1. 

Predmet tega postopka je pritožba, ki sta jo vložili družbi Archer Daniels Midland Company (v nadaljevanju: ADM Company) in Archer Daniels Midland Ingredients Ltd (v nadaljevanju: ADM Ingredients) proti sodbi Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2003 v zadevi Archer Daniels Midland Company in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji (T-224/00, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), ( 2 ) s katero je bila v večjem delu potrjena odločba Komisije 2001/418/ES z dne 7. junija 2000„v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP“ (v nadaljevanju: sporna odločba). ( 3 )

2.

Kot je znano, je v členu 81 ES določeno, da „so prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu“.

3.

Komisija lahko takšna ravnanja kaznuje tako, da podjetjem, ki kršijo navedeno prepoved, naloži plačilo globe.

4.

V členu 15(2) Uredbe Sveta št. 17/62 (v nadaljevanju: Uredba št. 17) ( 4 ) je določeno:

„Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 1000 do 1.000.000 obračunskih enot ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10 % prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, kadar namerno ali iz malomarnosti;

Pri določanju višine globe se upoštevata teža in trajanje kršitve“.

5.

Komisija je, da bi zagotovila preglednost in nepristranskost svojih odločb s tega področja, leta 1998 izdala Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ (v nadaljevanju: Smernice). ( 5 )

6.

V skladu z metodo, vsebovano v Smernicah, se znesek globe v bistvu določi po več zaporednih korakih.

7.

Komisija najprej določi osnovni znesek globe „v skladu s težo in trajanjem kršitve“ (točka 1 Smernic). Glede prve lastnosti so kršitve razvrščene kot „manjše kršitve, resne kršitve in zelo resne kršitve“ ( 6 ) ob upoštevanju njihove narave, dejanskega vpliva na trg in velikosti upoštevnega geografskega trga. Glede trajanja pa je treba razlikovati med kratkotrajnimi kršitvami (ki trajajo manj kot eno leto), srednjetrajnimi kršitvami (ki trajajo eno do pet let) in dolgotrajnimi kršitvami (ki trajajo več kot pet let).

8.

Komisija, potem ko določi osnovni znesek globe, presodi, ali ga je treba povišati zaradi obteževalnih okoliščin ( 7 ) ali znižati zaradi olajševalnih okoliščin. ( 8 )

9.

V točki 5(a) Smernic je navedeno:

„Ni treba omenjati, da končni znesek, ki se izračunava po tej metodi (osnovni znesek, povečan ali zmanjšan na podlagi odstotka), v nobenem primeru ne sme preseči 10 % svetovnega prometa podjetij, kot je določeno v členu 15(2) Uredbe št. 17“.

10.

Ob upoštevanju omejitve 10 % je višina tako določene globe prilagojena še v skladu s točko 5(b) Smernic, in sicer na podlagi presoje Komisije glede „določen[ih] objektivn[ih] dejavnik[ov], kot je poseben gospodarski vidik, kakršne koli gospodarske ali finančne koristi, ki jih pridobijo kršitelji […], posebne značilnosti udeleženih podjetij in, v posebnem socialnem okviru, njihova dejanska zmožnost, da plačajo“.

11.

V izpodbijani sodbi je bilo dejansko stanje, iz katerega izvira spor, opisano:

12.

Iz sodbe poleg tega izhaja, da je Komisija na podlagi opozorila družbe Ajinomoto uvedla upravno preiskavo, da bi preverila morebitne kršitve člena 85(1) Pogodbe ES (postal člen 81(1) ES). Komisija je po končani preiskavi sprejela sporno odločbo, s katero:

13.

Komisija je v obrazložitvi odločbe navedla, da sta družbi ADM Company in ADM Ingredients od 23. junija 1992 do 27. junija 1995 sodelovali z azijskimi proizvajalci lizina pri več omejevalnih sporazumih, ki so zajemali svetovni trg lizina. Namen teh sporazumov je bil v bistvu: (a) urediti trg lizina z določitvijo cen in razdelitvijo količinskega obsega prodaje ter (b) uskladiti ravnanja udeleženih družb, tako da se zagotovi uspeh ukrepov, ki so jih sprejele na področju cen in količinskega obsega prodaje (točke od 50 do 234 sporne odločbe).

14.

Glede najpomembnejšega vidika, ki ga je treba obravnavati v tem postopku, to je izračuna globe, naložene zadevnima družbama, se je Komisija izrecno sklicevala na določbe, vsebovane v Smernicah (točka 255 odločbe).

15.

Komisija je tako najprej določila osnovni znesek globe glede na težo in trajanje kršitve.

16.

V zvezi s prvim dejavnikom je Komisija kršitev družb, storjeno na trgu lizina, opredelila kot zelo resno (točke od 257 do 302 sporne odločbe).

17.

Menila je zlasti, da je treba pri določitvi osnovnega zneska globe upoštevati: (i) dejansko gospodarsko zmožnost družb, da povzročijo znatno škodo za trg lizina na območju Evropskega gospodarskega prostora, in (ii) potrebo, da se znesek globe določi na taki ravni, ki bo zagotavljala zadosten odvračilen učinek.

18.

Zato je Komisija družbe razdelila v dve skupini glede na njihovo velikost. To je storila na podlagi primerjave med celotnim prometom in svetovnim prometom na trgu lizina, ki so ga v zadnjem letu kršitve ustvarile zadevne družbe. ( 10 ) Komisija je menila, da je to merilo primernejše za presojo virov in dejanskega pomena teh družb na trgih, na katere je vplivalo nezakonito ravnanje.

19.

Komisija je zato in le ob upoštevanju teže kršitve znesek osnovne globe za družbi ADM Company in ADM Ingredients določila v višini 30 milijonov EUR.

20.

Glede trajanja očitane kršitve je Komisija menila, da jo je treba opredeliti kot srednjetrajno. Zato je izhodiščni znesek globe, določen ob upoštevanju teže kršitve, povišala za 10 % na leto. Posledično se je znesek globe za družbi ADM Company in ADM Ingredients povišal za 30 %.

21.

Osnovni znesek globe za družbi ADM Company in ADM Ingredients je bil tako določen v višini 39 milijonov EUR.

22.

Komisija je, potem ko je določila navedeni osnovni znesek, preučila, ali je mogoče glede na položaj vsake posamezne družbe ugotoviti obstoj obteževalnih in/ali olajševalnih okoliščin.

23.

V zvezi s tem je sklenila, da sta imeli družbi ADM Company in ADM Ingredients vlogo vodje znotraj kartela na trgu lizina, zato je osnovni znesek globe povišala za 50 %.

24.

Komisija je po drugi strani menila, da je mogoče tako določeni znesek znižati (i) za 10 %, ker sta družbi ADM Company in ADM Ingredients nezakonita ravnanja prenehali takoj, ko je Komisija opravila prve preglede, in (ii) za nadaljnjih 10 %, ker sta družbi, potem ko sta prejeli obvestilo o očitanih kršitvah, s Komisijo sodelovali.

25.

Končni znesek globe, naložene družbama ADM Company in ADM Ingredients je bil torej določen v višini 47.300.000 EUR.

26.

Družbi ADM Company in ADM Ingredients sta s tožbo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 25. avgusta 2000, predlagali razglasitev ničnosti sporne odločbe ali, podredno, znižanje zneska globe, ki jima jo je naložila Komisija.

27.

Družbi ADM Company in ADM Ingredients sta v podporo tožbi navedli več očitkov proti sporni odločbi, ki so se – glede vprašanj, ki jih je treba obravnavati v tem postopku – nanašali na: (a) kršitev načela prepovedi retroaktivnosti kazni; (b) kršitev načela enakega obravnavanja; (c) kršitev načela ne bis in idem; (d) kršitev načela sorazmernosti; (e) napačno presojo Komisije v zvezi z dokazi.

28.

Sodišče prve stopnje je na te očitke odgovorilo, kot navajam v nadaljevanju.

29.

(a) Sodišče prve stopnje je najprej zavrnilo tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela prepovedi retroaktivnosti kazni, ki sta ga stranki navajali v zvezi z dejstvom, da so bile določbe Smernic uporabljene za ravnanja družb, ki so nastala pred uveljavitvijo Smernic.

30.

Sodišče prve stopnje je potrdilo, prvič, da je to načelo sestavni del splošnih načel, katerih spoštovanje morajo zagotoviti sodišča Skupnosti, in, drugič, da to načelo nalaga, da „so sankcije, naložene družbi zaradi kršitve konkurenčnih pravil, v skladu s tistimi, ki so bile določene, ko je bila kršitev storjena“. ( 11 )

31.

Vendar je kljub temu menilo, da v obravnavani zadevi z uporabo Smernic za določitev zneska glob ni bilo kršeno načelo prepovedi retroaktivnosti, ker ostajajo te Smernice znotraj pravnega okvira, ki je bil v zvezi s sankcijami opredeljen v členu 15 Uredbe št. 17.

32.

Na podlagi tega člena mora Komisija pri določanju zneska globe zaradi kršitve konkurenčnih pravil upoštevati težo kršitve in njeno trajanje. Tako določeni znesek v nobenem primeru ne sme presegati 10 % celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi.

33.

Tudi v Smernicah je določeno, da mora Komisija osnovni znesek globe določiti glede na težo in trajanje kršitve. Poleg tega je v Smernicah predpisano tudi, da tako določeni znesek globe v nobenem primeru ne sme presegati 10 % svetovnega prometa podjetij. Iz tega po mnenju Sodišča prve stopnje izhaja, da se „v skladu z metodo, opredeljeno v Smernicah, […] izračun globe še naprej izvaja glede na merila, navedena v členu 15(2) Uredbe št. 17, to je glede na težo kršitve in njeno trajanje ter ob upoštevanju omejitve v zvezi s prometom vsakega posameznega podjetja, ki je prav tako določena v navedenem členu“. ( 12 )

34.

(b) Nato je Sodišče prve stopnje zavrnilo tudi očitke v zvezi z domnevno kršitvijo načela enakega obravnavanja.

35.

