1

Tožeči stranki HEG Ltd in Graphite India Ltd sta indijski družbi, ki proizvajata in izvažata zadevni proizvod. Tega sestavljajo grafitne elektrode in elektrodni nastavki s specifično gostoto 1,65 g/cm3 in električnim uporom 6,0 μΩm ali manj, kar omogoča zelo veliko oskrbo z električno energijo (v nadaljevanju: zadevni proizvod).

2

Zaradi prijav, ki ju je julija 2003 v imenu družb SGL Carbon Group GmbH (v nadaljevanju: SGL) in UCAR SA, vložilo European Carbon and Graphite Association (Evropsko združenje za ogljik in grafit), ki predstavlja znaten delež sektorja Skupnosti, ki proizvaja zadevni proizvod, je Komisija 21. avgusta 2003 z dvema ločenima mnenjema najavila začetek protidampinškega in protisubvencijskega postopka v zvezi z uvozom zadevnega proizvoda s poreklom iz Indije (UL C 197, str. 2 in 5). Preiskava se je nanašala na obdobje med in (v nadaljevanju: obdobje preiskave). Preučitev gibanj, pomembnih za analizo škode, je zajemala obdobje od do konca obdobja preiskave (v nadaljevanju: obdobje pregleda).

3

Komisija je poslala vprašalnike vsem strankam, za katere je znano, da jih to zadeva, in vsem drugim družbam, ki so se javile v roku, določenem v obvestilu o začetku pregleda, ter indijskim javnim organom. Prejela je odgovore obeh tožečih strank, obeh proizvajalcev Skupnosti, v imenu katerih sta bili vloženi prijavi, osmih družb uporabnic in dveh nepovezanih uvoznikov. Poleg tega je ena družba v pisni obliki posredovala podatke o količini, dve združenji uporabnikov pa sta predložili pisna stališča.

4

Preverjanja na kraju samem so bila uvedena pri petih proizvajalcih Skupnosti, dveh nepovezanih uvoznikih v Skupnost, štirih uporabnikih in dveh tožečih strankah.

5

Tožeči stranki sta se 13. novembra 2003 prvič sestali s Komisijo.

6

Tožeči stranki sta 3. in in Komisiji poslali nadaljnje pripombe.

7

Komisija je 15. aprila 2004 izdala objavo v zvezi z uporabo protidampinških in protisubvencijskih ukrepov, veljavnih v Skupnosti po širitvi, ki vključuje Republiko Ciper, Republiko Estonijo, Republiko Madžarsko, Republiko Latvijo, Republiko Litvo, Republiko Malto, Republiko Poljsko, Slovaško republiko, Republiko Slovenijo in Republiko Češko, ter možnostjo njihovega preverjanja (UL C 91, str. 2, v nadaljevanju: objava o možnosti pregleda ukrepov zaradi širitve).

8

Komisija je 27. aprila 2004 tožečima strankama poslala tri obvestila s posebnimi informacijami.

9

Komisija je 19. maja 2004 sprejela Uredbo (ES) št. 1008/2004 o uvedbi začasne protisubvencijske dajatve na uvoz nekaterih sistemov grafitnih elektrod s poreklom iz Indije (UL L 183, str. 35) in Uredbo Komisije (ES) št. 1009/2004 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih sistemov grafitnih elektrod s poreklom iz Indije (UL L 183, str. 61) (v nadaljevanju: začasna protisubvencijska uredba in začasna protidampinška uredba). Tega dne je tožečima strankama poslala dopis, v katerem je podrobno navedla svoje ugotovitve v zvezi s pripombami tožečih strank med postopkom.

10

Tožeči stranki sta 27. maja 2004 Komisiji poslali svoje ugotovitve v zvezi z obvestili s posebnimi informacijami in začasnimi uredbami.

11

Tožeči stranki sta se 14. junija 2004 drugič sestali s Komisijo.

12

Tožeči stranki sta 22. junija 2004 Komisiji sporočili svoje pripombe po sestanku .

13

Komisija je 9. julija 2004 tožečima strankama z dopisom posredovala dve splošni obvestili, ki sta vsebovali bistvena dejstva in razloge, na katerih temeljita predloga za uvedbo protidampinških in končnih izravnalnih dajatev, ter splošno obvestilo, ki se je nanašalo na postopka z vidika škode, vzročne zveze in interesa Skupnosti.

14

Tožeči stranki sta z dopisom z dne 19. julija 2004 podali pripombe na različna obvestila Komisije. Predlagali sta tudi nov sestanek in opozorili na možnost v zvezi z zavezami.

15

Svet je 13. septembra 2004 sprejel Uredbo (ES) št. 1628/2004 o uvedbi dokončnih izravnalnih dajatev in o dokončnem pobiranju začasnih dajatev, uvedenih na uvoz nekaterih sistemov grafitnih elektrod s poreklom iz Indije (UL L 295, str. 4), ter Uredbo (ES) št. 1629/2004 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev in o dokončnem pobiranju začasnih dajatev, uvedenih na uvoz nekaterih sistemov grafitnih elektrod s poreklom iz Indije (UL L 295, str. 10) (v nadaljevanju: izpodbijana protisubvencijska uredba oziroma izpodbijana protidampinška uredba; skupaj: izpodbijani uredbi).

16

Tožeči stranki sta 30. novembra 2004 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložili to tožbo.

17

Komisija je z vlogo, vpisano pri sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 21. aprila 2005, predlagala, naj se ji dovoli intervencija v podporo predlogom Sveta. S sklepom z dne je predsednik prvega senata Sodišča prve stopnje to intervencijo dovolil. Komisija je z dopisom z dne Sodišče prve stopnje obvestila, da se odpoveduje vložitvi intervencijske vloge, vendar se bo morda udeležila obravnave.

18

Po spremembi sestave senata Sodišča prve stopnje je bil sodnik poročevalec razporejen v peti senat. Temu senatu je bila torej dodeljena obravnavana zadeva.

19

Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (peti senat) odločilo, da začne ustni postopek.

20

V okviru ukrepov procesnega vodstva je Sodišče prve stopnje pozvalo Svet, naj predloži določene dokumente in odgovori na določena vprašanja. Svet je tej zahtevi ugodil.

21

Glavni stranki v sporu in intervenientka so podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja, ki jih je Sodišče prve stopnje postavilo na javni obravnavi 4. junija 2008.

22

Tožeči stranki Sodišču prve stopnje predlagata, naj:

23

Svet Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

24

Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj tožbo zavrne.

25

Tožeči stranki navajata pet tožbenih razlogov. Prvi temelji na tem, da je bila preiskava začeta zgolj proti indijskemu uvozu zadevnega proizvoda, drugi se nanaša na nepravilnost preiskav, ker so se opravljale na podlagi Skupnosti zgolj petnajstih držav članic, tretji na to, da je bil indijski mehanizem izdajanja dobropisov za uvozne dajatve napačno opredeljen za subvencijo, in da je bil napačno določen znesek izravnalnih dajatev, četrti in peti pa se nanašata zlasti na to, da se pri analizi škode, povzročene industriji Skupnosti, niso upoštevali učinki preteklih protikonkurenčnih praks in uvoza zadevnega proizvoda s poreklom iz drugih držav.

26

Tožeči stranki menita, da so institucije kršile člen 9(5) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 1996, L 56, str. 1), člen 9(2) Sporazuma o izvajanju člena VI splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 (UL L 336, str. 103, v nadaljevanju: protidampinški sporazum iz leta 1994), načelo prepovedi diskriminacije, ter storile očitno napako pri presoji, ker so opravljale protidampinško preiskavo zgolj proti indijskemu uvozu zadevnega proizvoda.

27

Tožeči stranki v bistvu trdita, da so institucije kršile načelo prepovedi diskriminacije, ker niso same začele preiskave proti uvozu iz ostalih držav, ki lahko povzroči damping, ali ker niso spodbudile vložitve prijave, ki bi omogočila začetek vzporednega postopka. Navajata, da Komisija ne bi smela sprejeti v obravnavo zgolj prijave, ki ju zadeva, in da bi morala bodisi na podlagi člena 5(6) Uredbe št. 384/96 začeti vzporedno preiskavo proti uvozu iz drugih držav bodisi obvestiti prijaviteljici, da se bo postopek končal, če ne bosta vložili prijave tudi proti ostalim zadevnim državam. Navajata, da sta prijaviteljici s proizvajalci iz zadevnih tretjih držav gospodarsko tesno povezani – ta povezanost pa zajema celo skupno udeležbo pri usklajenem ravnanju, ki ga je sankcionirala Komisija – kar pojasnjuje, zakaj je bila prijava vložena proti indijskemu uvozu. Navajata tudi, da je iz različnih elementov prijave ali informacij, ki sta jih posredovali Komisiji, razviden obstoj dampinga zadevnih proizvodov s poreklom iz drugih držav, razen Indije (Združene države, Poljska, Japonska, Rusija, Kitajska, Mehika).

28

Tožeči stranki menita, da je treba načelo prepovedi diskriminacije spoštovati tudi pri sprejemanju sklepa o začetku preiskave. Čeprav besedilo člena 9(5) Direktive št. 348/96 zadeva zgolj države, za katere je bilo ugotovljeno, da so povzročile škodljivi damping, bi iz povezane uporabe tega člena in načela prepovedi diskriminacije izhajalo, da pokrivata tudi različno obravnavanje, ki je posledica preiskave proti uvozu s poreklom iz zgolj ene države, čeprav dokazi, zbrani po začetku preiskave, na prvi pogled kažejo na to, da bi bilo treba vključiti tudi uvoz s poreklom iz ostalih držav.

29

Tožeči stranki v zvezi s tem navajata, da je člen 9(5) Uredbe št. 384/96 posebej pomemben, ker izhaja iz člena 9(2) protidampinškega sporazuma iz leta 1994, ki izraža načelo države z največjimi ugodnostmi. To načelo naj bi na področju dampinga pomenilo, da s protidampinškimi dajatvami ne sme biti nepravično omejen dostop na trg blagu s poreklom iz države članice Svetovne trgovinske organizacije (STO), medtem ko za uvoz s poreklom iz drugih držav, čeprav povzroča damping in škodo, teh dajatev ne bi bilo treba plačati. Komisija naj torej brez preiskave ne bi mogla ugotoviti obstoja dampinga in natančnega obsega očitne škode.

30

Nadalje tožeči stranki menita, da so institucije storile očitno napako pri presoji, ker so menile, da predloženi dokazi niso zadostovali za začetek preiskav o uvozu iz drugih držav, razen iz Indije. Z opustitvijo preiskave naj bi bilo kršeno tudi načelo dobrega upravljanja.

