1. 

Ta predlog Court of Appeal (Civil Division) (Anglija in Wales) za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 21(3) in 22(8) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS. ( 2 ) Predlog je bil vložen v okviru predloga za „judicial review“ postopka med 53 trgovci iz sektorja mobilnih telefonov in enot računalniške obdelave ter njihovim strokovnim organom, Federation of Technological Industries (v nadaljevanju: Federation) in Commissioners of Customs & Excise in Attorney General (v nadaljevanju: Commissioners). Izpodbija se združljivost določb členov 17 in 18 finančnega zakona iz leta 2003 (Finance Act 2003), ki sta bila sprejeta za boj proti zlorabi sistema DDV pri prodaji blaga znotraj Skupnosti. Sodišču se predlaga, naj izda predhodno odločbo in tako omogoči nacionalnemu sodišču, da presodi glede skladnosti členov 17 in 18 s pravom Skupnosti.

2.

Člen 21 Šeste direktive določa:

„1.   Davek na dodano vrednost po notranjem sistemu so dolžni plačati:

2.   Z odstopanjem od določb odstavka 1:

3.   V primerih iz odstavka 1 in 2 lahko države članice določijo, da je namesto osebe, ki je dolžna plačati davek, druga oseba solidarno odgovorna za plačilo davka.

4.   Davek na dodano vrednost pri uvozu plača oseba ali osebe, ki jih država članica, v katero se blago uvozi, določi ali sprejme kot osebe, ki so dolžne plačati davek.“

3.

Člen 22(7) Šeste direktive določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da tiste osebe, za katere se šteje, da so v skladu s členom 21(1) in (2) dolžne plačati davek namesto davčnega zavezanca, ki nima sedeža na ozemlju države, izpolnjujejo obveznosti glede obračuna in plačila iz tega člena; države članice sprejmejo tudi potrebne ukrepe, da osebe, ki so v skladu s členom 21(3) solidarno odgovorne za plačilo davka, izpolnjujejo obveznosti glede plačila iz tega člena.“

4.

Člen 22(8) Šeste direktive določa:

„Države članice lahko določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje davka in za preprečevanje davčnih utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo davčni zavezanci med državami članicami, in pod pogojem, da takšne obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo formalnosti pri prehodu meja.

Možnosti iz prvega pododstavka ni mogoče uporabljati z namenom naložitve dodatnih obveznosti poleg tistih iz odstavka 3.“

5.

Člen 4 Priloge 11 zakona o davku na dodano vrednost iz leta 1994 (VAT Act 1994), kakor je bil spremenjen s členom 17 finančnega zakona iz leta 2003, določa:

„(1)   Commissioners lahko kot pogoj za odobritev ali vračilo vstopnega davka kateri koli osebi zahtevajo predložitev takega dokazila v zvezi z DDV, kot ga navedejo.

(1A)   Če Commissioners menijo, da je to nujno za zaščito prihodka, lahko kot pogoj za dodelitev kakršnega koli dobropisa DDV zahtevajo zagotovitev take varščine, kot se jim zdi primerna glede na znesek.

(2)   Če Commissioners menijo, da je to nujno za zaščito prihodka, lahko od davčnega zavezanca kot pogoj za možnost opravljanja ali prejemanja obdavčljive dobave blaga ali storitev zahtevajo zagotovitev varščine ali drugega zavarovanja za plačilo celotnega DDV, ki ga je ali ga bo dolžan plačati:

(3)   V drugem odstavku zgoraj pomeni ‚upoštevno blago in storitve‘ blago in storitve, ki jih davčni zavezanec dobavi ali so mu dobavljene.

(4)   Varščina, določena v drugem odstavku zgoraj, mora znašati toliko in mora biti v taki obliki, kot določijo Commissioners.

(5)   Pooblastila, dana Commissioners z drugim odstavkom zgoraj, ne posegajo v njihova pooblastila, ki jih imajo na podlagi člena 48(7).“

6.

