—

za nizozemsko vlado H. G. Sevenster, zastopnica,

—

za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z G. Albenziem, avvocato dello Stato,

—

za poljsko vlado T. Nowakowski, zastopnik,

—

za portugalsko vlado L. Fernandes in Â. Seiça Neves, zastopnika,

—

za švedsko vlado K. Wistrand, zastopnica,

—

za vlado Združenega kraljestva M. Bethell, zastopnik, skupaj z S. Moore, barrister,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti P. van Nuffel in K. Gross, zastopnika,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov od 7 do 9 Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL L 76, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/108/EGS z dne 14. decembra 1992 (UL L 390, str. 124, v nadaljevanju: Direktiva).

2

Ta predlog je bil predstavljen v okviru spora med Staatssecretaris van Financiën (državni sekretar za finance) in B. F. Joustro zaradi obračuna trošarin na Nizozemskem za vino, ki ga je zadevna oseba kupila v Franciji za lastno uporabo ter za uporabo drugih fizičnih oseb in ga v svojem imenu odpremila na Nizozemsko po prevoznem podjetju s sedežem v zadnji državi članici.

3

V peti, šesti, sedmi in osmi uvodni izjavi Direktive je navedeno:

„ker vsaka dobava, skladiščenje zaradi dobave ali oskrba gospodarskega subjekta, ki opravlja neodvisno gospodarsko dejavnost, ali subjekta, za katerega velja javno pravo, ki se opravi v drugi državi članici kakor tisti, v kateri se proizvod sprosti v porabo, povzroči obveznost plačila trošarine v tej drugi državi članici;

ker je treba pri trošarinskih proizvodih, ki jih nabavijo fizične osebe za svojo lastno uporabo in ki jih sami prevažajo, trošarino obračunati v državi, v kateri so ti proizvodi nabavljeni;

ker morajo države članice pri ugotavljanju, da trošarinski proizvodi niso namenjeni zasebnim, ampak komercialnim namenom, upoštevati veliko meril;

ker je treba od trošarinskih proizvodov, ki jih kupijo osebe, ki niso imetniki trošarinskih skladišč ali pooblaščeni ali nepooblaščeni trošarinski prejemniki, in ki jih pošlje ali prevaža neposredno ali posredno prodajalec ali nekdo v njegovem imenu, plačati trošarino v namembni državi članici“.

4

Členi od 1 do 10 Direktive so zajeti pod naslovom I „Splošne določbe“.

5

Na podlagi člena 3(1) se Direktiva na ravni Skupnosti uporablja za mineralno olje, alkohol in alkoholne pijače ter tobačne proizvode.

6

Člen 4 Direktive vsebuje to opredelitev:

„[…]

7

Člen 6(1) Direktive določa:

„1.   Obveznost za plačilo trošarine nastane ob sprostitvi v porabo […]

Sprostitev trošarinskih proizvodov v porabo je:

8

Člen 7 Direktive določa:

„1.   Pri trošarinskih proizvodih, ki so že sproščeni v porabo v eni državi članici in se zaradi komercialnih namenov nahajajo v drugi državi članici, se trošarina pobere v državi članici, v kateri se proizvodi nahajajo.

2.   Zato nastane brez poseganja v člen 6 za proizvode, ki so že sproščeni v porabo v eni državi članici v skladu s členom 6, in so dobavljeni ali predvideni za dobavo v drugi državi članici ali uporabljeni v drugi državi članici za namene gospodarskega subjekta, ki neodvisno opravlja gospodarsko dejavnost, ali za namene subjekta, za katerega velja javno pravo, obveznost za plačilo trošarine v tej drugi državi članici.

3.   Glede na vse okoliščine primera lahko trošarino dolguje oseba, ki opravlja dobavo ali skladišči proizvode za dobavo, ali oseba, ki proizvode prejme za uporabo v državi članici, ki ni država, v kateri so proizvodi že sproščeni v porabo, ali ustrezen gospodarski subjekt ali subjekt, za katerega velja javno pravo.

4.   Proizvodi iz odstavka 1 se premikajo med ozemlji držav članic skupaj s spremnim dokumentom, v katerem so navedeni vsi najvažnejši podatki iz dokumenta iz člena 18(1). Oblika in vsebina tega dokumenta se določita v skladu s postopkom iz člena 24.

