Zadeva C-372/03

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Zvezni republiki Nemčiji

„Neizpolnitev obveznosti države − Direktiva 91/439/EGS − Vozniško dovoljenje – Najnižja zahtevana starost za dovolitev vožnje določenih vozil – Možnost vožnje vozil druge kategorije, kot je tista, za katero je bilo izdano vozniško dovoljenje – Registracija in obvezna zamenjava vozniških dovoljenj“

Povzetek sodbe

1.        Prevozi – Cestni promet – Vozniško dovoljenje – Direktiva 91/439 – Pogoji izdaje – Najnižja starost – Vožnja težkih motornih koles kategorije A – Pravica držav članic, da določijo višjo najnižjo starost – Obseg

(Direktiva Sveta 91/439, člen 6(1)(b) in (2))

2.        Prevozi – Cestni promet – Vozniško dovoljenje – Uredba št. 3820/85 in Direktiva 91/439 – Pogoji izdaje – Najnižja starost – Vožnja vozil kategorije C 1 in C 1 + E – Pravica držav članic, da določijo nižjo najnižjo starost – Neobstoj

(Uredba Sveta št. 3820/85, člen 5(1)(b); Direktiva Sveta 91/439, člen 6(1)(b) in (2))

1.        Člen 6(1)(b), prva alinea, Direktive 91/439 o vozniških dovoljenjih s tem, da je za države članice predvidel možnost, da dovolijo neposreden dostop do vozniškega dovoljenja za težka motorna kolesa kategorije A za kandidate, ki imajo najmanj 21 let, nikakor ni tak, da bi izrecno omejil možnost držav članic, da določijo višjo najnižjo starost, temveč pomeni, da lahko države članice določijo starostno mejo, ki je višja od 21 let.

Ker je določitev najnižje starosti za neposredno dovolitev vožnje takih motornih koles, ki je višja od starosti, določene v zadnji povedi navedenega člena, taka, da prispeva k izboljšanju prometne varnosti, ki je, tako kot izhaja iz preambule omenjene direktive, glavni cilj, ki mu ta sledi, taka določitev ni v nasprotju s to določbo, če je spoštovano načelo sorazmernosti.

(Glej točki 27 in 28.)

2.        Niti Direktiva 91/439 o vozniških dovoljenjih niti Uredba št. 3820/85 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom ne predvidevata možnosti za odstopanje od najnižje starosti 18 let za izdajo dovoljenj za vožnjo vozil kategorij C 1 in C 1 + E. Po eni strani izjeme iz člena 6(2) Direktive 91/439 ne omenjajo vozil kategorij C 1 in C 1 + E. Po drugi strani dejstva, da člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 3820/85 ne nasprotuje temu, da oseba, ki še ni dopolnila najnižje zahtevane starosti, lahko pridobi vozniške izkušnje, ni mogoče razlagati tako, da ta določba državam članicam dovoljuje, da taki osebi izdajo vozniško dovoljenje za vozila omenjenih kategorij. Možnost pridobitve takih izkušenj namreč nikakor ne pomeni, da se lahko zadevnemu kandidatu izda dovoljenje, ki mu dovoljuje vožnjo vozila teh kategorij, ne da bi bila z njim oseba, zadolžena za njegovo usposabljanje.

(Glej točke od 38 do 41.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 15. septembra 2005(*)

„Neizpolnitev obveznosti države − Direktiva 91/439/EGS − Vozniško dovoljenje – Najnižja zahtevana starost za dovolitev vožnje določenih vozil – Možnost vožnje vozil druge kategorije, kot je tista, za katero je bilo izdano vozniško dovoljenje – Registracija in obvezna zamenjava vozniških dovoljenj“