Člen 77A zakona o davku na dodano vrednost iz leta 1994, ki je bil vstavljen s členom 18 finančnega zakona iz leta 2003, določa:

„Solidarna odgovornost trgovcev v dobavni verigi ob neplačilu davka

(1)   Ta člen se uporablja za blago, ki ustreza kateremu koli izmed naslednjih opisov:

(2)   Commissioners lahko temu davčnemu zavezancu pošljejo obvestilo, na katerem je naveden znesek neplačanega zapadlega DDV in učinek obvestila, če:

(3)   Učinek obvestila v smislu tega člena je, da sta:

(4)   Za namene drugega odstavka zgoraj je znesek DDV, ki je zapadel v zvezi z dobavo, manjši od teh dveh zneskov:

(5)   Sklicevanje v odstavku 4(b) zgoraj na ugotovitev zneska, ki ga oseba dolguje, zajema tudi primer, ko ji znesek ni sporočen, ker tega ni mogoče storiti.

(6)   Za namene drugega odstavka zgoraj se domneva, da je oseba imela razloge za utemeljen sum, da so okoliščine take, kot je omenjeno v točki (b) navedenega odstavka, če je bila cena, ki jo je plačala za zadevno blago:

(7)   Domnevo, določeno v šestem odstavku zgoraj, je mogoče izpodbijati na podlagi dokaza, da je nizka cena, ki se je plačala za blago, posledica okoliščin, ki niso povezane z neplačilom DDV.

(8)   Šesti odstavek zgoraj ne vpliva na druge načine ugotavljanja razlogov za utemeljen sum.

(9)   Minister za finance lahko z odlokom spremeni prvi odstavek zgoraj. S takim odlokom lahko sprejme katero koli priložnostno, dopolnilno, posledično ali prehodno določbo, ki se mu zdi primerna.

(10)   Za namene tega člena:

7.

Predmet spora o glavni stvari je skladnost členov 17 in 18 finančnega zakona iz leta 2003 s pravom Skupnosti. Ta člena sta bila sprejeta z namenom boja proti znotrajskupnostni goljufiji „neplačujočega gospodarskega subjekta“ (NGS) v Združenem kraljestvu. Kot je pojasnjeno v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, je mogoče razlikovati med dvema kategorijama goljufij NGS.

8.

Prvo kategorijo Commissioners poimenujejo z izrazom „goljufiva pridobitev“. Podjetje, ki je registrirano v Združenem kraljestvu za namene DDV, uvaža blago iz druge države članice in ga nato prodaja v Združenem kraljestvu. Prodaja je po členu 28c(A)(a) Šeste direktive oproščena DDV v državi članici odprave pošiljke, kupec pa mora po členu 28a(1)(a) Šeste direktive davek obračunati v Združenem kraljestvu. Trgovec proda blago po ceni, ki vključuje DDV, vendar Commissioners ne plača DDV, ki ga je prejel za nadaljnjo prodajo, in izgine.

9.

Druga kategorija je znana kot „davčni vrtiljak“. Ta vključuje bolj zapleteno shemo, ki v bistvu deluje tako, kot je opisano v nadaljevanju. Podjetje (v nadaljevanju: B) s sedežem v Združenem kraljestvu kupi blago od podjetja (v nadaljevanju: A) iz druge države članice. A ne plača DDV v zvezi z nakupom, B pa mora v zvezi z nadaljnjo prodajo v Združenem kraljestvu obračunati DDV. B proda blago, ponavadi s popustom, tretjemu podjetju (v nadaljevanju: C) s sedežem v Združenem kraljestvu in prav tako ne obračuna DDV. C se imenuje „vmesno podjetje“. To z majhnim dobičkom proda blago drugemu podjetju v Združenem kraljestvu in obračuna DDV v zvezi s prodajo, vendar zahteva vstopni DDV nazaj. Po možnih nadaljnjih prodajah in nakupih blago končno prispe do podjetja, ki ga nato proda trgovcu, ki je v drugi državi članici registriran za namene DDV. Ta zadnja prodaja je oproščena DDV, prodajalec pa ima pravico do odbitka vstopnega DDV, zato od Commissioners zahteva nazaj DDV, ki ga je plačal v zvezi z zakupom blaga od zadnjega vmesnega podjetja. Če se tako povračilo opravi, Commissioners plačajo temu podjetju DDV, ki je bil obračunan v zvezi s prodajo zadnjega vmesnega podjetja, ne prejmejo pa zneska, ki ga je kot DDV obračunal B. Značilnost resničnega davčnega vrtiljaka je to, da se blago v končni fazi proda nazaj prvotnemu prodajalcu, podjetju A. Nato se kroženje lahko začne nova. Ob vsakem obratu vrtiljaka se za znesek, ki se kot DDV plača B, zmanjšajo javni prihodki. Vrtiljak se lahko tako vrti dnevno. B lahko uporablja „poneverjeno“ številko DDV nevpletene tretje osebe ali pa se sam registrira za namene DDV in preprosto izgine, preden davčni organi ukrepajo. Zadevno blago je ponavadi majhno po velikosti in velike vrednosti. V predložitveni odločbi se navaja, da ta vrsta goljufije bremeni javne prihodke Združenega kraljestva za več kot 1,5 milijarde GBP na leto.