5.   Oseba, gospodarski subjekt ali subjekt javnega prava iz odstavka 3 mora izpolnjevati naslednje zahteve:

6.   Trošarina, ki je že bila plačana v prvi državi članici iz odstavka 1, se povrne v skladu s členom 22(3).“

9

Člen 8 Direktive določa:

„Za proizvode, ki jih nabavijo fizične osebe za lastno uporabo in jih same prevažajo, se po načelu, ki ureja notranji trg, trošarina obračuna v državi članici, v kateri so nabavljeni.“

10

Člen 9 Direktive določa:

„1.   Brez poseganja v člene 6, 7 in 8 nastane obveznost za plačilo trošarine, kadar so proizvodi sproščeni v porabo v državi članici zaradi komercialnih namenov v drugi državi članici.

V takem primeru dolguje trošarino in plačilo obveznosti državi članici, na ozemlju katere se nahajajo proizvodi, njihov imetnik.

2.   Za ugotovitev, da so proizvodi iz člena 8 predvideni za komercialne namene, morajo države članice med drugim upoštevati naslednje:

Za uporabo vsebine pete alinee prvega pododstavka, lahko države članice določijo okvirne količine samo v obliki seznama. Te okvirne količine ne smejo biti nižje od:

[…]

3.   Države članice lahko tudi določijo, da nastane obveznost za plačilo trošarine v državi članici porabe za nabavo mineralnega olja, ki je že bilo sproščeno v porabo v drugi državi članici, če take proizvode na neobičajen način prevažajo fizične osebe ali kdo drug v njihovem imenu. […]“

11

Člen 10 Direktive določa:

„1.   Trošarinski proizvodi, ki jih kupijo osebe, ki niso imetniki trošarinskih skladišč ali pooblaščeni ali nepooblaščeni trošarinski prejemniki, in jih neposredno ali posredno pošlje ali prevaža prodajalec ali nekdo v njegovem imenu, so zavezani plačilu trošarine v namembni državi članici. Za namene tega člena pomeni ‚namembna država članica‘ tisto državo članico, v katero prispe pošiljka ali transport.

2.   Zato nastane obveznost za plačilo trošarine v namembni državi članici, ko gre za dobavo trošarinskih proizvodov, ki so že sproščeni v porabo v državi članici in jih je treba poslati ali prepeljati osebi iz odstavka 1, ki opravlja dejavnost v drugi državi članici, in ki jih neposredno ali posredno pošlje ali prevaža prodajalec ali kdo drug v njegovem imenu.

3.   Trošarina namembne države članice se obračuna prodajalcu ob dostavi. Vendar pa države članice lahko sprejmejo predpise, ki določajo, da trošarino plača davčni zastopnik, ki ni prejemnik izdelka. Tak davčni zastopnik mora opravljati dejavnost v namembni državi članici in imeti dovoljenje davčnih organov te države.

Država članica, v kateri prodajalec opravlja dejavnost, mora zagotoviti, da ravna v skladu z naslednjimi zahtevami:

4.   V primeru iz odstavka 2 se trošarina, plačana v prvi državi članici, povrne v skladu s členom 22(4).

[…]“

12

Transakcije, ki jih opravijo nepooblaščeni trošarinski prejemniki, so predmet posebnih določb, zlasti določb členov od 16 do 19 Direktive pod naslovom III „Gibanje blaga“.

13

Člen 22(1) in (3) Direktive pod naslovom IV „Vračila“ določa:

„1.   V ustreznih primerih lahko gospodarski subjekt pri opravljanju svoje dejavnosti zahteva za trošarinske proizvode, sproščene v porabo, vračilo trošarine od davčnih organov države članice, v kateri so proizvodi bili sproščeni v porabo, če niso namenjeni porabi v tej državi članici.

Vendar pa države članice lahko zavrnejo zahtevo za vračilo, če niso izpolnjena merila glede pravilnosti, ki jih določijo.

[…]

3.   V primerih iz člena 7 mora država članica odpreme vrniti plačano trošarino le, če je bila ta že plačana v namembni državi članici v skladu s postopkom iz člena 7(5).