V zadevi C-372/03,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, vložene 2. septembra 2003,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata G. Braun in W. Wils, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Zvezni republiki Nemčiji, ki jo zastopa M. Lumma, zastopnik,

tožena stranka,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, C. Gulmann, R. Schintgen (poročevalec), G. Arestis in J. Klučka, sodniki,

generalni pravobranilec: P. Léger,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 12. maja 2005

izreka naslednjo

Sodbo

1        Komisija Evropskih skupnosti s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Zvezna republika Nemčija, s tem da je obdržala v veljavi člene 6(3), točka 6, in (4), 10(2), prvi stavek, 29(1) in (3) ter 47(2) uredbe o dovolitvi udeležbe oseb v cestnem prometu (Verordnung über die Zulassung von Personen zum Strassenverkehr) z dne 18. avgusta 1998, ki je uredba o dovoljenju za vožnjo (Fahrerlaubnis-Verordnung, BGBl. 1998 I, str. 2214, v nadaljevanju: FeV), ni izpolnila obveznosti iz členov 1(2), 3, 5(2)(b), 6(1)(b), prva in tretja alinea, in 8(2) Direktive Sveta 91/439/EGS z dne 29. julija 1991 o vozniških dovoljenjih (UL L 237, str. 1), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 96/47/ES z dne 23. julija 1996 (UL L 235, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva 91/439).

 Pravni okvir

 Skupnostna ureditev

2        Tretja, četrta in peta uvodna izjava Direktive 91/439 določajo:

„ker je treba vzorec nacionalnega dovoljenja Skupnosti, ki ga je uvedla Direktiva 80/1263/EGS, prilagoditi, da bi med drugim upošteval uskladitev kategorij in podkategorij vozil in da bi dovoljenja postala lažje razumljiva tako znotraj kot zunaj Skupnosti;

ker je zaradi prometne varnosti treba določiti minimalne zahteve za izdajo vozniškega dovoljenja;

ker člen 3 Direktive 80/1263/EGS določa, da je treba končne določbe, ki v Skupnost uvajajo splošne kategorije vozil, omenjene v tem členu, in pogoje veljavnosti vozniških dovoljenj sprejeti brez možnosti odstopanja.“

3        Člen 1 Direktive 91/439 določa:

„1.      Države članice uvedejo nacionalno vozniško dovoljenje, ki temelji na vzorcu Skupnosti, opisanem v Prilogi I ali Ia, v skladu z določbami te direktive.

2.      Vozniška dovoljenja, ki jih izdajo države članice, se vzajemno priznavajo.

3.      Če imetnik veljavnega nacionalnega vozniškega dovoljenja pridobi običajno prebivališče v državi članici, ki ni tista, ki je izdala vozniško dovoljenje, lahko država članica gostiteljica za imetnika dovoljenja uporablja svoje nacionalne predpise o času veljavnosti dovoljenj, zdravniških pregledih in davčnih ureditvah in lahko v vozniško dovoljenje vnese vse podatke, ki so nujno potrebni za vodenje.“

4        Člen 3(1) te direktive našteva različne kategorije vozil, za katere se lahko izda vozniško dovoljenje. Te kategorije se delijo tako:

–        kategorija A: motorna kolesa s prikolico ali brez nje;

–        kategorija B: motorna vozila, katerih največja dovoljena masa ne presega 3500 kilogramov, in kombinacije vlečnega vozila kategorije B in priklopnika, pri čemer največja dovoljena masa kombinacije ne presega 3500 kilogramov;

–        kategorija B + E: kombinacije vozil, ki so sestavljene iz vlečnega vozila kategorije B in priklopnika, pri čemer kombinacija ne spada v kategorijo B;

–        kategorija C: motorna vozila, razen tistih iz kategorije D, pri katerih največja dovoljena masa presega 3500 kilogramov;

–        kategorija C + E: kombinacije vozil, pri katerih je vlečno vozilo iz kategorije C, največja dovoljena masa njegovega priklopnika pa presega 750 kilogramov;

–        kategorija D: motorna vozila za prevoz oseb, ki imajo poleg sedeža za voznika več kot osem sedežev;

–        kategorija D + E: kombinacije vozil, pri katerih je vlečno vozilo iz kategorije D, največja dovoljena masa njegovega priklopnika pa presega 750 kilogramov.