31

Tožeči stranki Komisiji tudi očitata, da je pri določitvi zadevnega proizvoda ravnala diskriminatorno. Uvoz iz Kitajske naj bi bil izločen iz preiskave, ker zadevni proizvodi niso bili izdelani z uporabo prvovrstnega igelnega koksa, medtem ko naj Komisija pri indijskem uvozu ne bi dovolila izločitve grafitnih elektrod in elektrodnih nastavkov, uporabljenih za tovrstne elektrode, ki se izdelujejo brez prvovrstnega igelnega koksa, ker proizvod opredeljujejo osnovne fizične in tehnične lastnosti končnega proizvoda in njegove končne uporabe, ne glede na uporabljene surovine. Navajata, da je končna uporaba kitajskih proizvodov enaka kot pri spodnji lestvici zadevnega proizvoda.

32

Na koncu v okviru tega tožbenega razloga tožeči stranki navajata, da naj bi bile kršene njune pravice obrambe, ker so bile iz različice prijave, ki ne vsebuje zaupnih podatkov, izločeni nekateri dokazni elementi, ker naj bi škodili bistvenim poslovnim interesom konkurenta. Poleg tega naj bi pri tem šlo za dodaten element, ki dokazuje tajne dogovore med prijaviteljicama in določenimi uvozniki zadevnega proizvoda s sedežem v tretjih državah, zaradi katerega se teh elementov ni upoštevalo.

33

Svet izpodbija trditve tožečih strank.

34

Ta očitek je treba takoj zavrniti, ker nima dejanske podlage. Prvič, iz uvodnih izjav od 11 do 14 začasne protidampinške uredbe, na katere se sklicuje uvodna izjava 6 izpodbijane protidampinške uredbe, izhaja, da uporaba prvovrstnega igelnega koksa za institucije ni bil sestavni del opredelitve zadevnega proizvoda. Drugič, tožeči stranki nista predložili dokaza, da naj bi se institucije pri izločitvi kitajskega uvoza iz preiskave oprle na okoliščino, da se teh uvoženih proizvodov ne izdeluje s pomočjo prvovrstnega igelnega koksa.

35

V skladu s ustaljeno sodno prakso splošno načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije prepoveduje, prvič, različno obravnavanje primerljivih položajev in, drugič, enako obravnavanje različnih položajev, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno (glej sodbo Sodišča z dne 15. aprila 2005 v zadevi Belgija proti Komisiji, C-110/03, ZOdl., str. I-2801, točka 71 in navedena sodna praksa).

36

Nedvomno ima Komisija na podlagi člena 5(6) Uredbe št. 384/96 v določenih posebnih okoliščinah pravico začeti preiskavo na lastno pobudo. Nesporno je tudi, da prijavitelju običajno predlaga, naj razširi področje uporabe svoje prijave. Vendar se ni treba spraševati, ali bi morala tako ravnati v obravnavanem primeru. Različno obravnavanje v zvezi z začetkom protidampinškega postopka zgolj proti indijskemu uvozu, čeprav so obstajali dokazi, da bi bila preiskava upravičena tudi proti drugemu uvozu – tudi če bi bilo dokazano – namreč ne bi moglo biti kršitev člena 9(5) temeljne protidampinške uredbe št. 384/96, člena 9(2) protidampinškega sporazuma iz leta 1994 niti splošnega načela enakega obravnavanja.

37

Prvič, člen 9(5) Uredbe št. 384/96 natančno določa, da se „proti dumpinška [protidampinška] dajatev uvede v obliki ustreznih zneskov na nepristranski osnovi za uvoz izdelka iz vseh virov, za katere se izkaže, da so dumpinški [dampinški] in da povzročajo škodo, razen za uvoz iz tistih virov, od katerih so bile sprejete zaveze v skladu z določbami te uredbe.“

38

Iz samega besedila te določbe izhaja, da je prepovedana diskriminatorna obravnava uvoza, za katerega so bile plačane protidampinške dajatve za uvoz enakega proizvoda (glej v tem smislu Sodbo sodišča prve stopnje z dne 12. septembra 2002 v zadevi Europe Chemi-Con (Nemčija) proti Svetu, T-89/00, Recueil, str. II-3651, točka 58). V obravnavanem primeru pa gre za domnevno različno obravnavanje uvoza, za katerega so bile plačane protidampinške dajatve, in uvoza, ki ni bil predmet preiskave. Dejansko stanje v zadevi torej ne spada na področje uporabe člena 9(5) Uredbe št. 384/96.

39

Drugič, v zvezi s členom 9(2) protidampinškega sporazuma iz leta 1994 je treba poudariti, da ima enako področje uporabe kot člen 9(5) Uredbe št. 384/96, ker prepoveduje diskriminatorno obravnavanje pri pobiranju protidampinških dajatev za proizvod glede na vir obravnavanega uvoza. Zato ga v tem primeru ni mogoče uporabiti.

40

Tretjič, tudi trditev v zvezi s kršitvijo splošnega načela enakega obravnavanja je treba zavrniti.

41

Seveda okoliščina, da je v členu 9(5) Uredbe št. 384/96 izraženo načelo enakega obravnavanja (zgoraj v točki 38 navedena sodba Europe Chemi-Con (Nemčija) proti Svetu, točka 51), ne izključuje, da morajo institucije to načelo spoštovati pri uporabi drugih določb Uredbe št. 384/96 (glej v zvezi s členom 2(7)(b) te uredbe Sodbo sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2003 v zadevi Changzhou Hailong Electronics & Light Fixtures in Zhejiang Yankon proti Svetu, T-255/01, Recueil, str. II-4741, točki 60 in 61).

42

Vendar mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, v skladu s katerim se ne more nihče v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist nekoga drugega (glej Sodbo sodišča prve stopnje z dne 16. novembra 2006 v zadevi Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T-120/04, ZOdl., str. II-4441, točka 77 in navedena sodna praksa). Takšen pa je smisel trditev tožečih strank, ki v celoti slonijo na tem, da bi morala biti uvedena tudi preiskava proti drugemu uvozu. Zato načela enakega obravnavanja v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti in opustitev začetka preiskave proti drugim možnim virom dampinga ne vpliva na zakonitost izpodbijane protidampinške uredbe.

43

Posledično je treba zavrniti tudi trditve tožečih strank v zvezi s kršitvijo načela dobrega upravljanja in očitne napake pri presoji dokazov, ki sta jih predložili, ker z njimi dokazujeta, da bi morala Komisija začeti preiskavo proti uvozu iz tretjih držav. Zato očitki tožečih strank, da sta prijaviteljici vložili prijavo zgolj proti indijskemu uvozu, ne vplivajo na zakonitost izpodbijane protidampinške uredbe.

44

V skladu z ustaljeno sodno prakso je načelo upoštevanja pravic do obrambe temeljno načelo prava Skupnosti (sodba Sodišča z dne 27. junija 1991 v zadevi Al-Jubail Fertilizer proti Svetu, C-49/88, Recueil, str. I-3187, točka 15, in sodba Sodišča prve stopnje z dne v združenih zadevah Ajinomoto in NutraSweet proti Svetu, T-159/94 in T-160/94, Recueil, str. II-2461, točka 81).

45

Na podlagi tega načela mora biti podjetjem, ki jih zadeva postopek preiskave, ki mu sledi sprejetje protidampinške uredbe, med upravnim postopkom omogočeno, da primerno predstavijo svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokaznih elementih, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju dampinga in škode, ki naj bi s tem nastala (zgoraj v točki 44 navedena sodba Al-Jubail Fertilizer proti Svetu, točka 17; sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1997 v zadevi EFMA proti Svetu, T-121/95, Recueil, str. II-2391, točka 84, in zgoraj v točki 44 nadevena sodba Ajinomoto in NutraSweet proti Svetu, točka 83).

46

V tem primeru je treba ugotoviti, da nekateri dokazni elementi iz različice prijave, ki vsebuje zaupne podatke, niso bili povzeti v različici, ki ne vsebuje zaupnih podatkov. To zlasti velja za priloge k prijavi 1, od 5 do 7, od 9 do 11, od 15 do 18, 20 in 21, 23, 26, od 28 do 31, od 33 do 44 od skupno 45.

47

Vendar bi morali tožeči stranki institucijam omogočiti, da presodijo težave, ki jih lahko povzroča neobstoj povzetka zadevnih dokaznih elementov v različici prijave, ki ne vsebuje zaupnih podatkov (glej v tem smislu zgoraj v točki 44 navedeno sodbo Ajinomoto in NutraSweet proti Svetu, točki 109 in 110).

48

V tem primeru iz dokumentov, ki sta jih tožeči stranki posredovali v prilogi k tožbi, izhaja, da tega neobstoja povzetka, čeprav sta ga 3. oktobra 2003 na začetku postopka na kratko navedli v svojih stališčih v zvezi s prijavo, v nadaljnjih dopisih nista več omenjali.

49

Iz tega sledi, da tožeči stranki, če nista primerno opozorili Komisije in nato Sveta, ne moreta navajati kršitve svojih pravic do obrambe.

50

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

51

Tožeči stranki ne odobravata dejstva, da so bile z izpodbijanimi uredbami uvedene dajatve na ozemlju desetih novih držav članic, čeprav tam ni bila opravljena nobena preiskava, in zato menita, da ni pravne podlage za sprejetje teh dajatev. V tem naj bi se obravnavani položaj razlikoval od tistega pred širitvijo, ko so bile sprejete dajatve, za katere je bila opravljena preiskava na pravilni ozemeljski podlagi.

52

Takšna avtomatična širitev protidampinških in protisubvencijskih dajatev na deset novih držav članic naj bi bila v nasprotju s členom 1(2) in (3), členi od 2 do 7 ter členom 9(4) in (5) Uredbe št. 384/96 in tudi s členom 1(1) in členi od 8 do 12, 15 in 31 Uredbe Sveta (ES) št. 2026/97 z dne 6. oktobra 1997 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 288, str. 1). Toženi stranki v bistvu navajata, da te različne določbe, s tem da se sklicujejo bodisi na Skupnost bodisi na industrijo Skupnosti, nakazujejo na to, da se mora preiskava izvajati na podlagi točno opredeljenega ozemlja, namreč ozemlja Skupnosti, ne njegovega dela. To naj bi izhajalo tudi iz upoštevnih določb protidampinškega sporazuma iz leta 1994 in sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih, sklenjenega v STO (UL 1994, L 336, str. 156, v nadaljevanju: sporazum SIU). Poleg tega tožeči stranki navajata, da bi bilo treba opraviti preiskavo, ki bi vključevala deset novih držav članic, da bi natančno ugotovili stopnjo dampinga in škodo, ki naj bi bila povzročena s slednjim oziroma z domnevnimi subvencijami. Nazadnje opozarjata, da mora začetek protidampinškega postopka temeljiti na podatkih v zvezi s spremembami količine uvoza, na njegovem učinku na ceno podobnega proizvoda in njegovem vplivu na industrijo Skupnosti, tako da ukrepi, sprejeti na podlagi petnajstih držav članic, ne morejo biti avtomatično uvedeni za Skupnost 25 držav članic, brez preizkusa, ali bi se lahko začelo postopke na podlagi podobnih podatkov za razširjeno Skupnost.