10.

Predlog za „judicial review“ členov 17 in 18 finančnega zakona iz leta 2003 je najprej obravnavalo High Court of Justice (Anglija in Wales), Queen’s Bench Division (Administrative Court) in nato zaradi pritožbe še Court of Appeal (Anglija in Wales) (Civil Division). Federation izpodbija člena 17 in 18 finančnega zakona iz leta 2003, ker naj ju pravo Skupnosti ne bi dopuščalo. Trdi, da členov ne dopuščata niti člen 21(3) niti člen 22(8) Šeste direktive. Court of Appeal je odločilo, da prekine odločanje in da Sodišču v predhodno odločanje predloži ta vprašanja:

11.

Pisna stališča so predložile Federation, vlada Združenega kraljestva, nemška vlada, Irska, ciprska vlada, nizozemska vlada, portugalska vlada in Komisija. Na obravnavi 5. oktobra 2005 so bila Sodišču predstavljena ustna stališča vlade Združenega kraljestva, Federation, Irske in Komisije.

12.

Presojo bom začel z obravnavo vprašanj v zvezi s členom 21(3) Šeste direktive. Nato bom obravnaval vprašanja v zvezi s členom 22(8).

13.

Najprej je primerno opozoriti, da Sodišče v postopku po členu 234 ES ne ugotavlja, ali so nacionalna pravila združljiva s pravom Skupnosti. Vloga Sodišča je omejena na razlago prava Skupnosti z namenom, da omogoči nacionalnemu sodišču, da o tem odloči. ( 3 )

14.

Predložitveno sodišče s prvim in tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali in koliko člen 21(3) Šeste direktive dovoljuje državam članicam, da določijo solidarno odgovornost osebe za plačilo DDV skupaj z drugo osebo.

15.

Federation zatrjuje, da člen 21(3) Šeste direktive dovoljuje državam članicam, da določijo solidarno odgovornost, vendar bi bilo treba to pooblastilo razlagati ozko. Po mnenju Federation člen 21(3) državam članicam dovoljuje, da solidarno odgovornost določijo samo takrat, kadar člen 21(1) in (2) opredeljuje pare posameznikov, ki so lahko solidarno odgovorni. Federation se v zvezi s tem sklicuje na štiri primere, ki so navedeni v členu 21(1)(a), drugi pododstavek, členu 21(1)(c), členu 21(2)(a) in členu 21(2)(b). Federation dalje trdi, da morajo države članice pri naložitvi solidarne odgovornosti po členu 21(3) spoštovati splošna načela prava Skupnosti.

16.

Vlada Združenega kraljestva trdi, da člen 21(3) državam članicam dovoljuje, da določijo, da je katera koli oseba solidarno odgovorna za plačilo DDV skupaj z osebo, ki ga je dolžna plačati na podlagi člena 21(1) ali (2), samo z upoštevanjem splošnih načel prava Skupnosti. Po mnenju vlade Združenega kraljestva se uvodne besede člena 21(3) nanašajo na vse primere iz člena 21(1) in (2), ne samo na nekatere. Portugalska vlada, Irska, ciprska vlada in Komisija menijo v bistvu enako kot Združeno kraljestvo.

17.