Vendar pa države članice lahko zavrnejo zahtevo za vračilo, če niso izpolnjena merila glede pravilnosti, ki jih določijo.“

14

Člen 2c Wet op de accijns (zakon o trošarinah) z dne 31. oktobra 1991 (Stb. 1991, str. 561, v nadaljevanju: zakon o trošarinah) določa:

„1.   Trošarine ni treba plačati, razen kadar fizična oseba, ki ni podjetnik, za lastno uporabo trošarinski proizvod odpremi iz države članice na Nizozemsko.

2.   Ne glede na odstavek 1 velja, da če fizična oseba trošarinske proizvode skladišči za drug namen kot za lastno uporabo, ti proizvodi pa so bili sproščeni v porabo v drugi državi članici ali uvoženi in zanje na Nizozemskem ni bila obračunana nobena trošarina, se to izenači s sprostitvijo v porabo.

3.   Če količina proizvodov preseže zgornjo mejo, določeno z ministrskim odlokom, se šteje, kot da se proizvodi hranijo za drug namen kot za zasebno uporabo, če se ne dokaže nasprotno.“

15

Člen 3a Uitvoeringsregeling accijns št. WW 91/440 (odlok o izvedbi zakona o trošarinah) z dne 20. decembra 1991 (Stcrt. 1991, št. 252) določa:

„Količine iz člena 2c(3) zakona so:

[…]

[…]“

16

B. F. Joustra in 70 drugih posameznikov so ustanovili skupino, imenovano „Krog prijateljev vina“ (v nadaljevanju: Krog).

17

V imenu Kroga B. F. Joustra vsako leto za lastno uporabo in za uporabo drugih članov te skupine naroči vino v Franciji. Po njegovem naročilu to vino nato v Franciji prevzame nizozemska prevozna družba, ki ga odpremi na Nizozemsko in dostavi na dom B. F. Joustre. Vino se tam hrani nekaj dni, preden se dostavi drugim članom Kroga glede na njihov delež nabavljenih količin. B. F. Joustra plača ceno vina in prevoza, nato mu vsak član skupine povrne ceno za količino vina, ki mu je bila dostavljena, in za del stroškov prevoza, ki se izračunajo sorazmerno z navedeno količino. Dejstvo je, da B. F. Joustra te dejavnosti ne opravlja poklicno ali s pridobitnim namenom.

18

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je bilo vino, ki ga je naročil B. F. Joustra, sproščeno v porabo v Franciji, in da so bile trošarine plačane v tej državi članici. Poleg tega je dejstvo, da količine, dostavljene vsakemu članu Kroga, vključno z največ 60 litrov penečega vina, niso presegale 90 litrov vina,

19

B. F. Joustra je 2. decembra 1997 nizozemskim davčnim organom, ki so mu na njegovo zahtevo predhodno odobrili status nepooblaščenega trošarinskega prejemnika, napovedal prejem 13,68 hektolitrov rdečega in belega vina ter 1,44 hektolitra penečega vina. Ti davčni organi so za to vino obračunali trošarino 906,20 EUR (1.997 NLG). B. F. Joustra je pred Inspecteur van Belastingsdienst-Douane te Roosendaal (inšpektor davčno-carinske uprave Roosendaal, v nadaljevanju: inšpektor) izpodbijal, da bi bil zavezan za to trošarino. Njegov ugovor pa je bil zavrnjen.

20

Gerechtshof te ’s-Hertogenbosch, ki je odločalo o pritožbi, ki jo je B. F. Joustra vložil zoper odločbo inšpektorja, s katero je ta zavrnil ugovor, je z odločbo z dne 28. novembra 2002 ugodilo zahtevi zainteresirane osebe in odredilo povračilo zneska, plačanega iz naslova trošarin. Po mnenju tega sodišča je treba – ker ni sporno, da B. F. Joustra vina na domu ne drži v komercialne namene – iz tega sklepati, da tega vina ne hrani v drug namen kot za zasebno uporabo v smislu člena 2c(2) zakona o trošarinah, s katerim je bil v nacionalno pravo prenesen člen 9 Direktive, in zato ni bil dolžan plačati zadevnih trošarin.

21

Staatssecretaris van Financiën in B. F. Joustra sta na Hoge Raad der Nederlanden vložila kasacijsko pritožbo oziroma nasprotno pritožbo zoper odločbo Gerechtshof te ’s-Hertogenbosch.