53

Tožeči stranki v bistvu menita, da je imela Komisija pravico opraviti preiskavo ob upoštevanju skorajšnje širitve, ker ji nobena določba uredb št. 384/96 in št. 2026/97 ni prepovedovala poslati zahtev za informacije.

54

Zavračata trditve Sveta, ki temeljijo na metodologiji, ki je predlagana v objavi o možnosti pregleda ukrepov zaradi širitve. S tem mnenjem institucije ne morejo utemeljiti svojega odstopanja od upoštevnih predpisov. Čeprav tožeči stranki priznavata, da ti predpisi potrjujejo, da postopki v teku lahko privedejo do uvedbe dajatev v vseh novih državah članicah, pa v bistvu menita, da predlagane rešitve, zlasti možnost vmesnega pregleda s strani Komisije, niso pomembne za postopke, ki v trenutku širitve niso bili končani. Glede tega opozarjata, da se lahko vmesni pregled zahteva šele po preteku najmanj enega leta od uvedbe zadevnih ukrepov.

55

Okoliščina, ki naj bi jo v določenih posebnih primerih ugotovili, da razširitev analize na nove države članice bistveno ne spreminja ugotovitev preiskave, naj bi bila brez pomena v primerih, ki niso bili predmet obravnave.

56

Svet meni, da so bili protidampinški in protisubvencijski ukrepi upravičeno uvedeni v razširjeni Skupnosti. Zaradi manjšega splošnega gospodarskega pomena širitve naj bi ugotovitve preiskav, ki so se nanašale na Skupnost petnajstih držav članic, načeloma veljale tudi za razširjeno Skupnost, kar naj bi potrjevalo tudi majhno število zahtev za vmesni pregled. Navaja, da naj bi bil sistematičen pregled vseh protidampinških in protisubvencijskih ukrepov velika obremenitev in dodaten strošek za vse udeležence ter naj v praksi ne bi bil uresničljiv.

57

Svet trdi, da je objava možnosti pregleda ukrepov zaradi širitve kompleksna prehodna rešitev, ki izhaja iz diskrecijske pravice Komisije, na podlagi sistema dvostopenjskega pregleda, ki omogoča upravičene popravke.

58

Prvič, iz tega naj bi izhajalo, da se od 1. maja 2004 vsi veljavni protidampinški in protisubvencijski ukrepi avtomatično uporabljajo za uvoz v razširjeno Skupnost 25 držav članic in da naj bi se tudi ukrepi, če bi se jih moralo uvesti na podlagi preiskav v teku, ki so se začele pred , uporabljali za uvoz v 25 držav članic Skupnosti.

59

Drugič, sistem pregleda naj bi bil določen zato, da bi se lahko sprejemalo popravke. Glede tega Svet opozarja, da je bila Komisija na zahtevo vseh zainteresiranih strank pripravljena v skladu s členom 11(3) Uredbe št. 384/96 in členom 19 Uredbe št. 2026/97 opraviti popolni ali delni pregled protidampinških in protisubvencijskih ukrepov pred iztekom enega leta, ker je objavila, da bo uporabila pravico, da začne preiskavo na svojo pobudo. Svet navaja, da tožeči stranki nista izkoristili te možnosti, in meni, da je to zato, ker nista bili prepričani, da bi bile ugotovitve vmesnega pregleda zanju ugodne.

60

Poleg tega meni, da so očitki tožečih strank samo formalni, saj ne zatrjujeta, da bi bile ugotovitve preiskave, ki bi zajemala 25 držav članic, drugačne, in naj za vse te očitke ne bi predložili niti najmanjšega dokaza.

61

Nazadnje Svet poudarja, da je Komisija zaradi celovitosti obravnave analizirala učinke širitve na vse nekončane zadeve, vključno z obravnavanima postopkoma, in da se ugotovitve niso znatno razlikovale.

62

Ni sporno, da je preiskava potekala od 1. aprila 2002 do , ko je Skupnost sestavljalo zgolj petnajst držav članic, medtem ko sta bili začasni uredbi sprejeti in , ko je Skupnost sestavljalo 25 držav članic.

63

Treba je poudariti, da protidampinške dajatve ne sankcionirajo predhodnega ravnanja, temveč so zaščitni ukrep zoper nelojalno konkurenco, ki izhaja iz dampinga in subvencij (glej v zvezi s protidampinškimi dajatvami sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. novembra 2006 v zadevi Nanjing Metalink proti Svetu, T-138/02, ZOdl., str. II-4347, točka 60). Poleg tega mora določanje škode v skladu s členom 3(2) Uredbe št. 384/96 in členom 8(2) Uredbe št. 2026/97 temeljiti na pozitivnih dokazih in vključevati objektivno presojo, prvič, obsega dampinškega in subvencioniranega uvoza ter njunega učinka na cene na trgu Skupnosti za podobne izdelke in, drugič, posledičnega vpliva tega uvoza na industrijo Skupnosti.

64

Iz tega izhaja, da je treba pri določanju protidampinških in izravnalnih dajatev upoštevati sestavo Skupnosti v trenutku njihovega sprejetja. Če Komisija med preiskavo ni zbrala informacij z vidika širitve in se torej te nanašajo le na Skupnost petnajstih držav članic, bi morala Komisija, ko je sprejela začasni uredbi, oziroma Svet, ko je sprejel izpodbijani uredbi, presoditi, če so te informacije upoštevne tudi za Skupnost, ki jo sestavlja 25 držav članic.

65

Seveda iz člena 6(1) Uredbe št. 384/96 in člena 11(1) Uredbe št. 2026/97 izhaja, da naj se ne bi upoštevale informacije, ki se nanašajo na obdobje po preiskavi. Vendar okoliščina, da je do širitve Skupnosti prišlo v obdobju po preiskavi, institucij v obravnavanem primeru ne more razbremeniti obveznosti, ki je navedena v prejšnji točki.

66

V zvezi s členom 6(1) Uredbe št. 384/96 je Sodišče prve stopnje že poudarilo, da je namen določitve obdobja preiskave in prepovedi upoštevanja podatkov, ki se nanašajo na obdobje, ki mu sledi, da se zagotovi reprezentativnost in zanesljivost rezultatov preiskave ter da na podatke, na podlagi katerih se ugotavlja damping in škoda, ne vpliva ravnanje zadevnih proizvajalcev po začetku protidampinškega postopka in torej, da je dokončna dajatev, uvedena na koncu postopka, ustrezna za odpravo škode, ki je posledica dampinga (zgoraj v točki 63 navedena sodba Nanjing Metalink proti Svetu, točka 59).

67

Poleg tega uporaba izraza „običajno“ v členu 6(1) Uredbe št. 384/96 dopušča izjeme od prepovedi upoštevanja informacij, ki se nanašajo na obdobje, ki sledi obdobju preiskave. Glede okoliščin v korist podjetij, na katere se nanaša preiskava, je bilo odločeno, da institucij Skupnosti ni mogoče zavezati k upoštevanju podatkov, ki se nanašajo na obdobje, ki sledi obdobju preiskave, razen če ti podatki ne odkrivajo novih dogodkov, pri čemer bi bila določena uvedba protidampinške dajatve očitno neustrezna (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 1996 v zadevi Sinochem Heilongjiang proti Svetu, T-161/94, Recueil, str. II-695, točka 88, in z dne v zadevi Euroalliages in drugi proti Komisiji, T-188/99, Recueil, str. II-1757, točka 75). Po drugi strani je treba, če podatki, ki se nanašajo na obdobje, ki sledi obdobju preiskave, zaradi odražanja obstoječega ravnanja zadevnih podjetij, upravičujejo uvedbo oziroma povečanje protidampinške dajatve, na podlagi zgoraj navedenega ugotoviti, da so jih institucije upravičene in celo dolžne upoštevati (zgoraj v točki 63 navedena sodba Nanjing Metalink proti Svetu, točka 61). Enako razlogovanje se lahko uporabi glede uporabe člena 11(1) Uredbe št. 2026/97, ki glede tega vsebuje enako besedilo kot člen 6(1) Uredbe št. 384/96.

68

Poleg tega je treba opozoriti, da imajo v skladu z ustaljeno sodno prakso institucije Skupnosti na področju ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih položajev, ki jih morajo preučevati (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. oktobra 2004 v zadevi Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, T-35/01, ZOdl., str. II-3663, točka 48 in navedena sodna praksa). Iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da je, če imajo institucije takšne pristojnosti, upoštevanje jamstev, ki jih pravni red Skupnosti določa za upravne postopke, še bolj pomembno in da je med temi jamstvi zlasti obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne dokaze v obravnavani zadevi (sodba Sodišča z dne v zadevi Technische Universität München, C-269/90, Recueil, str. I-5469, točka 14, in sodba Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Nölle proti Svetu in Komisiji, T-167/94, Recueil, str. II-2589, točka 73).

69

Ugotoviti je treba, da je pridružitev desetih novih držav članic med koncem obdobja preiskave in sprejetjem izpodbijanih uredb upošteven dejavnik, ki so ga bile institucije dolžne preučiti v smislu sodne prakse, navedene v točki 68, da bi presodile njegov vpliv na postopka v teku.

70

V nasprotju s trditvami Sveta zgolj zaradi navedbe, da naj bi bil splošni gospodarski pomen širitve majhen, institucije ne morejo biti razbremenjene zgoraj navedene obveznosti, kadar se takšna splošna ugotovitev ne nanaša na posebni gospodarski sektor, v katerega spada zadevni uvoz.