Nizozemska vlada trdi, da ukrep, kakršen je ta, določen s členom 18 finančnega zakona, ne sodi na področje uporabe Šeste direktive, ker se ne nanaša na naložitev DDV, ampak na njegovo pobiranje. Nizozemska se v zvezi s tem sklicuje med drugim na sklep Sodišča z dne 3. marca 2004 v zadevi Transport Service, v katerem je bilo razsojeno, da je navadno naloga držav članic, da določijo pogoje, v skladu s katerimi lahko davčni organi pobirajo DDV, pri čemer je treba ostati znotraj meja, postavljenih s pravom Skupnosti. ( 4 ) Nizozemska vlada s sklicevanjem zlasti na sodbo Molenheide in drugi ( 5 ) trdi, da so države članice pooblaščene, da glede pobiranja dolga DDV uvedejo določbo, po kateri je lahko oseba solidarno odgovorna za plačilo neplačanega dolga DDV drugega, ob upoštevanju omejitev, ki izhajajo iz prava Skupnosti, vključno z načeloma sorazmernosti in pravne varnosti.

18.

Najprej bom obravnaval trditev, da ukrep, kakršen je obravnavani, ne potrebuje pravne podlage v Šesti direktivi.

19.

Razlikovati je treba med določitvijo odgovornosti za plačilo DDV in ukrepi samo v zvezi s pobiranjem DDV. Iz sodbe Molenheide in drugi med drugim izhaja, da lahko države članice sprejmejo ukrepe za zaščito pred nevarnostjo povračil, kadar ni resničnega kredita DDV, ( 6 ) kot so na primer pravila, ki urejajo dokazovanje pravice do odbitka DDV, ( 7 ) ali pravila, ki opredeljujejo informacije, ki jih morajo vsebovati računi, s katerimi se utemeljuje pravica do odbitka. ( 8 ) Sodišče je v sklepu Transport Service, ki je zadeval dobavo, ki je bila napačno, domnevno pa dobri veri, obračunana, kot da je oproščena DDV, navedlo, da je naloga držav članic, da določijo pogoje, pod katerimi lahko davčni organi dobijo nazaj DDV, saj Šesta direktiva ne vsebuje nobene določbe o tem vprašanju. ( 9 ) Vendar ta sodna praksa zadeve samo povrnitev in pobiranje DDV. Določitev odgovornosti za plačilo DDV – to vprašanje pa se logično postavi pred vprašanjem povrnitve ali pobiranja – konkretno obravnava člen 21 Šeste direktive. Države članice se morajo v zvezi z določitvijo odgovornosti strogo držati usklajenih pravil iz navedene direktive. Zdaj se bom torej posvetil trditvam v zvezi z razlago člena 21(3).

20.

Člen 21(3) določa, da lahko „[v] primerih iz odstavka 1 in 2 […] države članice določijo, da je namesto osebe, ki je dolžna plačati davek, druga oseba solidarno odgovorna za plačilo davka.“

21.

Menim, da trditev Federation, da se člen 21(3) nanaša samo na nekatere primere iz člena 21(1) in 21(2), ne drži. Nič v besedilu člena 21(3) ne nakazuje na to. Prav tako pa tako razumevanje člena 21(3) Federation ne izhaja iz sistematike Direktive o DDV. Res je, da člen 21(3) določa izjemo od splošnega načela, da bi morala biti za plačilo po vrsti transakcije odgovorna samo ena oseba, vendar ta izjema obstaja zaradi zagotavljanja pobiranja davka in preprečevanja zlorab, torej za namene, ki jih Šesta direktiva priznava in spodbuja. ( 10 )

22.

Federation trdi, da je tako ozko razumevanje člena 21(3) utemeljeno z zakonodajno zgodovino člena 21. Resda kaže, da je bila možnost odgovornosti druge osebe za plačilo DDV pred sprejetjem Direktive 2000/65/ES, ki je uvedla sedanji člen 21(3), bolj omejena. ( 11 ) Vendar menim, da to ni dovolj za utemeljitev razlage člena 21(3) v nasprotju z njenim očitnim pomenom, in sicer da se besedilo „[v] primerih iz odstavka 1 in 2“ nanaša na vse primere iz člena 21(1) in 21(2).

23.

Seveda to ne pomeni, da imajo davčni organi po pravu Skupnosti carte blanche za nalaganje solidarne odgovornosti za plačilo DDV. Nacionalni organi morajo pri izvajanju določb Šeste direktive spoštovati splošna načela prava Skupnosti. ( 12 ) Kot je pravilno ugotovilo predložitveno sodišče, sta med njimi tudi načeli pravne varnosti in sorazmernosti.

24.

V zvezi s tem naj spomnim, da načelo pravne varnosti zahteva, da so ukrepi, ki se sprejmejo po členu 21(3) Šeste direktive, nedvoumni, njihova uporaba pa mora biti predvidljiva za tiste, ki so z njo zavezani, ( 13 ) načelo sorazmernosti pa zahteva, da so ukrepi primerni glede na cilj, ki se ga želi doseči. ( 14 )

25.

Nacionalno sodišče bo moralo v obravnavanem okviru pretehtati med potrebo po zagotovitvi pobiranja DDV in interesom zagotovitve, da se resnične trgovine nerazumno ne otežuje z grožnjami z odgovornostjo za neplačilo DDV, ki ga dolguje nekdo drug.

26.

Federation trdi, da so domneve iz člena 77A(6) zakona o davku na dodano vrednost iz leta 1994 v nasprotju s splošnimi načeli prava Skupnosti, ker je izjemno težko opredeliti ceno na prostem trgu za mobilne telefone in enote računalniške obdelave in torej prepoznati ponudbo kot nižjo od cene na prostem trgu. Federation meni, da solidarna odgovornost za vsa podjetja v isti dobavni verigi, zlasti če temelji na domnevah v zvezi s ceno predhodni dobav, pomeni finančno tveganje, ki za vlagatelje ni sprejemljivo. Nemogoče je, da bi trgovci v praksi preiskovali dobavno verigo onkraj neposrednih naročnikov in dobaviteljev. Posledično se trgovci ne morejo zadostno zaščititi, ne glede na to, kako skrbni so, in kljub temu, da so lahko nedolžni.

27.

Menim, da lahko države članice po Šesti direktivi določijo osebo, ki je odgovorna za plačilo DDV, če je takrat, ko je izvedla transakcijo, vedela ali bi razumno morala vedeti, da DDV v dobavni verigi ne bo plačan. ( 15 ) V zvezi s tem se lahko nacionalni davčni organi zanašajo na domneve o takem védenju. Ne glede na to pa te domneve ne smejo de facto vzpostaviti sistema objektivne odgovornosti.

28.

Iz tega sledi, da morajo domneve glede goljufij v zvezi z DDV izhajati iz okoliščin, ki kažejo na goljufijo v zvezi z DDV in glede katerih se od trgovcev lahko razumno pričakuje, da so zanje vedeli. Države članice lahko trgovcem nalagajo dolžnost, da so pozorni in da se seznanijo z ozadjem blaga, s katerim trgujejo. Vendar ta dolžnost ne sme pomeniti prevelikega bremena za trgovce, ki sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev lastnega trgovanja v dobri veri.

29.

Domneve morajo biti poleg tega izpodbojne, brez zahtev po predložitvi dokazov v zvezi z dejstvi, ki jih je trgovcem pretežko ugotavljati. ( 16 )

30.

Če te zahteve niso izpolnjene, bi uporaba domnev dejansko spodkopala nujen pogoj, da lahko oseba odgovarja za plačilo DDV, samo če je vedela ali bi bila morala razumno vedeti, da bo DDV ostal neplačan. To bi pomenilo uvedbo objektivne odgovornosti skozi stranska vrata.

31.

Presojo sistema domnev iz člena 77A(6) zakona o davku na dodano vrednost iz leta 1994 ob upoštevanju navedenih meril je treba prepustiti nacionalnemu sodišču, katerega naloga je, da presodi, ali so obravnavana nacionalna pravila in praksa skladni s pravom Skupnosti. ( 17 )

32.

Predložitveno sodišče z drugim in četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali in koliko člen 22(8) Šeste direktive dovoljuje državi članici, da naloži solidarno odgovornost, in ali člen 22(8) dovoljuje državi članici, da od osebe, ki ni dolžna plačati davka, zahteva zagotovitev varščine za plačilo davka.

33.

