Zadeva C-108/05

Bovemij Verzekeringen NV

proti

Benelux-Merkenbureau

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo

Gerechtshof te 's-Gravenhage)

„Znamke – Direktiva 89/104/EGS – Člen 3(3) – Razlikovalni učinek – Pridobitev z uporabo – Upoštevanje vsega ali znatnega dela ozemlja Beneluksa – Upoštevanje beneluških jezikovnih območij – Besedna znamka EUROPOLIS“

Povzetek sodbe

Približevanje zakonodaj – Znamke – Direktiva 89/104 – Zavrnitev registracije ali ničnost – Znamke brez razlikovalnega učinka, opisne ali običajne

(Direktiva Sveta 89/104, člen 3(3))

Člen 3(3) Prve direktive Sveta 89/104 o znamkah je treba razlagati tako, da se znamka ne sme registrirati na podlagi te določbe, razen če se dokaže, da je ta znamka z uporabo pridobila razlikovalni učinek na celotnem ozemlju države članice ali, v primeru Beneluksa, na njegovem celotnem ozemlju, na katerem obstaja razlog za zavrnitev.

Kar zadeva znamko, ki je sestavljena iz ene ali več besed uradnega jezika države članice ali Beneluksa, je treba – če razlogi za zavrnitev obstajajo le na enem od jezikovnih območij države članice ali, v primeru Beneluksa, na enem od njegovih jezikovnih območij – ugotoviti, da je znamka pridobila razlikovalni učinek na celotnem jezikovnem območju. Na tako opredeljenem jezikovnem območju je treba presoditi, ali upoštevna javnost ali vsaj njen znaten del zaradi te znamke prepozna, da zadevni proizvod ali storitev izvira iz določenega podjetja.

(Glej točki 23 in 28 ter točki 1 in 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 7. septembra 2006(*)

„Znamke – Direktiva 89/104/EGS – Člen 3(3) – Razlikovalni učinek – Pridobitev z uporabo – Upoštevanje vsega ali znatnega dela ozemlja Beneluksa – Upoštevanje beneluških jezikovnih območij – Besedna znamka EUROPOLIS“

V zadevi C-108/05,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Gerechtshof te ‘s‑Gravenhage (Nizozemska) z odločbo z dne 27. januarja 2005, ki je prispela na Sodišče 4. marca 2005, v postopku

Bovemij Verzekeringen NV

proti

Benelux-Merkenbureau,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, K. Schiemann, sodnik, N. Colneric, sodnica, J. N. Cunha Rodrigues (poročevalec) in E. Levits, sodnika,

generalna pravobranilka: E. Sharpston,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 2. februarja 2006,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Bovemij Verzekeringen NV E. M. Matser, odvetnik,

–        za Benelux-Merkenbureau C. van Nispen in E. D. Huisman, odvetnika,

–        za nizozemsko vlado H. Sevenster in M. de Grave, zastopnika,

–        za vlado Združenega kraljestva S. Malynicz, barrister,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti W. Wils in N. B. Rasmussen, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 30. marca 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(3) Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Bovemij Verzekeringen NV (v nadaljevanju: Bovemij) in Benelux-Merkenbureau (urad Beneluksa za znamke, v nadaljevanju: UBZ) glede zavrnitve zadnjega, da bi znak „EUROPOLIS“ registriral kot znamko.

 Pravni okvir

3        Člen 1 Direktive določa:

„Ta direktiva se uporablja za vsako znamko glede blaga ali storitev, ki je predmet registracije ali prijave za registracijo v državi članici kot posamična znamka, kolektivna znamka ali garancijska ali certifikacijska znamka ali ki je predmet registracije ali prijave za registracijo v Uradu Beneluksa za znamke ali mednarodne registracije z učinkom v državi članici.“

4        Člen 3(1) Direktive določa:

„Kot znamka se ne smejo registrirati ali, če so registrirani, se jih lahko razglasi za neveljavne:

(a)      […]

(b)      znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka;

(c)      znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali označbe, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge lastnosti blaga;

(d)      znamke, ki se sestojijo izključno iz znakov in označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v dobroverni ustaljeni praksi trgovanja;

[…]“

5        Člen 3(3) Direktive določa:

„Registracija znamke se ne zavrne, znamka pa se ne razglasi za neveljavno v skladu z odstavkom 1(b), (c) ali (d), če je pred datumom prijave za registracijo in z njeno uporabo dobila razlikovalen značaj. Vsaka država članica lahko poleg tega predvidi, da ta določba velja tudi, če je znamka dobila razlikovalni učinek po datumu vložitve prijave za registracijo ali po datumu registracije.“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

6        Bovemij je 28. maja 1997 na UBZ vložil prijavo za registracijo znaka „EUROPOLIS“ kot besedne znamke za naslednje razrede storitev v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen:

razred 36: Zavarovalništvo; finančni posli; denarni posli; posli v zvezi s posredovanjem nepremičnin;

razred 39: Prevozništvo; pakiranje in skladiščenje blaga; organizacija potovanj.

7        Z dopisom z dne 31. oktobra 1997 je UBZ obvestil Bovemij o začasni zavrnitvi registracije prijave. Navedel je naslednje razloge:

„Znak EUROPOLIS je sestavljen iz vsakdanje rabljene predpone EURO (za Evropo) in generičnega izraza POLIS ter je izključno opisen za označene storitve iz razredov 36 in 39 glede police, ki se nanaša na Evropo. Znak je tako brez slehernega razlikovalnega učinka […]“

8        Z dopisom z dne 14. aprila 1998 je Bovemij vložil pritožbo proti tej začasni zavrnitvi registracije prijave, navajajoč, da je Europolis BV, podružnica Bovemija, zadevni znak redno uporabljala kot znamko v ekonomskih krogih od leta 1988. V podporo tej trditvi je Bovemij predložil tri brošure Europolisa BV glede zavarovanj koles in bil pripravljen, če bi bilo potrebno, ponuditi dodatne dokaze.

9        Z dopisom z dne 5. maja 1998 je UBZ navedel, da zaradi pritožbe ne bo spremenil svojo začasne zavrnitve, in podrobneje pojasnil, da znak ni pridobil razlikovalnega učinka z uporabo, ker je bilo trajanje domnevne uporabe v zvezi s tem prekratko in ker predloženi dokazi ne potrjujejo drugega kot uporabo znaka kot imena družbe.

10      Z dopisom z dne 28. maja 1998 je UBZ obvestil Bovemij o odločbi glede „dokončne zavrnitve“ registracije prijave.

11      Bovemij je vložil pri Gerechtshof te ‘s‑Gravenhage (pritožbenem sodišču v Haagu) pritožbo, s katero je predlagal, naj se UBZ naloži, naj vpiše prijavljeni znak v register znamk. V podporo tej pritožbi je Bovemij primarno navedel, da ima znak „EUROPOLIS“ razlikovalni učinek sam po sebi, in podredno, da je ta znak pridobil razlikovalni učinek z uporabo pred dnevom prijave. UBZ tem trditvam oporeka.

12      Kar zadeva primarno trditev družbe Bovemij, je Gerechtshof ugotovil, da je prijavljeni znak sestavljen iz zveze besede „POLIS“ in predpone „EURO“. Nizozemski izraz „polis“ običajno označuje pogodbo o zavarovanju. Gre za generični izraz, ki pokriva številne vrste zavarovanj. „EURO“ je ime (že znano ob prijavi) denarne enote, ki se trenutno uporablja v državah Beneluksa in prav tako pomeni pogosto okrajšavo izrazov „Evropa“ ali „evropejski“. Po mnenju Gerechtshof gre za izraz, ki se uporablja tako pogosto, da mu je odvzet sleherni samostojni razlikovalni učinek. Dalje, po mnenju tega sodišča lahko „EURO“ v jezikovni rabi označuje bistveno lastnost storitev, to je evropsko kakovost, izvor ali namen teh storitev. Predpona „EURO“ prav tako daje znaku iz postopka v glavni stvari pomen zavarovanja, ki ima evropsko dimenzijo.

13      Gerechtshof je tako presodilo, da je znak „EUROPOLIS“ sestavljen izključno iz znakov in označb, ki so lahko namenjeni označevanju lastnosti proizvoda, in da je ta znak sam po sebi brez slehernega razlikovalnega učinka.

14      Kar zadeva trditev, na katero se podredno sklicuje pritožnik, po kateri je znak „EUROPOLIS“ pridobil razlikovalni učinek z uporabo, je Bovemij navedel, da zadostuje, da bi znak pridobil razlikovalni učinek z uporabo – če so izpolnjeni drugi pogoji –, da bi se ta znak štel kot znamka v znatnem delu ozemlja Beneluksa, kar je lahko zgolj Nizozemska.

15      UBZ s tem v zvezi trdi, da pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo zahteva, naj se zaradi dejstva njegove uporabe znak zaznava kot znamka na vsem ozemlju Beneluksa, in sicer v Kraljevini Belgiji, Velikem vojvodstvu Luksemburg ter Kraljevini Nizozemski.

16      Gerechtshof je ugotovilo, da se stranke niso strinjale glede ozemlja, ki ga je treba upoštevati, da bi se ugotovila pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo.

17      Navedlo je, da je za države Beneluksa to vprašanje treba preučiti glede na datum vložitve, tako da se lahko upošteva le uporaba znaka „EUROPOLIS“ do 28. maja 1997.

18      V tem kontekstu je Gerechtshof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba člen 3(3) Direktive razlagati tako, da pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo (v tem primeru beneluške znamke), ki je določena v tem odstavku, zahteva, naj znak pred datumom vložitve upoštevna javnost zaznava kot znamko na vsem ozemlju Beneluksa, torej v Belgiji, Luksemburgu in na Nizozemskem?

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:

2.      Ali je pogoj za registracijo iz člena 3(3) Direktive, ki je določen v tem odstavku, izpolnjen, če znak zaradi njegove uporabe upoštevna javnost zaznava kot znamko na znatnem delu ozemlja Beneluksa, in ali se lahko ta znatni del omeji na primer na Nizozemsko?

3.      a)     Ali je treba za presojo razlikovalnega učinka znaka – sestavljenega iz ene ali več besed uradnega jezika na ozemlju države članice (ali kot v tem primeru na ozemlju Beneluksa) –, pridobljenega z uporabo, kot določa člen 3(3) Direktive, upoštevati jezikovna območja, ki obstajajo na tem ozemlju?

b)      Ali v primeru, kjer so vsi drugi pogoji za registracijo izpolnjeni, za to, da bi se znak registriral kot znamka, zadostuje zahteva, naj ga upoštevna javnost zaznava kot znamko na znatnem jezikovnem območju države članice (ali, kot v tem primeru, ozemlja Beneluksa), na katerem je ta jezik uraden?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo in drugo vprašanje

19      S prvima vprašanjema, ki ju je treba preučiti skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, katero ozemlje je treba upoštevati, da bi se presodilo, ali je znak pridobil razlikovalni učinek z uporabo v smislu člena 3(3) Direktive, v državi članici ali v skupini držav članic, ki imajo skupno zakonodajo o znamkah, kot je beneluška.

20      Na začetku je treba opozoriti, da je treba glede znamk, registriranih pri UBZ, ozemlje Beneluksa združiti v ozemlje ene države članice, saj člen 1 Direktive izenačuje te znamke s tistimi, ki so registrirane v eni državi članici (sodba z dne 14. septembra 1999 v zadevi General Motors, C‑375/97, Recueil, str. I‑5421, točka 29).

21      Člen 3(3) Direktive ne predvideva avtonomne pravice za registracijo znamke. Je izjema razlogom za zavrnitev, omenjenim v členu 3(1), od (b) do (d) te Direktive. Njegov obseg je treba tako razlagati v odnosu do teh razlogov za zavrnitev.

22      Za presojo, ali omenjenih razlogov za zavrnitev ni treba uporabiti, ker se je pridobil razlikovalni učinek z uporabo na podlagi člena 3(3) Direktive, je upošteven zgolj položaj, ki vlada na tistem delu ozemlja zadevne države članice (ali v tem primeru, delu ozemlja Beneluksa), kjer so bili ugotovljeni razlogi za zavrnitev (glej v tem smislu glede člena 7(3) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), določbo, ki je v bistvu podobna členu 3(3) Direktive, sodbo z dne 22. junija 2006 v zadevi August Storck KG proti UUNT, C‑25/05 P, ZOdl., str. I-5719, točka 83).

23      Posledično je treba na prvi vprašanji odgovoriti, da je treba člen 3(3) Direktive razlagati tako, da se znamke ne sme registrirati na podlagi te določbe, razen če se dokaže, da je ta znamka z uporabo pridobila razlikovalni učinek na vsem delu ozemlja države članice ali v primeru Beneluksa na vsem delu njegovega ozemlja, na katerem obstaja razlog za zavrnitev.

 Tretje vprašanje

24      S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, v kolikšnem obsegu je treba upoštevati jezikovna območja, ki obstajajo v državi članici ali v tem primeru v Beneluksu, da bi se presodila pridobitev razlikovalnega učinka z uporabo takrat, ko je znamka sestavljena iz ene ali več besed uradnega jezika države članice ali Beneluksa.

25      V postopku v glavni stvari sta UBZ in predložitveno sodišče presodila, da je zadevni znak opisen in brez slehernega razlikovalnega učinka, kar sta razloga za zavrnitev, omenjena v členu 3(1)(b) in (c) Direktive. Do takega zaključka sta prišla zato, ker nizozemski izraz „polis“ običajno označuje pogodbo o zavarovanju. Razlogi za zavrnitev iz postopka v glavni stvari tako obstajajo zgolj v delu Beneluksa, kjer se govori nizozemsko.

26      Glede na odgovor na prvi vprašanji je treba, zato da bi se presodilo, ali je taka znamka pridobila razlikovalni učinek z uporabo, ki bi utemeljila neuporabo razlogov za zavrnitev na podlagi člena 3(3) Direktive, upoštevati tisti del Beneluksa, kjer se govori nizozemsko.

27      V tako opredeljenem jezikovnem območju mora pristojni organ presoditi, ali upoštevna javnost, ali vsaj znaten del te, zaradi te znamke prepozna, da zadevni proizvod ali storitev izvira iz določenega podjetja (glej v tem smislu sodbi z dne 4. maja 1999 v združenih zadevah Windsurfing Chiemsee, C‑108/97 in C‑109/97, Recueil, str. I‑2779, točka 52, in z dne 18. junija 2002 v zadevi Philips, C‑299/99, Recueil, str. I‑5475, točka 61).

28      Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba glede znamke, ki je sestavljena iz ene ali več besed uradnega jezika države članice ali Beneluksa, če razlogi za zavrnitev obstajajo le na enem od jezikovnih območij države članice ali, v primeru Beneluksa, na enem od njegovih jezikovnih območij, ugotoviti, da je znamka pridobila razlikovalni učinek na celotnem jezikovnem območju. Na tako opredeljenem jezikovnem območju je treba presoditi, ali upoštevna javnost ali vsaj njen znaten del zaradi te znamke prepozna, da zadevni proizvod ali storitev izvira iz določenega podjetja.

 Stroški

29      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1)      Člen 3(3) Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami je treba razlagati tako, da se znamka ne sme registrirati na podlagi te določbe, razen če se dokaže, da je ta znamka z uporabo pridobila razlikovalni učinek na celotnem ozemlju države članice ali, v primeru Beneluksa, na njegovem celotnem ozemlju, na katerem obstaja razlog za zavrnitev.

2)      Kar zadeva znamko, ki je sestavljena iz ene ali več besed uradnega jezika države članice ali Beneluksa, je treba – če razlogi za zavrnitev obstajajo le na enem od jezikovnih območij države članice ali, v primeru Beneluksa, na enem od njegovih jezikovnih območij – ugotoviti, da je znamka pridobila razlikovalni učinek na celotnem jezikovnem območju. Na tako opredeljenem jezikovnem območju je treba presoditi, ali upoštevna javnost ali vsaj njen znaten del zaradi te znamke prepozna, da zadevni proizvod ali storitev izvira iz določenega podjetja.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nizozemščina.