71

Objava o možnosti pregleda ukrepov zaradi širitve, ki jo je sprejela Komisija, nikakor ne more pomeniti zadostnega upoštevanja učinkov širitve na postopke v teku. Nasprotno, ta metoda pomeni, da se učinki širitve ne preučijo po uradni dolžnosti, ohrani pa se možnost naknadnega pregleda zadevnih ukrepov. Zgolj zaradi možnosti tega pregleda, ki se prepusti diskreciji Komisije in nastopi po sprejetju uredb, institucije ne morejo biti razbremenjene obveznosti, da se prepričajo, da širitev Skupnosti ne bi mogla vplivati na znesek protidampinških in protisubvencijskih dajatev.

72

Vendar iz splošnega obvestila, ki se nanaša na vidike obeh postopkov v zvezi s škodo, vzročno zvezo in interesom Skupnosti, izhaja, da je v obravnavanem primeru Komisija presodila posledice širitve na upoštevnost podatkov, ki so bili pridobljeni v obdobju preiskave. V tem dokumentu Komisija – ne da bi tožeči stranki njene ugotovitve izpodbijali – ugotavlja, da so, prvič, cene indijskega uvoza v nove države članice malce nižje kot cene, ki so bile ugotovljene v obdobju preiskave in, drugič, da je bil delež desetih novih držav z vidika prodaje, proizvodnje in uvoza neznaten. Poleg tega je v tem dokumentu omenjeno, da sta edina znana kraja proizvodnje v novih državah članicah na Poljskem in da je Komisija pridobila informacije na podlagi protidampinške preiskave, ki so jo opravili poljski organi leta 2003, iz katere izhaja, da so cene indijskega uvoza na Poljsko za 4 % nižje od cen uvoza v Skupnost.

73

S tem, da je Komisija takšen preskus opravila po obdobju preiskave, se je prepričala, da so informacije, ki so bile v obdobju preiskave pridobljene, še vedno upoštevne za Skupnost v njeni sestavi v trenutku sprejetja protidampinških in izravnalnih dajatev. S tem ni opustila svoje dolžnosti preučitve vseh upoštevnih dokazov v zadevi.

74

Iz predhodnih ugotovitev izhaja, da je treba zavrniti trditev, da bi morale institucije preskusiti, ali bi njihove informacije omogočile začetek preiskave v razširjeni Skupnosti. Iz tega namreč nujno izhaja, da so bile informacije, na podlagi katerih je Komisija odločila, da bo začela zadevne postopke, takšne, da so omogočale utemeljitev začetka preiskave v Skupnosti 25 držav članic.

75

Glede sklicevanja na določbe protidampinškega sporazuma z leta 1994 in sporazuma SIU zadostuje ugotovitev, da tožeči stranki nista izkazali, v čem naj bi se vsebinsko razlikovale od določb uredb št. 384/96 in št. 2026/97 za izvajanje posebnih obveznosti, ki jih vsebujeta.

76

Iz navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

77

Tožeči stranki trdita, da je izpodbijana protisubvencijska uredba v nasprotju z načelom sorazmernosti, s členi 1(1), 2(1)(a)(1)(ii) in 15(2) Uredbe št. 2026/97 ter njeno prilogo III, členoma 1(1)(a)(ii) in 19(3) sporazuma SIU ter da so bile pri njej storjene očitna napaka pri presoji in postopkovne napake, ker so bili zneski uvedenih izravnalnih dajatev neustrezni.

78

Uvodoma opozarjata, da indijski mehanizem izdajanja dobropisov za uvozne dajatve (v nadaljevanju: DEPB) izvozniku omogoča, da prejme uvozni dobropis v višini dajatev, plačanih za uvoz potrebnih surovin za izdelavo izvoženega proizvoda na enotni podlagi, v skladu s standardi „standard technical input-output“ (v nadaljevanju: standardi SION). Poudarjata pomen vračila dajatev, pobranih ob uvozu sestavin za izdelavo zadevnega proizvoda, zlasti najdražje med njimi, to je prvovrstnega igelnega koksa, ki ga v Indiji ni.

79

Tožeči stranki izpodbijata opredelitev za subvencijo, navedeno v izpodbijani protisubvencijski uredbi. V vsakem primeru naj bi bilo, če bi se sploh lahko govorilo o tem, da gre pri DEPB za elemente subvencije, v tej uredbi napačno odločeno, da je korist, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, enaka vsoti uvoznih dajatev, ki jih je navadno treba plačati za vsak uvoz. Subvencija naj bi bil lahko le prejeti presežek.

80

Prvič, ta ugotovitev naj bi izhajala iz povezane razlage člena 2(1)(a)(ii) Uredbe št. 2026/97 in njene priloge I(i). Tudi priloga II, točka I 2, naj bi potrjevala to razlago. Iz tega naj bi izhajalo, da bi lahko obstajala subvencija, le če bi sistem povračila omogočal presežno povračilo, in to do višine presežnega zneska. Komisija bi morala torej dokazati obstoj presežnega povračila, preden bi ga lahko štela za subvencijo. Temu pristopu naj bi sledila opredelitev iz priloge III, točka I. Tožeči stranki namreč menita, da se, kadar je treba DEPB šteti za nadomestni sistem povračil, uporablja priloga III k Uredbi št. 2026/97, ki naj je Svet ne bi analiziral.

81

Trditev Sveta, da naj bi subvencija lahko obstajala tudi brez presežnega plačila, če obravnavani sistem ne bi bil popolnoma v skladu z določbami prilog I in III k Uredbi št. 2026/97, naj bi temeljila na napačni predpostavki, da so v teh prilogah našteti različni pogoji, ki jih mora sistem povračila izpolnjevati, da bo popoln, medtem ko naj bi šlo bolj za smernice, s katerimi naj bi se ugotavljalo obstoj zaščite pred možnostjo presežnega povračila.

82

Drugič, napačno se je štelo, da naj DEPB ne bi bil pravilno zasnovan mehanizem odpusta dajatev, ker v Indiji ni postopka za pregled pravilnosti njegovega izvajanja. Tožeči stranki menita, da ta mehanizem obstaja in ga sestavljajo ti elementi: prvič, uporaba in strogo izvajanje standardov SION in, drugič, okoliščine, da se dobropis odobri ob izvozu in se lahko uporabi le za uvoz vložkov v skladu s standardi „input-output“. Navajata tudi, da večina indijskih izvoznikov uporablja DEPB tako kot sistem povračila, s katerim je naložena stroga obveznost, naj se vse povračilo uporabi za plačilo dajatev zaradi uvoza tistih vložkov, ki se uporabljajo pri proizvodnji izvoženih proizvodov, in sicer zato, ker je to ekonomsko smotrno. Ta sistem, ki temelji na spodbujanju gospodarskih subjektov, naj bi tako ustrezal praktičnim vidikom in potrebi po poenostavitvi upravnih postopkov na celotnem indijskem ozemlju.

83

Tretjič, tožeči stranki institucijam očitata, da naj ne bi opravile preiskave, da bi se prepričale o tem, ali je obstajal presežek zaradi upoštevanja vložkov, ter da so s tem kršile načelo dobrega upravljanja in temeljna načela Uredbe št. 2026/97. V bistvu navajata, da ima Komisija posebno dolžnost, da presodi, ali so javni organi države izvoznice uvedli sistem ali postopek potrditve tega, kateri vložki se uporabljajo pri proizvodnji izvoženega proizvoda in do katerega zneska. Ker je bilo ugotovljeno, da tega sistema v Indiji ni, naj bi Komisija začela preiskavo, da bi se opravil pregled, prvič, ali DEPB v praksi deluje, in drugič, v kakšni meri bi lahko izvoznikom dopuščal presežni odpust, da bi se izravnalna dajatev uvedla le nanj. Nelogično bi bilo šteti, da morajo indijski organi opraviti nov pregled, če ta predpostavlja obstoj zadostnih sistemov pregleda, s katerimi bi se, če bi obstajali, preprečila dodelitev presežnega povračila. Vsekakor tožeči stranki opozarjata, da obstoj subvencije in njen eventualni znesek ugotavljajo institucije Skupnosti.

84

Četrtič, sklicujeta se na obstoj načela mednarodnega prava, ki ga potrjujeta sporazum SIU in carinska ureditev Skupnosti, v skladu s katerim proizvajalec ni dolžan plačati dajatev na blago, ki je uvoženo le zato, da se obdela in nato znova izvozi. Vendar naj na mednarodni ravni ne bi bilo zavezujoče opredelitve pogojev, ki bi jih moral takšen sistem izpolnjevati. Pristop, ki so ga uporabile institucije Skupnosti bi pomenil, da bi za Indijo, državo v razvoju brez razvite carinske ureditve, veljal natančno tak sistem, kot je v carinskem zakoniku Skupnosti.

85

Petič, podredno, če bi bilo odločeno, da je subvencija celoten znesek povračila, če je presežen ali ne, tožeči stranki opozarjata, da mora Komisija še vedno izračunati znesek subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi. Navajata, da je to v skladu s členom 5 Uredbe št. 2026/97 zgolj ugodnost za prejemnika. Ker naj bi bilo splošno znano, da so vložki, ki se porabijo pri proizvodnji izvoženega izdelka, oproščeni plačila uvoznih dajatev, naj bi se ugodnosti smelo priznati le, če bi izvoznik prejel višje povračilo od zneska plačanih uvoznih dajatev za vložke, porabljene pri izdelavi izvoženega proizvoda.

86

Svet izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga.

87

V okviru tega tožbenega razloga tožeči stranki institucijam v bistvu očitata, da so pri razlagi pojma subvencija napačno uporabile pravo, storile napako pri pravni opredelitvi DEPB, in še da so kršile postopkovno obveznost, ker niso preiskale dejanskega delovanja DEPB.

88

Naslov obravnavanega tožbenega razloga se nanaša tudi na načelo sorazmernosti. Kljub temu tožeči stranki ne pojasnita, zakaj bi bila opredelitev DEPB za subvencijo v nasprotju z načelom sorazmernosti. Ta očitek torej ni v skladu z zahtevami iz člena 44(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ker ni dovolj jasen in natančen, da bi lahko tožena stranka pripravila obrambo in Sodišče prve stopnje odločilo o tožbi po potrebi brez drugih dodatnih podatkov, in je torej zato nedopusten (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, T-352/94, Recueil, str. II-1989, točki 333 in 334).