22

V svoji pritožbi Staatssecretaris van Financiën trdi, da se je Gerechtshof te ’s-Hertogenbosch oprlo na napačno razlago pojma „zaradi komercialnih namenov nahajajo“, ki se pojavlja v členih 7 in 9 Direktive. Po njegovem mnenju ta pojem izključuje zgolj to, da se proizvodi, ki so jih fizične osebe same prevažale, hranijo pri fizičnih osebah za njihovo zasebno uporabo. V nasprotni pritožbi B. F. Joustra trdi, da vprašanje obračuna trošarin za zadevno vino spada v člen 8 Direktive. Besedna zveza „prevažajo same“, ki je v tej določbi, ne nasprotuje temu, da bi se razlagala tako, da je obračun v namembni državi članici izključen, kadar fizična oseba sama kupi trošarinske proizvode v drugi državi članici, v namembno državo članico pa jih po njenem naročilu in v njenem imenu prevaža tretja oseba.

23

Predložitveno sodišče opozarja, da se zdi, da prvotna situacija v postopku v glavni stvari ne spada niti v člen 8 niti v člena 7 in 9 Direktive, razen če se navedenemu členu 8 prizna večji obseg, kot mu ga je Sodišče priznalo v sodbi z dne 2. aprila 1998 v zadevi EMU Tabac in drugi (C-296/95, Recueil, str. I-1605), zlasti v točkah 33 in 37, ali pa je treba pojem „zaradi komercialnih namenov nahajajo“, ki se pojavlja v členih 7 in 9 Direktive, razlagati tako, da zajema tudi primer, v katerem oseba, ki so ji trošarinski proizvodi dobavljeni, da bi se porazdelili med kupce, opravlja svojo dejavnost, ne da bi pri tem delovala poklicno ali s pridobitnim namenom. Vendar to sodišče poudarja, da se zgoraj navedena sodba EMU Tabac in drugi nanaša na primer, ko je bil zastopnik, ki je deloval komercialno, udeležen pri nakupih trošarinskih proizvodov in je tudi organiziral prevoz v namembno državo članico v imenu kupca. Zato se postavlja vprašanje, ali se lahko ob upoštevanju načela, ki ureja notranji trg, kot je predpisan predvsem s členoma 14 ES in 93 ES, presoja Sodišča v tej sodbi prenese na zadevo v postopku v glavni stvari.

24

V teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

25

Z vprašanji, ki jih je treba preučiti skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo razlagati tako, da je treba, kadar fizična oseba, kot je B. F. Joustra, ki ne deluje poklicno in s pridobitnim namenom, pridobi v prvi državi članici hkrati za lastno uporabo in za uporabo drugih posameznikov trošarinske proizvode – v tem primeru vino – ki so bili sproščeni v porabo v tej državi članici, in jih nato v svojem imenu po prevozni družbi s sedežem v drugi državi članici odpremi, trošarine plačati tudi v tej zadnji državi.

26

V zvezi s tem velja, da čeprav posamezna dejstva v spisu dajejo misliti, da je imel B. F. Joustra status nepooblaščenega trošarinskega prejemnika, je iz besedila vprašanj, predloženih Sodišču, jasno razvidno, da se domneva, da zadevna oseba ni imela takega statusa. Navedena vprašanja je treba zato preučiti samo v okviru splošnih določb iz Direktive, zlasti členov od 6 do 10, in ne glede posebnih določb, ki jih ta vsebuje v zvezi z nepooblaščenimi trošarinskimi prejemniki.

27

Kot je Sodišče že poudarilo, je namen Direktive uvesti določeno število pravil v zvezi s skladiščenjem, gibanjem in nadzorom trošarinskih proizvodov, in to predvsem zato, ker mora biti obveznost plačila trošarine v vseh državah članicah enaka (zgoraj navedena sodba EMU Tabac in drugi, točka 22; sodbi z dne 5. aprila 2001 v zadevi Van de Water, C-325/99, Recueil, str. I-2729, točka 39, in z dne 12. decembra 2002 v zadevi Cipriani, C-395/00, Recueil, str. I-11877, točka 41).

28

Direktiva glede tega razlikuje, kot je razvidno predvsem iz pete in šeste uvodne izjave, med proizvodi, ki se hranijo v komercialne namene in za prevoz katerih se zahtevajo spremni dokumenti, in proizvodi, ki se hranijo v zasebne namene in za prevoz katerih se ne zahteva noben dokument (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo EMU Tabac in drugi, točki 23 in 24).

