1

Evropski parlament s tožbo predlaga razglasitev ničnosti Uredbe Sveta št. 1223/2004/ES z dne 28. junija 2004 o spremembah Uredbe (ES) št. 1228/2003 Evropskega parlamenta in Sveta glede datuma uporabe nekaterih določb za Slovenijo (UL L 233, str. 3, v nadaljevanju: izpodbijana uredba).

2

Pogodba o pristopu desetih novih držav članic k Evropski uniji, med katerimi je Republika Slovenija, je bila podpisana 16. aprila 2003 (UL 2003, L 236, str. 17, v nadaljevanju: Pogodba o pristopu iz leta 2003). Kot izhaja iz člena 1(2) te Pogodbe, so pogoji sprejetja in prilagoditve pogodb, na katerih temelji Unija, kot jih narekuje sprejetje, navedeni v aktu, ki je priložen tej pogodbi in je njen sestavni del (v nadaljevanju: Akt o pristopu iz leta 2003).

3

Uredba (ES) št. 1228/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije (UL L 176, str. 1) je bila sprejeta na podlagi člena 95 ES.

4

Z namenom prehodnega odloga uporabe nekaterih določb Uredbe št. 1228/2003, kar zadeva Slovenijo, je Svet Evropske unije sprejel uredbo. Zadnjenavedena uredba je bila sprejeta na podlagi člena 57 Akta o pristopu iz leta 2003.

5

V utemeljitev tožbe Evropski parlament zatrjuje, da po eni strani izpodbijana uredba ni mogla biti veljavno sprejeta na podlagi člena 57 in da po drugi strani ne izpolnjuje obveznosti obrazložitve, ki jo predpisuje člen 253 ES.

6

Predsednik Sodišča je s sklepoma z dne 21. decembra 2004 in 9. marca 2005 dopustil intervencijo Komisije Evropskih skupnosti v podporo Parlamenta ter Republike Estonije in Republike Poljske v podporo Sveta.

7

Člen 2(2) in (3) Pogodbe o pristopu iz leta 2003 določa:

„2.   Ta pogodba začne veljati 1. maja 2004 […].

3.   Ne glede na odstavek 2 lahko institucije Unije pred pristopom sprejmejo ukrepe, omenjene v členih 6(2), drugi pododstavek; 6(6), drugi pododstavek, […] 38, 39, 41, 42 in od 55 do 57 Akta o pristopu, v Prilogah od III do XIV k temu aktu; […] Ti ukrepi začnejo veljati le pod pogojem uveljavitve in z dnem uveljavitve te pogodbe.“

8

Člen 20 Akta o pristopu iz leta 2003 določa:

„Akti, našteti v Prilogi II k temu aktu, se prilagodijo, kakor je navedeno v omenjeni prilogi.“

9

Člen 21 tega akta določa:

„Prilagoditve aktov, naštetih v Prilogi III k temu aktu, ki so potrebne zaradi pristopa, se oblikujejo skladno s smernicami iz omenjene priloge in v skladu s postopkom ter pod pogoji iz člena 57.“

10

Člen 24 tega akta določa:

„Ukrepi, navedeni v Prilogah V, VI, VII, VIII, IX, X, XI, XII, XIII in XIV k temu aktu, se za nove države članice uporabljajo pod pogoji, določenimi v teh prilogah.“

11

Člen 55 Akta o pristopu iz leta 2003 določa:

„Na ustrezno utemeljeno zahtevo ene od novih držav članic lahko Svet pred 1. majem 2004 na predlog Komisije soglasno sprejme ukrepe, ki vsebujejo začasna odstopanja od aktov institucij, sprejetih med 1. novembrom 2002 in dnem podpisa Pogodbe o pristopu.“

12

Člen 57 tega akta določa:

„1.   Če je treba akte institucij zaradi pristopa prilagoditi pred pristopom in če ta akt ali njegove priloge potrebnih prilagoditev ne predvidevajo, se te prilagoditve opravijo skladno s postopkom iz odstavka 2. Prilagoditve začnejo veljati s pristopom.

