Zadeva C-293/04

Beemsterboer Coldstore Services BV

proti

Inspecteur der Belastingdienst - Douanedistrict Arnhem

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Gerechtshof te Amsterdam)

„Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev – Člen 220(2)(b) Uredbe (EGS) št. 2913/92 – Časovna veljavnost – Sistem upravnega sodelovanja, v katerega so vključeni organi tretje države – Pojem ‚nepravilno potrdilo‘– Dokazno breme“

Povzetek sodbe

1.        Lastni viri Evropskih skupnosti – Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 2700/2000; Uredba Sveta št. 2913/92, člen 220(2)(b))

2.        Poreklo blaga – Preferencialni tarifni režimi

(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 220(2)(b))

3.        Lastni viri Evropskih skupnosti – Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev

(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 220(2)(b))

1.        Člen 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2700/2000, se uporablja za carinski dolg, ki je nastal in katerega naknadna izterjava se je začela pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 2700/2000.

Zadevna določba, ki ureja pogoje, v katerih je dolžnik oproščen naknadnega plačevanja uvoznih dajatev zaradi napake carinskih organov, določa temeljno pravilo in se načeloma ne more uporabljati v primerih, ki so bili nastali pred začetkom njene veljavnosti.  Vendar je mogoče materialnopravna pravila Skupnosti izjemoma razlagati tako, kot da se nanašajo na primere, ki so bili nastali pred začetkom njihove veljavnosti, če iz njihovega besedila, cilja in sistematike jasno izhaja, da jim je treba priznati tak učinek.

V zvezi s tem iz enajste uvodne izjave Uredbe št. 2700/2000 izhaja, da je namen spremembe člena 220(2)(b) carinskega zakonika pojasniti koncept zmote carinskih organov in dobre vere osebe, ki je zavezana plačilu, kar sta koncepta, ki ju prvotna različica navedenega člena že vsebuje. Tako je novo besedilo člena 220(2)(b) carinskega zakonika predvsem pojasnjevalno.

Poleg tega niti načelo pravne varnosti niti načelo legitimnega pričakovanja ne nasprotujeta uporabi zadevne določbe za primere, ki so nastali pred začetkom njene veljavnosti.

(Glej točke od 20 do 23, 26 in 27 ter točko 1 izreka.)

2.        Če porekla blaga iz potrdila o prometu blaga EUR.1 po naknadnem preverjanju ni mogoče več potrditi, je treba navedeno potrdilo šteti za „nepravilno potrdilo“ v smislu člena 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2700/2000.

Kadar namreč porekla blaga, ki je navedeno v potrdilu EUR.1, z naknadnim preverjanjem ni mogoče potrditi, je treba sklepati, da je poreklo neznano in da sta bila zato potrdilo EUR.1 in preferencialna tarifa zmotno priznana.

(Glej točki 34 in 35 ter točko 2 izreka.)

3.        Člen 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2700/2000, je treba razlagati tako, da mora tisti, ki se sklicuje na tretji pododstavek tega člena, dokazati, kar je potrebno, za uspeh njegove zahteve. Tako morajo načeloma carinski organi, ki želijo uporabiti člen 220(2)(b), tretji pododstavek, začetek, da bi začeli naknadno izterjavo, dokazati, da je izdaja nepravilnih potrdil nastala zaradi napačnih dejstev, ki jih je navedel izvoznik. Vendar ker zaradi malomarnosti izvoznika ni mogoče, da bi carinski organi ustrezno dokazali, ali je potrdilo o prometu blaga EUR.1 izdano na podlagi pravilnih ali napačnih dejstev, ki jih je ta navedel, mora dolžnik dokazati, da so navedeno potrdilo izdali carinski organi tretje države na podlagi navedbe pravilnih dejstev.