5        V skladu s členom 3(2) Direktive 91/439 se lahko v kategorijah A, B, B + E, C, C + E, D in D + E izda posebno vozniško dovoljenje za vožnjo vozil naslednjih podkategorij:

–        A 1: lahka motorna kolesa, katerih delovna prostornina in moč ne presegata 125 cm³ oziroma 11 kW;

–        C 1: motorna vozila, razen tistih iz kategorije D, katerih največja dovoljena masa je večja od 3500 kilogramov in manjša od 7500 kilogramov;

–        C 1 + E: kombinacije vozil, pri katerih je vlečno vozilo iz kategorije C 1, največja dovoljena masa njegovega priklopnika pa presega 750 kilogramov, pod pogojem, da največja dovoljena masa tako sestavljene kombinacije ne presega 12000 kilogramov in da največja dovoljena masa priklopnika ne presega mase nenaloženega vlečnega vozila;

–        D 1: motorna vozila za prevoz potnikov, ki imajo poleg sedeža za voznika več kot osem in manj kot šestnajst sedežev;

–        D 1 + E: kombinacije vozil, pri katerih je vlečno vozilo iz kategorije D1, največja dovoljena masa njegovega priklopnika pa presega 750 kilogramov, pod pogojem da, prvič, največja dovoljena masa tako sestavljene kombinacije ne presega 12000 kilogramov in da največja dovoljena masa priklopnika ne presega mase nenaloženega vlečnega vozila, in, drugič, da se priklopnik ne uporablja za prevoz oseb.

6        Člen 5(1) Direktive 91/439 določa:

„Za izdajo vozniških dovoljenj veljajo naslednji pogoji:

a)      dovoljenja za kategoriji C in D se izdaja samo voznikom, ki so že upravičeni do vožnje vozil kategorije B;

b)      dovoljenja za kategorije B + E, C + E, D + E se izdaja samo voznikom, ki so že upravičeni do vožnje vozil kategorije B, C oziroma D.“

7        Člen 6 te direktive določa:

„Najnižja starost za izdajo vozniškega dovoljenja je, kot sledi:

a)      16 let:

–        za podkategorijo A1;

–        za podkategorijo B1;

b)      18 let:

–        za kategorijo A; vendar je za vožnjo motornih vozil, katerih moč presega 25 kW ali katerih razmerje moč/teža presega 0,16 kW/kg (ali motornih koles s prikolico, katerih razmerje moč/teža presega 0,16 kW/kg), potrebno imeti najmanj dve leti izkušenj na motornih kolesih z nižjimi specifikacijami v skladu z dovoljenjem za kategorijo A; ta zahteva po preteklih izkušnjah se lahko opusti, če kandidat dopolni najmanj 21 let in če opravi poseben preizkus spretnosti in vedenja v prometu;

–        za kategoriji B, B + E;

–        za kategoriji C, C + E in podkategoriji C 1, C 1 + E, brez poseganja v določbe za vožnjo takih vozil v Uredbi Sveta (EGS) št. 3820/85 z dne 20. decembra 1985 o uskladitvi določene socialne zakonodaje, ki se nanaša na cestni promet [(UL L 370, str. 370)];

–        c)      21 let:

–        za kategoriji D in D + E in podkategoriji D1, D1 + E, brez poseganja v določbe za vožnjo takih vozil v Uredbi (EGS) št. 3820/85.

2.      Države članice lahko odstopajo od zahtev po najnižji starosti, določenih za kategorije A, B in B + E, in izdajajo taka dovoljenja od 17. leta dalje, razen v primeru določb za kategorijo A, določenih v zadnjem stavku prve alinee odstavka 1(b).

3.      Države članice imajo na svojem ozemlju pravico, da ne priznajo veljavnosti vozniških dovoljenj, izdanih voznikom, ki še niso dopolnili 18 let.“

8        Člen 8(1) in (2) te direktive določa:

„1.      Če imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, ki ga izda država članica, pridobi običajno prebivališče v drugi državi članici, lahko zahteva zamenjavo svojega vozniškega dovoljenja za enakovredno dovoljenje; država članica, ki opravi zamenjavo, mora, če je potrebno, preveriti, ali je predloženo dovoljenje dejansko še veljavno.

2.      Ob upoštevanju načela teritorialnosti kazenskega in policijskega prava lahko država članica, v kateri ima imetnik vozniškega dovoljenja druge države članice običajno prebivališče, uporabi svoje nacionalne predpise o omejitvi, začasnem odvzemu, odvzemu ali preklicu pravice do vožnje, in če je potrebno, v ta namen zamenja dovoljenje.“

9        Člen 5 Uredbe št. 3820/85 določa:

„1.      Najnižja starost voznikov, ki opravljajo prevoz blaga, je naslednja:

a)      za vozila, skupaj s priklopniki ali polpriklopniki, če je to primerno, z največjo dovoljeno maso, ki ne presega 7,5 tone, 18 let;

b)      za druga vozila:

–        21 let

ali

–        18 let, če ima zadevna oseba spričevalo o strokovni usposobljenosti, ki jo prizna ena od držav članic in potrjuje, da je voznik zaključil tečaj usposabljanja za voznike vozil, namenjenih prevozu blaga po cesti, v skladu s pravili Skupnosti o najnižji stopnji usposabljanja za voznike v cestnem prometu.

