SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

YVESA BOTA,

predstavljeni 15. februarja 2007(1)

Zadeva C-386/05

Color Drack GmbH

proti

LEXX International Vertriebs GmbH

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe Oberster Gerichtshof (Avstrija))

„Uredba (ES) št. 44/2001 – Člen 5, točka 1(b) – Posebna pristojnost v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji – Prodaja blaga – Več krajev dostave v državi članici“

1.     Ta postopek sprejetja predhodne odločbe se prvič nanaša na razlago člena 5, točke 1, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001(2), ki uvaja pravila o posebni pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, ki odstopajo od načela, da se pristojnost določa po stalnem prebivališču toženca.

2.     Ta določba v pododstavku (b) določa, da kadar se spor nanaša na mednarodno pogodbo o prodaji blaga, lahko tožnik toženca toži pred sodiščem v kraju, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno.

3.     V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali se lahko navedena določba uporablja, in če se lahko, na kakšen način, kadar se tožba nanaša na blago, ki je bilo dostavljeno v več krajev na ozemlju države članice.

4.     V teh sklepnih predlogih bom trdil, da se člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 uporablja, kadar je vključenih več krajev dostave, če vsi ti kraji ležijo v eni državi članici. Prav tako bom trdil, da nacionalno pravo, kadar se tožba nanaša na vse kraje dostave brez razlikovanja, določi, ali lahko tožnik toženca toži pred sodiščem v katerem koli kraju dostave ali pa mora tožbo vložiti pri sodišču v določenem kraju ter ali lahko tožnik, če nacionalno pravo ne vsebuje nobenega pravila v tej zvezi, toženca toži pred sodiščem v kraju dostave po svoji izbiri.

I –    Pravni okvir

5.     Uredba št. 44/2001 je bila sprejeta na podlagi določb naslova IV Pogodbe ES, ki Evropsko skupnost pooblašča za sprejemanje ukrepov na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, ki so potrebni za nemoteno delovanje skupnega trga.

6.     Nadomestila naj bi Bruseljsko konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih zadevah(3) v vseh državah članicah(4). Uredba št. 44/2001 je začela veljati 1. marca 2002. Uporablja se samo za pravne postopke, ki so bili začeti, in za javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane kot javne listine po tem, ko je za uredba začela veljati.(5)

7.     Ta uredba se večinoma zgleduje po Bruseljski konvenciji, s katero je zakonodajalec Skupnosti želel zagotoviti resnično kontinuiteto.(6) Povzema sistem pravil o pristojnosti, določen v tej konvenciji, ki temelji na načelu, da se pristojnost sodišč določa po stalnem prebivališču toženca, k temu pa je dodala pravila o izključni ali sočasni pristojnosti.

8.     Člen 2(1) Uredbe št. 44/2001 tako določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

9.     Člen 5 Uredbe št. 44/2001 se glasi:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

1.      (a)   v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti;

(b)      za namene te določbe in razen če ni drugače dogovorjeno, je kraj izpolnitve zadevne obveznosti:

–      v primeru prodaje blaga kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno,

–      v primeru opravljanja storitev kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene;

(c)      če se ne uporabi pododstavek (b), potem se uporabi pododstavek (a);

[…]“

II – Spor o glavni stvari

10.   V sporu o glavni stvari si nasprotujeta družba Color Drack GmbH(7) s sedežem v Schwarzachu (Avstrija) in družba LEXX International Vertriebs GmbH(8) s sedežem v Nürnbergu (Nemčija).

11.   Družba Color Drack je od družbe LEXX International Vertrieb kupila sončna očala, ki jih je sicer sama v celoti plačala, vendar jih je le-ta neposredno dostavila njenim strankam v različnih krajih v Avstriji.

12.   Družba Color Drack je nato družbi LEXX International Vertrieb vrnila neprodana očala in od te družbe zahtevala, naj ji vrne znesek v višini 9291,56 evrov, vključno z obrestmi in s povezanimi stroški. Ker ta znesek ni bil poravnan, je družba Color Drack 10. maja 2004 proti družbi LEXX International Vertrieb vložila tožbo na plačilo pred Bezirksgericht St. Johann im Pongau (Avstrija), v katerega pristojnosti je sedež družbe.

13.   To sodišče se je izreklo, da je v skladu s členom 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 krajevno pristojno za obravnavanje te tožbe. Menilo je, da je kraj izpolnitve obveznosti, ki ga je treba upoštevati v zvezi z vračilom neprodanega blaga, kraj obrata družbe Color Drack. Prav tako je ugodilo tožbi po temelju.

14.   Landesgericht Salzburg (Avstrija), pri katerem je vložila tožbo družba LEXX International Vertrieb, je to sodbo razveljavilo z obrazložitvijo, da prvostopenjsko sodišče ni bilo krajevno pristojno.

15.   To pritožbeno sodišče je menilo, da člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 določa samo en navezni kraj za vse zahtevke, ki izhajajo iz prodajne pogodbe, vključno z zahtevkom za povračilo denarja po vrnitvi blaga. Navedeno sodišče je menilo, da avtonomna določitev takega kraja kot navezne okoliščine v skladu s to določbo ni mogoča, kadar je bilo blago dostavljeno več strankam v različnih krajih v Avstriji.

16.   Landesgericht Salzburg je iz tega sklepalo, da je treba, če se člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 ne uporablja, v skladu s členom 5, točka 1(c), te uredbe uporabiti določbe člena 5, točka 1(a), te iste uredbe. V skladu z navedenimi določbami bi morala družba Color Drack tožbo za plačilo vložiti pri sodišču v Nürnbergu, ki je pristojno kot sodišče kraja, v katerem mora biti izpolnjena zadevna obveznost.

17.   Oberster Gerichtshof (Avstrija), pri katerem je družba Color Drack vložila pritožbo, je prekinilo odločanje in Sodišču predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe glede razlage člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001.

18.   V svojem predložitvenem sklepu navaja, da to določbo razume na naslednji način. Prvič, ker določa posebno pristojnost, jo je treba ozko razlagati. Drugič, za razliko od člena 5, točka 1, Bruseljske konvencije člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 določa samo en kraj kot navezno okoliščino za vse zahtevke, ki izhajajo iz prodajne pogodbe ali pogodbe o opravljanju storitev. Ne nazadnje je merilo, ki določa mednarodno pristojnost, kraj, v katerem je bila storitev dejansko opravljena.

19.   Oberster Gerichtshof je menilo, da pristojnost sodišča, ki mu je družba Color Drack predložila zadevo na prvi stopnji, ne bi bila sporna, če bi se vse blago dostavilo tej družbi v Schwarzach. Vendar pa se sprašuje, ali se lahko ta pristojnost ohrani, kadar blago ni bilo dostavljeno samo na območje pristojnosti tega sodišča, ampak v različne kraje države članice kupca.

