SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (občna seja)

z dne 11. julija 2007

Zadeva F-105/05

Dieter Wils

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Pokojnine – Povišanje stopnje prispevka v pokojninski sistem na podlagi določb Kadrovskih predpisov v različici, ki velja od 1. maja 2004“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero D. Wils predlaga razglasitev ničnosti plačilnega lista za januar 2005, v katerem je v skladu s Kadrovskimi predpisi v različici, ki velja od 1. maja 2004, določeno povišanje stopnje pokojninskega prispevka na 9,75 % z učinkom za nazaj od 1. julija 2004.

Odločitev: Tožba se zavrne. Parlament nosi svoje stroške in polovico stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi polovico svojih stroškov. Svet Evropske unije in Komisija Evropskih skupnosti, intervenientki v podporo Parlamentu, nosita svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Ugovor nezakonitosti – Pravni interes

(člen 241 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XII)

2.      Uradniki – Kadrovski predpisi – Uredba o spremembi Kadrovskih predpisov – Postopek priprave

3.      Uradniki – Pokojnine – Financiranje pokojninskega sistema – Podrobna pravila za ohranitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema Skupnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XII)

4.      Uradniki – Pokojnine – Financiranje pokojninskega sistema – Podrobna pravila za ohranitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema Skupnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XII)

5.      Uradniki – Pokojnine – Financiranje pokojninskega sistema – Podrobna pravila za ohranitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema Skupnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XII)

6.      Uradniki – Načela – Varstvo zaupanja v pravo – Pogoji

1.      Tožeča stranka lahko na podlagi člena 241 ES z ugovorom uveljavlja nezakonitost splošnih aktov Skupnosti, ki je posamično ne zadevajo, zlasti Kadrovskih predpisov, in sicer kot uradnik. Zahteva glede neposredne in posamične zveze med tožečo stranko in izpodbijanim splošnim aktom ne nasprotuje tožbi, vloženi na podlagi člena 241 ES. Dopustnost subsidiarnega izpodbijanja splošnega akta Skupnosti je podrejena le dvojnemu pogoju, in sicer, da je bil izpodbijani posamični akt neposredno sprejet na podlagi splošnega akta in da ima tožeča stranka interes izpodbijati posamično odločbo, ki je predmet glavne tožbe. Ker je bilo povišanje pokojninskega prispevka v plačilnem listu tožeče stranke določeno na podlagi neposredne uporabe Priloge XII h Kadrovskim predpisom, v kateri so določena podrobna pravila za ohranitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema, in ker ima tožeča stranka interes zahtevati razveljavitev tega povišanja, je ugovor nezakonitosti zoper to prilogo dopusten.

V zvezi s tem dejstvo, da očitki, ki jih navaja tožeča stranka, temeljijo na razlogih, ki se nanašajo na institucionalna, politična in sindikalna vprašanja in se ne nanašajo samo na njen osebni položaj, ne dokazuje, da so ti očitki nedopustni.

(Glej točke od 35 do 38, 40 in 41.)

Napotitev na:

Sodišče: 30. junij 1983, Schloh proti Svetu, 85/82, Recueil, str. 2105, točka 14; 5. oktober 2000, Svet proti Chvatal in drugim, združeni zadevi C‑432/98 P in C‑433/98 P, Recueil, str. I‑8535, točka 33; 25. julij 2002, Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C‑50/00 P, Recueil, str. I‑6677, točka 40;

Sodišče prve stopnje: 29. november 2006, Agne‑Dapper in drugi proti Komisiji in drugim, združene zadeve T‑35/05, T‑61/05, T‑107/05, T‑108/05 in T‑139/05, ZOdl. JU, str. I-A-2-291 in II-A-2-1497, točki 42 in 43.

2.      Postopek posvetovanja se začne le na predlog, ki ga predloži Komisija Svetu, o spremembi Kadrovskih predpisov ali Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti ali o uporabi določb omenjenih kadrovskih predpisov ali navedenih pogojev, ki se nanašajo na osebne prejemke ali pokojnine. To posvetovalnemu odboru ne prepoveduje, da razširi posvetovanje na druge zadeve, kot so vsebovane v predlogu Komisije, in da upošteva zadevne dejavnike, ki so jih predložili sindikalna ali poklicna združenja, države članice ali institucije, da bi zagotovil izvedbo svoje naloge tripartitnega posvetovanja. Posledično lahko posvetovalni odbor prav tako preveri spremembe, ki jih namerava Svet predlagati Komisiji, da jih bo ta dodala v svoj prvi predlog.

Poleg tega se postopek posvetovanja uporablja za predloge Komisije le na predlog člana posvetovalnega odbora. Namen tega pravila je preprečiti, da bi se postopek posvetovanja začel, ne da bi tisti, ki so odgovorni za njegovo vodenje, menili, da je koristen. To posvetovalnemu odboru zlasti dopušča, da se izogne preučitvi predlogov Komisije za spremembe, če je že prišlo do posvetovanja glede prvega predloga, ki se je štelo za zadostno.

Nepravilnost postopka povzroči delno ali popolno ničnost akta, če bi navedeni akt brez take nepravilnosti lahko imel drugačno vsebino. Tako, kadar ni ugotovljeno, da bi imel zadevni akt drugačno vsebino, če bi se upošteval postopek posvetovanja glede predloga Komisije za spremembe, taka nepravilnost v nobenem primeru ne pomeni razveljavitve navedenega akta.

(Glej točke od 51 do 56.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 5. marec 2003, Staelen proti Parlamentu, T-24/01, RecFP, str. I‑A‑79 in II‑423, točka 53.

3.      Ker mora aktuarsko ravnotežje pokojninskega sistema Skupnosti, za katero so v Prilogi XII h Kadrovskim predpisom določena podrobna pravila, dolgoročno upoštevati gospodarski razvoj in finančne spremembe ter zahteva zapletene statistične izračune, ima zakonodajalec Skupnosti pri sprejemanju sprememb aktuarskega ravnotežja omenjenega pokojninskega sistema široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Tako sodišče Skupnosti glede določb Priloge XII h Kadrovskim predpisom preveri le očitne napake pri presoji.

Poleg tega je na podlagi načela sorazmernosti zakonitost ureditve Skupnosti pogojena tudi s tem, da morajo biti vsi uporabljeni ukrepi primerni za uresničevanje legitimnih ciljev, ki jim sledi taka ureditev, ter ne smejo presegati tega, kar je nujno potrebno za to, da se te cilje uresniči, kar pomeni, da je načeloma treba uporabiti najmanj omejujoč ukrep, če obstaja izbira med več primernimi ukrepi. Vendar se mora nadzor sorazmernosti, kadar gre za področje, na katerem ima zakonodajalec Skupnosti široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ustreza političnim odgovornostim, ki mu jih podeljuje Pogodba, omejiti le na preizkus očitne neprimernosti zadevnega ukrepa glede na cilj, ki mu mora zadevna institucija slediti.

Sodni nadzor, čeprav v omejenem obsegu, zahteva, da lahko institucije Skupnosti pred sodiščem Skupnosti dokažejo, da je bil akt sprejet na podlagi učinkovitega izvajanja pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki predpostavlja upoštevanje vseh pomembnih podatkov in okoliščin položaja, ki ga ta akt ureja. Iz tega izhaja, da mora zakonodajalec Skupnosti vsaj pripraviti ter jasno in nedvoumno predložiti osnovne podatke, ki bi jih bilo treba upoštevati za utemeljitev izpodbijanih ukrepov in od katerih je bilo odvisno izvajanje njegove pravice odločanja po prostem preudarku.

V zvezi s tem dejstvo, da je tožeča stranka v podporo tožbenima razlogoma očitne napake pri presoji in kršitve načela sorazmernosti predložila dovolj natančne, objektivne in tehtne dokaze, utemeljuje neposredno ukrepanje sodišča Skupnosti pri iskanju dokaznega gradiva, da bi preverilo, ali je institucija Skupnosti očitno napačno ali neprimerno uporabila široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.

(Glej točke od 70 do 73 in od 75 do 77.)

Napotitev na:

Sodišče: 6. marec 2001, Connolly proti Komisiji, C‑274/99 P, Recueil, str. I‑1611, točka 113; 25. oktober 2001, Italija proti Svetu, C‑120/99, Recueil, str. I‑7997, točki 44 in 45; 7. september 2006, Španija proti Svetu, C‑310/04, ZOdl. JU, str. I‑7285, točki 122 in 123.

Sodišče prve stopnje: 5. junij 1996, NMB France in drugi proti Komisiji, T‑162/94, Recueil, str. II‑427, točka 69 in navedena sodna praksa ter točka 70; 29. november 2006, Campoli proti Komisiji, T‑135/05, ZOdl. JU, str. I-A-2-297 in II-A-2-1527, točka 143.

4.      Iz povezanih določb člena 83a(1) Kadrovskih predpisov in člena 4(1) Priloge XII h Kadrovskim predpisom izhaja, da je namen metode izračuna, določene v tej prilogi, ohraniti aktuarsko ravnotežje pokojninskega sistema Skupnosti. Na podlagi člena 83(2) Kadrovskih predpisov ter členov 1(1) in 5 Priloge XII h Kadrovskim predpisom se prispevna stopnja uradnikov določi v višini, ki zadostuje za financiranje ene tretjine stroškov pokojninskega sistema, izračunane na podlagi aktuarske osnove.

Priloga XII h Kadrovskim predpisom namreč določa metodo „predvidene pomembnosti enot“, po kateri je vsota aktuarskih vrednosti pokojninskih pravic vseh aktivno zaposlenih v določenem letu, ki jo aktuarji imenujejo „stroški službovanja“, sorazmerna z njihovo skupno letno osnovno plačo. Prispevna stopnja uradnikov je enaka tretjini tega razmerja, ob upoštevanju lestvice za financiranje pokojninskega sistema Skupnosti iz člena 83(2) Kadrovskih predpisov. Za izračun osnovne plače so potrebne aktuarske predpostavke, to pomeni ocene bodočih vrednosti določenih parametrov (obrestne mere, stopnje umrljivosti, rasti plač itd.). Kar zadeva obrestno mero, člen 10(2) Priloge XII h Kadrovskim predpisom določa obrestno mero, ki se upošteva za aktuarski izračun, kot povprečje dejanskih povprečnih obrestnih mer zadnjih dvanajst let pred tekočim letom.

Določitev referenčnega obdobja dvanajstih let namesto dvajsetih let ne vpliva na veljavnost aktuarske metode. Po eni strani je bodoča vrednost dejanske povprečne obrestne mere, izračunane na podlagi določenega preteklega obdobja, v vsakem primeru približna, ne glede na dolžino tega obdobja. Po drugi strani dolžina referenčnega obdobja ne vpliva na aktuarsko ravnotežje, pod pogojem, da parametri niso spremenjeni na dolgi rok. Objektivnost take metode izračuna bi bila vprašljiva in namen zagotovitve aktuarskega ravnotežja na pregledni in nesporni podlagi bi bil prizadet le, če bi bila v prihodnosti ob upoštevanju sprememb obrestnih mer dolžina tega obdobja podaljšana ali skrajšana za vzdrževanje uporabljene nizke stopnje dejanske povprečne obrestne mere v aktuarskem izračunu in posledično povečane ravni prispevnih stopenj uradnikov. Zato obdobje dvanajstih let, določeno v členih 10(2) in 4(6) Priloge XII h Kadrovskim predpisom, ni niti očitno napačno niti očitno neprimerno.

(Glej točke 84, 86, 88, 97 in 98.)

5.      Upoštevanje proračunskih dejavnikov pri izvrševanju zakonodajalčevega širokega pooblastila za odločanje po prostem preudarku za zagotovitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema Skupnosti ni nezakonito. Tako upoštevanje je potrebno tudi zato, ker ob neobstoju pokojninskih skladov Skupnosti izplačila pokojninskih dajatev v skladu s členom 83(1) Kadrovskih predpisov pomenijo bremenitev proračuna Skupnosti ter prispevki uradnikov pomenijo prihodek proračuna.

(Glej točko 126.)

6.      Uradniki se ne morejo sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo, da bi izpodbijali zakonitost nove določbe ureditve, zlasti ne na področju, katerega cilj je stalno prilagajanje spremembam gospodarskih razmer.

Vendar, čeprav je zakonodajalec vedno prost pri določanju sprememb pravil Kadrovskih predpisov, za katere meni, da so v splošnem interesu, in pri sprejemanju določb Kadrovskih predpisov, ki so manj ugodne za zadevne uradnike, pod pogojem, da predvidi glede na okoliščine primera dovolj dolgo prehodno obdobje, mora sprejemati odločitve za prihodnost, torej pod pogojem, da se nova ureditev nanaša le na nove položaje in na bodoče učinke položajev, ki so nastali na podlagi prejšnje ureditve.

Zato tožeči stranki ni mogoče zavrniti pravice, da se sklicuje na kršitev načela zaupanja v pravo zoper spremembo Kadrovskih predpisov, s katero bi se za nazaj spremenila lestvica financiranja prispevkov s strani institucij in s strani uradnikov v pokojninski sistem Skupnosti.

(Glej točke 149, 150 in 153.)

Napotitev na:

Sodišče: 16. maj 1979, Tomadini, 84/78, Recueil, str. 1801, točka 21; 5. maj 1981, Dürbeck, 112/80, Recueil, str. 1095, točka 48; 11. julij 1991, Crispoltoni, C‑368/89, Recueil, str. I‑3695, točka 21;

Sodišče prve stopnje: 26. oktober 1993, Reinarz proti Komisiji, združeni zadevi T‑6/92 in T‑52/92, Recueil, str. II‑1047, točka 85; 22. junij 1994, Di Marzio in Lebedef proti Komisiji, združeni zadevi T‑98/92 in T‑99/92, RecFP, str. I‑A‑167 in II‑541, točka 68; 11. december 1996, Barraux in drugi proti Komisiji, T‑177/95, RecFP, str. I‑A‑541 in II‑1451, točka 47; zgoraj navedena sodba Campoli proti Komisiji, točka 85.