(Glej točko 46 in točko 3 izreka.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 9. marca 2006(*)

„Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev – Člen 220(2)(b) Uredbe (EGS) št. 2913/92 – Časovna veljavnost – Sistem upravnega sodelovanja, v katerega so vključeni organi tretje države – Pojem ‚nepravilno potrdilo‘– Dokazno breme“

V zadevi C-293/04,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Gerechtshof te Amsterdam (Nizozemska) z odločbo z dne 14. junija 2004, ki je prispela na Sodišče 9. julija 2004, v postopku

Beemsterboer Coldstore Services BV

proti

Inspecteur der Belastingdienst – Douanedistrict Arnhem,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, J. Makarczyk, (poročevalec), R. Schintgen, sodnika, R. Silva de Lapuerta, sodnica, in G. Arestis, sodnik,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Beemsterboer Coldstore Services BV Jan van Nouhuys, odvetnik,

–        za Inspecteur der Belastingdienst – Douanedistrict Arnhem G. Wijngaard, zastopnik,

–        za nizozemsko vlado H. G. Sevenster in C. Wissels, zastopnici,

–        za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z G. Albenzio, avvocato dello Stato,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti X. Lewis, zastopnik, skupaj s F. Tuytschaeverjem, odvetnik,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 8. septembra 2005

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 220(2)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1, v nadaljevanju: carinski zakonik) tako v izvorni različici kot v tisti, ki izhaja iz Uredbe (ES) št. 2700/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2000 (UL L 311, str. 17).

2        Ta vprašanja so bila zastavljena v okviru spora med družbo po nizozemskem pravu Beemsterboer Coldstore Services BV (v nadaljevanju: Beemsterboer) in Inspecteur der Belastingdienst – Douanedistrict Arnhem (v nadaljevanju: inšpektor) glede naknadne izterjave uvoznih dajatev.

 Pravni okvir

 Carinski zakonik

3        V členu 220 carinskega zakonika, v prvotni različici, je določeno:

„1.       Če znesek dajatev, ki izhaja iz carinskega dolga, ni bil vknjižen v skladu s členoma 218 in 219 ali je bil vknjižen nižji znesek od zakonsko dolgovanega, se mora vknjižba zneska izterjevanih dajatev ali preostalega izterjevanega zneska dajatev opraviti v dveh dneh, kar se šteje od dneva, ko carinski organi to ugotovijo in lahko izračunajo zakonsko dolgovani znesek ter določijo dolžnika (naknadna vknjižba). Ta rok se lahko podaljša v skladu s členom 219.

2.      Razen v primerih iz drugega in tretjega pododstavka člena 217(1) se naknadna vknjižba ne opravi, če:

[…]

b)      se zakonsko dolgovani znesek dajatev ni vknjižil zaradi napake carinskih organov in če dolžnik te napake ni mogel odkriti ter je ravnal v dobri veri in upošteval vse določbe o carinski deklaraciji, predvidene v veljavni zakonodaji.

[…]“

4        Člen 220(2)(b) carinskega zakonika je bil 19. decembra 2000 spremenjen z Uredbo št. 2700/2000 in v njem je določeno:

„Znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo.

Če se preferencialni status blaga ugotovi na podlagi upravnega sodelovanja, v katero so vključeni organi tretje države, ki izdajo potrdilo, in se za to potrdilo izkaže, da ni pravilno, velja, da gre za napako, ki je ni bilo mogoče odkriti v smislu prvega pododstavka.

Izdaja nepravilnega potrdila kljub temu ne pomeni zmote, če so bili podlaga za potrdilo nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, razen če je več kot očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave.

Zavezana oseba se lahko sklicuje, da je ravnala v dobri veri, če lahko dokaže, da je ob teh trgovinskih operacijah poskrbela, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni.

Zavezana oseba pa se ne more sklicevati na to, da je ravnala v dobri veri, če je Evropska komisija objavila obvestilo v Uradnem listu Evropskih skupnosti in navedla, da obstaja utemeljen dvom o pravilni uporabi preferencialnih dogovorov v državi uporabnici.“

 Sporazum med Evropskimi skupnostmi in Republiko Estonijo o liberalizaciji trgovine in uvedbi spremljevalnih ukrepov

5        Sporazum med Evropsko skupnostjo, Evropsko skupnostjo za atomsko energijo ter Evropsko skupnostjo za premog in jeklo z Republiko Estonijo o liberalizaciji trgovine in uvedbi spremljevalnih ukrepov, ki je bil podpisan 18. julija 1994 (UL L 373, str. 2, v nadaljevanju: Sporazum o prosti trgovini) zajema Protokol št. 3 o opredelitvi izraza „izdelki s poreklom“ in o načinih upravnega sodelovanja, ki je bil spremenjen s Sklepom Komisije št. 1/97 med Evropskimi skupnostmi in Republiko Estonijo z dne 6. marca 1997 (UL L 111, str. 1, v nadaljevanju: Protokol št. 3).

6        V členu 16(1) Protokola št. 3, z naslovom „Splošne zahteve“, ki je vključen v naslov V o dokazilu porekla, je določeno, da:

„1.      Za izdelke s poreklom iz Skupnosti pri uvozu v Estonijo ter za izdelke s poreklom iz Estonije pri uvozu v Skupnost veljajo ugodnosti tega sporazuma ob predložitvi bodisi:

a) […] potrdila o prometu blaga EUR.1 (v nadaljevanju: potrdilo EUR.1), katerega vzorec je v Prilogi III;

[…]“

7        Člen 17 navedenega protokola, z naslovom „Postopek za izdajo potrdila o prometu blaga EUR.1“, vsebuje odstavek 3, v katerem je določeno:

„Izvoznik, ki vlaga zahtevek za izdajo potrdila […] EUR.1, mora na zahtevo carinskih organov države izvoznice, v kateri se izda potrdilo […] EUR.1, kadarkoli predložiti vse ustrezne dokumente, ki dokazujejo status porekla zadevnih izdelkov ali izpolnjevanje drugih zahtev tega protokola.“

8        V skladu s členom 28(1) istega protokola, z naslovom „Shranjevanje dokazil o poreklu in dokazilnih listin“, velja:

„Izvoznik, ki vlaga zahtevek za izdajo potrdila o gibanju blaga EUR.1, mora najmanj tri leta hraniti dokumente iz člena 17(3).“

9        V členu 32 Protokola št. 3, z naslovom „Preverjanje dokazil o poreklu“, je določeno:

„1.      Dokazila o poreklu se naknadno preverjajo naključno ali kadar carinski organi države uvoznice upravičeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov, o statusu porekla zadevnih izdelkov ali o izpolnjevanju drugih zahtev tega protokola.

[…]

3.      Preverjanje opravijo carinski organi države izvoznice. V ta namen imajo pravico zahtevati katero koli dokazilo in opraviti kakršen koli pregled izvoznikovega knjigovodstva ali kakršen koli drug pregled, ki se jim zdi potreben.“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

10      Hoogwegt International BV (v nadaljevanju: Hoogwegt) je leta 1997 kupil serije masla v estonskem podjetju AS Lacto Ltd (v nadaljevanju: Lacto). Te serije je pri njihovem vstopu na Nizozemsko v imenu Hoogwegta prijavil Beemsterboer, expéditeur en douane. Estonija je bila navedena kot država porekla blaga, ki je bilo torej sproščeno v prost promet na podlagi uporabe preferencialne tarife na podlagi zgoraj navedenega sporazuma. Za dokazilo o poreklu masla, mora biti vsaki deklaraciji priloženo potrdilo EUR.1, ki ga na zahtevo Lacta izdajo estonski carinski organi.

11      Marca 2000, po navedbah o goljufiji pri maslu, ki se trži med Evropsko unijo in Estonijo, je v tem pogledu opravil pregled odbor, ki ga je ustanovila Komisija Evropskih skupnosti v sodelovanju z nacionalnimi carinskimi organi.

12      V okviru preiskave je bilo ugotovljeno, da Lacto ni shranjeval izvornih dokumentov, ki dokazujejo poreklo izvoženega masla.

13      Z odločbo z dne 14. julija 2000 je carinska inšpekcija v Talinu (Estonija) potrdila EUR.1 razglasila za nična in jih odvzela. Po pritožbi, ki jo je Lacto vložil pri estonski carinski službi, je bila odločba o odvzemu navedenih potrdil zaradi kršitve postopka razglašena za nezakonito.

14      Ker poreklo masla ni bilo ugotovljeno so nizozemski carinski organi pri Beemsterboeru začeli naknadno izterjavo. Pritožba zoper mnenja o izterjavi je bila zavrnjena zato je Beemsterboer vložil tožbo pri predložitvenem sodišču.

15      V teh okoliščinah je Gerechtshof te Amsterdam prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je mogoče uporabiti novo besedilo člena 220(2), začetek in (b), [...] [carinskega zakonika], če je nastal carinski dolg in če se je naknadna izterjava začela pred začetkom veljavnosti te določbe?

2.      Ob pritrdilnem odgovoru na prvo vprašanje: ali je potrdilo EUR.1, za katero ni mogoče ugotoviti, ali je dejansko nepravilno, ker porekla blaga, za katero je bilo izdano, z naknadnim preverjanjem ni mogoče potrditi, medtem ko je blago izgubilo preferencialno obravnavo le iz tega razloga, „nepravilno potrdilo“ v smislu novega besedila člena 220(2), začetek in (b), [...] [carinskega zakonika], in če to ni podano, ali se lahko tožena stranka uspešno sklicuje na to določbo?

3.      Ob pritrdilnem odgovoru na drugo vprašanje: kdo mora dokazati, da je podlaga za potrdilo nepravilno dejstvo, ki ga je predložil izvoznik, oziroma kdo mora dokazati, da so se organi, ki so izdali potrdilo (EUR.1), očitno zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni upravičeno do preferencialne obravnave?

4.      Ob negativnem odgovoru na prvo vprašanje: ali se lahko zadevna stranka uspešno sklicuje na člen 220(2), začetek in (b), [...] [carinskega zakonika] v besedilu, kot je veljalo do 19. decembra 2000, če naknadno ni mogoče dokazati, da so carinski organi upravičeno izdali potrdilo EUR.1 v obdobju, ko so ga izdali?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

16      S prvim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, ali se člen 220(2)(b) carinskega zakonika v besedilu, kot izhaja iz Uredbe št. 2700/2000, uporablja za carinski dolg, ki je nastal in katerega naknadna izterjava se je začela pred začetkom veljavnosti navedene uredbe.

17      Nizozemska vlada, inšpektor in italijanska vlada menijo, da je na to vprašanje treba odgovoriti negativno. Nizozemska vlada opozarja na pravila o časovni veljavnosti temeljnih pravil prava Skupnosti in meni, da je člen 220(2)(b) carinskega zakonika običajna temeljna določba, zaradi česar sklepa, da ne more imeti retroaktivnega učinka. Italijanska vlada zatrjuje, da se novo besedilo 220(2)(b) carinskega zakonika uporablja le za dolgove, ki so nastali po 19. decembru 2000, datumu začetka veljavnosti Uredbe št. 2700/2000.

18      Komisija predlaga, naj se na prvo vprašanje odgovori pritrdilno in opozarja, da je ob upoštevanju razlogov, ki so navedeni v pripravljalnih delih Uredbe št. 2700/2000, namen določb, ki so bile dodane členu 220(2)(b) carinskega zakonika, podrobneje določiti to besedilo za izboljšanje pravne varnosti, ne pa ga spremeniti. Beemsterboer meni, da naj bi novo besedilo člena 220 carinskega zakonika pomenilo pojasnitev pravila, ki je obstajalo pred 19. decembrom 2000 in bi ga bilo treba posledično uporabljati retroaktivno.

19      V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso šteje, da se procesni predpisi na splošno uporabljajo za vse postopke, ki potekajo v trenutku, ko ti začnejo veljati (glej sodbe z dne 6. julija 1993 v združenih zadevah CT Control (Rotterdam) in JCT Benelux proti Komisiji, C-121/91 in C-122/91, Recueil, str. I-3873, točka 22; z dne 7. septembra 1999 v zadevi De Haan, C‑61/98, Recueil, str. I-5003, točka 13; z dne 14. novembra 2002 v zadevi Illumitrónica, C-251/00, Recueil, str. I-10433, točka 29, in z dne 1. julija 2004 v združenih zadevah Tsapalos in Diamantakis, C-361/02 in C-362/02, Recueil, str. I-6405, točka 19).

20      V tem pogledu je treba ugotoviti, da kolikor člen 220(2)(b) carinskega zakonika ureja pogoje, v katerih je dolžnik oproščen naknadnega plačevanja uvoznih dajatev po napaki carinskih organov, določa temeljno pravilo. Posledično se navedena določba načeloma ne bi mogla uporabljati v primerih, ki so bili nastali pred začetkom njegove veljavnosti.

21      Vendar je mogoče materialnopravna pravila Skupnosti izjemoma razlagati tako, kot da se nanašajo na primere, ki so bili nastali pred začetkom njihove veljavnosti, če iz njihovega besedila, cilja in sistematike jasno izhaja, da jim je treba priznati tak učinek (glej sodbe z dne 12. novembra 1981 v združenih zadevah Salumi in drugi, 212/80 do 217/80, Recueil, str. 2735, točka 9; z dne 15. julija 1993 v zadevi GruSa Fleich, C-34/92, Recueil, str. I-4147, točka 22, in z dne 24. septembra 2002 v združenih zadevah Falck in Acciaidi Bolzano proti Komisiji, C-74/00 P in C‑75/00 P, Recueil, str. I-7869, točka 119).

22      Ugotoviti je treba, da iz enajste uvodne izjave Uredbe št. 2700/2000 izhaja, da je namen spremembe člena 220(2)(b) carinskega zakonika v posameznih primerih preferencialnih dogovorov opredelitev koncepta zmote carinskih organov in dobre vere osebe, ki je zavezana plačilu. Tako je cilj navedenega člena, ne da bi spremenil temelj, razložiti zgoraj navedena koncepta, ki ju izvorna različica navedenega člena 220 že vsebuje in ki ju je že podrobneje opredelila sodna praksa Sodišča (glej zlasti sodbi z dne 14. maja 1996 v združenih zadevah Faroe Seafood in drugi, C-153/94 in C-204/94, Recueil, str. I-2465, točki 92 in 97, in z dne 19. oktobra 2000 v zadevi Sommer, C-15/99, Recueil, str. I-8989, točke od 35 do 37, ter sklep z dne 11. oktobra 2001 v zadevi Wiliam Hinton & sons, C-30/00, Recueil, str. I-7511, točke od 68 do 73, in zgoraj navedeno sodbo Illumitronica, točki 42 in 43).

23      Posledično je treba ugotoviti, da je novo besedilo člena 220(2)(b) carinskega zakonika predvsem pojasnjevalnega značaja in da ga je treba uporabljati za primere, ki so nastali pred začetkom njegove veljavnosti.

24      Vendar učinek, ki je tako priznan v materialnopravni določbi, ne sme škodovati temeljnim načelom Skupnosti, zlasti načeloma pravne varnosti in legitimnega pričakovanja, na podlagi katerih mora biti zakonodaja Skupnosti jasna in predvidljiva za zadevne osebe (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Salumi in drugi, točka 10; sodbo z dne 10. februarja 1982 v zadevi Bout, 21/81, Recueil, str. 381, točka 13; zgoraj navedeno sodbo GruSa Fleisch, točka 22, in sodbo z dne 26. aprila 2005 v zadevi „Goed Wonen“, C-376/02, ZOdl., str. I-3445, točka 33).

25      V tem pogledu je treba na eni strani opozoriti, da iz člena 1 in iz obrazložitve spremenjenega predloga Uredbe Parlamenta in Sveta (ES), ki spreminja Uredbo št. 2913/92 (dokument COM(99)/236 konč.), da je namen novega besedila člena 220(2)(b) carinskega zakonika izboljšanje pravne varnosti tako, da se tveganje negotovosti porazdeli med uvoznike in sistem ter da se podrobno določijo obveznosti carinskih organov. Na drugi strani, kot poudarja generalna pravobranilka v točki 32 sklepnih predlogov, novo besedilo povečuje varstvo zaupanja zadevnih gospodarskih subjektov ob morebitnih napakah carinskih organov glede preferenčnega statusa blaga, ki izvira iz tretjih držav.

26      Tako niti načelo pravne varnosti niti načelo legitimnega pričakovanja ne nasprotujeta uporabi zadevne določbe za primere, ki so nastali pred začetkom njene veljavnosti.

27      Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti tako, da se člen 220(2)(b) carinskega zakonika v različici, ki izhaja iz Uredbe št. 2700/2000, uporablja za carinski dolg, ki je nastal in katerega naknadna izterjava se je začela pred začetkom veljavnosti te uredbe.

 Drugo vprašanje

28      Drugo vprašanje je razdeljeno na dva dela. V prvem delu vprašanja predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je, če z naknadnim preverjanjem ni več mogoče potrditi porekla blaga, za katero je bilo izdano potrdilo EUR.1, to potrdilo „nepravilno potrdilo“ v smislu novega besedila člena 220(2) carinskega zakonika v različici, ki izhaja iz Uredbe št. 2700/2000. V drugem delu vprašanja predložitveno sodišče sprašuje, ali se lahko, če ni tako, zadevna stranka uspešno sklicuje na to določbo.

29      Najprej je treba opozoriti, da iz določb Protokola št. 3 izhaja, da za izdelke s poreklom iz Skupnosti ali Estonije ob predložitvi potrdila EUR.1, ki je dokazilo o tem poreklu, veljajo ugodnosti preferencialnih dogovorov, ki jih določa sporazum.

30      Vendar v skladu s členom 32 navedenega protokola obstaja možnost, da se izvede naknadno preverjanje dokazil o poreklu, kadar carinski organi države uvoznice upravičeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov, o statusu porekla zadevnih izdelkov ali o izpolnjevanju drugih zahtev tega protokola.

31      Iz predložitvene odločbe izhaja, da se je pri naknadnem preverjanju, ki je bilo opravljeno pri Lactu, ugotovilo, da ta ni shranjeval izvornih listin, ki bi dokazovale status porekla zadevnih izdelkov, in da na podlagi navedb, ki so bile na voljo, ni bilo mogoče ugotoviti porekla masla, ki ga je izvažal.

32      V tem pogledu je Sodišče že presodilo, da je cilj naknadnega preverjanja pregled natančnosti porekla, ki je navedeno v potrdilu EUR.1, ki je bilo prej izdano (sodbi z dne 7. decembra 1993 v zadevi Huygen in drugi, C-12/92, Recueil, str. I-6381, točka 16, in z dne 17. julija 1997 v zadevi Pascoal & Filhos, C-97/95, Recueil, str. I-4209, točka 30).

33      Dolžnik ne more opreti legitimnega pričakovanja glede veljavnosti potrdila EUR.1 na dejstvo, da so ga prvotno carinski organi države članice sprejeli, ker vloga teh služb pri prvem sprejetju deklaracij, nikakor ne ovira opravljanja kasnejših preverjanj (zgoraj navedena sodba Faroe Seafood in drugi, točka 93).

34      Tako je treba, kadar porekla blaga, ki je navedeno v potrdilu EUR.1, z naknadnim preverjanjem ni mogoče potrditi, sklepati, da je poreklo neznano in da sta bila zato potrdilo EUR.1 in preferencialne tarife zmotno priznana (zgoraj navedeni sodbi Huygen in drugi, točki 17 in 18, ter Faroe Seafood in drugi, točka 16).

35      V teh okoliščinah je treba na prvi del drugega vprašanja odgovoriti tako, da je treba, če po naknadnem preverjanju porekla blaga iz potrdila EUR.1 ni mogoče več potrditi, navedeno potrdilo šteti za „nepravilno potrdilo“ v smislu člena 220(2)(b) carinskega zakonika, kakor je bil spremenjen z Uredbo št. 2700/2000.

36      Ob upoštevanju odgovora na prvi del drugega vprašanja na drugi del navedenega vprašanja ni treba odgovoriti.

 Tretje vprašanje

37      Tretje vprašanje se nanaša na razlago člena 220(2)(b) carinskega zakonika v različici, ki izhaja iz Uredbe št. 2700/2000.

38      Najprej predložitveno sodišče sprašuje, kdo mora dokazati, da so podlaga za potrdilo EUR.1 nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik.

39      V tem pogledu je treba ugotoviti, da morajo v skladu z običajnimi pravili razdelitve dokaznega bremena carinski organi, ki želijo uporabiti člen 220(2)(b), tretji pododstavek, začetek, carinskega zakonika, za naknadno izterjavo in utemeljitev svoje zahteve predložiti dokaz, da izdaja nepravilnih potrdil temelji na tem, da je izvoznik navedel napačna dejstva.

40      Iz ugotovitev nacionalnega sodišča v predložitveni odločbi vendar izhaja, da je bila v tem primeru državnim organom odvzeta možnost, da bi dokazali, ali so podatki, ki so predloženi za izdajo potrdila EUR.1, pravilni ali ne, ker izvoznik pri sebi ni shranjeval dokazilnih listin, kljub obveznostim, ki izhajajo iz člena 28(1) Protokola št. 3, da mora najmanj tri leta hraniti dokumente, ki dokazujejo status porekla zadevnih izdelkov.

41      Gospodarski subjekti morajo torej v okviru pogodbenih razmerij sprejeti potrebne določbe, da bi se zaščitili pred tveganjem naknadne izterjave (zgoraj navedena sodba Pascoal & Filhos, točka 60).

42      Poleg tega mora dolžnik, da bi dosegel cilj, ki ga zasleduje naknadno preverjanje, tj. preverjanje pristnosti in pravilnosti potrdila EUR.1, v tem primeru dokazati, da potrdila, ki so jih izdali organi tretje države, temeljijo na pravilni predložitvi dejstev.

43      V vsakem primeru je ugotovljeno, da naj Evropska skupnost ne bi nosila negativnih posledic nepravilnega delovanja dobaviteljev uvoznikov (zgoraj navedena sodba Pascoal & Filhos, točka 59).

44      Drugič, predložitveno sodišče želi izvedeti, kdo mora dokazati, da so se organi, ki so izdali potrdilo, očitno zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave.

45      V tem pogledu zadostuje, da se ugotovi, da mora tisti, ki se sklicuje na izjemo iz člena 220(2)(b), tretji pododstavek, na koncu, carinskega zakonika, dokazati, da je bilo očitno, da so se organi, ki so izdali navedeno potrdilo, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave.

46      Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na tretje vprašanje odgovoriti tako, da mora tisti, ki se sklicuje na člen 220(2)(b), tretji pododstavek, carinskega zakonika, kakor je bil spremenjen z Uredbo št. 2700/2000, dokazati to, kar je potrebno, za uspeh njegove zahteve. Tako morajo načeloma carinski organi, ki želijo uporabiti navedeni člen 220(2)(b), tretji pododstavek, začetek, da bi začeli naknadno izterjavo, dokazati, da je izdaja nepravilnih potrdil nastala zaradi napačnih dejstev, ki jih je navedel izvoznik. Vendar ker zaradi malomarnosti enega izvoznika ni mogoče, da bi carinski organi ustrezno dokazali, ali je potrdilo EUR.1 izdano na podlagi pravilnih ali napačnih dejstev, ki jih je ta navedel, mora dolžnik dokazati, da so navedeno potrdilo izdali carinski organi tretje države na podlagi navedbe pravilnih dejstev.

 Četrto vprašanje

47      Na podlagi odgovora na prvo vprašanje na četrto vprašanje ni treba odgovoriti.

Stroški

48      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1)      Člen 220(2)(b) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 2700/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2000, se uporablja za carinski dolg, ki je nastal in katerega naknadna izterjava se je začela pred začetkom veljavnosti te uredbe.

2)      Če porekla blaga po naknadnem preverjanju iz potrdila o prometu blaga EUR.1 ni mogoče več potrditi, je treba navedeno potrdilo šteti za „nepravilno potrdilo“ v smislu člena 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2700/2000.

3)      Tisti, ki se sklicuje na člen 220(2)(b), tretji pododstavek, Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2700/2000, mora dokazati to, kar je potrebno, za uspeh svoje zahteve. Tako morajo načeloma carinski organi, ki želijo uporabiti člen 220(2)(b), tretji pododstavek, začetek, da bi začeli naknadno izterjavo, dokazati, da je izdaja nepravilnih potrdil nastala zaradi napačnih dejstev, ki jih je navedel izvoznik. Vendar ker zaradi malomarnosti izvoznika ni mogoče, da bi carinski organi ustrezno dokazali, ali je potrdilo o prometu blaga EUR.1 izdano na podlagi pravilnih ali napačnih dejstev, ki jih je ta navedel, mora dolžnik dokazati, da so navedeno potrdilo izdali carinski organi tretje države na podlagi navedbe pravilnih dejstev.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nizozemščina.