29

Iz tega razloga in glede na sedmo uvodno izjavo Direktive je treba za uporabo te direktive proizvode, ki se ne hranijo v zasebne namene, nujno obravnavati, kot da se hranijo v komercialne namene.

30

Kadar gre za te zadnje proizvode, velja, da čeprav člen 6 Direktive določa, da obveznost plačila trošarine nastane ob sprostitvi v porabo proizvodov v državi članici, ni izključeno, da bi se na podlagi členov 7, 9 ali 10 te direktive trošarine nato pobrale v drugi državi članici, pri čemer bi se lahko trošarine, ki so bile morda plačane v prvi državi članici, povrnile na podlagi člena 7(6) ali 10(4) navedene direktive (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo EMU Tabac in drugi, točka 42).

31

Nasprotno pa, kadar gre za proizvode, ki se hranijo v zasebne namene, člen 8 Direktive določa, da se trošarina plača v državi članici, v kateri so bili ti proizvodi nabavljeni (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo EMU Tabac in drugi, točka 24).

32

Da bi se določilo, ali se lahko trošarine zahtevajo tudi v namembni državi članici, je treba v tej zadevi torej najprej preučiti, ali situacija, kakor jo v vprašanjih opisuje predložitveno sodišče, spada v člen 8 Direktive.

33

Kot je Sodišče že ugotovilo, uporaba člena 8 Direktive zahteva, da je izpolnjenih več pogojev. Tako morajo trošarinske proizvode nabaviti „fizične osebe“ za „lastno uporabo“ in prevoz opraviti „same“. Ti pogoji morajo omogočiti, da se določi, da se trošarinski proizvodi, ki se nabavijo v eni državi članici, nato pa prepeljejo v drugo državo članico, hranijo v strogo zasebne namene (glej v tem smislu zgoraj navedeno EMU Tabac in drugi, točki 25 in 26).

34

Ker se v postopku v glavni stvari ni izpodbijalo tega, da je trošarinske proizvode nabavila fizična oseba, je treba preučiti, ali sta tudi druga dva pogoja, navedena v členu 8 Direktive, izpolnjena.

35

Glede prvega od teh pogojev je iz samih izrazov iz člena 8 Direktive razvidno, da ta zahteva, da so proizvodi namenjeni za zasebno uporabo fizične osebe, ki jih je nabavila, in da torej izključuje proizvode, ki bi jih fizična oseba nabavila za zasebno uporabo drugih fizičnih oseb. Hrambe teh zadnjih proizvodov dejansko ne bi bilo mogoče obravnavati, kot da jih fizična oseba, ki jih je nabavila, hrani v strogo zasebne namene.

36

Iz tega sledi, da kadar – kot v postopku v glavni stvari – trošarinske proizvode nabavi fizična oseba ne samo za lastno uporabo, ampak tudi za uporabo drugih fizičnih oseb, lahko v člen 8 Direktive spada samo prvi del teh nakupov.

37

Glede drugega od pogojev je iz izrazov „same prevažajo“, ki ju vsebuje člen 8 Direktive, razvidno tudi, da uporaba te določbe zahteva, da zadevne proizvode osebno prevaža fizična oseba, ki jih je nabavila (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo EMU Tabac in drugi, točka 33).

38

Vendar Komisija Evropskih skupnosti trdi, da se v zadevi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, za varovanje načela, ki ureja notranji trg, omenjenega v členu 8 Direktive, ta pogoj ne bi smel razlagati, kot da nujno nakazuje, da bi morala fizična oseba sama spremiti trošarinske proizvode. Dejansko se s tem pogojem skuša zgolj določiti, da se trošarinski proizvodi hranijo v strogo zasebne namene. Kadar fizična oseba prevzame pobudo, da tretjim osebam prepusti prevoz trošarinskih proizvodov in da ta prevoz organizira, kot da bi zanj sama poskrbela, kot je to v primeru B. F. Joustre v postopku v glavni stvari, je še vedno mogoče določiti, ali se proizvodi hranijo v strogo zasebne namene. Ta zadeva bi bila torej drugačna od zadeve, ki je vodila do zgoraj navedene sodbe EMU Tabac in drugi. Poleg tega lahko države članice ob zlorabi uporabo člena 8 Direktive zavrnejo.