2.   Svet s kvalificirano večino na predlog Komisije ali Komisija, glede na to, katera od teh dveh institucij je sprejela izvirne akte, v ta namen pripravi potrebna besedila.“

13

Najprej je treba navesti, da čeprav francoska različica člena 57 določa, da morajo biti prilagoditve, opravljene iz naslova te določbe, opravljene „pred pristopom“, pa se ta časovna omejitev v resnici, in tako kot izhaja iz drugih jezikovnih različic, ne nanaša na možnost uporabe člena 57, temveč na dan sprejetja aktov, ki jih je treba spremeniti (glej v tem smislu v zvezi z enako določbo iz Akta o pogojih pristopa Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 1994, C 241, str. 21, v nadaljevanju: Akt o pristopu iz leta 1994) in sodbo z dne 2. oktobra 1997 v zadevi Parlament proti Svetu, C-259/95, Recueil, str. I-5303, točke od 12 do 22).

14

Z izmenjavo dopisov, priloženih k sklepni listini Pogodbe o pristopu iz leta 2003, so se Evropska unija in nove države članice dogovorile o „postopku obveščanja in posvetovanja za sprejetje določenih sklepov in drugih ukrepov v obdobju pred pristopom“ (v nadaljevanju: postopek obveščanja in posvetovanja), ki med drugim določa:

[…]

[…]

[…]“

15

Uredba št. 1228/2003 je, kot izhaja iz člena 1, namenjena opredelitvi poštenih pravil za čezmejno izmenjavo električne energije in tako pospešuje konkurenco na notranjem trgu z električno energijo ob upoštevanju posebnosti nacionalnih in regionalnih trgov.

16

Člen 6(1) iste uredbe določa:

„Pri reševanju težav s prezasedenostjo omrežja se uporabljajo nepristranske tržne rešitve, ki dajejo učinkovite ekonomske signale vključenim udeležencem na trgu in upravljavcem prenosnih omrežij. Če je mogoče, se pri reševanju težav s prezasedenostjo omrežja uporabijo netransakcijske metode, to je metode, ki ne vključujejo izbire med pogodbami posameznih udeležencev na trgu.“

17

V skladu s členom 2(2)(c) te uredbe „prezasedenost“ pomeni „stanje, ko povezava med nacionalnimi prenosnimi omrežji zaradi premajhne zmogljivosti povezovalnih daljnovodov in/ali zadevnih nacionalnih prenosnih omrežij ne more sprejeti vsega fizičnega pretoka, nastalega zaradi mednarodnega trgovanja na zahtevo udeležencev na trgu“.

18

Priloga, naslovljena „Smernice o upravljanju in dodeljevanju razpoložljive prenosne zmogljivosti povezav med nacionalnimi omrežji“, k tej uredbi v naslovu „Splošno“ vsebuje besedilo:

[…]“

19

V skladu s členom 15 se ta uredba uporablja od 1. julija 2004.

20

Ker je Republika Slovenija v okviru postopka obveščanja in posvetovanja poznala predlog Komisije, na podlagi katerega je bila sprejeta Uredba št. 1228/2003, je, sklicujoč se na člen 57 Akta o pristopu iz leta 2003, z dopisom z dne 23. junija 2003 Komisiji predložila prošnjo za odobritev prehodnega obdobja do 1. julija 2007 glede uporabe določb prihodnje uredbe. Ta uredba je bila sprejeta 26. junija 2003.

21

V skladu z dvostranskimi sporazumi med Komisijo in Republiko Slovenijo je slednja 19. novembra 2003 Komisiji predložila dodatno razlago o razlogih, ki utemeljujejo prošnjo za zgoraj omenjeno prehodno odstopanje.