20.   Na podlagi teh preudarkov je Oberster Gerichtshof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je člen 5, točka 1(b), [Uredbe št. 44/2001] treba razlagati tako, da lahko kupec toži prodajalca blaga s sedežem na ozemlju države članice, ki je po dogovoru blago dostavil kupcu s stalnim prebivališčem v drugi državi članici v različne kraje te druge države članice, pred sodiščem enega izmed teh krajev (izpolnitve) – morebiti po izbiri kupca – glede zahtevka, ki izhaja iz pogodbe o vseh (delnih) dostavah?“

III – Analiza

21.   Oberster Gerichtshof je v svojem predložitvenem sklepu opozorilo, da zoper njegove odločitve po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva. Zato je v skladu s členom 68 ES pristojno zadevo predložiti Sodišču, da sprejme predhodno odločbo glede razlage določbe Uredbe št. 44/2001.

22.   Prav tako ni sporno, da se Uredba št. 44/2001 uporablja v obravnavanem primeru, ker gre pri pogodbi, na kateri temelji tožba družbe Color Drack, za prodajo blaga in ker je družba s to tožbo uveljavljala zahtevek za plačilo po 1. marcu 2002.

23.   Vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, je sestavljeno iz dveh delov. To sodišče tako želi najprej vedeti, ali se lahko člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 uporablja, kadar je bilo blago v skladu s tistim, kar sta se stranki dogovorili, dostavljeno v različne kraje na ozemlju ene same države članice.

24.   Nato predložitveno sodišče ob pozitivnem odgovoru na to vprašanje poziva, naj se natančneje opredeli, ali lahko tožnik, kadar se tožba nanaša na vse dostave, toženca toži pred sodiščem kraja dostave po svoji izbiri.

25.   Postopoma bom preučil vsako posamezno točko.

A –    Uporaba člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 pri več krajih dostave na ozemlju ene same države članice

26.   Družba LEXX International Vertrieb ter nemška in italijanska vlada trdijo, da se člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 ne more uporabljati pri več krajih dostave.

27.   Nemška vlada zagovarja, da bi bila uporaba te določbe v tem primeru v nasprotju z njenim besedilom, ki omenja samo en kraj dostave(9). Ta vlada meni, da bi taka uporaba prav tako nasprotovala splošni logiki te uredbe. V zvezi s tem navaja, da se mora sporna določba kot pravilo o posebni pristojnosti razlagati ozko. Opira se tudi na člen 5, točka 1(c), navedene uredbe, v skladu s katerim se člen 5, točka 1(a), te uredbe uporablja, kadar niso izpolnjeni pogoji, zahtevani v pododstavku (b) te iste določbe.

28.   Nemška vlada se ob podpori italijanske vlade sklicuje tudi na cilj člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001. Navaja, da je cilj te določbe strankam omogočiti, da določijo pristojno sodišče za obravnavanje tožb na podlagi te pogodbe, in preprečiti kopičenje pristojnih sodišč. Trdi, da navedena določba ne ureja samo mednarodne pristojnosti sodišč države članice, ampak tudi njihovo krajevno pristojnost.

29.   Nemška in italijanska vlada poudarjata, da pri dostavi v različne kraje ni mogoče na podlagi meril, določenih v členu 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001, določiti samo enega kraja izpolnitve in da bi s tem, ko bi se tožniku omogočilo, da tožbo vloži v enem od krajev dostave ali v vseh teh krajih, to bilo v nasprotju s ciljem te določbe.

30.   Italijanska vlada poleg tega opozarja, da je bila izbira pristojnosti, določena v členu 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, sprejeta zaradi pravilnega poteka sojenja. Meni torej, da pri več krajih izpolnitve pogodbene obveznosti ne bi bilo mogoče določiti kraja, ki je najtesneje povezan s sporom in pristojnim sodiščem.

31.   Na koncu nemška vlada trdi, da je njena analiza v skladu s stališčem, ki ga je Sodišče zavzelo v sodbi Besix(10), v kateri je to odločilo, da se izbira pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, določena v členu 5, točka 1, Bruseljske konvencije, ne uporablja pri zahtevku v zvezi z obveznostjo opustitve, ki ne vsebuje nikakršne geografske omejitve.

32.   S to analizo se ne strinjam. Kot vlada Združenega kraljestva in Komisija Evropskih skupnosti menim, da se izbira pristojnosti, določena v členu 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001, uporablja, kadar je bilo v skladu z dogovorom med strankama blago dostavljeno v različne kraje v eni sami državi članici.

33.   Svoje stališče utemeljujem s sistemom, vzpostavljenim s členom 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, in s cilji, ki jih želi doseči ta uredba, ob upoštevanju sistema izbirne pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, določenem v Bruseljski konvenciji, in težav, ki jih ta povzroča.

34.   Pred predstavitvijo teh razlogov bom najprej navedel razloge, zaradi katerih po mojem mnenju odgovora na preučevano vprašanje ni mogoče najti v besedilu člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001.

1.      Besedilo člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001

35.   V nasprotju z mnenjem nemške vlade menim, da besedilo člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 ne omogoča odgovora na vprašanje, ali je izbiro pristojnosti, predvideno v tej določbi, treba uporabiti pri več krajih dostave ali ne.

36.   V zvezi s tem menim, da o odgovoru na to vprašanje ni mogoče sklepati iz sklicevanja na samo en kraj dostave, kot se pojavi v stavku „kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno“.

37.   Vprašanje, na katero moramo odgovoriti, se namreč nanaša na stvarno področje uporabe navedene določbe. To področje uporabe je v sporni določbi določeno s pojmom „prodaja blaga“ in ne s povedjo „kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno“. Ta poved navaja samo merilo za krajevno pristojnost v primeru prodaje blaga. Natančneje opredeljuje, kateri je kraj izpolnitve, ki ga je pri tej vrsti pogodbe treba upoštevati za določitev pristojnega sodišča.

38.   Poleg tega člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 določa, da lahko tožnik svojo tožbo vloži pri „sodišču“ kraja dostave blaga. Glede na obseg krajevne pristojnosti sodišč v zadevni državi članici, kakor je opredeljena z njenimi nacionalnimi predpisi, je lahko za dostave v različne kraje te države pristojno isto sodišče. Več krajev dostave na ozemlju iste države članice tako ne pomeni nujno, da je treba določiti več kot eno pristojno sodišče.

39.   Če bi se zato morali opreti le na besedilo člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 in na sklicevanje v njem na samo en kraj dostave, bi se še vedno postavilo vprašanje, ali se ta določba uporablja, kadar je za vse kraje dostave pristojno eno samo sodišče.

40.   Menim, da ti preudarki kažejo, da v besedilu člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 ni mogoče najti jasnih in natančnih namigov, na podlagi katerih bi bilo mogoče odgovoriti na vprašanje, ali se ta določba uporablja, in če se, na kakšen način se uporablja pri več krajih dostave.

41.   V skladu z ustaljeno sodno prakso, kadar samo besedilo določbe prava Skupnosti ne omogoča, da bi se z gotovostjo ugotovilo, kako jo je treba razlagati in uporabljati v danem primeru, jo je treba razlagati ob upoštevanju sistema in ciljev uredbe, katere del je.(11) Odgovor na obravnavano vprašanje je torej treba najti ob upoštevanju splošne logike in ciljev Uredbe št. 44/2001.