89

Člen 2(1)(a)(ii) Uredbe št. 2026/97 določa: „Za subvencijo se šteje, da obstaja, če […] gre za finančni prispevek vlade v državi porekla ali izvoza, in sicer […] kadar je prihodek vlade, ki je sicer zapadel, opuščen ali ni izterjan (na primer finančne spodbude, kakršni so dobropisi na že plačane davke); v tem pogledu se oprostitev plačila dajatev ali davkov za izvoženi izdelek, ki se plačujejo za podobni izdelek, namenjen domači porabi, ali odpust takih dajatev ali davkov v zneskih, ki ne presegajo nastalih zneskov, ne štejejo za subvencijo, če je taka oprostitev dodeljena v skladu z določbami prilog I do III.“

90

Iz te določbe izhaja, da priloge od I do III k Uredbi št. 2026/97 v nasprotju s trditvami tožečih strank, niso zgolj smernice, s katerimi naj bi se ugotavljal obstoj zaščite pred možnostjo presežnega povračila, temveč vsebujejo pravila, ki jih je treba spoštovati, da odpust ali oprostitev dajatve ne bi bila opredeljena za subvencijo. Ta ugotovitev velja glede na zelo jasno besedilo člena 2(1)(a)(ii) Uredbe št. 2026/97. Poleg tega iz načina zapisa tega člena izhaja, da je odstopanje za oprostitve in odpuste dajatev izjema od načela, da je opustitev pobiranja ali nepobiranje javnih prihodkov, ki so običajno obvezni, subvencija. Zato ga je treba razlagati ozko.

91

Zato Svet, s tem da je v uvodnih izjavah 8 in 9 izpodbijane protisubvencijske uredbe zaradi nespoštovanja določb prilog od I do III k Uredbi št. 2026/97 odločil, da je korist, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, enaka odpustu vseh uvoznih dajatev, ki jih je navadno treba plačati za celoten uvoz, ni napačno uporabil prava pri razlagi Uredbe št. 2026/97. Da bi se lahko za subvencijo opredelilo zgolj prejeti presežek, kot zatrjujeta tožeči stranki, mora biti izpolnjena predpostavka, da je sistem odpusta ali oprostitve dajatve usklajen s členom 2(a)(ii) Uredbe št. 2026/97 in s tem z njenimi prilogami od I do III.

92

Iz enakih razlogov je treba zavrniti trditev o domnevni kršitvi člena 5 Uredbe št. 2026/97, ki določa, da se: „[z]nesek subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi […] izračuna glede na ugodnost za prejemnika in se ugotovi v obdobju preiskave o subvencioniranju.“ Sloni namreč na enaki napačni predpostavki, da imajo izvozniki pravico do povračila dajatev v zvezi z uvozom vložkov, uporabljenih pri izvoženih proizvodih, iz že navedenega pa izhaja, da je obstoj te pravice pogojen s členom 2(1)(a)(ii) Uredbe št. 2026/97.

93

Te ugotovitve ni mogoče ovreči s sklicevanjem na prilogo I(i), prilogo II, točka I 2, in na prilogo III, točka I, v katerih je natančno določeno, da je sistem povračila v bistvu subvencija, če vodi do izplačevanja višjih zneskov, kot so bili prejeti. Zadostuje navedba, da te različne določbe opozarjajo na načelo iz člena 2(1)(A)(ii) Uredbe št. 2026/97, toda njihov namen ni natančno določiti meril, ki jih mora sistem povračila izpolnjevati, da bi bil usklajen s tem členom; ta merila pa so jasno določena v drugih določbah prilog II in III k Uredbi št. 2026/97.

94

Nazadnje v zvezi s členoma 1(1) in 2 Uredbe št. 2026/97 ter členoma 1(1)(a)(1)(iii) in 19(3) sporazuma SIU, na katere napotuje besedilo tega tožbenega razloga, tožeči stranki ne pojasnita, zakaj naj bi imeli ti členi kakršen koli vpliv na analizo pogojev, ki jih mora izpolnjevati sistem oprostitve ali odpusta uvoznih dajatev, da ne bi bil opredeljen za subvencijo.

95

Priloga II, točka II 4, k Uredbi št. 2026/97 določa: „Kadar se domneva, da gre pri […] shemi povračila za subvencijo zaradi prevelikega rabata ali presežnega povračila posrednih davkov ali uvoznih dajatev na vložke, porabljene v proizvodnji izvoženega izdelka, mora Komisija navadno najprej določiti, ali ima vlada države izvoznice vzpostavljen sistem ali postopek in ga uporablja, da bi potrdila, kateri vložki se porabijo v proizvodnji izvoženega izdelka in v kakšnih količinah. Kadar se določi, da se bo tak sistem ali postopek uporabil, mora Komisija navadno nato preučiti sistem ali postopek, da vidi, ali je upravičen, ali je učinkovit za želeni namen in ali temelji na splošno sprejetih trgovinskih praksah v državi izvoza.“ Priloga III, točka II 2, k Uredbi št. 2026/97 ima podobno besedilo in se nanaša na sistem nadomestnega povračila.

96

Iz priloge II, točka II 5, k Uredbi št. 2026/97 izhaja: „Kadar ni nobenega takšnega sistema ali postopka, kadar tak sistem ali postopek ni upravičen ali kadar je bilo ugotovljeno in se domneva, da je upravičen, vendar je bilo ugotovljeno, da se ne uporablja ali da se ne uporablja učinkovito, bo država izvoznica navadno morala izvesti nadaljnjo preiskavo na podlagi dejanskih vključenih vložkov, da se določi, ali je bilo plačilo presežno. Če Komisija meni, da je potrebno, se lahko izvede nadaljnja preiskava v skladu z odstavkom [II] 4.“ Priloga III, točka II 3, k Uredbi št. 2026/97 ima podobno besedilo in se nanaša na sistem nadomestnih povračil.

97

Pri ugotovitvi, da se DEPB ne more opredeliti kot dovoljen sistem povračil ali nadomestnih povračil, se je Sklep zlasti oprl na to okoliščino, opisano v uvodni izjavi 9 izpodbijane protisubvencijske uredbe:

„[Indijska vlada] ni uporabila učinkovitega sistema ali postopka preverjanja, s katerim bi se lahko preverilo, ali so bili vložki porabljeni v proizvodnem procesu blaga za izvoz in v kakšnem obsegu (Priloga II […] (4) osnovne uredbe [št. 2026/97] in, v primeru shem nadomestnega povračila, Priloga III […](2) osnovne uredbe). Poleg tega […] ni opravila pregleda po izvozu na osnovi dejanskih vložkov, s katerim bi ugotovila, ali je prišlo do presežnega plačila, čeprav se to običajno zahteva, ko ni učinkovitega sistema preverjanja (priloga II, (točka) II […] 5, in priloga III, (točka) II […] 3, uredbe (št. 2026/97)).“

98

Treba je ugotoviti, da je Svet sprejel pravilno razlago meril, določenih v prilogah II in III k Uredbi št. 2026/97, ki so namenjena preverjanju tega, ali se je z obstoječim sistemom v državah izvoznicah mogoče prepričati o dejanski porabi vložkov in nadomestnih vložkov. Prvo merilo je, ali obstaja sistem ali postopek, s katerim je mogoče opraviti ta preizkus. Drugo merilo, ki se uporablja podredno, če ta postopek ali sistem ne bi obstajal oziroma ne bi deloval, je, da država izvoznica uvede preiskavo na podlagi dejansko porabljenih vložkov ali izvedenih transakcij.

99

Svet je upravičeno menil, da DEPB ne izpolnjuje meril, ki ju določata prilogi II in III k Uredbi št. 2026/97.

100

Prvič, iz opisa DEPB v uvodnih izjavah od 23 do 30 začasne protisubvencijske uredbe – opisa, ki ga je Svet potrdil v uvodni izjavi 6 izpodbijane protisubvencijske uredbe in mu tožeči stranki ne ugovarjata – ne izhaja, da je indijska vlada uvedla postopek ali sistem preverjanja. V nasprotju s trditvami tožečih strank skupek več dejavnikov – kot je uporaba standardov SION, uporaba dobropisov za uvoz vložkov in okoliščina, ki jo navajata v njunih spisih, namreč da večina indijskih izvoznikov uporablja DEPB kot sistem povračila, s katerim je naložena stroga obveznost, naj se vse povračilo porabi za plačilo dajatev zaradi uvoza tistih vložkov, ki se uporabljajo pri proizvodnji izvoženih proizvodov – ni enak postopku ali sistemu preverjanja v smislu prilog II, točka II 4, in III, točka II 2, k Uredbi št. 2026/97.

101

Drugič, ni sporno, da indijski organi niso uvedli preiskave po izvozu, kot bi jo morali, kadar ni nobenega sistema ali postopka preverjanja na podlagi prilog II, točka II 5, in III, točka II 3, k Uredbi št. 2026/97. Sicer pa navedeno potrjujejo trditve tožečih strank, da bi morala ta postopek uvesti Skupnost.

102

Svet je torej lahko upravičeno menil, da DEPB ne izpolnjuje meril, ki so določena v prilogah II in III k Uredbi št. 2026/97, in da se ga zato ne more opredeliti kot dovoljen sistem nadomestnih povračil v smislu člena 2(1)(a)(ii) te uredbe.

103

Na to ugotovitev ne vpliva uporaba prislova „navadno“ v prilogah II in III k Uredbi št. 2026/97. Čeprav to pomeni, da lahko institucije v posebnih okoliščinah uporabijo druga merila, jim s tem ne more biti odvzeta možnost, da se pri ugotovitvi, da sistem nadomestnih povračil ni dovoljen, oprejo na neizpolnjevanje predpisanih meril.

104

Trditve tožečih strank, da na mednarodni ravni ni zavezujoče opredelitve sistema povračil in da je Indija država v razvoju, ne morejo ovreči te ugotovitve. Zato zadostuje poudarek, da sta prilogi II in III k Uredbi št. 2026/97 usklajeni s prilogama II in III k sporazumu SIU in da slednji nikakor ne določata ugodnejše obravnave držav v razvoju.

105

Dodatno se lahko poudari, da DEPB ne temelji na dejanskih vložkih ali nadomestnih vložkih, porabljenih v izvoženem proizvodu, temveč zgolj na njihovi ocenjeni količini. Zato ta sistem ne vsebuje pogoja dejanske porabe vložkov v izvoženem proizvodu. Ta pogoj pa posredno toda nujno izhaja iz člena 2(1)(a)(ii) Uredbe št. 2026/97 ter iz njenih prilog II in III.

106

Kot izhaja iz točk 95 in 96, mora Komisija le ugotoviti, ali so javni organi držav izvoznic uvedli in uporabljali sistem ali postopek nadzora. V nasprotju s trditvami tožečih strank nikakor ni dolžna opraviti preiskave, da bi preverila delovanje DEPB v praksi. Nasprotno, kadar ni primernega sistema ali postopka zaščite, mora nadaljnjo preiskavo na podlagi zadevnih dejanskih vložkov in izvedenih transakcij izvesti država izvoznica in ne Skupnost. Ta očitek je torej treba zavrniti.

107

Iz navedenega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.

108

Tožeči stranki navajata, da izpodbijani uredbi kršita, prvič, člen 1(1), člen 3(1)(6)(7) in člen 9(4) Uredbe št. 384/96 ter člena 3 in 9 protidampinškega sporazuma iz leta 1994 ter, drugič, člen 1(1), člen 8(1)(6)(7) in člen 15(1) Uredbe št. 2026/97, kot tudi člena 15 in 19 sporazuma SIU, ter da je bila pri njiju storjena očitna napaka pri presoji, ker določata dokončne dajatve za uvoz zadevnega proizvoda brez pravilne in ustrezne ugotovitve škode in se pri tem zlasti opirata na podatke, ki so zaradi obstoja protikonkurenčnega sporazuma nezanesljivi.

109

Opozarjata, da se lahko protidampinške in izravnalne dajatve določijo le po preiskavi, s katero je bila ugotovljena znatna škoda za industrijo Skupnosti. Na podlagi pravil STO naj bi se bilo treba prepričati, da z uporabo ukrepov trgovinske zaščite ni onemogočen dostop zadevnega uvoza na trg Skupnosti, medtem ko so industriji Skupnosti škodo lahko povzročili drugi dejavniki. Natančen izračun točnega zneska škode naj bi bil zato nujen, da se škoda, ki so jo povzročili drugi dejavniki, ne bi pripisala preiskovanemu uvozu in da bi se omogočila dejanska uporaba pravila o plačilu nižjih dajatev.

110

Poudarjata tudi pomembnost, ki jo ugotovitvi vloge drugih dejavnikov in zlasti možnih protikonkurenčnih praks pri povzročitvi škode industriji Skupnosti pripisujejo sodišča Skupnosti. Tako naj bi v svoji sodbi z dne 11. junija 1992 v zadevi Extramet Industrie proti Svetu (C-358/89, Recueil, str. I-3813) Sodišče razglasilo dajatev za nično, ker Komisija ni pravilno ugotovila škode, ki jo je povzročil uvoz, niti ni preiskala, ali je upoštevna industrija Skupnosti s svojimi protikonkurenčnimi ravnanji sama sebi povzročila škodo.

111

Tožeči stranki menita, da mora na podlagi sodbe Sodišča prve stopnje z dne 19. septembra 2001 v zadevi Mukand in drugi proti Svetu (T-58/99, Recueil, str. II-2521) Komisija preiskati, ali je bil preiskovani trg prizadet zaradi zadevnih protikonkurenčnih dejavnosti in ali je bilo v tem primeru škodo mogoče zanesljivo ugotoviti. Opozarjata tudi, da institucije na podlagi člena 8(6)(7) Uredbe št. 2026/97 in člena 3(6)(7) Uredbe št. 348/96 preiskovanemu uvozu ne smejo pripisati negativnih učinkov njihovega lastnega protikonkurenčnega ravnanja na industrijo Skupnosti. Iz tega sklepata, da mora Komisija v primeru protikonkurenčne prakse, s katero se na trgu Skupnosti določajo cene proizvodov, o katerih poteka protidampinška in protisubvencijska preiskava, prekiniti preiskavo, ker sta ugotovitvi škode in vzročne zveze zaradi te protikonkurenčne dejavnosti neveljavni in celo nemogoči.

112

V obravnavanem primeru tožeči stranki navajata, da bi se morala upoštevati protikonkurenčna ravnanja, ki jih je Komisija sankcionirala z Odločbo 2002/271/ES z dne 18. julija 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (UL 2002, L 100, str. 1). Prvič, glavni učinki naj bi bili umetno visoke cene do marca 1998. To naj bi preprečilo natančno ugotovitev tako domnevno neobičajno nizkih cen indijskega uvoza kot ustreznih stopenj dobičkonosnosti industrije Skupnosti. Drugič, zaradi protikonkurenčnih praks naj bi se tudi umetno povečali tržni deleži proizvajalcev Skupnosti. Iz okoliščine, da se je raven cen znižala, torej ne bi mogle izhajati nobene posledice. Tožeči stranki iz tega sklepata, da Komisija ni mogla zanesljivo ovrednotiti pokazateljev škode. Po njunem mnenju bi se morala celo vprašati, ali niso težave industrije Skupnosti posledica njenih lastnih ravnanj. Trdita, da je zaradi okoliščin obravnavanega primera analiza lažja kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Mukand in drugi proti Svetu, navedena v točki 111 zgoraj, ker se poznajo učinki protikonkurenčnih praks na enakem trgu kot učinki zadevnega uvoza. Iz tega sklepata, da je primerjava ravni cen grafitnih elektrod iz Skupnosti s tisto iz Indije nemogoča.

113

Tožeči stranki izpodbijata mnenje, da naj bi kartel nehal učinkovati na dan začetka preiskovanega obdobja, 1. januarja 1999. Zavajajoče bi bilo trditi, da lahko učinki omejevalnega sporazuma o določitvi cen in razdelitvi trgov takoj prenehajo, zlasti na oligopolnem trgu. Navajata, da se je ravno začela preiskava Komisije o kartelu in so bili njegovi učinki največji, zlasti ker so bile veljavne cene dogovorjene v preteklih letih in so bile torej zelo visoke. Ugotovljeno znižanje cen bi se moralo torej v večji meri pripisati postopnemu prenehanju učinkov kartela kot pa indijskemu uvozu. Glede tega tožeči stranki navajata, da sta Komisiji posredovali dokaze, iz katerih je razvidno, da je bil trg pod vplivom kartela, to je dokaze o sočasnih in popolnoma enakih povišanjih cen.

114

Iz navedenega sklepata, da so bile napake pri presoji storjene pri ugotovitvi tako škode kot vzročne zveze. Prvič, Komisija naj ne bi imela na voljo zadostnih in zanesljivih pokazateljev za ugotovitev škode. V bistvu navajata, da mora Komisija nujno imeti natančno predstavo o stopnji konkurence, ki bi morala na tem trgu obstajati, ker je namen izravnalnih in protidampinških ukrepov načeloma, da se na trg vrne konkurenca. V obravnavanem primeru naj bi bil edini merljiv podatek zmanjšanje uspeha industrije Skupnosti, česar pa ni mogoče izenačiti z znatno škodo, ki lahko upraviči uvedbo dajatev. Drugič, pri presoji vzročne zveze bi se zmanjšanje uspehov proizvajalcev Skupnosti moralo obravnavati kot možna posledica njihovih lastnih protikonkurenčnih praks, ne pa indijskega uvoza.

115

Svet navaja, da so institucije preiskale, ali je obstoj kartela v preteklosti vplival na podatke, ki jih je treba upoštevati v zvezi s škodo, in so upravičeno ugotovile, da ni bilo tako.

116

Člen 1(1) Uredbe št. 384/96 določa, da se protidampinška dajatev lahko uporabi za vsak dampinški izdelek, čigar sprostitev v prosti promet v Skupnosti povzroča škodo.

117

Člen 3 te uredbe določa:

„1.   V zvezi s to uredbo pomeni izraz ‚škoda‘, če ni drugače določeno, znatno škodo, povzročeno industriji Skupnosti, grožnjo znatne škode industriji Skupnosti ali znatno zaviranje izgradnje te industrije in se razlaga v skladu z določbami tega člena.

[…]

6.   Na osnovi vseh zadevnih dokazov […] je treba dokazati, da dumpinški [dampinški] uvoz povzroča škodo v smislu te uredbe […]

7.   Razen dumpinškega [dampinškega] uvoza se preiščejo še drugi znani dejavniki, ki istočasno povzročajo škodo industriji Skupnosti, s čimer se zagotovi, da se škoda, ki jo ti drugi dejavniki povzročajo, ne pripisuje dumpinškemu [dampinškemu] uvozu v skladu z odstavkom 6. Dejavniki, ki jih je mogoče upoštevati v tem okviru, vključujejo obseg in uvozne cene, ki se ne prodaja po dumpinških [dampinških] cenah, […] trgovinske omejitvene prakse proizvajalcev tretjih držav in Skupnosti […]“

118

Člen 9(4) Uredbe št. 384/96 določa: „[č]e končno ugotovljena dejstva kažejo na to, da gre za dumping [damping] in škodo, ki jo ta povzroča, in je treba v interesu Skupnosti posredovati […], Svet uvede dokončno proti dumpinško [protidampinško] dajatev.“

119

Členi 1, 8 in 15 Uredbe št. 2026/97 imajo glede izravnalnih dajatev podobno besedilo.

120

V skladu z ustaljeno sodno prakso se za vprašanja, ali je industrija Skupnosti utrpela škodo in ali se jo lahko pripiše dampinškemu ali subvencioniranemu uvozu in ali je uvoz iz drugih držav, oziroma splošneje, ali so drugi znani dejavniki prispevali k škodi, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, zahteva presoja zapletenih ekonomskih vprašanj, pri kateri imajo institucije široko diskrecijsko pravico. Iz tega izhaja, da mora nadzor sodišč Skupnosti nad presojo institucij obsegati samo preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil, resničnosti dejstev, na katerih temelji izpodbijana presoja, in očitne napake pri presoji teh dejstev ali prekoračitve pooblastil (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 28. septembra 1995 v zadevi Ferchimex proti Svetu, T-164/94, Recueil, str. II-2681, točka 131, in zgoraj v točki 111 navedeno Mukand in drugi proti Svetu, točka 38).

121

Prvič, glede trditve o domnevni nezanesljivosti pokazateljev škode je treba opozoriti, da je v skladu s členom 3(2)(3) Uredbe št. 384/96 in členom 8(2)(3) Uredbe št. 2026/97 ugotavljanje škode zlasti odvisno od povečanja uvoza, sprememb cen na trgu Skupnosti in sprememb dobičkonosnosti industrije Skupnosti. Pomembno je torej, da dokazi, na katere se opirajo institucije, ustrezajo običajnim tržnim pogojem (glej v tem smislu zgoraj v točki 111 navedeno sodbo Mukand in drugi proti Svetu, točka 46).

122

Na podlagi analize upoštevnih odlomkov začasnih uredb, potrjenih z izpodbijanima uredbama, ni mogoče ugotoviti, da so institucije storile očitno napako pri presoji, s tem,da so menile, da so na dan začetka obdobja preiskave, 1. januarja 1999, učinki protikonkurenčnih ravnanj, sankcioniranih z Odločbo št. 2002/271, prenehali (uvodna izjava 46 začasne protidampinške uredbe in uvodna izjava 90 začasne protisubvencijske uredbe, potrjeni z uvodno izjavo 18 izpodbijane protidampinške uredbe in uvodno izjavo 27 izpodbijane protisubvencijske uredbe).