22

V teh okoliščinah je Komisija 27. aprila 2004 pripravila predlog uredbe za začasen odlog uporabe nekaterih določb Uredbe št. 1228/2003, kar zadeva Republiko Slovenijo (COM/2004/309 konč.). Ta predlog je temeljil na členu 95 ES.

23

Svet je 28. junija 2004 na podlagi člena 57 Akta o pristopu iz leta 2003 sprejel izpodbijano uredbo, čeprav ta potrjuje omenjeni predlog in njegovo besedilo v bistvu povzema.

24

Generalni sekretar Sveta je o tem sprejetju obvestil Parlament z dopisom z dne 9. julija 2004, v katerem je navedel, da „je glede na povezavo med Pogodbo o pristopu in [tem] predlogom […] in glede na nujnost sprejetja [tega] akta v primernem času, vsekakor pa pred 1. julijem 2004, […] dnem uporabe Uredbe št. 1228/2003, Svet odločil, da za pravno podlago […] obdrži člen 57 [Akta o pristopu iz leta 2003], to je podlago, ki v zakonodajnem postopku ne zahteva sodelovanja Evropskega parlamenta.“

25

Člen 1 izpodbijane uredbe, ki določa, da se v členu 15 Uredbe št. 1228/2003 doda nov odstavek, določa:

„Glede medmrežnih povezovanj med Slovenijo in sosednjimi državami članicami se člen 6(1) in pravila od 1 do 4 v poglavju ‚Splošno‘ iz Priloge začnejo uporabljati 1. julija 2007. Ta odstavek se uporablja samo za zmogljivost medmrežnega povezovanja, ki jo dodeli slovenski upravljavec prenosnih sistemov, in to samo, če ta zmogljivost ne preseže polovice skupne razpoložljive zmogljivosti.“

26

V peti, šesti in sedmi uvodni izjavi izpodbijane uredbe je navedeno:

27

Parlament v utemeljitev svoje tožbe navaja dva tožbena razloga, in sicer prvič napačno pravno podlago izpodbijane uredbe in drugič kršitev obveznosti obrazložitve.

28

S prvim tožbenim razlogom Parlament zatrjuje, da izpodbijana uredba, ki določa prehodna odstopanja glede uporabe Uredbe št. 1228/2003, ne bi smela biti veljavno sprejeta na podlagi člena 57 Akta o pristopu iz leta 2003, temveč po rednem zakonodajnem postopku, ki ga določa Pogodba ES, in sicer v obravnavanem primeru na podlagi člena 95 ES, ki je bil pravna podlaga za sprejetje Uredbe št. 1228/2003. Omenjeni člen 57 naj bi namreč omogočal le prilagoditve, ki so namenjene temu, da se omogoči polna uporaba aktov institucij za države članice in ne temu, da se podelijo prehodna odstopanja od teh aktov.

29

Glede tega je treba opozoriti, da, kot je poudaril Parlament, iz besedila člena 57 Akta o pristopu iz leta 2003 izhaja, da ta določba dopušča sprejetje „prilagoditev“, ki so „potrebne“ zaradi pristopa, vendar pa jih Akt o pristopu ali njegove priloge ne določajo.

30

Kot pravilno navaja Komisija, iz členov 20 in 21 Akta o pristopu iz leta 2003, ki skupaj sestavljata naslov I „Prilagoditve aktov, ki so jih sprejele institucije“, ki spada v tretji del tega akta z naslovom „Trajne določbe“, izhaja, da „prilagoditve“, na katere se nanašata ta člena, načeloma ustrezajo potrebnim spremembam zaradi zagotovitve polne uporabe aktov institucij za nove države članice in so s tega vidika namenjene trajni dopolnitvi teh aktov.

31

Nasprotno pa take „prilagoditve“ običajno ne zajemajo prehodnih odstopanj od uporabe aktov Skupnosti, za katere velja člen 24 Akta o pristopu iz leta 2003 iz naslova I „Prehodni ukrepi“, ki spada v četrti del tega akta z naslovom „Začasne določbe“.

