Zadeva C-526/04

Laboratoires Boiron SA

proti

Union de recouvrement des cotisations de sécurité sociale et d'allocations familiales (Urssaf) de Lyon, ki je pravni naslednik Agence centrale des organismes de sécurité sociale (ACOSS)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation (Francija))

„Državne pomoči – Člena 87 ES in 88(3) ES – Dajatev na neposredno prodajo zdravil – Zavezanost za plačilo farmacevtskih laboratorijev, ne pa grosistov distributerjev – Prepoved izvrševanja nepriglašenega ukrepa pomoči – Možnost sklicevanja na nezakonitost ukrepa pomoči za prejetje povračila dajatve – Nadomestilo v zameno za obveznosti javne službe, ki so naložene grosistom distributerjem – Dokazno breme glede čezmernega nadomestila – Pravila nacionalnega prava – Prepoved ureditve, po kateri je povračilo dajatve praktično nemogoče ali čezmerno oteženo“

Povzetek sodbe

1.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Načrtovanje pomoči – Prepoved izvršitve pred končno odločbo Komisije – Obseg – Dolžnosti nacionalnih sodišč

(člena 87(1) ES in 88(3) ES)

2.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči

(člen 88(2), prvi pododstavek, ES)

1.        Ukrep kot pomoč v smislu člena 87(1) ES, ki se izvaja v nasprotju z obveznostmi iz člena 88(3) ES, je nezakonit. Nacionalna sodišča morajo varovati pravice zainteresiranih oseb ob mogoči kršitvi prepovedi izvedbe pomoči nacionalnih organov, tako da v skladu z nacionalnim pravom sprejmejo vse potrebne ukrepe glede veljavnosti predpisov o izvedbi zadevnih ukrepov pomoči in povračila dodeljene finančne podpore.

Čeprav se zavezanci za plačilo neke dajatve zato, da bi se izognili njenemu plačilu ali da bi dobili povračilo zanjo, ne morejo sklicevati na to, da oprostitev od plačila dajatve, ki jo uživajo druga podjetja, pomeni državno pomoč, je to res le, če gre za oprostitev splošne dajatve v korist nekaterih subjektov. Drugače je, če gre za dajatev, za plačilo katere je zavezana le ena od dveh kategorij subjektov v konkurenčnem položaju. V takem primeru neenakomerne zavezanosti za dajatev lahko namreč pomoč izhaja iz dejstva, da druga kategorija gospodarskih subjektov, s katero je za dajatev zavezana kategorija v neposredni konkurenci, ni zavezana za plačilo omenjene dajatve.

Tako je v sistemu, v katerem obstajata dve neposredno konkurenčni poti distribucije zdravil, in sicer, po eni strani, pot grosistov distributerjev in, po drugi strani, pot farmacevtskih laboratorijev, ki opravljajo neposredno prodajo, in v katerem je nezavezanost grosistov distributerjev za dajatev na neposredne prodaje želen, celo osrednji cilj te dajatve, ki se nanaša zlasti na ponovno uravnovešenje konkurenčnih razmer med distribucijskimi potmi za zdravila, ki so po mnenju zakonodajalca izkrivljene zaradi obstoja obveznosti javne službe, ki veljajo samo za grosiste distributerje, pri čemer bi zavezanost farmacevtskega laboratorija za plačilo te dajatve lahko pomenila predpis, ki vsebuje izvršitev ukrepa pomoči ter mora zato, glede na okoliščine zadeve, nacionalno sodišče v skladu z nacionalnim pravom sprejeti vse potrebne ukrepe glede veljavnosti takega predpisa, ker nezavezanost grosistov distributerjev povzroči čezmerno nadomestilo v njihovo korist, kolikor ugodnost zaradi dejstva, da ti niso zavezanci za plačilo te dajatve, presega dodatne stroške, ki jih nosijo za izpolnjevanje obveznosti javnih služb, ki so jim naložene.

Zato je treba v takem primeru, v katerem sama dajatev na neposredno prodajo, in ne katera koli od nje ločena oprostitev, pomeni zadevno pomoč, dopustiti farmacevtskemu laboratoriju, ki je zavezanec za tak prispevek, zato da bi prejel povračilo dela izplačanega zneska, ki ustreza gospodarski ugodnosti, ki so jo neupravičeno prejeli grosisti distributerji, da se sklicuje na to, da dejstvo, da grosisti distributerji niso zavezanci za plačilo tega prispevka, pomeni državno pomoč. To sicer ne bi povzročilo, da bi nacionalno sodišče dopustilo, da se razširi število upravičencev do pomoči. Nasprotno bi tako povračilo pomenilo posebej primeren ukrep za znižanje števila gospodarskih subjektov, ki jim je škoda povzročena z ukrepom, za katerega se šteje, da pomeni pomoč, in tako za omejitev njegovih protikonkurenčnih učinkov. Poleg tega je v podobnih okoliščinah priznanje pravice gospodarskemu subjektu do sklicevanja na nezakonitost dajatve na neposredno prodajo zato, da bi prejel povračilo plačanih zneskov iz tega naslova, v skladu z načeli, ki so podlaga sodni praksi Sodišča glede davkom podobnih dajatev.