123

Iz uvodnih izjav od 77 do 81 začasne protidampinške uredbe in uvodnih izjav od 121 do 125 začasne protisubvencijske uredbe, potrjenih z uvodno izjavo 21 izpodbijane protidampinške uredbe in uvodno izjavo 29 izpodbijane protisubvencijske uredbe, v bistvu izhaja, da je ta ugotovitev potrjena z dovolj prepričljivo analizo glede na to, da gre za področje, na katerem imajo institucije široko diskrecijsko pravico.

124

Tako se je pri ugotovitvi, da je kartel prenehal učinkovati 1. januarja 1999, to je na dan, ki je bil izbran za začetek obdobja preiskave, upoštevalo, da so bile skoraj vse leta 1999 zaračunane in plačane transakcije in iz njih izhajajoče cene posledica sporazumov, sklenjenih po prenehanju kartela (marca 1998). Ta ugotovitev temelji na tej okoliščini, ki je navedena v uvodni izjavi 78 začasne protidampinške uredbe in uvodni izjavi 122 začasne protisubvencijske uredbe:

„Med preiskavo je bilo ugotovljeno, da so v obdobju med letoma 1998 in 1999 letne pogodbe pokrivale okrog 40 % transakcij, polletne 35 %, trimesečne pogodbe ali pogodbe za enkratna naročila pa 25 %. Dolgoročne pogodbe (npr. triletne pogodbe) so se že začele uveljavljati, a so bile v letih med 1997 in 1998 redke, če so sploh bile, kar je bilo na trgu z visokimi cenami povsem normalno pričakovati.“

125

Poleg tega se je Svet oprl na ugotovitev iz uvodne izjave 80 začasne protidampinške uredbe in uvodne izjave 124 začasne protisubvencijske uredbe, da se je z dolgoročno analizo cen zadevnega proizvoda na trgu Skupnosti izkazalo, da so se cene postopno višale v 90. letih, dosegle vrhunec leta 1998 in nato padle za 14 % med letoma 1998 in 1999.

126

Komisija je tudi pojasnila, zakaj spremembe cen na drugem trgu, trgu elektrod velikega premera (več kot 70 mm), niso bile upoštevne (uvodna izjava 79 začasne protidampinške uredbe in uvodna izjava 123 začasne protisubvencijske uredbe).

127

Treba je še preveriti, ali s trditvami strank niso ovržene zgoraj navedene ugotovitve.

128

Prvič, da bi dokazali, da so zaradi kartela 1. januarja 1999 še nastajali učinki na obravnavanem trgu, tožeči stranki navajata, da se je na ta dan preiskava Komisije o kartelu ravno začela in so bili protikonkurenčni učinki na vrhuncu. Zadostuje ugotovitev, da so se institucije upravičeno oprle na Odločbo št. 2002/271, iz katere izhaja, da se je preiskava začela (uvodna izjava 32) in da je kršitev trajala do februarja oz. marca 1998 (uvodna izjava 155).

129

Drugič, tožeči stranki se sklicujeta na oligopolno strukturo zadevnega trga in na okoliščino, da na njem ni bilo konkurence ali je bila zelo omejena, da bi poudarili, da se konkurenca ne more nenadoma znova vzpostaviti, temveč le postopoma. Kot izhaja iz točk od 122 do 126, se zgolj z besedilom začasnih in končnih uredb ne more prikazati obstoja očitne napake pri presoji. Zato morata tožeči stranki predložiti dokaze, ki bodo Sodišču prve stopnje omogočali drugačne ugotovitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 45 navedeno sodbo Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1997 v zadevi EFMA proti Svetu, točka 106; sodbo Sodišča prve stopnje z dne v zadevi EFMA proti Svetu, T-210/95, Recueil, str. II-3291, točka 58, in zgoraj v točki 111 nadeveno sodbo Mukand in drugi proti Svetu, točka 41).

130

Glede tega sta tožeči stranki predložili različne dokazne elemente, ki naj bi po njunem mnenju izkazovali, da sta družbi SGL in UCAR po 1. januarju 1999 sočasno povišali cene in se zato niso znova vzpostavili običajni tržni pogoji. Na te dokazne elemente sta tožeči stranki opozarjali ob navajanju drugih v dopisu z dne .

131

Ne da bi se bilo treba spraševati o dokazni vrednosti nekaterih od teh dokumentov, ki se sklicujejo na internetne strani (izvlečki s strani Yahoo Finance, internetnih strani družb UCAR in SGL), je treba ugotoviti, da se ne nanašajo na bistveni element, ki ga je Komisija upoštevala, Svet pa potrdil, pri ugotovitvi, da so bili običajni konkurenčni pogoji znova vzpostavljeni 1. januarja 1999, namreč padec cen za 14 % med letoma 1998 in 1999. S temi dokumenti skušata tožeči stranki v bistvu le dokazati povišanja cen, do katerih naj bi prišlo sočasno po , zlasti med letoma 2002 in 2004. Te dokumenti torej ne izpodbijajo razlogov, zaradi katerih so učinki protikonkurenčnih ravnanj prenehali in pokazatelji škode so bili zato dovolj zanesljivi. Ker se te analize neposredno ne izpodbija, ni mogoče ugotoviti, da je to domnevno sočasno povišanje cen posledica ravnanj, ki so bila sankcionirana z Odločbo št. 2002/271, ali dokaz o neobstoju običajnih tržnih pogojev.

132

V tem se dejansko stanje tega primera razlikuje od zadeve, v kateri je bila izdana sodba Mukand in drugi proti Svetu, navedena v točki 111, na katero se sklicujeta tožeči stranki, v kateri Svet ni izpodbijal samega dokaza, glede katerega je Sodišče prve stopnje presodilo, da je zaradi njega analiza cen zadevnega proizvoda nezanesljiva.

133

Drugič in posledično, druge trditve tožečih strank je treba tudi zavrniti.

134

Najprej, institucije niso storile očitne napake pri presoji z ugotovitvijo, da so bile po prenehanju učinkov praks, ki so bile sankcionirane z Odločbo št. 2002/271, na trgu Skupnosti običajne konkurenčne razmere.

135

Nadalje ni dvoma, da imata v skladu z ustaljeno sodno prakso Svet in Komisija pri ugotavljanju škode dolžnost, da presodita, ali škoda, ki jo sprejmeta kot podlago, dejansko izhaja iz dampinških uvozov, in dolžnost, da ne upoštevata vsake škode, ki izhaja iz drugih dejavnikov, in zlasti ne tiste, ki ima vzrok v ravnanju proizvajalcev Skupnosti (v točki 110 navedena sodba Extramet Industrie proti Svetu, točka 16, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. marca 2007 v zadevi Aluminium Silicon Mill Products proti Svetu, T-107/04, ZOdl., str. II-669, točka 72). Vendar je zaradi zgoraj navedenih razlogov treba ugotoviti, da je škoda, ki bi si jo industrija Skupnosti lahko povzročala sama, prenehala na dan začetka obdobja preiskave.

136

Nazadnje, glede na navedbe tožečih strank o domnevnih kršitvah členov 2 in 3 protidampinškega sporazuma iz leta 1994 in členov 15 in 16 sporazuma SIU se zdi, da tožeči stranki ne zatrjujeta, da imajo te določbe drugačno vsebino kot določbe uredb št. 384/96 in št. 2026/97 za izvajanje obveznosti, ki jih določajo.

137

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.

138

Tožeči stranki institucijam v bistvu očitata, da so vso škodo pripisale indijskemu uvozu, čeprav naj bi z ustrezno preiskavo proti drugim dejavnikom in bolj natančno proti drugemu uvozu z neobičajno nizkimi cenami zagotovo ugotovili obstoj dampinga s poreklom iz drugih držav razen Indije, zlasti iz Japonske. Zato naj bi bile začasni kot izpodbijani uredbi v nasprotju bodisi s členom 3(7) Uredbe št. 384/96 bodisi s členom 8(7) Uredbe št. 2026/97.

139

Poleg tega tožeči stranki menita, da naj Komisija v tej zadevi, v kateri so lahko k znižanju cen proizvodov prispevali tudi drugi dejavniki, ne bi smela izračunati stopnje dobička na podlagi ciljne cene, ki naj bi ustrezala ceni v razmerah brez dampinga in subvencij (underselling price), temveč naj bi se raje ravnala po ustaljeni praksi glede nelojalnega nižanja cen (undercutting price). Po mnenju tožečih strank metoda, ki jo je izbrala Komisija in ki temelji na primerjavi indijskih izvoznih cen s ciljnimi cenami industrije Skupnosti, vključno s primerno stopnjo dobička, indijskim uvoznikom nalaga breme vse domnevne škode, povzročene industriji Skupnosti, čeprav naj bi Komisija ugotovila, da je niso povzročili sami. Ta okoliščina naj bi bila prav tista, pred katero naj bi varovala člen 3(7) Uredbe št. 384/96 in člen 8(7) Uredbe št. 2026/97.

140

Tožeči stranki navajata, da kaže, da je Svet pomešal različna pojma, ki sta vzročna zveza in izključitev drugih dejavnikov pri ugotavljanju škode. Ne trdita, da naj bi bila industrija Skupnosti zaradi obstoja drugih dejavnikov, ki so ji povzročili škodo, ob vso zaščito, temveč le uveljavljata, da se v skladu s členom 3(7) Uredbe št. 384/96 škoda, ki so jo povzročili drugi dejavniki, ne bi smela pripisati dampinškemu uvozu.

141

Svet meni, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

142

Člen 3(7) Uredbe št. 384/96 in člen 8(7) Uredbe št. 2026/97 določata, da se poleg dampinškega ali subvencioniranega uvoza preučijo tudi znani dejavniki, ki hkrati škodujejo industriji Skupnosti, da se škoda, ki jo povzročajo ti drugi dejavniki, ne bi pripisala dampinškemu ali subvencioniranemu uvozu.

143

Kot je Sodišče že poudarilo, se lahko odgovornost za škodo pripiše zadevnemu uvozu, čeprav je njegov učinek le del veliko večje škode, ki se lahko pripiše drugim dejavnikom, zlasti uvozu s poreklom iz tretjih držav (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 5. oktobra 1988 v združenih zadevah Canon in drugi proti Svetu, 277/85 in 300/85, Recueil, str. 5731, točka 62).