V zvezi s tem je ugotovilo, da „[v] okviru pregona kršitev konkurenčnih pravil to načelo brez dvoma zahteva, da so podjetja, ki so storila kršitev iste vrste istočasno, kaznovana z enakimi pravnimi sankcijami, ne glede na datume sprejetja odločbe proti njim, ki se nujno razlikujejo. V tem okviru je navedeno načelo tesno povezano z načelom prepovedi retroaktivnosti kazni, v skladu s katerim morajo biti sankcije, izrečene podjetju zaradi kršitve konkurenčnih pravil, v skladu s tistimi, ki so bile določene, ko je bila kršitev storjena. Vendar v obravnavanem primeru tožnici ne moreta uspešno uveljavljati kršitve tega načela le z utemeljitvijo, da je Komisija za določitev zneska globe uporabila Smernice […]. Kot je Sodišče že poudarilo, sprememba upravne prakse Komisije, ki jo je lahko povzročilo sprejetje Smernic, ni vplivala na spremembo pravnega okvira za določanje zneska glob, ki jih je mogoče naložiti zaradi kršitev zakonodaje Skupnosti o konkurenci […]. Iz tega izhaja, da uporaba metode, opredeljene v Smernicah, za izračun globe, naložene družbi ADM, ne more veljati za diskriminatorno obravnavo te družbe glede na obravnavo podjetij, ki so kršila zakonodajo Skupnosti o konkurenci v istem času, a jim je bila kazen – iz razlogov, povezanih z datumom odkritja kršitve ali potekom upravnega postopka, uvedenega zoper ta podjetja – naložena pred uveljavitvijo Smernic. V obeh primerih so globe, zagrožene navedenim podjetjem ob storitvi kršitve, ostale znotraj omejitev, določenih v členu 15(2) Uredbe št. 17“. ( 13 )

36.

Po mnenju družb ADM Company in ADM Ingredients naj bi Komisija kršila načelo enakega obravnavanja tudi zato, ker je upoštevalo njun celoten promet in ne le prometa v zvezi s prodajo lizina v EGP. Družbi naj bi bili tako obravnavani diskriminatorno glede na družbe, katerih kršitve so bile predmet drugih odločb Komisije, sprejetih pred objavo Smernic ali po njej, in glede na druge družbe, na katere je naslovljena sporna odločba.

37.

Natančneje, družbi ADM Company in ADM Ingredients naj bi bili neupravičeno primerjani z družbo Ajinomoto, čeprav obsega njun delež na trgu lizina v EGP 20 % in je torej bistveno manjši od 48-odstotnega tržnega deleža, ki ga ima na istem trgu družba Ajinomoto.

38.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi ta očitek.

39.

V zvezi z zatrjevano diskriminacijo glede na druge družbe, na katere so bile naslovljene odločbe Komisije, izdane pred sporno odločbo ali po njej, je ugotovilo, da lahko Komisija pri presoji splošne višine glob „upošteva dejstvo, da so očitne kršitve zakonodaje Skupnosti o konkurenci še vedno razmeroma pogoste, in da ima zato pravico, da zneske glob poviša, da bi okrepila njihov odvračilni učinek“. ( 14 )

40.

Sodišče prve stopnje je zlasti menilo, da je Komisija, čeprav je v nekaterih odločbah, sprejetih pred kratkim in na podlagi uporabe Smernic, upoštevala promet, ki so ga ustvarila podjetja na trgu, na katerega je vplivala kršitev, v obravnavani zadevi „te odločbe ni mogoče neposredno primerjati z drugimi odločbami, prav tako sprejetimi na podlagi uporabe Smernic. Kot je bilo namreč že poudarjeno, Smernice ne določajo izrecno, da je treba globe določiti glede na poseben promet, ampak le, da je treba upoštevati določene dejavnike (dejansko gospodarsko zmožnost družb, da povzročijo škodo, velikost podjetij, specifično težo in dejanski vpliv kršitev vsakega podjetja itd.), zaradi katerih je mogoče promet tudi zanemariti. Komisija mora torej v vsakem posameznem primeru presoditi – pri čemer je ta presoja predmet nadzora Sodišča prve stopnje – ali je treba upoštevati prvi in/ali drugi upoštevni promet ali druge dejavnike, med katere sodi tudi velikost tržnega deleža podjetja. Zato dejstvo, da Komisija ni upoštevala prometa, doseženega na upoštevnem trgu, samo po sebi ne povzroči diskriminacije glede na druga podjetja, ki so predmet drugih odločb“. ( 15 )

41.

Po mnenju Sodišča prve stopnje Komisija družbe ADM tudi ni obravnavala diskriminatorno glede na družbo Ajinomoto. V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje navedlo, da je sicer res, da je bil promet, ki ga je leta 1995 ustvarila družba ADM na upoštevnem trgu, nižji od prometa, ki ga je v istem obdobju ustvarila družba Ajinomoto, vendar je kljub temu „družba ADM […] veliko pomembnejša od skupine treh ‚manjših‘ proizvajalcev, s katerimi se ne more primerjati, saj dosega promet družb Sewon, Kyowa in Cheil v zvezi s prodajo lizina v EGP leta 1995 15, 16 in 17 milijonov EUR. Poleg tega celoten promet družbe ADM, ki je pokazatelj velikosti in gospodarske moči podjetja, jasno kaže na to, da je družba ADM dvakrat pomembnejša od družbe Ajinomoto, kar odpravlja okoliščino, da ima na trg lizina v EGP manjši vpliv kot družba Ajinomoto, in pojasnjuje, da je izhodiščni znesek globe določen v višini, ki zagotavlja zadosten odvračilen učinek. Ob upoštevanju tega je Komisija upravičeno ugotovila, da je treba v zvezi z globo, ki se naloži družbama ADM in Ajinomoto, določiti enak osnovni znesek“. ( 16 )

42.

(c) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi očitek, da naj bi Komisija v sporni odločbi kršila načelo ne bis in idem.

43.

Družbi ADM Company in ADM Ingredients namreč menita, da naj bi jima Komisija s sporno odločbo le naložila globo zaradi udeležbe pri omejevalnem sporazumu, zaradi česar so ju že kaznovali ameriški in kanadski organi.

44.

Na ta očitek je Sodišče prve stopnje odgovorilo, da „zadošča spomniti, da je sodišče Skupnosti že priznalo, da je lahko podjetje veljavno predmet dveh vzporednih postopkov zaradi iste kršitve in je torej lahko dvakrat kaznovano, pri čemer eno kazen naloži pristojni organ zadevne državne članice, drugo pa [organ] Skupnosti. Ta možnost kumulacije kazni je upravičena, če zasledujeta navedena postopka različne cilje. Ob upoštevanju tega v obravnavanem primeru načela ne bis in idem ni mogoče uporabiti, saj postopki in kazni, ki jih naloži Komisija, ter postopki in kazni ameriških ter kanadskih organov dejansko ne zasledujejo istih ciljev. V prvem primeru gre za zagotavljanje, da konkurenca na ozemlju Evropske unije ali EGP ni izkrivljena, v drugem primeru pa je namen zaščititi ameriški ali kanadski trg. Tako stališče potrjuje obseg načela, ki prepoveduje kumulacijo kazni, kot je predpisano v členu 4 Protokola št. 7 EKČP in kot ga uporablja Evropsko sodišče za človekove pravice. Iz besedila tega člena izhaja, da je učinek tega člena samo to, da nacionalnemu sodišču prepoveduje kazensko obravnavo določene osebe zaradi kaznivega dejanja, za katero je bila že oproščena ali obsojena v isti državi. Načelo ne bis in idem pa ne prepoveduje vnovičnega pregona ali kaznovanja zaradi istega kaznivega dejanja v dveh ali več različnih državah“. ( 17 )

45.

Sodišče prve stopnje je navedlo še, da „trenutno ni nobenega načela mednarodnega javnega prava, ki bi organom ali sodiščem različnih držav prepovedovalo pregon ali kaznovanje osebe zaradi istih dejanj. Taka prepoved bi lahko izhajala le iz zelo tesnega mednarodnega sodelovanja, na podlagi katerega bi bile sprejete skupne določbe, kot so vsebovane v Konvenciji o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (UL 2000, L 239, str. 19), podpisani 19. junija 1990 v Schengnu (Luksemburg). V zvezi s tem tožnici nista navajali obstoja konvencije, ki bi zavezovala Skupnost in tretje države, kot so Združene države Amerike in Kanada, in ki bi določala tako prepoved“. ( 18 )

46.

Družbi ADM Company in ADM Ingredients sta Komisiji očitali tudi, da je zato, ker je zavrnila predlog, da bi od globe, določene v sporni odločbi, odštela znesek sankcij, ki so jima bile naložene v Združenih državah Amerike in Kanadi, kršila načelo, ki ga je Sodišče opredelilo v sodbi v zadevi Boehringer, ( 19 ) v skladu s katerim splošna zahteva pravičnosti Komisiji nalaga, da upošteva kazni, izrečene v tretji državi, če gre za sankcije, naložene zaradi istih kršitev.

47.

V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje izključilo možnost, da bi Sodišče v sodbi Boehringer obravnavalo vprašanje, ali mora Komisija upoštevati sankcije, ki so jih izreki organi tretje države, kadar so očitki podjetju, ki jih navajajo ta institucija in navedeni organi, enaki. Menilo je namreč, da je Sodišče v navedeni sodbi „enakost dejstev, ki so podlaga za obdolžitve Komisije in organov tretje države“, upoštevalo le „kot predhodni pogoj za zgoraj navedeno vprašanje“. ( 20 )

48.

Sodišče prve stopnje je nato poudarilo, da „je Sodišče ob upoštevanju posebnega položaja, ki izhaja, prvič, iz tesne soodvisnosti nacionalnih trgov držav članic in skupnega trga ter, drugič, iz posebnega sistema delitve pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami na področju omejevalnih sporazumov na istem ozemlju, to je na ozemlju skupnega trga, in ob dopuščanju možnosti dveh vzporednih postopkov, štelo, da je treba – glede na morebitno dvojno kazen, ki iz tega izhaja – v skladu z zahtevo po pravičnosti upoštevati prvo odločbo, s katero je naložena kazen. […]. Očitno je, da v obravnavani zadevi ni podan tak položaj, posledično pa tožnici – ker nista uveljavljali nobene izrecne konvencijske določbe, s katero bi bila za Komisijo določena obveznost, da pri določitvi zneska globe upošteva globe, ki so jih istemu podjetju zaradi istega dejanja že naložili organi ali sodišča tretjih držav, kot so Združene države Amerike ali Kanada – Komisiji ne moreta veljavno očitati, da v zadevnem primeru ni izpolnila te domnevne obveznosti“. ( 21 )

49.

Sodišče prve stopnje je nadaljevalo z ugotovitvijo, da, kakor koli, „čeprav bi sprejeli stališče, da je mogoče iz sodbe [Boehringer] izpeljati nasproten sklep – to je, da je treba kazni, ki so jih izrekli organi tretje države, kadar so očitki podjetju, ki jih navajajo ta institucija in navedeni organi, identični, upoštevati – dokaz o taki enakosti, ki bi ga morali priskrbeti tožnici, v obravnavanem primeru ni bil predložen. Glede obsodbe družbe ADM Company v Združenih državah Amerike iz sodbe z dne 15. oktobra 1996 United States District Court izhaja, da […] je bilo navedeni družbi naloženo plačilo, prvič, globe v znesku 70 milijonov USD zaradi sodelovanja pri omejevalnem sporazumu v zvezi z lizinom in, drugič, globe v znesku 30 milijonov USD zaradi sodelovanja pri omejevalnem sporazumu na področju citronske kisline. Iz listin, ki sta jih predložili tožnici, izhaja, da je bilo družbi ADM Company v Kanadi naloženo še plačilo globe v znesku 16 milijonov CAD zaradi sodelovanja pri dveh omejevalnih sporazumih v zvezi z lizinom in citronsko kislino. Obsodbe v Združenih državah Amerike in Kanadi so torej zajemale širšo celoto sporazumov in usklajenih ravnanj. Opozoriti je treba zlasti na to, da so ameriška sodišča pri določitvi zneska globe upoštevala obseg trgovskih poslov, opravljenih ‚tako na trgu lizina kot na trgu citronske kisline‘“. ( 22 )

50.

Nazadnje je Sodišče prve stopnje pojasnilo, da je treba „[t]udi ob domnevi, da je mogoče obsodbo v zvezi s sporazumom o lizinu šteti kot ločeno od obsodbe v zvezi z sporazumom o citronski kislini, […] poudariti, da – čeprav je v sodbi, izrečeni v Združenih državah Amerike, navedeno, da je bil namen omejevalnega sporazuma o lizinu zmanjšati proizvodnjo in povišati cene lizina ‚v Združenih državah Amerike in drugje‘ – nikakor ni dokazano, da se je sodba, izrečena v Združenih državah Amerike, nanašala na ravnanja, ki bi bila storjena zaradi drugačnih vplivov ali učinkov sporazuma od tistih, ki jih je ta povzročil v navedeni državi in zlasti v EGP […] Ta ugotovitev velja tudi za obsodbo, izrečeno v Kanadi […]. Glede na to je treba očitek tožnic, ki se nanaša na kršitev Komisije v zvezi z domnevno obveznostjo upoštevanja sankcij, ki so jih predhodno naložili organi tretjih držav, zavrniti […]“. ( 23 )

51.

(d) Glede zatrjevane kršitve načela sorazmernosti je Sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da Komisija v sporni odločbi ni pravilno uporabila Smernic, ker pri opredelitvi teže kršitve ni upoštevala prometa dveh družb na trgu lizina v EGP in „torej ni upoštevala točke 1, četrti in šesti odstavek, Smernic“. ( 24 )

52.

Kljub temu je to sodišče izključilo možnost, da bi lahko neupoštevanje prometa, ustvarjenega na upoštevnem trgu, šteli kot kršitev načela sorazmernosti. Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitki družb ADM Company in ADM Ingredients, da je znesek globe nesorazmeren, saj je enak 115 % prometa, ki sta ga na trgu lizina v EGS ustvarili v zadnjem letu kršitve, navedlo, da globe, „[č]e [njen] končni znesek […] ne preseže 10 % celotnega prometa družbe ADM v zadnjem letu kršitve, […] torej ni mogoče šteti za nesorazmerno samo zato, ker presega promet, ki je ustvarjen na upoštevnem trgu“. ( 25 )

53.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi trditve družb ADM Company in ADM Ingredients, da kršitev načela sorazmernosti izvira iz dejstva, da je bil promet, ustvarjen s prodajo proizvodov, na katere se nanaša kršitev, razmeroma majhen glede na promet, dosežen z vsemi njunimi prodajami. V zvezi s tem je opozorilo, da izhajata „iz primerjave različnih vrst prometa tožnic za leto 1995 […] dva informativna elementa. Prvič, res je, da je mogoče za promet, ustvarjen s prodajo lizina v EGP, šteti, da je majhen glede na celotni promet, saj dosega prvi le 0,3 % drugega. Drugič, iz te primerjave pa nasprotno izhaja tudi, da pomeni promet, ki ustreza prodaji lizina v EGP (41 milijonov EUR […]), razmeroma pomemben delež prometa, ki ga je družba ADM ustvarila na svetovnem trgu lizina (202 milijonov EUR […]), in sicer več kot 20-odstotni. Ker torej pri prodaji lizina v EGP ne gre za manjši del, ampak za pomemben delež zadevnega prometa, v obravnavanem primeru ni mogoče uspešno uveljavljati kršitve načela sorazmernosti, kar velja tem bolj, ker osnovni znesek globe ni bil določen le na podlagi izračuna, povezanega s celotnim prometom, ampak tudi na podlagi prometa v tem sektorju in drugih pomembnih dejavnikov, kot so narava kršitve, dejanski vpliv te na trg, velikost upoštevnega geografskega trga, potreben odvračilni učinek globe ter velikost in gospodarska moč podjetij“. ( 26 )

54.

(e) Nazadnje je Sodišče prve stopnje zavrnilo tudi očitek, da Komisija v sporni odločbi ni ustrezno dokazala, da je omejevalni sporazum dejansko vplival na trg.

55.

V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje menilo, da je Komisija predložila dovolj dokazov v zvezi z dejstvom, da je omejevalni sporazum, ki je predmet očitkov, (i) povzročil omejitev obsega prodaje, (ii) podjetjem omogočil, da so ohranila nespremenjene tržne deleže, in (iii) vplival na dvig cen, ki je bil večji od tistega, ki bi sicer nastal. ( 27 )

56.

Iz tega po mnenju Sodišča prve stopnje izhaja, da je lahko Komisija „[n]a podlagi vseh zgornjih ugotovitev v zvezi z naravo kršitve in njenim dejanskim vplivom […] upravičeno sklenila, tudi ob upoštevanju velikosti upoštevnega geografskega trga (EGP), da gre pri tem omejevalnem sporazumu za ‚zelo resno kršitev‘ v smislu točke 1 A, drugi odstavek, tretja alinea, Smernic“. ( 28 )

57.

Sodišče prve stopnje je po opravljeni preučitvi z izpodbijano sodbo (a) v bistvu potrdilo presojo, ki jo je glede kršitve predstavila Komisija v sporni odločbi; (b) kljub temu menilo, da je treba zaradi zagotovitve spoštovanja načela enakega obravnavanja in v skladu z besedilom Smernic pri povišanju ali znižanju zneska ob upoštevanju obteževalnih ali olajševalnih okoliščin izhajati iz osnovnega zneska globe in ne – kot je storila Komisija v sporni odločbi – iz zneska, dobljenega po prvem povišanju zaradi upoštevanja drugih obteževalnih ali olajševalnih okoliščin, ( 29 ) in (c) posledično znižalo znesek globe, naložene družbama ADM Company in ADM Ingredients, in ga določilo v višini 43.875.000 EUR.

58.

Družbi ADM Company in ADM Ingredients sta s pritožbo, vloženo 19. septembra 2003, Sodišču predlagali, naj razveljavi izpodbijano sodbo, s katero je Sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo proti sporni odločbi, ali, podredno, razveljavi ali zniža globo, ki jima je bila naložena, ali, podredno, razveljavi sodbo in zadevo vrne Sodišču prve stopnje v novo odločanje ter Komisiji naloži plačilo stroškov postopkov pred Sodiščem prve stopnje in Sodiščem.

59.

Komisija predlaga, naj Sodišče pritožbo zavrne in pritožnicama naloži plačilo stroškov.

60.

Očitki, ki jih pritožnici navajata v pritožbi proti sodbi Sodišča prve stopnje, se nanašajo na:

61.

V nadaljevanju bom preučil posamezne očitke v navedenem vrstnem redu.

62.

Kot sem pravkar navedel, družbi pritožnici s prvim pritožbenim razlogom zatrjujeta, da je Sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da Komisija s sporno odločbo ni kršila načela prepovedi retroaktivnosti.

63.

Glede tega trdita, da je Komisija – kot dokazujejo njene odločbe v zvezi z omejevalnimi sporazumi na trgu cementa in kartona iz leta 1994 – pred sprejetjem Smernic znesek glob običajno določala na podlagi prometa, ki so ga podjetja ustvarila na upoštevnem trgu. V skladu s to metodo za izračun je bil znesek globe na splošno določen v višini med 2,5 in 9 % navedenega prometa. S Smernicami, s katerimi je določena metoda za izračun, ki je popolnoma neodvisna od prometa podjetij, udeleženih pri kršitvi, naj bi bila torej praksa, ki ji je sledila Komisija do leta 1998, bistveno spremenjena.

64.

Kot je priznalo tudi Sodišče prve stopnje, načelo prepovedi retroaktivnosti zahteva, da so sankcije, izrečene podjetju zaradi kršitve konkurenčnih pravil, v skladu s tistimi, ki so bile določene, ko je bila kršitev storjena. Iz tega naj bi izhajalo, da bi morala Komisija pritožnici zaradi kršitev zakonodaje o konkurenci kaznovati v skladu z metodo za določitev zneska globe, ki se je uporabljala, ko so bile zadevne kršitve storjene.

65.

Poleg tega naj Komisija ne bi smela uporabiti Smernic za dejanja, storjena pred uveljavitvijo Smernic, saj v skladu z ustaljenim načelom ni imela pooblastila, da se po lastni presoji oddalji od pravil, ki jih je sama določila. To načelo naj ne bi veljalo le v zvezi z napisanimi predpisi, ampak tudi v zvezi z ustaljeno prakso, kot jo je opredelila Komisija pred sprejetjem Smernic.

66.

Pritožnici nazadnje menita, da naj bi Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je iz sodne prakse Sodišče, zlasti iz sodbe v zadevi Musique Diffusion française, ( 30 ) izpeljalo, da lahko Komisija v okviru postopka določanja zneska glob povsem prosto odloča o povišanju ravni glob, da bi jo prilagodila potrebam konkurenčne politike Skupnosti.

67.

Pritožnici trdita, da naj bi za tako pristojnost, tudi če bi sprejeli stališče, da jo Komisija dejansko ima, veljale omejitve, ki izhajajo prav iz prava Skupnosti. Natančneje:

68.

Komisija zagovarja razlago, ki ji je sledilo Sodišče prve stopnje, in na očitke pritožnic odgovarja, da:

69.

Komisija poleg tega trdi, da z uporabo Smernic tudi za dejanja, storjena pred njihovo uveljavitvijo, ni kršen niti člen 7 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, na katero se pritožnici večkrat sklicujeta.

70.

Evropsko sodišče za človekove pravice naj bi namreč v sodbi v zadevi Coëme proti Belgiji odločilo, da načelo prepovedi retroaktivnosti ni kršeno, če bi bila naložena kazen lahko izrečena tudi takrat, ko je bila kršitev storjena. Ker bi lahko Komisija na podlagi širokega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima na tem področju, tudi leta 1995 pritožnicama izrekla kazen, ki jima jo je nato dejansko naložila, naj v obravnavanem primeru ne bi bila podana nobena kršitev načela prepovedi retroaktivnosti.

71.

Pri oblikovanju predloga Sodišču v zvezi z očitki pritožnic se bom skliceval na sklepne predloge, ki sem jih predstavil za sodbo v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, ( 31 ) v katerih sem obširno razložil svoje stališče glede teh vprašanj. Tudi v teh zadevah so namreč pritožnice zatrjevale, da je bilo z uporabo Smernic za kaznovanje kršitev zakonodaje o konkurenci, storjenih pred uveljavitvijo Smernic, kršeno načelo prepovedi retroaktivnosti.

72.

Glede obširnejše razlage torej napotujem na navedene sklepne predloge, tu pa naj spomnim le, da sem v njih Sodišču predlagal, naj stališče pritožnic zavrne. Menil sem namreč, prvič, da so Smernice ostale znotraj okvirov, določenih v členu 15 Uredbe št. 17, saj se za določitev zneska globe še naprej upoštevata merili, predpisani v tem členu (teža in trajanje kršitve), ter zgornja meja 10 %. Drugič, spomnil sem, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da Komisija lahko, če ostane znotraj teh omejitev, poviša splošno višino glob, da bi omogočila večjo učinkovitost politike na področju konkurence. ( 32 ) Iz te sodne prakse izhaja še, da bi zadevni gospodarski subjekti – v nasprotju s trditvami pritožnic – ko so bile storjene kršitve, zaradi katerih je bila izrečena kazen, lahko predvideli povišanje splošnega zneska glob, saj je Sodišče že pred tem izrecno priznalo, da ima Komisija možnost, da uvede takšna povišanja. ( 33 )

73.

V navedenih sklepnih predlogih sem torej menil, da Komisija ni kršila načela prepovedi retroaktivnosti, ker je – čeprav je uporabila novo metodo za določanje zneska glob, vsebovano v Smernicah – pri tem spoštovala omejitve, določene v členu 15 Uredbe št. 17, kot ga je razložilo Sodišče.

74.

Čeprav Sodišče glede tega še ni izreklo sodbe, ne vidim nobenega razloga, da bi se oddaljil od stališča, ki sem ga predstavil v navedenih združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji.

75.

Zato menim, da je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.

76.

Pritožnici z drugim pritožbenim razlogom zatrjujeta, da je Komisija kršila načelo enakosti, ker je sankcije za kršitve, storjene v istem časovnem obdobju, za nekatera podjetja določila v skladu z novo metodo, vsebovano v Smernicah, za druga pa na podlagi svoje predhodne prakse.

77.

Sodišče prve stopnje naj bi v izpodbijani sodbi priznalo, da načelo enakosti zahteva, da se podjetja, ki so storila kršitev iste vrste istočasno, kaznujejo z enakimi sankcijami, ne glede na datume sprejetja odločitve proti njim, ki se nujno razlikujejo. Kljub temu pa je menilo, da v obravnavani zadevi to načelo ni bilo kršeno, in sicer vnovič v prepričanju, da s Smernicami ni bil spremenjen pravni okvir, določen v členu 15(2) Uredbe št. 17.

78.

S tem naj bi Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo. S spremembo ustaljene upravne prakse naj bi bil namreč spremenjen pravni okvir, saj so bile spremenjene določbe prava Skupnosti, ki jih je Komisija dolžna spoštovati.

79.

Komisija ugovarja, da so te trditve pritožnic tesno povezane s tistimi, ki sta jih navajali v zvezi z očitkom glede domnevne kršitve načela prepovedi retroaktivnosti. Iz tega naj bi izhajalo, da so tudi te trditve neutemeljene iz istih razlogov, kot so bili navedeni zgoraj.

80.

Komisija trdi, da bi lahko tudi v obdobju pred sprejetjem Smernic uporabila enako metodo za določitev zneska glob, kot je določena v Smernicah, in naložila globe v enakem znesku. Povedano drugače, sankcije, ki so bile zaradi kršitev konkurenčnih pravil zagrožene podjetjem pred letom 1998, so bile natanko take, kot so določene v Smernicah.

81.

Okoliščina, da so bile globe, naložene podjetjem pred sprejetjem Smernic, dejansko nižje, naj bi bila posledica izključno politične odločitve Komisije, ki je imela – kot je priznalo Sodišče v sodbi Musique Diffusion française – v okviru pooblastila za odločanje po prostem preudarku možnost, da dvigne splošno višino glob, da bi omogočila večjo učinkovitost politike Skupnosti na področju konkurence.

82.

Takoj naj povem, da se tudi meni, tako kot Komisiji, zdi, da sta pritožnici z drugim pritožbenim razlogom le ponovili, čeprav v drugi pravni preobleki, trditve, ki sta jih že navedli v zvezi z zatrjevano kršitvijo načela prepovedi retroaktivnosti. Pritožnici namreč očitek o kršitvi načela enakega obravnavanja utemeljujeta le na podlagi dejstva, da ju je Komisija obravnavala in kaznovala drugače kot podjetja, ki so sklenila druge omejevalne sporazume v istem času, kot je obstajal omejevalni sporazum na trgu lizina, vendar so bili ti predmet odločb, sprejetih pred uveljavitvijo Smernic.

83.

Pritožnici torej vnovič izhajata iz stališča, da se Smernice ne bi smele uporabiti za kršitve zakonodaje o konkurenci, storjene pred sprejetjem Smernic, ker naj bi te odstopale od sistema sankcij, ki je veljal, ko so bile kršitve storjene.

84.

Vendar to stališče, kot sem razložil zgoraj, ni utemeljeno. V zvezi s tem torej napotujem na ugotovitve, navedene v zgornjih točkah 70 in 71, v katerih sem pojasnil, da v obravnavanem primeru Komisija ni kršila načela prepovedi retroaktivnosti, (i) ker je imela v okviru pristojnosti možnost, da po prostem preudarku poviša splošno višino sankcij, in sicer pod pogojem, da to stori v skladu z določbami s področja glob za kršitev zakonodaje o konkurenci, ki so veljale, ko so bile očitane kršitve storjene, in (ii) ker je metoda za izračun, vsebovana v Smernicah, povsem v skladu s pravnim okvirom, določenim v členu 15 Uredbe št. 17.

85.

Zato menim, da je treba tudi drugi pritožbeni razlog zavrniti.

86.

Pritožnici s tretjim pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očitata napačno presojo, ker ni ugotovilo, da je Komisija, ko je zavrnila predlog, naj od globe, določene v sporni odločbi, odšteje znesek glob, ki so bile družbi ADM Company že naložene v Združenih državah Amerike in Kanadi, kršila načelo ne bis in idem.

87.

S četrtim pritožbenim razlogom dodajata, da Sodišče prve stopnje ni primerno odgovorilo na njune trditve, da je Komisija kršila to načelo tudi zato, ker je upoštevala svetovni promet družbe ADM Company, to je promet, ki je bil deloma že upoštevan pri izračunu sankcij, ki so jih naložili ameriški in kanadski organi.

88.

(a) Glede razloga v zvezi z zatrjevano kršitvijo načela ne bis in idem sta pritožnici na podlagi sodb Sodišča v zadevah Walt Wilhem in Boehringer izpeljali stališče, da je Komisija dolžna upoštevati sankcijo, ki so jo naložili organi tretjih držav za isto nezakonito ravnanje. Ta obveznost naj bi bila splošno načelo prava, ki se uporablja za vse položaje kumulacije sankcij, čeprav so te rezultat izvrševanja kaznovalnih pristojnosti različnih organov znotraj mednarodnega pravnega reda. Sodišče prve stopnje naj bi torej navedeno sodno prakso razlagalo preveč ozko, ko je ugotovilo, da „trenutno ni nobenega načela mednarodnega javnega prava“, ( 34 ) ki bi prepovedovalo kumulacijo sankcij, in ko je obseg načel, opredeljenih v navedenih sodbah, omejilo na sankcije, izrečene znotraj Evropske unije.

89.

Poleg tega naj bi po mnenju pritožnic Sodišče prve stopnje izkrivilo dokaze, kršilo obveznost obrazložitve in poseglo v pravice do obrambe pritožnic, ko je zatrdilo, da očitki družbi ADM, ki jih je navedla Komisija, in očitki tej družbi ameriških ter kanadskih organov niso enaki, čeprav ta enakost jasno izhaja tako iz odločbe Komisije kot iz dokazov, ki sta jih predložili pritožnici.

90.

Komisija nasprotno trdi, da naj bi Sodišče prve stopnje ob upoštevanju sodne prakse Sodišča pravilno opredelilo obseg načela ne bis in idem. In sicer zato, ker lahko po njenem mnenju uporaba tega načela v mednarodnem pravnem redu izhaja le iz posebnih konvencijskih določb; trenutno pa – kot je ugotovilo Sodišče prve stopnje – nobena konvencija ne obvezuje Komisije, da odšteje ali upošteva sankcije, naložene v tujini.

91.

Komisija dalje trdi, da je Sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo trditev, da so očitki, ki jih je na pritožnici naslovila Komisija, enaki očitkom ameriških organov. Kot je namreč Sodišče potrdilo v sodbi Boehringer, je treba razlikovati med dogovori, sklenjenimi na mednarodni ravni, ki so podlaga za omejevalni sporazum („dejstva“) in ki v določenih okoliščinah lahko sovpadajo, ter njihovim predmetom in področjem uporabe. V obravnavani zadevi se globa, ki jo je naložila Komisija, nanaša izključno na izvajanje omejevalnega sporazuma na ozemlju EGP, gre torej za obdolžitve, drugačne od tistih, ki so jih navedli organi tretjih držav.

92.

Takoj naj povem, da se s trditvami pritožnic ne strinjam.

93.

Predvsem se mi zdi, kot je presodilo tudi Sodišče prve stopnje, da trenutno ni mogoče šteti, da bi bilo v okviru mednarodnega prava potrjeno načelo, ki bi organom ali sodiščem različnih držav prepovedovalo preganjati in kaznovati določeno osebo zaradi istih dejanj, za katera je bila že obsojena v drugi državi. Nasprotno, izvrševanje kaznovalnih pooblastil je v državah šteto kot eden izmed najpomembnejših izrazov njihove suverenosti, tako da niso naklonjene možnosti, da bi se odpovedale izvrševanju tega pooblastila v zvezi z nezakonitimi ravnanji, ki so kakor koli povezana z njihovim pravnim redom, čeprav so bila ta ravnanja že predmet postopkov organov drugih držav.

94.

Poleg tega prav večstranski instrumenti, ki predpisujejo načelo ne bis in idem, na splošno omejujejo njegovo uporabo le za sodne odločbe iste države.