(Glej točke 29, 30, 32, 41, 46 in 48 ter točko 1 izreka.)

2.        Ob neobstoju pravil Skupnosti s tega področja mora notranji pravni sistem vsake države članice določiti pristojna sodišča in natančna procesna pravila v zvezi s tožbami, namenjenimi zaščiti pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi neposrednega učinka prava Skupnosti, pod pogojem, da na podlagi načela enakovrednosti ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki se nanašajo na podobne tožbe na podlagi nacionalnega prava, in da na podlagi načela enakovrednosti praktično ne onemogočijo ali čezmerno otežujejo izvrševanja pravic, ki jih daje pravni red Skupnosti.

V zvezi s tem pravo Skupnosti ne nasprotuje uporabi predpisov nacionalnega prava, ki povračilo obveznega prispevka, kot je dajatev na neposredno prodajo zdravil, za katero so v Franciji zavezani farmacevtski laboratoriji, pogojuje z dokazom, ki ga mora predložiti vlagatelj zahteve za povračilo, da ugodnost, ki jo imajo grosisti distributerji od tega, da se jih ne obravnava kot zavezance za ta prispevek, presega dodatne stroške, ki jih nosijo za izpolnjevanje obveznosti javne službe, ki jim jih nalaga nacionalna ureditev, in zlasti, da vsaj en od pogojev, imenovanih „Altmark“, ni izpolnjen.

Vendar mora v teh okoliščinah in zaradi zagotovitve spoštovanja načela učinkovitosti Nacionalno sodišče, če ugotovi, da lahko dejstvo, da farmacevtski laboratorij, kot je družba Boiron, nosi dokazno breme glede obstoja čezmernega nadomestila v korist grosistov distributerjev in torej glede tega, da ima dajatev na neposredno prodajo naravo državne pomoči, onemogoči ali čezmerno oteži predložitev takega dokaza, zlasti ker se to nanaša na podatke, s katerimi tak laboratorij ne more razpolagati, uporabiti vsa procesnopravna sredstva, ki jih daje na voljo nacionalno pravo, med katerimi je tudi odreditev potrebnih pripravljalnih ukrepov, skupaj s tem, da ena od strank ali tretji, ki ni stranka v postopku, predloži akt ali listino.

(Glej točke 51, 56 in 57 ter točko 2 izreka.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 7. septembra 2006(*)

„Državne pomoči – Člena 87 ES in 88(3) ES – Dajatev na neposredno prodajo zdravil – Zavezanost za plačilo farmacevtskih laboratorijev, ne pa grosistov distributerjev – Prepoved izvrševanja nepriglašenega ukrepa pomoči – Možnost sklicevanja na nezakonitost ukrepa pomoči za prejetje povračila dajatve – Nadomestilo v zameno za obveznosti javne službe, ki so naložene grosistom distributerjem – Dokazno breme glede čezmernega nadomestila – Pravila nacionalnega prava – Prepoved ureditve, po kateri je povračilo dajatve praktično nemogoče ali čezmerno oteženo“

V zadevi C-526/04,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Cour de cassation (Francija) z odločbo z dne 14. decembra 2004, ki je na Sodišče prispela 29. decembra 2004, v postopku

Laboratoires      Boiron SA

proti

Union de recouvrement des cotisations de sécurité sociale et d’allocations familiales (Urssaf) de Lyon, ki je pravni naslednik Agence centrale des organismes de sécurité sociale (ACOSS),

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans (poročevalec), predsednik senata, J. Makarczyk, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, P. Kūris in G. Arestis, sodnika,

generalni pravobranilec: A. Tizzano,

sodna tajnica: K. Sztranc, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. oktobra 2005,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Laboratoires Boiron SA A. Lyon-Caen J. Philippe, C.-M. Dorémus in O. Cavézian, odvetniki,

–        za Union de recouvrement des cotisations de sécurité sociale ET d’allocations familiales (Urssaf) de Lyon, ki je pravni naslednik Agence centrale des organismes de sécurité sociale (ACOSS), H. Calvet in O. Billard, odvetnika,

–        za francosko vlado G. de Bergues in S. Ramet, zastopnika,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti V. Di Bucci, zastopnik,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 30. marca 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago določb Pogodbe ES glede državnih pomoči, zlasti členov 87 ES in 88(3) ES.

2        Ta predlog je bil predložen v okviru tožbe, ki jo je vložila družba Laboratoires Boiron SA (v nadaljevanju: Boiron) za povračilo zneskov, plačanih Agence centrale des organismes de sécurité sociale (centralni agenciji za organe socialne varnosti, v nadaljevanju: ACOSS), zaradi dajatve na neposredno prodajo zdravil. Union de recouvrement des cotisations de sécurité sociale et d’allocations familiales de Lyon (zveza za pobiranje prispevkov socialne varnosti in družinskih prejemkov, v nadaljevanju: Urssaf) je pozneje postala pravna naslednica ACOSS.

