SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 16. januarja 2007

Zadeva F-115/05

Philippe Vienne in drugi

proti

Evropskemu parlamentu

„Uradniki – Dolžnost uprave zagotavljati pomoč – Zavrnitev – Prenos pokojninskih pravic, pridobljenih v Belgiji“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero P. Vienne ter 163 drugih uradnikov in začasnih uslužbencev Parlamenta predlaga razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta o zavrnitvi njihovih prošenj za pomoč, vloženih na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, in povračilo škode, ki naj bi jim bila povzročena s to odločbo.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

Uradniki – Pokojnine – Pokojninske pravice, pridobljene pred začetkom zaposlitve v Skupnostih – Prenos v sistem Skupnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24, prvi odstavek; Priloga VIII, člen 11(2), in Priloga XIII, člen 26(3); Uredba Sveta št. 723/2004)

Institucija ne more z obrazložitvijo, da naj bi bila vložena zoper enega od njenih aktov, zavrniti prošnje, vložene na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, s katero jo uradnik prosi za tehnično in finančno pomoč, da bi najprej preveril, ali ima posamično interes zahtevati nov prenos svojih pokojninskih pravic, ki jih je pred začetkom zaposlitve v Skupnostih pridobil v belgijskem pokojninskem sistemu pod na splošno ugodnejšimi pogoji iz nove zakonodaje te države članice, in da bi nato, če je mogoče, pridobil ta novi prenos, ko ta institucija nikakor ni izrecno zavrnila umika prvotne odločbe o prenosu. Prenos se obravnava kot postopek, v katerem sta zajeti dve odločbi, ki sta ju na podlagi zahteve zadevne osebe zaporedoma sprejela nacionalni organ, ki upravlja pokojninski sistem in sestavi obračun pridobljenih pravic, in nato institucija Skupnosti, ki ob upoštevanju teh pravic določi število let pokojninske dobe, ki se upoštevajo v pokojninskem sistemu Skupnosti na podlagi prenesenih pravic. Vendar pa dejstvo, da uresničitev cilja, zaradi katerega je bila prošnja za pomoč vložena, lahko predpostavlja umik akta institucije, ne pomeni nujno – zlasti če je institucija pripravljena umakniti ta akt –, da se zaprosi za pomoč zoper akt institucije, s čimer je tako izločena s področja uporabe člena 24 Kadrovskih predpisov, ki določa varstvo uradnikov pred ravnanji tretjih oseb in ne pred akti same institucije. Zahteva za umik akta se lahko šteje za vloženo zoper akt, katerega umik se zahteva, samo če institucija v vsakem primeru izključuje, da bi izvedla ta umik.

Ta institucija tudi ne more zavrniti take zahteve z obrazložitvijo, da naj ne bi bila ugotovljena nezdružljivost nove belgijske zakonodaje s pravom Skupnosti. Dolžnost institucije, da pomaga uradnikom, namreč ni odvisna od pogoja, da je nezakonitost ravnanja, zaradi katerega je uradnik zaprosil za pomoč, predhodno ugotovljena s sodno odločbo. Tak pogoj bi bil poleg tega v nasprotju s samim predmetom prošnje za pomoč v – pogostih – primerih, ko je upravičeno vložena, da se v sodnem postopku, v katerem sodeluje institucija, doseže, da se navedena ravnanja priznajo za nezakonita, pri čemer izraz „ravnanje“ sicer označuje dejanja ali akte, katerih nezakonitost se sumi, ni pa dokazana. Dolžnost pomoči obstaja samo pri ravnanjih, ki se lahko razumno štejejo za kršitev pravic uradnikov, pri čemer mora sodišče Skupnosti preveriti resničnost kršitve, na katero se sklicuje uradnik, ki zaprosi za varstvo institucije, vendar zadostuje, da uradnik predloži dokaze o resničnosti te kršitve.

Nasprotno, institucija lahko upravičeno sklepa, da tožeči stranki ni bila storjena nobena kršitev pravic, ki bi upravičevala pomoč. Različno obravnavanje uradnikov, ki so pridobili prenos svojih pokojninskih pravic pred začetkom veljavnosti nove belgijske zakonodaje ali po tem, samo po sebi namreč ni diskriminatorno, saj bi v nasprotnem primeru onemogočalo vsakršno spremembo zakonodaje. Celo ob domnevi, da je tožeča stranka žrtev diskriminacije, vzrok neupravičenega različnega obravnavanja ni nova zakonodaja kot taka, ampak povezava učinkov te zakonodaje in člena 26(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ki je bil vstavljen z Uredbo št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, s katerim je bila možnost, da v šestih mesecih od začetka veljavnosti Uredbe št. 723/2004 vložijo zahtevo za prenos ali novo zahtevo za prenos, prehodno odobrena trem kategorijam uradnikov, ki zaradi prepozne vložitve zahteve ali odločitve, da ne zahtevajo prenosa ali da ne potrdijo svoje zahteve, niso pridobili prenosa svojih pokojninskih pravic, česar ni mogoče šteti za ravnanje tretje osebe v smislu člena 24 Kadrovskih predpisov.

Poleg tega se zadevna oseba v takih okoliščinah ne more učinkovito sklicevati na dolžnost skrbnega ravnanja v pritožbi zoper odločbo o zavrnitvi njene prošnje, saj institucija zaradi te dolžnosti ne more biti prisiljena, da odpravi pogoje, ki se v Kadrovskih predpisih zahtevajo za njeno pomoč. Prav tako se ni mogoče utemeljeno sklicevati na kršitev načela pacta sunt servanda, ker ne navaja nobene pogodbe ali sporazuma, ki naj ga institucija ne bi upoštevala, in načela patere legem quam ipse fecisti, ker Kadrovski predpisi niso predpis, ki ga sprejme institucija kot organ, pristojen za imenovanja, ampak ga sprejme zakonodajalec Skupnosti.

Nazadnje, tožbeni razlog, ki je naveden zoper zavrnitev te prošnje in po katerem naj bi s spremembo belgijske zakonodaje nastala diskriminacija med uradniki Skupnosti, ki so prenesli pokojninske pravice, pridobljene v Belgiji, glede na to, ali so za prenos teh pravic zaprosili pred začetkom veljavnosti nove zakonodaje ali po tem, je brezpredmeten. Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela enakosti, bi bil namreč učinkovit samo, če bi se zatrjevalo, da je institucija odobrila pomoč drugim uradnikom in uslužbencem, ki so v enakem položaju kot tožeča stranka.

(Glej točke 35, 36, od 38 do 41, 43, 44, 51, 52, od 54 do 56, 59, 63, 70, 80, 96 in 97.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 10. julij 1997, Apostolidis in drugi proti Komisiji, T‑81/96, RecFP, str. I‑A‑207 in II‑607, točka 90 in navedena sodna praksa; 14. december 2000, Verheyden proti Komisiji, T‑213/99, RecFP, str. I‑A‑297 in II‑1355, točka 28; 8. julij 2004, Schochaert proti Svetu, T‑136/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑215 in II‑957, točka 49;

Sodišče za uslužbence: 16. januar 2007, Genette proti Komisiji, F‑92/05, še neobjavljena v ZOdl.