[…]

5.      Pri notranjih prevozih, ki se opravljajo znotraj območja s polmerom 50 kilometrov od kraja, v katerem je vozilo običajno, skupaj z lokalnimi upravnimi območji s središči znotraj tega polmera, lahko države članice znižajo najnižjo starost za sovoznike na 16 let, če je to zaradi poklicnega usposabljanja in je treba upoštevati meje, ki jih določa domača zakonodaja v zvezi z zaposlovanjem.“

 Nacionalna ureditev

10      Člen 6(2) FeV za neposreden dostop do vožnje težkih motornih koles kategorije A določa najnižjo starost 25 let.

11      V skladu s členom 6(3), točka 6, Fev lahko imetniki dovoljenja C 1 + E in D vozijo vozila kategorije D + E. Na podlagi odstavka 4 tega člena imetniki dovoljenja za vozila kategorij C 1, C 1 + E, C in C + E na nemškem ozemlju lahko vozijo vozila kategorije D brez potnikov, bodisi za opravljanje prevozov za preizkus tehničnega stanja omenjenih vozil bodisi za zagotavljanje njihovega transporta v drug kraj.

12      Člen 9 FeV določa, da se dovoljenje za vožnjo vozil kategorije C 1 lahko izda samo, če je kandidat za pridobitev omenjenega dovoljenja že imetnik dovoljenja, ki zajema kategorijo B, ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev takega dovoljenja. V tem primeru se lahko dovoljenje za vožnjo vozil kategorije C 1 izda najprej ob izdaji veljavnega dovoljenja za vozila kategorije B.

13      Člen 10(2) FeV določa, da je pri usposabljanju poklicnih voznikov najnižja starost za pridobitev vozniškega dovoljenja za vozila kategorije B ali tistih iz kategorij C 1 in C 1 + E 17 let, medtem ko je za dovoljenje, ki zajema kategoriji C in C + E, določena starost 18 let. Kadar je tako dovoljenje treba izdati kandidatu, ki še ni dopolnil 18 let, mora njegove psihofizične sposobnosti potrjevati zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti. Dokler imetnik ne dopolni 18 let, je vozniško dovoljenje, ki mu je bilo izdano, veljavno samo za prevoze, opravljene v okviru njegovega poklicnega usposabljanja.

14      V skladu s členom 29(1) in (2) FeV morajo imetniki vozniškega dovoljenja, ki je izdano v drugi državi članici, kot je Zvezna republika Nemčija, dovoljenje registrirati pri nemških upravnih organih, če imajo običajno prebivališče v Nemčiji in imajo dovoljenje manj kot dve leti, v nasprotnem primeru je zagrožena globa.

15      Člena 29(3) in 47(2) FeV imetnikom vozniškega dovoljenja, ki je izdano v drugi državi članici, kot je Zvezna republika Nemčija, ki imajo na njenem ozemlju običajno prebivališče, nalaga obveznost zamenjave tega dovoljenja z nemškim dovoljenjem zato, da se nanj vnese določene podatke zlasti glede trajanja veljavnosti omenjenega dovoljenja v tej državi, če je to trajanje krajše od trajanja, ki ga ima to dovoljenje v državi članici, ki ga je izdala.

 Predhodni postopek

16      Ker je Komisija presodila, da prenos določenih določb Direktive 91/439 v nemško zakonodajo ni bil v skladu z njo, je Zvezno republiko Nemčijo z dopisom z dne 10. junija 1997 pisno opomnila, naj predloži pripombe v roku dveh mesecev.

17      Ker je Komisija menila, da s spremembami omenjene zakonodaje, ki so ji bile predložene avgusta 1998, neizpolnitev obveznosti, ki je očitana Zvezni republiki Nemčiji, ni prenehala, je z dopisom z dne 18. julija 2001 na to državo članico naslovila dodatni pisni opomin, s katerim jo je pozvala, naj v roku dveh mesecev predloži pripombe.

