Zadeva C-438/05

International Transport Workers’ Federation

in

Finnish Seamen’s Union

proti

Viking Line ABP in OÜ Viking Line Eesti

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Court of Appeal

(England & Wales) (Civil Division))

„Pomorski promet − Pravica ustanavljanja − Temeljne pravice − Cilji socialne politike Skupnosti − Kolektivni ukrepi sindikalne organizacije proti zasebnemu podjetju − Kolektivna pogodba, ki podjetje odvrača od registracije ladje pod zastavo druge države članice“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura, predstavljeni 23. maja 2007 

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 11. decembra 2007 

Povzetek sodbe

1.     Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Določbe Pogodbe – Področje uporabe

(člen 43 ES)

2.     Pravo Skupnosti – Načela – Temeljne pravice – Pravica do izvajanja kolektivnih ukrepov – Združljivost z zahtevami v zvezi s temeljnimi svoboščinami, ki jih zagotavlja Pogodba

(člen 43 ES)

3.     Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Določbe Pogodbe – Področje osebne uporabe

(člen 43 ES)

4.     Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Omejitve – Kolektivni ukrep sindikata, katerega namen je, da zasebno podjetje prisili k sklenitvi delovne kolektivne pogodbe

(člen 43 ES)

1.     Člen 43 ES je treba razlagati tako, da na področje uporabe tega člena načeloma ne spadajo kolektivni ukrepi sindikata ali združenja sindikatov proti zasebnemu podjetju, katerih namen je, da bi slednjega pripravili do sklenitve kolektivne pogodbe, katere vsebina bi to podjetje odvrnila od izvrševanja svobode ustanavljanja.

Člen 43 ES namreč ne ureja zgolj delovanja javnih organov, temveč velja tudi za druge predpise, katerih namen je kolektivno urejati delovna razmerja, neodvisno delo in opravljanje storitev. Ker so delovni pogoji v različnih državah članicah urejeni tako z zakoni in drugimi predpisi kot tudi s kolektivnimi pogodbami in drugimi akti, ki so jih sklenili ali sprejeli zasebni subjekti, bi omejitev prepovedi iz tega člena zgolj na akte javnih organov lahko povzročila neenakosti pri njihovi uporabi.

Ker organizacija kolektivnih ukrepov delavskih sindikatov sodi v pravno avtonomijo teh entitet, ki niso subjekti javnega prava, in jo imajo zaradi svobode sindikalnega združevanja, ki jim je priznana zlasti z nacionalnim pravom, in ker so kolektivni ukrepi neločljivo povezni s kolektivno pogodbo, katere sklenitev želijo sindikati doseči, za te kolektivne ukrepe člen 43 načeloma velja.

(Glej točke od 33 do 37, 55 in točko 1 izreka.)

2.     Pravica do kolektivnega ukrepanja, vključno s pravico do stavke, je priznana z različnimi mednarodnimi instrumenti, pri katerih so države članice sodelovale oziroma k njim pristopile, kot na primer Evropska socialna listina, ki je med drugim izrecno omenjena v členu 136 ES, in Konvencija št. 87, ki jo je Mednarodna organizacija dela sprejela leta 1948, ter z instrumenti, ki so jih države članice pripravile na ravni Skupnosti ali v okviru Evropske unije, kot na primer Listina Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev, sprejeta leta 1989, ki je prav tako omenjena v členu 136 ES, ter Listina Evropske unije o temeljnih pravicah.

Čeprav je torej to pravico, vključno s pravico do stavke, treba priznati kot temeljno pravico, ki je sestavni del splošnih načel prava Skupnosti, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče, pa to tudi pomeni, da za njeno izvrševanje lahko veljajo nekatere omejitve. Kot namreč to potrjuje člen 28 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je ta pravica varovana v skladu s pravom Skupnosti in nacionalnimi zakonodajami in praksami.

Čeprav je varstvo temeljnih pravic legitimni interes, ki načeloma lahko upravičuje omejitev obveznosti, ki jih nalaga pravo Skupnosti, celo na podlagi temeljne svoboščine, ki jo zagotavlja Pogodba, pa za izvrševanje zadevnih pravic veljajo določbe Pogodbe in mora biti združljivo z zahtevami, ki izhajajo iz pravic, zavarovanih s Pogodbo, in v skladu z načelom sorazmernosti.

Iz tega izhaja, da okoliščina, da je pravica do kolektivnega ukrepanja temeljna pravica, ni takšna, da bi bilo tako ukrepanje proti podjetju, z namenom da bi slednjega pripravili do sklenitve kolektivne pogodbe, katere vsebina je takšna, da bi ga odvrnila od izvrševanja svobode ustanavljanja, izključeno iz področja uporabe člena 43 ES.

(Glej točke od 43 do 47.)

3.     Člen 43 ES zasebnemu podjetju daje pravice, ki jih je mogoče uveljavljati zoper sindikat ali združenje sindikatov.

Odprava ovir za prosto gibanje oseb in svobodo opravljanja storitev bi bila namreč ogrožena, če bi odpravo državnih omejitev lahko izničile ovire, ki bi bile posledica izvrševanja pravne avtonomije združenj in organov, ki niso osebe javnega prava. Poleg tega dejstvo, da so nekatere določbe Pogodbe formalno naslovljene na države članice, ne izključuje, da bi te pravice lahko bile obenem podeljene tudi vsakemu posamezniku, ki ima interes za spoštovanje tako navedenih obveznosti. Poleg tega prepoved ogrožanja temeljne svoboščine, ki jo določa določba Pogodbe, ki je kogentna, med drugim velja za vse pogodbe, ki kolektivno urejajo delovna razmerja.

(Glej točke 57, 58, 66 in točko 2 izreka.)

4.     Člen 43 ES je treba razlagati tako, da kolektivni ukrepi, katerih namen je pripraviti zasebno podjetje, ki ima sedež v državi članici, k sklenitvi delovne kolektivne pogodbe s sindikatom, ki ima sedež v tej državi članici, in uporabiti klavzule, ki jih določa ta pogodba, za zaposlene v hčerinski družbi navedenega podjetja s sedežem v drugi državi članici, pomenijo omejitev v smislu navedenega člena.

Posledica takih kolektivnih ukrepov je namreč ta, da postane izvrševanje pravice do svobode ustanavljanja s strani podjetja manj privlačno oziroma celo nesmiselno, saj slednjemu preprečuje, da bi bilo v državi gostiteljici upravičeno do enakega obravnavanja kot drugi gospodarski subjekti s sedežem v tej državi. Take kolektivne ukrepe, katerih namen je ladjarjem preprečiti, da bi svoje ladje registrirali v drugi državi, kot je država državljanstva dejanskih lastnikov teh ladij, je poleg tega treba šteti vsaj za take, ki omejujejo izvrševanje pravice podjetja do svobode ustanavljanja.

Te omejitve so lahko načeloma upravičene zaradi zaščite nujnega razloga v splošnem interesu, kot je varstvo delavcev, pod pogojem, da se ugotovi, da so primerne za zagotovitev uresničitve legitimnega cilja in ne gredo prek tega, kar je potrebno za zagotovitev tega cilja.

(Glej točke od 72 do 74, 90 in točko 3 izreka.)