144

Vendar morajo institucije preveriti, ali ni bila zaradi učinkov drugih dejavnikov prekinjena vzročna zveza med, prvič, zadevnim uvozom in, drugič, škodo, povzročeno industriji Skupnosti (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 14. julija 1995 v zadevi Koyo Seiko proti Svetu, T-166/94, Recueil, str. II-2129, točke 79, 81 in 82, in z dne v zadevi Sinochem proti Svetu, T-97/95, Recueil, str. II-85, točka 98).

145

Prav tako se morajo prepričati, da se škoda, ki se pripiše tem drugim dejavnikom, ne upošteva pri ugotavljanju škode v smislu člena 3(7) Uredbe št. 384/96 in člena 8(7) Uredbe št. 2026/97 in da zato protidampinška ali izravnalna dajatev ne prekoračuje okvira odprave škode, povzročene z dampinškim ali subvencioniranim uvozom (glej v tem smislu glede uporabe člena 4(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 2423/88 z dne 11. julija 1988 o zaščiti proti dampinškemu oziroma subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske gospodarske skupnosti (UL L 209, str. 1), ki ima podobno besedilo kot člen 3(7) Uredbe št. 384/96 in člen 8(7) Uredbe št. 2026/97, zgoraj v točki 129 navedeno sodbo z dne v zadevi EFMA proti Svetu točki 59 in 60).

146

Zato morajo institucije presoditi učinke drugih znanih dejavnikov, zlasti uvoza zadevnega proizvoda s poreklom iz tretjih držav ne le v primeru ugotavljanja obstoja vzročne zveze med preiskovanim uvozom in škodo, ki je povzročena industriji Skupnosti, ampak tudi v primeru ugotavljanja te škode.

147

Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba preučiti očitke tožečih strank v zvezi s, prvič, neupoštevanjem učinkov drugih dejavnikov in, drugič, izbiro metode izračun stopnje odprave škode.

148

Edini izrecni očitek tožečih strank se nanaša na neupoštevanje učinkov japonskega uvoza.

149

Komisija si v svojih začasnih uredbah, katerih upoštevne določbe (členi od 83 do 88 začasne protidampinške uredbe in členi od 127 do 132 začasne protisubvencijske uredbe) je potrdil Svet (uvodna izjava 21 izpodbijane protidampinške uredbe in uvodna izjava izpodbijane protisubvencijske uredbe), prizadeva prikazati, da ni bilo nobenih znakov, da bi uvoz s poreklom iz nekaterih tretjih držav razen Indije prispeval k škodi, ki je nastala industriji Skupnosti.

150

Prišla je do te ugotovitve, ki je predstavljena v uvodni izjavi 87 začasne protidampinške uredbe in uvodni izjavi 131 začasne protisubvencijske uredbe:

„Iz povprečne cene, majhnega obsega […] uvoza [s poreklom iz tretjih držav, razen iz Indije], njegovega tržnega deleža in zgornjih ocen v smislu obsega proizvoda ni bilo mogoče ugotoviti, da so ti uvozi iz tretjih držav, ne glede na to, ali izvirajo iz obratov, ki so v lasti dveh proizvajalcev pritožnikov Skupnosti, prispevali k škodi, ki jo je gospodarska panoga Skupnosti utrpela predvsem v obliki tržnih deležev, obsega prodaje, zaposlovanja, vlaganja, donosnosti, donosnosti naložb in gotovinskega toka.“

151

Ta ugotovitev temelji na več elementih, ki jim tožeči stranki nista ugovarjali.

152

Tako ni sporno, da je zgolj uvoz iz treh držav, razen iz Indije, v tem primeru iz Japonske, Poljske in Združenih držav, zavzemal v Skupnosti več kot enoodstotni tržni delež v obdobju preiskave in da je bila njegova cena franko meja Skupnosti (v nadaljevanju: cena cif) višja od cene indijskega uvoza. Glede uvoza s poreklom iz Poljske je bilo ugotovljeno, da je bila njegova cena cif višja od cene industrije Skupnosti. Glede Združenih držav je v začasnih uredbah ugotovljeno, da se je njihov tržni delež zmanjšal iz 5,3 na 4,7 %.

153

Res je, da je v začasnih uredbah malo pojasnil v zvezi z japonskim uvozom. Navedeno je zgolj, da se je „japonski tržni delež povečal z 2,1 % na 2,6 %“ in da je cena cif tega uvoza nižja od cene industrije Skupnosti, vendar višja od indijske (uvodna izjava 128 začasne protisubvencijske uredbe in uvodna izjava 84 začasne protidampinške uredbe).

154

Čeprav zaradi tega uvoza ne more biti prekinjena vzročna zveza med preiskovanim uvozom in škodo, nastalo industriji Skupnosti, morajo institucije preveriti, ali ta uvoz industriji Skupnosti morda ne povzroča samostojne škode, če pa jo povzroča, je ne smejo pripisati preiskovanemu uvozu.

155

Čeprav je obrazložitev izpodbijanih uredb glede japonskega uvoza kratka, iz njiju in začasnih uredb, na kateri napotujeta, izhaja, da se je ta učinek štelo za neobstoječega ali preveč zanemarljivega, da bi povzročil kakršno koli znatno škodo.

156

Prvič, iz tega izhaja ustrezna razlaga obveznosti institucij, da preiskovanemu uvozu ne pripišejo škode, nastale industriji Skupnosti, ki so jo povzročili drugi dejavniki, zlasti uvoz zadevnega proizvoda s poreklom iz tretjih držav. V uvodni izjavi 117 začasne protisubvencijske uredbe je, podobno kot v uvodni izjavi 73 začasne protidampinške uredbe, poudarjeno:

„V skladu s členom 8(6) in (7) osnovne uredbe je Komisija preučila, ali so subvencionirani uvozi povzročili tolikšno škodo proizvajalcem Skupnosti, da se jo lahko opredeli kot materialno. Poleg subvencioniranega uvoza se je preučilo še druge faktorje, ki bi istočasno lahko povzročili škodo proizvajalcem Skupnosti, in se zagotovilo, da se možna škoda, ki bi jo lahko povzročili ti faktorji, ni pripisala subvencioniranemu uvozu.“

157

Drugič, institucije so lahko upravičeno presodile, da so bile v obravnavanem primeru posledice uvoza s poreklom iz tretjih držav le majhne ali celo nikakršne in zato zaradi njih ni nastala kakršna koli znatna škoda, ki je ne bi smele pripisati preiskovanemu uvozu.

158

Glede tega je v uvodni izjavi 136 začasne protisubvencijske uredbe, podobno kot v uvodni izjavi 92 začasne protidampinške uredbe, poudarjeno, da je bil „[u]činek zmanjšanja povpraševanja, povezanega z recesijo na jeklarskem trgu, povratka k normalnim konkurenčnim pogojem po odpravi kartela, poslovanja drugih proizvajalcev Skupnosti, uvoza iz drugih tretjih držav, izvoza gospodarske panoge [industrije] Skupnosti […] ničen ali samo zelo omejen in posledično ne tolikšen, da bi spremenil začasno ugotovitev, da obstaja resnična in bistvena vzročna zveza med subvencioniranim uvozom iz zadevne države in materialno škodo, ki jo je utrpela gospodarska panoga [industrija] Skupnosti.“

159

Kaže pa, da ta ugotovitev glede uvoza, katerega obseg se je v celotnem obdobju preiskave povečal zgolj za 0,5 %, ki je bila sprejeta na področju, na katerem imajo iz razlogov, navedenih v točki 120, institucije široko diskrecijsko pravico, ni očitno napačna.

160

Iz tega sledi, da je treba prvi očitek tožečih strank zavrniti.

161

Izbira metode izračuna izhaja iz diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije pri ugotavljanju škode, ki je nastala industriji Skupnosti, in jo utemeljuje zapletena ekonomska presoja, ki je zanjo značilna. Z uporabo metode izračuna na podlagi pričakovane stopnje dobička industrije Skupnosti brez nepoštenih praks, namesto metode izračuna na podlagi zgolj nelojalnega nižanja cen, ni bila storjena očitna napaka pri presoji.

162

Stopnja dobička, ki jo uporabi Svet pri izračunu ciljne cene za odpravo zadevne škode, mora biti omejena na stopnjo dobička, ki bi jo lahko dosegla industrija Skupnosti v običajnih konkurenčnih pogojih, če ne bi bilo dampinškega ali subvencioniranega uvoza (v točki 129 navedena sodba z dne 28. oktobra 1999 v zadevi EFMA proti Svetu, točka 60). Tožeči stranki pa nista mogli dokazati, da v tem primeru ni bilo tako.

163

Drugi in zato tudi tretji očitek je treba torej zavrniti.

164

Iz tega sledi, da je treba tožbo v celoti zavrniti.

165

Na podlagi člena 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Poleg tega v skladu s členom 87(4) Poslovnika institucije, ki v sporu intervenirajo, nosijo svoje stroške.

166

Ker tožeči stranki s svojimi tožbenimi razlogi nista uspeli in ker je Svet predlagal, naj se jima naloži plačilo stroškov, je treba tožečima strankama naložiti plačilo njunih stroškov in stroškov, ki jih je priglasil Svet. Komisija nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)

razsodilo:

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

Prvi tožbeni razlog, ki temelji na tem, da je bila preiskava začeta zgolj proti indijskemu uvozu zadevnega proizvoda

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

– Domnevno diskriminatorno ravnanje institucij pri določitvi zadevnega proizvoda

– Opustitev preiskave proti drugim možnim virom dampinga

– Kršitev načela upoštevanja pravic obrambe

Drugi tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo temeljnih postopkovnih zahtev, ker so se preiskave opravljale na podlagi Skupnosti zgolj petnajstih držav članic

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je bil indijski mehanizem izdajanja dobropisov za uvozne dajatve opredeljen za subvencijo, in na določitev zneska izravnalnih dajatev

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

– Domnevno napačna uporaba prava pri razlagi pojma subvencija

– Domnevno napačna opredelitev DEPB za subvencijo

– Opustitev preiskave o dejanskem delovanju DEPB

Četrti tožbeni razlog v zvezi z neupoštevanjem učinkov protikonkurenčnih ravnanj, ki se jih na trgu Skupnosti sankcionira, ko se ugotovi škoda

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Peti tožbeni razlog v zvezi z neupoštevanjem učinkov drugih dejavnikov pri ugotavljanju škode in v zvezi z izbiro metode njenega izračuna

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

– Očitek v zvezi z neupoštevanjem učinkov drugih dejavnikov

– Očitek v zvezi z metodo izračuna stopnje odprave škode

Stroški