39

V zvezi s tem je treba spomniti, kot je Sodišče že razsodilo v točki 32 zgoraj navedene sodbe EMU Tabac in drugi, da kadar je imel normodajalec Skupnosti namen, da se Direktiva uporabi pri posredovanju tretje osebe pri prevozu proizvodov, je storil to z izrecno določbo, oblikovano prav za ta namen. Za to gre v členih 9(3) in 10(1) navedene direktive.

40

Poleg tega je v točki 33 te iste sodbe Sodišče ugotovilo tudi, da nobena od jezikovnih različic člena 8 Direktive ne določa izrecno takega posredovanja in da, nasprotno, danska in grška različica še posebej jasno nakazujeta, da mora prevoz opraviti kupec trošarinskih proizvodov osebno, da bi se trošarine plačale v državi članici nabave.

41

Zato in glede na besedilo člena 8 Direktive, ki ni dvoumno, je Sodišče v točkah 37 in 40 navedene sodbe že razsodilo, da se ta določba ne uporabi, kadar nakup in/ali prevoz trošarinskih proizvodov opravi posrednik, saj zakonodajalec Skupnosti nikoli ni imel namena, da bi se ta določba uporabila pri takem posredovanju.

42

Res je, kot je Komisija navedla v točki 48 zgoraj navedene sodbe EMU Tabac in drugi, da je Sodišče poudarilo, da je nakup in prevoz trošarinskih proizvodov v tej zadevi opravil posrednik, ki ni deloval na pobudo fizičnih oseb, ampak je od njih dobil naročila, da bi jih dal izključno prodajalcu, s katerim tvori gospodarski subjekt. Ta ugotovitev pa je Sodišče vodila zgolj do tega, da ugotovi, da je zadevne proizvode neposredno ali posredno odpremil ali prevažal prodajalec ali nekdo v njegovem imenu v smislu člena 10 Direktive. Ta ugotovitev je, nasprotno, neupoštevna za uporabo člena 8 navedene direktive.

43

Poleg tega je treba, ne glede na to, ali je pobudo za prevoz dala fizična oseba ali ne, ugotoviti, da že samo dejstvo, da trošarinske proizvode prevaža v drugo državo članico prevozno podjetje, kar olajša prevoz količine proizvodov, ki izrazito presega količine, ki jih je za lastno uporabo nabavila fizična oseba, zadošča za dokaz, da se proizvodi ne hranijo v strogo zasebne namene, kar zahteva člen 8 Direktive. V zvezi s tem je treba sicer poudariti, da so na podlagi člena 9(2) Direktive tako način prevoza, kot tudi količine, ki se prevažajo, upoštevni dejavniki za ugotovitev, da se proizvodi iz člena 8 hranijo za komercialne in torej ne v zasebne namene.

44

Ta razlaga je še toliko bolj utemeljena, saj če bi se člen 8 Direktive uporabil tudi, kadar prevoza ne bi opravila fizična oseba osebno, bi to za pristojne oblasti držav članic pomenilo povečano tveganje goljufije, saj se za prevoz proizvodov iz te določbe ne zahteva noben dokument.

45

Komisija vseeno poudarja, da taka razlaga člena 8 za državljane Evropske unije pomeni korak nazaj glede na situacijo, ki je prevladovala pred začetkom veljavnosti Direktive, če so bile na podlagi ureditve, ki je veljala takrat, osebne stvari, ki so se ob selitvi prenesle v drugo državo članico, in manjše pošiljke, ki jih je fizična oseba poslala drugi fizični osebi in ki niso imele komercialne narave, oproščene trošarin v državi članici uvoza.

46

V zvezi s tem zadošča ugotoviti, da če, kot sicer priznava Komisija, člen 8 Direktive pomeni vrzel v zvezi s to točko, je naloga normodajalca Skupnosti, da to vrzel po potrebi odpravi tako, da za spremembo te določbe sprejme potrebne ukrepe, kar sicer potrjuje dejstvo, da je Komisija Svetu Evropske unije dejansko predložila predlog spremembe direktive, da se ugodnost iz člena 8 te direktive med drugim razširi na proizvode, ki se prevažajo v imenu fizičnih oseb.