95.

V zvezi s tem naj spomnim predvsem na znani člen 14(7) Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah iz leta 1966, v katerem je določeno, da „[n]ihče ne sme biti preganjan ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil že oproščen krivde ali obsojen s pravnomočno sodbo po zakonu ali kazenskem postopku katerekoli države“. Ko je bil Odbor za človekove pravice Združenih narodov pozvan, naj razloži obseg te določbe, je pojasnil, da „prepoveduje ponovno sojenje o isti stvari le v zvezi s kaznivim dejanjem, o katerem je bilo že odločeno v isti državi“. ( 35 )

96.

Še jasnejše je v tem smislu besedilo člena 4 Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v katerem je predpisano, da „[p]ristojni sodni organi iste države ne smejo nikogar kazensko obravnavati niti ponovno kaznovati za kaznivo dejanje, za katero je bil na podlagi zakona in v skladu s kazenskim postopkom te države s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen“. ( 36 )

97.

To stališče je poleg tega jasno potrjeno v mednarodni sodni praksi. Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo je brez pomislekov zatrdilo, da je „načelo non bis in idem v določeni obliki vključeno v notranjo zakonodajo številnih držav. Ne glede na to, ali je opredeljeno kot non bis in idem, prepoved ponovnega sojenja o isti stvari ali zaradi kaznivega dejanja, za katero je bila oseba že oproščena ali obsojena, to načelo običajno varuje osebo pred vnovičnim pregonom ali kaznovanjem zaradi istega kaznivega dejanja. To načelo je pridobilo določen mednarodni položaj, odkar je bilo opredeljeno v členu 14(7) Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah kot standard poštenega sojenja, vendar se na splošno uporablja le v zvezi z vnovičnim pregonom znotraj iste države. Za to mednarodno sodišče je zavezujoče v obsegu, opredeljenem v njegovem poslovniku, in v tu določeni obliki“. ( 37 )

98.

S tem stališčem se je izrecno strinjalo tudi nekaj nacionalnih ustavnih sodišč. ( 38 ) Nemško Bundesverfassungsgericht je na primer s sodbo z dne 31. marca 1987 izključilo možnost, da bi lahko zadevno načelo „upoštevali v smislu splošno priznanega načela mednarodnega prava“. ( 39 ) Enako je tudi italijansko Corte costituzionale v kar dveh sodbah zatrdilo, da dejstvo, da je navedeno načelo skupno skoraj vsem nacionalnim pravnim redom, ni zadosten razlog, da bi ga lahko šteli za splošno načelo mednarodnega prava, ki se uporablja tudi za tuje sodbe. ( 40 )

99.

Nazadnje naj spomnim, da se je načelo ne bis in idem celo v tako povezanem prostoru, kot je Skupnost, uveljavilo le zato, ker je določeno v konvencijah, kot so Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma (člen 54), ( 41 ) Konvencija o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (člen 7) in Konvencija o boju proti korupciji uradnikov Evropskih skupnosti ali uradnikov držav članic Evropske unije (člen 10).

100.

Vendar bi bila tudi ob domnevi, da je izhodišče razlage pritožnic utemeljeno – to je, da obstaja splošno pravno načelo, v skladu s katerim tudi ob neobstoju ustreznih konvencijskih določb določen subjekt ne sme biti večkrat kaznovan v različnih državah zaradi istega nezakonitega ravnanja – uporaba takega načela, kot je pred kratkim poudarilo Sodišče, odvisna od tega, ali so izpolnjeni „trije pogoji, in sicer enako dejansko stanje, isti kršitelj in enakost pravnega interesa, ki je predmet zaščite“. ( 42 ) Povedano drugače, o položaju kumulacije kazni, pomembnem za uporabo obravnavanega načela, bi lahko govorili le v navedenih okoliščinah. Tudi če bi torej dopustili možnost obstoja takega načela, bi morali preveriti, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni našteti pogoji.

101.

Očitno se mi zdi, da v obravnavanem primeru vsaj ena izmed teh okoliščin ni podana: identičnost pravnega interesa, ki je predmet zaščite. Kot je namreč pravilno ugotovilo Sodišče prve stopnje, „postopki in kazni, ki jih je opravila oziroma naložila Komisija, ne zasledujejo istih ciljev kot postopki in kazni, ki so jih opravili oziroma naložili ameriški in kanadski organi. V prvem primeru gre za zagotavljanje neizkrivljene konkurence na ozemlju Evropske unije ali EGP, v drugem primeru pa je namen zaščititi ameriški ali kanadski trg“. ( 43 ) Namen teh postopkov torej ni „zaščititi isti pravni interes“. ( 44 )

102.

V zvezi s tem zadošča opozoriti, da je pogoj za uporabo prava Skupnosti o omejevalnih sporazumih in torej za poseg Komisije prav obstoj sporazuma, sklepa ali usklajenega ravnanja, ki „bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu“ (člen 81(1) ES). Če ne nastane niti prva niti druga izmed teh posledic, se šteje, da ni kršitve člena 81(1) ES.

103.

Iz tega izhaja, da je namen Komisije, ko kaznuje nezakonito ravnanje, ki lahko, kot v obravnavani zadevi, izhaja iz ene same „mednarodne strategije“, zaščititi poseben„pravni interes“, to je prosto konkurenco na skupnem trgu, in torej interes, ki je ločen od tistega, ki ga ščitijo organi tretjih držav. Posebna lastnost zaščitenega pravnega interesa se ne odraža le v načelih in pravilih, ki so značilni za zakonodajo Skupnosti o konkurenci, ampak tudi v presoji Komisije. Gre za presojo, ki je usmerjena predvsem k temu, da se v vsakem posameznem primeru ugotovijo učinki domnevnih protikonkurenčnih ravnanj na gospodarsko strukturo skupnega trga, in ki se torej lahko znatno razlikuje od morebitne presoje tujih organov.

104.

Dodam naj, da je pogoj identičnosti pravnega interesa, ki je predmet zaščite (pogoj, ki poleg tega v trditvah pritožnic sploh ni upoštevan) po mojem mnenju bistven vidik obravnavanega vprašanja, saj je tesno povezan s temeljnim razlogom za kateri koli kaznovalni sistem: z opredelitvijo interesov in vrednot, za katere je v pravnem redu šteto, da jih je treba zaščititi. Iz zgoraj navedenih razlogov torej menim, da je treba v obravnavanem primeru na vprašanje o enakosti interesov in vrednot odgovoriti nikalno.

105.

Zdi se mi, da na drugačen sklep ne more vplivati niti sklicevanje pritožnic na načelo, ki ga je Sodišče navedlo v sodbi Walt Wilhelm, v skladu s katerim mora Komisija pri določanju zneska globe upoštevati sankcije, ki so bile podjetju že naložene zaradi kršitev zakonodaje o konkurenci v drugi državi članici. Pritožnici menita, da ni razloga, da obsega tega načela pravičnosti ali „naravnega prava“ ne bi razširili tudi na kaznovalne odločbe, ki jih sprejmejo organi tretjih držav.

106.

Vendar, kot je pravilno pojasnilo Sodišče prve stopnje, ( 45 ) je Sodišče navedeno načelo opredelilo ob upoštevanju posebnega položaja, ki velja v Skupnosti in ki izhaja, prvič, iz tesne soodvisnosti med nacionalnimi trgi in skupnim trgom in, drugič, iz posebnega sistema delitve pristojnosti med Skupnostjo in državami članicami na področju omejevalnih sporazumov. Podrobneje, pravo Skupnosti in nacionalne ureditve področja konkurence upoštevajo omejevalne sporazume z različnih, čeprav povezanih vidikov:„v členu [81] so namreč omejevalni sporazumi upoštevani z vidika ovir, ki jih lahko povzročijo za trgovino med državami članicami, medtem ko so v nacionalnih zakonodajah, ki temeljijo na izhodiščih vsake posamezne države, upoštevani v ožjem okviru“. ( 46 ) V teh posebnih okoliščinah, v katerih so lahko zaradi istega dejanja, „storjenega na ozemlju Skupnosti“, ( 47 ) uvedeni vzporedni postopki pred nacionalnimi organi in organi Skupnosti, je torej Sodišče ugotovilo, da splošno načelo pravičnosti, če „bi lahko možnost dveh ločenih postopkov povzročila, da se naložita dve sankciji, [… ] zahteva, da se pri določitvi kazni upoštevajo predhodne odločbe o sankcijah“. ( 48 )

107.

Glede tega je treba opozoriti, da so se od tedaj, ko je Sodišče izreklo sodbo Walt Wilhem (pred več kot tridesetimi leti), dejavniki soodvisnosti in povezovanja sistema Skupnosti in nacionalnih sistemov zaščite konkurence, na katere se je Sodišče v navedeni sodbi oprlo, bistveno okrepili, zlasti z decentralizacijo uporabe zakonodaje Skupnosti o konkurenci, ki je bila uvedena s pred kratkim sprejeto Uredbo št. 1/2003. ( 49 ) Tako je bila oblikovana zelo izvirna ureditev, v kateri Komisija in države članice v okviru in ob upoštevanju omejitev pristojnosti „skupaj“ varujejo prosto konkurenco na ozemlju Skupnosti. ( 50 )

108.

Popolnoma drugačen pa je položaj, kot je obravnavani, pri katerem gre za sankcije, ki so jih naložili organi s pristojnostmi v povsem drugih okvirih. Zdi se mi, da to tudi pojasnjuje, zakaj je Sodišče obveznost Komisije, da upošteva že naložene sankcije, izrecno priznalo le v zvezi z odločbami organov držav članic. ( 51 )

109.

Zato menim, da je Sodišče prve stopnje v točki 100 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da zadevni primer ni primerljiv s položaji, v katerih mora Komisija v skladu s sodno prakso Skupnosti spoštovati zgoraj navedeno obveznost.

110.

Kljub temu bi se lahko vprašali, ali bi morala Komisija tudi v okoliščinah, drugačnih od te, ki jo opredeljuje posebno razmerje med zakonodajo Skupnosti o konkurenci in nacionalnimi zakonodajami, zaradi načela pravičnosti upoštevati odločbe o sankcijah, ki so jih predhodno sprejeli tuji organi. V mislih imam predvsem razmeroma neobičajne, vendar ne povsem nemogoče okoliščine trga določenega proizvoda, ki bi bil tudi na svetovni ravni povsem povezan in za katerega bi bile torej značilne konkurenčne razmere, ki bi bile na mednarodni ravni popolnoma poenotene. V tem primeru bi namreč lahko šteli, da je možnost kumulacije sankcij pretirana, saj bi bil namen vseh glob, ki bi jih naložili različni organi, dejansko kaznovati oškodovanje, povzročeno eni sami, to je svetovni, konkurenčni strukturi.

