Zadeva C-148/03

Nürnberger Allgemeine Versicherungs AG

proti

Portbridge Transport International BV

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberlandesgericht München)

„Bruseljska konvencija – Člena 20 in 57(2) – Tožena stranka se ne spusti v spor – Tožena stranka s stalnim prebivališčem na ozemlju druge države pogodbenice – Ženevska konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga – Kolizija konvencij“

Povzetek sodbe

Konvencija o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb – Razmerje z drugimi konvencijami – Konvencije o posebnem področju – Konvencija o pravilih sodne pristojnosti – Ugovarjanje tožene stranke mednarodni pristojnosti sodišča, ki odloča na podlagi take konvencije – Stališča sodišča, ki v skladu s členom 57 Bruseljske konvencije odloča o pravilih o pristojnosti iz posebne konvencije

(Bruseljska konvencija z dne 27. septembra 1968, člena 20 in 57(2)(a))

Člen 57(2)(a) Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kot je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske ter Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike, s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike in s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske, je treba razlagati tako, da sodišče države pogodbenice, pred katerim je tožena stranka, ki ima stalno prebivališče na ozemlju druge države pogodbenice, svojo pristojnost lahko določi na podlagi posebne konvencije, katere država podpisnica je tudi prvonavedena država in ki vsebuje posebna pravila o sodni pristojnosti, tudi če se tožena stranka v zadevnem postopku ne spusti v obravnavanje stvari in če formalno izpodbija mednarodno pristojnost nacionalnega sodišča, ki mu je bila zadeva predložena.

Čeprav je v zvezi s tem res, da se mora v skladu s členom 20 Konvencije z dne 27. septembra 1968, kot se uporablja v skladu s členom 57(2)(a), drugi stavek, te konvencije, zadevno sodišče po uradni dolžnosti izreči za nepristojno, če njegova pristojnost ne izhaja iz določb te konvencije, pa je vendarle treba šteti, da pristojnost tega sodišča izhaja iz te konvencije, saj njen člen 57 izrecno določa, da ta konvencija ne vpliva na pravila o pristojnosti iz posebnih konvencij.

V teh okoliščinah mora sodišče države pogodbenice, pred katerim je tožena stranka s stalnim prebivališčem v drugi državi pogodbenici, ki se ne spusti v postopek, upoštevati pravila o pristojnosti iz posebnih konvencij, katerih podpisnica je tudi prva država pogodbenica, s tem da po uradni dolžnosti preveri, ali je pristojno glede na omenjeno konvencijo.

(Glej točke od 16 do 20 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 28. oktobra 2004(*)

„Bruseljska konvencija – Člena 20 in 57(2) – Toženec se ne spusti v postopek – Toženec s stalnim prebivališčem na ozemlju druge države pogodbenice – Ženevska konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga – Kolizija konvencij“

V zadevi C-148/03,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi Protokola z dne 3. junija 1971 glede razlage Sodišča Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki ga je vložilo Oberlandesgericht München (Nemčija) z odločbo z dne 27. marca 2003, ki je na Sodišče prispela 31. marca 2003, v postopku

Nürnberger Allgemeine Versicherungs AG

proti

Portbridge Transport International BV,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi A. Rosas, predsednik tretjega senata, R. Schintgen (poročevalec) in N. Colneric, sodnica,

generalni pravobranilec: A. Tizzano,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez obravnave in brez sklepnih predlogov,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Nürnberger Allgemeine Versicherungs AG K. Demuth, Rechtsanwalt,

–        za Portbridge Transport International BV J. Kienzle, Rechtsanwalt,

–        za nemško vlado R. Wagner, zastopnik,

–        za vlado Združenega kraljestva K. Manji, zastopnik, skupaj z D. Beardom, barrister,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti A.-M. Rouchaud in W. Bogensberger, zastopnika,

izreka naslednjo

Sodbo 

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 20 in 57(2)(a) Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), kot je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske ter Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska (UL L 304, str. 1 in – spremenjeno besedilo – str. 77), s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike (UL L 388, str. 1), s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike (UL L 285, str. 1) in s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske (UL 1997, C 15, str. 1).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Nürnberger Allgemeine Versicherungs AG (v nadaljevanju: Nürnberger) in družbo Portbridge Transport International BV (v nadaljevanju: Portbridge) zaradi odškodninskega zahtevka za škodo, ki je družbi Nürnberger nastala zaradi izgube blaga, ki bi ga družba Portbridge morala odposlati v Združeno kraljestvo.