Vlada Združenega kraljestva zatrjuje, da tudi če o podlagi za določbe o naložitvi solidarne odgovornosti ni mogoče sklepati iz člena 21, člen 22(8) pomeni tako podlago. Vlada Združenega kraljestva meni, da ta določba dovoljuje državam članicam, da določijo, da je lahko vsaka oseba solidarno odgovorna za plačilo DDV skupaj z osebo, ki je dolžna plačati DDV na podlagi člena 21(1) ali (2) Šeste direktive, ali da določijo, da se lahko od ene osebe zahteva, naj zagotovi varščino za DDV, ki ga je druga oseba dolžna plačati, če se za zadevne določbe meni, da so potrebne za pravilno pobiranje davka in za preprečevanje davčnih utaj ter da so v skladu s splošnimi načeli prava Skupnosti.

34.

Federation pa, nasprotno, trdi da člen 22(8) Šeste direktive državam članicam ne dovoljuje, da bi uvedle ukrepe, ki nalagajo obveznosti kateri koli drugi osebi, kot je oseba, ki je dolžna plačati davek, kot je določena v členu 21 te direktive.

35.

Irska podobno meni, da člen 22(8) Šeste direktive sam po sebi ne more biti podlaga za solidarno odgovornost. Državam članicam je dovoljeno, da ob upoštevanju splošnih načel prava Skupnosti določijo, da se lahko od vsake osebe, ki je zavezana plačilu DDV po členu 21(3), po členu 22(8) zahteva, naj zagotovi varščino za davek, ki ga je dolžna plačati druga oseba. Portugalska in ciprska vlada v bistvu podpirata to stališče.

36.

Tudi Komisija trdi, da člen 22(8) Šeste direktive državam članicam ne dovoljuje, da bi razširile obveznost za plačilo DDV na osebe, ki niso dolžne plačati davka ali niso solidarno odgovorne na podlagi člena 21 te direktive. Tudi člen 22(8) jim sam po sebi ne dovoljuje, da bi določile, da se lahko od osebe zahteva zagotovitev varščine za DDV, ki ga je dolžna plačati druga oseba. Vendar ko je enkrat solidarna odgovornost ugotovljena v skladu z ukrepom, sprejetim na podlagi člena 21(3) Šeste direktive, člen 22(8) v povezavi s členom 22(7) te direktive omogoča, da se vsaki osebi, ki je postala solidarno odgovorna za plačilo DDV, naloži obveznost, naj zagotovi varščino za dolgovane zneske, ob upoštevanju splošnih načel prava Skupnosti.

37.

Z navedeno analizo se strinjam. Člen 22(8) dovoljuje državam članicam, da „naložijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno odmero in pobiranje davka ter preprečevanje goljufij.“ Vendar ta določba ne vzpostavlja odgovornosti za plačilo davka, ki ni določena drugje v Šesti direktivi. Določitev odgovornosti za plačilo DDV ureja člen 21 Direktive. Člen 22 Direktive določa posebne upravne obveznosti za odgovorne osebe, člen 22(8) pa dovoljuje državam članicam, da tem osebam naložijo obveznosti, ki niso izrecno navedene v prejšnjih odstavkih člena 22. ( 18 ) Posledično lahko vzpostavitev solidarne odgovornosti temelji samo na členu 21(3), upravne obveznosti, ki so posledica take odgovornosti, pa izhajajo iz člena 22. Komisija je v zvezi s tem utemeljeno opozorila, da člen 22(7) od držav članic zahteva, da sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da osebe, ki so v skladu s členom 21(3) solidarno odgovorne za plačilo DDV, izpolnjujejo obveznosti iz člena 22. Člen 22(7) in člen 22(8) torej državam članicam dovoljujeta, da od katere koli osebe, ki je odgovorna za plačilo DDV po členu 21(3), zahtevajo, naj zagotovi varščino za to plačilo. Člen 22(8) pa ni podlaga za razširitev odgovornosti za plačilo DDV niti ne dovoljuje državam članicam, da od osebe, ki ni odgovorna za plačilo DDV po členu 21, zahtevajo zagotovitev varščine za plačilo DDV, ki ga je dolžan plačati nekdo drugi.

38.

Glede na odgovore na prejšnja vprašanja menim, da ni potrebno ločeno obravnavati petega vprašanja za predhodno odločanje.

39.

Zato predlagam, naj Sodišče na vprašanja, ki so mu bila predložena v predhodno odločanje, odgovori: