Zadeva C-40/05

Kaj Lyyski

proti

Umeå universitet

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Överklagandenämnden för högskolan)

„Prosto gibanje delavcev – Člen 39 ES – Ovire – Poklicno usposabljanje – Učitelji – Zavrnitev dostopa do usposabljanja kandidatu, zaposlenemu v šoli v drugi državi članici“

Povzetek sodbe

Prosto gibanje oseb – Delavci – Dostop do poklicnega izobraževanja

(člen 39 ES)

Pravo Skupnosti ne nasprotuje temu, da nacionalni predpisi, s katerimi se začasno organizira usposabljanje, namenjeno temu, da se kratkoročno zadovolji povpraševanje po usposobljenih učiteljih v državi članici, zahtevajo, da so kandidati za to usposabljanje zaposleni v šoli te države, vendar se zaradi uporabe teh predpisov ne sme samodejno izključiti vsaka prijava učitelja, ki ni zaposlen v taki ustanovi, ne da bi bila opravljena predhodna in posamična presoja upravičenosti te kandidature, in sicer med drugim z vidika sposobnosti zadevne osebe in možnosti nadzora praktičnega dela usposabljanja, ki se ga zadevna oseba udeleži, oziroma možnosti, da se zadevna oseba oprosti opravljanja tega dela usposabljanja.

(Glej točko 49 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 11. januarja 2007?(1)

„Prosto gibanje delavcev – Člen 39 ES – Ovire – Poklicno usposabljanje – Učitelji – Zavrnitev dostopa do usposabljanja kandidatu, zaposlenemu v šoli v drugi državi članici“

V zadevi C-40/05,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Överklagandenämnden för högskolan (Švedska) z odločbo z dne 1. februarja 2005, ki je prispela na Sodišče 3. februarja 2005, v postopku

Kaj Lyyski

proti

Umeå universitet,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi A. Rosas, predsednik senata, A. Borg Barthet in J. Malenovský (poročevalec), sodnika,

generalna pravobranilka: C. Stix-Hackl,

sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. aprila 2006,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za švedsko vlado K. Wistrand, zastopnica,

–        za poljsko vlado T. Nowakowski, zastopnik,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti L. Ström van Lier in G. Rozet, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 14. septembra 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 12 ES in 39 ES.

2        Predlog je bil vložen v okviru spora med K. Lyyskim, švedskim državljanom, ki je zaposlen kot učitelj v šoli na Finskem, in Umeå universitet (Švedska), ker je bila K. Lyyskijemu zavrnjena vloga za udeležbo na izobraževanju na tej univerzi.

 Pravni okvir

 Pravo Skupnosti

3        Člen 3(1) ES določa:

„Za namene iz člena 2 dejavnosti Skupnosti v skladu z določbami te pogodbe in v njej opredeljenim časovnim razporedom vključujejo:

[…]

q)      prispevek h kakovostnemu izobraževanju in usposabljanju ter razcvetu kultur držav članic;

[…]“

4        Člen 12, prvi odstavek, ES določa:

„Kjer se uporablja ta pogodba in ne da bi to vplivalo na njene posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.“

5        Člen 39(1) in (2) ES določa:

„1.      V Skupnosti se zagotovi prosto gibanje delavcev.

2.      Prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.“

6        Člen 149(1) in (2) ES določa:

„1.      Skupnost prispeva k razvoju kakovostnega izobraževanja s spodbujanjem sodelovanja med državami članicami po potrebi s podpiranjem in dopolnjevanjem njihovih dejavnosti, pri čemer v celoti upošteva odgovornost držav članic za vsebino poučevanja in organizacijo izobraževalnih sistemov, pa tudi njihovo kulturno in jezikovno raznolikost.

2.      Cilji dejavnosti Skupnosti so:

[…]

–        spodbujanje mobilnosti študentov in profesorjev […]

[…]“

7        Nazadnje, člen 150(1) in (2) ES določa:

„1. Skupnost izvaja politiko poklicnega usposabljanja, ki podpira in dopolnjuje dejavnost držav članic, pri čemer v celoti upošteva njihovo odgovornost za vsebino in organizacijo poklicnega usposabljanja.