 Pravni okvir

3        Člen 57(1) in (2)(a) Bruseljske konvencije določa:

„1.      Ta konvencija ne vpliva na nobeno konvencijo, pogodbenice katere so ali bodo države pogodbenice in ki na posebnem pravnem področju ureja pristojnost, priznanje ali izvršitev sodnih odločb.

2.      Da bi se zagotovila njegova enotna razlaga, se odstavek 1 uporablja na naslednji način:

a)       ta konvencija ne preprečuje sodišču države pogodbenice, ki je pogodbenica konvencije na posebnem pravnem področju, da svojo pristojnost opre na to konvencijo, tudi če ima toženec stalno prebivališče v drugi državi pogodbenici, ki ni pogodbenica te konvencije. Sodišče, ki vodi postopek, v vsakem primeru uporabi člen 20 te konvencije.“

4        Člen 20, prvi pododstavek, Bruseljske konvencije določa:

„Če je toženec s stalnim prebivališčem v eni od držav pogodbenic tožen v drugi državi pogodbenici in se ne spusti v postopek, se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razen če pristojnost izhaja iz določb te konvencije.“

5        Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga, podpisana v Ženevi 19. maja 1956 (v nadaljevanju: KPB), se v skladu z njenim členom 1 uporablja „za vse odplačne pogodbe v cestnem prevozu blaga z vozili, če sta prevzemni kraj in namembni kraj, kot sta določena v pogodbi, v različnih državah, od katerih je najmanj ena država pogodbenica, […] ne glede na stalno prebivališče in državljanstvo strank“.

6        Člen 31(1) KPB določa:

„Za vse spore, ki izhajajo iz vrst prometa, ki jih ureja ta konvencija, lahko tožnik poleg sodiščem držav pogodbenic, ki so jih države pogodbenice soglasno določile, zadevo predloži sodiščem držav, na ozemlju katerih:

a)      ima toženec stalno prebivališče, glavni sedež ali podružnico ali zastopstvo, prek katerega je bila sklenjena prevozna pogodba , ali

b)      sta prevzemni ali namembni kraj,

in lahko zadevo predloži samo tem sodiščem.“

7        Zvezna republika Nemčija in Kraljevina Nizozemska sta podpisnici KPB.

 Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

8        Družba Nürnberger je družba nemškega prava za prevozna zavarovanja. Od družbe Portbridge, prevozne družbe nizozemskega prava, zahteva odškodnino zaradi izgube blaga leta 2000, ki ga je slednja prevzela v Vöhringenu (Nemčija) in ki bi moralo biti odposlano v Združeno kraljestvo.

9        Za obravnavani prevoz iz zadeve v glavni stvari veljajo določila KPB. V skladu s členom 31(1)(b) te konvencije bi bilo pristojno sodišče, ki mu je predložena zadeva, torej Landgericht Memmingen (Nemčija), ker je prevzemni kraj blaga, ki ga je treba odposlati, na ozemlju, za katero je pristojno. Vendar je družba Portbridge ugovarjala mednarodni pristojnosti tega sodišča in se ni spustila v obravnavanje stvari.

10      Landgericht Memmingen je z vmesno sodbo zavrnilo svojo mednarodno pristojnost in je kot nedopustno zavrglo tožbo družbe Nürnberger. Menilo je, da bi bilo ne glede na pravila o pristojnosti iz člena 31 KPB treba v primeru, ko se toženec ne spusti v postopek ali ko se ne spusti v obravnavanje stvari, v skladu s členom 57(2)(a), drugi stavek, Bruseljske konvencije uporabiti člen 20 omenjene konvencije.

11      Družba Nürnberger je proti tej sodbi vložila pritožbo pri Oberlandesgericht München in zatrjevala, da imajo določbe o pristojnosti iz člena 31(1) KPB prednost pred splošnimi določbami o pristojnosti iz Bruseljske konvencije, celo če se toženec ni spustil v obravnavanje stvari, temveč je zgolj ugovarjal mednarodni prisojnosti sodišča, ki mu je bila zadeva predložena.