2.      Sistem, vzpostavljen s členom 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, in cilji, ki jih želi doseči ta uredba

42.   Kot sem že navedel, se Uredba št. 44/2001, ki nadomešča Bruseljsko konvencijo, zelo močno zgleduje po tej konvenciji in zagotavlja njeno kontinuiteto. Prav tako smo ugotovili, da je člen 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 novost v primerjavi z vsebino člena 5, točka 1, navedene konvencije.

43.   Za boljše razumevanje dometa te novosti in njenih posledic v zvezi s pogoji uporabe člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001, se zdi nujno opozoriti na vsebino sistema izbirne pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, določenega v Bruseljski konvenciji, ter na težave, ki jih ta povzroča in jih je zakonodajalec Skupnosti želel odpraviti s to uredbo.

a)      Sistem izbirne pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, določen v Bruseljski konvenciji, in njegova razlaga v sodni praksi

44.   Države članice so Bruseljsko konvencijo sprejele na podlagi člena 220 Pogodbe ES(12), v skladu s katero so bile te države pozvane, naj se med seboj pogajajo, da bi v korist svojih državljanov zagotovile poenostavitev formalnosti, ki urejajo vzajemno priznavanje in izvrševanju sodnih in arbitražnih odločb.

45.   V skladu z njeno preambulo je njen cilj določiti preprosta pravila, ki naj bi olajšala prost pretok sodnih odločb. Tako Sodišče meni, da je njen namen „poenotiti pravila o pristojnosti sodišč držav pogodbenic, da bi se izognili […] kopičenju sodnih pristojnosti v zvezi z istim pravnim razmerjem, in okrepiti pravno varstvo oseb s sedežem v Skupnosti ter s tem hkrati omogočiti, da tožnik brez težav ugotovi, kateremu sodišču lahko predloži zadevo, tožencu pa, da razumno predvidi, pred katerim je lahko tožen“.(13)

46.   Cilj Bruseljske konvencije je torej preprečiti kopičenje glavnih sodnih pristojnosti za isto pravno razmerje s poenotenjem pravil o mednarodni pristojnosti sodišč držav članic s preprostimi določbami, ki bodo strankam omogočile, da bodo lažje ugotovile pristojno sodišče.

47.   Ti cilji so uresničeni v členu 2 te konvencije, ki določa načelo, v skladu s katerim se pristojno sodišče določa po stalnem prebivališču toženca.

48.   Pogodbenice navedene konvencije so določile, da je mogoče odstopanje od te načelne pristojnosti. Določile so več pravil o posebni pristojnosti, pri čemer so nekatere obvezne, kot je na področju nepremičnin, zavarovanj ali pogodb, sklenjenih s potrošniki, druge pa izbirne, v členu 5 Bruseljske konvencije, zlasti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, preživninami ali z odškodninami.

49.   Ta pravila o posebni pristojnosti naj bi služila določenemu cilju. V zvezi s pravili, določenimi v tem členu 5, so pogodbene stranke želele tožniku omogočiti, da lahko tožbo vloži pri sodišču, ki bo fizično najbližje elementom spora in bo tako najlažje presodilo te elemente. V skladu s poročilom Jenarda(14) temeljijo navedena pravila na „ugotovitvi, da obstaja tesna navezna okoliščina med sporom in sodiščem, pozvanim, naj ga obravnava“.

50.   Člen 5 Bruseljske konvencije je v prvotni različici določal, da bi bil lahko toženec v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji tožen pred sodiščem „kraja izpolnitve zadevne obveznosti“.

51.   Sodišče je natančno opredelilo, katero obveznost je treba upoštevati in kako je treba določiti kraj izpolnitve te obveznosti.

52.   Tako je v sodbi z dne 6. oktobra 1976 v zadevi De Bloos(15) razsodilo, da je treba upoštevati tisto obveznost, ki ustreza pogodbeni pravici, na kateri temelji tožba tožnika(16). Gre torej za pogodbeno obveznost, ki je dejanska podlaga za pravni postopek, ali z drugimi besedami obveznost, katere neizpolnitev je očitana.

53.   Sodišče je isti dan v sodbi Tessili(17) razsodilo, da je treba kraj izpolnitve zadevne obveznosti določiti v skladu z zakonodajo, ki ureja sporno obveznost v skladu s kolizijskimi pravili sodišča, ki odloča o sporu.

b)      Težave, ki jih povzroča člen 5, točka 1, Bruseljske konvencije

54.   Člen 5, točka 1, Bruseljske konvencije, kot ga je razložila sodna praksa, je sprožil številne kritike. Med težavami, ki jih povzroča ta določba, se mi zdijo v okviru tega spora pomembne tri pomanjkljivosti v primerjavi s cilji te konvencije.

55.   Prva pomanjkljivost se nanaša na nevarnost kopičenja pristojnih sodišč za obravnavanje sporov, ki se nanašajo na isto pogodbo.

56.   Kot smo videli, je namen Bruseljske konvencije čim bolj preprečiti kopičenje pristojnih sodišč v zvezi z isto pogodbo, da se prepreči nevarnost protislovja odločb ter se tako olajša priznavanje in izvrševanje sodb zunaj države, v kateri so bile izrečene.(18)

57.   Vendar pa lahko skupna uporaba zgoraj navedenih sodb De Bloos in Tessili povzroči, da spadajo tožbe, ki so utemeljene na različnih obveznostih, vendar temeljijo na isti pogodbi, v pristojnost sodišč različnih držav članic. Ta sodna praksa namreč ločuje obveznosti, ki izhajajo iz iste pogodbe, in kraj izpolnitve zadevne obveznosti v skladu z zakonodajo, ki ureja sporno obveznost, določa v skladu s kolizijskimi pravili sodišča, ki odloča o sporu.

58.   Zadeva, v kateri je bila izdana sodba Leathertex(19), dobro ponazarja posledice te sodne prakse. V tej zadevi je belgijska družba, ki je delovala kot trgovski zastopnik družbe Leathertex s sedežem v Italiji, le-to v Belgiji tožila zaradi plačila neplačanih provizij in odškodnine zaradi odpovedi za prekinitev pogodbe. V skladu z belgijskimi kolizijskimi pravili bi morala biti obveznost plačila odškodnine zaradi odpovedi izpolnjena v Belgiji, medtem ko bi morala biti obveznost plačila provizij izpolnjena v Italiji. Sodišče je v tej sodbi razsodilo, da bi lahko belgijsko sodišče z uporabo sodne prakse v zgoraj navedenih sodbah De Bloos in Tessili obravnavalo le tožbo za plačilo odškodnine zaradi odpovedi, medtem ko so za drugo tožbo pristojna italijanska sodišča.

59.   Sodišče je poskušalo omejiti učinke te sodne prakse. V sodbi Shenavai(20) je razsodilo, da bi lahko v posebnem primeru spora o več obveznostih, ki izhajajo iz iste pogodbe in se uporabljajo kot podlaga za tožbo, ki jo je vložil tožnik, sodišče, ki odloča o sporu, za določitev svoje pristojnosti uporabilo načelo, v skladu s katerim stranska stvar sledi glavni stvari(21).