 Nacionalna ureditev

3        V skladu s členom R. 5106 5 zakonika o javnem zdravstvu izraz „grosist distributer“ pomeni „vsako podjetje, ki se ukvarja s prodajo in skladiščenjem zdravil, ki niso namenjena poskusom na ljudeh, z namenom prometa na debelo in v nespremenjeni obliki“.

4        Odlok ministra z dne 3. oktobra 1962 o obveznostih grosistov distributerjev glede oskrbe lekarn z zdravili (JORF z dne 12. oktobra 1962, str. 9999), v veljavi do februarja 1998, je med drugim določal:

„Člen 1 – Vsako podjetje za prodajo na debelo farmacevtskih izdelkov iz člena R. 5115-6(4) zakonika o zdravstvenem varstvu in njegove podružnice morajo stalno razpolagati z zalogo zdravil, ki omogoča oskrbo mesečne porabe lekarn na njihovih območjih distribucije, ki so njihove redne stranke.

Ta zaloga zdravil mora obstajati v obliki ‚zbirke‘ zdravil, ki vsebuje vsaj dve tretjini količine zdravil, ki se dejansko prodajajo, in mora glede vrednosti ustrezati povprečni vrednosti mesečnega prometa v predhodnem letu.

Člen 2 – Vsako podjetje za prodajo farmacevtskih izdelkov na debelo in njegove podružnice morajo biti sposobni zagotoviti dostavo kateregakoli zdravila, ki ga prodaja katera koli lekarna, ki je njegova redna stranka in pripada njegovemu območju (distribucije), če gre za zdravila, ki so del njihove ‚zbirke‘, pa v 24 urah po prejemu naročila zanj.

Podjetja morajo nadzorovati oskrbo z zdravili, da bi preprečila, da bi pošle zaloge.“

5        Ta ureditev je bila med drugim spremenjena z dekretom št. 98-79 z dne 11. februarja 1998 o farmacevtskih podjetjih in o spremembi zakonika o javnem zdravstvu (JORF z dne 13. februarja 1998, str. 2287).

6        Člen 12 zakona št. 97-1164 z dne 19. decembra 1997 o financiranju socialne varnosti za leto 1998 (JORF z dne 23. decembra 1997, str. 18635), s katerim je bil v zakon o socialni varnosti vnešen člen L. 245-6-1, uvaja prispevek v višini 2,5 % od prometa pred obdavčitvijo, ki so ga s prodajo zdravil na debelo v Franciji imeli farmacevtski laboratoriji z lekarnami, lekarnami, ki imajo sklenjen sporazum z organizacijami vzajemnega zavarovanja, in lekarnami društev za socialno pomoč rudarjem. Ta prispevek se imenuje „dajatev na neposredno prodajo“.

7        Člen L. 245-6-4 zakona o socialni varnosti določa, da se dajatev na neposredno prodajo odmeri v korist Caisse nationale d’assurance maladie des travailleurs salariés (nacionalnega nosilca za zdravstveno zavarovanje zaposlenih oseb).

8        Z odločbo 97-393 z dne 18. decembra 1997 (JORF z dne 23. decembra 1997, str. 18649), sprejeto na podlagi tožbe zoper člen 12 zakona št. 97-1164, je Conseil constitutionnel (Francija) opozorilo, da je bila dajatev na neposredno prodajo, ki se ne odmeri od prodaje zdravil, ki jo opravijo grosisti distributerji, uvedena zato, da bi prispevala k financiranju nacionalnega nosilca za zdravstveno zavarovanje, in za ponovno uravnovešenje konkurenčnih razmer med distribucijskimi potmi za zdravila, za katere se je štelo, da so izkrivljeni, ker za grosiste distributerje veljajo obveznosti javne službe, ki ne veljajo za farmacevtske laboratorije.

9        Člen L. 245-6-1 Zakona o socialni varnosti je bil s 1. januarjem 2003 razveljavljen s členom 16 zakona št. 2002-1487 z dne 20. decembra 2002 o financiranju socialne varnosti za leto 2003 (JORF z dne 24. decembra 2002, str. 21482).

 Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

10      Boiron je družba, ustanovljena po francoskem pravu, ki proizvaja homeopatska zdravila in jih v Franciji distribuira izključno lekarnam prek sistema neposredne prodaje ali preko grosistov distributerjev.

11      Družba Boiron je ACOSS iz naslova dajatve na neposredno prodajo za leti 1998 in 1999 prijavila samo promet, opravljen z neposredno prodajo lekarnam, ne pa prometa iz prodaje prek grosistov distributerjev.

12      ACOSS je štela, da bi bilo treba zadnjenavedeno prodajo vključiti v skupno neposredno prodajo, ki pomeni osnovo za to dajatev, in je posledično ponovno odmerila dajatev, ustrezno tej vključitvi.

13      Družba Boiron je plačala zahtevane zneske, čeprav jim je ugovarjala. Ker upravni odbor ACOSS, pri katerem je vložila ugovor, ni podal odgovora, je družba Boiron zahtevala povračilo plačanih zneskov pri Tribunal des affaires de sécurité sociale de Lyon.

14      V podporo tožbi je v bistvu zatrjevala, da glede na člen 87 ES oprostitev dajatve na neposredno trgovino pomeni nezakonito državno pomoč v korist grosistov distributerjev.