32

Nikakor pa ni mogoče sklepati, da bi moral imeti pojem „prilagoditev“ drugačen pomen glede na to, ali je uporabljen v okviru členov 20 in 21 Akta o pristopu iz leta 2003 ali v členu 57 tega akta. Omenjeni člen 21 sam napotuje na določbe člena 57, kar zadeva postopek in pogoje, pod katerimi se oblikujejo prilagoditve, ki jih določa, medtem ko člen 57, ki se nanaša na prilagoditve, ki „jih ta akt ali njegove priloge ne predvidevajo“, določa, da so prilagoditve, ki jih je treba sprejeti na podlagi te določbe, enake kot tiste, ki jih določata zlasti člena 20 in 21 tega akta.

33

Poleg tega je podelitev začasnih odstopanj z vidika bližnjega pristopa, kot sta pravilno poudarila Parlament in Komisija, posebni predmet neke druge določbe Akta o pristopu iz leta 2003, in sicer njegovega člena 55, in bi si bilo glede tega težko zamisliti, da bi podpisnice tega akta zato, da bi omogočile sprejetje istega akta, nameravale predpisati dve različni določbi.

34

To drži še toliko bolj, ker člen 55 za podelitev teh začasnih odstopanj predpisuje veliko strožje pogoje od pogojev, ki jih za sprejetje prilagoditvenih ukrepov določa člen 57. Po eni strani namreč ta člen 55 dovoljuje samo odstopanja od aktov institucij, sprejetih med 1. novembrom 2002 (dan zaključka pristopnih pogajanj) in 16. aprilom 2003 (dan podpisa Pogodbe o pristopu iz leta 2003). Po drugi strani pa je za podelitev takega odstopanja potrebna soglasna odločitev Sveta.

35

Iz navedenega izhaja, da ukrepi, ki se lahko sprejmejo na podlagi člena 57 Akta o pristopu iz leta 2003, načeloma zajemajo le prilagoditve, namenjene temu, da postanejo prejšnji akti Skupnosti uporabni v novih državah članicah, in izključujejo vse druge spremembe (glej v podobnem pomenu glede enake določbe iz Akta o pristopu iz leta 1994 zgoraj navedeno sodbo Parlament proti Svetu, točki 14 in 19) in zlasti začasna odstopanja.

36

Iz tega sledi, da začasnih odstopanj, kot jih uvaja izpodbijana uredba v korist Republike Slovenije, katerih edini cilj in namen je začasen odlog dejanske uporabe zadevnega akta Skupnosti, kar zadeva novo državo članico, ni mogoče opredeliti kot „prilagoditve“ v smislu člena 57 omenjenega akta.

37

Okoliščina, da naj bi bilo več aktov, ki uvajajo enaka odstopanja, kot jih določa izpodbijana uredba, sprejetih na podlagi določbe Akta o pristopu iz leta 1994, ki ustreza členu 57 Akta o pristopu iz leta 2003, v nasprotju s tem, kar sta navedla Svet in poljska vlada, ne more vplivati na vsebino te določbe. Opozoriti je namreč treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso sama praksa Sveta ne sme odstopati od pravil Pogodbe ES in zato ne more ustvariti precedenčnega primera, ki bi institucije Skupnosti zavezoval pri izbiri pravilne pravne podlage (glej zlasti sodbo z dne 12. novembra 1996 v zadevi Združeno kraljestvo proti Svetu, C-84/94, Recueil, str. I-5755, točka 19).

38

Iz navedenega izhaja, da glede aktov Skupnosti, sprejetih po dnevu podpisa Pogodbe o pristopu iz leta 2003, ta pogodba in Akt o pristopu iz leta 2003 ne vsebujeta nobene splošno uporabne določbe, ki bi omogočala sprejetje ukrepov, ki vsebujejo prehodna odstopanja v korist novih držav članic, in da člena 57 tega akta načeloma ni mogoče uporabiti v ta namen.