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 11. decembra 2007(*)

„Pomorski promet − Pravica ustanavljanja − Temeljne pravice − Cilji socialne politike Skupnosti − Kolektivni ukrepi sindikalne organizacije proti zasebnemu podjetju − Kolektivna pogodba, ki podjetje odvrača od registracije ladje pod zastavo druge države članice“

V zadevi C-438/05,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (Združeno kraljestvo) z odločbo z dne 23. novembra 2005, ki je prispela na Sodišče 6. decembra 2005, v postopku

International Transport Workers’ Federation,

Finnish Seamen’s Union

proti

Viking Line ABP,

OU Viking Line Eesti,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, A. Rosas, K. Lenaerts, U. Lõhmus in L. Bay Larsen, predsedniki senatov, R. Schintgen (poročevalec), sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, K. Schiemann, J. Makarczyk, P. Kūris, E. Levits in A. Ó Caoimh, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,

sodna tajnica: Lynn Hewlett, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave 10. januarja 2007,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–       za International Transport Workers’ Federation M. Brealey, QC, skupaj z M. Demetriou, barrister, po pooblastilu D. Fitzpatrick, solicitor,

–       za Finnish Seamen’s Union M. Brealey, QC, skupaj z M. Demetriou, barrister, po pooblastilu J. Tattena, solicitor,

–       za Viking Line ABP in OU Viking Line Eesti M. Hoskins, barrister, po pooblastilu I. Rossa in J. Blackerja, solicitors,

–       za vlado Združenega kraljestva E. O’Neill, zastopnica, skupaj z D. Andersonom, QC, ter J. Swiftom in S. Lee, barristers,

–       za belgijsko vlado A. Hubert, zastopnica,

–       za češko vlado T. Boček, zastopnik,

–       za dansko vlado J. Molde, zastopnik,

–       za nemško vlado M. Lumma in C. Schulze Bahr, zastopnika,

–       za estonsko vlado L. Uibo, zastopnik,

–       za francosko vlado G. de Bergues in O. Christmann, zastopnika,

–       za Irsko D. O’Hagan, zastopnik, skupaj z E. Fitzsimonsom in B. O’Moorom, SC, ter N. Traversom, BL,

–       za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z G. Albenziom, avvocato dello Stato,

–       za latvijsko vlado E. Balode Buraka in K. Bārdiŋa, zastopnici,

–       za avstrijsko vlado C. Pesendorfer in G. Hesse, zastopnika,

–       za poljsko vlado J. Pietras in M. Korolec, zastopnika,

–       za finsko vlado E. Bygglin in A. Guimaraes Purokoski, zastopnici,

–       za švedsko vlado A. Kruse in A. Falk, zastopnika,

–       za norveško vlado K. Waage in K. Fløistad ter F. Sejersted, zastopniki,

–       za Komisijo Evropskih skupnosti F. Benyon, J. Enegren in K. Simonsson, zastopniki,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 23. maja 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1       Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago, prvič, člena 43 ES in, drugič, Uredbe Sveta (EGS) št. 4055/86 z dne 22. decembra 1986 o uporabi načela svobode opravljanja storitev v pomorskem prometu med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami (UL L 378, str. 1).

2       Ta predlog je bil vložen v okviru spora med International Transport Workers’ Federation (mednarodna federacija transportnih delavcev, v nadaljevanju: ITF) in Finnish Seamen’s Union (Suomen Merimies-Unioni ry, združenje finskih pomorščakov, v nadaljevanju: FSU) na eni strani ter Viking Line ABP (v nadaljevanju: Viking) in njene hčerinske družbe OU Viking Line Eesti (v nadaljevanju: Viking Eesti) na drugi strani glede kolektivnih ukrepov ter groženj z navedenimi ukrepi, da bi se Viking odvrnilo od zamenjave finske zastave na eni od njenih ladij in registracije ladje pod zastavo druge države članice.

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3       Člen 1(1) Uredbe št. 4055/86 določa:

„Svoboda opravljanja pomorskih storitev med državami članicami ter med državami članicami in tretjimi državami se uporablja za državljane držav članic, ki imajo sedež v državi članici, ki ni država osebe, kateri so storitve namenjene.“

 Nacionalna ureditev

4       Iz predložitvene odločbe izhaja, da se člen 13 finske ustave, ki vsakomur priznava svobodo poklicnega združevanja in svobodo združevanja za varstvo drugih interesov, razlaga tako, da sindikati lahko uporabijo kolektivne ukrepe proti družbam zaradi zaščite interesov delavcev.

5       Vendarle pa na Finskem glede pravice do stavke veljajo določene omejitve. Tako je v skladu s sodno prakso vrhovnega sodišča te države ni mogoče izvrševati, če bi bila stavka v nasprotju z moralo ali bi jo nacionalno pravo ali pravo Skupnosti prepovedovalo.

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

6       Viking, družba finskega prava, je pomemben operater dejavnosti trajektnih prevozov. Posluje s sedmimi ladjami, med njimi tudi ladjo Rosella, ki pod finsko zastavo zagotavljajo pomorsko povezavo med Talinom (Estonija) in Helsinki (Finska).

7       FSU je finski sindikat pomorščakov, ki šteje nekaj deset tisoč članov. Člani posadke ladje Rosella so člani tega sindikata. FSU je član ITF, ki je Mednarodna federacija sindikatov transportnih delavcev, katere sedež je v Londonu (Združeno kraljestvo). ITF združuje 600 sindikatov s sedežem v 140 različnih državah.

8       Iz predložitvene odločbe izhaja, da je ena glavnih politik, ki jih izvaja ITF, boj proti zastavam ugodnosti. Bistveni cilji te politike so, prvič, vzpostavitev prave vezi med ladijsko zastavo in državljanstvom lastnika ter, drugič, zaščita in izboljšanje delovnih pogojev za posadke ladij, ki plujejo pod zastavami ugodnosti. ITF meni, da ladja, ki je registrirana pod zastavo ugodnosti, čeprav sta dejansko lastništvo in nadzor nad ladjo v drugi državi, kot je država zastave, pod katero je prijavljena. Le sindikati s sedežem v državi, v kateri se nahaja dejanski lastnik ladje, imajo v skladu s politiko ITF pravico skleniti kolektivne sporazume glede te ladje. Kampanja boja proti zastavam ugodnosti se udejanja z bojkoti in drugimi akcijami solidarnosti med delavci.

9       Dokler Rosella pluje pod finsko zastavo, mora Viking na podlagi finskega prava in v skladu s pogoji upoštevne kolektivne pogodbe posadki izplačati plače na ravni, ki je enaka tistim na Finskem. Vendar pa so plače estonske posadke nižje od plač finske posadke. Rosella je poslovala z izgubami, ker je v neposredni konkurenci z estonskimi ladjami, ki isto povezavo zagotovaljajo z manjšimi stroški za plače. Namesto prodaje je Viking nameraval oktobra 2003 zamenjati zastavo ladje in jo registrirati bodisi v Estoniji bodisi na Norveškem, da bi lahko sklenil novo kolektivno pogodbo s sindikatom s sedežem v teh državah članicah.

10     Viking je v skladu s finskim pravom o tem obvestil FSU in posadko Roselle. Na sestankih med strankami je FSU jasno izrazil svoje nasprotovanje navedenemu načrtu.

11     Dne 4. novembra 2003 je FSU na ITF naslovila elektronsko sporočilo, v katerem je opisala načrt spremembe zastave Roselle. To sporočilo je med drugim vsebovalo tudi navedbo, da „je dejansko lastništvo Roselle na Finskem in da FSU ohranja pravico do pogajanj z Vikingom“. Slednja je ITF zaprosila, naj to informacijo posreduje vsem pridruženim sindikatom in jih pozove, naj se z Vikingom ne pogajajo.

12     Dne 6. novembra 2003 je ITF na svoje člane naslovila okrožnico (v nadaljevanju: okrožnica ITF), v kateri jim je zapovedala, naj ne začnejo pogajanj z družbama Viking ali Viking Eesti, včlanjeni sindikati naj bi temu priporočilu sledili zaradi načela solidarnosti med sindikati in nevarnosti, da jih bo v primeru nespoštovanja okrožnice doletela sankcija.

13     Sporazum o številu zaposlenih za Rosello se je iztekel 17. novembra 2003, FSU od tega datuma naprej ni imela več obveznosti socialnega miru, ki jo določa finsko pravo. Zato je napovedal stavko in od Vikinga zahteval, prvič, da poveča število članov posadke Roselle za osem oseb in, drugič, da se odpove načrtu spremembe zastave te ladje.

14     Viking je privolil v dodatnih osem članov posadke, navedenemu načrtu pa se ni hotel odpovedati.

15     FSU pa vseeno ni bil pripravljen privoliti v nov sporazum o številu zaposlenih in je z dopisom z dne 18. novembra 2003 navedel, da se z novim sporazumom strinja le pod dvema pogojema, prvič, da se Viking zaveže, da bo ne glede na morebitno spremembo zastave Roselle še naprej spoštoval finsko pravo, upoštevno kolektivno delovno pogodbo, splošni sporazum kot tudi sporazum o številu zaposlenih na tej ladji, drugič, da morebitna sprememba zastave ne bo povzročila odpovedi pogodb o zaposlitvi za zaposlene na tej ladji, ki pluje pod finsko zastavo in je v lasti te družbe, niti spremembe pogojev zaposlitve brez soglasja zaposlenih. V sporočilu za javnost je FSU svoj položaj utemeljil s potrebo po zaščiti finskih delovnih mest.

16     Dne 17. novembra 2003 je Viking začel postopek pred delovnim sodiščem (Finska) zaradi ugotovitve, da v nasprotju s stališčem, ki ga zagovarja FSU, sporazum FSU o številu zaposlenih stranke še naprej zavezuje. FSU je, temelječ na tezi, da je navedeni sporazum potekel, na podlagi finskega zakona o mediaciji v socialnih konfliktih razglasil svojo namero, da bo 2. decembra 2003 začel s stavko na Roselli.

17     Dne 24. novembra 2003 je bil Viking seznanjen o obstoju okrožnice ITF. Naslednji dan je vložil tožbo na sodišče prve stopnje v Helsinkih (Finska) za prepoved stavke, ki jo je napovedal FSU. Delovno sodišče je pripravljalni narok razpisalo za 2. december 2003.

18     Predložitveno sodišče navaja, da se je FSU polno zavedala dejstva, da je zaradi njegove glavne zahteve, in sicer da v primeru zamenjave zastave posadka še naprej ostane zaposlena pod pogoji finskega prava in upoštevne kolektivne pogodbe, zamenjava zastave brez pomena, saj je bil bistveni cilj te zamenjave, da se Vikingu omogoči zmanjšanje stroškov za zaposlene. Poleg tega bi bila posledica registracije Roselle pod estonsko zastavo, da Viking ne bi bil več, vsaj kar zadeva Rosello, upravičen do državnih pomoči, ki jih je finska vlada odobrila ladjam, ki plujejo pod finsko zastavo.

19     Med postopkom pomiritve se je Viking najprej obvezal, da zamenjava zastave ne bo povzročila nobene odpovedi zaposlitve. Ker pa se FSU vseeno ni hotel odpovedati stavki, je Viking 2. decembra 2003 spor rešil tako, da je sprejel zahteve tega sindikata in opustil sodni postopek. Poleg tega se je zavezal, da postopka za zamenjavo zastave ne bo začel do 28. februarja 2005.

20     Republika Estonija je 1. maja 2004 postala članica Evropske unije.

21     Poslovanje Roselle je tudi v prihodnje prinašalo izgubo, Viking pa je navedeno ladjo še vedno nameraval registrirati pod estonsko zastavo. Okrožnica ITF je še naprej veljala, ker je ITF ni umaknila, njena zahteva glede Roselle, naslovljena na včlanjene sindikate, pa prav tako.

22     Dne 18. avgusta 2004 je Viking na High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Commercial Court) (Združeno kraljestvo), vložil tožbo, v kateri je predlagal, naj se ugotovi, da akcija ITF in FSU krši člen 43 ES, in odredi umik okrožnice ITF ter FSU prepove posegati v pravice, ki jih ima Viking na podlagi prava Skupnosti.

23     S sodbo z dne 16. junija 2005 je navedeno sodišče Vikingovemu predlogu ugodilo, ker je menilo, da kolektivni ukrepi ter grožnja s kolektivnimi ukrepi ITF in FSU omejujejo svobodo ustanavljanja v nasprotju s členom 43 ES in podredno pomenijo nezakonite omejitve prostega pretoka delavcev ter prostega opravljanja storitev v smislu členov 39 ES in 49 ES.

24     Dne 30. junija 2005 sta ITF in FSU zoper to sodbo vložila pritožbo na predložitveno sodišče. V utemeljitev svoje tožbe sta navajala, da je pravica sindikatov, da izvajajo kolektivne ukrepe za ohranitev delovnih mest, pomeni temeljno pravico, ki je priznana v Naslovu XI Pogodbe ES, zlasti s členom 136 ES, katerega prvi odstavek določa: „Skupnost in države članice si ob upoštevanju temeljnih socialnih pravic, kakor so določene v Evropski socialni listini, podpisani v Torinu 18. oktobra 1961, in v Listini Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev iz leta 1989, prizadevajo za naslednje cilje: spodbujanje zaposlovanja, izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev, tako da se ob ohranjanju izboljšav omogoči njihova uskladitev, ustrezno socialno zaščito, dialog med socialnimi partnerji, razvoj človeških virov za trajno visoko zaposlenost in boj proti izključenosti“.

25     Navedba Evropske socialne listine in Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev naj bi namreč implicirala sklicevanje na pravico do stavke, ki ga ta pravna instrumenta priznavata. Sindikati naj bi zato imeli pravico izvajati kolektivne ukrepe proti delodajalcu, s sedežem v državi članici, da bi ga odvrnili od preselitve celotnega podjetja oziroma njegovega dela v drugo državo članico.

26     Zastavilo se je vprašanje, ali Pogodba prepoveduje sindikalne ukrepe, kadar ti delodajalcu preprečujejo, da bi zaradi gospodarskih razlogov uveljavil svojo pravico do ustanavljanja. Po analogiji s tem, kar je Sodišče že razsodilo glede naslova VI Pogodbe (sodbe z dne 21. septembra 1999 v zadevi Albany, C‑67/96, Recueil, str. I‑5751; z dne 12. septembra 2000 v zadevi Pavlov in drugi, od C‑180/98 do C‑184/98, Recueil, str. I‑6451, in z dne 21. septembra 2000 v zadevi van der Woude, C‑222/98, Recueil, str. I‑7111), naj se Naslov III te pogodbe ter členi o prostem pretoku oseb in storitev ne bi uporabljali za „prave sindikalne dejavnosti“.

27     V teh okoliščinah je Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division), meneč, da je za razrešitev spora, v katerem odloča, potrebna razlaga prava Skupnosti, prekinilo odločanje in Sodišču zastavilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

„Obseg določb o prostem pretoku

1)      Ali v primeru, da sindikat ali združenje sindikatov sprejme kolektivne ukrepe proti zasebnemu podjetju, tako da od tega podjetja zahteva sklenitev kolektivne pogodbe s sindikatom v določeni državi članici, zaradi katere za to podjetje prehod ladje pod zastavo druge države članice postane nesmiseln, za te ukrepe zaradi socialne politike ES, ki med drugim vključuje Naslov XI Pogodbe ES, in zlasti glede na podobnost z razlogovanjem Sodišča v sodbi Albany ([zgoraj navedena] točke od 52 do 64) ne velja člen 43 Pogodbe ES in/ali Uredba […] št. 4055/86?

Neposredni učinek v horizontalnih razmerjih

2)      Ali imata člen 43 Pogodbe ES in/ali Uredba št. 4055/86 neposredni učinek v horizontalnih razmerjih, tako da zasebna podjetja na njuni podlagi pridobijo pravice, na katere se lahko sklicujejo zoper drug subjekt zasebnega prava in zlasti zoper sindikat ali združenje sindikatov glede kolektivnih ukrepov tega sindikata ali združenja sindikatov?

Obstoj omejitev prostega pretoka

3)      Ali v primeru, da sindikat ali združenje sindikatov sprejme kolektivne ukrepe proti zasebnemu podjetju, tako da od tega podjetja zahteva sklenitev kolektivne pogodbe s sindikatom v določeni državi članici, zaradi katere je za to podjetje izvedba prehoda ladje pod zastavo druge države članice nesmiselna, ti ukrepi pomenijo omejitev v smislu člena 43 Pogodbe ES in/ali Uredbe št. 4055/86?

4)      Ali je politika združenja sindikatov, da morajo biti ladje vpisane v register države, v kateri je ladja predmet gospodarskega lastništva in nadzora, tako da imajo sindikati v državi finančnega lastništva ladje pravico, da glede te ladje sklenejo kolektivno pogodbo, posredno diskriminacijska, neposredno diskriminacijska ali nediskriminacijska omejitev po členu 43 ES ali Uredbe št. 4055/86?

5)      Ali je pri ugotavljanju, ali kolektivni ukrepi sindikata ali združenja sindikatov pomenijo neposredno diskriminacijsko, posredno diskriminacijsko ali nediskriminacijsko omejitev po členu 43 Pogodbe ES ali Uredbe št. 4055/86, subjektivni namen sindikata, ki sprejme ukrepe, upošteven ali mora nacionalno sodišče o tem odločiti samo ob upoštevanju objektivnih učinkov teh ukrepov?

Ustanavljanje/storitve

6)      Ko ima družba mati sedež v državi članici A in namerava izvrševati pravico do ustanavljanja s tem, da opravi prehod ladje pod zastavo države članice B, s katero bo poslovala obstoječa hčerinska družba v državi B, ki je v stoodstotni lasti družbe matere in je pod njeno upravo in nadzorom:

a)      ali zagroženi oziroma izvedeni kolektivni ukrepi sindikata ali združenja sindikatov, katerih namen je, da zgornje dejanje postane nesmiselno, lahko pomenijo omejitev pravice družbe matere do ustanavljanja po členu 43 in

b)      ali se lahko hčerinska družba po prehodu ladje pod drugo zastavo sklicuje na Uredbo št. 4055/86 glede storitev, ki jih opravlja iz države članice B v državo članico A?

 Upravičenost

 Neposredna diskriminacija

7)      Ali se lahko kolektivni ukrepi sindikata ali združenja sindikatov, če pomenijo neposredno diskriminacijsko omejitev po členu 43 Pogodbe ES ali Uredbe št. 4055/86, načeloma upravičijo na podlagi izjeme javnega reda, ki je določena v členu 46 Pogodbe ES, ker:

a)      so kolektivni ukrepi (vključno s stavko) temeljne pravice, ki jih varuje pravo Skupnosti; in/ali

b)      varujejo pravice delavcev?

 Politika [ITF]: objektivna upravičenost

8)      Ali izvajanje politike združenja sindikatov, da morajo biti ladje vpisane v register države, v kateri je ladja predmet gospodarskega lastništva in nadzora, tako da imajo sindikati v državi gospodarskega lastništva ladje pravico glede te ladje skleniti kolektivno pogodbo, pomeni pravo ravnotežje med temeljno socialno pravico do kolektivnih ukrepov ter svobodo ustanavljanja in opravljanja storitev in ali je objektivno utemeljena, primerna, sorazmerna in v skladu z načelom medsebojnega priznavanja?

Ukrepi FSU: objektivna upravičenost

9)      Če:

–       je družba mati v državi članici A lastnica ladje, vpisane v register države članice A, in s to ladjo opravlja trajektne povezave med državo članico A in državo članico B;

–       družba mati želi izvesti prehod te ladje pod zastavo države članice B, da bi uporabila pogoje za zaposlitev, ki so milejši kot v državi članici A;

–       je družba mati v državi članici A stoodstotna lastnica hčerinske družbe v državi članici B in je ta pod njenim upravljanjem in nadzorom;

–       se načrtuje, da bo hčerinska družba poslovala z ladjo, ko bo izveden njen prehod pod zastavo države članice B s posadko, ki se bo zaposlila iz države članice B, za katero velja kolektivna pogodba, ki je bila sklenjena s sindikatom, članom ITF v državi članici B;

–       bo gospodarski lastnik ladje še naprej družba mati in bo hčerinski družbi dan v zakup ladijski prostor;

–       bo ladja še naprej opravljala vsakodnevne trajektne povezave med državo članico A in državo članico B;

–       sindikat v državi članici A sprejeme kolektivne ukrepe, tako da od družbe matere in/ali od hčerinske družbe zahteva, da z njim sklene kolektivno pogodbo, v kateri bodo uporabljeni pogoji, ki so sprejemljivi za sindikat v državi članici A za posadko ladje tudi po prehodu ladje pod drugo zastavo, zaradi katere je za družbo mati prehod ladje pod zastavo države članice B nesmiseln,

ali ti kolektivni ukrepi pomenijo pravično ravnotežje med temeljnimi socialnimi pravicami do skupnih ukrepov ter svobodo ustanavljanja in opravljanja storitev in ali so objektivno utemeljeni, sorazmerni in v skladu z načelom vzajemnega priznavanja?

10)      Ali bi bil odgovor na vprašanje 9 drugačen, če bi se družba mati v svojem imenu in v imenu vseh družb v okviru iste skupine sodišču zavezala, da zaradi prehoda ladje pod drugo zastavo ne bo odpovedala delovnega razmerja z nobeno osebo, ki jo zaposluje (pri čemer ta zaveza ne obsega obnovitev pogodb o zaposlitvi za kratek čas in ne preprečuje prerazporeditve kateregakoli delavca pod enakimi pogoji)?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Uvodne ugotovitve

28     Opozoriti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči na podlagi člena 234 ES nacionalno sodišče, ki odloča v sporu in ki mora prevzeti odgovornost za prihodnjo sodno odločbo, edino, ki glede na posebnosti zadeve lahko presodi o potrebi predloga za sprejetje predhodne odločbe, da bi lahko izdalo svojo sodbo, in o upoštevnosti vprašanj, ki jih zastavi Sodišču. Vendar pa Sodišče ne more odločati o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga zastavi nacionalno sodišče, zlasti če je očitno, da razlaga prava Skupnosti, ki jo predlaga nacionalno sodišče, nima nikakršne zveze z resničnim dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, ali kadar je problem hipotetičen (glej sodbi z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C‑415/93, Recueil, str. I‑4921, točki 59 in 61, ter z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Schulte, C‑350/03, ZOdl., str. I‑9215, točka 43).

29     V obravnavani zadevi se predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na, prvič, razlago določb Pogodbe o svobodi ustanavljanja in, drugič, razlago Uredbe št. 4055/86 o uporabi načela svobode opravljanja storitev v pomorskem prometu.

30     Vendar je treba ugotoviti, da bi se vprašanje o prostem opravljanju storitev zastavilo šele po tem, ko bi Viking nameraval spremeniti zastavo Roselle, in da na dan, ko so bila vprašanja za predhodno odločanje postavljena Sodišču, do navedene spremembe še ni prišlo, da je vprašanje za predhodno odločanje torej hipotetično in zato nedopustno, če se navezuje na razlago Uredbe št. 4055/86.

31     V navedenih okoliščinah je treba na vprašanja, ki jih je zastavilo predložitveno sodišče, odgovoriti le, če se nanašajo na razlago člena 43 ES.

 Prvo vprašanje

32     V prvem vprašanju predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je člen 43 ES treba razlagati tako, da so s področja njegove uporabe izvezeti kolektivni ukrepi sindikata ali združenja sindikatov proti podjetju, da bi slednjega pripravili do sklenitve kolektivne pogodbe, katere vsebina bi ga odvrnila od izvrševanja svobode ustanavljanja.

33     Glede na to je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso členi 39 ES, 43 ES in 49 ES ne urejajo zgolj delovanja javnih organov, temveč veljajo tudi za druge predpise, katerih namen je kolektivno urejati delovna razmerja, neodvisno delo in opravljanje storitev (glej sodbe z dne 12. decembra 1974 v zadevi Walrave in Koch, 36/74, Recueil, str. 1405, točka 17; z dne 14. julija 1976 v zadevi Donà, 13/76, Recueil, str. 1333, točka 17; v zgoraj navedeni zadevi Bosman, točka 82; z dne 11. aprila 2000 v zadevi Deliège, C‑51/96 in C‑191/97, Recueil, str. I‑2549, točka 47, z dne 6. junija 2000 v zadevi Angonese, C‑281/98, Recueil, str. I‑4139, točka 31; z dne 19. februarja 2002 v zadevi Wouters in drugi, C‑309/99, Recueil, str. I‑1577, točka 120).

34     Delovni pogoji so v različnih državah članicah urejeni tako z zakoni in drugim predpisi kot tudi s kolektivnimi pogodbami in drugimi akti, ki so jih sklenili ali sprejeli zasebni subjekti, tako da bi omejitev prepovedi, ki jih določajo navedeni členi, zgolj na akte javnih organov lahko povzročila neenakosti pri njihovi uporabi (glej po analogiji zgoraj navedene sodbe Walrave in Koch, točka 19; Bosman, točka 84, in Angonese, točka 33).

35     V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, prvič, da je treba šteti, da organizacija kolektivnih ukrepov delavskih sindikatov sodi v pravno avtonomijo teh entitet, ki niso subjekti javnega prava, in jo imajo zaradi svobode sindikalnega združevanja, ki jim je priznana zlasti z nacionalnim pravom.

36     Drugič, kot to trdita FSU in ITF, je treba kolektivne ukrepe, kot so obravnavani v zadevi v glavni stvari, ki so morda zadnje sredstvo sindikalnih organizacij za dosego njihovih zahtev po kolektivni ureditvi dela zaposlenih v Vikingu, šteti kot neločljivo povezne s kolektivno pogodbo, katere sklenitev želi doseči FSU.

37     Iz tega izhaja, da za kolektivne ukrepe, kot so ti iz prvega vprašanja predložitvenega sodišča, člen 43 načeloma velja.

38     Tega sklepa pa ne omajajo različne trditve FSU, ITF in nekaterih držav članic, ki so Sodišču predložila svoja stališča, v podporo svoji tezi, ki nasprotuje tej, navedeni v zgornji točki.

39     Najprej, danska vlada meni, da pravica do združevanja, pravica do stavke in lock-out ne spadajo na področje temeljne svoboščine iz člena 43 ES, saj v skladu s členom 137(5) ES, kot je bil spremenjen s Pogodbo iz Nice, Skupnost za urejanje teh pravic ni pristojna.

40     Glede tega zadostuje spomniti, da čeprav je res, da na področjih, ki ne spadajo v pristojnost Skupnosti, države članice načeloma lahko svobodno določajo pogoje zadevnih pravic in način njihovega izvrševanja, pa to tudi pomeni, da so te države članice pri izvrševanju teh pristojnosti vseeno zavezane spoštovati pravo Skupnosti (glej po analogiji na področju socialne varnosti sodbe z dne 28. aprila 1998 v zadevi Decker, C‑120/95, Recueil, str. I‑1831, točki 22 in 23, ter Kohll, C‑158/96, Recueil, str. I‑1931, točki 18 in 19; na področju neposrednih davkov sodbe z dne 4. marca 2004 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑334/02, Recueil, str. I‑2229, točka 21, in z dne 13. decembra 2005 v zadevi Marks & Spencer, C‑446/03, Recueil, str. I‑10837, točka 29).

41     Posledično okoliščina, da člen 137 ES ne velja za pravico do stavke niti za lock-out, ni takšna, da bi povzročila, da za kolektivni ukrep, kot je ta v zadevi v postopku v glavni stvari, člen 43 ne bi veljal.

42     V skladu s stališči danske in švedske vlade naj bi bila pravica do kolektivnega ukrepanja, vključno s pravico do stavke, temeljna pravica, za katero kot tako člen 43 ES ne velja.

43     V tem smislu je treba opozoriti, da je pravica do kolektivnega ukrepanja, vključno s pravico do stavke, priznana z različnimi mednarodnimi instrumenti, pri katerih so države članice sodelovale oziroma k njim pristopile, kot na primer Evropska socialna listina, podpisana v Torinu 18. oktobra 1961, med drugim izrecno omenjena v členu 136 ES, in Konvencija št. 87 o sindikalni svobodi in zaščiti sindikalnih pravic, ki jo je Mednarodna organizacija dela sprejela dne 9. julija 1948, oziroma kot tudi instrumenti, ki so jih države članice pripravile na ravni Skupnosti ali v okviru Evropske unije, kot na primer Listina Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev, sprejeta na zasedanju Evropskega Sveta v Strasbourgu 9. decembra 1989, prav tako omenjena v členu 136 ES, ter Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašena 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1).

44     Če je torej pravico do kolektivnega ukrepanja, vključno s pravico do stavke, treba priznati kot temeljno pravico, ki je sestavni del splošnih načel prava Skupnosti, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče, pa to tudi pomeni, da za njeno izvrševanje lahko veljajo nekatere omejitve. Kot je to potrdil člen 28 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, so navedene pravice dejansko zaščitene v skladu z nacionalnimi zakonodajami in običaji. Poleg tega, kot to izhaja iz člena 5 te sodbe, v skladu s finskim pravom pravice do stavke ni mogoče izvrševati, če bi bilo to v nasprotju z moralo ali prepovedano z nacionalnim pravom ali pravom Skupnosti.

45     V tem smislu je Sodišče že razsodilo, da je varstvo temeljnih pravic legitimni interes, ki načeloma upravičuje omejitev obveznosti, ki jih nalaga pravo Skupnosti, celo na podlagi temeljne svoboščine, kot je prost pretok blaga, ki ga zagotavlja Pogodba (glej sodbo z dne 12. junija 2003 v zadevi Schmidberger, C‑112/00, Recueil, str. I‑5659, točka 74) ali svobodo opravljanja storitev (glej sodbo z dne 14. oktobra 2004 v zadevi Omega, C‑36/02, Recueil, str. I‑9609, točka 35).

46     Vendar je Sodišče v zgoraj navedeni sodbah Schmidberger in Omega razsodilo, da za izvrševanje zadevnih temeljnih pravic, in sicer svobode izražanja in združevanja ter spoštovanja človekovega dostojanstva, veljajo določbe Pogodbe, in menilo tudi, da je treba njihovo izvrševanje uskladiti z zahtevami pravic, zavarovanih s Pogodbo in načelom sorazmernosti (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Schmidberger, točka 77, in Omega, točka 36).

47     Iz prej navedenega izhaja, da temeljna značilnost pravice do kolektivnega ukrepanja ni takšna, da za kolektivne ukrepe, obravnavane v postopku v glavni stvari, člen 43 ES ne bi veljal.

48     Končno FSU in ITF trdita, da je razlogovanje Sodišča v zgoraj navedeni sodbi Albany po analogiji treba uporabiti v zadevi v glavni stvari, saj so nekatere omejitve svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev neločljivo povezane s kolektivnim ukrepom v okviru kolektivnih pogajanj.

49     V tem smislu je treba spomniti, da je Sodišče v točki 59 zgoraj navedene sodbe Albany, potem ko je sicer ugotovilo, da so nekateri omejevalni učinki za konkurenco neločljivo povezani s kolektivnimi pogodbami, sklenjenimi med organizacijami, ki predstavljajo delodajalce in delavce, sklenilo, da bi bili cilji socialne politike, ki jim sledijo te pogodbe, resno ogroženi, če bi za socialne partnerje veljal člen 85(1) Pogodbe ES (postal člen 81(1) ES) pri skupnem iskanju ukrepov, namenjenih izboljšanju pogojev za zaposlitev in delo.

50     Sodišče iz navedenega sklepa, v točki 60 zgoraj navedene sodbe Albany, da je treba šteti, da za sporazume, sklenjene v okviru kolektivnih pogajanj med socialnimi partnerji, upoštevaje navedene cilje, zaradi njihove narave in predmeta člen 85(1) Pogodbe ne velja.

51     Vendarle je treba ugotoviti, da navedenega razlogovanja ni mogoče prenesti na temeljne svoboščine iz Naslova III navedene Pogodbe.

52     Dejansko, nasprotno, kot to trdita FSU in ITF, ni mogoče šteti, da je izvrševanje sindikalne svobode in pravice do kolektivnega ukrepanja neločljivo povezano s tem, da bodo navedene temeljne svoboščine v neki meri ogrožene.

53     Poleg tega je treba poudariti, da posledica okoliščine, da sta sporazum ali dejavnost izvzeta iz uporabe določb Pogodbe o konkurenci, ni, da bi bil sporazum ali dejavnost izvzeta tudi iz uporabe določb te pogodbe o prostem gibanju oseb ali prostem opravljanju storitev, saj imajo tako ene kot druge določbe svoje lastne pogoje za uporabo (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2006 v zadevi Meca-Medina in Majcen proti Komisiji, C‑519/04 P, Recueil, str. I‑6991).

54     Končno je treba spomniti, da je Sodišče že razsodilo, da klavzule v kolektivnih pogodbah niso izvzete iz uporabe določb Pogodbe o prostem gibanju oseb (sodbe z dne 15. januarja 1998 v zadevi Schöning-Kougebetopoulou, C‑15/96, Recueil, str. I‑47; z dne 24. septembra 1998 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑35/97, Recueil, str. I‑5325, in z dne 16. septembra 2004 v zadevi Merida, C‑400/02, ZOdl., str. I‑8471).

55     Glede na prej povedano je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je člen 43 ES treba razlagati tako, da kolektivni ukrepi sindikata ali združenja sindikatov proti podjetju, da bi slednjega pripravili do sklenitve kolektivne pogodbe, katere vsebina je takšna, da bi ga odvrnila od izvrševanja svobode ustanavljanja, načeloma niso izvzeti iz uporabe tega člena.

 Drugo vprašanje

56     Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 43 ES zasebnemu podjetju podeljuje pravice, ki jih je mogoče uveljavljati zoper sindikat ali združenje sindikatov.

57     Pri odgovoru na to vprašanje je treba opozoriti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da bi bila odprava ovir za prost pretok oseb in svobodo opravljanja storitev ogrožena, če bi odpravo državnih omejitev lahko izničile ovire, ki bi bile posledica izvrševanja pravne avtonomije združenj in organov, ki niso osebe javnega prava (glej zgoraj navedene sodbe Walrave in Koch, točka 18; Bosman, točka 83; Deliège, točka 47, Angonese, točka 32; Wouters in drugi, točka 120).

58     Sodišče je poleg tega že presodilo, da, prvič, dejstvo, da so nekatere določbe Pogodbe formalno naslovljene na države članice, ne izključuje, da bi te pravice lahko bile obenem podeljene tudi vsakemu posamezniku, ki ima interes za spoštovanje tako navedenih obveznosti in, drugič, da prepoved ogrožanja temeljne svoboščine, ki jo določa določba Pogodbe, ki je kogentna, med drugim velja za vse pogodbe, ki kolektivno urejajo delovna razmerja (glej v tem smislu sodbo z dne 8. aprila 1976 v zadevi Defrenne, 43/75, Recueil, str. 455, točki 31 in 39).

59     Torej navedene ugotovitve veljajo tudi za člen 43 ES, ki temeljno svoboščino določa.

60     V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, kot izhaja iz točk 35 in 36 te sodbe, da je cilj kolektivnih ukrepov FSU in ITF sklenitev kolektivne pogodbe, ki bi na kolektivno uredila delo zaposlenih v Vikingu, in da sta ta dva sindikata entiteti, ki nista subjekta javnega prava in izvršujeta pravno avtonomijo, ki jima jo priznava nacionalno pravo.

61     Iz tega izhaja, da je treba člen 43 ES razlagati tako, da se v okoliščinah, kot so v zadevi v glavni stvari, zasebno podjetje nanj lahko neposredno sklicuje zoper sindikat ali združenje sindikatov.

62     To razlago potrjuje tudi sodna praksa glede določb Pogodb o prostem pretoku blaga, iz katere izhaja, da so omejitve lahko nedržavnega izvora in posledica ukrepov zasebnikov ali združenj teh oseb (glej po analogiji sodbo z dne 9. decembra 1997 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑265/95, Recueil, str. I‑6959, točka 30, ter zgoraj navedeno sodbo Schmidberger, točki 57 in 62).

63     Razlage iz točke 61 te sodbe ne omaje niti okoliščina, da je omejitev, ki je razlog za spor, v katerem odloča predložitveno sodišče, posledica izvrševanja pravice, podeljene z nacionalnim finskim pravom, in sicer v tem primeru pravice do kolektivnega ukrepanja, vključno s pravico do stavke.

64     Dodati je treba, nasprotno kot to trdi ITF, da iz sodne prakse Sodišča, na katero je opozorjeno v točki 57 te sodbe, ne izhaja, da bi bila navedena razlaga omejena na kvazi javne organe ali združenja, ki izvršujejo regulativno funkcijo in imajo kvazi zakonodajno oblast.

65     Dejansko iz te sodne prakse ne izhaja nič takega, da bi bilo mogoče trditi, da je omejena na združenja in organe, ki opravljajo regulativno funkcijo ali imajo kvazi zakonodajno oblast. V preostalem je treba ugotoviti, da sindikalne organizacije delavcev, s tem da izvršujejo svojo avtonomno oblast, ki jim pripada zaradi sindikalne svobode, in se pogajajo z delodajalci ali poklicnimi organizacijami o pogojih dela in plačilu delavcev, sodelujejo pri oblikovanju pogodb, ki kolektivno urejajo delo za plačilo.

66     Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je na drugo vprašanje treba odgovoriti, da člen 43 ES podeljuje pravice zasebnemu podjetju, ki jih je mogoče uveljavljati proti sindikatu ali združenju sindikatov.

 Tretje do deseto vprašanje

67     S temi vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče Sodišče v bistvu sprašuje, ali kolektivni ukrepi, kot so ti v obravnavani zadevi v glavni stvari, pomenijo omejitev v smislu člena 43 ES, in če gre za tak primer, v kolikšni meri so navedene omejitve lahko upravičene.

 Obstoj omejitev

68     Najprej je treba spomniti, da je Sodišče že večkrat opozorilo, da je svoboda ustanavljanja eno temeljnih načel Skupnosti ter da določbe Pogodbe, ki to svobodo zagotavljajo, neposredno učinkujejo od konca prehodnega obdobja. Ta določila zagotavljajo pravico do ustanovitve sedeža ne le državljanom Skupnosti, temveč tudi družbam, opredeljenim v členu 48 ES (sodba z dne 27. septembra 1988 v zadevi Daily Mail in General Trust, 81/87, Recueil, str. 5483, točka 15).

69     Poleg tega je Sodišče menilo, določbe Pogodbe o svobodi ustanavljanja, čeprav skušajo zagotoviti ugodnost nacionalnega obravnavanja v državi članici gostiteljici, obenem nasprotujejo temu, da bi matična država članica ovirala svojega državljana ali družbo, ustanovljeno v skladu z njeno zakonodajo in ki ustreza opredelitvi iz člena 48, pri ustanavljanju v drugi državi članici. Pravice, ki jih zagotavljajo členi od 43 ES do 48 ES, bi ostale brez vsebine, če bi matična država članica svojim podjetjem lahko prepovedala zapustiti svoje ozemlje zaradi ustanovitve v drugi državi članici (glej zgoraj navedeno sodbo Daily Mail in General Trust, točka 16).

70     Drugič, opozoriti je treba, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da pojem ustanovitve v smislu navedenih členov Pogodbe zajema dejansko izvrševanje gospodarske dejavnosti v okviru redne prisotnosti v drugi državi članici za nedoločen čas in da registracije ladje ni mogoče ločiti od izvrševanja svobode ustanovitve, kadar je ta ladja sredstvo za opravljanje gospodarske dejavnosti, ki zajema redno prisotnost v državi članici registracije (sodba z dne 25. julija 1991 v zadevi Factortame in drugi, C‑221/89, Recueil, str. I‑3905, točke od 20 do 22).

71     Sodišče je zato odločilo, da pogoji za registracijo ladij ne smejo ovirati svobode ustanavljanja v smislu členov od 43 ES od 48 ES (zgoraj navedena sodba Factortame in drugi, točka 23).

72     V obravnavni zadevi, prvič, ni sporno, da je posledica kolektivnih ukrepov, kot so ti, ki jih izvaja FSU, Vikingovo izvrševanje pravice do svobode ustanavljanja manj privlačno oziroma celo nesmiselno, kot je to poudarilo predložitveno sodišče, saj slednjemu kot tudi hčerinski družbi Viking Eesti preprečuje, da bi bile v državi gostiteljici upravičene do enakega obravnavanja kot drugi ekonomski subjekti s sedežem v tej državi.

73     Po drugi strani se kolektivni ukrepi, s katerimi ITF izvaja politiko boja proti zastavam ugodnosti, katere namen je zlasti, kot to izhaja iz stališč slednje, ladjarjem preprečiti, da bi svoje ladje registrirali v drugi državi, kot je država državljanstva dejanskih lastnikov teh ladij, treba šteti vsaj za tako, da omejuje izvrševanje pravice do svobode ustanavljanja, ki jo ima Viking.

74     Iz tega sledi, da ukrepi, kot so obravnavani v zadevi v glavni stvari, pomenijo omejitev svobode ustanavljanja v smislu člena 43 ES.

 Upravičenost omejitev

75     Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je omejitev svobode ustanavljanja dopustna le, če sledi legitimnemu cilju, ki je združljiv s Pogodbo in ga upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu. Poleg tega mora biti, če je to podano, taka omejitev primerna za uresničitev zadevnega cilja in ne sme presegati tega, kar je nujno potrebno za dosego tega cilja (glej zlasti sodbo z dne 30. novembra 1995 v zadevi Gebhard, C‑55/94, Recueil, str. I‑4165, točka 37, in zgoraj navedeno sodbo Bosman, točka 104).

76     ITF, ob podpori zlasti nemške, irske in finske vlade, trdi, da naj bi bile omejitve, obravnavane v zadevi v glavni stvari, upravičene, ker so potrebne za zagotavljanje varstva temeljne pravice, ki jo priznava pravo Skupnosti, in da je njihov cilj zaščita pravic delavcev, ki je nujni razlog v splošnem interesu.

77     Glede tega je treba ugotoviti, da je pravica do kolektivnega ukrepanja, katere namen je zaščita interesov delavcev, legitimni interes, ki načeloma lahko upravičuje omejitev ene od temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja Pogodba (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Schmidberger, točka 74), ter da zaščita interesov delavcev spada med nujne razloge v splošnem interesu, ki jih je Sodišče že priznalo (glej zlasti sodbe z dne 23. novembra 1999 v zadevi Arblade in drugi, C‑369/96 in C‑376/96, Recueil, str. I‑8453, točka 36; z dne 15. marca 2001 v zadevi Mazzoleni in ISA, C‑165/98, Recueil, str. I‑2189, točka 27, in z dne 25. oktobra 2001 v zadevi Finalarte in drugi, C‑49/98, C‑50/98, od C‑52/98 do C‑54/98 in od C‑68/98 do C‑71/98, Recueil, str. I‑7831, točka 33).

78     Dodati je treba, da v skladu s členom 3(1)(c) in (j) ES dejavnosti Skupnosti ne obsegajo le „notranjega trga, za katerega je značilna odprava ovir pri prostem pretoku blaga, oseb, storitev in kapitala“, temveč tudi „politiko na socialnem področju“. Člen 2 ES dejansko razglaša, da je naloga Skupnosti spodbujati „skladen, uravnotežen in trajnosten razvoj gospodarskih dejavnosti“ ter „visoko stopnjo zaposlenosti in socialne zaščite“.

79     Skupnost ima torej ne le gospodarski, temveč tudi socialni cilj, pravice na podlagi določb Pogodbe o prostem pretoku blaga, oseb, storitev in kapitala je treba uravnotežiti s cilji socialne politike, med katerimi so, kot med drugim izhaja iz člena 136 ES, prvi odstavek, izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev, tako da se ob ohranjanju izboljšav omogoči njihova uskladitev, ustrezno socialno zaščito in dialog med socialnimi partnerji.

80     V obravnavani zadevi je predložitveno sodišče pristojno za to, da preveri, ali se cilji, ki jim FSU in ITF sledita s kolektivnimi ukrepi, nanašajo na varstvo delavcev.

81     V tem smislu, prvič, glede kolektivnih ukrepov FSU, če bi bil cilj ukrepov za varstvo delovnih mest in pogojev za delo članov tega sindikata, ki bi bili prizadeti s spremembo zastave Roselle, razumno lahko na prvi pogled varstvo delavcev, pa tega ne bi bilo mogoče trditi, če bi se ugotovilo, da zadevna delovna mesta in delovni pogoji niso bili kompromitirani ali resno ogroženi.

82     Za tak primer bi šlo, če bi se zaveze, ki jih navaja predložitveno sodišče v desetem vprašanju, s pravnega stališča izkazale za tako omejujoče kot določila kolektivne pogodbe in če delavcem zagotavljajo spoštovanje zakonskih določb ter ohranitev kolektivne pogodbe, ki ureja njihovo delo.

83     Če iz predložitvene odločbe ne izhaja jasno, kakšna je pravna veljava, ki jo je treba pripisati zavezam, kot so te iz desetega vprašanja, je predložitveno sodišče pristojno za to, da ugotovi, ali so bila delovna mesta in pogoji za delo članov tega sindikatov, ki bi lahko bili prizadeti zaradi spremembe zastave Roselle, kompromitirana ali resno ogrožena.

84     V primeru, da bi po tem preizkusu predložitveno sodišče prišlo do sklepa, da so v zadevi, v kateri odloča, delovna mesta in pogoji za delo članov FSU, ki bi bili prizadeti zaradi spremembe zastave Roselle, dejansko bili kompromitirani ali resno ogroženi, bi moralo še preveriti, ali so kolektivni ukrepi tega sindikata taki, da lahko zagotavljajo uresničitev zastavljenega cilja in ne gredo prek tistega, kar je potrebno za dosego slednjega.

85     V tem smislu je treba opozoriti, da je na koncu nacionalno sodišče edino pristojno za presojo dejstev in razlago nacionalne zakonodaje ter ugotovitev, ali in v kolikšni meri so navedeni kolektivni ukrepi v skladu s temi zahtevami, medtem ko mora Sodišče nacionalnemu sodišču dati uporabne odgovore in je pristojno za dajanje opornih točk, na podlagi spisa zadeve v glavni stvari, pisnih in ustnih stališč, ki so mu bila predložena, tako da to sodišče lahko razsodi v zadevi, ki mu je bila predložena.

86     Glede primernosti ukrepov FSU za dosego ciljev v zadevi v glavni stvari je treba opozoriti, da ni sporno, da so lahko kolektivni ukrepi, kolektivna pogajanja in kolektivne pogodbe v konkretnih okoliščinah neke zadeve eno glavnih sindikalnih sredstev za zaščito članskih interesov (Evropsko sodišče za človekove pravice, sodba Syndicat national de la police belge proti Belgiji z dne 27. oktobra 1975, serija A, št. 19, ter sodba Wilson, National Union of Journalists in drugi proti Združenem kraljestvu z dne 2. julija 2002, Recueil des arrêts et décisions 2002‑V, § 44).

87     Glede vprašanja, ali zadevni kolektivni ukrepi iz postopka v glavni stvari ne gredo prek tega, kar je potrebno za dosego zastavljenega cilja, mora predložitveno sodišče preveriti zlasti, na eni strani, ali na podlagi nacionalne zakonodaje in kolektivne pogodbe, ki velja za te ukrepe, FSU ni imela na voljo drugih sredstev, ki bi manj omejevali svobodo ustanavljanja, da bi uspešno končali kolektivna pogajanja z Vikingom in, na drugi strani, ali je ta sindikat izčrpal ta sredstva, preden je uvedel te ukrepe.

88     Glede, drugič, kolektivnih ukrepov, namenjenih zagotavljanju izvajanja politike ITF, je treba poudariti, da čeprav ta politika ladjarjem preprečuje, da bi svoje ladje registrirali v državi članici, ki ni država državljanstva dejanskih lastnikov teh ladij, omejitve svobode ustanavljanja, ki izvirajo iz teh ukrepov, niso objektivno upravičene. Vendarle je treba ugotoviti, kot je bilo to poudarjeno v predložitveni odločbi, da je cilj navedene politike tudi zaščita in izboljšanje delovnih pogojev pomorščakov.

89     Kot izhaja iz spisa, predloženega Sodišču, mora ITF v okviru politike boja proti zastavam ugodnosti, če njen član za to zaprosi, sprožiti solidarnostno akcijo proti dejanskemu lastniku ladje, ki je registrirana v državi, ki ni država državljanstva navedenega lastnika, ne glede na to, ali bi imelo izvrševanje njegove pravice do svobodnega ustanavljanja škodljive posledice za zaposlitev ali delovne pogoje zaposlenih. Tako kot je Viking trdil na obravnavi, ITF pa mu v tej točki ni nasprotovala, se politika pridržanja pravice do kolektivnih pogajanj za sindikate države prebivališča dejanskega lastnika ladje uporablja, tudi kadar je ta registrirana v državi, ki delavcem zagotavlja višjo socialno zaščito, kot je ta, do katere so upravičeni v državi državljanstva lastnika.

90     Upoštevaje te ugotovitve je treba na tretje do deseto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 43 ES razlagati tako, da kolektivni ukrepi, kot so ti, obravnavni v zadevi v glavni stvari, katerih namen je pripraviti podjetje, ki ima sedež v državi članici, k sklenitvi delovne kolektivne pogodbe s sindikatom, ki ima sedež v tej državi članici, in uporabiti klavzule, ki jih določa ta pogodba, za zaposlene v hčerinski družbi navedenega podjetja s sedežem v drugi državi članici, pomenijo omejitev v smislu navedenega člena. Te omejitve so lahko načeloma upravičene zaradi zaščite nujnega razloga v splošnem interesu, kot na primer varstva delavcev, pod pogojem, da se ugotovi, da so primerne za zagotovitev uresničitve legitimnega cilja in ne gredo prek tega, kar je potrebno za zagotovitev tega cilja.

 Stroški

91     Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

1)      Člen 43 ES je treba razlagati tako, da kolektivni ukrepi sindikata ali združenja sindikatov proti podjetju, da bi slednjega pripravili do sklenitve kolektivne pogodbe, katere vsebina je takšna, da bi ga odvrnila od izvrševanja svobode ustanavljanja, načeloma niso izvzeti iz uporabe tega člena.

2)      Člen 43 ES podeljuje pravice zasebnemu podjetju, ki jih je mogoče uveljavljati proti sindikatu ali združenju sindikatov.

3)      Člen 43 ES je treba razlagati tako, da kolektivni ukrepi, kot so ti, obravnavni v zadevi v glavni stvari, katerih namen je pripraviti podjetje, ki ima sedež v državi članici, k sklenitvi delovne kolektivne pogodbe s sindikatom, ki ima sedež v tej državi članici, in uporabiti klavzule, ki jih določa ta pogodba, za zaposlene v hčerinski družbi navedenega podjetja, s sedežem v drugi državi članici, pomenijo omejitev v smislu navedenega člena.

Te omejitve so lahko načeloma upravičene zaradi zaščite nujnega razloga v splošnem interesu, kot na primer varstva delavcev, pod pogojem, da se ugotovi, da so primerne za zagotovitev uresničitve legitimnega cilja in ne gredo prek tega, kar je potrebno za zagotovitev tega cilja.

Podpisi

---

* Jezik postopka: angleščina.