47

Iz tega sledi, kot trdijo vse vlade, ki so predložile stališča, da se člen 8 ne uporabi, kadar – tako kot v postopku v glavni stvari – fizična oseba trošarinskih proizvodov, ki jih je nabavila v eni državi članici za lastno uporabo, ne odpremi v drugo državo članico sama, ampak po prevoznem podjetju, ki deluje v njenem imenu.

48

Ker se člen 8 Direktive ne more uporabiti za situacijo, kakršna je ta sporna v postopku v glavni stvari, bi ta situacija lahko bila zajeta s členi 7, 9 ali 10 Direktive.

49

Kot je razvidno iz točke 42 te sodbe, člena 10 Direktive, ki se nanaša na nabave, ki jih je opravila fizična oseba, odpremil ali prevažal pa jih je neposredno ali posredno prodajalec ali nekdo v njegovem imenu, ni mogoče uporabiti, ker, kot v postopku v glavni stvari, pobude za prevoz ni dal prodajalec, ampak fizična oseba, ki je trošarinske proizvode nabavila (zgoraj navedena sodba EMU Tabac in drugi, točki 48 in 49).

50

Glede člena 9 Direktive je iz odstavka 2 razvidno, da se ta določba uporabi za proizvode iz člena 8 navedene direktive, to je za proizvode, ki jih nabavi fizična oseba za lastno uporabo in jih sama prevaža. Ker iz zgoraj navedenega sledi, da se člen 8 ne more uporabiti za situacijo v postopku v glavni stvari, zato tudi navedenega člena 9 kot takega za to situacijo ni mogoče uporabiti.

51

Nasprotno se lahko člen 7 Direktive uporabi v zadevi iz postopka v glavni stvari, saj se glede na odstavek 2 ta določba nanaša na situacijo, v kateri so proizvodi dobavljeni, namenjeni za dobavo ali uporabljeni v drugi državi članici za namene gospodarskega subjekta, ki neodvisno opravlja gospodarsko dejavnost. Za tak primer gre pri fizični osebi, ki tako kot v tej zadevi ne deluje s pridobitnim namenom, saj je odprema trošarinskih proizvodov opravljena s posredovanjem gospodarskega subjekta, ki deluje v svojem imenu (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo EMU Tabac in drugi, točka 52). Kot je razvidno iz točke 29 te sodbe, Direktiva dejansko temelji na ideji, da je treba proizvode, ki se ne hranijo za zasebne namene, nujno obravnavati, kot da se hranijo za komercialne namene.

52

Kadar se trošarina na podlagi člena 7 Direktive pobere v državi članici, v kateri so proizvodi zaradi komercialnih namenov, medtem ko so že bili sproščeni v porabo v prvi državi članici, odstavek 6 te določbe določa, da se trošarina, ki je bila plačana v tej prvi državi članici, povrne v skladu s členom 22(3) navedene direktive.

53

Zato je treba na vprašanja za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba Direktivo razlagati tako, da kadar – tako kot v zadevi iz postopka v glavni stvari – fizična oseba, ki ne deluje poklicno ali s pridobitnim namenom, nabavi v prvi državi članici za lastno uporabo in za uporabo drugih fizičnih oseb trošarinske proizvode, ki so bili sproščeni v porabo v tej državi članici, in jih nato v svojem imenu odpremi po prevoznem podjetju s sedežem v drugi državi, se uporabi člen 7 Direktive, in ne člen 8, tako da se trošarina pobere tudi v tej državi. Na podlagi člena 7(6) navedene direktive se trošarina, plačana v tej prvi državi, povrne v skladu s členom 22(3) te direktive.

54

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Direktivo Sveta št. 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/108/EGS z dne 14. decembra 1992, je treba razlagati tako, da kadar – tako kot v zadevi iz postopka v glavni stvari – fizična oseba, ki ne deluje poklicno ali s pridobitnim namenom, nabavi v prvi državi članici za lastno uporabo in za uporabo drugih fizičnih oseb trošarinske proizvode, ki so bili sproščeni v porabo v tej državi članici, in jih nato v svojem imenu odpremi po prevoznem podjetju s sedežem v drugi državi, se uporabi člen 7 te direktive, in ne člen 8, tako da se trošarina pobere tudi v tej državi. Na podlagi člena 7(6) navedene direktive se trošarina, plačana v tej prvi državi, povrne v skladu s členom 22(3) te direktive.