1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov od 49 ES do 55 ES.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med G. M. van de Coeveringom (v nadaljevanju: tožeča stranka) in Hoofd van het District Douane Roermond van de rijksbelastingdienst (glavni okrožni davčni urad Roermond) glede odločbe o dodatni odmeri davka za uporabo osebnega vozila, ki je bilo najeto in registrirano v Belgiji, v nizozemskem cestnem omrežju.

3

Člen 1 zakona iz leta 1992 o davku na osebna vozila in motorna kolesa (Wet op de belasting van personenauto’s en motorrijwielen 1992, v nadaljevanju: zakon) v različici, ki je veljala do 1. januarja 2002, določa:

„1.   Za osebna vozila in motorna kolesa se obračuna davek, imenovan,davek na osebna vozila in motorna kolesa.

2.   Davek je treba plačati ob vpisu osebnega vozila ali motornega kolesa v evidenco registriranih vozil v skladu z zakonom o cestnem prometu (Wegenverkeerswet) iz leta 1994.

[…]

5.   Če je neregistrirano osebno vozilo ali motorno kolo dejansko na razpolago fizični ali pravni osebi s sedežem na Nizozemskem, je treba davek plačati ob prvi uporabi tega motornega vozila v nizozemskem cestnem omrežju v skladu z zakonom o cestnem prometu.“

4

Člen 5(2) zakona določa:

„Za neregistrirana osebna vozila ali motorna kolesa mora davek plačati oseba, ki dejansko razpolaga z motornim vozilom.“

5

Člen 6 zakona določa:

„1.   Davek je treba plačati na podlagi napovedi.

2.   Z odstopanjem od člena 10(2) in člena 19(3) splošnega zakona o državnih davkih (Algemene Wet inzake Rijksbelastingen):

3.   Z odstopanjem od odstavka 2(b) se lahko na podlagi ministrskega odloka odpravi plačilo davka pred prvo uporabo cestnega omrežja.

4.   Če v primerih iz odstavka 3 oseba, ki dejansko razpolaga z neregistriranim osebnim vozilom ali motornim kolesom, med nadzorom, ki ga opravljajo davčni uradniki ali preiskovalci v smislu člena 141 zakonika o kazenskem postopku (Wetboek van Strafvordering), ne more dokazati plačila davka, je treba ta davek plačati takoj.“

6

Člen 9(1) zakona v različici, ki je veljala do 30. junija 2001, določa:

„1.   Za osebno vozilo je davek 45,2 % neto cene po ceniku, ki se ji odšteje 3394 NLG; za osebno vozilo z motorjem na kompresijski vžig je davek 45,2 % neto cene po ceniku,

[…]“

7

Člen 4(3) izvedbene uredbe o davku na osebna vozila in motorna kolesa iz leta 1992 (Uitvoeringsbesluit belasting van personenauto’s en motorrijwielen 1992, v nadaljevanju: izvedbena uredba) določa:

„Osebno vozilo ali motorno kolo, ki se fizični ali pravni osebi s sedežem na Nizozemskem da v najem v drugi državi članici, je oproščeno plačila davka samo, če to vozilo najpozneje do konca dneva, ki sledi dnevu prve uporabe nizozemskega cestnega omrežja, zapusti Nizozemsko ali se vrne v nizozemsko enoto družbe za dajanje vozil v najem.“

8

Tožeča stranka s stalnim prebivališčem na Nizozemskem je pri belgijski družbi najela osebno vozilo, registrirano v Belgiji.

9

Hoofd van het District Douane Roermond van de rijksbelastingdienst je 31. maja in 21. junija 2001 ugotovil, da je bilo to vozilo parkirano in voženo na ozemlju Nizozemske, vendar ni bilo registrirano v tej državi članici, zato je na podlagi člena 1(5) zakona izdal odločbo o izterjavi zneska 60.476 NLG (27.565 EUR). Prav tako je določil globo, ki znaša 25 % tega zneska ali 15.185 NLG (6891 EUR).

10

Ker je bila pritožba zoper odločbo o izterjavi in odločbo o naložitvi globe neuspešna, je tožeča stranka vložila tožbo pri predložitvenem sodišču.