15      Tribunal des affaires de sécurité sociale de Lyon je s sodbo z dne 3. junija 2000 ugodilo tožbi družbe Boiron in ACOSS naložilo povračilo plačanih zneskov.

16      Cour d’appel de Lyon, ki mu je zadevo predložila ACOSS, je najprej prekinilo odločanje do razglasitve sodbe Sodišča z dne 22. novembra 2001 v zadevi Ferring (C-53/00, Recueil, str. I-9067) in nato s sodbo z dne 29. oktobra 2002 razveljavilo prvostopenjsko sodbo.

17      Družba Boiron je tako vložila zahtevek za revizijo, pri čemer je navajala štiri razloge, od katerih je samo prvi, ki se nanaša na razlago določb Pogodbe o državnih pomočeh, predmet obravnave v okviru vprašanj za predhodno odločanje.

18      Cour de cassation uvodoma ugotavlja, da je Cour d’appel de Lyon razsodilo v škodo družbe Boiron zato, ker je na podlagi sodbe Sodišča z dne 20. septembra 2001 v zadevi Banks (C-390/98, Recueil, str. I-6117, točka 80 in navedena sodna praksa) odločilo, da se zavezanci za plačilo obveznega prispevka zato, da bi se izognili njegovemu plačilu, ne morejo sklicevati na to, da oprostitev plačila, ki jo uživajo druge osebe, pomeni državno pomoč. To sodno prakso naj bi potrdila sodba z dne 13. junija 2002 v zadevi Sea-Land Service in Nedlloyd Lijnen (C-430/99 in C-431/99, Recueil, str. I-5235, točka 47).

19      Predložitveno sodišče poudarja, da Sodišče v drugih sodbah ni nasprotovalo dopustnosti tožbe za povračilo dajatev ali prispevkov, ki se odmerijo ob neupoštevanju obveznosti predhodne priglasitve iz člena 88(3) ES.

20      Cour de cassation šteje, da je v teh sodbah bodisi odločitev glede te točke le implicitna, tudi če je bil podan ugovor nedopustnosti (glej prej navedeno sodbo Ferring), bodisi zadevajo ureditev pomoči, pri katerih so bile dajatve ali prispevki, glede katerih je bilo zahtevano povračilo, posebej pobrani za financiranje sporne pomoči (sodbi z dne 21. oktobra 2003 v združenih zadevah Van Calster in drugi, C-261/01 in C-262/01, Recueil, str. I-12249, in z dne 20. novembra 2003 v zadevi GEMO, C‑126/01, Recueil, str. I-13769).

21      Predložitveno sodišče dalje opozarja, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Ferring razsodilo, da dajatev na neposredno prodajo, ker se odmeri samo od neposredne prodaje zdravil, ki jo opravijo farmacevtski laboratoriji, pomeni državno pomoč grosistom distributerjem le, če ugodnost zaradi dejstva, da niso zavezanci za plačilo omenjene dajatve, presega dodatne stroške, ki jih nosijo za izpolnjevanje obveznosti javne službe, ki jim jih nalaga nacionalna ureditev.

22      Cour de cassation poudarja, da je Sodišče v sodbi z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C-280/00, Recueil, str. I‑7747) pojasnilo, da mora nacionalno sodišče, zato da se javne subvencije lahko štejejo za nadomestilo v zameno za storitve, ki jih opravljajo upravičena podjetja za izvedbo obveznosti javnih služb, preveriti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji (v nadaljevanju: pogoji, imenovani Altmark):

–        prvič, upravičeno podjetje mora biti dejansko pooblaščeno za izvajanje obveznosti javne službe in te obveznosti morajo biti jasno opredeljene;

–        drugič, parametri, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, morajo biti vnaprej objektivno in transparentno določeni;

–        tretjič, nadomestilo ne sme presegati, kar je potrebno, da se pokrijejo vsi ali del stroškov, nastalih pri izvajanju obveznosti javne službe, ob upoštevanju povezanih prihodkov in primerne ugodnosti za izvajanje teh obveznosti;

–        četrtič, kadar podjetje, ki mora izvajati obveznosti javne službe, ni izbrano po postopku javnih naročil, se mora stopnja potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno podjetje, dobro vodeno in ustrezno opremljeno, da lahko izpolnjuje zahteve javnih služb, imelo z izvajanjem teh obveznosti, ob upoštevanju povezanih prihodkov in primerne ugodnosti za izvajanje teh obveznosti.

23      Glede tega predložitveno sodišče najprej ugotavlja, da se pogoji, imenovani Altmark, nanašajo na podatke, do katerih gospodarski subjekt, ki navaja nezakonitost pomoči in ki ni v pravnih razmerjih med upravičencem do subvencije ali oprostitve in državo ali organom, ki ga je ta ustanovila ali imenovala za upravljanje s pomočjo, nima nujno dostopa, razen pravnega sredstva proti samemu upravičencu.

24      Cour de cassation v nadaljevanju opozarja, da so po ustaljeni sodni praksi Sodišča s pravom Skupnosti nezdružljiva vsa pravila dokazovanja, ki povzročijo, da je povračilo dajatev, odmerjenih ob kršitvi prava Skupnosti, praktično nemogoče ali čezmerno oteženo (glej zlasti sodbi z dne 9. novembra 1983 v zadevi San Giorgio, 199/82, Recueil, str. 3595, točka 14, in z dne 9. februarja 1999 v zadevi Dilexport, C-343/96, Recueil, str. I-579, točka 48).

25      Predložitveno sodišče na koncu poudarja, da je lahko gospodarski subjekt, ki v podporo zahtevi za povračilo navaja, da ima sporni ukrep značaj državne pomoči, z uporabo določb nacionalnega prava o dokaznem bremenu zavezan dokazati, da pogoji, imenovani Altmark, niso izpolnjeni. Dodaja, da lahko pomanjkanje predložitve dokazov, potrebnih za uspeh zahtevka tega subjekta, pomeni edino oviro za dokaz, da ima ta ukrep značaj državne pomoči.

26      V teh okoliščinah je Cour de cassation odločilo, da prekine odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predloži naslednji vprašanji:

„1.      Ali je treba pravo Skupnosti razlagati v smislu, da se lahko farmacevtski laboratorij, ki je zavezanec za plačilo prispevka, kot je določen v členu 12 zakona št. 97-1164 z dne 19. decembra 1997 o financiranju socialnega varstva za leto 1998, zato da bi prejel povračilo tega prispevka, sklicuje na to, da dejstvo, da grosisti distributerji niso zavezanci za plačilo tega prispevka, pomeni državno pomoč?

2.      Ali je treba v primeru pritrdilnega odgovora in ker je uspeh zahteve za povračilo lahko odvisen od dokazov, ki jih predloži vlagatelj te zahteve, pravo Skupnosti razlagati v tem smislu, da pravila nacionalnega prava, ki to povračilo pogojujejo s tem, da mora vlagatelj zahteve dokazati, da ugodnost, ki jo imajo ti grosisti distributerji, presega dodatne stroške, ki jih imajo zaradi izpolnjevanja obveznosti javne službe, ki jim jih nalaga nacionalna ureditev, ali pa da pogoji, ki jih je Sodišče določilo v sodbi z dne 24. julija 2003 [Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg], niso izpolnjeni, pomenijo pravila dokazovanja, katerih posledica je, da postane praktično nemogoče ali čezmerno oteženo povračilo obveznega prispevka, kot je ta, določen v členu 245-6-1 zakonika o socialnem varstvu, za katero je bila zahteva pri pristojnem organu vložena iz razloga, da oprostitev plačila prispevka, do katere so upravičeni grosisti distributerji, pomeni državno pomoč, ki ni bila priglašena Komisiji Evropskih skupnosti?“

 Vprašanji za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

27      Iz zgoraj navedene sodbe Ferring izhaja, da je treba člen 87 ES razlagati tako, da ukrep, kot je dajatev na neposredno prodajo, ker se odmeri samo od neposredne prodaje zdravil, ki jo opravijo farmacevtski laboratoriji, pomeni državne pomoči grosistom distributerjem le, če pomeni čezmerno nadomestilo v njihovo korist, to je za toliko, kolikor ugodnost, ki jo imajo ti gospodarski subjekti zaradi nezavezanosti za plačilo te dajatve, presega dodatne stroške, ki jih nosijo za izpolnjevanje obveznosti javnih služb, ki jim jih nalaga nacionalna ureditev.

28      V obravnavani zadevi družba Boiron, farmacevtski laboratorij, zavezanec za plačilo dajatve na neposredno prodajo, zatrjuje, da dejstvo, da grosisti distributerji niso zavezanci za plačilo te dajatve, pomeni čezmerno nadomestilo v njihovo korist in je kot tako torej nezakonita pomoč v njihovo korist. Na tej podlagi je ta subjekt zahteval povračilo zneskov, plačanih iz naslova omenjene dajatve za obračunski leti 1998 in 1999.

29      Glede tega je treba opozoriti, da je ukrep kot pomoč v smislu člena 87(1) ES, ki se izvaja v nasprotju z obveznostmi iz člena 88(3) ES, nezakonit. Nacionalna sodišča morajo varovati pravice zainteresiranih oseb ob mogoči kršitvi prepovedi izvedbe pomoči nacionalnih organov, tako da v skladu z nacionalnim pravom sprejmejo vse potrebne ukrepe glede veljavnosti predpisov o izvedbi zadevnih ukrepov pomoči in povračila dodeljene finančne podpore (glej zlasti sodbo z dne 27. oktobra 2005 v združenih zadevah Distribution Casino France in drugi, od C-266/04 do C‑270/04, C-276/04 in od C-321/04 do C-325/04, ZOdl., str. I-9481, točka 30, in navedeno sodno prakso).

30      Res je, da je Sodišče v več zadevah, ki so mu bile predložene, presodilo, da se zavezanci za plačilo neke dajatve zato, da bi se izognili njenemu plačilu ali da bi dobili povračilo zanjo, ne morejo sklicevati na to, da oprostitev od plačila dajatve, ki jo uživajo druga podjetja, pomeni državno pomoč (glej zlasti prej navedeni sodbi Banks, točka 80, in Distribution Casino France in drugi, točki 42 in 44, ter sodbo z dne 15. junija 2006 v združenih zadevah Air Liquide, C-393/04 in C‑41/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 43).

31      Vendar se narava obravnavanih nacionalnih ukrepov v zadevah, v katerih so bile izdane sodbe, navedene v predhodni točki, bistveno razlikuje od narave dajatve na neposredno prodajo.

32      Tako je šlo v omenjenih zadevah vsakič za oprostitev splošne dajatve v korist nekaterih subjektov in bilo zatrjevano, da ta oprostitev sama po sebi pomeni ukrep pomoči.

33      Nasprotno v postopku v glavni stvari ne gre za tak sistem obdavčitve, ampak za dajatev, za plačilo katere je zavezana le ena od dveh kategorij subjektov v konkurenčnem položaju, to so farmacevtski laboratoriji.

34      V takem primeru neenakomerne zavezanosti za dajatev zatrjevana pomoč izhaja iz dejstva, da druga kategorija gospodarskih subjektov, s katero je za dajatev zavezana kategorija v neposredni konkurenci, v tem primeru grosisti distributerji, ni zavezana za plačilo omenjene dajatve.

35      V obravnavani zadevi je nesporno, da je ta nezavezanost za plačilo poleg tega želen, celo osrednji cilj dajatve na neposredno prodajo.

36      Glede tega je treba opozoriti, da je Sodišče v točki 19 prej navedene sodbe Ferring poudarilo, da v Franciji obstajata dve neposredno konkurenčni poti distribucije zdravil: po eni strani, pot grosistov distributerjev in, po drugi strani, pot farmacevtskih laboratorijev, ki opravljajo neposredno prodajo. Sodišče je v tej točki poleg tega ugotovilo, da je cilj dajatve na neposredno prodajo med drugim ponovno uravnovešenje konkurenčnih razmer med distribucijskimi potmi za zdravila, ki so po mnenju francoskega zakonodajalca izkrivljene zaradi obstoja obveznosti javne službe, ki veljajo samo za grosiste distributerje. Sodišče je na koncu dodalo, da se je zaradi uvedbe omenjene dajatve z zakonom št. 97-1164 ne samo prekinila rast registrirane neposredne prodaje, ki je bila zabeležena v najbližjih preteklih letih, ampak tudi spremenila težnja, saj so grosisti distributerji prevzeli nekatere tržne deleže.

37      Če bi bilo dokazano, da dejstvo, da grosisti distributerji niso zavezanci za plačilo dajatve na neposredno prodajo, povzroči čezmerno nadomestilo v njihovo korist, kolikor ugodnost zaradi dejstva, da niso zavezanci za plačilo te dajatve, presega dodatne stroške, ki jih nosijo za izpolnjevanje obveznosti javnih služb, ki so jim naložene, bi zavezanost farmacevtskega laboratorija, kot je družba Boiron, za plačilo te dajatve pomenila predpis, ki vsebuje izvršitev ukrepa pomoči.

38      Če bi bilo tako, bi moralo nacionalno sodišče, tako kot je bilo poudarjeno v točki 29 te sodbe, v skladu z nacionalnim pravom sprejeti vse potrebne ukrepe glede veljavnosti takega predpisa.

39      V tem primeru je ukrep, glede katerega se trdi, da pomeni pomoč, sama dajatev na neposredno prodajo in ne katera koli od nje ločena oprostitev.

40      V takem primeru je treba dopustiti, da se gospodarski subjekt, kot je družba Boiron, da bi zahtevala povračilo dajatve na neposredno prodajo, sklicuje na njeno nezakonitost z utemeljitvijo, da sporna dajatev pomeni ukrep pomoči.

41      To sicer ne bi povzročilo, da bi nacionalno sodišče dopustilo, da se razširi število upravičencev do pomoči. Nasprotno bi tako povračilo, če bi se izkazalo za upravičeno, pomenilo posebej primeren ukrep za znižanje števila gospodarskih subjektov, ki jim je škoda povzročena z ukrepom, za katerega se šteje, da pomeni pomoč, in tako za omejitev njegovih protikonkurenčnih učinkov.

42      Predložitveno sodišče in stranki, ki sta Sodišču predložili stališča, so postavili vprašanje, ali je ta pravica do sklicevanja na nezakonitost dajatve na neposredno prodajo, za katero se šteje, da pomeni državno pomoč, da bi se prejelo povračilo, v skladu z načeli, ki so podlaga sodni praksi Sodišča glede davkom podobnih dajatev, ki jo je uvedla prej navedena sodba Van Calster in drugi ter so jo razvile sodbe, ki so ji sledile.

43      Iz te sodne prakse izhaja, da so nacionalni sodni organi, kadar je bil ukrep pomoči, katerega način financiranja je njegov sestavni del, izveden v nasprotju z obveznostjo priglasitve, načeloma dolžni odrediti povračilo dajatev ali prispevkov, posebej odmerjenih za financiranje te pomoči (prej navedena sodba Van Calster in drugi, točka 54).

44      Glede tega je Sodišče pojasnilo, da morata biti zato, da bi bilo dajatev mogoče šteti za sestavni del ukrepa pomoči, dajatev in pomoč na podlagi ustrezne nacionalne zakonodaje neločljivo vsebinsko povezani, in sicer tako, da so prihodki od dajatve nujno namenjeni financiranju pomoči (glej zlasti prej navedeno sodbo Air Liquide, točka 46 in navedena sodna praksa).

45      Glede dajatve na neposredno prodajo njena posebnost izhaja iz dejstva, da sta ta dajatev in zatrjevani ukrep pomoči nedeljiva dela enega in istega davčnega ukrepa. V takem primeru je zveza med dajatvijo in pomočjo še tesnejša kot pri davku podobni dajatvi, ki je bila predmet prej navedene sodbe Van Calster in drugi.

46      V teh okoliščinah je gospodarskemu subjektu, kakršen je družba Boiron, priznanje pravice do sklicevanja na nezakonitost dajatve na neposredno prodajo zato, da bi prejel povračilo plačanih zneskov iz tega naslova, v skladu z načeli, ki so podlaga sodni praksi Sodišča glede davkom podobnih dajatev, ki jo je uvedla zgoraj navedena sodba Van Calster in drugi ter so jo razvile sodbe, ki so ji sledile.

47      Dodati je treba, da se bo tako povračilo v vsakem primeru lahko priznalo le, če se dokaže, da omenjeni zneski – ali vsaj del teh –, glede katerih se zahteva povračilo, pomenijo čezmerno nadomestilo v korist grosistov distributerjev in jim torej v tem okviru dajejo gospodarsko ugodnost, ter če so poleg tega izpolnjeni preostali pogoji iz člena 87(1) ES za to, da ukrep pomeni državno pomoč.

48      Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba pravo Skupnosti razlagati tako, da se lahko farmacevtski laboratorij, ki je zavezanec za plačilo prispevka, kot je določen v členu 12 zakona št. 97-1164, zato da bi prejel povračilo dela izplačanega zneska, ki ustreza gospodarski ugodnosti, ki so jo neupravičeno prejeli grosisti distributerji, sklicuje na to, da dejstvo, da grosisti distributerji niso zavezanci za plačilo tega prispevka, pomeni državno pomoč.

 Drugo vprašanje

49      V zadevi v glavni stvari se farmacevtski laboratorij, zavezanec za plačilo dajatve na neposredno prodajo, glede katere je ugotovljeno, da ni bila priglašena na podlagi člena 88(3) ES, da bi prejel povračilo te dajatve, sklicuje na njeno nezakonitost iz razloga, da dejstvo, da grosisti distributerji, ki so neposredni konkurenti tega laboratorija, niso zavezani za plačilo te dajatve, pomeni državno pomoč.

50      V obravnavani zvezi predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je zagotovljeno spoštovanje načela učinkovitosti, če mora v skladu z nacionalnimi predpisi, ki se uporabljajo glede dokaznega bremena, in zato da bi lahko prejel povračilo zneskov, plačanih iz naslova dajatve na neposredno prodajo, gospodarski subjekt, ki zahteva njihovo povračilo, dokazati, da ta nezavezanost za plačilo grosistov distributerjev pomeni čezmerno nadomestilo v njihovo korist, če vsaj en od štirih pogojev, imenovanih Altmark, ni izpolnjen, in torej kot taka pomeni gospodarsko ugodnost iz člena 87(1) ES.

51      Ob neobstoju pravil Skupnosti s tega področja kot v postopku v glavni stvari mora notranji pravni sistem vsake države članice določiti pristojna sodišča in natančna procesna pravila v zvezi s tožbami, namenjenimi zaščiti pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi neposrednega učinka prava Skupnosti, pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki se nanašajo na podobne tožbe na podlagi nacionalnega prava (načelo enakovrednosti), in da praktično ne onemogočijo ali čezmerno otežujejo izvrševanja pravic, ki jih daje pravni red Skupnosti (načelo učinkovitosti) (glej zlasti sodbo z dne 10. aprila 2003 v zadevi Steffensen, C-276/01, Recueil, str. I-3735, točka 60 in navedena sodna praksa).

52      Predložitveno sodišče glede tega, po eni strani, ugotavlja, da čeprav je dokazno breme o čezmernem nadomestilu v korist grosistov distributerjev, ki vključuje dokazovanje, da vsaj en od štirih pogojev, imenovanih Altmark, ni izpolnjen, v skladu z uporabljenim nacionalnim pravom načeloma na strani gospodarskega subjekta, ki zatrjuje obstoj pomoči, da bi prejel povračilo obravnavane dajatve, to nacionalno pravo tudi podeljuje sodišču široko pristojnost, da po uradni dolžnosti odredi vse pravno dopustne pripravljalne ukrepe.

53      Predložitveno sodišče, po drugi strani, poudarja, da ta pristojnost pomeni le možnost in da to, da ta subjekt ni predložil dokazov, potrebnih za uspeh svojega zahtevka, lahko pomeni edino oviro za dokaz, da ima dajatev na neposredno prodajo značaj državne pomoči v smislu člena 88(3) ES, če se pogoji, imenovani Altmark, nanašajo na podatke, do katerih ta subjekt nima nujno dostopa, razen pravnega sredstva zoper upravičenca do domnevne pomoči.

54      Union de recouvrement des cotisations de sécurité sociale et d’allocations familiales (Urssaf) de Lyon je poleg tega navedla, da ima nacionalno sodišče zlasti možnost, da stranki ali tretjemu, ki ni stranka v postopku, odredi predložitev akta ali listine.

55      V teh okoliščinah in zaradi zagotovitve spoštovanja načela učinkovitosti mora Nacionalno sodišče, če ugotovi, da lahko dejstvo, da farmacevtski laboratorij, kot je družba Boiron, nosi dokazno breme glede obstoja čezmernega nadomestila v korist grosistov distributerjev in torej glede tega, da ima dajatev na neposredno prodajo naravo državne pomoči, onemogoči ali čezmerno oteži predložitev takega dokaza, zlasti ker se to nanaša na podatke, s katerimi tak laboratorij ne more razpolagati, uporabiti vsa procesnopravna sredstva, ki jih daje na voljo nacionalno pravo, med katerimi je tudi odreditev potrebnih pripravljalnih ukrepov, skupaj s tem, da ena od strank ali tretji, ki ni stranka v postopku, predloži akt ali listino.

56      Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da pravo Skupnosti ne nasprotuje uporabi predpisov nacionalnega prava, ki povračilo obveznega prispevka, kot ga predpisuje člen 12 zakona št. 97-1164, pogojuje z dokazom, ki ga mora predložiti vlagatelj zahteve za povračilo, da ugodnost, ki jo imajo grosisti distributerji od tega, da se jih ne obravnava kot zavezance za ta prispevek, presega dodatne stroške, ki jih nosijo za izpolnjevanje obveznosti javne službe, ki jim jih nalaga nacionalna ureditev, in zlasti, da vsaj en od pogojev, imenovanih Altmark, ni izpolnjen.

57      Vendar mora v teh okoliščinah in zato, da bi zagotovilo spoštovanje načela učinkovitosti, Nacionalno sodišče, če ugotovi, da lahko dejstvo, da farmacevtski laboratorij, kot je družba Boiron, nosi dokazno breme glede obstoja čezmernega nadomestila v korist grosistov distributerjev in torej glede tega, da ima dajatev na neposredno prodajo značaj državne pomoči, onemogoči ali čezmerno oteži predložitev takega dokaza, zlasti ker se to nanaša na podatke, s katerimi tak laboratorij ne more razpolagati, uporabiti vsa procesno pravna sredstva, ki jih daje na voljo nacionalno pravo, med katerimi je tudi odreditev potrebnih pripravljalnih ukrepov, skupaj s tem, da ena od strank ali tretji, ki ni stranka v postopku, predloži akt ali listino.

 Stroški

58      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1)      Pravo Skupnosti je treba razlagati tako, da se lahko farmacevtski laboratorij, ki je zavezanec za plačilo prispevka, kot je določen v členu 12 zakona št. 97-1164 z dne 19. decembra 1997 o financiranju socialnega varstva za leto 1998, zato da bi prejel povračilo dela izplačanega zneska, ki ustreza gospodarski ugodnosti, ki so jo neupravičeno prejeli grosisti distributerji, sklicuje na to, da dejstvo, da grosisti distributerji niso zavezanci za plačilo tega prispevka, pomeni državno pomoč.

2)      Pravo Skupnosti ne nasprotuje uporabi predpisov nacionalnega prava, ki povračilo obveznega prispevka, kot ga predpisuje člen 12 navedenega zakona št. 97-1164, pogojuje z dokazom, ki ga mora predložiti vlagatelj zahteve za povračilo, da ugodnost, ki jo imajo grosisti distributerji od tega, da se jih ne obravnava kot zavezance za ta prispevek, presega dodatne stroške, ki jih nosijo za izpolnjevanje obveznosti javne službe, ki jim jih nalaga nacionalna ureditev, in zlasti, da vsaj en od pogojev, opredeljenih v sodbi z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00) ni izpolnjen.

Vendar mora v teh okoliščinah in zato, da bi zagotovilo spoštovanje načela učinkovitosti, Nacionalno sodišče, če ugotovi, da lahko dejstvo, da farmacevtski laboratorij, kot je družba Boiron, nosi dokazno breme glede obstoja čezmernega nadomestila v korist grosistov distributerjev in torej glede tega, da ima dajatev na neposredno prodajo značaj državne pomoči, onemogoči ali čezmerno oteži predložitev takega dokaza, zlasti ker se to nanaša na podatke, s katerimi tak laboratorij ne more razpolagati, uporabiti vsa procesno pravna sredstva, ki jih daje na voljo nacionalno pravo, med katerimi je tudi odreditev potrebnih pripravljalnih ukrepov, skupaj s tem, da ena od strank ali tretji, ki ni stranka v postopku, predloži akt ali listino.

Podpisi

---

* Jezik postopka: francoščina.