2.      Cilji dejavnosti Skupnosti so:

[…]

–        olajševanje dostopa do poklicnega usposabljanja in spodbujanje mobilnosti izobraževalcev in udeležencev usposabljanja, zlasti mladih;

[…]“

 Nacionalno pravo

 Določbe o pogojih zaposlitve za nedoločen čas, ki veljajo za poklic učitelja na Švedskem

8        Poglavje 2, člen 4, prvi odstavek, točki 1 in 2, in drugi odstavek, zakona 1985:1100 o šolskem izobraževanju (skollagen (1985:1100), v nadaljevanju: zakon o šolskem izobraževanju) določa, da je za zaposlitev za nedoločen čas za poklic šolskega učitelja, predšolskega učitelja ali animatorja za razvedrilo v sistemu javnega šolstva usposobljen:

„1.      kdor ima tako švedsko diplomo za opravljeno usposabljanje za učitelja ali za pedagoško usposabljanje za izobraževanje otrok in mladostnikov, kot jo določajo podzakonske določbe, ki jih je vlada sprejela na podlagi poglavja 1, člen 11, zakona 1992:1434 o visokem šolstvu (högskolelagen (1992:1434)) oziroma o usposabljanju, ki je bilo temu predhodno enakovredno in katerega glavni predmeti ustrezajo predmetom usposabljanja, ki se zahteva za delovno mesto;

2.      komur je Högskoleverket [urad za visoko šolstvo] na podlagi členov 4a in 4b izdal potrdilo o usposobljenosti.

Osebo, ki ni usposobljena, je kljub temu mogoče zaposliti za nedoločen čas, če usposobljenih kandidatov ni dovolj, če za to obstajajo upravičeni razlogi, če je ta oseba ustrezno poklicno usposobljena za poučevane predmete, povezane z delovnim mestom, in če se lahko domneva, da je sposobna poučevati. […]“

9        Poglavje 2, člen 4a, zakona o šolskem izobraževanju določa:

„Osebi, ki je v tujini opravila usposabljanje za učitelja, se izda potrdilo o usposobljenosti, če je to usposabljanje samo po sebi ali skupaj s poklicnimi izkušnjami enakovredno pedagoškemu usposabljanju iz člena 4, prvi odstavek, točka 1. […]“

 Določbe o zadevnem programu usposabljanju iz postopka v glavni stvari

10      Iz predložitvene odločbe je razvidno, da se na podlagi osnutka proračunskega zakona za leto 2002 zaradi pridobitve čim več učiteljev – in sicer zaradi velikega povečanja učencev na eni strani in odhoda veliko učiteljev v pokoj na drugi strani – že nekaj let izvaja poseben projekt usposabljanja učiteljev („särskild lärarutbildning“, v nadaljevanju: program SÄL ali usposabljanja SÄL).

11      Uredba 2001:740 o posebnih usposabljanjih učiteljev (förordning om särskilda Lärarutbildningar (2001:740), v nadaljevanju: uredba SÄL) vsebuje določbe glede usposabljanjih SÄL. Šestim univerzam in visokošolskim ustanovam daje nalogo usposabljanja učiteljev, ki nimajo kvalifikacij, potrebnih za zaposlitev za nedoločen čas v švedski šoli, ali želijo pridobiti dodatne kvalifikacije. V okviru te pobude naj bi bilo usposobljenih približno 4000 učiteljev. Uredba SÄL je začela veljati 1. novembra 2001 in velja do 31. decembra 2006.

12      Člen 1 uredbe SÄL, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„Ta uredba vsebuje določbe o visokošolskem usposabljanju, ki se organizira s posebnimi sredstvi in katerega namen je študentom omogočiti opravljanje učiteljskega izpita.“

13      Člen 2 uredbe SÄL, naslovljen „Kraj usposabljanj“, določa:

„Usposabljanja potekajo na univerzah in državnih visokošolskih ustanovah, ki jih določi vlada. Izraz ‚visokošolska ustanova‘ v nadaljevanju označuje hkrati univerze in visokošolske ustanove.“

14      Člen 3 uredbe SÄL, naslovljen „Namen usposabljanj“, določa:

„Usposabljanja se opravljajo za hiter odziv na potrebo po usposobljenih učiteljih in zajemajo predmete oziroma specializacije, ki jih po posvetovanju z zadevnimi občinami določijo visokošolske ustanove.“

15      Glede pogojev dostopa člen 6 uredbe SÄL določa:

„Kdor ne izpolnjuje pogojev za zaposlitev za nedoločen čas na podlagi poglavja 2, člen 4, prvi odstavek, točki 1 in 2, [zakona o šolskem izobraževanju,] lahko dostopi do usposabljanja, če:

1.      je glede na visokošolsko usposabljanje, ki ga je opravila prej, ali glede na poklicne izkušnje sposobna opraviti učiteljski izpit iz predmetov oziroma specializacij, zajetih z usposabljanjem, in

2.      je zaposlena kot učitelj v šoli, v kateri lahko poteka praktični del usposabljanja.

Kandidat, ki izpolnjuje pogoje za zaposlitev za nedoločen čas, določene v poglavju 2, člen 4, prvi odstavek, točki 1 in 2, [zakona o šolskem izobraževanju,] prav tako lahko dostopi do usposabljanja, če mu to usposabljanje omogoča, da se usposobi za poučevanje enega ali več predmetov oziroma dodatnih specializacij.“

16      Člen 7 uredbe SÄL določa:

„Ne da bi to vplivalo na določbe člena 6, mora kandidat že opraviti visokošolsko usposabljanje do te stopnje, da mu usposabljanje na podlagi te uredbe omogoča pridobiti diplomo učitelja v skladu s členom 6, prvi odstavek, oziroma se usposobiti za poučevanje drugega predmeta v skladu s členom 6, drugi odstavek. Enakovredno znanje, pridobljeno na Švedskem ali v tujini, je izenačeno z visokošolskim usposabljanjem.“

17      Člen 10 uredbe SÄL določa, da morajo usposabljanja SÄL obsegati vsaj polovico delovnega časa in se morajo končati najpozneje 31. decembra 2006. Skupno trajanje usposabljanja posameznega študenta ne sme preseči vrednosti 60 točk. Pri načrtovanju navedenih usposabljanj je treba upoštevati predhodno usposabljanje in poklicne izkušnje vsakega študenta.

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

18      K. Lyyski, švedski državljan, je vložil prijavo, da bi se v okviru programa SÄL v začetku študijskega leta jeseni leta 2004 udeležil usposabljanja na Umeå universitet.

19      V prijavi je navedel, da bo med tem usposabljanjem zaposlen kot učitelj na švedsko govoreči srednji šoli v Åbu (Finska).

20      Umeå universitet je njegovo prijavo zavrnila. Menila je, da glede na njeno razlago uredbe SÄL in razlago švedskega ministrstva za nacionalno izobraževanje K. Lyyski nima ustreznih kvalifikacij, da bi se udeležil usposabljanja v okviru programa SÄL, ker ni bil zaposlen v švedski šoli in bi tako moral praktični del usposabljanja opravljati na Finskem.

21      K. Lyyski se je pri predložitvenem sodišču pritožil zoper odločbo Umeå universitet o zavrnitvi njegove prijave. Zatrjeval je, da bi se moralo šteti, da izpolnjuje pogoje za dostop do navedenega usposabljanja, in da je imel kot švedski državljan, ki prebiva na Finskem in ki je v tej državi članici zaposlen na švedsko govoreči srednji šoli, dovolj poklicnih izkušenj za začetek učiteljske kariere.

22      Umeå universitet pa je med drugim zatrjevala, da pogoj zaposlitve v šoli na Švedskem za dostop do usposabljanj SÄL upravičujejo objektivni razlogi, ki so sorazmerni s ciljem teh usposabljanj.

23      Predložitveno sodišče, sklicujoč se na člena 12 ES in 149(1) ES ter na sodbe Sodišča z dne 7. februarja 1979 v zadevi Knoors (115/78, Recueil, str. 399), z dne 13. februarja 1985 v zadevi Gravier (293/83, Recueil, str. 593), z dne 2. februarja 1988 v zadevi Blaizot (24/86, Recueil, str. 379) in z dne 11. julija 2002 v zadevi D’Hoop (C‑224/98, Recueil, str. I-6191), meni, da položaj v obravnavani zadevi spada na področje uporabe prava Skupnosti in da se mu zato zastavlja vprašanje skladnosti pogoja zaposlitve v šoli na Švedskem za dostop do usposabljanj SÄL s pravom Skupnosti.

24      V teh okoliščinah je Överklagandenämnden för högskolan prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali pravo Skupnosti, zlasti člen 12 ES, nasprotuje temu, da se ob proučitvi usposobljenosti kandidata za učiteljsko usposabljanje, namenjeno kratkoročni zadovoljitvi povpraševanja po usposobljenih učiteljih na Švedskem, zahteva, da je zainteresirani zaposlen v švedski šoli? Ali je lahko taka zahteva upravičena in sorazmerna?

2.      Ali je za odgovor na prvo vprašanje pomembno, ali je kandidat za usposabljanje, ki je zaposlen v šoli v državi članici, ki ni Švedska, švedski državljan ali državljan druge države članice?

3.      Ali je za odgovor na prvo vprašanje pomembno, ali gre bolj za časovno omejeno učiteljsko usposabljanje kot za stalen program izobraževanja?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

25      Predložitveno sodišče z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali pravo Skupnosti nasprotuje temu, da se nacionalni predpisi, ki začasno organizirajo usposabljanje, namenjeno temu, da se kratkoročno zadovolji povpraševanje po usposobljenih učiteljih v državi članici, uporabijo tako, da je možnost takega usposabljanja pridržana samo kandidatom, ki so zaposleni v šoli zadevne države članice, in ali je pri tej presoji pomembno, ali je tako usposabljanje stalno in ali so kandidati državljani te države članice.

26      Da bi se odgovorilo na ta vprašanja, je treba najprej preveriti, ali položaj, kot je ta v postopku v glavni stvari, spada na področje uporabe prava Skupnosti.

27      V obravnavani zadevi je usposabljanje, za katero se je tožeča stranka v postopku v glavni stvari prijavila v okviru programa SÄL, namenjeno med drugim usposabljanju učiteljev, ki nimajo kvalifikacij, potrebnih za zaposlitev za nedoločen čas v švedski šoli po običajnem postopku, ki ga določa zakon o šolskem izobraževanju. Cilj tega usposabljanja, ki je bilo vzpostavljeno za določen čas na podlagi posebnega financiranja, določenega z državnim proračunom, je tako dati posebne kvalifikacije, da bi se lahko opravljal poklic učitelja z zaposlitvijo za nedoločen čas. Zato je treba ugotoviti, da je cilj uredbe SÄL poklicno usposabljanje. Poleg tega to usposabljanje opravljajo le nekatere univerze in nekatere visokošolske ustanove.

28      Kot je Sodišče že presodilo v točki 25 zgoraj navedene sodbe Gravier, pogoji za dostop do poklicnega usposabljanja spadajo na področje uporabe Pogodbe ES (glej tudi sodbi z dne 1. julija 2004 v zadevi Komisija proti Belgiji, C‑65/03, ZOdl., str. I‑6427, točka 25, in z dne 7. julija 2005 v zadevi Komisija proti Avstriji, C‑147/03, ZOdl., str. I‑5969, točka 32).

29      Iz sodne prakse prav tako izhaja, da visokošolsko in univerzitetno izobraževanje pomenita poklicno usposabljanje (glej zgoraj navedeno sodbo Blaizot, točke od 15 do 20; sodbo z dne 27. septembra 1988 v zadevi Komisija proti Belgiji, 42/87, Recueil, str. 5445, točki 7 in 8, ter zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Avstriji, točka 33). Vprašanje, ali je izobraževanje stalno, za to presojo ni pomembno.

30      V teh okoliščinah taka odločba, sprejeta na področju poklicnega usposabljanja, kot je odločba, ki je bila sprejeta proti tožeči stranki v postopku v glavni stvari, lahko spada na področje uporabe ratione materiae prava Skupnosti.

31      Glede prostega gibanja delavcev v smislu člena 39(1) ES je Sodišče presodilo, da vsak državljan Skupnosti ne glede na kraj bivanja in državljanstvo, ki je izkoristil pravico do prostega gibanja delavcev in ki je opravljal poklicno dejavnost v drugi državi, spada na področje uporabe navedenega člena (glej med drugim sodbo z dne 26. januarja 1999 v zadevi Terhoeve, C‑18/95, Recueil, str. I‑345, točka 27).

32      Ker gre za tak primer pri tožeči stranki v postopku v glavni stvari, ki opravlja poklicno dejavnost v državi članici, ki ni tista, katere državljan je, spada njen položaj na področje uporabe prava Skupnosti. Zato je treba preveriti, ali pravila tega prava nasprotujejo takim nacionalnim predpisom, kot je uredba SÄL.

33      Najprej je treba ugotoviti, da se člen 12 ES – na katerega se predložitveno sodišče izrecno sklicuje in ki povzema splošno načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva – samostojno uporablja le v položajih, ki jih ureja pravo Skupnosti, za katere pa Pogodba ne določa posebnega pravila prepovedi diskriminacije (glej sodbe z dne 26. novembra 2002 v zadevi Oteiza Olazabal, C‑100/01, Recueil, str. I‑10981, točka 25; z dne 11. decembra 2003 v zadevi AMOK, C‑289/02, Recueil, str. I‑15059, točka 25, in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Weigel, C‑387/01, Recueil, str. I‑4981, točka 57).

34      Glede prostega gibanja pa je to načelo vzpostavljeno in konkretizirano s členom 39(2) ES. Zato ni potrebno odločanje o členu 12 ES (zgoraj navedena sodba Weigel, točki 58 in 59).

35      Dalje, treba je poudariti, da je Sodišče že večkrat razsodilo, da je namen določb Pogodbe, ki se nanašajo na prosto gibanje oseb, olajšati državljanom Skupnosti opravljanje poklicnih dejavnosti vseh vrst na celotnem ozemlju Skupnosti in da nasprotujejo ukrepom, ki bi lahko te državljane postavljali v slabši položaj, če želijo opravljati gospodarsko dejavnost na ozemlju druge države članice (sodbi z dne 7. julija 1988 v združenih zadevah Wolf in drugi, 154/87 in 155/87, Recueil, str. 3897, točka 13, in z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman, C‑415/93, Recueil, str. I‑4921, točka 94; zgoraj navedena sodba Terhoeve, točka 37, ter sodbi z dne 27. januarja 2000 v zadevi Graf, C‑190/98, Recueil, str. I‑493, točka 21, in z dne 17. marca 2005 v zadevi Kranemann, C‑109/04, ZOdl., str. I‑2421, točka 25).

36      Ni sporno, da je zaposlitev učiteljev za določen čas omogočena vsem državljanom držav članic, ki predložijo kvalifikacije, potrebne za poučevanje. V zvezi s tem švedska vlada zatrjuje – pri čemer ji glede tega nihče ne ugovarja – da so usposabljanja SÄL namenjena ravno državljanom drugih držav članic, ki so kot učitelji zaposleni na Švedskem s pogodbo za določen čas in pri katerih je – bolj kot pri švedskih državljanih – verjetno, da nimajo vseh kvalifikacij, potrebnih za dostop do stalne zaposlitve učitelja po običajnem postopku.

37      Vendar ker se tak nacionalni predpis, kot je uredba SÄL, uporablja tako, da se od kandidatov za usposabljanje zahteva, da so zaposleni v šoli v zadevni državi članici, posledična izključitev prijav učiteljev, ki so zaposleni v šoli v drugi državi članici postavlja državljane, ki delajo v drugih državah članicah v slabši položaj, še zlasti tiste, ki so tako kot tožeča stranka v postopku v glavni stvari uresničevali pravico do prostega gibanja. Uporaba takega predpisa bi zato omejila prosto gibanje delavcev, kar pa je s členom 39 Pogodbe načeloma prepovedano.

38      Nazadnje, čeprav zahteva, da morajo biti kandidati za usposabljanja SÄL zaposleni v švedski šoli, pomeni oviro za prosto gibanje delavcev, pa bi se lahko izognila prepovedi iz člena 39 ES, če bi sledila legitimnemu cilju, skladnemu s Pogodbo, in če bi bila upravičena z višjimi razlogi v javnem interesu. V takem primeru pa mora uporaba takega ukrepa poleg tega biti primerna za zagotovitev uresničitve zadevnega cilja in ne sme preseči tega, kar je potrebno, da se ta cilj doseže (glej zlasti sodbo z dne 31. marca 1993 v zadevi Kraus, C‑19/92, Recueil, str. I‑1663, točka 32; zgoraj navedeno sodbo Bosman, točka 104, sodbo z dne 30. septembra 2003 v zadevi Köbler, C-224/01, Recueil, stran I-10239, točka 77, in zgoraj navedeno sodbo Kranemann, točka 33).

39      Iz členov 149 ES in 150 ES izhaja, da so za organizacijo tako izobraževalnih sistemov kakor poklicnega usposabljanja odgovorne države članice. Ta odgovornost zahteva med drugim ohranitev oziroma izboljšanje izobraževalnih sistemov, ki morajo zato pomeniti legitimne cilje ob upoštevanju določb Pogodbe. Ni sporno, da uredba SÄL spada ravno v ta okvir.

40      Glede presoje višjih razlogov v javnem interesu ni sporno, da sprejetje uredbe SÄL spada v okvir pomanjkanja – na Švedskem – učiteljev, usposobljenih za zaposlitev za nedoločen čas po običajnem postopku, določenem z zakonom o šolskem izobraževanju. Iz spisa je razvidno, da je to pomanjkanje v tej državi posledica, prvič, odhoda v pokoj številnih takih učiteljev, drugič, nezadostnega števila diplomiranih oseb, ki izpolnjujejo pogoje za dostop po običajnem postopku, in tretjič, povečanja števila šolajočih se otrok. Ker poleg tega ni sporno, da zaposlitev diplomiranih učiteljev za nedoločen čas, čeprav je bilo na voljo vsem državljanom držav članic, ki imajo zahtevane diplome, ni omogočilo zadovoljitve potreb po učiteljih v tej državi članici, so bili nacionalni organi nedvomno upravičeni do tega, da se za storitve obrnejo na učitelje, zaposlene za določen čas.

41      Tako se zastavlja vprašanje, ali uredba SÄL ustreza zahtevi sorazmernosti glede na sledeni cilj.

42      Najprej je treba poudariti, da usposabljanja SÄL potekajo samo na šestih univerzah in visokošolskih ustanovah, in sicer na podlagi posebnega financiranja, določenega z državnim proračunom, pri čemer je cilj usposobiti 4000 učiteljev. Iz spisovnega gradiva ni razvidno, da to usposabljanje v teh okoliščinah ni zgolj začasno.

43      Dalje, od kandidatov za posebno usposabljanje se zahteva, da so zaposleni v švedski šoli. Zdi se, da je ta zahteva – ki lahko ovira dostop do navedenega usposabljanja učiteljem, ki opravljajo dejavnost v drugi državi članici – povezana z opravljanjem praktičnega dela poklicnega usposabljanja. Ta del se načeloma izvaja tam, kjer učitelj opravlja dejavnost. Spremljanje in ocenjevanje praktičnega dela bi bilo očitno težje, če bi potekalo zunaj švedskega šolskega sistema.

44      Za presojo, ali uporaba zadevnega ukrepa presega to, kar je potrebno, je treba preučiti tudi zahteve glede praktičnega dela zadevnega usposabljanja. Ob upoštevanju podatkov, ki jih je na obravnavi predložila švedska vlada, se zdi, da bi nekatere visokošolske ustanove in univerze kandidate oprostile opravljanja praktičnega dela. Poleg tega ta vlada ni izključila možnosti, da se praktični del opravi v drugi šoli kot šoli, v kateri je zadevna oseba zaposlena kot učitelj. V teh okoliščinah Sodišče na podlagi podatkov, ki jih ima, ne more z gotovostjo ugotoviti, ali je praktični del navedenega usposabljanja bistven in obvezen del tega usposabljanja.