18      Ker Komisije pripombe, ki so jih v odgovor na ta zadnji dopis predložili nemški organi, niso prepričale, je 21. marca 2002 izdala obrazloženo mnenje, s katerim je Zvezno republiko Nemčijo pozvala, naj v roku dveh mesecev od vročitve omenjenega mnenja sprejme ukrepe, ki so potrebni za izpolnitev obveznosti iz Direktive 91/439.

19      Nemški organi so z dopisom z dne 10. junija 2002 Komisiji odgovorili, da so določene očitke, ki jih ta navaja, presodili kot neutemeljene in da bodo druge očitke upoštevali tako, da bodo v najkrajšem možnem času spremenili FeV.

20      Ker ta odgovor Komisije ni zadovoljil, je vložila to tožbo.

 Tožba

21      Komisija v utemeljitev svoje tožbe navaja šest očitkov, ki se nanašajo na najnižjo starost, ki se zahteva za dovolitev vožnje, po eni strani, težkih motornih koles kategorije A in, po drugi strani, težkih motornih koles podkategorij C 1 in C + E, na možnost vožnje drugih vozil, kot so vozila, za katera je bilo pridobljeno dovoljenje, in na postopke registracije in zamenjave vozniških dovoljenj, ki jih izda druga država članica, kot je Zvezna republika Nemčija.

 Očitek glede najnižje starosti, ki se zahteva za neposredno dovolitev vožnje težkih motornih koles kategorije A

 Trditve strank

22      Komisija s tem očitkom očita Zvezni republiki Nemčiji, da je kršila člen 6(1)(b), prva alinea, Direktive 91/439, na podlagi katerega je najnižja starost za izdajo vozniškega dovoljenja za vozila kategorije A 21 let. V skladu s členom 6(2), drugi stavek, FeV pa je najnižja starost, ki se zahteva za neposredno dovolitev vožnje takih vozil, 25 let. Komisija meni, da člen 6 Direktive 91/439 določa enotno najnižjo starost, ki je države članice ne smejo znižati ali zvišati, ker je namen te določbe uskladitev določenih pogojev za dostop do vožnje različnih kategorij vozil. Dejstvo, da države članice lahko zavrnejo neposredni dostop do vozniškega dovoljenja za vozila kategorije A, ni tako, da bi spremenilo ugotovitev, da najnižja starost za ta dostop ne more biti višja od 21 let.

23      Glede tega nemška vlada najprej poudarja, da Direktiva 91/439 državam članicam dopušča, da dovolijo ali zavrnejo neposredno dovolitev vožnje težkih motornih koles. Vendar pa naj državam članicam, zato ker tako neposredno dovolitev lahko zavrnejo, nič ne bi preprečevalo, da bi določile višjo najnižjo starost, kot je določena v tej direktivi.

24      Dalje ta vlada zatrjuje, da izraz „najmanj“ iz člena 6(1)(b), prva alinea, Direktive 91/439 ne dopušča dvomov glede tega, da države članice za neposredno dovolitev vožnje vozil kategorije A lahko zahtevajo višjo starost. Ta izraz bi bil odveč, če bi normodajalec želel, da je za najnižjo starost lahko določena samo starost 21 let.

25      Na koncu nemška vlada zatrjuje, da ji zvišanje najnižje starosti za neposredno dovolitev vožnje vozil kategorije A narekujejo razlogi prometne varnosti. Poleg tega naj bi Komisija v okviru priprave nove direktive „vozniška dovoljenja“ [KOM (2003) 621 konč., z dne 21. oktobra 2003] sama predlagala, da se zadevna najnižja starost zviša na 24 let, zato da se boljše zagotovi zahtevam po prometni varnosti.

 Presoja Sodišča

26      Če, tako kot meni Komisija, iz člena 6(1)(b), prva alinea, in (2) Direktive 91/439 izhaja, da ta nasprotuje temu, da države članice kandidatom, ki še niso dopolnili 21 let, neposredno dovolijo vožnjo težkih motornih koles kategorije A, potem je res tudi to, da teh določb ni mogoče razlagati tako, da državi članici prepovedujejo, da določi višjo najnižjo starost za izdajo dovoljenja, ki velja za vožnjo te kategorije vozil.