12      V teh okoliščinah je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali imajo določbe o pristojnosti iz drugih konvencij prednost pred splošnimi določbami o pristojnosti iz Bruseljske konvencije tudi takrat, kadar je toženec s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici Bruseljske konvencije tožen pred sodiščem druge države pogodbenice in se v postopku pred tem sodišče ne spusti v obravnavanje stvari?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

13      S tem vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je člen 57(2)(a) Bruseljske konvencije treba razlagati tako, da lahko sodišče države pogodbenice, pred katerim je tožena stranka s stalnim prebivališčem na ozemlju druge države pogodbenice, svojo pristojnost z izključitvijo uporabe Bruseljske konvencije utemelji na podlagi posebne konvencije, katere država pogodbenica je tudi prvo navedena država in ki vsebuje posebna pravila o pristojnosti, celo če se toženec v zadevnem postopku ne spusti v obravnavanje stvari.

14      V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 57 uvaja izjemo od splošnega pravila, po katerem ima Bruseljska konvencija prednost pred drugimi konvencijami na področju pristojnosti, priznanja ali izvršitve sodnih odločb, ki so jih podpisale države pogodbenice. Cilj te izjeme je zagotoviti spoštovanje pravil o pristojnosti iz posebnih konvencij, ker so bila ta pravila določena ob upoštevanju posebnosti področij, na katera se nanašajo (glej sodbo z dne 6. decembra 1994 v zadevi Tatry, C‑406/92, Recueil, str. I-5439, točka 24).

15      Družba Portbridge pa zatrjuje, da je treba pravila o pristojnosti iz člena 31(1) KPB izključiti in da je treba na podlagi njenega člena 57(2)(a), drugi stavek, uporabiti Bruseljsko konvencijo, katere besedilo določa, da ,,sodišče, ki vodi postopek, v vsakem primeru uporabi člen 20 te konvencije“.

16      Opozoriti je treba, da ta člen 20 določa, da se, če je stranka tožena pred sodiščem druge države pogodbenice in se ne spusti v postopek, sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razen če pristojnost izhaja iz določb Bruseljske konvencije.

17      V obravnavani zadevi je glede pristojnosti sodišča treba šteti, da temelji na Bruseljski konvenciji, ker člen 57 te konvencije izrecno določa, da ta konvencija ne vpliva na pravila o pristojnosti iz posebnih konvencij.

18      V teh okoliščinah mora sodišče države pogodbenice, pred katerim je tožena stranka s stalnim prebivališčem v drugi državi pogodbenici, ki se ne spusti v postopek, upoštevati pravila o pristojnosti iz posebnih konvencij, katerih podpisnica je tudi prva država pogodbenica, s tem da po uradni dolžnosti preveri, ali je pristojno glede na omenjeno konvencijo.

19      Isto velja, če se kakor v obravnavani zadevi toženec ne spusti v obravnavanje stvari, ampak formalno izpodbija mednarodno pristojnost nacionalnega sodišča, ki mu je bila zadeva predložena.

20      Glede na navedeno je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je člen 57(2)(a) Bruseljske konvencije treba razlagati tako, da lahko sodišče države pogodbenice, pred katerim je tožena stranka s stalnim prebivališčem na ozemlju druge države pogodbenice, svojo pristojnost utemelji na podlagi posebne konvencije, katere država pogodbenica je tudi prvonavedena država in ki vsebuje posebna pravila o pristojnosti, celo če se toženec v zadevnem postopku ne spusti v obravnavanje stvari.

 Stroški

21      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1)      Člen 57(2)(a) Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kot je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike, s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike in s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske, je treba razlagati tako, da lahko sodišče države pogodbenice, pred katerim je tožena stranka s stalnim prebivališčem na ozemlju druge države pogodbenice, svojo pristojnost utemelji na podlagi posebne konvencije, katere država pogodbenica je tudi prvo navedena država in ki vsebuje posebna pravila o pristojnosti, celo če se toženec v zadevnem postopku ne spusti v obravnavanje stvari.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.