111.

Vendar moram ugotoviti, da se sklep, ki sem ga navedel zgoraj, tudi ob morebitnem sprejetju razlage v tem smislu ne bi spremenil, saj v obravnavanem primeru opisane okoliščine niso podane. V tej zadevi je namreč Komisija – in Sodišče prve stopnje tej presoji ni nasprotovalo – (i) izrecno obravnavala „trg lizina v EGP“ in (ii) kaznovala pritožnici zaradi udeležbe pri sporazumih o cenah in količinskih obsegih prodaje, ki so se nanašali posebej in izrecno na ta trg, čeprav so bili del celote sporazumov in usklajenih ravnanj, sklenjenih na svetovni ravni. ( 52 )

112.

(b) Pritožnici s četrtim pritožbenim razlogom, kot že navedeno, zatrjujeta, da Sodišče prve stopnje ni izpolnilo obveznosti obrazložitve, ki jo ima na podlagi člena 36 Statuta Sodišča. To sodišče naj namreč ne bi odgovorilo na trditev pritožnic, da je Komisija kršila načelo prepovedi kumulacije sankcij tudi zato, ker je upoštevala svetovni promet družbe ADM Company, to je promet, ki obsega tudi delež prometa, ustvarjenega v Združenih državah Amerike, čeprav so tega pri izračunu glob že upoštevali ameriški in kanadski organi.

113.

Menim, da je treba predhodno spomniti, da mora biti v skladu s sodno prakso obrazložitev sodbe dovolj jasna in popolna, da lahko zainteresirane osebe preverijo njeno vsebino in po potrebi preučijo možnost izpodbijanja njene zakonitosti ter da se Sodišču omogoči, da opravi sodni nadzor. ( 53 ) Vendar je Sodišče pojasnilo tudi, da „obveznost obrazložitve Sodišču prve stopnje ne nalaga, da zagotovi razlago, ki bi izčrpno in po vrsti sledila vsem trditvam strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko tudi implicitna, če zainteresiranim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih so bili zadevni ukrepi sprejeti, pristojnemu sodišču pa, da ima dovolj elementov za izvedbo nadzora“. ( 54 )

114.

Po tem pojasnilu naj povem še, da je bilo obravnavano vprašanje odvisno od odgovora Sodišča prve stopnje na širše vprašanje v zvezi z obstojem in uporabo načela prepovedi kumulacije sankcij. Očitno je namreč, da Komisija tega načela, ko je upoštevala svetovni promet družbe ADM Company, ne bi mogla kršiti, če bi bila njegova uporaba v obravnavani zadevi izključena.

115.

Sodišče prve stopnje pa je možnost uporabe načela ne bis in idem izključilo na podlagi natančne preučitve trditev strank, ki jo je predstavilo v točkah od 85 do 104 izpodbijane sodbe. Ker se je odločilo tako, je izpeljalo tudi logičen sklep, da to načelo ni bilo kršeno niti v zvezi z dejstvom, da je Komisija upoštevala promet, ki je bil delno že upoštevan pri izračunu glob, ki so jih izrekli organi tretjih držav. ( 55 )

116.

Zdi se mi, da iz tega izhaja, da je v sodbi jasno in popolno ter v skladu z zahtevami, izoblikovanimi v zgoraj navedeni sodni praksi, predstavljena razlaga, zakaj je Sodišče prve stopnje zavrnilo tudi trditve pritožnic, ki se nanašajo na upoštevanje svetovnega prometa družbe ADM Company.

117.

Zato končujem z ugotovitvijo, da v obravnavanem primeru Sodišče prve stopnje ni kršilo obveznosti obrazložitve.

118.

Sodišču torej ob upoštevanju zgornje razlage predlagam, naj tretji in četrti pritožbeni razlog zavrne.

119.

Pritožnici s petim pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očitata, da je izkrivilo dokaze v zvezi z dejanskim vplivom omejevalnih sporazumov na trg lizina v EGP. Natančneje, Komisija naj ne bi dokazala, kot je to zahtevano v sodni praksi Skupnosti, da so bile cene, ki so jih uporabljali člani kartela, višje od tistih, ki bi veljale na trgu, če ne bi bilo kršitve zakonodaje o konkurenci. Sodišče naj bi torej napačno sklenilo, da je Komisija„uspešno dokazala negativne vplive omejevalnega sporazuma na trg“. ( 56 )

120.

Pred preučitvijo tega pritožbenega razloga naj na kratko spomnim, da je na podlagi člena 225 ES in člena 51 Statuta Sodišča pritožba zoper sodbo Sodišča prve stopnje „omejena na pravna vprašanja“. Iz tega izhaja, da preučitev dejanskega stanja, razen ob izkrivljanju dokazov, predloženih Sodišču prve stopnje, ne sodi med pravna vprašanja, ki so lahko predmet nadzora Sodišča. ( 57 )

121.

V zvezi z vprašanjem izkrivljanja dokazov, očitanega Sodišču prve stopnje, je bilo v sodni praksi pojasnjeno še, da „členi 225 ES, 51, prvi odstavek, Statuta Sodišča in 112(1), prvi pododstavek, točka c, Poslovnika pritožnici, ki uveljavlja izkrivljanje dokazov Sodišča prve stopnje, nalagajo, da natančno opredeli dokaze, ki naj bi jih to sodišče izkrivilo, in dokaže napake pri presoji, ki naj bi po njenem mnenju povzročile, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo dokaze“. ( 58 )

122.

Natančneje, zahtev, ki izhajajo iz navedenih določb, ne izpolnjuje pritožba, ki – celo ne da bi vsebovala trditev, s katero bi bilo posebej opredeljeno morebitno izkrivljanje dokazov – se omejuje na to, da ponovi ali vnovič dobesedno predlaga razloge in trditve, že predstavljene pred Sodiščem prve stopnje, vključno s tistimi, ki temeljijo na dejstvih, ki jih je to sodišče izrecno zavrnilo. S takšno pritožbo bi bilo dejansko le predlagano, naj se vnovič obravnava tožba, vložena pri Sodišču prve stopnje, za kar pa Sodišče ni pristojno. ( 59 )

123.

Ob upoštevanju tega pojasnila je treba najprej ugotoviti, da pritožnici v pritožbi – v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz navedene sodne prakse – nista razložili, s čim naj bi Sodišče prve stopnje izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi, ampak se v bistvu omejujeta na trditve, da Komisija ni dokazala, da so bile cene, oblikovane na trgu lizina zaradi sklenitve omejevalnega sporazuma, višje od tistih, ki bi na trgu prevladale, če tega sporazuma ne bi bilo. Sodišče prve stopnje naj bi moralo zaradi neobstoja dokazov ugoditi predlogom pritožnic, zlasti tistim, ki izhajajo iz dveh gospodarskih študij, ki sta ju Komisiji predložili v upravnem postopku in ki dokazujeta, da sporazum ni imel protikonkurenčnih učinkov.

124.

Ta očitek, ki ga pritožnici navajata v zvezi z razlago Sodišča prve stopnje, se mi ne zdi utemeljen. Iz besedila sporne odločbe in izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je Komisija predložila več dokazov o povišanju cen, ki ga je povzročil omejevalni sporazum, in da je Sodišče prve stopnje te dokaze izčrpno preučilo ter ob tem ugotovilo celo, da pritožnici nekaterih izmed teh dokazov sploh nista izpodbijali. ( 60 ) Poleg tega ugotavljam, da je Sodišče prve stopnje preučilo tudi nasprotne trditve, ki sta jih predstavili pritožnici, in sklenilo, da na podlagi teh ni mogoče zavrniti dokazov, ki jih je predložila Komisija. ( 61 )

125.

Iz tega izhaja, da ta pritožbeni razlog pritožnic ne vsebuje nobene navedbe, ki bi dokazovala, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo določene dokaze. Predvsem pa ta pritožbeni razlog, s tem da so z njim vnovič predlagane trditve, ki jih je Sodišče prve stopnje že zavrnilo, dejansko nasprotuje presoji tega sodišča v zvezi s protikonkurenčnim učinkom omejevalnega sporazuma in torej izpodbija presojo dejanskega stanja, ki – kot sem navedel zgoraj – ne more biti predmet vnovičnega preizkusa v okviru tega pritožbenega postopka.

126.

Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj razsodi, da ta pritožbeni razlog ni dopusten.

127.

Pritožnici s šestim, sedmim in osmim pritožbenim razlogom navajata več vprašanj, povezanih z domnevno kršitvijo načela sorazmernosti. Menim, da je zaradi lažje predstavitve smiselno najprej preučiti očitek, naveden v okviru osmega pritožbenega razloga.

128.

(a) Pritožnici s tem pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očitata, da je kršilo načelo sorazmernosti, ko je ugotovilo, da globa, ki jima je bila naložena, ni nesorazmerna glede na promet, ki sta ga ustvarili na upoštevnem trgu, to je na trgu lizina v EGP.

129.

Po njunem mnenju namreč iz sodne prakse Sodišča prve stopnje in Sodišča, zlasti iz sodb v zadevah KNP BT ( 62 ) in Parker Pen, ( 63 ) izhajalo, da mora Komisija v postopku za izračun zneska globe upoštevati promet, ki so ga podjetja ustvarila na upoštevnem trgu.

130.

Iz tega naj bi izhajalo, da je globa nujno nesorazmerna, če Komisija tega prometa ne upošteva. To naj bi poleg tega dokazoval prav zadevni primer, v katerem je višina globe, izrečene družbama ADM Company in ADM Ingredients, dosegla kar 115 % prometa, ki sta ga ti družbi ustvarili na upoštevnem trgu.

131.

Komisija odgovarja, da pri določanju zneska glob niti na podlagi Smernic niti na podlagi sodne prakse ni dolžna upoštevati prometa, ki ga podjetja ustvarijo na upoštevnem trgu. Ta promet naj bi bil le eden izmed dejavnikov, ki jih Komisija pri tem lahko upošteva.

132.

Poleg tega Komisija meni, da zahteva, naj bodo globe sorazmerne s prometom, doseženim na upoštevnem trgu, ne bi omogočila določiti zneska globe, ki bi bil dejansko sorazmeren s trajanjem in težo kršitve, kot je to zahtevano v členu 15(2) Uredbe št. 17. Komisija mora upoštevati vrsto dejavnikov, ki zagotavljajo, da je znesek glob določen tako, da ima zadosten odvračilni učinek. V obravnavanem primeru naj bi upoštevala vse te dejavnike.

133.

Komisija nazadnje zatrjuje, da sodna praksa, ki jo navajata pritožnici v podporo tej trditvi, ni upoštevna.

134.

Glede sodbe KNP BT navaja, da je Sodišče – tudi če bi sprejeli stališče, da je v tej sodbi odločilo, da morajo bili globe sorazmerne s prometom, ustvarjenim na upoštevnem trgu – ob tem pojasnilo tudi, da je ta ugotovitev, kot je pravilno presodilo Sodišče prve stopnje, ozko povezana s posebnim primerom, obravnavanim v navedeni sodbi, in ni splošno načelo, ki bi obvezovalo Komisijo.

135.

Glede sodbe Parker Pen pa Komisija navaja, da ji Sodišče prve stopnje v tem primeru nikakor ni naložilo, da mora upoštevati promet, ki so ga podjetja ustvarila na upoštevnem trgu. Sodišče prve stopnje naj bi namreč Komisijo opozorilo le, da svetovnemu prometu ne sme pripisovati nesorazmerno velikega pomena, kadar pomeni promet, dosežen na upoštevnem trgu, le minimalen delež prvega. Kljub temu naj bi Sodišče prve stopnje potrdilo, da je promet, ustvarjen na upoštevnem trgu, le eden izmed različnih dejavnikov, ki jih Komisija lahko upošteva v postopku za določitev zneska globe.

136.

Poleg tega naj bi bil primer, obravnavan v sodbi Parker, povsem drugačen od zadevnega. Ker je šlo za vertikalni omejevalni sporazum, je bilo namreč logično, da je bilo treba upoštevati promet, ki ga je ustvaril distributer, to je družba Parker Pen, na trgu proizvodov, ki so bili predmet sporazuma. Te sodne prakse naj torej ne bi bilo mogoče prenesti na obravnavani primer, ki se nanaša na horizontalni omejevalni sporazum.

137.

Sam menim, da je treba predhodno pojasniti, da sodi presoja o sorazmernosti globe glede na težo in trajanje kršitve v pristojnost za vsebinski nadzor, ki jo ima Sodišče prve stopnje na podlagi člena 17 Uredbe št. 17. Le Sodišče prve stopnje je torej pristojno, da preveri, kako je Komisija v vsakem posameznem primeru presodila o teži in trajanju nezakonitih ravnanj. ( 64 )

138.

Zato lahko Sodišče v okviru pritožbenega postopka preizkusi le, ali je Sodišče prve stopnje pravno pravilno upoštevalo vse dejavnike, ki so bistveni za presojo kršitve, in ali je morebiti napačno uporabilo pravo pri preučitvi trditev pritožnic. ( 65 )

139.

V zvezi z zatrjevano nesorazmernostjo glob je treba zlasti ugotoviti, da ni naloga Sodišča, da bi iz razlogov pravičnosti s svojo presojo nadomestilo presojo, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje v okviru izvrševanja pristojnosti za nadzor glede višine glob, naložene podjetjem, ki so kršila pravo Skupnosti. ( 66 )

140.

Iz tega izhaja, da se bo moralo Sodišče tudi glede tega omejiti na preizkus, ali je Sodišče prve stopnje, ko je potrdilo merila, ki jih je uporabila Komisija pri določitvi zneska glob, in v okviru preverjanja ali celo popravljanja njihove uporabe spoštovalo ali ne načelo sorazmernosti. ( 67 )

141.

V nadaljevanju bom torej ob upoštevanju omejitev, ki veljajo za sodni nadzor Sodišča, preučil pritožbeni razlog, ki ga navajata pritožnici.

142.

V zvezi s tem moram priznati, da presoja, ki jo je glede tega opravilo Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ni povsem jasna. V okviru preučitve, ali je Komisija v sporni odločbi spoštovala načelo sorazmernosti, je namreč to sodišče:

143.

Kljub temu je Sodišče prve stopnje, ki je glede tega presojo Komisije nadomestilo s svojo, menilo, da Komisija ni kršila načela sorazmernosti, ker (i) na podlagi sodne prakse ni mogoče sklepati o obstoju načela, ki bi Komisiji nalagalo, da obvezno upošteva promet, ki so ga podjetja ustvarila na upoštevnem trgu; (ii) promet, ustvarjen s prodajo lizina v EGP, pomeni razmeroma pomemben delež prometa, ki sta ga pritožnici ustvarili na svetovnem trgu lizina, in (iii) osnovni znesek globe ni bil določen le na podlagi izračuna, ki bi temeljil na celotnem prometu, ampak tudi ob upoštevanju drugih pomembnih dejavnikov (točke od 200 do 205).

144.

Zdi se torej, da je obrazložitev Sodišča prve stopnje protislovna. Sodišče prve stopnje je najprej menilo, da bi morala Komisija znesek globe določiti ob upoštevanju prometa, ki sta ga zadevni družbi ustvarili na upoštevnem trgu. Nato pa je brez pomišljanja ugotovilo, da na podlagi sodne prakse Sodišča ni mogoče sklepati o obstoju take obveznosti in da je bila torej globa določena pravilno.

145.

Glede na negotovost, ki izvira iz razlage Sodišča prve stopnje, torej menim, da je treba preučiti, ali je ta povzročila take napake pri presoji, ki bi lahko vplivale na pravilnost odločitve Sodišča prve stopnje.

146.

Naj začnem to preučitev z opozorilom, kot sem to že storil v sklepnih predlogih, predstavljenih za sodbo v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi, ( 69 ) da ima Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi z izbiro dejavnikov, ki jih bo upoštevala za določitev zneska glob, še posebej široka pooblastila za odločanje po prostem preudarku. Kot je navedlo tudi Sodišče, „je treba težo kršitve ugotoviti na podlagi vrste okoliščin, kot so posebne okoliščine zadeve, njen kontekst in odvračilni učinek glob, pri čemer ni obveznega ali dokončnega seznama meril, ki bi jih bilo treba nujno upoštevati“. ( 70 ) Ti številni dejavniki, pomembni za presojo kršitve, lahko na primer vključujejo velikost in gospodarsko moč podjetij, ki so storila kršitev, njihovo vlogo pri storitvi kršitve, pravne in gospodarske okoliščine kršitve. ( 71 )

147.

Sodišče je zlasti glede upoštevanja prometa podjetja v sodbi Musique Diffusion française pojasnilo, da „je za določitev globe mogoče upoštevati skupni promet podjetja […] in del tega prometa, ki ustreza blagu, glede katerega je bila storjena kršitev, [ne da bi bilo treba] pripisati kateremu koli od teh podatkov nesorazmeren pomen glede na druga merila za presojo“. ( 72 )

148.

Iz teh trditev izhaja, da sta svetovni promet in promet, ustvarjen na upoštevnem trgu, čeprav sta uporabna in pomembna pokazatelja gospodarske moči podjetja, le dva izmed več dejavnikov, ki jih Komisija lahko upošteva pri presoji o teži kršitve. Zato Komisija ni dolžna upoštevati prometa, ki so ga podjetja ustvarila na upoštevanem trgu.

149.

Temu stališču po mojem mnenju ne nasprotujejo trditve, ki jih je Sodišče navedlo v sodbi KNP BT, na katero sta se pritožnici večkrat sklicevali v pritožbi. V zvezi s tem naj spomnim, da je v navedeni zadevi pritožnica zatrjevala, da je Komisija pri določitvi zneska globe napačno upoštevala prodaje znotraj zadevne skupine, to je del prometa, ustvarjenega na upoštevnem trgu. Te okoliščine upravičujejo trditev Sodišča, vsebovano v točkah 61 in 62 navedene sodbe, da je upoštevanje prometa, ustvarjenega na upoštevnem trgu, vključno s tistim, ki izhaja iz notranjih prodaj v skupini, pomembno, ker zagotavlja sorazmernost globe in zlasti preprečuje, da bi bila imela podjetja, vključena vertikalno, neupravičeno prednost.

150.

V nasprotju s trditvami Sodišča prve stopnje taka obveznost ne izhaja niti iz besedila Smernic.

151.

Glede tega je v Smernicah le napotek Komisiji, naj „upošteva[…] dejansko gospodarsko zmožnost kršiteljev, da povzročijo večjo škodo drugim subjektom, zlasti potrošnikom“ (točka A, četrti odstavek), in v določenih primerih uporabi, „[č]e kršitev vključuje več podjetij (npr. kartele) […] ponderje za zneske, določene znotraj vsake izmed treh kategorij, da bi upošteval[a] specifično težo in zato dejanski vpliv kršitev vsakega podjetja na konkurenco, zlasti če obstaja znatno neskladje med velikostjo podjetij, ki zagrešijo kršitve iste vrste“ (točka A, šesti odstavek).

152.

Povedano drugače, Komisija mora pri določitvi zneska globe paziti, da je globa sorazmerna s specifično težo in dejanskim vplivom na trg, ki ga je imelo ravnanje vsakega podjetja, udeleženega pri omejevalnem sporazumu. Vendar pri tem ni dolžna upoštevati prometa, ki ga je podjetje ustvarilo na upoštevnem trgu in ki v Smernicah celo ni izrecno naveden. Kot sem navedel zgoraj, je ta promet namreč le eden izmed različnih dejavnikov, ki jih Komisija lahko upošteva. Dejansko je Komisija v zadevnem primeru, kot je pravilno ugotovilo Sodišče prve stopnje, uporabila ponderje za zneske glob glede na velikost in vire zadevnih podjetij ob upoštevanju drugih pomembnih dejavnikov, kot so njihov celotni in svetovni promet v sektorju lizina. Komisija je nato na podlagi teh meril udeležence kartela razvrstila v dve skupni, „da bi bili upoštevani dejanska gospodarska zmožnost zadevnih podjetij, da povzročijo znatno škodo za trg lizina na območju EGS, in potreba, da se znesek globe določi na taki ravni, ki bo zagotavljala zadosten odvračilen učinek“, ( 73 ) ter zanju določila različna osnovna zneska globe.

153.

Ne smemo pozabiti, da je v številnih primerih prav svetovni promet (celoten ali v določenem sektorju) najboljši pokazatelji gospodarske moči podjetja, ki torej vpliva na določitev globe sorazmerneje s to močjo. Menim, da je tako ravno pri večnacionalnih podjetjih, ki poslujejo na svetovni ravni in ki lahko dosegajo zelo velik svetovni promet ter znatno manjši promet na upoštevnem trgu.

154.

Nazadnje je treba ugotoviti, da upoštevanja prometa, ustvarjenega na upoštevnem trgu, ne nalaga niti člen 15 Uredbe št. 17, v katerem je izrecno naveden le celotni promet, ki so ga podjetja ustvarila v predhodnem poslovnem letu.

155.

Zgornja razlaga dokazuje, da je Sodišče prve stopnje napačno menilo – če je treba njegovo obrazložitev razumeti v tem smislu – da je Komisija kršila Smernice, ker ni upoštevala prometa, ki sta ga zadevni družbi ustvarili na upoštevnem trgu.

156.

Vendar se je treba vprašati, ali je napačna uporaba prava Sodišča prve stopnje takšna, da vpliva na njegov sklep, v skladu s katerim je treba šteti, da je znesek globe kljub temu sorazmeren na podlagi drugih dejavnikov, ki jih je upoštevala Komisija. Kot je namreč znano, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba, „če iz obrazložitve sodbe Sodišča prve stopnje izhaja kršitev prava Skupnosti, vendar je izrek te utemeljen iz drugih pravnih razlogov, […] pritožbo zoper to sodbo zavrniti“. ( 74 )

157.

Kot sem navedel zgoraj, je bila pri določitvi zneska glob, ki jih je naložila Komisija in ki jih je potrdilo Sodišče prve stopnje, pravilno upoštevana razlika glede velikosti in virov udeležencev kartela. Zato je treba skleniti, da je izrek sodbe utemeljen tudi ob domnevi, da je Sodišče prve stopnje glede obravnavanega vprašanja napačno uporabilo pravo.

158.

Menim torej, da je treba tudi osmi pritožbeni razlog zavrniti.

159.

(b) Pritožnici s šestim pritožbenim razlogom zatrjujeta, da je Sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da je Komisija kršila Smernice, napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo prometa, ki sta ga pritožnici ustvarili na upoštevnem trgu, in ker posledično ni določilo pravilnega zneska glob.

160.

Ob upoštevanju zgornjih pojasnil glede neobstoja kršitve Smernic, očitane Komisiji, se mi zdi, da v zvezi s tem ni težko odgovoriti, da lahko Sodišče prve stopnje v okviru preučitve postopka, upoštevanega za določitev zneska glob, opravi tudi vsebinski nadzor. Tako lahko presojo Komisije nadomesti s svojo, če ugotovi, da je Komisija kršila predpise ali pravna načela.

161.

Prav to se je zgodilo v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč, potem ko je ugotovilo, da je Komisija napačno uporabila Smernice, na podlagi svoje preučitve sklenilo, da naložena globa kljub temu ni nesorazmerna.

162.

Iz tega izhaja, da je treba tudi šesti pritožbeni razlog zavrniti.

163.

(c) Nazadnje, pritožnici s sedmim pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očitata, da je kršilo obveznost obrazložitve svojih odločitev, ko ni obrazložilo sklepa, da je naložena globa sorazmerna, čeprav je Komisija napačno uporabila Smernice.

164.

Komisija, seveda, meni drugače.

165.

V zvezi s tem naj spomnim, da je lahko v skladu s sodno prakso Sodišča in kot sem navedel zgoraj (glej zgornjo točko 109) obrazložitev sodbe implicitna, če zainteresiranim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih je bil ukrep sprejet, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za izvedbo nadzora. ( 75 )

166.

Ob upoštevanju tega se mi zdi – čeprav ni mogoče izključiti, da Sodišče prve stopnje ni izrecno odgovorilo na to ali ono posamezno trditev – da je z izpodbijano sodbo kljub temu izpolnjena obveznost obrazložitve. Sodišče prve stopnje je namreč, potem ko je ugotovilo, da je Komisija kršila določbe, vsebovane v Smernicah, preverilo, ali je bilo zaradi te pomanjkljivosti kršeno načelo sorazmernosti glob. Menilo je, da je Komisija navedeno načelo kljub temu spoštovala in jasno navedlo razloge, na podlagi katerih je oblikovalo tak sklep.

167.

Sodišče prve stopnje je najprej spomnilo, da je v členu 15 Uredbe št. 17 določeno, da končni znesek globe ne sme presegati 10 % celotnega prometa podjetja, in sicer prav zato, da bi bila zagotovljena sorazmernost odmerjene globe z gospodarsko močjo podjetja. Iz tega izhaja, da je treba šteti, da je globa sorazmerna, kadar – kot v obravnavani zadevi – ne presega navedene omejitve.

168.

Drugič, Sodišče prve stopnje je na podlagi obsežne preučitve trditev pritožnic zavrnilo njuno mnenje, v skladu s katerim iz sodne prakse izhaja, da je Komisija dolžna upoštevati promet, ustvarjen na upoštevnem trgu.

169.

Sodišče prve stopnje je nazadnje poskrbelo tudi za utemeljitev ugotovitve, da metoda, ki ji je v sporni odločbi sledila Komisija za določitev zneska globe, ni pripeljala do nesorazmerne globe, in sicer niti ob domnevi, da navedena obveznost obstaja. Promet, ki je izviral iz prodaj lizina v EGP, je bil namreč razmeroma pomemben delež prometa, ki sta ga pritožnici ustvarili na svetovnem trgu lizina. Kakor koli, osnovni znesek globe ni bil določen le na podlagi celotnega prometa, ampak tudi ob upoštevanju drugih dejavnikov, kot so promet, ustvarjen v zadevnem sektorju, narava kršitve, dejanski vpliv te na trg, velikost upoštevnega geografskega trga, potreben odvračilni učinek sankcije, velikost in gospodarska moč podjetij. ( 76 )

170.

Zato menim, da je treba zavrniti tudi sedmi pritožbeni razlog.

171.

Pritožnici nazadnje z devetim pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očitata, da je kršilo načelo enakega obravnavanja, ko je potrdilo odločitev Komisije, ki je v okviru izračuna globe za družbo ADM določila enak osnovni znesek globe kot za družbo Ajinomoto, čeprav naj bi imela ta na upoštevnem trgu (trg lizina v EGP) skoraj dvakrat večji tržni delež kot družba ADM. Podjetja, ki se razlikujejo po velikosti, naj bi torej morala biti obravnavana enako. Sodišče prve stopnje bi moralo ob upoštevanju različne velikosti in dejstva, da je menilo, da mora Komisija vedno upoštevati promet, ustvarjen na upoštevnem trgu, znižati osnovni znesek globe, izrečene družbi ADM.

172.

V zvezi s tem najprej ugotavljam, da temelji obravnavani pritožbeni razlog na stališču, ki je po mojem mnenju napačno, to je, da mora Komisija v postopku določitve zneska globe obvezno upoštevati promet, ustvarjen na upoštevnem trgu. Kot sem skušal dokazati zgoraj (glej zgornje točke od 142 do 151), take obveznosti ni mogoče izpeljati niti iz sodne prakse Skupnosti niti iz člena 15 Uredbe št. 17 ali iz besedila Smernic.

173.

Iz tega izhaja, da – v nasprotju s trditvami pritožnic – ni mogoče šteti, da so zadevni osnovni zneski diskriminatorni le zaradi tega, ker niso bili določeni glede na promet, ki sta ga družbi ustvarili na upoštevnem trgu.

174.

Ob upoštevanju tega pojasnila pa bi lahko domnevali, da je podana kršitev načela enakega obravnavanja, če bi Sodišče prve stopnje štelo, da je osnovni znesek globe, izračunan za družbo ADM Company, določen zakonito, čeprav je njen položaj drugačen od položaja družbe Ajinomoto, to je glede na družbo, za katero je bil določen enak osnovni znesek. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da je načelo enakega obravnavanja kršeno, če so primerljivi položaji obravnavani različno ali če so različni položaji obravnavani enako, razen če je takšno obravnavanje objektivno utemeljeno. ( 77 )

175.

Vendar se mi zdi, da v obravnavani zadevi načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno niti s tega vidika.

176.

V zvezi s tem je treba povedati, da je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Komisija osnovni znesek glob določila na podlagi več dejavnikov, med katerimi je upoštevala zlasti velikost in gospodarsko moč zadevnih družb. ( 78 ) Komisija je, da bi upoštevala zadnji dejavnik, udeležence omejevalnega sporazuma razvrstila v dve skupini glede na njihov celotni svetovni promet in svetovni promet na trgu lizina ( 79 ) ter na podlagi te primerjave menila, da je treba za družbi ADM Company in Ajinomoto določiti višji osnovni znesek.

177.

Preizkus, ali sta bili pritožnici obravnavani diskriminatorno, je torej treba opraviti glede na merili za razvrstitev podjetij v skupini, ki ju je uporabila Komisija (celotni svetovni promet in svetovni promet v sektorju lizina) in potrdilo Sodišče prve stopnje.

178.

Iz preučitve podatkov, ki sta jih predložili prav pritožnici v pisnih stališčih, izhaja, da je bil promet družbe ADM Company v zvezi z obema vrstama prometa, ki ju je upoštevala Komisija, bistveno večji od prometa, ki so ga ustvarile druge družbe, udeležene pri omejevalnem sporazumu, vključno s prometom družbe Ajinomoto, čeprav je razlika v tem primeru manjša. ( 80 )

179.

Menim torej, da je mogoče ugotoviti, da z določitvijo osnovnih zneskov, ki temelji na objektivnih merilih in je notranje dosledna, ( 81 ) ni bilo kršeno načelo enakega obravnavanja v škodo pritožnic.

180.

Zato je treba ta pritožbeni razlog zavrniti.

181.

Končujem z ugotovitvijo, da nobeden izmed očitkov pritožnic ni utemeljen, zato menim, da je treba pritožbo zavrniti.

182.

Ob upoštevanju člena 69(2) Poslovnika in glede na ugotovitve o zavrnitvi pritožbe menim, da je treba pritožnicama naložiti plačilo stroškov.

183.

Na podlagi zgoraj navedenega Sodišču predlagam, naj razsodi:

—

ponovljena kršitev iste vrste in istega(-ih) podjetja(-ij),

—

zavračanje sodelovanja z ali poskusi oviranja Komisije pri izvajanju njenih preiskav,

—

vloga vodje ali pobudnika kršitve,

—

povračilni ukrepi proti drugim podjetjem z namenom ohranjanja praks, ki pomenijo kršitev,

—

potreba po povečanju globe z namenom preseči znesek dobičkov, pridobljenih protipravno kot rezultat kršitve, ko je objektivno možno oceniti ta znesek,

—

drugo“.

—

izključno pasivna ali ‚sledi mojemu vodji‘ vloga pri kršitvi,

—

dejansko neizvajanje sporazumov o kršitvah,

—

prenehanje kršitev takoj, ko poseže Komisija (zlasti ko opravi preglede),

—

obstoj upravičenega dvoma na strani podjetja glede tega, ali omejevalno ravnanje v resnici pomeni kršitev,

—

kršitve, storjene kot rezultat malomarnosti ali nenamerno,

—

učinkovito sodelovanje podjetij v postopkih izven področja uporabe obvestila z dne 18. julija 1996 o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primerih kartelov,

—

drugo“.