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (občna seja)

z dne 11. julija 2007(*)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Pokojnine – Povišanje stopnje prispevka v pokojninskem sistemu na podlagi določb Kadrovskih predpisov v različici, ki velja od 1. maja 2004“

V zadevi F-105/05,

zaradi tožbe, vložene na podlagi členov 236 ES in 152 AE,

Dieter Wils, uradnik Evropskega parlamenta, stanujoč v Altrierju (Luksemburg), ki ga zastopata G. Vandersanden in C. Ronzi, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropskemu parlamentu, ki ga zastopata J. F. De Wachter in M. Mustapha Pacha, zastopnika,

tožena stranka,

ob intervenciji

Sveta Evropske unije, ki ga zastopata M. Arpio Santacruz in M. Simm, zastopnici,

in

Komisije Evropskih skupnosti, ki jo zastopata J. Currall in D. Martin, zastopnika,

intervenienta,

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja),

v sestavi P. Mahoney, predsednik, H. Kreppel in S. Van Raepenbusch, predsednika senata, I. Boruta, sodnica, H. Kanninen, H. Tagaras in S. Gervasoni (poročevalec), sodniki,

sodna tajnica: W. Hakenberg,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. februarja 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1        D. Wils s tožbo, ki jo je 21. oktobra 2005 vložil v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti po telefaksu (izvirnik je bil nato vložen 28. oktobra), predlaga razveljavitev plačilnega lista za mesec januar 2005, v katerem je v skladu s Kadrovskimi predpisi za uradnike Evropskih skupnosti, v različici, ki velja od 1. maja 2004 (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi ali novi kadrovski predpisi), določeno povišanje stopnje pokojninskega prispevka na 9,75 %, z učinkom za nazaj od 1. julija 2004.

 Pravni okvir

2        Člen 83 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti je v različici, ki je veljala pred 1. majem 2004 (v nadaljevanju: stari kadrovski predpisi), določal:

„1. Izplačila dajatev po tem pokojninskem sistemu bremenijo proračun Skupnosti. Države članice skupno jamčijo za plačilo teh dajatev v skladu z lestvico za financiranje takšnih odhodkov.

[…]

2. Uradniki prispevajo eno tretjino stroškov financiranja tega sistema pokojninskega zavarovanja. Prispevek je 8,25 % uradnikove osnovne plače, pri čemer se ponderji iz člena 64 ne upoštevajo. Prispevek se mesečno odteguje od plač uradnikov.

[…]

4. Če aktuarska ocena pokojninskega sistema, ki jo na zahtevo Sveta opravi eden ali več usposobljenih strokovnjakov, pokaže, da prispevki uradnikov ne zadostujejo za financiranje ene tretjine dajatev po pokojninskem sistemu, proračunski organ po proračunskem postopku in po posvetovanju z odborom za kadrovske predpise, predvidenim v členu 10, določi, kako je treba spremeniti prispevne stopnje ali upokojitveno starost.“

3        Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (UL L 124, str. 1) je začela veljati 1. maja 2004. Člen 83 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti v različici, ki je veljavna od 1. maja 2004, odslej določa:

„1. Izplačila dajatev po tem pokojninskem sistemu bremenijo proračun Skupnosti. Države članice skupno jamčijo za plačilo teh dajatev v skladu z lestvico za financiranje takšnih odhodkov.

[…]

2. Uradniki v takšnem pokojninskem sistemu prispevajo eno tretjino stroškov financiranja. Takšen prispevek je določen v višini 9,25 % uradnikove osnovne plače, pri čemer se ponderji iz člena 64 ne upoštevajo. Prispevek se mesečno odteguje od plač uradnikov. Prispevek se prilagaja v skladu s pravili, določenimi v Prilogi XII.

3. Postopek izračunavanja pokojnin uradnikov, ki so bili del svoje delovne dobe zaposleni v Evropski skupnosti za premog in jeklo ali v skupnih institucijah ali organih Skupnosti ter razdelitev teh stroškov med pokojninski sklad Evropske skupnosti za premog in jeklo in proračuna Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za atomsko energijo se določijo z uredbo, ki jo sporazumno sprejmejo sveti in odbor predsednikov Evropske skupnosti za premog in jeklo po posvetovanju z odborom za kadrovske predpise.“

4        Poleg tega je Uredba št. 723/2004 v Kadrovske predpise dodala nov člen 83a, ki določa:

„1. Ravnotežje pokojninskega sistema se ohranja v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v Prilogi XII.

2. Agencije, ki iz splošnega proračuna Evropske unije ne dobivajo subvencij, v ta proračun plačajo celoten znesek prispevkov, potrebnih za financiranje sistema.

3. Svet odloča o stopnji prispevka in spremembi upokojitvene starosti ob petletni aktuarski oceni v skladu s Prilogo XII, da se ohrani ravnotežja sistema.

4. Komisija vsako leto pripravi za Svet posodobljeno različico aktuarske ocene v skladu s členom 1(2) Priloge XII. Kadar kaže, da je razlika med stopnjo trenutno veljavnega prispevka in stopnjo, potrebno za ohranitev aktuarskega ravnotežja, najmanj 0,25 točke, Svet v skladu z ureditvijo, določeno v Prilogi XII preuči, ali je treba stopnjo prilagoditi.

5. Za namene odstavkov 3 in 4 tega člena Svet na predlog Komisije odloča s kvalificirano večino, kakor predvideva prva alinea člena 205(2) pogodbe ES. Za namene odstavka 3 se predlog Komisije pripravi po posvetovanju z odborom za kadrovske predpise.“

5        Priloga XII h Kadrovskim predpisom, ki vsebuje pravila o izvajanju člena 83a, v členu 1 določa:

„1. Za določitev prispevka uradnikov v pokojninski sistem iz člena 83(2) Kadrovskih predpisov Komisija vsakih pet let, prvič v letu 2004, opravi aktuarsko oceno ravnotežja pokojninskega sistema in člena 83a(3) Kadrovskih predpisov. V tej oceni je navedeno, ali je prispevek uradnikov zadosten za financiranje ene tretjine stroškov pokojninskega sistema.

2. Ob pripravi pregleda iz člena 83a(4) Kadrovskih predpisov Komisija vsako leto posodobi aktuarsko oceno, pri čemer upošteva populacijske spremembe, opredeljene v členu 9 te priloge, spremembe obrestne mere, opredeljene v členu 10 te priloge in stopnje letne spremembe plačnih lestvic uradnikov EU, opredeljene v členu 11 te priloge.

3. Ocena in posodobitve se opravijo v vsakem letu n, na podlagi populacije aktivnih članov pokojninskega sistema na dan 31. decembra predhodnega leta (n‑1).“

6        Člen 2 Priloge XII h Kadrovskim predpisom določa:

„1. Vsaka prilagoditev prispevne stopnje začne učinkovati 1. julija, sočasno z letno prilagoditvijo osebnih prejemkov po členu 65 Kadrovskih predpisov. Nobena prilagoditev ne sme povzročiti, da bi bil prispevek več kot eno odstotno točko nad ali pod stopnjo, veljavno v predhodnem letu.

2. Prilagoditev, ki začne učinkovati 1. julija 2004, ne sme povzročiti, da bi bil prispevek višji od 9,75 %. Prilagoditev, ki začne učinkovati 1. julija 2005, ne sme povzročiti, da bi bil prispevek višji od 10,25 %.

3. Razlika med prilagoditvijo prispevne stopnje, ki bi izhajala iz aktuarskega izračuna, in med prilagoditvijo, ki izhaja iz odstopanja iz odstavka 2, se ne sme nikoli izterjati ali torej upoštevati pri kasnejših aktuarskih izračunih. Prispevna stopnja, ki bi izhajala iz aktuarskega izračuna, se navede v poročilu o oceni, predvideni v členu 1 te priloge.“

7        Člen 4 Priloge XII h Kadrovskim predpisom določa:

„1. Aktuarsko ravnotežje se oceni na podlagi metode izračunavanja, določene v tem poglavju.

2. Po tej metodi predstavlja ‚aktuarska vrednost‘ pokojninskih pravic, pridobljenih pred datumom izračuna, preteklo obveznost iz delovnega razmerja, medtem ko predstavlja aktuarska vrednost pokojninskih pravic, ki bodo pridobljene v letu dela, ki se začne na datum izračuna, ‚strošek iz delovnega razmerja‘.

3. Domneva se, da se bodo vse upokojitve (razen zaradi invalidnosti) pojavile v določeni povprečni starosti (r). Povprečno upokojitveno starost je treba posodobiti le ob petletni aktuarski oceni iz člena 1 te priloge, za različne skupine zaposlenih je ta lahko različna.

4. Pri določanju aktuarskih vrednosti:

(a) se upoštevajo prihodnje spremembe uradnikove osnovne plače med datumom izračuna in domnevno upokojitveno starostjo;

(b) se ne upoštevajo pokojninske pravice, prislužene pred datumom izračuna (pretekla obveznost iz delovnega razmerja).

5. V aktuarski oceni stroškov iz delovnega razmerja se upoštevajo vse ustrezne določbe, predvidene v teh Kadrovskih predpisih (predvsem v Prilogah VIII in XIII).

6. Za določitev realne diskontne stopnje in letne spremembe plačnih lestvic uradnikov Skupnosti se uporabi postopek glajenja. Glajenje se dobi s pomočjo dvanajstletne drseče sredine obrestnih mer in povišanja plačnih lestvic.“

8        Člen 10 Priloge XII h Kadrovskim predpisom določa:

„1. Obrestne mere, ki se upoštevajo pri aktuarskih izračunih, temeljijo na opazovanih povprečnih letnih obrestnih merah dolgoročnih javnih dolgov držav članic, ki jih objavi Komisija. Za izračun ustrezne obrestne mere brez inflacije, potrebne za aktuarske izračune, se uporabi ustrezen indeks cen življenjskih potrebščin.

2. Efektivna letna mera, ki se uporabi pri aktuarskih izračunih, je povprečje dejanskih povprečnih obrestnih mer za 12 let pred tekočim letom.“

9        Za tehnično izvajanje Priloge XII h Kadrovskim predpisom je odgovoren Eurostat, ki mu pomaga eden ali več neodvisnih strokovnjakov, usposobljenih za pripravo aktuarske ocene. V skladu s členom 13 Priloge XII h Kadrovskim predpisom:

„[…]

3. Vsako leto 1. septembra Eurostat predloži poročilo o oceni in posodobitvah iz člena 1 te priloge.

4. Vsa vprašanja glede metodologije, ki se pojavijo pri izvajanju te priloge, obravnava Eurostat v sodelovanju z nacionalnimi strokovnjaki iz ustreznih organov držav članic in usposobljenim neodvisnim strokovnjakom ali strokovnjaki. V ta namen Eurostat skliče sestanek te skupine vsaj vsako leto. Če se zdi Eurostatu potrebno, lahko sestanke skliče pogosteje.“

10      Sklep Sveta z dne 23. junija 1981 o postopku tripartitnega posvetovanja v zvezi s kadrovskimi zadevami (v nadaljevanju: Sklep z dne 23. junija 1981) določa:

„I.      Posvetovanje v okviru posvetovalnega odbora

1.      Razmerja med Svetom in zaposlenimi, ki jih zastopajo sindikalne organizacije in poklicna združenja, temeljijo na postopku posvetovanja, v katerem sodelujejo upravni organi institucij in podobni organi, v katerem se preverijo vsi podatki in stališča strank z namenom, da se v največji možni meri zagotovi usklajenost stališč ter da so predstavniki držav članic seznanjeni z mnenji zaposlenih in upravnih organov, preden sprejmejo končno stališče.

2.      a) Posvetovanje poteka v okviru posvetovalnega odbora, ki ga sestavljajo:

–        predstavnik vsake države članice;

–        enako število predstavnikov zaposlenih, ki jih imenujejo sindikalne organizacije in poklicna združenja;

–        vodja uprave vsake institucije (to pomeni sodni tajnik Sodišča [Evropskih skupnosti] in generalni sekretar ostalih institucij) ali oseba, ki jo ta imenuje za zastopanje.

–        […]

3.      Postopek posvetovanja se lahko začne samo na predlog, ki ga Komisija predloži Svetu v zvezi s spremembami Kadrovskih predpisov […] ali Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti ali v zvezi z uporabo določb Kadrovskih predpisov oziroma Pogojev za zaposlitev, ki se nanašajo na osebne prejemke ali pokojnine. Postopek se uporabi za vsak tak predlog vsakič, ko član posvetovalnega odbora tako zahteva.

[…]

7.      Posvetovalni odbor sestavi poročilo o ugotovitvah, do katerih je prišlo pri preučitvi predloga, in ga pošlje Odboru stalnih predstavnikov z namenom predstavitve Svetu.“

 Dejansko stanje

11      Tožeča stranka je uradnik Evropskega parlamenta, kjer je zaposlen od leta 1991. Preden je bil premeščen na oddelek Prevozi in selitve, je bil v Parlamentu vodja službe Pokojnine.

12      Ko so začeli veljati novi kadrovski predpisi, je tožeča stranka ugotovila, da lahko spremembe kadrovskih predpisov povzročijo zvišanje njenega prispevka pri financiranju pokojninskega sistema Skupnosti.

13      V dopisu z dne 23. julija 2004 je tožeča stranka generalnemu sekretarju Parlamenta naslovila 41 vprašanj in zahtev, predvsem glede zakonitosti novih kadrovskih predpisov in njihove Priloge XII.

14      Parlament je tožeči stranki delno odgovoril v dopisu z dne 30. novembra 2004, več njenim vprašanjem in zahtevam pa se je izognil ali pa ji nanje ni odgovoril zadovoljivo.

15      Po prejemu zgoraj omenjenega dopisa z dne 30. novembra 2004 je tožeča stranka ugotovila, da je iz njenega plačilnega lista za januar 2005 razvidno, da je bil njen pokojninski prispevek povišan z učinkom za nazaj od 1. julija 2004 in se je od tedaj povišal na 9,75 %.

16      Tožeča stranka je z dopisom z dne 28. februarja 2005 vložila ugovor na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, v katerem je ugovarjala odgovorom Parlamenta iz zgoraj navedenega dopisa z dne 30. novembra 2004 in zahtevala razveljavitev plačilnega lista za januar 2005.

17      Predsednik Parlamenta je z dopisom z dne 13. julija 2005 ugovor tožeče stranke zavrnil.

 Postopek in predlogi strank

18      Tožba je bila prvotno vpisana pri sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje pod opravilno številko T-399/05.

19      Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. decembra 2005 na podlagi člena 3(3) Sklepa Sveta z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije (UL L 333, str. 7) to zadevo prepustilo Sodišču za uslužbence Evropske unije. Tožba je bila vpisana v sodnem tajništvu slednjega pod številko F‑105/05.

20      Svet je v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 1. decembra 2005 po telefaksu (izvirnik je bil nato vložen 5. decembra) vložil predlog za intervencijo v postopku v podporo predlogom Parlamenta. S sklepom z dne 22. februarja 2006 je predsednik prvega senata Sodišča prve stopnje dopustil intervencijo.

21      Svet je 3. aprila 2006 po telefaksu v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence (izvirnik je bil nato vložen 5. aprila) vložil ugovor na podlagi člena 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ki se smiselno uporablja za Sodišče za uslužbence na podlagi člena 3(4) Sklepa 2004/752, do uveljavitve Poslovnika Sodišča za uslužbence. S tem aktom je Sodišču za uslužbence predlagal, naj se mnenje pravne službe Sveta z dne 10. aprila 2003, ki ga je tožeča stranka predložila v prilogi tožbe, umakne iz spisa te zadeve.

22      Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 20. junija 2006 ugodilo predlogu Sveta in mnenje pravne službe z dne 10. aprila 2003 izločilo iz spisa ter pridržalo odločitev o stroških.

23      Na podlagi člena 51(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje je Sodišče za uslužbence 4. oktobra 2006 po opredelitvi strank odločilo, da zadevo predloži na občno sejo.

24      V okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Sodišča prve stopnje je Sodišče za uslužbence od strank, intervenienta in Komisije, ki takrat ni bila stranka postopka, zahtevalo, da odgovorijo na pisna vprašanja in mu predložijo dokumente.

25      Komisija je v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 7. decembra 2006 vložila predlog za intervencijo v postopku v podporo predlogom Parlamenta. Na podlagi člena 115(1) in člena 116(6) Poslovnika Sodišča prve stopnje je predsednik Sodišča za uslužbence s Sklepom z dne 10. januarja 2007 dopustil intervencijo Komisije v ustnem postopku.

26      Komisija je s telefaksom, poslanim sodnemu tajništvu Sodišča za uslužbence 8. februarja 2007, v imenu vseh treh institucij, ki so bile stranke v postopku, predlagala, da bi uslužbenec Eurostata na obravnavi obrazložil nekatera tehnična vprašanja. Glede na tehnični značaj vprašanj v sporu je Sodišče za uslužbence dovolilo, da lahko predstavnikom institucij na obravnavi pri obrambi pomaga uslužbenec Eurostata. Zastopnik tožeče stranke, ki je bil o navzočnosti omenjenega uslužbenca na obravnavi obveščen s telefaksom z dne 9. februarja 2007, ni ugovarjal, zlasti ne na obravnavi, da ta uslužbenec lahko odgovori na tehnična vprašanja Sodišča za uslužbence.

27      Stranke so predstavile svoja stališča in odgovorile na vprašanja Sodišča za uslužbence na obravnavi 13. februarja 2007.

28      Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        razveljavi plačilni list za januar 2005, z učinkom za nazaj od 1. julija 2004;

–        Parlamentu naloži plačilo stroškov.

29      Parlament Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        razglasi tožbo kot delno nedopustno in v ostalem kot neutemeljeno;

–        odloči o stroških v skladu s predpisi.

30      Svet in Komisija kot intervenienta podpirata predloge Parlamenta.

 Pravo

31      Tožeča stranka poudarja, da povišanje prispevne stopnje v pokojninski sistem na 9,75 % v plačilnem listu za januar 2005 nima zakonite pravne podlage, ker je bila prispevna stopnja določena na podlagi Priloge XII h Kadrovskim predpisom, zoper katero tožeča stranka podaja ugovor nezakonitosti.

32      Tožeča stranka utemeljuje ugovor nezakonitosti, ki ga je podala zoper Prilogo XII h Kadrovskim predpisom, s petimi tožbenimi razlogi. Prvi tožbeni razlog je, da je bila Uredba št. 723/2004 sprejeta brez postopka posvetovanja, določenega s Sklepom z dne 23. junija 1981. Drugi tožbeni razlog je, da Priloga XII h Kadrovskim predpisom vsebuje očitno napako pri presoji dejstev, kar je privedlo do napačne uporabe prava. Tretji tožbeni razlog je kršitev načela sorazmernosti. Četrti tožbeni razlog je zloraba pooblastil. Peti tožbeni razlog je kršitev načela varstva zaupanja v pravo.

1.     Pravni interes

33      Komisija je na obravnavi poudarila, da nikjer v tožbi ni naveden osebni položaj tožeče stranke, temveč so navedena le institucionalna, politična in sindikalna vprašanja. Tožba bi morala biti vložena le v interesu zakona in bi morala biti zato zavržena kot nedopustna.

34      Prvič, res je, da vsi tožbeni razlogi navajajo nezakonitost Priloge XII h Kadrovskim prepisom, ki ne zadeva tožeče stranke posamično v smislu, da bi se nanašala na njene posebne lastnosti ali na dejanski položaj, zaradi katerih se razlikuje od drugih oseb, ampak jo zadeva v enakem obsegu kot vse ostale uradnike. Zato tožeča stranka na podlagi člena 230, četrti odstavek, ES ni upravičena neposredno zahtevati razveljavitve navedene Priloge XII (sodba Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223; sodba Sodišča prve stopnje z dne 29. novembra 2006 v zadevi Agne-Dapper in drugi proti Parlamentu, Svetu, Komisiji, Računskemu sodišču in EESO, T‑35/05, T‑61/05, T‑107/05, T‑108/05 in T‑139/05, ZOdl. JU, I-A-2-0000 in II-A-2-0000, točka 58).

35      Vendar lahko tožeča stranka na podlagi člena 241 ES izjemoma uveljavlja nezakonitost splošnih aktov Skupnosti, ki je posamično ne zadevajo, zlasti Kadrovskih predpisov, kot uradnik. Po mnenju Sodišča ta možnost zagotavlja učinkovitost sodnega varstva (glej, v tem smislu, sodbo Sodišča z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C-50/00 P, Recueil, str. I-6677, točka 40). Zato zahteva glede neposredne in posamične zveze med tožečo stranko in izpodbijanim splošnim aktom ne nasprotuje tožbi, vloženi na podlagi člena 241 ES.

36      Dopustnost subsidiarnega izpodbijanja splošnega akta Skupnosti je podrejena le dvojnemu pogoju, da je bil izpodbijani posamični akt neposredno uporabljen na podlagi splošnega akta (glej sodbo Sodišča z dne 5. oktobra 2000 v zadevi Svet proti Chvatal in drugi, C-432/98 P in C-433/98 P, Recueil, str. I-8535, točka 33) in da ima tožeča stranka interes izpodbijati posamično odločbo, ki je predmet glavne tožbe (zgoraj navedena sodba Agne-Dapper in drugi proti Parlamentu, Svetu, Komisiji, Računskemu sodišču in EESO, točki 42 in 43).

37      V tem primeru se ne izpodbija, da je bilo povišanje pokojninskega prispevka v plačilnem listu tožeče stranke za januar 2005 določeno na podlagi neposredne uporabe Priloge XII h Kadrovskim predpisom niti da ima tožeča stranka interes zahtevati razveljavitev tega povišanja.

38      Drugič, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da tožeča stranka ni upravičena delovati v interesu prava ali institucij in lahko v utemeljitev ničnostne tožbe uveljavlja le očitke, ki se nanašajo nanjo osebno (sodba Sodišča z dne 30. junija 1983 v zadevi Schloh proti Svetu, 85/82, Recueil, str. 2105, točka 14). Vendar te zahteve ni mogoče razumeti tako, da lahko sodišče Skupnosti sprejme dopustnost očitka le pod pogojem, da se ta navezuje na osebni položaj tožeče stranke. Prav tako kot je tožba dopustna le, če ima tožeča stranka osebni interes za ničnost izpodbijanega akta (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. septembra 2004 v zadevi MCI proti Komisiji, T-310/00, Zodl., str. II-3253, točka 44, in, a contrario, sklep Sodišča prve stopnje z dne 24. januarja 2000 v zadevi Cuenda Guijarro in drugi proti Svetu, T-179/98, RecFP, str. I-A-1 in II-1, točka 60), so tudi očitki tožeče stranke dopustni le, če bi lahko upravičili razveljavitev, od katere bi stranka imela korist, torej za katero je osebno zainteresirana (sodbi Sodišča z dne 15. marca 1973 v zadevi Marcato proti Komisiji, 37/72, Recueil, str. 361, točka 7, in z dne 16. decembra 1976 v zadevi Perinciolo proti Svetu, 124/75, Recueil, str. 1953, točka 26). Prav tako je ugovor nezakonitosti dopusten le, če lahko rezultat tega ugovora stranki, ki ga je vložila, prinese koristi (sodba Sodišča prve stopnje z dne 29. novembra 2006 v zadevi Campoli proti Komisiji, T-135/05, ZOdl. JU, I-A-2-0000 in II-A-2-0000, točka 132).

39      Sodišče je tudi odločilo, da uradnik Sveta nima interesa, da se pritoži, da drugi uslužbenci institucij Skupnosti razen uslužbenci Sveta niso bili obveščeni o spornem prostem delovnem mestu, glede na to, da ga ta opustitev ni prizadela (zgoraj navedena sodba Schloh proti Svetu, točki 13 in 14). Sodišče prve stopnje je enako odločilo v zgoraj navedeni sodbi Campoli proti Komisiji (točka 133), da ker tožeča stranka ni dokazala, da bi lahko imela finančne koristi na podlagi sodbe navedenega sodišča, ki bi za nezakonito razglasilo uvedbo najmanjšega 100% korekcijskega koeficienta za pokojnine v državah članicah, v katerih so življenjski stroški najmanjši, je bil ta očitek, predstavljen v okviru ugovora nezakonitosti člena 20 Priloge XII h Kadrovskim predpisom posledično nedopusten.

40      V tem sporu je res, da se tožbeni razlogi, ki jih navaja tožeča stranka v utemeljitev ugovora nezakonitosti Priloge XII h Kadrovskim predpisom, ne nanašajo samo na njen osebni položaj. Vendar se vsi nanašajo na nepravilnosti, za katere je mogoče, da so ji povzročile škodo. Zadevna stranka ima dejansko subsidiarni interes uveljavljati pred sodiščem, da navedena priloga ni bila sprejeta ob upoštevanju pravil posvetovanja, ki jih je določil Svet, da je način izračuna pokojninskega prispevka očitno napačen in neprimeren za doseganje aktuarskega ravnotežja v pokojninskem sistemu ali posledica zlorabe pooblastil ter da bi moralo biti zaupanje v pravo, ki ga je imela v zvezi s pravili financiranja navedenega sistema, primerno zaščiteno.

41      Tako dejstvo, da očitki, ki jih navaja tožeča stranka, temeljijo na razlogih, ki se nanašajo na institucionalna, politična in sindikalna vprašanja in se ne nanašajo samo na njen osebni položaj, ne dokazuje, da so ti očitki nedopustni.

42      Iz vsega navedenega izhaja, da je treba predlog Komisije, da se tožba razglasi za nedopustno, zavrniti.

2.     Temelj

 Prvi tožbeni razlog: kršitev postopka posvetovanja

 Trditve strank

43      Tožeča stranka v tožbi (v točki 31 in v opombi 9) poudarja, da je bil postopek sprejetja reforme pokojninskega sistema Skupnosti pomanjkljiv, ker posvetovanja, predvidenega s Sklepom z dne 23. junija 1981, ni bilo na podlagi uradnega predloga Komisije.

44      Po navedbah Parlamenta v odgovoru na tožbo tožeča stranka ni predložila dokaza, da je posvetovanje s posvetovalnim odborom mogoče le na podlagi formalnega predloga, ki ga Komisija poda Svetu. Sklep z dne 23. junija 1981 take zahteve ne navaja.

45      Tožeča stranka v repliki potrjuje, da je bila Priloga XII h Kadrovskim predpisom sprejeta v nasprotju s postopkom posvetovanja, predvidenim s Sklepom z dne 23. junija 1981. Namreč medtem ko bi moral biti na podlagi člena 3 Sklepa z dne 23. junija 1981 posvetovalnemu odboru predložen vsak predlog Komisije Svetu, bi se bilo treba s posvetovalnim odborom posvetovati le o prvotnem predlogu Priloge XII, ki ga je predložila Komisija, in ne o drugem predlogu Komisije, ki je upošteval smernice Sveta z dne 19. maja 2003 (kompromis grškega predsedstva). Svet bi se moral s posvetovalnim odborom neposredno posvetovati o kompromisu navedenega predsedstva. Ker naj bi Komisija spremenjeni predlog predložila šele novembra 2003, naj posvetovalnemu odboru ne bi predložila končne verzije Priloge XII, ki naj je zato organizacije, ki zastopajo zaposlene, ne bi potrdile.

46      Svet v intervencijski vlogi poudarja, da je kot organ Skupnosti, pristojen za spremembe Kadrovskih predpisov, v skladu s členom 283 ES na predlog Komisije, spremenjen z dokumentom COM(2003)721 z dne 18. novembra 2003, in po posvetovanju z zadevnimi institucijami sprejel Uredbo št. 723/2004. Poleg tega Svet poudarja, da je prvotni predlog Komisije z dne 26. novembra 2002 že vseboval novo Prilogo XII h Kadrovskim predpisom, ki je vsebovala način zagotovitve ravnotežja pokojninskega sistema. Iz nujnih razlogov Komisija v ta prvotni predlog ni vključila podrobnosti načina izračuna. V nadaljevanju pogajanj je bil ta način vendarle predložen v drugi predlog Komisije z dne 18. novembra 2003. Priloga XII h Kadrovskim predpisom je bila torej pravilno sprejeta na uradni predlog Komisije in po uradnem posvetovanju s posvetovalnim odborom. Uvodna izjava 38 Uredbe št. 723/2004 se sklicuje na nove ukrepe, ki so jih sprejele „organizacije, ki zastopajo zaposlene, […] na posvetovanjih v okviru posvetovalnega odbora, ustanovljenega s Sklepom […] z dne 23. junija 1981“.

47      V svoji repliki na odgovor Parlament primarno navaja, da lahko tožeča stranka formalno navaja tožbeni razlog kršitve postopka posvetovanja samo v fazi replike in je zato treba ta tožbeni razlog zavrniti kot nedopusten. Podredno Parlament poudarja, da lahko nepravilnost postopka privede do razveljavitve neke odločbe le, če se dokaže, da bi bila vsebina izpodbijane odločbe, če te nepravilnosti ne bi bilo, drugačna. V tem primeru tožeča stranka ni navedla nobenega argumenta, ki bi dovoljeval sklep, da bi bila Priloga XII h Kadrovskim predpisom drugačna, če bi bil posvetovalni odbor uradno seznanjen z drugim predlogom Uredbe z dne 18. novembra 2003. Končno, Sklep z dne 23. junija 1981 ne nalaga, da je treba posvetovalnemu odboru predložiti predlog o spremembi uredbe, ker bi bila sicer sprejeta uredba nezakonita.

48      Končno, po mnenju Komisije, ki ga je izrazila na obravnavi, tožeča stranka ni imela nobenega osebnega interesa očitati pravilnost postopka posvetovanja, zato ta očitek ni dopusten.

 Presoja Sodišča za uslužbence

49      Iz dokumentov v spisu izhaja, da je Komisija prvi predlog Uredbe Sveta o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti predložila aprila 2002. Ta predlog ni predvideval pomembne spremembe pokojninskega sistema. Svet je s Sklepom z dne 19. maja 2003 določil smernice reforme pokojninskega sistema in odločil, da bo to reformo povezal s spremembami Kadrovskih predpisov. Postopek posvetovanja je potekal od junija do septembra 2003 na podlagi prvega predloga Komisije in smernic Sveta. Nato je 18. novembra Komisija predložila drugi predlog uredbe Sveta ter upoštevala smernice Sveta z dne 19. maja 2003 in rezultate postopka posvetovanja.

50      Argumentacija tožeče stranke glede nepravilnosti postopka posvetovanja je razdeljena na dva dela. V prvem delu zatrjuje, da v nasprotju s Sklepom z dne 23. junija 1981 posvetovanje ni bilo opravljeno na podlagi uradnega predloga Komisije, temveč na pobudo Sveta in na osnovi besedila, ki ga je pripravil neposredno Svet. V drugem delu zatrjuje, da drugi predlog Komisije, ki je vključeval novo različico Priloge XII h Kadrovskim predpisom, ni bil predložen posvetovalnemu odboru.

51      Prvič, na podlagi določb točke I 3 Sklepa z dne 23. junija 1981 se postopek posvetovanja začne le na predlog, ki ga predloži Komisija Svetu, o spremembi Kadrovskih predpisov ali Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti ali o uporabi določb omenjenih Kadrovski predpisov ali navedenih pogojev, ki se nanašajo na osebne prejemke ali pokojnine. Organizacija postopka posvetovanja je na podlagi teh določb podrejena dvema pogojema, namreč obstajati morata ustrezen predlog Komisije Svetu na zadevnem področju in zahteva člana posvetovalnega odbora. Nasprotno, predmet teh določb ni prepovedati posvetovalnemu odboru, kar naj bi bilo med drugim v nasprotju z namenom postopka, razširitev posvetovanja na druge zadeve, kot so vsebovane v predlogu Komisije, in upoštevati zadevne dejavnike, ki so jih predložile sindikalna ali poklicna združenja, države članice ali institucije, da bi zagotovil izvedbo svoje naloge tripartitnega posvetovanja. Posledično Sklep z dne 23. junija 1981 v nasprotju s tem, kar poudarja tožeča stranka v prvem delu svoje argumentacije, ni ovira, da bi posvetovalni odbor lahko preveril, kot v tej zadevi, spremembe, ki jih namerava Svet predlagati Komisiji, da jih bo ta dodala v svoj prvi predlog.

52      Drugič, kot je bilo navedeno, se postopek posvetovanja uporablja za predloge Komisije le na predlog člana posvetovalnega odbora. Namen te določbe je preprečiti, da bi se postopek posvetovanja začel, ne da bi tisti, ki so odgovorni za njegovo vodenje, menili, da je koristen. Omenjena določba lahko posvetovalnemu odboru zlasti dopušča, da se izogne preučitvi predlogov Komisije za spremembe, če je bil prvi predlog že v zadostni meri predmet posvetovanja.

53      V tem primeru je Svet na obravnavi uveljavljal, ne da bi bilo izpodbijano, da noben član posvetovalnega odbora ni zahteval postopka posvetovanja glede spremenjenega drugega predloga Komisije, predloženega 18. novembra 2003. Nadalje, v nasprotju s tem, kar predpostavlja prvi del argumentacije tožeče stranke, ni bilo nobene pravne obveznosti začeti postopek posvetovanja glede tega predloga.

54      Nazadnje je poleg tega ustaljena sodna praksa, da nepravilnost postopka povzroči delno ali popolno ničnost akta, če bi navedeni akt brez take nepravilnosti lahko imel drugačno vsebino (glej zlasti sodbo Sodišča prve stopnje z dne 5. marca 2003 v zadevi Staelen proti Parlamentu, T-24/01, RecFP, str. I-A-79 in II-423, točka 53).

55      Vendar iz dokumentov v spisu ne izhaja, da bi lahko dejstvo, da drugi predlog Komisije z dne 18. novembra 2003 ni bil predložen v posvetovanje, vplivalo na vsebino Priloge XII h Kadrovskim predpisom. Čeprav je tožeča stranka na obravnavi trdila, da ni bilo posvetovanja glede nove različice omenjene Priloge XII, pripravljene v drugem predlogu Komisije, pa ni navedla natančno, kateri elementi so bili iz posvetovanja izključeni. Iz točke 18 ugotovitev posvetovalnega odbora, ki jih je Svet poslal Sodišču za uslužbence po telefaksu 8. decembra 2006 kot odgovor na pisna vprašanja Sodišča za uslužbence z dne 26. oktobra 2006, nasprotno izhaja, da je posvetovalni odbor odobril aktuarsko metodo, dokončno določeno v Prilogi XII h Kadrovskim predpisom, namreč metodo, ki izhaja iz Eurostatove študije iz septembra 2003, spremenjeno v treh točkah. Kot je Svet poudaril na obravnavi, je večina sindikalnih organizacij podala soglasje k reformi.

56      Iz tega sledi, da ni ugotovljeno, da bi imela Priloga XII h Kadrovskim predpisom drugačno vsebino, če bi se upošteval postopek posvetovanja glede drugega predloga Komisije. Zato tudi če bi Priloga XII h Kadrovskim predpisom vsebovala v zvezi s tem nepravilnosti postopka, v nobenem primeru taka nepravilnost ne bi pomenila razveljavitve omenjene priloge.

57      Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbeni razlog kršitev postopka posvetovanja zavrniti, ne da bi bilo treba odločati o njegovi dopustnosti.

 Drugi in tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji in kršitev načela sorazmernosti

58      V obravnavanem primeru je zaradi povezave med očitkoma treba oba preučiti skupaj.

 Trditve strank

59      Prvič, glede tožbenega razloga očitne napake pri presoji naj bi bila po mnenju tožeče stranke izbira iz člena 10(2) Priloge XII h Kadrovskim predpisom, da se izračuna povprečje dejanske povprečne obrestne mere za obdobje dvanajstih let pred tekočim letom, podlaga za tako napako. Dejansko so Eurostat in skupina nacionalnih strokovnjakov v aktuarski oceni, opravljeni leta 2003, soglašali glede obdobja dvajset let pred tekočim letom. Referenčno obdobje dvanajstih let naj bi bilo sprejeto zato, da bi izračun privedel do višje prispevne stopnje uradnikov. Tožeča stranka poudarja, da je v zapisniku sestanka skupine strokovnjakov z dne 7. junija 2004, ki na podlagi člena 13(4) Priloge XII h Kadrovskim predpisom pomagajo Eurostatu pri tehničnem izvajanju omenjene priloge (v nadaljevanju: delovna skupina ‚člen 83‘), navedeno, da je bilo zaradi političnih dogovorov referenčno obdobje dvajsetih let, priporočeno v aktuarski študiji družbe KPMG leta 1998 in sprejeto v poročilu Eurostata iz leta 2003, v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi MRS št. 19 zamenjano z referenčnim obdobjem dvanajstih let. Ta parameter torej ne bi smel biti izbran za zagotovitev aktuarskega ravnotežja sistema. Parlament ali Svet bi morala pojasniti razloge za tako izbiro.

60      Parlament navaja, da tožbeni razlog očitne napake pri presoji, ki je privedla do napačne uporabe prava, v ugovoru ni bil naveden in je zato nedopusten. Glede vsebine zadeve, ob upoštevanju polja proste presoje Sveta kot zakonodajalca določb Kadrovskih predpisov, bi Sodišče lahko grajalo le očitno napako pri presoji, izbira referenčnega obdobja dvanajstih let pa naj ne bi pomenila take napake. Neodvisni strokovnjak, družba Ernst & Young Actuaires-Conseils, je poleg tega potrdila primernost in zanesljivost uporabljenih aktuarskih postopkov in predpostavk.

61      Svet v svoji intervencijski vlogi poudarja, da čeprav se je skrajšanje referenčnega obdobja z dvajset na dvanajst let res izrazilo v zmanjšanju diskontne stopnje, uporabljene v aktuarski oceni 31. decembra 2003 (3,9 namesto 4,7 %), in je mogoče to znižanje diskontne stopnje deloma razložiti s povečanjem prispevne stopnje (10,43 %, pred uporabo pravila najvišje meje 9,75 % iz člena 2(2) Priloge XII h Kadrovskim predpisom), ta ugotovitev ne omogoča zaključka, da sprejeti ukrep ni primeren za zagotovitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema.

62      Svet priznava, da zmanjšanje števila let, ki se upošteva pri izračunu dejanske obrestne mere, naredi to obrestno mero in s tem prispevno stopnjo spremenljivejšo, vendar poudarja, da taka izbira ne vpliva na dolgoročno ravnotežje pokojninskega sistema, ker se obrestne mere ponovno izračunajo vsako leto, kar omogoča letno usklajevanje prispevne stopnje zaradi zagotovitve aktuarskega ravnotežja. Ni podlage za potrditev, da bi lahko bila v prihodnje dejanska povprečna obrestna mera, izračunana na podlagi dvanajstih let, sistematično nižja od dejanske povprečne obrestne mere, izračunane na podlagi dvajsetih let. Svet med drugim opozarja, da je bilo v členu 4(6) Priloge XII h Kadrovskim predpisom določeno obdobje dvanajstih let tudi za določitev splošne stopnje zvišanja plač, ki jo je treba upoštevati v aktuarskih izračunih.

63      Razlogovanje v zvezi z aktuarskim ravnotežjem bi predpostavljalo dolgoročno gledanje. Ne bi bilo mogoče zaključiti, da določbe Priloge XII h Kadrovskim predpisom ne bi bile primerne le na podlagi dejstva, da aktuarski izračuni ustvarijo povečanje pokojninskega prispevka.

64      Drugič, kršitev načela sorazmernosti izhaja po mnenju tožeče stranke iz tega, da povečanje zneska prispevka uradnikov v pokojninski sistem ni bilo niti potrebno niti primerno za zagotovitev aktuarskega ravnotežja. Na podlagi informacij, ki jih je imel na voljo zakonodajalec, zlasti poročilo Eurostata iz septembra 2003, se zdi zvišanje prispevne stopnje očitno nesorazmerno. Omenjeno poročilo Eurostata naj bi pokazalo, da bi povečanje prispevne stopnje na 8,7 % zadostovalo za zagotovitev aktuarskega ravnotežja. Tožeča stranka poudarja, da je ohranitev obdobja dvanajstih let za izračun dejanske povprečne obrestne mere namesto obdobja dvajsetih let povzročila višji izračun prispevne stopnje. Na podlagi aktuarskega poročila EIS Belgium, ki ga je predložila tožeča stranka, naj bi bilo obdobje dvanajstih let manj primerno.

65      Parlament meni, da je treba tožbeni razlog neupoštevanja načela sorazmernosti razglasiti za nedopustnega, ker ni bil izrecno naveden v predhodni pritožbi in ker ta pritožba ne vsebuje nič takega, iz česar bi lahko Parlament sklepal, da se namerava tožeča stranka sklicevati na ta tožbeni razlog.

66      Podredno Parlament poudarja, da ima zakonodajalec v skladu s sodno prakso na ekonomskem področju široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Ta sodna praksa se lahko uporabi tudi na področju Kadrovskih predpisov glede presoje aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema. Posledično bi lahko le očitna neprimernost ukrepa, ki je bil sprejet na tem področju, glede na namen, ki ga skušajo doseči institucije, vplivala na zakonitost takega ukrepa. Metoda in parametri iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom, predvsem določitev referenčnega obdobja dvanajstih let za izračun dejanske povprečne obrestne mere, naj ne bi bili očitno neprimerni glede na namen, ki se ga skuša doseči, namreč zagotovitev aktuarskega ravnotežja.

 Presoja Sodišča za uslužbence

–       Obseg sodnega nadzora glede določb Priloge XII h Kadrovskim predpisom

67      Sodišče Skupnosti načeloma izvaja celovit sodni nadzor nad vsebinsko zakonitostjo akta, namreč nadzor, ki zajema tako pravne in dejanske razloge, na katerih temelji akt, kot tudi njegovo vsebino. V tem primeru sodišče Skupnosti preveri predvsem veljavnost presoje dejstev avtorja akta.

68      Vendar sodišče Skupnosti na področjih, ki zahtevajo kompleksno presojo, posebno glede ekonomskih položajev (glej sodbo Sodišča z dne 19. novembra 1998 v zadevi Združeno kraljestvo proti Svetu, C-150/94, Recueil, str I-7235, točka 54) ali statističnih metod (za prilagoditev korekcijskih koeficientov plač glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 8. novembra 2000 v zadevi Bareyt in drugi proti Komisiji, T-158/98, RecFP str. I-A-235 in II-1085, točka 57, in z dne 25. septembra 2002 v zadevi Ajour in drugi proti Komisiji, T-201/00 in T-384/00, RecFP, str. I-A-167 in II-885, točka 48) ter glede izvrševanja političnih dolžnosti na podlagi Pogodb (glej sodbo Sodišča z dne 7. septembra 2006 v zadevi Španija proti Svetu, C-310/04, ZOdl., str. I-7285, točka 96; sodbo Sodišča prve stopnje z dne 1. decembra 1999 v zadevi Boehringer proti Svetu in Komisiji, T‑125/96 in T‑152/96, Recueil, str. II-3427, točka 74), priznava institucijam široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.

69      Torej se mora Sodišče pri nadzoru izvrševanja takih pristojnosti omejiti na preverjanje, ali akt, predložen njegovemu nadzoru, vsebuje očitno napako ali zlorabo pooblastila ter ali je institucija očitno prekoračila meje pooblastila za odločanje po prostem preudarku (glej sodbe Sodišča z dne 25. januarja 1979 v zadevi Racke, 98/78, Recueil, str. 69, točka 5; z dne 17. januarja 1985 v zadevi Piraiki-Patraiki in drugi proti Komisiji, 11/82, Recueil, str. 207, točka 40, in z dne 25. oktobra 2001 v zadevi Italija proti Svetu, C-120/99, Recueil, str. I-7997, točki 44 in 45).

70      V obravnavanem primeru mora aktuarsko ravnotežje pokojninskega sistema Skupnosti, za katerega Priloga XII h Kadrovskim predpisom določa podrobna pravila, dolgoročno upoštevati gospodarski razvoj in finančne spremembe ter zahteva zapletene statistične izračune. Zato ima zakonodajalec Skupnosti pri sprejemanju sprememb aktuarskega ravnotežja omenjenega pokojninskega sistema široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da ima Svet za urejanje novega pokojninskega sistema Skupnosti široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ustreza političnim odgovornostim, ki mu jih podeljuje Pogodba (zgoraj navedena sodba Campoli proti Komisiji, točki 143 in 144).

71      Iz zgoraj navedenega izhaja, da lahko Sodišče glede določb Priloge XII h Kadrovskim predpisom, ki jih je tožeča stranka izpodbijala z ugovorom, preveri le očitne napake pri presoji.

72      Na podlagi načela sorazmernosti je zakonitost ureditve Skupnosti pogojena tudi s tem, da morajo biti vsi uporabljeni ukrepi primerni za uresničevanje legitimnih ciljev, ki jim sledi taka ureditev, ter ne smejo presegati tega, kar je nujno potrebno za to, da se te cilje uresniči, kar pomeni, da je načeloma treba uporabiti najmanj omejujoč ukrep, če obstaja izbira med več primernimi ukrepi (sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. junija 1996 v zadevi NMB France in drugi proti Komisiji, T‑162/94, Recueil, str. II-427, točka 69, in navedena sodna praksa).

73      Vendar je ustaljena sodna praksa, da se mora nadzor sorazmernosti, kadar gre za področje, na katerem ima zakonodajalec Skupnosti kot v zadevnem primeru široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ki ustreza političnim odgovornostim, ki mu jih podeljuje Pogodba, omejiti le na preizkus očitne neprimernosti zadevnega ukrepa glede na cilj, ki mu mora zadevna institucija slediti (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo v zadevi Italija proti Svetu, točki 44 in 45; zgoraj navedeni sodbi NMB France in drugi proti Komisiji, točka 70, in Campoli proti Komisiji, točka 143).

74      Glede na omejen sodni nadzor določb zadevnih predpisov je Komisija na obravnavi izrazila zaskrbljenost glede natančnosti in tehničnega značaja pisnih vprašanj ter glede obsega zahtev dokumentov, ki jih je Sodišče naslovilo na stranke in interveniente, ter poudarila, da tožeča stranka ni predložila dokazov, ki bi jih morala, da je zakonodajalec Skupnosti kršil pravilo višje stopnje. Po mnenju omenjene institucije bi lahko ukrepi procesnega vodstva, o katerih je odločilo Sodišče za uslužbence, prav tako kršili načelo spoštovanja pravic obrambe, pri čemer Sodišče za uslužbence tvega, da bo samo izdelalo rešitev spora, ne glede na argumente strank.

75      V tem primeru te argumentacije ni mogoče sprejeti. V tej zadevi sodni nadzor, čeprav v omejenem obsegu, zahteva, da lahko Svet, ki je oblikoval zadevni akt, pred sodiščem Skupnosti dokaže, da je bil akt sprejet na podlagi učinkovitega izvajanja pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki predpostavlja upoštevanje vseh pomembnih podatkov in okoliščin položaja, ki ga ta akt ureja (zgoraj navedena sodba z dne 7. septembra 2006 v zadevi Španija proti Svetu, točka 122).

76      Iz tega izhaja, da mora Svet vsaj pripraviti ter jasno in nedvoumno predložiti osnovne podatke, ki bi jih bilo treba upoštevati za utemeljitev izpodbijanih ukrepov in od katerih je bilo odvisno izvajanje njegove pravice odločanja po prostem preudarku (zgoraj navedena sodba z dne 7. septembra 2006 v zadevi Španija proti Svetu, točka 123).

77      Tožeča stranka je v podporo tožbenim razlogom očitne napake pri presoji in kršitve načela sorazmernosti predložila dovolj natančne, objektivne in tehtne dokaze za utemeljitev neposrednega ukrepanja Sodišča za uslužbence pri iskanju dokaznega gradiva (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 6. marca 2001 v zadevi Connolly proti Komisiji, C-274/99 P, Recueill, str. I-1611, točka 113), da bi preverilo, ali je Svet očitno napačno ali neprimerno uporabil široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.

78      Tožeča stranka je svojo argumentacijo podprla s številnimi listinami, skupno 47 listinami, priloženimi različnim vlogam, ter primerjalno študijo aktuarskih metod, ki jo je izdelal aktuar EIS Belgium in ki je bila uporabljena v poročilu Eurostata septembra 2003 in septembra 2004. Torej je predložila največ podatkov, ki jih je imela na voljo, ter dokument, ki ga ni bila upravičena predložiti in za katerega je Sodišče za uslužbence s Sklepom z dne 20. junija 2006 odredilo umik iz spisa.

79      Nasprotno pa instituciji na lastno pobudo nista predložili nobenih oziroma malo dokumentov: Parlament ni predložil nobenih prilog, Svet je v intervencijski vlogi predložil dva dokumenta.

80      Dve od treh aktuarskih študij, ki so bile podlaga za reformo pokojninskega sistema, in sicer študija, ki jo je izdelala družba KPMG, iz decembra 1998 in študija, ki jo je izdelal aktuar Watson Wyatt Brans & Co, iz decembra 2002 nista bili v spisu, čeprav sta ju stranki večkrat omenjali ter ju je Svet v svoji intervencijski vlogi navedel kot dokaz. Prav tako sta stranki razpravljali o obveznostih Sveta, ki izhajajo iz Sklepa z dne 23. junija 1981 in iz mednarodnega računovodskega standarda MRS št. 19, ne da bi posredovali besedilo. Sodišče za uslužbence je tudi zahtevalo, da se ti dokumenti vložijo v spis.

81      Poleg tega je Sodišče za uslužbence glede na to, da niti Parlament niti Svet v njunih vlogah nista navedla razlogov, zaradi katerih je zakonodajalec izbral referenčno obdobje dvanajstih let, pri čemer sta se sklicevala le na široko pooblastilo Sveta, da odloča po prostem preudarku, ocenilo, da mora raziskati te razloge v pripravljalnih dokumentih v zvezi s Prilogo XII h Kadrovskim predpisom in posledično zahtevati, da se mu posredujejo, tako da lahko na podlagi poznavanja dejanskega stanja celovito presodi utemeljenost očitka očitno napačne ali neprimerne izbire takega referenčnega obdobja.

82      Poleg tega dejstva, da je Sodišče za uslužbence, ki je ocenilo, da ni dovolj poučeno glede določenih točk, po načelu dobrega delovanja sodišča odločilo, da na Parlament in Svet naslovi pisna vprašanja, ni mogoče obravnavati kot nezdružljivega s pravicami obrambe.

83      Končno, Sodišče za uslužbence je iz enakih razlogov in ob upoštevanju vloge Komisije, zlasti Eurostata, pri izdelavi Priloge XII h Kadrovskim predpisom ocenilo kot potrebno, da pošlje vprašanja tudi tej instituciji.

–       Referenčno obdobje dvanajstih let

84      Kot je razvidno iz povezanih določb člena 83a(1) Kadrovskih predpisov in člena 4(1) Priloge XII h Kadrovskim predpisom, je namen metode izračuna, določene v tej prilogi, ohraniti aktuarsko ravnotežje pokojninskega sistema Skupnosti. Na podlagi člena 1(1) in člena 5 Priloge XII h Kadrovskim predpisom se prispevna stopnja uradnikov določi v višini, ki zadostuje za financiranje ene tretjine stroškov pokojninskega sistema, izračunane na podlagi aktuarske osnove.

85      V nasprotju s tako imenovanimi sistemi „porazdelitve“, v katerih je ravnotežje na podlagi proračuna doseženo, če skupna sredstva, sestavljena iz prispevkov delodajalcev in delojemalcev, plačanih med letom, pokrivajo vse dajatve, izplačane istega leta upokojencem, je pokojninski sistem uravnotežen v aktuarskem pomenu Priloge XII h Kadrovskim predpisom, če raven prispevkov, ki jih morajo vsako leto plačati aktivni uradniki, omogoča financiranje bodočih pravic, ki so jih uradniki pridobili istega leta. V nasprotju s proračunskim pristopom aktuarski pristop torej pomeni dolgoročno financiranje pokojninskega sistema. Člen 83(2) Kadrovskih predpisov določa, da uradniki prispevajo k tretjini stroškov financiranja pokojninskega sistema, drugi dve tretjini pa bremenita institucije.

86      Priloga XII h Kadrovskim predpisom določa metodo „predvidene pomembnosti enot“, ki je natančneje določena z mednarodnim računovodskim standardom MRS št. 19. Po tej metodi je vsota aktuarskih vrednosti pokojninskih pravic vseh aktivno zaposlenih v določenem letu, ki jo aktuarji imenujejo „stroški službovanja“, sorazmerna z njihovo skupno letno osnovno plačo. Prispevna stopnja uradnikov je enaka tretjini tega razmerja, ob upoštevanju lestvice za financiranje iz člena 83(2) Kadrovskih predpisov. Za izračun osnovne plače so potrebne aktuarske predpostavke, to pomeni ocene bodočih vrednosti določenih parametrov (obrestne mere, stopnje umrljivosti, rast plač itd.). Za upoštevanje dejansko opazovanih vrednosti je treba aktuarsko ravnotežje periodično prilagajati omenjenim hipotezam, in sicer v skladu s členom 1(2) priloge XII h Kadrovskim predpisom vsako leto.

87      Kot so skupaj poudarili stranka in intervenienta, je pokojninska prispevna stopnja zlasti občutljiva na spremembe dejanskih obrestnih mer, uporabljenih v aktuarskih izračunih. Upoštevanje nižje dejanske obrestne mere povzroči znatno povečanje pokojninskega prispevka. Nasprotno pomeni uporaba višje dejanske obrestne mere za aktuarski izračun znižanje pokojninskega prispevka. Ob upoštevanju te občutljivosti prispevnih stopenj na spremembe dejanske obrestne mere ter v izogib pogostim in nenadnim spremembam prispevnih stopenj aktuarji priporočajo uporabo povprečnih dejanskih obrestnih mer, izračunanih na dolgo obdobje.

88      Tako člen 10(2) Priloge XII h Kadrovskim predpisom določa obrestno mero, ki se upošteva za aktuarski izračun, kot povprečje dejanskih povprečnih obrestnih mer zadnjih dvanajst let pred tekočim letom.

89      Tožeča stranka prereka izbiro tega obdobja. Pravilno izkazuje, da so vse aktuarske študije, ki jih je uporabil Svet pri določanju metode iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom, predlagale daljše obdobje dvajsetih let za izračun dejanske povprečne obrestne mere. Tako je dejansko v primeru študije družbe KPMG iz decembra 1998, študije aktuarja Watson Wyatt Brans & Co iz decembra 2002 ter v primeru poročila Eurostat iz septembra 2003. Očitno se tudi Priloga XII h Kadrovskim predpisom v tej točki ne drži običajne prakse aktuarjev.

90      Poleg tega so ukrepi procesnega vodstva, ki jih je odredilo Sodišče za uslužbence, razkrili, da Svet pri sprejetju Priloge XII h Kadrovskim predpisom ni imel na voljo nobene aktuarske študije pokojninskega sistema Skupnosti, ki bi uporabila obdobje dvanajstih let. Nasprotno, iz poročila sestanka delovne skupine „člen 83“ z dne 7. junija 2004, priloženega repliki, izhaja, da je bilo obdobje skrajšano z dvajsetih na dvanajst let „zaradi političnih dogovorov“.

91      Svet je po tem, ko je v svoji intervencijski vlogi trdil samo, da izbira obdobja dvanajstih let izhaja iz širokega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča za uslužbence obrazložil razloge, zaradi katerih se ni držal aktuarske prakse, ki so jo upoštevale tri študije, ki jih je uporabil: izbira obdobja dvanajstih let je bila posledica kompromisa, ki so ga potrdile organizacije, ki zastopajo zaposlene, med obdobjem dvajsetih let, kot je predlagala Komisija, in obdobjem petih let, kot so želele nekatere države članice.

92      Dokumenti iz spisa, zlasti „non-paper“ predsedovanja Odbora stalnih predstavnikov držav članic (Coreper) z dne 23. septembra 2003, ki jih je Svet predložil v odgovoru na zahtevo Sodišča za uslužbence, te pojasnitve dopolnjujejo. Ker so bile letne obrestne mere v prejšnjem letu 2004 posebno nizke, dejanska povprečna obrestna mera ne bi bila mnogo višja, če bi bila izračunana na podlagi krajšega obdobja pred omenjenim letom. Ker ta mera služi za izračun bodočih vrednosti prispevkov uradnikov v tekočem letu, so prispevki uradnikov za zagotovitev aktuarskega ravnotežja sistema višji, nižja kot je. Iz „non-paper“ z dne 23. septembra 2003 je tudi razvidno, da bi izbira obdobja petih let za izračun dejanske povprečne obrestne mere v sicer enakih okoliščinah 1. januarja 2004 pomenila prispevno stopnjo 12,4 % namesto 8,9 %, če bi se ohranilo obdobje dvajsetih let. Iz te primerjave izhaja, da je bilo skrajšanje referenčnega obdobja, na koncu skrajšanega na dvanajst let, določeno zaradi takojšnjega zvišanja prispevne stopnje uradnikov.