39

V nasprotju s tem, kar je navedel Svet, iz tega kljub temu ne izhaja pravna praznina. Potem ko je bila Pogodba o pristopu iz leta 2003 podpisana in razen kadar gre za uporabo posebnih postopkov, ki jih ta pogodba določa za odločitve o določenih vrstah prehodnih ukrepov, kot so na primer tisti, ki jih uvaja člen 41 ali 42 Akta o pristopu iz leta 2003, ni namreč nobenega načelnega pomisleka, da so bili akti Skupnosti – sprejeti po tem podpisu in pred začetkom veljavnosti te pogodbe o pristopu, ki vsebujejo začasna odstopanja v korist bodoče države pristopnice – sprejeti neposredno na podlagi določb Pogodbe ES.

40

Take določbe o odstopanju, ki naj bi se uporabljale le izjemoma in na dan dejanskega začetka veljavnosti Pogodbe o pristopu iz leta 2003, v nasprotju s tem, kar je zatrjeval Svet, ne morejo kršiti niti členov 249, drugi in tretji odstavek, ES in 299 ES, v skladu s katerima se akti, ki so jih sprejele institucije, uporabljajo za države članice, niti člena 2(2) in (3) te pogodbe o pristopu.

41

Po eni strani se bodo take posebne določbe kot tudi akti, v katere so vključene in/ali od katerega odstopajo, uporabljale za države pristopnice šele z dnem dejanskega pristopa, to je z dnem, ko država pridobi položaj države članice.

42

Po drugi strani pa okoliščina – da člen 2(2) Pogodbe o pristopu iz leta 2003 določa, da začne ta pogodba veljati šele 1. maja 2004, in da odstavek 3 tega člena določa, da se ne glede na to nekatere določbe te pogodbe lahko uporabljajo že prej – ne posega v možnost, da se v aktih, ki niso bili sprejeti na podlagi te pogodbe, temveč na podlagi same Pogodbe ES, določijo pogoji, pod katerimi bodo taki akti, sprejeti med podpisom Pogodbe o pristopu in začetkom njene veljavnosti, uporabljeni za bodoče države članice po njihovem pristopu.

43

V nasprotju s tem pa je treba poudariti, da se institucije Skupnosti glede aktov, ki jih je bilo treba tako sprejeti v obdobju med dnem podpisa Pogodbe o pristopu in dnem dejanskega pristopa, popolnoma zavedajo skorajšnjega pristopa novih držav članic, te pa imajo možnost, da če je to potrebno, uveljavljajo svoje interese, zlasti prek postopka obveščanja in posvetovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 1982 v združenih zadevah Halyvourgiki in Helleniki Halyvourgia proti Komisiji, 39/81, 43/81, 85/81 in 88/81, Recueil, str. 593, točka 10).

44

Načeloma lahko torej v okviru tega postopka in ob uporabi položaja države opazovalke, ki jo imajo v Svetu, ter tudi z možnostjo dialoga in sodelovanja, ki ju ponujajo ti posebni mehanizmi, države članice, ko so obveščene o bodočem sprejetju novih aktov Skupnosti, uveljavljajo svoj interes za potrebna prehodna odstopanja, ob upoštevanju, na primer, njihove nezmožnosti zagotovitve takojšnje uporabe teh aktov ob pristopu ali velikih socialno-gospodarskih težavah, ki bi jih lahko taka uporaba povzročila.

45

S takimi mehanizmi se bo lahko tako navajane posebne interese med drugim ustrezno uravnotežilo s splošnim interesom Skupnosti, upoštevne pa bodo tudi ugotovitve v zvezi z načeli enakosti, lojalnosti in solidarnosti med sedanjimi in bodočimi državami članicami, kar navaja poljska vlada.

46

Obstoj teh posebnih mehanizmov, ki so značilni za vzpostavljeni postopek pristopa, torej potrjuje, da bi moral biti tak akt, kot je izpodbijana uredba, načeloma sprejet po običajnem zakonodajnem postopku, ki ga določa Pogodba, in ne v okviru posebnega postopka, ki ga določa člen 57 Akta o pristopu iz leta 2003.

47

Prav tako ni mogoče sprejeti trditve Sveta, da naj bi bilo nujno sprejeti izpodbijano uredbo na podlagi omenjenega člena 57 že pred dnem začetka veljavnosti Uredbe št. 1228/2003, od katere so določena odstopanja, namesto v skladu z zakonodajnim postopkom soodločanja, ki zahteva veliko daljši rok, da bi se preprečila nastanek pravne negotovosti in kršitev legitimnih interesov aktivnih subjektov na slovenskem trgu z električno energijo.

48

Po eni strani se namreč postopek obveščanja in posvetovanja, kot je bilo poudarjeno v točkah od 42 do 44 te sodbe, ko namerava Skupnost sprejeti zakonodajni akt v obdobju med dnem podpisa Pogodbe o pristopu iz leta 2003 in začetkom njene veljavnosti, lahko zaključi podelitev morebitnih prehodnih odstopanj v korist države članice glede uporabe določb akta, ki se ga namerava sprejeti.

49

Glede tega pa nobena stranka ni predložila podatkov, ki bi kazali na to, da postopek obveščanja in posvetovanja ni pravilno potekal in da slovenska vlada v skladu s tem, kar določa ta postopek, ni mogla uveljavljati svojih interesov v zvezi s predlogom uredbe, ki je privedel do sprejetja Uredbe št. 1228/2003 (glej v podobnem pomenu zgoraj navedeno sodbo Halyvourgiki in Helleniki Halyvourgia proti Komisiji, točka 15).

50

Po drugi strani, kot je na to opozoril Parlament, ima Svet, potem ko mu je Komisija podala predloge, po potrebi možnost, da Parlament opozori na nujnost sprejetja določenega akta. Postopek soodločanja, ki ga določa člen 251 ES, namreč nikakor ne izključuje relativno hitrega sprejetja zakonodajnega besedila, zlasti če ni pomembnih razhajanj v stališčih med Parlamentom in Svetom.

51

Pravna negotovost, ki bi lahko nastala zaradi poteka roka za izvedbo običajnega zakonodajnega postopka, bi se, kot je Komisija pravilno navedla, lahko odpravila le s podelitvijo morebitnega retroaktivnega učinka za zaprošeno začasno odstopanje, če je bilo sprejeto.

52

Glede tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da čeprav načelo pravne varnosti praviloma ne dopušča začetka veljavnosti pravnega akta Skupnosti pred njegovo objavo, je to pravilo izjemoma mogoče spremeniti takrat, ko cilj, ki ga je treba doseči, to zahteva in ko so ustrezno upoštevana legitimna pričakovanja zadevnih oseb (glej sodbo z dne 13. novembra 1990 v zadevi Fedesa in drugi, C-331/88, Recueil, str. I-4023, točka 45, in zgoraj navedeno sodbo Parlament proti Svetu, točka 21).

53

Poudariti je še treba, da je seveda mogoče, kot je navedla poljska vlada, da se je gledano za nazaj to – da v Aktu o pristopu iz leta 2003 ni splošne določbe, ki bi glede uporabe za nove države članice omogočila odločanje o prehodnih odstopanjih od aktov, sprejetih med dnem podpisa Pogodbe o pristopu iz leta 2003 in dnem začetka njene veljavnosti, in to, da obstaja v ta namen le postopek obveščanja in posvetovanja – izkazalo za nezadostno. Mogoče je tudi, da ta okoliščina izhaja iz dejstva, da člen 55 Akta o pogojih pristopa Republike Bolgarije in Romunije v Evropsko unijo in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 2005, L 157, str. 203), na katerega so se sklicevale različne stranke in katerega cilj je podoben cilju iz člena 55 Akta o pristopu iz leta 2003, izrecno določa, da pristojnost Sveta za sprejemanje začasnih odstopanj zajema tudi akte institucij, sprejete med dnem podpisa Pogodbe o pristopu in dnem pristopa. Vendar pa zaradi morebitnih napak, ki naj bi jih v zvezi s tem vseboval Akt o pristopu iz leta 2003, ni mogoče dopustiti uporabe napačne pravne podlage.