27      Člen 6(1)(b), prva alinea, Direktive 91/439 s tem, da je za države članice predvidel možnost, da dovolijo neposredni dostop do takega dovoljenja za kandidate, ki imajo najmanj 21 let, nikakor ni tak, da bi izrecno omejil možnost držav članic, da določijo višjo najnižjo starost, temveč pomeni, da lahko te določijo starostno mejo, ki je višja od 21 let.

28      Ker v tem primeru ni sporno, da je določitev najnižje starosti za neposredno dovolitev vožnje takih motornih koles, ki je višja od starosti, določene v členu 6(1)(b), prva alinea, zadnji stavek, Direktive 91/439, taka, da prispeva k izboljšanju prometne varnosti, ki je, tako kot izhaja iz preambule omenjene direktive, glavni cilj, ki ga ta zasleduje, taka določitev ni v nasprotju s to določbo, če je spoštovano načelo sorazmernosti.

29      Dejstvo, da odstopanja iz člena 6(2) Direktive 91/439 predvidevajo samo možnost da se, glede na okoliščine primera, določi nižjo najnižjo starost glede na starost, ki je načeloma določena za vožnjo različnih kategorij vozil, ni tako, da bi omajalo to ugotovitev, če izhaja iz istega sklepanja kot določitev najnižje omejitve, ker ima odstopanje od te omejitve pomen samo v primerih, ko je prag, ki ga določa omenjena meja, prekoračen navzdol in ne v primerih, ko država članica določi višjo starost.

30      Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba skleniti, da v nasprotju s tem, kar meni Komisija, člen 6(1)(b), prva alinea, zadnji stavek, Direktive 91/439 načeloma ne nasprotuje temu, da država članica določi višjo najnižjo starost, kot je tista, ki jo za neposredno dovolitev vožnje težkih motornih koles, ki spadajo v kategorijo A, predpisuje ta določba.

31      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da prvi očitek, ki ga Komisija navaja v utemeljitev svoje tožbe, ni utemeljen in ga je zato treba zavrniti.

 Očitek glede najnižje starosti, ki se zahteva za dovolitev vožnje vozila kategorij C 1 in C 1 + E

 Trditve strank

32      S tem očitkom Komisija Zvezni republiki Nemčiji očita kršitev členov 6(1)(b), tretja alinea, Direktive 91/439 in 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 3820/85. Iz povezane razlage teh dveh členov naj bi izhajalo, da država članica kandidatu, ki ni dopolnil 18 let, ne more izdati veljavnega dovoljenja za vožnjo vozil kategorij C 1 ali C 1 + E. Ob uporabi člena 10(2), prvi stavek, FeV naj bi taka dovoljenja v Nemčiji izdali voznikom, ki so stari 17 let. V tem pogledu Komisija pojasnjuje, da omenjene določbe Skupnosti ne nasprotujejo temu, da bi lahko oseba, ki še ni dopolnila 18 let, začela usposabljanje za poklicnega voznika ali pridobila vozniške izkušnje s praktično vožnjo s pomočjo inštruktorja.

33      Glede tega očitka nemška vlada najprej meni, da je treba v Nemčiji, v nasprotju s tem, kar zatrjuje Komisija, vozniško dovoljenje za vozila kategorije B pridobiti, preden je mogoče pridobiti dovoljenje za vožnjo vozil kategorije C 1.

34      Omenjena vlada dalje poudarja, da člena 6(1)(b) Direktive 91/439 in 5(1)(b) Uredbe št. 3820/85 dovoljujeta vozniku, ki je dopolnil 18 let in ki opravlja cestne prevoze, vožnjo vozil, katerih največja dovoljena masa je do 7,5 tone, pod pogojem, da je ta voznik imetnik spričevala o strokovni usposobljenosti. Te pravice pa ni mogoče uveljavljati, če je bilo dovoljenje omenjenemu vozniku izdano pri starosti 18 let. Kolikor bi bilo potrebno imeti tudi določene vozniške izkušnje, bi moralo biti mogoče omenjeno dovoljenje pridobiti pred dopolnitvijo te starosti.

35      Na koncu ta vlada zatrjuje, da dovoljenje, ki se ob uporabi člena 10(2) FeV izda vozniku, ki ni dopolnil 18 let, ni popolnoma veljavno vozniško dovoljenje za vožnjo vozil kategorije C 1, ker naj bi bila njegova veljavnost omejena na prevoze, opravljene v okviru poklicnega usposabljanja, njegova izdaja pa predmet dveh pogojev, in sicer, da se je imetnik udeleževal tega usposabljanja in da je uspešno opravil medicinske in psihološke preglede.

 Presoja Sodišča

36      Opozoriti je treba, da člen 6(1)(b), tretja alinea, Direktive 91/439 določa, da je najnižja zahtevana starost za izdajo dovoljenj za vožnjo vozil kategorij C 1 in C 1 + E 18 let.

37      To starostno omejitev za voznike, ki opravljajo prevoze blaga, določa člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 3820/85.

38      Vendar, tako kot je v točki 41 sklepnih predlogov pravilno poudaril generalni pravobranilec, niti Direktiva 91/439 niti Uredba št. 3820/85 ne predvidevata možnosti za odstopanje od te najnižje starosti.

39      Po eni strani člen 6(2) Direktive 91/439, ki izčrpno določa kategorije vozil, za katere vožnjo je mogoče, z odstopanjem od splošnega pravila, dovoljenja izdati kandidatom, ki so dopolnili 17 let, ne omenja vozil kategorij C 1 in C 1 + E.

40      Po drugi strani dejstva, da člen 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 3820/85 ne nasprotuje temu, da oseba, ki še ni dopolnila 18 let, v okviru tečaja usposabljanja za voznike vozil, namenjenih prevozu blaga po cesti, lahko pridobi vozniške izkušnje, ni mogoče razlagati tako, da ta določba državam članicam dovoljuje, da taki osebi izdajo vozniško dovoljenje za vozila omenjenih kategorij.

41      Vozniške izkušnje, ki so potrebne za pridobitev takega dovoljenja, se lahko pridobijo pod nadzorom in v prisotnosti inštruktorja in nikakor ne pomenijo, da se lahko izda dovoljenje zadevnemu kandidatu, ki mu dovoljuje vožnjo vozila kategorij C 1 in C 1 + E, ne da bi bila z njim oseba, zadolžena za njegovo usposabljanje.

42      V tem primeru iz pojasnil, ki jih je v odgovor na pisna vprašanja, ki ji jih je zastavilo Sodišče, predložila nemška vlada, izhaja, da ob uporabi člena 10(2), prvi stavek, FeV, osebe, stare 17 let, lahko pridobijo dovoljenje, ki jim na nemškem ozemlju in v okviru njihovega usposabljanja za poklicnega voznika dovoljuje vožnjo vozil kategorij C 1 in C 1 + E, ne da bi bila z njimi oseba, ki jih usposablja.

43      Poleg tega iz omenjenih pojasnil in iz podatkov, ki jih je posredovala Komisija, izhaja, da zadevno dovoljenje, ki nedvomno vsebuje opombe glede omejitev za njegovo uporabo, ni treba zamenjati za drugo dovoljenje, ko ti zaznamki ne veljajo več, in sicer na dan, ko imetnik omenjenega dovoljenja dopolni 18 let.

44      Iz tega sledi, da člen 10(2), prvi stavek, ni združljiv s členoma 6(1)(b), tretja alinea, Direktive 91/439 in 5(1)(b), druga alinea, Uredbe št. 3820/85.

45      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je drugi očitek, ki ga v utemeljitev tožbe navaja Komisija, utemeljen.

 Očitki od tri do šest

 Trditve strank

46      Tretji očitek, ki ga navaja Komisija, izhaja iz tega, da člen 6(3), točka 6, FeV krši člen 5(2)(b) Direktive 91/439, ker prva določba predpisuje, da imetniki dovoljenj za vozila kategorij C 1 + E in D lahko vozijo vozila kategorije D + E.

47      S četrtim očitkom Komisija Zvezni republiki Nemčiji očita kršitev člena 3 Direktive 91/439, ker je ob uporabi člena 6(4) FeV imetnikom dovoljenja za vozila kategorij C 1, C 1 + E, C in C + E na nemškem ozemlju dovolila vožnjo vozil kategorije D brez potnikov, če je namen opravljenih prevozov samo preizkus tehničnega stanja omenjenih vozil ali zagotavljanje njihovega transporta iz enega kraja v drugega.

48      Peti očitek Komisije izhaja iz kršitve načela vzajemnega priznavanja vozniških dovoljenj, določenega v členu 1(2) Direktive 91/439, kolikor člen 29(1) FeV imetnikom vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala druga država članica, kot je Zvezna republika Nemčija, če imajo običajno prebivališče v Nemčiji in imajo dovoljenje manj kot dve leti, pod grožnjo globe nalaga, da dovoljenje pri pristojnih nemških upravnih organih registrirajo v roku 185 dni od dneva, ko je bilo tako prebivališče pridobljeno.

49      Komisija s šestim očitkom Zvezni republiki Nemčiji očita, da je kršila člena 1(2) in 8(2) Direktive 91/439 s tem, da je ob uporabi členov 29(3) in 47(2) FeV imetnikom vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala druga država članica kot Zvezna republika Nemčija, ki imajo na njenem ozemlju prebivališče, naložila, da to dovoljenje zamenjajo za nemško dovoljenje. Taka zamenjava naj bi bila namenjena temu, da bi nemškim organom omogočila, da v omenjeno dovoljenje vpišejo zlasti njegovo veljavnosti v Nemčiji, če je ta krajša, kot ga ima to dovoljenje v državi članici, ki ga je izdala, ali opombo glede določb o pravici do poskusne vožnje.

50      Glede teh štirih očitkov Zvezna republika Nemčija priznava, da določbe FeV, ki jih Komisija napada, ne zagotavljajo pravilnega prenosa Direktive 91/439 v nacionalno pravo. Vendar zatrjuje, da je bila uredba o spremembi uredbe (dritte Verordnung zur Änderung der FeV und anderer straßenverkehrsrechtlicher Vorschriften), ki mora povzročiti prenehanje teh neizpolnitev obveznosti, sprejeta 9. avgusta 2004 (BGBl. 2004 I, str. 2092) in je začela veljati 1. februarja 2005.

 Presoja Sodišča

51      Opozoriti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso obstoj neizpolnitve treba presoditi glede na položaj države članice, kot je obstajal v okviru roka, določenega v obrazloženem mnenju, in da Sodišče sprememb po izteku tega roka ne more upoštevati (glej zlasti sodbe z dne 30. januarja 2002 v zadevi Komisija proti Grčiji, C-103/00, Recueil, str. I-1147, točka 23, in z dne 30. maja 2002 v zadevi Komisija proti Italiji, C-323/01, Recueil, str. I-4711, točka 8).

52      Vendar v konkretnem primeru ni sporno, da ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, izdanem 21. marca 2002, ukrepi, potrebni za pravilen prenos členov 1(2), 3, 5(2)(b) in 8(2) Direktive 91/439, niso bili sprejeti.

53      V teh okoliščinah je treba očitke od tri do šest, ki jih v utemeljitev tožbe navaja Komisija, šteti za utemeljene.

54      Zato je treba po eni strani ugotoviti, da Zvezna republika Nemčija s tem, da je sprejela in obdržala v veljavi člene 6(3), točka 6, in (4), 10(2), prvi stavek, 29(1) in (3) ter 47(2) FeV, ni izpolnila obveznosti iz členov 1(2), 3, 5(2)(b), 6(1)(b), tretja alinea, in 8(2) Direktive 91/439, in po drugi strani tožbo v preostalem delu zavrniti.

 Stroški

55      V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Komisija je predlagala, naj se Zvezni republiki Nemčiji naloži plačilo stroškov, in ker ta v bistvenem delu s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1)      Zvezna republika Nemčija, s tem da je sprejela in obdržala v veljavi člene 6(3), točka 6, in (4), 10(2), prvi stavek, 29(1) in (3) ter 47(2) uredbe o dovolitvi udeležbe oseb v cestnem prometu (Verordnung über die Zulassung von Personen zum Strassenverkehr) z dne 18. avgusta 1998, ni izpolnila obveznosti iz členov 1(2), 3, 5(2)(b), 6(1)(b), tretja alinea, in 8(2) Direktive Sveta 91/439/EGS z dne 29. julija 1991 o vozniških dovoljenjih, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 96/47/ES z dne 23. julija 1996.

2)      V preostalem delu se tožba zavrne.

3)      Zvezni republiki Nemčiji se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.