93      Glede na to navedbo obdobja dvanajstih let ni mogoče šteti kot merilo, ki je očitno napačno ali neprimerno za aktuarski izračun.

94      Prvič, tudi če bi aktuarji obdržali trajanje dvajsetih let, njihova praksa ni zavezujoča. Zlasti mednarodni računovodski standard MRS št. 19, ki ga navaja tožeča stranka in ki za zakonodajalca Skupnosti ni zavezujoč, ne priporoča glajenja dejanske povprečne obrestne mere v nekem obdobju.

95      Drugič, kot je bilo navedeno v točki 87 te sodbe, je namen izračuna povprečja obrestnih mer na podlagi določenega obdobja pred tekočim letom izogniti se vsakoletnemu spreminjanju prispevne stopnje glede na letno obrestno mero. Vendar dejstvo uporabe povprečja dvanajstih let namesto povprečja dvajsetih let aktuarskega ravnotežja ne postavlja pod vprašaj.

96      Gotovo, Svet v intervencijski vlogi priznava, da sta zaradi zmanjšanja števila let, ki se upošteva pri izračunu dejanske povprečne obrestne mere, ta obrestna mera in z njo tudi pokojninski prispevek „spremenljivejša“. Kot je to poudarjeno v študiji aktuarja EIS Belgium, ki jo je tožeča stranka priložila spisu, je namen referenčnega obdobja prav omejitev spremenljivosti prispevne stopnje in je zato obdobje dvajsetih let posledično ustreznejše kot obdobje dvanajstih let.

97      Zato določitev referenčnega obdobja dvanajstih let ne vpliva na veljavnost aktuarske metode, ki jo je določil Svet. Po eni strani je bodoča vrednost dejanske povprečne obrestne mere, izračunane na podlagi določenega preteklega obdobja, v vsakem primeru približna, ne glede na dolžino tega obdobja. Po drugi strani, kot je bilo že omenjeno zgoraj, dolžina referenčnega obdobja ne vpliva na aktuarsko ravnotežje, pod pogojem, da parametri niso spremenjeni na dolgi rok. Kot je na obravnavi navedel uradnik Eurostata, bi bila objektivnost take metode izračuna vprašljiva ter namen zagotovitve aktuarskega ravnotežja na pregledni in nesporni podlagi prizadeta le, če bi bila v prihodnosti ob upoštevanju sprememb obrestnih mer dolžina tega obdobja podaljšana ali skrajšana za vzdrževanje uporabljene nizke stopnje dejanske povprečne obrestne mere v aktuarskem izračunu in posledično povečane ravni prispevnih stopenj uradnikov.

98      Iz vsega navedenega izhaja, da obdobje dvanajstih let, določeno v členu 10(2) in členu 4(6) Priloge XII h Kadrovskim predpisom, ni niti očitno napačno niti očitno neprimerno. Torej je treba tožbena razloga očitne napake pri presoji in kršitve načela sorazmernosti v zvezi z aktuarsko metodo v Prilogi XII h Kadrovskim predpisom zavrniti in s tem posledično ni treba odločati o ugovoru nedopustnosti teh tožbenih razlogov.

 Četrti tožbeni razlog: zloraba pooblastil

 Trditve strank

99      Tožeča stranka navaja, da bi bila lahko metoda izračuna iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom, domnevno pripravljena za zagotovitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema Skupnosti, dejansko prirejena za utemeljitev povišanja prispevne stopnje uradnikov v pokojninski sistem. Namen takega povišanja bi bil po eni strani, da bi uradniki tako pokrivali primanjkljaj v pokojninskem sistemu, ki naj bi nastal zato, ker države članice dolgoročno niso plačevale prispevkov v sistem, ter po drugi strani prilagoditev sistema Skupnosti manj ugodnim nacionalnim sistemom.

100    Priloga XII h Kadrovskim predpisom naj bi bila po eni strani v nasprotju s členom 83(4) starih kadrovskih predpisov, ki so določali, da se lahko prispevek uradnikov v sistem zviša le zaradi zagotovitve aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema, in naj bi po drugi strani pomenila kršitev postopka.

101    Države članice želijo, da bi primanjkljaj v pokojninskem sistemu financirali uradniki, čeprav se ne bi smel pripisovati njim. Obstoj primanjkljaja pred spremembami Kadrovskih predpisov naj bi izhajal iz poročila generalne poročevalke odbora za proračun Parlamenta ge. Dührkop Dührkop glede osnutka splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 1999 (v nadaljevanju: poročilo Dührkop Dührkop), ki naj bi na dan 31. decembra 1997 navajal primanjkljaj v višini 14,3 milijarde eurov. V tem poročilu naj bi bilo ugotovljeno, da države članice še do leta 1997 niso oziroma ne v celoti plačevale v pokojninski sistem deleža prispevkov delodajalca. Do leta 1982 v pokojninski sistem ni bil vplačan noben prispevek delodajalca, med letoma 1982 in 1998 pa je bil ta prispevek vplačan le delno. V poročilu Dührkop Dührkop je navedeno: „Ker se je število uradnikov Skupnosti nenehno povečevalo z razširitvijo pristojnosti Skupnosti ter širitvijo Unije, je ‚biološka rast‘ sistema do nedavno zadoščala za vzdrževanje ravnotežja sistema, to pomeni, da skupek vseh dajatev, izplačanih na podlagi pokojninskega sistema, ni presegal zneska plačil uslužbencev in deleža delodajalcev; še več, do leta 1982 je prispevek iz delovnega razmerja, enak eni tretjini financiranja, zadostoval za pokrivanje skupnih dajatev, izplačanih iz pokojninskega sistema; v letu 1998 so vse izplačane dajatve presegle teoretične skupne prispevke iz delovnega razmerja za upokojitev, deleža delodajalcev, hipotetičnega ali nominalnega, ter odkupa pravic do pokojnine, pridobljenih na podlagi nacionalnih sistemov“.

102    Metoda, določena v Prilogi XII h Kadrovskim predpisom naj bi bila posledica „političnega barantanja“, pri čemer je več držav članic zahtevalo, da presežek izdatkov pokojninskega sistema plačajo uradniki. Prvotni predlog Priloge XII h Kadrovskim predpisom, ki ga je Komisija predložila Svetu, naj bi izražal le nekaj glavnih načel, vendar naj bi bilo po tem, ko naj bi bilo določeno, da metodologija iz leta 2003 ne služi glavnemu namenu zvišanja prispevne stopnje, odločeno, da se v omenjeno Prilogo XII h Kadrovskim predpisom vnese nova, podrobnejša metoda z arbitrarnimi parametri. Zato povišanja prispevnih stopenj uradnikov, določena s Kadrovskimi predpisi, ne morejo izhajati iz študije, ki jo je opravil Eurostat v letu 2003 na podlagi mednarodnega računovodskega standarda MRS št. 19, in naj njihov edini cilj ne bi bil zagotovitev aktuarskega ravnotežja sistema.

103    V odgovoru na tožbo je Parlament opomnil, da se tožeča stranka z zatrjevanjem, da je Priloga XII h Kadrovskim predpisom nezakonita, sklicuje na tožbeni razlog kršitve pogodb oziroma pravila, nadrejenega določbam iz te priloge XII. Tožeča stranka naj ne bi predložila natančnejše navedbe, katero pravilo, nadrejeno tej prilogi, naj bi bilo kršeno. Določbe člena 83(4) starih Kadrovskih predpisov naj namreč ne bi bile pravno nadrejene novim določbam, ki jih je sprejel Svet v obliki Priloge XII h Kadrovskim predpisom. Brez določene pravne podlage je torej tožbeni razlog nedopusten. Pod predpostavko, da je treba ta tožbeni razlog razlagati kot navedbo kršitve postopka, Parlament poudarja, da v fazi ugovora to ni bilo izrecno navedeno in da bi ga bilo treba prav tako zavreči kot nedopustnega.

104    V utemeljitev je Parlament navedel, da je bilo povišanje prispevne stopnje uradnikov potrebno za ohranitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema Skupnosti. Takšno povišanje, o katerem je odločal Svet, naj bi bilo sprejeto na predlog Komisije na podlagi poročila o aktuarski oceni pokojninskega sistema. V skladu s tem poročilom „je za zagotovitev ravnotežja pokojninskega sistema prispevna stopnja, potrebna za financiranje ene tretjine izplačil na podlagi pokojninskega sistema Skupnosti, znašala 10,43 % osnovne plače“. Povišanje prispevne stopnje je torej v skladu z načeli Priloge XII h Kadrovskim predpisom temeljilo na aktuarski študiji in splošno priznanih aktuarskih praksah.

105    Parlament opozarja, da gre za zlorabo pooblastil le, kadar je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih dejavnikov mogoče sklepati, da je bil izključni ali vsaj odločilni namen izpodbijanega akta doseči drugačne cilje od tistih, ki jih navaja. Tožeča stranka naj ne bi dokazala niti, da je bila izravnava proračunskega primanjkljaja pokojninskega sistema izključni ali odločilni cilj za sprejetje Priloge XII h Kadrovskim predpisom, niti da bi bil izključni in odločilni namen sprejetja te priloge prilagoditev znižanja pokojninskega sistema Skupnosti z namenom izenačevanja z nacionalnimi sistemi. Parlament je v zvezi s tem poudaril, da dokumenti, ki jih je predložila tožeča stranka, niso zadostni dokaz, ki bi zanesljivo kazal na to, da je priloga XII h Kadrovskim predpisom skušala doseči drugačne cilje kot tiste, na katere se sklicuje. Tudi če bi obstajalo, quod non, „politično barantanje“, kot to zatrjuje tožeča stranka, bi bil odločilni namen priloge XII h Kadrovskim predpisom določitev postopka, ki zagotavlja aktuarsko ravnotežje pokojninskega sistema.

106    V repliki tožeča stranka navaja, da je v predhodnem ugovoru implicitno navajala zlorabo postopka, čeprav njeni argumenti niso bili izraženi v strogo pravnem jeziku. Na podlagi sodne prakse ni mogoče zahtevati, da so zatrjevani očitki v utemeljitev predhodnega ugovora izraženi s takimi izrazi.

107    Tožeča stranka se sklicuje na študijo, ki jo je izdelal aktuar EIS Belgium, ki je analiziral spremembo aktuarske metode med letoma 2003 in 2004 ter razhajanje med rezultati ene in druge metode. Kljub predlogom tožeče stranke Parlament ni predložil nobene razlage razlogov za spremembo metode. Tožeča stranka predlaga, da Sodišče za uslužbence zahteva predložitev dokumentov, ki bodo pojasnili ta preobrat.

108    Poročilo, ki ga je leta 2004 izdelala družba Ernst & Young Actuaires-Conseils na zahtevo Eurostata, nasprotno z navedbami Parlamenta ni potrdilo, da se metoda iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom ujema z aktuarskimi praksami. To poročilo naj bi vsebovalo le potrditev aktuarskega ravnotežja, kot je določeno v Prilogi XII h Kadrovskim predpisom, na podlagi podatkov, ki jih je posredoval Eurostat.

109    Tožeča stranka prereka, da bi zakonodajalec lahko preudarno določil metodo izračuna aktuarskega ravnotežja. Če se sklicuje na aktuarsko ravnotežje, bi moral zakonodajalec za izračun upoštevati načela strokovnjakov.

110    V intervencijski vlogi Svet poudarja, da načini izračunavanja, določeni v Prilogi XII h Kadrovskim predpisom, popolnoma ustrezajo namenu starih in novih Kadrovskih predpisov za zagotavljanje aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema.

111    Svet podpira argumente Parlamenta. Poleg tega meni, da so ob upoštevanju značaja pokojninskega sistema uradnikov Skupnosti trditve tožeče stranke glede domnevne nezadostnosti prispevkov držav članic zmotne. „Prispevki“ držav članic naj ne bi znašali le določen delež skupnih pokojnin, kot naj bi to bilo v sistemu pokojninskih skladov. Nasprotno, države članice naj bi imele dolžnost financiranja proračuna Skupnosti tako, da lahko proračun zagotovi izplačila pokojnin ne glede na njihov znesek.

112    Ob sprejetju Uredbe št. 723/2004 naj bi Svet menil, da je treba v Kadrovske predpise vključiti metodo izračuna, ki zagotavlja aktuarsko ravnotežje pokojninskega sistema Skupnosti. Vendar je imel Svet ob upoštevanju spremenljivosti upoštevnih ekonomskih parametrov pri določitvi te metode možnost proste presoje. Tožeča stranka tudi ni bila natančna, v čem je metoda iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom prekoračila tako možnost proste presoje niti katera določba omenjene Priloge XII h Kadrovskim predpisom glede prispevkov uradnikov v pokojninski sistem naj bi bila sprejeta z drugim namenom, kot zagotoviti aktuarsko ravnotežje.

113    Tožeča stranka pri sklicevanju na poročilo Eurostata iz septembra 2003, zlasti na statistično analizo v točki 8.2.3.1 tega poročila, neutemeljeno navaja, da bi morala biti prispevna stopnja uradnikov, ki se uporablja za zagotovitev aktuarskega ravnotežja, nižja kot tista, ki je bila končno določena v Kadrovskih predpisih, in sicer 9,25 %. Nekateri ukrepi Kadrovskih predpisov, kot je zmanjšanje letnega odstotka pokojninskih pravic (1,9 % namesto 2 %), ustvarjajo učinek v smislu zmanjšanja prispevne stopnje le na dolgi rok. Enako bi lahko imela večina sprememb Kadrovskih predpisov takojšnji učinek, saj se niso ali vsaj ne v celoti uporabljali za uradnike, ki so se zaposlili pred začetkom veljavnosti Kadrovskih predpisov. Sprememba pravil glede izračunavanja dejanske obrestne mere pri aktuarskih izračunih (povprečje dvanajstih let namesto dvajsetih let) je nasprotno imela na izračunano prispevno stopnjo takojšen učinek.

114    Tožeča stranka v pripombah na intervencijsko vlogo Sveta poudarja, da je bila metoda iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom v celoti mišljena kot utemeljitev zvišanja prispevne stopnje. Tako je bila določena prispevna stopnja 9,25 %, medtem ko je bilo v Eurostatovi študiji iz septembra 2003 jasno navedeno, da bi bila prispevna stopnja 8,91 % dovolj za zagotovitev aktuarskega ravnotežja ter je predvidevala, da uveljavitev novih kadrovskih predpisov lahko določa znižanje te stopnje na okoli 8,7 %.

115    Polje proste presoje zakonodajalca Skupnosti naj ne bi upravičevalo samovoljnosti. V tem pogledu Svet ni predložil nobene obrazložitve glede zakonodajalčeve izbire skrajšanja referenčnega obdobja za izračun dejanske povprečne obrestne mere z dvajsetih na dvanajst let, ki je določena s povprečjem dejanskih obrestnih mer v referenčnem obdobju.

116    Parlament je v dupliki navedel, da sodišče Skupnosti pri nadzoru zakonitosti pravnih pravil Skupnosti, ki potrebujejo kompleksno presojo, izvaja sodni nadzor, ki je omejen na očitne in resne napake. Študija EIS Belgium, ki jo navaja tožeča stranka, ni poudarila nobene resne ali očitne napake v Prilogi XII h Kadrovskim predpisom. Glede obdobja dvanajstih let, ki ga vsebuje ta priloga za izračunavanje dejanske povprečne obrestne mere, je avtor študije zanesljivo navedel, da bi bilo obdobje dvajsetih let ustreznejše. Namreč nobeno računovodsko pravilo za tako izračunavanje ne prepoveduje uporabe referenčnega obdobja dvanajstih let.

117    Razlog, da metoda iz poročila Eurostat iz septembra 2003 na koncu ni bila upoštevana, naj bi bil enostaven: zakonodajalec naj bi bil uporabil polje proste presoje, ki ga ima na voljo pri izbiri metode izračuna aktuarskega ravnotežja.

 Presoja Sodišča za uslužbence

118    V uvodu je treba zavrniti trditev, da je Priloga XII h Kadrovskim predpisom v nasprotju s členom 83(4) starih kadrovskih predpisov. Ker so bile te določbe z uveljavitvijo Kadrovskih predpisov razveljavljene, se tožeča stranka v nobenem primeru ne more na to utemeljeno sklicevati (glej v tem smislu sklep Sodišča prve stopnje z dne 17. septembra 1997 v zadevi Antillean Rice Mills proti Komisiji, T‑26/97, Recueil, str. II-1347, točke od 14 do 16).

119    Kot je Sodišče že večkrat odločilo, lahko govorimo o aktu, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila le, kadar je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih dejstev mogoče sklepati, da je bil njegov izključni ali vsaj odločilni namen doseči drugačne cilje, kot so tisti, ki jih navaja, ali pa se izogniti postopku, ki je posebej predviden s Pogodbo (glej tudi sodbo z dne 21. junija 1958 v zadevi Groupement des hauts fourneaux et aciéries belges proti Haute Autorité, 8/57, Recueil, str. 223, 256; glede aktov zakonodajalca Skupnosti glej tudi sodbo z dne 10. marca 2005 v zadevi Španija proti Svetu, C-342/03, Recueil, str. I-1975, točka 64, in prej navedeno sodbo z dne 7. septembra 2006 v zadevi Španija proti Svetu, točka 69).

120    Kot je bilo navedeno v točki 84 te sodbe in kot izhaja tudi iz uvodne izjave 28 Uredbe št. 723/2004, je namen Priloge XII h Kadrovskim predpisom ohranitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema Skupnosti ob upoštevanju lestvice za financiranje tega sistema, tako da se izračuna prispevna stopnja uradnikov, ki zadošča za financiranje ene tretjine stroškov službovanja.

121    Tožeča stranka zatrjuje, da ukrepi, ki jih je sprejel Svet, zlasti odločitev o izračunavanju dejanske povprečne obrestne mere na podlagi dvanajstih let namesto dvajsetih let, niso bili v skladu s ciljem, ki bi mu morala ta institucija slediti, ker so neposredne proračunske težave spodrinile skrb za določitev izračuna aktuarskega ravnotežja na objektivnejši podlagi.

122    V zvezi s tem, in ne glede na odločna zanikanja Sveta na obravnavi, iz dokumentov v spisu izhaja, da so proračunski pomisleki dejansko vplivali na določitev obdobja dvanajstih let, kot je že bilo navedeno v točki 92 te sodbe.

123    Prvič, taka določitev odstopa od ustaljene prakse glede aktuarskega izračuna, po katerem izračun povprečja obrestnih mer zaradi ugodnejšega glajenja spremenljivk temelji na daljšem obdobju, in sicer dvajsetih let. Drugič, iz študije, ki jo je izdelal Eurostat septembra 2003, izhaja, da bi zvišanje prispevne stopnje na 8,9 % oziroma 8,7 % ob upoštevanju predvidenih sprememb Kadrovskih predpisov 1. januarja 2004 zadoščalo za zagotovitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema, če bi se ohranila dejanska povprečna obrestna mera, izračunana na podlagi obdobja dvajsetih let pred tekočim letom. Tretjič, študija, ki jo je izdelal aktuar EIS Belgium, je pokazala, da je določitev referenčnega obdobja glavni razlog, zakaj je lahko Eurostat v svojem poročilu septembra 2004 izračunal prispevno stopnjo 10,43 %. Končno, pripravljalna dela za pokojninsko reformo, zlasti pojasnilo Sveta z dne 7. marca 2003, ki je priloženo tožbi, pojasnjujejo jasno izraženo voljo več držav članic za povišanje prispevka uradnikov z namenom znižanja proračunskega stroška pokojninskega sistema.

124    Vendar je očitno, da proračunski pomisleki niso odločilno vplivali na metodo v Prilogi XII h Kadrovskim predpisom. Vnos aktuarske metode v Kadrovske predpise je sam po sebi pomenil oviro za spremembo prispevkov uradnikov na podlagi proračunskega položaja, ker so bili odslej prispevki tekočega leta izračunani v primerjavi z bodočimi potrebami financiranja pokojninskega sistema, določenimi na podlagi omenjene aktuarske metode.

125    Kot je bilo navedeno v točkah od 95 do 97 te sodbe, izračunavanje dejanske povprečne obrestne mere na podlagi bolj ali manj dolgega obdobja samo po sebi ne vpliva na aktuarsko ravnotežje, ker ima tako obdobje edini namen zagotoviti časovno glajenje obrestne mere in posledično prispevne stopnje. Poleg tega določitev obdobja dvanajstih let ne izpodbija funkcije glajenja referenčnega obdobja, kot bi lahko izbira resnično kratkega obdobja, na primer petih let, kot so predlagale nekatere delegacije v okviru Sveta, da bi dosegle višje prispevne stopnje v letu 2004. Torej je Svet med stabilnostjo prispevne stopnje, zagotovljeno z dovolj dolgim referenčnim obdobjem, in neposrednim zvišanjem prispevne stopnje dal prednost prvemu namenu. Zato ni mogoče trditi, da je bilo obdobje dvanajstih let sprejeto izključno ali odločilno zaradi proračunskih razlogov.

126    Končno, iz Kadrovskih predpisov ne izhaja, da bi bilo lahko upoštevanje proračunskih dejavnikov s strani Sveta pri izvrševanju zakonodajalčevega širokega pooblastila za odločanje po prostem preudarku za zagotovitev aktuarskega ravnotežja pokojninskega sistema Skupnosti nezakonito. Tako upoštevanje je potrebno tudi zato, ker pri neobstoju pokojninskih skladov Skupnosti izplačila pokojninskih dajatev v skladu z členom 83(1) Kadrovskih predpisov pomenijo bremenitev proračuna Skupnosti, prav tako kot prispevki uradnikov, ki se štejejo kot prihodek. Poleg tega člen 14(2) Priloge XII h Kadrovskim predpisom določa, da lahko Svet ob petletni aktuarski oceni ponovno obravnava omenjeno Prilogo XII, ne samo glede aktuarskega ravnotežja, temveč tudi „glede na njene proračunske posledice“.

127    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbeni razlog, da naj bi Svet pri sprejetju Priloge XII h Kadrovskim predpisom predvsem upošteval proračunski namen in da gre posledično pri tej prilogi za zlorabo pooblastil, zavrniti, ne da bi bilo treba odločati o dopustnosti tega tožbenega razloga.

 Peti tožbeni razlog: kršitev načela varstva zaupanja v pravo

 Trditve strank

128    Tožeča stranka v tožbi poudarja, da je bila metoda iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom določena s kršitvijo načela varstva zaupanja v pravo.

129    Medtem ko naj bi Parlament uradnikom in uslužbencem že večkrat zagotovil, da naj se njihov prispevek ne bi povečal, razen če bi bilo to nujno potrebno za vzdrževanje aktuarskega ravnotežja, naj bi bil ta prispevek umetno in s kršitvijo aktuarskega ravnotežja čezmerno povečan. Parlament naj torej ne bi spoštoval zagotovitev uradnikom in uslužbencem ter je tako kršil njihovo legitimno zaupanje vanj.

130    Poleg tega tožeča stranka meni, da je delodajalec z neupravičenim zvišanjem prispevne stopnje dolg pokojninskega sistema Skupnosti prenesel v breme uradnikov, medtem ko bi ga moral podpirati. Več let naj bi namreč le prispevki iz osebnih prejemkov zadostovali za pokrivanje izdatkov pokojninskega sistema, medtem ko delodajalec ni vplačeval prispevkov, potrebnih za financiranje tega sistema. Tožeča stranka navaja, da je predsednik Komisije v dopisu iz leta 2001 priznal obstoj pomembnih pridobljenih pravic, ki ustrezajo preteklim pokojninskim prispevkom, ki še morajo biti plačani, in zagotovil, da „vzrok morebitnega povišanja prispevkov ne bi smelo biti financiranje takih pridobljenih pravic“.

131    Parlament v odgovoru na tožbo poudarja, da se kršitev načela varstva zaupanja v pravo upošteva le v okoliščinah, ko so natančna, brezpogojna in skladna zagotovila iz pooblaščenih in zanesljivih virov zbudila utemeljena pričakovanja pri osebi, na katero so naslovljena. V tem primeru ni bilo tako, ker Parlament, ki naj ne bi imel pristojnosti za sprejetje določb Kadrovskih predpisov in so se z njim v postopku sprejemanja Uredbe št. 723/2004, ob reformi pokojninskega sistema, le posvetovali, v nobenem primeru ni mogel dati brezpogojnih zagotovil. Torej morebitna zagotovila Parlamenta tožeči stranki ne bi mogla zbuditi utemeljenih pričakovanj, da se prispevna stopnja v pokojninski sistem Skupnosti ne bo povišala.

132    Parlament tudi zatrjuje, da se uradniki ne morejo sklicevati na načelo varstva zaupanja, da bi izpodbijali zakonitost določb nove ureditve, zlasti na področju, katerega cilj je stalno prilagajanje različnim gospodarskim razmeram.

133    V repliki tožeča stranka potrjuje, da ni bistveno, da določb Kadrovskih predpisov ni sprejel Parlament, s katerim so se le posvetovali, ampak Svet. Dejansko bi bilo mnenje Parlamenta bistveno in nujno potrebno v postopku, brez katerega novi kadrovski predpisi ne bi mogli biti sprejeti. S tem ko je podprl metodo Priloge XII h Kadrovskim predpisom, naj Parlament ne bi spoštoval zagotovil, ki jih je dal uradnikom in uslužbencem.

134    Sicer pa tožeča stranka poudarja, da njeno zaupanje v pravo ni izviralo samo iz zagotovil, ki ji jih je dal nadrejeni v Parlamentu, ampak tudi iz besedila Kadrovskih predpisov.

135    Svet v intervencijski vlogi odgovarja na stališča tožeče stranke, po katerih vzrok za povišanje prispevne stopnje v pokojninskem sistemu ni moglo biti financiranje že pridobljenih pokojninskih pravic. Sprejetje novih kadrovskih predpisov in ohranjanje solidarnega jamstva držav članic za plačila pokojnin bi de facto določilo aktuarsko ravnotežje 30. aprila 2004. Zaradi značaja pokojninskega sistema Skupnosti naj bi uradniki in institucija pokrivali pokojninske pravice uradnikov in uslužbencev, ki so bile pridobljene na ta dan. Novi kadrovski predpisi naj ne bi določali pokrivanja morebitnih pozitivnih ali negativnih razlik zaradi hipotetičnih odstopanj prispevnih stopenj. Metoda aktuarske ocene iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom naj bi bila namenjena le zagotavljanju, da bi prispevne stopnje po 1. maju 2004 zadostovale za pokrivanje pokojninskih pravic, ki jih bodo uradniki pridobili po tem datumu.

136    Tožeča stranka v svoji pripombah na intervencijsko vlogo ugotavlja, da vse stranke priznavajo, da bi morali uradniki in uslužbenci prispevati le eno tretjino prispevkov, ki so potrebni za zagotovitev bodočih plačil že pridobljenih pravic, ter da bi torej pretekli primanjkljaj morale v celoti financirati države članice prek proračuna Skupnosti. Nesoglasje se nanaša le glede uveljavitve tega načela. Nasprotno kot trdi Svet naj bi metoda iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom umetno zvišala prispevke uradnikov in uslužbencev.

137    Parlament v dupliki trdi, da spoštovanje aktuarskega ravnotežja izhaja iz kompleksnega področja, katerega namen je stalno prilagajanje različnim gospodarskim razmeram. Poleg tega naj bi spremenljivost prispevka jasno izhajala iz določb Kadrovskih predpisov, zlasti iz člena 83(4) starih kadrovskih predpisov. Tožeča stranka se torej pri izpodbijanju zakonitosti novih določb glede izračunavanja aktuarskega ravnotežja ne bi mogla sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo.

 Presoja Sodišča za uslužbence

138    Načelo varstva zaupanja v pravo se v sodni praksi navaja kot „nadrejeno pravno pravilo“ (sodba Sodišča z dne 14. maja 1975 v zadevi CNTA proti Komisiji, 74/74, Recueil, str. 533, točka 44), kot eno od „temeljnih načel Skupnosti“ (sodbi Sodišča z dne 14. oktobra 1999 v zadevi Atlanta proti Evropski skupnosti, C‑104/97 P, Recueil, str. I-6983, točka 52, in z dne 7. junija 2005 v zadevi VEMW in drugi, C-17/03, str. I-4983, točka 73) ali tudi kot splošno načelo (sodba Sodišča z dne 4. oktobra 2001 v zadevi Italija proti Komisiji, C-403/99, Recueil, str. I-6883, točka 35).

139    To načelo izhaja iz načela pravne varnosti, ki zahteva, da mora biti zakonodaja Skupnosti določena in njena uporaba predvidljiva za posameznike, za katere velja pravo Skupnosti, v tem smislu, da je njen namen, da v primeru spremembe pravnih pravil zagotovi varstvo že pridobljenih položajev ene ali več fizičnih ali pravnih oseb (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 15. februarja 1996 v zadevi Duff in drugi, C-63/93, Recueil, str. I-569, točka 20, in z dne 18. maja 2000 v zadevi Rombi & Arkopharma, C-107/97, Recueil, str. I-3367, točka 66; sodba Sodišča prve stopnje z dne 16. septembra 1999 v zadevi Partex proti Komisiji, T‑182/96, Recueil, str. II-2673, točka 191).

140    Na podlagi ustaljene sodne prakse se pravica zahtevati varstvo zaupanja v pravo nanaša na vsakega posameznika v položaju, ko mu je uprava Skupnosti pri dajanju jasnih zagotovil zbudila upravičena pričakovanja (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 5. februarja 1997 v zadevi Petit-Laurent proti Komisiji, T-211/95, RecFP, str. I-A-21 in II-57, točka 72, in z dne 5. novembra 2002 v zadevi Ronsse proti Komisiji, T-205/01, RecFP, str. I-A-211 in II-1065, točka 54).

141    V prvem delu tožbenega razloga tožeča stranka zatrjuje, da je Parlament dal uradnikom v zvezi z vsebino bodočih pokojninskih sprememb zagotovila, ki pa niso bila upoštevana, in s tem kršil načelo varstva zaupanja v pravo.

142    Vendar lahko le natančna zagotovila pristojnega organa, da bo omogočil to, kar zagotavlja, lahko povzročijo zaupanje v pravo zadevnega uradnika (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. decembra 2005 v zadevi Reynolds proti Parlamentu, T‑237/00, ZOdl. JU, str. I-A-385 in II-1731, točka 146).

143    Parlament ima v postopku sprejemanja ali spreminjanja Kadrovskih predpisov le posvetovalno vlogo. Namreč na podlagi člena 283 ES „Svet na predlog Komisije in po posvetovanju z drugimi zadevnimi institucijami s kvalificirano večino določi kadrovske predpise za uradnike […] in pogoje za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti […]“. Zato ni mogoče trditi, ne da bi zanikali določbe Pogodb, ki urejajo razdelitev pristojnosti med institucijami, da bi Parlament uradnikom lahko dal zagotovila glede sprememb pokojninskega sistema Skupnosti, ki bi pozneje zavezovala Svet.

144    V teh okoliščinah navedbe Parlamenta glede sprememb pokojninskega sistema Skupnosti pri tožeči stranki niso mogle zbuditi utemeljenih pričakovanj.

145    V drugem delu tožbenega razloga tožeča stranka poudarja, da je njeno pričakovanje, da bo povišanje pokojninskega prispevka uradnikov veliko nižje, temeljilo na določbah Kadrovskih predpisov, ki omejujejo omenjeni prispevek na eno tretjino potreb financiranja pokojninskega sistema Skupnosti, ter na podlagi dejstva, da so prispevki uradnikov v preteklosti presegali to omejitev. Nasprotno od tega, kar je Svet navajal na obravnavi, zaupanje, na katero se sklicuje tožeča stranka, torej ne temelji na enostavni praksi.

146    Določbe člena 83(2) starih kadrovskih predpisov, ki so bile ohranjene v novih kadrovskih predpisih, so že določale, da uradniki prispevajo eno tretjino k financiranju pokojninskega sistema. Tako so morali pred veljavnostjo novih kadrovskih predpisov dve tretjini pokojninskega sistema Skupnosti financirati delodajalci, ena tretjina pa se je financirala s prispevki uradnikov in drugih uslužbencev.

147    Tožeča stranka meni, da je metoda iz Priloge XII h Kadrovskim predpisom določena v škodo taki lestvici glede na preteklost.

148    Prvič, Parlament ugovarja, da se tožeča stranka ne more sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo zoper določbe Priloge XII h Kadrovskim predpisom.

149    Na podlagi ustaljene sodne prakse se uradniki ne morejo sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo, da bi izpodbijali zakonitost določb nove ureditve, zlasti na področju, katerega cilj je stalno prilagajanje različnim gospodarskim razmeram (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 22. junija 1994 v zadevi Di Marzio in Lebedef proti Komisiji, T-98/92 in T-99/92, RecFP, str. I-A-167 in II‑541, točka 68, in z dne 11. decembra 1996 v zadevi Barraux in drugi proti Komisiji, T-177/95, RecFP, str. I-A-541 in II-1451, točka 47). Tak je zlasti primer urejanja sistema socialnega varstva Skupnosti, pri katerem ima zakonodajalec med drugim široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku glede potreb po spremembah (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo v zadevi Campoli proti Komisiji, točki 71 in 72).

150    Vendar, čeprav je zakonodajalec vedno prost pri določanju sprememb pravil Kadrovskih predpisov, za katere meni, da so v splošnem interesu, in pri sprejemanju določb Kadrovskih predpisov, ki so manj ugodne za zadevne uradnike, pod pogojem, da predvidi glede na okoliščine primera dovolj dolgo prehodno obdobje, mora sprejemati odločitve za prihodnost (glej zgoraj navedeno sodbo v zadevi Campoli proti Komisiji, točka 85), torej pod pogojem, da se nova ureditev nanaša le na nove položaje in na bodoče učinke položajev, ki so nastali na podlagi prejšnje ureditve (glej, a contrario, sodbi Sodišča z dne 16. maja 1979 v zadevi Tomadini, 84/78, Recueil, str. 1801, točka 21, in z dne 5. maja 1981 v zadevi Dürbeck, 112/80, Recueil, str. 1095, točka 48, in na področju javnih uslužbencev sodba Sodišča prve stopnje z dne 26. oktobra 1993 v zadevi Reinarz proti Komisiji, T-6/92 in T-52/92, Recueil, str. II-1047, točka 85).

151    Ugotoviti je treba, da tako določena omejitev sklicevanja na načelo varstva zaupanja v pravo zoper novo pravno pravilo v tem primeru tožeči stranki ne nasprotuje.

152    Tožeča stranka namreč ne trdi, da bi se s kršitvijo načela varstva zaupanja v pravo v prihodnosti kršilo lestvico iz člena 83(2) starih kadrovskih predpisov. Kot je že bilo navedeno v točki 146 te sodbe, so bile zadevne določbe nespremenjene povzete v člen 83(2) novih kadrovskih predpisov. Očitek tožeče stranke zoper Prilogo XII h Kadrovskim predpisom se nanaša na kršitev lestvice financiranja za obdobje pred uveljavitvijo omenjene priloge, torej izključno za nazaj.

153    Zato se zgoraj navedena sodna praksa glede določb novih predpisov v nasprotju s tem, kar zatrjuje Parlament, v tej zadevi ne more uporabiti in torej se nanjo ni mogoče sklicevati z namenom odreči tožeči stranki, da se sklicuje na načelo varstva zaupanja v pravo. Nasprotno, Sodišče je v sodbi z dne 11. julija 1991 v zadevi Crispoltoni (C-368/89, Recueil, str. I-3695, točka 21) grajalo kršitev zaupanja v pravo gospodarskim subjektom zaradi retroaktivnega učinka dveh uredb Skupnosti.

154    Drugič, treba je preučiti, ali je Priloga XII h Kadrovskim predpisom za obdobje pred 1. majem 2004 dejansko nasprotovala pravilom financiranja pokojninskega sistema Skupnosti, kot to trdi tožeča stranka.

155    Iz poročila Dührkop Dührkop izhaja, da institucije do leta 1982 niso plačevale nobenih prispevkov v pokojninski sistem Skupnosti ter so delež delodajalcev Skupnosti v celoti plačevale šele od leta 1998.

156    Kot je v svoji intervencijski vlogi predstavil Svet, aktuarska metoda, določena v Prilogi XII h Kadrovskim predpisom, zagotavlja le, do bodo pokojninski prispevki po 1. maju 2004 zadoščali za pokrivanje pokojninskih pravic, ki so jih uradniki pridobili od tega dneva dalje. Pri preučitvi utemeljitve tožeče stranke je treba ločevati dve posledici, ki sta nastali, ker Priloga XII h Kadrovskim predpisom ni upoštevala preteklosti.

157    Prvič, v skladu s členom 4(4)(b) Priloge XII h Kadrovskim predpisom aktuarsko ravnotežje ne upošteva pokojninskih pravic, ki so pridobljene pred dnevom izračuna. V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ta določba zagotavlja, da uradniki ne bodo podpirali morebitnih skupnih proračunskih primanjkljajev, nastalih pred 1. majem 2004, ter da vzrok morebitnega povišanja prispevkov ne more biti financiranje tako pridobljenih pravic.

158    Drugič, Kadrovski predpisi tudi ne določajo naknadne izravnave morebitnih pozitivnih in negativnih razlik zaradi neustreznosti prispevne stopnje v preteklosti. Povedano drugače, opredelitev aktuarskega ravnotežja v Prilogi XII h Kadrovskim predpisom ne upošteva prispevkov, plačanih do 30. aprila 2004, ter določa, da so bile pokojninske pravice, pridobljene do tega dneva, zavarovane v skladu z lestvico financiranja.

159    Tožeča stranka s poročilom Dührkop Dührkop utemeljuje, da delodajalec Skupnosti financira pokojninski sistem v višini dveh tretjin šele od leta 1998 ter da so uradniki k financiranju tega sistema v preteklosti prispevali več kot tretjino.

160    Vendar se poročilo Dührkop Dührkop, ki ne temelji na aktuarski študiji pokojninskega sistema, omejuje na ugotovitev, da letni prispevek uradnikov na dolgi rok presega eno tretjino letnega proračunskega stroška pokojninskega sistema Skupnosti. Člen 83(2) starih kadrovskih predpisov, ki je enako kot določbe novih kadrovski predpisov določal, da uradniki prispevajo eno tretjino k financiranju sistema, je bilo treba razumeti v aktuarskem, in ne proračunskem pomenu, kar tudi jasno izhaja iz določbe člena 83(4) starih kadrovskih predpisov. Te določbe so pomenile, da so morali uradniki financirati tretjino skupne aktuarske vrednosti pokojninskih pravic vseh aktivnih članov v letu, to je tretjino stroškov službovanja.

161    Ugotovitev, da je v desetletjih znesek prispevkov uradnikov močno presegel tretjino proračunskega stroška pokojninskega sistema, medtem ko je imel pokojninski sistem Skupnosti še vedno zelo omejeno število upokojencev, ne dopušča trditve, da so prispevki uradnikov v enaki meri presegli tretjino stroškov službovanja.

162    Namreč tak sklep lahko temelji le na aktuarski študiji. Komisija je na obravnavi, ne da bi kdo izpodbijal, poudarila, da pred letom 1998 ni bila izdelana nobena aktuarska študija pokojninskega sistema Skupnosti. Nadalje ni gotovo, da so uradniki s prispevnimi stopnjami v višini 6,75 % in nato 8,25 % v preteklosti financirali več kot tretjino stroškov službovanja. Končno, tudi če bi se lahko spoštovanje lestvice preverilo iz proračunskih podatkov in če bi se posledično lahko dopustile ugotovitve iz poročila Dührkop Dührkop, na podlagi katerega naj prispevek delodajalca ne bi bil plačan do leta 1998, je še vedno treba preveriti, ali domneva presežka prispevkov uradnikov do tega dneva ni bila poravnana s presežkom prispevkov Skupnosti med letoma 1998 in 2004.

163    Zato ni dokazano, da je bil učinek nove ureditve, da z učinkom za nazaj krši lestvico financiranja pokojninskega sistema Skupnosti.

164    Torej če se implicitno predpostavlja, da se je to pravilo upoštevalo pred uveljavitvijo Priloge XII h Kadrovskim predpisom, Sveta ni mogoče obravnavati, kot da je zlorabil zaupanje, ki bi ga uradniki lahko utemeljeno imeli glede spoštovanja omenjenega pravila.

165    Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba tožbeni razlog kršitve načela varstva zaupanja v pravo v vseh delih zavrniti.

166    Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

 Stroški

167    Kot je Sodišče za uslužbence odločilo v sodbi z dne 26. aprila 2006 v zadevi Falcione proti Komisiji (F-16/05, ZOdl. JU, I-A-0000 in II-0000, točke od 77 do 86), je treba v interesu dobrega delovanja sodnega organa in da se posameznikom zagotovi zadostna predvidljivost glede pravil v zvezi s stroški postopka, dokler ne začne veljati Poslovnik Sodišča za uslužbence in zlasti podrobne določbe glede stroškov, uporabiti Poslovnik Sodišča prve stopnje.

168    V skladu s členom 87(2) Poslovnika navedenega Sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar na podlagi člena 88 tega poslovnika krijejo institucije svoje stroške v sporih med Skupnostmi in njihovimi uslužbenci.

169    V skladu s členom 87(3), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje lahko Sodišče za uslužbence v izjemnih okoliščinah odloči, da se stroški delijo.

170    V obravnavanem primeru je Parlament le delno odgovoril na ugovor, v svojih stališčih ni obrazložil izbire obdobja dvanajstih let, čeprav je tožeča stranka to resno in natančno izpodbijala, ter v svojih stališčih v odgovor na zelo utemeljeno argumentacijo ni priložil nobenega dokazil. Zaradi priprave spisa in določitve ratio legis izpodbijanih določb je moralo Sodišče za uslužbence odrediti številne ukrepe procesnega vodenja.

171    V teh okoliščinah mora Parlament poleg svojih stroškov kriti polovico stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka krije polovico svojih stroškov.

172    Končno na podlagi člena 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje Svet in Komisija kot intervenienta krijeta lastne stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja)

razsodilo:

1)      Tožba se zavrne.

2)      Parlament krije polovico svojih stroškov in polovico stroškov D. Wilsa.

3)      D. Wils krije polovico svojih stroškov.

4)      Svet Evropske unije in Komisija Evropskih skupnosti krijeta svoje stroške.

Mahoney

Kreppel

Van Raepenbusch

Boruta

Kanninen      Tagaras

Gervasoni

Razglašena na javni obravnavi v Luxembourgu 11. julija 2007.

Sodni tajnik

Predsednik

W. Hakenberg

P. Mahoney

---

* Jezik postopka: francoščina.