54

Glede na navedeno je treba tožbi Parlamenta ugoditi in izpodbijano uredbo razglasiti za nično.

55

Ker je treba izpodbijano uredbo razglasiti za nično zaradi njene napačne pravne podlage, ni treba preizkusiti drugega tožbenega razloga glede pomanjkanja obrazložitve te uredbe.

56

Sklicujoč se na člen 231(2) ES in na nujnost, da se prepreči negotov položaj gospodarskih subjektov in vlagateljev v sektorju električne energije v Sloveniji ter zadevnih delavcev, je Svet ob podpori estonske vlade in Komisije Sodišču predlagal, naj v primeru razglasitve ničnosti izpodbijane uredbe odloči, da ta akt učinkuje do sprejetja nove uredbe.

57

Parlament se o tem predlogu Sveta ni želel izreči, poudarjajoč, da se njegova tožba ne nanaša na vsebinsko utemeljenost prošnje za odstopanje, ki jo je vložila Republika Slovenija, ampak le na pravno podlago za sprejetje izpodbijane uredbe.

58

V zvezi s tem izhaja tako iz predloga Komisije, ki je pripeljal do tega, da je Svet sprejel izpodbijano uredbo, kot tudi iz pete uvodne izjave te uredbe, da je bila ta uredba sprejeta ob upoštevanju dejstva, da je Republika Slovenija po mnenju teh institucij dokazala, da bi bila v primeru takojšnje celotne uporabe Uredbe št. 1228/2003 in brez podeljenega prehodnega obdobja, za katero je zaprosila ta nova država članica, ogrožena prizadevanja, ki potekajo v zadevnih energetsko intenzivnih industrijskih panogah in pri nekaterih proizvajalcih električne energije, da se prestrukturirajo oziroma uskladijo s pravnim redom Skupnosti, ki se uporablja za proizvodnjo električne energije. V šesti in sedmi uvodni izjavi navedene uredbe je poleg tega navedeno, da je bilo odstopanje, ki je bilo s tem namenom podeljeno Republiki Sloveniji, omejeno na to, kar je nujno potrebno glede na zahtevo te nove države članice, in da bo učinek takega odstopanja na notranji trg zelo majhen.

59

Sodišče v teh okoliščinah meni, da je treba upoštevajoč razloge – ki se nanašajo na pravno varnost in zlasti na to, da je treba nujno preprečiti, da bi podjetja, za katera je izpodbijana uredba omogočala prestrukturiranje ali uskladitev s pravnim redom Skupnosti, ki se uporablja za proizvodnjo električne energije, utrpela negativne posledice zaradi izpodbijanja in nekontinuiranosti sistema prehodnih odstopanj, ki ga v te namene določa ta uredba – odločiti, da ta učinkuje do takrat, ko bo na podlagi te sodbe v razumnem roku sprejeta nova uredba, ki bo temeljila na ustrezni pravni podlagi, vendar pa ti učinki ne smejo trajati dlje kot do 1. julija 2007, to je do dneva, ko bi ta sistem odstopanj prenehal veljati.

60

Na podlagi člena 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Parlament predlagal, naj se plačilo stroškov naloži Svetu, in ker ta s predlogi ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov. V skladu s členom 69(4), prvi pododstavek, tega poslovnika Republika Poljska, Republika Estonija in Komisija, intervenientke, nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: