Zadeva C-359/05

Estager SA

proti

Receveur principal de la recette des douanes de Brive

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo

Tribunal de grande instance de Brive-la-Gaillarde)

„Ekonomska in monetarna politika – Uredbi (ES) št. 1103/97 in št. 974/98 – Uvedba eura – Preračunavanje med nacionalnimi valutnimi enotami in enotami eura – Ureditev države članice, ki se nanaša na zaokroževanje vrednosti v eurih za nekatere zneske, izražene v nacionalni valuti, v zakonskih besedilih te države“

Povzetek sodbe

Ekonomska in monetarna politika – Uvedba eura – Preračunavanje med nacionalnimi valutnimi enotami in enotami eura

(uredbi Sveta št. 1103/97 in št. 974/98)

Čeprav drži, da Uredba št. 1103/97 o nekaterih določbah v zvezi z uvajanjem eura in Uredba št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejmejo euro, v ničemer nista škodili davčni pristojnosti držav članic in njihovi pravici do zvišanja davkov, še naprej velja, da je treba pri preračunavanju zneska prispevka v eure upoštevati določbe Uredbe št. 1103/97 in načelo kontinuitete pravnih instrumentov ter cilj nevtralnosti prehoda na euro. To zlasti pomeni zahteve pravne varnosti in preglednosti, da se ob uvedbi eura zaščiti zaupanje gospodarskih subjektov.

Zato je treba uredbi št. 1103/97 in št. 974/98 o uvedbi eura razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim predpisom, ki ob preračunavanju zneska davka na količino moke, zdroba in kaše iz navadne pšenice, dobavljene ali obdelane z namenom, da se uporabi za prehrano ljudi, v eure vodijo do višjega zneska od tistega, ki bi bil rezultat uporabe pravil preračunavanja, določenih v omenjenih uredbah, razen če je tako povečanje skladno z zahtevami pravne varnosti in preglednosti, zagotovljenimi z omenjenima uredbama, kar pomeni, da zadevni pravni akti omogočajo, da se jasno prepoznajo odločitve oblasti te države članice o zvišanju davka pri preračunavanju omenjenega zneska v eure. Predložitveno sodišče je pristojno za to, da preveri, ali je to v tako v sporu, o katerem odloča.

(Glej točke 32, 33, 37 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 18. januarja 2007(*)

„Ekonomska in monetarna politika – Uredbi (ES) št. 1103/97 in št. 974/98 – Uvedba eura – Preračunavanje med nacionalnimi valutnimi enotami in enotami eura – Ureditev države članice, ki se nanaša na zaokroževanje vrednosti v eurih za nekatere zneske, izražene v nacionalni valuti, v zakonskih besedilih te države“

V zadevi C-359/05,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Tribunal de grande instance de Brive-la-Gaillarde (Francija) z odločbo z dne 9. septembra 2005, ki je prispela na Sodišče dne 26. septembra 2005, v postopku

Estager SA

proti

Receveur principal de la recette des douanes de Brive,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, J. Klučka, sodnik, R. Silva de Lapuerta (poročevalka), sodnica, J. Makarczyk in G. Arestis, sodnika,

generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,

sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. septembra 2006,

ob upoštevanju stališč, so jih predložili:

–        za Estager SA F. Genot-Delbecque in N. Petrignet, odvetnika,

–        za francosko vlado G. de Bergues in J.‑C. Gracia, zastopnika,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti J.‑F. Pasquier in P. Aalto, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi dne 26. oktobra 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1         Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago uredb Sveta (ES) št. 1103/97 z dne 17. junija 1997 o nekaterih določbah v zvezi z uvajanjem eura (UL L 162, str. 1) in št. 974/98 z dne 3. maja 1998 o uvedbi eura (UL L 139, str. 1).

2         Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Estager SA (v nadaljevanju: Estager) in receveur principal de la recette des douanes de Brive (v nadaljevanju: receveur principal) o povečanju, pri prehodu na euro, davka na količino moke, zdroba in kaše iz navadne pšenice, dobavljene ali obdelane z namenom, da se uporabi za prehrano ljudi (v nadaljevanju: davek).

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

3        Člen 1 Uredbe št. 1103/97 določa:

„V tej uredbi:

–        ‚pravni instrumenti‘ pomenijo vsa zakonodajna in statutarna določila, upravne akte, sodne odločbe, pogodbe, enostranske pravne akte, plačilne instrumente razen bankovcev in kovancev ter druga sredstva s pravnim učinkom,

[…]“

4        Člen 3 navedene uredbe določa:

„Uvedba eura posledično ne vpliva na spremembo pogojev iz pravnih instrumentov in ne odvezuje od obveznosti iz njih, prav tako ne opravičuje neizpolnjevanja teh obveznosti in pogodbenim strankam ne daje pravice, da enostransko spremenijo ali odpovejo tovrstni instrument. Ta določba velja s pridržkom glede na morebitne dogovore pogodbenih strank.“

5        Člen 4 iste uredbe določa:

„1.      Menjalni tečaji so določeni za en euro, izražen v vsaki od nacionalnih valut sodelujočih držav članic. Določeni so kot šestmestno število z značilnimi mesti.“

2.      Menjalni tečaji se pri preračunavanju ne zaokrožujejo in ne krajšajo za eno ali več mest.

3.      Menjalni tečaji se uporabljajo za preračunavanje med enoto eura in nacionalnimi valutnimi enotami v obe smeri. Inverzni menjalni tečaji, izpeljani iz menjalnih tečajev, se ne uporabljajo.

4.      Denarni zneski, ki se preračunavajo iz ene nacionalne valutne enote v drugo, se najprej preračunajo v denarni znesek, izražen v enotah eura, pri čemer tega ni dovoljeno zaokrožiti na manj kakor tri decimalke, ki se nato preračuna v drugo nacionalno valutno enoto. Pri tem ni dovoljeno uporabljati nobene druge metode preračunavanja, razen če ta pripelje do istih rezultatov.“

6        Člen 5 Uredbe št. 1103/97 določa:

„Denarni zneski, ki jih je treba plačati ali vknjižiti potem, ko je bil znesek v skladu s členom 4 preračunan in zaokrožen v enote eura, se zaokrožijo navzgor ali navzdol na najbližji cent. Denarni zneski, ki jih je treba plačati ali vknjižiti in so preračunani v nacionalno valutno enoto, se zaokrožijo navzgor ali navzdol na najbližjo nacionalno podenoto, če ta ni določena, pa na najbližjo enoto bodisi v skladu z nacionalno zakonodajo bodisi prakso na večkratnik ali del podenote ali enote nacionalne valutne enote. Če je rezultat preračunavanja znesek, ki je točno na sredini, se ta zaokroži navzgor.“

7        Člen 7 Uredbe št. 974/98 določa, da zamenjava valut sodelujočih držav članic z eurom ne sme imeti sama po sebi učinka spremembe valute, v kateri so imenovani pravni instrumenti, ki so obstajali na dan zamenjave.

8        Člen 14 iste uredbe določa:

„Če pravni instrumenti, ki veljajo ob koncu prehodnega obdobja, navajajo enote nacionalne valute, se take navedbe berejo kakor navedbe eura po ustreznem menjalnem razmerju. Uporabljajo se pravila o zaokroževanju, določena z Uredbo (ES) št. 1103/97.“

9        V skladu s členom 1 Uredbe Sveta (ES) št. 2866/98 z dne 31. decembra 1998 o menjalnih razmerjih med eurom in valutami držav članic, ki sprejmejo euro (UL L 359, str. 1) je nepreklicno določen menjalni tečaj za euro in francoski frank, in sicer 1 EUR za 6,55957 FRF.

 Nacionalna ureditev

10      Davek je bil uveden s členom 1618f francoskega code général des impôts (splošni davčni zakonik). Pred uvedbo eura je bil njegov znesek določen na 100 FRF na tono moke, zdroba ali kaše.

11      Člen 1(1) zakona št. 2000-517 z dne 15. julija 2000 o podelitvi pooblastila vladi, da z odlokom prilagodi vrednost v eurih za nekatere zneske, ki so v zakonskih besedilih izraženi v frankih (JORF z dne 16. junija 2000, str. 9063) določa, da ima vlada pravico, da z odlokom sprejme potrebne ukrepe za zaokroževanje v eurih za nekatere zneske, ki so v zakonskih besedilih izraženi v francoskih frankih.

12      V skladu z omenjenim zakonom odlok št. 2000-916 z dne 19. septembra 2000, ki se nanaša na zaokroževanje vrednosti v eurih za nekatere zneske, ki so v zakonskih besedilih izraženi v frankih (JORF z dne 22. septembra 2000, str. 14877) določa višino davka na 16 EUR, in sicer od 1. januarja 2002 dalje.

13      Prvi člen omenjenega odloka določa:

„V skladu s členom 14 Uredbe [št. 974/98] zneske, ki so v pravnih besedilih izraženi v frankih, […] 1. januarja 2002 nadomestijo zneski v eurih, v skladu z uradnim menjalnim tečajem in pravili Skupnosti o zaokroževanju.

[…]“

14      V poročilu predsedniku republike v zvezi z odlokom št. 2000-926 (JORF z dne 22. septembra 2000, str. 14876) je določeno:

„V skladu z uredbama Skupnosti št. 1103/97 […] in št. 974/98 […] se navedbe enote nacionalne valute v zakonskih besedilih od 1. januarja 2002 berejo kakor navedbe eura po uradnem menjalnem razmerju 6,55957 [FRF] za 1 EUR, z zaokroževanjem na dve decimalki.

Rezultat, dobljen z uporabo teh pravil, bo v nekaterih primerih težko berljiv in si ga bo težko zapomniti, zaradi česar bi se lahko besedila, v katerih so navedene zadevne valute, težje uporabljala.

Zato se za ohranitev razumljivosti zakonodaje in za lažjo pravilno uporabo zdi nujno, da se denarni zneski, predvideni v nekaterih besedilih, določijo v vrednostih, izraženih v eurih in brez decimalk, ali v sporočilnejših vrednostih.

[…]

Ta odlok, sprejet v skladu s pooblastilom, [podeljenim z zakonom št. 2000-517], je v skladu s temi načeli.

Prvič, spremenijo se samo denarni zneski, ki se v zvezi s tem le težko prilagodijo vrednostim, ki imajo za decimalno vejico dve številki, pri čemer mora biti prilagoditev besedila utemeljena z namenom, da se ohrani njihova berljivost.

Preprosta uporaba predpisov Skupnosti o zamenjavi in zaokroževanju mora ostati pravilo, prilagoditve pa izjema. Posledica tega je, da zneski, ki so že izraženi v stotinah, na splošno niso spremenjeni.

[…]

Vse te prilagoditve bodo začele veljati 1. januarja 2002, ki je datum dokončne in celotne nadomestitve franka z eurom.

[…]“

 Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

15      Ob upoštevanju, da bi uporaba uredb št. 1103/97, št. 974/98 in št. 2866/98 morala voditi do določitve davka v znesku 15,24 EUR, in ne 16 EUR, je družba Estager v dopisu z dne 12. marca 2002 od receveur principal zahtevala, da ji povrne del davka, ki ga je plačala po 1. januarju 2002.

16      Z odločbo z dne 26. marca 2002 je receveur principal ta zahtevek za povrnitev zavrnil.

17      Družba Estager je 24. maja 2002 torej pozvala receveur principal pred predložitveno sodišče, da bi ji povrnil zneske, za katere meni, da jih je plačala neupravičeno.

18      V teh okoliščinah je Tribunal de grande instance de Brive-la-Gaillarde prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali so določbe sklepa št. 2000-916 […] v zvezi s preračunavanjem davka […], ki se uporablja pri proizvodnji moke, zdroba in kaše iz navadne pšenice iz 100 [FRF] v 16 EUR v skladu z uredbami Skupnosti, ki zadevajo uvedbo eura?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

19      Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali uredbi št. 1103/97 in št. 974/98 nasprotujeta nacionalnim predpisom, ki ob preračunavanju davka, kot je ta v postopku v glavni stvari, v eure vodijo do višjega zneska od tistega, ki bi bil rezultat uporabe pravil preračunavanja, določenih v omenjenih uredbah.

20      Za odgovor na to vprašanje je treba upoštevati tako besedilo določb omenjenih uredb kot namen teh uredb.

21      V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče v točkah od 30 do 34 sodbe z dne 14. septembra 2004 v zadevi Verbraucher-Zentrale Hamburg (C‑19/03, ZOdl., str. I‑8183) že imelo možnost ugotavljati namen Uredbe št. 1103/97.

22      Rezultati tega ugotavljanja kažejo, da se želi s to uredbo zagotoviti, da se prehod na enotno valuto izvede brez negativnega vpliva na obstoječe obveznosti med državljani in podjetji. Tako uvodna izjava 4 določa, da „[…] bo pravočasno zagotovljena pravna varnost državljanom in podjetjem omogočila, da se nanj kar najbolje pripravijo“. Uvodna izjava 7 določa, da „[…] velja splošno priznano pravno načelo, da uvedba nove valute ne vpliva na kontinuiteto pogodb in drugih pravnih instrumentov“. Ta ista uvodna izjava podrobneje določa, da je namen določb Uredbe št. 1103/97 o omenjeni kontinuiteti, da „morajo gospodarskim subjektom in predvsem potrošnikom zagotavljati pravno varnost in preglednost […]“. Člen 3, prvi stavek, omenjene uredbe določa, da „[u]vedba eura posledično ne vpliva na spremembo pogojev iz pravnih instrumentov in ne odvezuje od obveznosti iz njih, prav tako ne opravičuje neizpolnjevanja teh obveznosti in pogodbenim strankam ne daje pravice, da enostransko spremenijo ali odpovejo tovrstni instrument“ (zgoraj navedena sodba Verbraucher-Zentrale Hamburg, točka 31).

23      Poleg tega je treba spomniti, da člen 7 Uredbe št. 974/98 določa, da „[z]amenjava valut sodelujočih držav članic z eurom ne sme imeti sama na sebi učinka spremembe valute, v kateri so imenovani pravni instrumenti, ki so obstajali na dan zamenjave“.

24      Določitev pravil za preračunavanje prav tako prispeva k temu cilju nevtralnosti prehoda na euro. Iskanje največje mogoče nevtralnosti za preračunavanje tako za državljane kot za podjetja predpostavlja, kot je določeno v uvodni izjavi 12 Uredbe št. 1103/97, da se zagotovi „zelo natančno preračunavanje menjalni[h] tečaj[ev]“. Člen 4(1) iste uredbe tako določa, da so menjalni tečaji opredeljeni „kot šestmestno število z značilnimi mesti“. V členu 4(2) je pojasnjeno, da se „[m]enjalni tečaji […] pri preračunavanju ne zaokrožujejo in ne krajšajo za eno ali več mest“, člen 4(3) pa določa, da se „[i]nverzni menjalni tečaji, izpeljani iz menjalnih tečajev, […] ne uporabljajo“, pri čemer se želijo z zadnjo določbo glede na uvodno izjavo 10 omenjene uredbe preprečiti „precej nenatančn[i] rezultat[i], še posebno pri velikih zneskih“ (zgoraj navedena sodba Verbraucher-Zentrale Hamburg, točka 32).

25      Načelo kontinuitete pravnih instrumentov in cilj nevtralnosti prehoda na euro se uporabljata za „izraze“ ali za „besedilo“ „pravnih instrumentov“, navedenih v uredbah št. 1103/97 in št. 974/98.

26      Ne more pa biti dvoma, da znesek davka, kot je ta v postopku v glavni stvari, tvori „pogoj pravnega instrumenta“, naveden v členu 3 Uredbe št. 1103/97.

27      Zato je treba ugotoviti, ali uredbi št. 1103/97 in št. 974/98 nasprotujeta nacionalni ureditvi, v kateri se je hkrati s prehodom na euro začelo preračunavanje v eure in v kateri se je znesek tega davka povečal.

28      V postopku v glavni stvari je ugotovljeno, da je francoski zakonodajalec s sprejemom odloka št. 2000‑916 za določitev zneska davka nameraval uporabiti pravila Skupnosti o uvedbi eura.

29      Kot to dejansko izhaja tako iz poročila predsedniku republike v zvezi z odlokom št. 2000‑916 kot tudi iz jasnega besedila člena 1(1) tega odloka, je namen tega odloka z uporabo uredb št. 1103/97 in št. 974/98 in uradnih menjalnih razmerij 1. januarja 2002 nadomestiti zneske, ki so v zakonskih besedilih izraženi v francoskih frankih, z zneski v eurih.

30      Iz omenjenega poročila in člena 2 odloka št. 2000-916 prav tako izhaja, da je za ohranitev jasnosti zakonodaje in njeno lažjo uporabo namen nekaterih določb tega odloka prilagoditi določene zneske v eurih, dobljene z uporabo pravil menjave v Skupnosti, omenjenih v členu 1 tega odloka.

31      Vendar francoska vlada in Komisija Evropskih skupnosti v pisnih stališčih nista zanikali, da je do povečanja zneska davka prišlo, ker sta z družbo Estager soglašali, da bi, po eni strani, natančna uporaba nepreklicno določenega – s členom 1 Uredbe št. 2866/98 – menjalnega tečaja za euro in francoski frank in, po drugi strani, uporaba pravil zaokroževanja, določenih v členu 5 Uredbe št. 1103/79, morali pripeljati do določitve zneska davka v višini 15,24 EUR namesto 16 EUR.

32      Čeprav v zvezi s tem drži, kot je poudarila francoska vlada, da uredbi št. 1103/97 in št. 2866/98 v ničemer nista škodili davčni pristojnosti držav članic in njihovi pravici do zvišanja davkov, še naprej velja, da je treba pri preračunavanju zneska prispevka v eure – v okoliščinah, kot so te v sporu o glavni stvari – upoštevati določbe Uredbe št. 1103/97 in načelo kontinuitete pravnih instrumentov ter cilj nevtralnosti prehoda na euro.

33      To zlasti pomeni zahteve pravne varnosti in preglednosti, da se ob uvedbi eura zaščiti zaupanje gospodarskih subjektov. Kot izhaja iz sedme uvodne izjave Uredbe št. 1103/97, je namen določb te uredbe v zvezi s kontinuiteto pogodb in drugih pravnih instrumentov gospodarskim subjektom zagotavljati pravno varnost in preglednost.

34      Iz tega sledi, da mora država članica, ko hkrati s prehodom na euro začne preračunavanti v eure in poveča znesek davka – kot v postopku v glavni stvari – poskrbeti, da sta gospodarskim subjektom zagotovljeni pravna varnost in preglednost.

35      Izpolnjevanje teh zahtev pomeni zlasti, da ti subjekti lahko v zadevnih pravnih aktih jasno prepoznajo odločitev oblasti te države članice o zvišanju davka pri preračunavanju tega zneska v eure.

36       Predložitveno sodišče mora preveriti, ali je to tako v postopku v glavni stvari.

37       Ob upoštevanju vseh dosedanjih ugotovitev je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba uredbi št. 1103/97 in št. 974/98 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim predpisom, ki ob preračunavanju zneska davka, kot je ta v postopku v glavni stvari, v eure vodijo do višjega zneska od tistega, ki bi bil rezultat uporabe pravil preračunavanja, določenih v omenjenih uredbah, razen če je tako povečanje skladno z zahtevami pravne varnosti in preglednosti, zagotovljenimi z omenjenima uredbama, kar pomeni, da zadevni pravni akti omogočajo, da se jasno prepoznajo odločitve oblasti te države članice o zvišanju davka pri preračunavanju omenjenega zneska v eure. Predložitveno sodišče je pristojno za to, da preveri, ali je to v tako v sporu, o katerem odloča.

 Stroški

38      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Uredbi Sveta (ES) št. 1103/97 z dne 17. junija 1997 o nekaterih določbah v zvezi z uvajanjem eura in št. 974/98 z dne 3. maja 1998 o uvedbi eura je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim predpisom, ki ob preračunavanju zneska davka na količino moke, zdroba in kaše iz navadne pšenice, dobavljene ali obdelane z namenom, da se uporabi za prehrano ljudi, – kot je ta v postopku v glavni stvari – v eure vodijo do višjega zneska od tistega, ki bi bil rezultat uporabe pravil preračunavanja, določenih v omenjenih uredbah, razen če je tako povečanje skladno z zahtevami pravne varnosti in preglednosti, zagotovljenimi z omenjenima uredbama, kar pomeni, da zadevni pravni akti omogočajo, da se jasno prepoznajo odločitve oblasti te države članice o zvišanju davka pri preračunavanju omenjenega zneska v eure. Predložitveno sodišče je pristojno za to, da preveri, če je to tako v sporu, o katerem odloča.

Podpisi

---

* Jezik postopka: francoščina.