11

Gerechtshof te 's-Hertogenbosch v predložitveni odločbi ugotavlja, da je treba za vozila, najeta na Nizozemskem in tudi v vseh drugih državah članicah, davek plačati v celoti in dokončno brez možnosti povračila, ko oseba s prebivališčem na Nizozemskem prvič uporabi nizozemsko cestno omrežje. Gerechtshof se sprašuje, ali ta davek nizozemskih državljanov ne ovira pri najemu osebnega vozila v drugi državi članici, zlasti če je obdobje najema daljše od dveh dni, kot je predvideno v členu 4(3) izvedbene uredbe, vendar krajše od ekonomske življenjske dobe vozila.

12

Za tako obdobje bi nizozemski državljan dejansko dal prednost najemu vozila, ki je registrirano na Nizozemskem in za katero je najemodajalec že plačal davek na vozila, pred vozilom, ki ni registrirano na Nizozemskem in za katero se ta davek še ni plačal. Če v prvem primeru najemodajalec plačani davek vključi v najemnino pri vsakem najemu, krajšem od življenjske dobe vozila, je znesek, vključen v najemnino, vedno nižji od skupne višine davka. V nasprotju s tem bi v drugem primeru najemodajalec moral takoj plačati celoten davek neodvisno od trajanja najema in obdobja uporabe vozila v nizozemskem cestnem omrežju. Zato ima najemodajalec vozila, ki ni registrirano na Nizozemskem, večinoma sedež zunaj Nizozemske.

13

Čeprav lahko najemodajalec s sedežem zunaj Nizozemske vozilo sicer registrira in v celoti plača davek pred dajanjem vozila v najem nizozemskemu državljanu, tega običajno ne bo pripravljen storiti, ker bo moral v tem primeru celoten davek prenesti na najemnika, kar onemogoča konkurenčnost najemnine, ali sam v celoti ali delno plačati davek, zato bi se odpovedal poslu.

14

Če zato najemodajalec v državi članici, ki ni Nizozemska, torej ne bi mogel dajati osebnih vozil v najem nizozemskim državljanom za obdobje, daljše od obdobja oprostitve, vendar krajše od življenjske dobe vozila, se v skladu z mnenjem predložitvenega sodišča pojavlja upravičen dvom o združljivosti davka, obračunanega na podlagi člena 1(5) zakona, z načelom svobode opravljanja storitev.

15

Ob sklicevanju na točko 68 iz sodbe z dne 21. marca 2002 v zadevi Cura Anlagen (C-451/99, Recueil, str. I-3193) se predložitveno sodišče sprašuje, ali je mogoče tako oviranje svobode opravljanja storitev upravičiti z nujnim razlogom v splošnem interesu.

16

Predložitveno sodišče ob upoštevanju točk od 67 do 69 te sodbe meni, da je mogoče dvomiti o združljivosti navedenega davka z načelom sorazmernosti, ker se je v obravnavanem primeru odločba o dodatni odmeri davka izdala za celoten davek le na podlagi ugotovitve, da je v danem trenutku tožeča stranka uporabljala zadevno vozilo na nizozemskem ozemlju, ne da bi se ugotovilo dejansko trajanje najema osebnega vozila ali natančno obdobje, v katerem je tožeča stranka to vozilo uporabljala v nizozemskem cestnem omrežju.

17

Gerechtshof te 's-Hertogenbosch je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je v nasprotju s pravom Skupnosti, še zlasti s prostim pretokom storitev iz členov od 49 ES do 55 ES, da Nizozemska fizični osebi s prebivališčem na Nizozemskem – ki je v drugi državi članici na podlagi pogodbe z najemodajalcem najela osebno vozilo, pri čemer to osebno vozilo ni registrirano v registru, ki se vodi na podlagi nizozemskega zakona o cestnem prometu iz leta 1994, ter za najem katerega ni bil plačan davek na osebna vozila in motorna kolesa na podlagi člena  1(2) [zakona] – na podlagi člena 1(5) [zakona] v [Kraljevini] Nizozemski [naloži] plačilo celotnega davka ob prvi uporabi nizozemskega cestnega omrežja v smislu zakona o cestnem prometu iz leta 1994, ne da bi pri tem upoštevala trajanje najema in uporabe nizozemskega cestnega omrežja in ne da bi zadevna oseba imela pravico do oprostitve ali povračila?“

18

Na podlagi člena 104(3), prvi pododstavek, Poslovnika lahko Sodišče, če je mogoče iz sodne prakse jasno sklepati, kakšen bo odgovor na postavljeno vprašanje za predhodno odločanje, odloči z obrazloženim sklepom.

19

V skladu z ustaljeno sodno prakso je uporaba vsakršne nacionalne ureditve, ki bi brez objektivne utemeljitve omejevala možnost, da ponudnik storitev učinkovito uveljavlja to svobodo), v nasprotju s členom 49 ES (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Cura Anlagen, točka 29, in sodbo z dne 11. marca 2004 v zadevi Komisija proti Franciji, C-496/01, Recueil, str. I-2351, točka 64). Poleg tega je svoboda opravljanja storitev v korist tako osebi, ki opravlja storitev, kot tisti, ki so ji storitve namenjene (glej zlasti sodbo z dne 17. februarja 2005 v zadevi Viacom Outdoor, C-134/03, ZOdl., str. I-1167, točka 35).

20

Člen 49 ES je v nasprotju tudi z uporabo katerega koli nacionalnega predpisa, katerega posledica je, da opravljanje storitev med državami članicami postane težavnejše od opravljanja storitev znotraj države članice (glej sodbo z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Komisija proti Franciji, C-381/93, Recueil, str. I-5145, točka 17, in zgoraj navedeno sodbo Cura Anlagen, točka 30).

21

V postopku v glavni stvari nizozemska zakonodaja svojim državljanom, ki so najeli vozilo pri družbi s sedežem v drugi državi članici, nalaga plačilo celotnega davka na registracijo vozil ob prvi uporabi nizozemskega cestnega omrežja, s tem pa jih odvrača od najema vozila v drugi državi članici. Ker torej ta obveznost otežuje čezmejne dejavnosti dajanja v najem (v zvezi s tem glej zgoraj navedeno sodbo Cura Anlagen, točki 37 in 71), omejuje svobodo opravljanja storitev.

22

Tak ukrep je sprejemljiv le v smislu ukrepov odstopanja, izrecno predvidenih v členu 46(1) Pogodbe ES, ali če ga upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu. Vendar pa je treba tudi v takem primeru omogočiti, da uporaba tega ukrepa lahko zagotovi doseganje zadevnega cilja in ne presega tega, kar je potrebno za doseganje tega cilja (v zvezi s tem glej zgoraj navedeno sodbo Cura Anlagen, točki 31 in 32, in navedeno sodno prakso).

23

Ob upoštevanju nekaterih izjem, ki v postopku v glavni stvari niso upoštevne, obdavčitev osebnih vozil ni bila usklajena. Države članice lahko torej svojo davčno pristojnost na tem področju izvajajo svobodno, če pri tem upoštevajo pravo Skupnosti (zgoraj navedena sodba Cura Anlagen, točka 40).

24

Država članica lahko zahteva plačilo davka na registracijo za vozilo, ki ga da na razpolago osebi s stalnim prebivališčem v tej državi družba s sedežem v drugi državi članici, če je to vozilo namenjeno predvsem stalni uporabi na ozemlju prve države članice ali se dejansko tako uporablja (v zvezi s tem glej zgoraj navedeno sodbo Cura Anlagen, točka 42, in sklep z dne 30. maja 2006 v zadevi Leroy, C-435/04, ZOdl., str. I-4835, točka 14, ter v zvezi s službenimi vozili, danimi na razpolago delavcem, sodbe z dne 15. septembra 2005 v zadevi Komisija proti Danski, C-464/02, ZOdl., str. I-7929, točke od 75 do 78; z dne 15. decembra 2005 v zadevi Nadin in drugi, C-151/04 in C-152/04, ZOdl., str. I-11203, točka 41, in z dne 23. februarja 2006 v zadevi Komisija proti Finski, C-232/03, neobjavljena v ZOdl., točka 47).

25

Nacionalno sodišče mora presoditi trajanje pogodbe o najemu, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, in dejanskost uporabe najetega vozila (glej zgoraj navedeno sodbo Nadin in drugi, točka 42, in zgoraj navedeni sklep Leroy, točka 15).

26

Če pogoji iz točke 24 tega sklepa niso izpolnjeni, je povezanost vozila, registriranega v drugi državi članici, s prvo državo članico manjša, tako da je potrebna druga utemeljitev zadevne omejitve (zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Danski, točka 79, in Komisija proti Finski, točka 48).

27

V vsakem primeru je treba tudi ob predpostavki, da taka utemeljitev obstaja, kot je Sodišče poudarilo v točki 69 zgoraj navedene sodbe Cura Anlagen, pri obdavčitvi upoštevati načelo sorazmernosti. V zvezi z avstrijskim davkom na potrošnjo, ki je povezan z obvezno registracijo vozil, najetih v drugi državi članici, je Sodišče razsodilo, da je tak davek v nasprotju z navedenim načelom, ker bi se lahko zadevni cilj dosegel z uvedbo davka, sorazmernega s trajanjem registracije vozila v državi, kjer se uporablja, to pa bi omogočilo odpravljanje razlikovanja glede davčne amortizacije v škodo družbam za dajanje vozil v najem, ki imajo sedeže v drugih državah članicah.

28

Enako načelo velja za nacionalno zakonodajo, ki kljub temu, da ne zahteva registracije vozila, najetega in registriranega v tujini, obračunava davek, ki ga je treba plačati ob prvi uporabi vozila v cestnem omrežju zadevne države članice, ker se lahko cilj tega davka doseže z uvedbo davka, sorazmernega s trajanjem uporabe vozila v navedeni državi.

29

Iz tega sledi, da je nacionalna zakonodaja, ki zahteva plačilo davka, katerega znesek ni sorazmeren z uporabo vozila v zadevni državi članici, čeprav uresničuje zakonit cilj, ki je v skladu s Pogodbo, v nasprotju s členi od 49 ES do 55 ES, ko se uporablja za vozila, najeta in registrirana v drugi državi članici, ki niso namenjena predvsem stalni uporabi v prvi državi članici niti se dejansko tako ne uporabljajo, razen če cilja ni mogoče doseči z uvedbo davka, sorazmernega s trajanjem uporabe vozila v navedeni državi.

30

V zvezi z zakonodajo, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, je jasno, da je mogoče njen cilj doseči z davkom, sorazmernim s trajanjem uporabe vozila na nizozemskem ozemlju. Nizozemska vlada je namreč napovedala, da se bo ta zakonodaja prilagodila tako, da bo za vozila, najeta v drugi državi članici, davek določen na podlagi trajanja pogodbe o najemu.

31

V okoliščinah v postopku v glavni stvari iz predložitvene odločbe izhaja, da je bil zadevni nizozemski davek naložen tožeči stranki, ne da bi se prej ugotovilo trajanje najema vozila ali trajanje uporabe nizozemskega cestnega omrežja, ker sta bila ta elementa nepomembna za izvajanje obstoječega zakona.

32

Zato zakonodaja, obravnavana v postopku v glavni stvari, če za vozilo, najeto in registrirano v drugi državi članici, ki ni namenjeno predvsem stalni uporabi v prvi državi članici niti se dejansko tako ne uporablja, zahteva plačilo celotnega davka, ne da bi se upoštevalo trajanje uporabe nizozemskega cestnega omrežja in ne da bi se predvidela kakršna koli pravica do oprostitve ali povračila, s tem zahteva plačilo davka, katerega znesek ni sorazmeren s trajanjem uporabe vozila v zadevni državi.

33

Ob upoštevanju navedenega je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da členi od 49 ES do 55 ES nasprotujejo nacionalni ureditvi države članice, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, ki od fizične osebe s stalnim prebivališčem v tej državi članici, ki najame vozilo, registrirano v drugi državi članici, ob prvi uporabi tega vozila v cestnem omrežju prve države članice zahteva plačilo celotnega davka na registracijo vozila, ne da bi se upoštevalo trajanje uporabe navedenega cestnega omrežja in ne da bi zadevna oseba lahko uveljavila kakršno koli pravico do oprostitve ali povračila, kadar vozilo ni namenjeno predvsem stalni uporabi v prvi državi članici niti se dejansko tako ne uporablja.

34

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, ki sta jih priglasili nizozemska vlada in Komisija Evropskih skupnosti, ki sta Sodišču predložili stališča, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Členi od 49 ES do 55 ES nasprotujejo nacionalni ureditvi države članice, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, ki od fizične osebe s stalnim prebivališčem v tej državi članici, ki najame vozilo, registrirano v drugi državi članici, ob prvi uporabi tega vozila v cestnem omrežju prve države članice zahteva plačilo celotnega davka na registracijo vozila, ne da bi se upoštevalo trajanje uporabe navedenega cestnega omrežja in ne da bi zadevna oseba lahko uveljavila kakršno koli pravico do oprostitve ali povračila, kadar vozilo ni namenjeno predvsem stalni uporabi v prvi državi članici niti se dejansko tako ne uporablja.