60.   Vendar pa nevarnost kopičenja pristojnih sodišč ostaja, kadar se za zadevne obveznosti kot v zgoraj navedeni sodbi Leathertex šteje, da so enakovredne. V tem primeru isto sodišče na podlagi člena 5, točka 1, Bruseljske konvencije ni pristojno za obravnavanje celotne tožbe, ki temelji na dveh enakovrednih obveznostih iz iste pogodbe, kadar morajo v skladu s kolizijskimi pravili države tega sodišča te obveznosti biti izpolnjene ena v tej državi in druga v drugi državi pogodbenici.

61.   Druga pomanjkljivost člena 5, točka 1, Bruseljske konvencije se nanaša na težavo pri njenem izvajanju in zato na nepredvidljivost njenega rezultata za pogodbene stranke.

62.   Kot smo videli, želi Bruseljska konvencija običajno ozaveščenemu tožencu omogočiti, da razumno predvidi, pred katerim sodiščem, razen pred sodiščem v državi svojega stalnega prebivališča, bi lahko bil tožen.(22) Ta konvencija torej želi v Skupnosti okrepiti pravno varstvo fizičnih in pravnih oseb, ki imajo v njej sedež, tako da določa skupna pravila o pristojnosti, ki bodo zagotavljala nesporno razdelitev pristojnosti med različna nacionalna sodišča, ki bi lahko odločala o določenem sporu.(23)

63.   Da bi uporaba teh pravil dala predvidljiv rezultat za gospodarske subjekte, morajo biti ta zelo preprosta. Vendar pa metoda za določitev pristojnega sodišča, kot je bila opredeljena v zgoraj navedeni sodni praksi De Bloos in Tessili, zahteva, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, narediti več zapletenih analiz, katerih rezultata pogodbene stranke ne morejo zlahka predvideti.

64.   Tako mora sodišče, ki odloča o sporu, najprej opredeliti vrsto zadevne pogodbene obveznosti. Če tožnikova tožba temelji na več obveznostih, bo moralo to sodišče ugotoviti, ali obstaja hierarhija med njimi, ki bi mu omogočila, da v skladu z zgoraj navedeno sodbo Shenavai obravnava celotni spor.

65.   Sodišče, ki odloča o sporu, mora nato raziskati pravo, ki se v skladu z njegovimi kolizijskimi pravili uporablja za zadevno obveznost. Po potrebi se bo tako moralo sklicevati na Konvencijo o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, ki je bila na voljo za podpis v Rimu 19. junija 1980.(24)

66.   V skladu s sistemom, vzpostavljenim v tej konvenciji, je pravo, ki se uporablja za pogodbo, pravo, ki ga izberejo stranke. Če ga ne izberejo, navedena konvencija določa načelo, v skladu s katerim mora pogodbo urejati pravo države, s katerim je najtesneje povezana, in domneva, da je, razen v izjemnem primeru, to država, v kateri ima stranka, ki mora opraviti karakteristično storitev, svoje stalno prebivališče ob sklenitvi pogodbe.

67.   Materialno pravo, ki je tako izbrano, ima lahko prav tako obliko mednarodne konvencije, ki jo podpiše in ratificira zadevna država članica, kot je Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga, podpisana na Dunaju 11. aprila 1980.

68.   Tako mora na koncu sodišče na podlagi veljavnega materialnega prava določiti kraj izpolnitve sporne pogodbene obveznosti. Svojo pristojnost lahko potrdi samo, če je ta kraj na območju, ki je v njegovi krajevni pristojnosti.

69.   Ta metoda je torej zapletena in zajema uporabo mednarodnih konvencij, ki lahko vse povzročijo resne težave pri razlagi.(25)

70.   Tretja pomanjkljivost člena 5, točka 1, Bruseljske konvencije se nanaša na dejstvo, da pravila, ki se upoštevajo za določitev pristojnega sodišča, niso najboljša niti za določitev sodišča, ki je najtesneje povezano s sporom, o katerem je treba odločati.

71.   Ugotovili smo, da je namen možnosti, ki jo ima tožnik na podlagi te določbe, da odstopi od splošnega načela pristojnosti sodišč kraja stalnega prebivališča toženca, omogočiti mu, da tožbo vloži pri sodišču, ki je najbližje dejstvom spora.

72.   Seveda mora biti ta cilj združljiv s ciljem pravne varnosti in natančneje s ciljem predvidljivosti, ki ju želi doseči tudi Bruseljska konvencija in za katera je Sodišče priznalo, da sta primarna v primerjavi s ciljem bližine. Poleg tega obstoj navezne okoliščine med sodiščem in sporom ni merilo za pristojnost, določeno v členu 5, točka 1, Bruseljske konvencije, saj je merilo za pristojnost, navedeno izrecno v tej določbi, kraj izpolnitve obveznosti.(26)

73.   Primarnost cilja pravne varnosti nad ciljem bližine lahko torej utemeljuje, da v konkretnem primeru sodišče, pred katerim tožnik vloži tožbo na podlagi člena 5, točka 1, Bruseljske konvencije, ni sodišče, ki je najtesneje povezano s sporom.

74.   Vendar pa je težava, ki se pojavlja pri izvajanju te določbe, splošnejša. Nanaša se na dejstvo, da merila, ki jih je treba uporabiti na podlagi zgoraj navedene sodne prakse De Bloos in Tessili, niso bila določena glede na cilj bližine.

75.   Na podlagi metode določitve kraja izpolnitve obveznosti, ki jo je razdelala sodna praksa Sodišča, mora namreč biti ta določen na podlagi materialnega prava držav članic ali mednarodne konvencije, ki enoti to materialno pravo, cilj teh besedil pa ni določiti sodne pristojnosti. Iz tega sledi, da je v zvezi s plačilom denarnega zneska sodišče, katerega pristojnost je priznana na podlagi te metode, sodišče kraja stalnega prebivališča dolžnika ali upnika, odvisno od tega, ali se v veljavnem nacionalnem pravu za plačilo šteje, da je izterljivo v kraju dolžnika ali je prenosljivo v kraj stalnega prebivališča upnika.

76.   Torej je mogoče upravičeno meniti, da v vseh primerih cilj bližine dejansko nima svojega smisla in je lahko resnično izpolnjen samo, kadar je pristojno sodišče tisto sodišče, v katerega pristojnosti je prišlo do dejanske ali pogodbene izpolnitve. Pristojnost tega sodišča je tako utemeljena, ker je zaradi bližine s krajem izpolnitve karakteristične storitve iz pogodbe v najboljšem položaju, da presodi materialne dokaze ali dokaze s pričanjem, na katere se sklicujejo stranke, in da po potrebi samo ugotovi dejstva.

77.   Nov sistem izbirne pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, vzpostavljen v Uredbi št. 44/2001, in cilji, ki jih želi doseči ta uredba, je treba torej preučiti na podlagi teh preudarkov.

c)      Nov sistem izbirne pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, vzpostavljen z Uredbo št. 44/2001

78.   Če preučimo cilje, ki jih želi doseči Uredba št. 44/2001, ugotovimo, da je njen cilj, kot cilj vseh ukrepov, sprejetih na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, v skladu s členom 65 ES izboljšati in poenostaviti obstoječa pravila.

79.   V ta namen in kot izhaja iz druge in enajste uvodne izjave te uredbe, je njen namen poenotiti kolizijska pravila glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah z uvedbo pravil o pristojnosti, ki morajo biti „čim bolj predvidljiva“.

80.   Kot v Bruseljski konvenciji ta pravila temeljijo na načelu, da se pristojnost načeloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora ta pristojnost vedno obstajati, kot je navedeno v enajsti uvodni izjavi Uredbe št. 44/2001. Kot v navedeni konvenciji mora poleg tega načela o pristojnosti obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti.

81.   V zvezi s tem zakonodajalec Skupnosti izrecno trdi, da je bližina sodišča sporu temelj teh posebnih pristojnosti. Kot izhaja iz dvanajste uvodne izjave Uredbe št. 44/2001, so te posebne pristojnosti tako dovoljene zaradi tesne povezave med sodiščem in sporom ali zaradi interesa ustreznosti sodnega varstva.

82.   Za izpolnitev teh različnih ciljev se sistem izbirne pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, določen v Uredbi št. 44/2001, zelo jasno razlikuje od sistema v Bruseljski konvenciji.

83.   Tako člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 določa avtonomno merilo za pristojnost za dve vrsti najpogostejših pogodb v mednarodnih trgovinskih odnosih, to so pogodbe o prodaji blaga in opravljanju storitev.

84.   Poleg tega je to avtonomno merilo za pristojnost v obeh primerih kraj izpolnitve karakteristične storitve iz pogodbe, to pomeni kraj dostave blaga, kadar gre za pogodbo o prodaji, in kraj opravljanja storitev, kadar gre za pogodbo o opravljanju storitev.

85.   Na tej stopnji analize lahko iz sistema, vzpostavljenega s členom 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, in ciljev, ki jih želi doseči ta uredba, ugotovimo naslednje.

86.   Prvič, v zvezi s pogodbami o prodaji blaga in opravljanju storitev so določbe člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 nekako „načelno“ pravilo o posebni pristojnosti. Določba, navedena v členu 5, točka 1(a), te uredbe, ki povzema staro pravilo iz Bruseljske konvencije(27), ima za ti dve vrsti pogodb samo subsidiarno vlogo. Kot izrecno navaja člen 5, točka 1(c), navedene uredbe, naj bi se namreč pododstavek (a) te iste določbe uporabljal samo, če se ne uporablja pododstavek (b).

87.   Drugič, pravilo o posebni pristojnosti, določeno v členu 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001, naj bi se uporabljalo za vse tožbe na podlagi pogodbe. Z drugimi besedami, kot to dokazuje obrazložitev, s katero je Komisija to besedilo 14. julija 1999(28) predlagala Svetu Evropske unije, je zakonodajalec Skupnosti želel odpraviti kopičenje sodišč, ki bi lahko obravnavala tožbe na podlagi iste pogodbe.

88.   Kraj dostave blaga in kraj opravljanja storitev od zdaj pomenita merilo za pristojnost za vse tožbe, ki bi lahko bile vložene na podlagi pogodbe o prodaji blaga ali pogodbe o opravljanju storitev. Uporablja se ne glede na zadevno obveznost in kadar se tožba nanaša na več obveznosti.

89.   Iz tega sledi, da naj bi se člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 uporabljal za tožbo, katere namen je, kot v tem primeru, povračilo cene za blago na podlagi klavzule o vračilu. S to analizo poleg tega soglaša predložitveno sodišče, v skladu s katerim je člen 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 določil eno navezno okoliščino za vse zahtevke, ki izhajajo iz pogodbe, in zato za vse sekundarne pogodbene zahtevke, kot so zahtevki v tem primeru.

90.   Tretjič, kot v sistemu, vzpostavljenem z Bruseljsko konvencijo, obstoj navezne okoliščine med sodiščem in sporom ni merilo za pristojnost, določeno v členu 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001. Ta navezna okoliščina je samo razlog, ki utemeljuje to posebno pristojnost. Merilo za pristojnost je kraj dostave blaga ali kraj opravljanja storitev.

91.   Iz tega izhaja, da je glavni cilj te določbe pravna varnost, na podlagi katere morajo biti skupna pravila o pristojnosti čim predvidljivejša. Če zakonodajalec Skupnosti kot merilo za pristojnost upošteva avtonomno merilo, opusti zapleteni sistem določanja kraja izpolnitve pogodbe, ki ga je razdelala zgoraj navedena sodna praksa Tessili. Če kot avtonomno merilo upošteva dejavnik, ki bo najpogosteje samo faktografski in ga bodo stranke posledično z lahkoto ugotovile, tem strankam prav tako omogoča, da razumno predvidijo, kateremu sodišču, ki ni sodišče kraja stalnega prebivališča toženca, se lahko predloži spor, ki izhaja iz pogodbe.

92.   V sistemu, vzpostavljenem s členom 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001, je tako zagotovljena pravna varnost, ker pogodbene stranke vedo, da je mogoče vse tožbe, ki izhajajo iz te pogodbe, vložiti pri sodišču v kraju dostave blaga ali kraju opravljanja storitev.

93.   Poleg tega je v tem sistemu razlog, ki utemeljuje to posebno pristojnost, najbolje upoštevan, ker je pristojno sodišče tisto, v katerega pristojnosti mora biti opravljena karakteristična storitev iz pogodbe. Če je bila torej pogodba izpolnjena ali če se je začelo njeno dejansko izvajanje, bo uradno imenovano sodišče v večini primerov fizično najbližje dokazom, ki bi lahko bili upoštevni za razrešitev spora.

94.   Zato je sedaj primerno preučiti, ali se lahko tak sistem uporabi in izpolni cilje Uredbe št. 44/2001 pri več krajih izpolnitve obveznosti v eni sami državi članici.

d)      Uporaba člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 pri več krajih dostave v eni sami državi članici

95.   Ob upoštevanju zgoraj navedenih elementov nas vprašanje, ali naj bi se člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 uporabljal pri več krajih dostave, pripelje do tega, da preučimo, ali je v tem primeru lahko izpolnjen cilj zagotavljanja čim boljše predvidljivosti.

96.   Menim, da je res tako, saj so bile vse dostave opravljene na ozemlju ene države članice.

97.   Za določitev stopnje predvidljivosti, ki jo lahko toženec upravičeno pričakuje na podlagi Uredbe št. 44/2001, menim, da se je treba sklicevati na glavni cilj te uredbe.

98.   Glavni cilj navedene uredbe je v skladu z njeno drugo uvodno izjavo poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter poenostavitev formalnosti, s ciljem priznanja in izvršitve sodnih odločb, izrečenih v drugi državi članici.