45      Poleg tega učiteljska dejavnost, ki jo opravlja tožeča stranka v postopku v glavni stvari, a priori zagotavlja, da ima ta sposobnosti, potrebne za udeležbo na usposabljanju, organiziranem v okviru programa SÄL, in po usposabljanju za poučevanje na Švedskem. Čeprav ni gotovo, da je zadevni kandidat izrazil namen, da po koncu takega usposabljanja dejansko sprejme zaposlitev za nedoločen čas na Švedskem, pa ta okoliščina ne vpliva na dejstvo, da je ta položaj primerljiv s položajem učiteljev, zaposlenih za določen čas v švedskih šolah, ki niso z ničimer zavezani – kot izhaja iz navedb, predloženih Sodišču na obravnavi – da po navedenem usposabljanju sprejmejo delovno mesto učitelja z zaposlitvijo za nedoločen čas.

46      V teh okoliščinah bi se načelna izključitev prijave tožeče stranke v postopku v glavni stvari samo zato, ker jo je vložila oseba, ki ni zaposlena v švedski šoli, lahko dejansko izkazala za nasprotno z želenimi cilji in bi bila nesorazmerna, zlasti če – ob tem, da so se vse enakovredne prijave učiteljev, zaposlenih v švedski šoli, lahko sprejele – bi težave glede opravljanja praktičnega dela usposabljanja lahko bile brez težav odpravljene.

47      V teh okoliščinah ni mogoče izključiti, da uporaba uredbe SÄL presega to, kar je potrebno za dosego cilja ohranitve in izboljšanja švedskega izobraževalnega sistema.

48      Glede na omejene podatke, ki jih ima Sodišče, je treba ugotoviti, da je naloga predložitvenega sodišča, ki odloča o zadevi v postopku v glavni stvari in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, da preveri, ali je ob upoštevanju ugotovitev iz točk od 42 do 45 te sodbe uporaba uredbe SÄL sorazmerna glede na sledeni cilj.

49      Glede na vse zgornje ugotovitve je na zastavljena vprašanja treba odgovoriti, da pravo Skupnosti ne nasprotuje temu, da nacionalni predpisi, s katerimi se začasno organizira usposabljanje, namenjeno temu, da se kratkoročno zadovolji povpraševanje po usposobljenih učiteljih v državi članici, zahtevajo, da so kandidati za to usposabljanje zaposleni v šoli te države, vendar se zaradi uporabe teh predpisov ne sme samodejno izključiti vsaka prijava učitelja, ki ni zaposlen v taki ustanovi, ne da bi bila opravljena predhodna in posamična presoja upravičenosti te kandidature, in sicer med drugim z vidika sposobnosti zadevne osebe in možnosti nadzora praktičnega dela usposabljanja, ki se ga zadevna oseba udeleži, oziroma možnosti, da se zadevna oseba oprosti opravljanja tega dela usposabljanja.

 Stroški

50      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenem sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Pravo Skupnosti ne nasprotuje temu, da nacionalni predpisi, s katerimi se začasno organizira usposabljanje, namenjeno temu, da se kratkoročno zadovolji povpraševanje po usposobljenih učiteljih v državi članici, zahtevajo, da so kandidati za to usposabljanje zaposleni v šoli te države, vendar se zaradi uporabe teh predpisov ne sme samodejno izključiti vsaka prijava učitelja, ki ni zaposlen v taki ustanovi, ne da bi bila opravljena predhodna in posamična presoja upravičenosti te kandidature, in sicer med drugim z vidika sposobnosti zadevne osebe in možnosti nadzora praktičnega dela usposabljanja, ki se ga zadevna oseba udeleži, oziroma možnosti, da se zadevna oseba oprosti opravljanja tega dela usposabljanja.

Podpisi

---

1? Jezik postopka: švedščina.