99.   Njen namen je razrešiti spore glede pristojnosti v okviru mednarodnih sporov. Kot vlada Združenega kraljestva pravilno navaja, Uredba št. 44/2001 določa mednarodno pristojnost sodišč držav članic. Tako želi preprečiti, da bi se vzporedni postopki začeli v več državah članicah in da bi se nezdružljive sodbe izrekle v dveh od teh držav članic.

100. Ta namen Uredbe št. 44/2001 je jasno naveden v členu 2 te uredbe, v skladu s katerim morajo biti osebe s stalnim prebivališčem v državi članici tožene „pred sodišči te države članice“. Podobno člen 5, točka 1(b), te uredbe navaja, v katerih pogojih je taka oseba z odstopanjem od člena 2 te uredbe „lahko tožena v drugi državi članici“. Uredba št. 44/2001, podobno kot Bruseljska konvencija(29), ureja torej spore o mednarodni pristojnosti med pravnimi redi držav članic.

101. Zato dejstvo, da obstaja več krajev dostave v isti državi članici in po možnosti več pristojnih sodišč v tej državi za obravnavanje spora, ne ogroža izpolnitve cilja, ki ga želi doseči Uredba št. 44/2001. Celo ob predpostavki, da je lahko pristojnih več sodišč v zadevni državi članici zaradi več krajev dostave, vseeno obstaja dejstvo, da so vsa ta sodišča v isti državi članici. Zato ni nevarnosti, da bi sodišča v različnih državah članicah izrekla nezdružljive sodbe.

102. Seveda bi bilo mogoče tej analizi nasprotovati z dejstvom, da Uredba št. 44/2001 nima samo mednarodnega obsega, ampak ima v določeni meri tudi „krajevni“ obseg. Tako pristojno sodišče na podlagi člena 5, točka 1(b), te uredbe ni katero koli sodišče zadevne države članice. Zakonodajalec Skupnosti je želel, da bi bilo sodišče, ki je bilo pozvano, naj obravnava spor, nacionalno sodišče, ki je stvarno pristojno in v katerega krajevni pristojnosti je kraj, kamor je bilo blago dostavljeno ali v katerem so bile storitve opravljene.

103. Vendar pa je namen tega pojasnila samo zagotoviti, da je pristojno nacionalno sodišče prav tisto, ki je na splošno najtesneje povezano z materialnimi elementi spora. Ta cilj ni prezrt pri več krajih dostave v isti državi članici. Kadar se, kot v obravnavanem primeru, tožba nanaša na vse dostave brez razlikovanja, so vsa sodišča, v katerih krajevni pristojnosti je bila opravljena ena ali več teh dostav, enako tesno povezana z materialnimi elementi spora. Zato je cilj bližine izpolnjen, ne glede na to, pri katerem od teh sodišč tožnik vloži vse tožbe na podlagi pogodbe med strankami.

104. Iz tega sledi, da je uporaba člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001, kot je Komisija pravilno navedla, pri več krajih dostave v eni državi članici v skladu s ciljem bližine, ki je osnova za to pravilo o posebni pristojnosti.

105. Ne nazadnje, ker trenutno preučujemo vprašanje z vidika konkretnega položaja toženca, prav tako menim, da uporaba zadevne možnosti pri več krajih dostave na ozemlju ene države članice ni v nasprotju z varstvom, ki ga lahko upravičeno pričakuje od Uredbe št. 44/2001.

106. Toženec, ki je stranka pogodbe o mednarodni prodaji, mora pričakovati, da bo na podlagi možnosti, ki jo ima tožnik na voljo v členu 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001, morebiti tožen pred sodiščem druge države članice, kot je država njegovega stalnega prebivališča. Toženec ve, da ima tožnik v skladu s to določbo možnost, da ga toži pred sodiščem v kraju izpolnitve karakteristične storitve iz pogodbe. V tej zadevi bi morala družba LEXX International Vertrieb, ki je dostavila zadevno blago v Avstrijo, vedeti, da jo lahko ob sporu družba Color Drack toži pred avstrijskim sodiščem.

107. Menim, da za toženca ni bistvene razlike med eno in več dostavami, ki bi lahko povzročile, da bi bilo več pristojnih sodišč v eni državi članici. Glavna težava za družbo ali posameznika, vpletenega v mednarodni spor, je možnost zagovarjanja svojih interesov v drugi državi, kot je njegova. Ta družba ali ta posameznik sta tako prisiljena izbrati pravnega svetovalca, s katerim se lahko sporazumeva in pozna jezik, postopek in delovanje sodišč te druge države. Ko toženec najde takšnega svetovalca in se odloči, da mu bo zaupal, vprašanje, ali ga mora ta zastopati v navedeni državi pred sodiščem enega ali drugega kraja, dejansko vpliva samo na znesek njegovih stroškov.

108. Poleg tega lahko pri več krajih dostave v isti državi članici toženec, ki pozna te kraje, saj so določeni s pogodbo, predvidi, pred katerimi sodišči te države bi lahko bil tožen, s tem da se seznani z veljavnimi nacionalnimi predpisi.

109. Končno je treba pri presoji dometa člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 opozoriti, da imajo pogodbene stranke možnost omejiti ali zavrniti možnost uporabe izbire pristojnosti, predvidene v tej določbi. Tako lahko soglasno določijo, katerega izmed različnih krajev dostave je treba izbrati kot merilo za pristojnost. Člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 določa namreč, da naj bi se uporabljala merila za avtonomno pristojnost, „razen če ni drugače dogovorjeno“.

110. Podobno lahko pogodbene stranke enega ali več pristojnih sodišč za obravnavanje sporov, ki izhajajo iz te pogodbe, določijo tudi z dogovorom o pristojnosti, ki je napisan v eni od oblik, zahtevanih v členu 23 Uredbe št. 44/2001.

111. Na podlagi teh preudarkov menim, da se izbira pristojnosti, določena v členu 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001, uporablja pri več krajih dostave, če se vsi ti kraji nahajajo na ozemlju ene države članice.

112. Menim, da to stališče ne nasprotuje rešitvi, ki jo je Sodišče sprejelo v zgoraj navedeni sodbi Besix.

113. V zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, je šlo za vprašanje, ali se izbira pristojnosti, določena v členu 5, točka 1, Bruseljske konvencije, uporablja, kadar je zadevna obveznost vsebovala klavzulo o izključnosti, s katero sta se družbi zavezali, da bosta skupaj ukrepali v okviru javnega naročila in da se ne bosta povezali z drugimi partnerji.

114. Sodišče je razsodilo, da se ta izbira pristojnosti ne uporablja v tem primeru, ker se je sporna pogodbena obveznost nanašala na obveznost opustitve, ki ni vsebovala nobene krajevne omejitve. Zato je Sodišče ugotovilo, da ni bilo mogoče določiti samo enega kraja izpolnitve, ker je morala biti zadevna obveznost izpolnjena v vseh državah članicah.

115. Menim, da te rešitve ni mogoče prenesti, kadar vsi kraji izpolnitve pogodbe ležijo v eni državi članici.(30)

116. Sedaj je treba preučiti, ali lahko tožnik na podlagi Uredbe št. 44/2001 tožbo vloži pri sodišču kraja dostave po svoji izbiri ali pri sodišču določenega kraja izpolnitve obveznosti.

B –    Vprašanje, ali lahko tožnik na podlagi člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 tožbo vloži pri sodišču kraja dostave po svoji izbiri ali pri sodišču določenega kraja izpolnitve obveznosti

117. Komisija zatrjuje, da bi moral tožnik, če je med različnimi dostavami ena glavna, medtem ko se za druge dostave zdi, da so postranske, tožbo vložiti pri sodišču kraja izpolnitve glavne dostave. Če glavne dostave ne bi bilo, bi lahko tožnik toženca tožil pred sodiščem enega od krajev dostave po svoji izbiri.

118. Komisija torej predlaga, da se v okvir člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 prenese razlikovanje med glavno obveznostjo in pomožno obveznostjo, ki je razdelano v zgoraj navedeni sodbi Shenavai.

119. Predlogu Komisije nisem naklonjen zaradi naslednjih razlogov.

120. Prvič, menim, da ta predlog nima nobene podlage v Uredbi št. 44/2001.

121. Cilj člena 5, točka 1(b), te uredbe, kot smo ugotovili, je dodeliti tožbe na podlagi iste pogodbe samo enemu sodišču. Poleg tega določa, da gre pri tem sodišču za sodišče kraja izpolnitve karakteristične storitve iz pogodbe, da bi ga lahko stranke z lahkoto določile, in da na splošno ustreza sodišču, ki je najtesneje povezano z elementi spora.

122. Navedel sem že, da je cilj predvidljivosti, ki ga želi doseči Uredba št. 44/2001, izpolnjen, če so vsi kraji dostave v isti državi članici, pri čemer toženec ve, da je lahko, razen če je drugače dogovorjeno, tožen pred sodiščem v enem od teh krajev izpolnitve.

123. Prav tako smo ugotovili, da če se tožba nanaša brez razlikovanja na vse dostave, so vsa sodišča, v katerih krajevni pristojnosti je bila opravljena dostava, enako povezana z elementi spora. Cilj bližine, ki je temelj za člen 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, je torej enako izpolnjen, če tožnik toženca toži pred sodiščem katerega koli kraja dostave.(31)

124. Na podlagi teh ugotovitev v Uredbi št. 44/2001 ne najdem dobrega razloga za uvedbo novih meril, katerih namen je določiti, katero sodišče bo odločalo o sporu pri več krajih dostave, kadar se tožba nanaša na vse dostave.

125. Drugič, menim, da bi trditev Komisije, če bi se upoštevala, povzročila, da bi se v sistem izbirne pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, določen v Uredbi št. 44/2001, ponovno uvedla zapletena merila, ki jih je zakonodajalec Skupnosti očitno želel odpraviti. Pogodbene stranke bi namreč zelo težko jasno določile, kdaj gre pri dostavi za glavno dostavo. Taka razvrstitev bi bila ponovno odvisna od dodatnih pojasnil, ki bi jih lahko zagotovila samo sodna praksa.

126. Zato menim, da Uredba št. 44/2001 ne upravičuje določitve meril, kot so merila, ki jih je predvidela Komisija, da bi opredelila, pred sodiščem katerega kraja dostave bi moral biti toženec tožen.

127. Zato prav tako menim, da Uredba št. 44/2001 tožniku ne podeljuje pravice, da tožbo vloži pri sodišču katerega koli kraja dostave. Menim, da cilj te uredbe ni zagotoviti tožniku tako svobodo izbire. Po mojem mnenju člen 5, točka 1(b), navedene uredbe zahteva, da lahko tožnik toženca toži pred sodiščem enega od krajev dostave blaga in da to sodišče obravnava vse spore v zvezi z isto pogodbo. Z drugimi besedami ta določba zahteva, da lahko tožnik toženca toži pred sodiščem, v katerega krajevni pristojnosti je kraj, kamor je bila opravljena dostava, in da je to sodišče edino pristojno nacionalno sodišče za obravnavanje vseh sporov, ki se nanašajo na pogodbo o prodaji blaga med strankami.

128. Vendar pa gre pri vprašanju, ali so vsa sodišča, v katerih pristojnosti je bila opravljena dostava, pristojna za obravnavanje take tožbe, ki se nanaša na vse dostave, oziroma ali ta vrsta spora sodi v pristojnost posebej enega od teh sodišč, po mojem mnenju za postopkovno avtonomijo države članice, na katere ozemlje je bilo blago dostavljeno.

129. Če torej pravo te države članice ne predvideva pravil o posebni pristojnosti, je lahko toženec, kadar se tožba nanaša na vse dostave, tožen pred sodiščem enega od krajev dostave, po tožnikovi izbiri.

130. Na podlagi teh elementov predlagam, da se na vprašanje, ki ga je postavilo Oberster Gerichtshof, odgovori, da se člen 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 uporablja pri več krajih dostave, če je bilo blago po dogovoru strank dostavljeno v različne kraje na ozemlju ene države članice. Kadar se tožba nanaša na vse dostave, bo na vprašanje, ali lahko tožnik toženca toži pred sodiščem kraja dostave po svoji izbiri ali samo pred sodiščem enega od teh krajev, odgovorilo pravo države članice, na ozemlje katere je bilo blago dostavljeno. Če pravo te države ne določa pravil o posebni pristojnosti, lahko tožnik toženca toži pred sodiščem kraja dostave po svoji izbiri.

IV – Predlog

131. Na podlagi zgoraj navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Oberster Gerichtshof, odgovori na naslednji način:

Člen 5, točka 1(b), Uredbe Sveta št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah se uporablja pri več krajih dostave, če je bilo blago po dogovoru strank dostavljeno v različne kraje na ozemlju ene države članice. Kadar se tožba nanaša na vse dostave, bo na vprašanje, ali lahko tožnik toženca toži pred sodiščem kraja dostave po svoji izbiri ali samo pred sodiščem enega od teh krajev, odgovorilo pravo države članice, na ozemlje katere je bilo blago dostavljeno. Če pravo te države ne določa pravil o posebni pristojnosti, lahko tožnik toženca toži pred sodiščem v kraju dostave po svoji izbiri.

---

1 – Jezik izvirnika: francoščina.

---

2 – Uredba z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2001, L 12, str. 1).

---

3 – (UL 1972, L 299, str. 32). Konvencija, kot je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska (UL L 304, str. 1, in – spremenjeno besedilo – str. 77), s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike (UL L 388, str. 1), s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike (UL L 285, str. 1) ter s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske (UL 1997, C 15, str. 1). Konsolidirana različica Bruseljske konvencije, kot je bila spremenjena s temi štirimi konvencijami o pristopu, je bila objavljena (UL 1998, C 27, str. 1, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija).

---

4 – Tri države članice, Kraljevina Danska, Irska in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, so pridobile pravico, da načeloma ne sodelujejo v ukrepih, sprejetih na podlagi naslova IV Pogodbe. Vendar pa sta Irska in Združeno kraljestvo sprejeli, da ju zavezuje Uredba št. 44/2001 (glej dvajseto uvodno izjavo te uredbe). Kraljevina Danska je prav tako privolila, da bo uporabljala Uredbo št. 44/2001 na podlagi Sporazuma z dne 19. oktobra 2005, odobrenega s Sklepom Sveta 2005/790/ES z dne 20. septembra 2005 o podpisu Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Dansko o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, v imenu Skupnosti (UL L 299, str. 61). V skladu s členom 68 Uredbe št. 44/2001 se Bruseljska konvencija še naprej uporablja za del ozemlja držav članic, ki ne sodijo na področje uporabe Pogodbe, kot je opredeljeno v členu 299 Pogodbe. Nazadnje se Uredba št. 44/2001 uporablja od 1. maja 2004 za deset novih držav članic Evropske unije.

---

5 – Člen 66 Uredbe.

---

6 – Devetnajsta uvodna izjava Uredbe št. 44/2001.

---

7 – V nadaljevanju: Color Drack.

---

8 – V nadaljevanju: LEXX International Vertrieb.

---

9 – Nemška vlada se v zvezi s tem sklicuje na nemško različico („der Ort in einem Mitgliedstaat“), angleško različico („the place in a Member State“) in francosko različico („le lieu d’un État membre“).

---

10 – Sodba z dne 19. februarja 2002 (C-256/00, Recueil, str. I-1699).

---

11 – Sodbi z dne 16. maja 2002 v zadevi Schilling in Nehring (C‑63/00, Recueil, str. I‑4483, točka 24) in z dne 10. decembra 2002 v zadevi British American Tobacco (Investments) in Imperial Tobacco (C‑491/01, Recueil, str. I‑11453, točke od 203 do 206 in navedena sodna praksa). Za nedavno uporabo glej sodbo z dne 14. decembra 2006 v zadevi ASML (C‑283/05, še neobjavljena v ZOdl., točki 16 in 22).

---

12 – Postal člen 293 ES.

---

13 – Sodba z dne 13. julija 1993 v zadevi Mulox IBC (C-125/92, Recueil, str. I-4075, točka 11).

---

14 – UL 1979, C 59, str. 1 in 22.

---

15 – 14/76, Recueil, str. 1497, točki 11 in 13.

---

16 – Ta razlaga je bila potrjena ob sklenitvi Konvencije z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ki je v nekaterih jezikovnih različicah spremenila člen 5, točka 1, Bruseljske konvencije, da bi opredelila, da je obveznost, katere kraj izpolnitve določi pristojno sodišče v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji, „zadevna obveznost“ (l’obligation qui sert de base à la demande). Ista formulacija je bila povzeta v členu 5, točka 1(a), Uredbe št. 44/2001.

---

17 – Sodba z dne 6. oktobra 1976 (12/76, Recueil, str. 1473, točka 13).

---

18 – Zgoraj navedena sodba Besix, točka 27 in navedena sodna praksa.

---

19 – Sodba z dne 5. oktobra 1999 (C-420/97, Recueil, str. I-6747).

---

20 – Sodba z dne 15. januarja 1987 (266/85, Recueil, str. 239).

---

21 – Ibidem, točka 19.

---

22 – Zgoraj navedena sodba Besix, točka 26 in navedena sodna praksa.

---

23 – Ibidem, točka 25.

---

24 – UL L 266, str. 1, v nadaljevanju: Rimska konvencija. Če Bruseljska konvencija vsebuje izbiro pristojnosti, ki tožniku omogoča, da izbira med sodišči različnih držav članic, bi se lahko države članice bale, da se bo tožnik odločil tožbo vložiti pri sodišču samo zato, ker bi bila veljavna zakonodaja v tej državi zanj ugodnejša. Cilj Rimske konvencije je zmanjšati to tveganje, znano pod imenom „forum shopping“, tako da veljavno nacionalno materialno pravo določi sodišče, ki obravnava spor. Njen namen je tako zagotoviti, da je rešitev po temelju enaka kljub sodišču, ki ga izberejo stranke v sporu. Ta konvencija se je uporabljala v petnajstih državah članicah Unije pred širitvijo 1. maja 2004. Deset novih držav članic, ki so k Uniji pristopile ta dan, je Rimsko konvencijo prav tako podpisalo 14. aprila 2005. Komisija je 14. januarja 2003 sprejela ukrepe za prenos te konvencije v uredbo. 15. decembra 2005 je predstavila predlog uredbe v tem smislu (predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih (Rim I), COM(2005) 650 konč.).

---

25 – V zvezi z Rimsko konvencijo glej zlasti težavo glede artikulacije med členom 4(2) Konvencije, ki določa domnevo v korist prava stalnega prebivališča stranke, ki mora opraviti karakteristično storitev iz pogodbe, in členom 4(5) Konvencije, ki določa, da je treba to domnevo zavrniti, kadar izhaja iz vseh okoliščin, da je pogodba tesneje povezana z drugo državo.

---

26 – Sodba z dne 29. junija 1994 v zadevi Custom Made Commercial (C-288/92, Recueil, str. I-2913, točki 14 in 15).

---

27 – Spomnimo, da člen 5, točka 1(a), Uredbe št. 44/2001 določa, da „je v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji [lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici tožena v drugi državi članici] pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti“.

---

28 – Predlog Uredbe Sveta (ES) o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (COM(1999) 348 konč.).

---

29 – V tej zvezi glej zgoraj navedeno sodbo Besix, točka 25.

---

30 – Menim, da bi bilo mogoče rešitev, sprejeto v zgoraj navedeni sodbi Besix, prenesti, če bi bili kraji dostave v različnih državah članicah. V tem primeru menim, da se izbira pristojnosti, določena v členu 5, 1(b), Uredbe št. 44/2001, ne bi upoštevala, ker cilj predvidljivosti ne bi mogel biti izpolnjen, saj bi se sodišča, ki bi bila morebiti pristojna na podlagi te določbe, nahajala na ozemlju več držav članic. Prav tako menim, da v tem primeru ob upoštevanju cilja predvidljivosti pravil o pristojnosti, ki ga želi doseči Uredba št. 44/2001, in težav pri uporabi člena 5, točka 1(a), te uredbe, ta zadnja določba tudi ne bi prišla v poštev. Uporaba te zadnje določbe bi morala biti zaradi njene izključno subsidiarne narave omejena na domnevo, ki jo je Komisija predvidela v predlogu uredbe iz leta 1999, to pomeni, kadar je kraj dostave blaga ali kraj opravljanja storitev v tretji državi. Kadar se blago dostavi v več držav članic oziroma kadar se storitve opravijo v več državah članicah, menim, da je pristojno sodišče lahko samo sodišče stalnega prebivališča toženca, v skladu z načelom, navedenim v členu 2 Uredbe št. 44/2001.

---

31 – Položaj bi bil drugačen, če bi se tožba nanašala izključno na blago ene ali več dostav posebej. V takem primeru menim, da bi cilj bližine, ki je osnova za člen 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001, tožnika zavezoval, da tožbo vloži pri sodišču ali pri enem od sodišč kraja dostave tega blaga.