SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

L. A. GEELHOEDA,

predstavljeni 3. marca 2005(1)

Zadeva C-221/03

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Kraljevini Belgiji

„Neizpolnitev obveznosti države – Nepopoln prenos Direktive Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov – Neustrezna opredelitev onesnaženih voda ali voda, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, ter neustrezno imenovanje s tem povezanih ranljivih območij“

I –    Uvod

1.        Komisija Evropskih skupnosti s tem postopkom, ki je bil sprožen na podlagi člena 226 ES, Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Kraljevina Belgija, ker ni sprejela ustreznih ukrepov, da bi zagotovila popoln prenos in pravilno uporabo člena 3(1) in (2) ter členov 4, 5 in 10 Direktive Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (v nadaljevanju: Direktiva o nitratih)(2) v Flamski regiji ter členov 3(1) in (2) ter 5 te direktive v Valonski regiji, ni izpolnila obveznosti, ki zanjo izhajajo iz te direktive. Komisija Sodišču s to tožbo predlaga, naj ugotovi, da Kraljevina Belgija ne ravna v skladu z Direktivo o nitratih in je ne uporablja pravilno.

II – Pravni okvir

A –    Zadevne določbe Direktive o nitratih

2.        Cilja te direktive sta zmanjšati onesnaževanje voda, ki ga povzročajo nitrati iz kmetijskih virov, in preprečiti nadaljnje onesnaževanje take vrste (člen 1). Izraz „onesnaževanje“ se nanaša na neposredno ali posredno odvajanje dušikovih spojin iz kmetijskih virov v vodno okolje, ki ogroža zdravje ljudi, škoduje živim virom in vodnim ekosistemom, zmanjšuje možnosti za rekreacijo ali ovira druge zakonite načine rabe vode (člen 2(j)).

3.        Z Direktivo o nitratih so državam članicam naložene tri vrste obveznosti. Prvič, države članice morajo na podlagi člena 3(1) te direktive in skladno z merili iz Priloge I določiti vode, prizadete zaradi onesnaževanja, in vode, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, če se ne bi ukrepalo skladno s členom 5. Drugič, na podlagi člena 3(2) Direktive morajo države članice imenovati za ranljiva območja vsa znana območja na svojem ozemlju, s katerih se voda steka v vode, določene skladno z odstavkom 1 člena 3, in ki prispevajo k onesnaževanju. Tretjič, v členu 5 zadevne direktive je določeno, da morajo države članice za uresničitev ciljev iz člena 1 izdelati delovne programe za imenovana ranljiva območja, da bi tako preprečile ali odpravile težave z onesnaževanjem voda z nitrati iz kmetijskih virov.

4.        Države članice morajo ranljiva območja imenovati v dveh letih po notifikaciji Direktive o nitratih (člen 3(2) te direktive) in Komisijo o tem obvestiti v šestih mesecih. Ustrezne delovne programe za uresničitev ciljev iz člena 1 Direktive o nitratih morajo izdelati v dveh letih po prvem imenovanju iz člena 3(2) (člen 5(1)).

5.        Poleg tega morajo države članice seznam imenovanih ranljivih območij ponovno pregledovati, da se upoštevajo spremembe in dejavniki, ki niso bili predvidljivi ob prvem imenovanju (člen 3(4)). Prav tako morajo države članice ponovno pregledovati prvotne delovne programe (člen 5(7)).

6.        Države članice morajo na podlagi člena 4 Direktive o nitratih za zagotovitev splošne ravni varstva pred onesnaževanjem za vse vode v dveh letih po notifikaciji te direktive izdelati še kodekse dobre kmetijske prakse, ki jih bodo kmetje izvajali prostovoljno, in pripraviti, kadar je to potrebno, program za spodbujanje uporabe teh kodeksov, ki predvideva tudi zagotavljanje usposabljanja in obveščanja kmetov.

7.        Nazadnje je v členu 10(1) Direktive o nitratih še določeno, da morajo države članice za obdobje štirih let po notifikaciji te direktive Komisiji predložiti poročilo, ki vsebuje izjavo o ukrepih za preprečevanje onesnaževanja voda, karto, ki prikazuje opredeljene vode in imenovana ranljiva območja, ter povzetek rezultatov spremljanja stanja na teh območjih in delovnih programov, izdelanih na podlagi člena 5.

8.        Na podlagi člena 12 te direktive so morale države članice sprejeti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najkasneje v dveh letih po njeni notifikaciji. Ker je bila zadevna direktiva državam članicam notificirana 19. decembra 1991, so jo morale prenesti v nacionalne pravne rede najpozneje 20. decembra 1993.

B –    Zadevna nacionalna zakonodaja

9.        V Flamski regiji je bila politika glede zmanjšanja onesnaževanja voda z nitrati iz kmetijskih virov in preprečevanja onesnaževanja na tem področju na zakonodajni ravni izvedena z dekretom z dne 23. januarja 1991 o varstvu okolja pred onesnaževanjem z gnojili (v nadaljevanju: dekret o gnojilih)(3). Zadevni dekret o gnojilih je bil spremenjen z dekretom z dne 20. decembra 1995. Flamska vlada je na podlagi tega dekreta sprejela nekaj izvedbenih odlokov. Leta 1998 je bila na podlagi ocene dekreta o gnojilih sprejeta dodatna sprememba, ki je začela veljati 1. januarja 2000(4).

10.      V Valonski regiji je bila Direktiva o nitratih prenesena z odlokom valonske vlade z dne 5. maja 1994 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov(5).

11.      V nadaljevanju bodo navedene določbe, ki se nanašajo na to zadevo.

III – Predhodni postopki

A –    Postopek 94/2239

12.      Komisija je 18. maja 1995 v okviru postopka 94/2239 glede uporabe Direktive o nitratih na Kraljevino Belgijo naslovila pisni opomin. Komisija je po preučitvi vseh informacij, ki ji jih je predložila Kraljevina Belgija, 28. oktobra 1997 tej državi predložila še dopolnilni pisni opomin. Kraljevina Belgija je na zadevni dopolnilni pisni opomin odgovorila z dopisom z dne 22. januarja 1998. Komisija je, potem ko je preučila njen odgovor, 23. novembra 1998 na to državo članico naslovila obrazloženo mnenje, v katerem jo je pozvala, naj sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev z njim, v dveh mesecih od njegove vročitve. Komisija je v tem obrazloženem mnenju menila, da Kraljevina Belgija ni sprejela ukrepov, potrebnih za izvedbo člena 3(2) ter členov 4, 5, 6 in 12 Direktive o nitratih. Kar zadeva člena 3(2) in 6, se Komisija sklicuje na postopek zaradi kršitve 97/4750. Belgijski organi so na obrazloženo mnenje odgovorili z dopisom z dne 19. februarja 1999. V tem dopisu je bilo predstavljeno stališče Flamske regije glede očitkov Komisije. Komisija v tožbi omenja še naslednje dopise:

 Glede Flamske regije

–        dopis z dne 10. decembra 1998, v katerem Flamska regija omenja nov „Mest Actieplan“ (MAP) („načrt za gnojnico“). Ta dopis vsebuje predlog za spremembo dekreta o gnojilih in vključuje spremembo dekreta z dne 28. junija 1985 o ekološkem dovoljenju;

–        dopis z dne 25. junija 1999, v katerem je navedeno, da je flamski parlament dokončno odobril dekret o spremembi, naveden v dopisu z dne 10. decembra 1998, ter da je bil ta razglašen in objavljen 11. maja 1999, in

–        dopis z dne 4. septembra 2002, ki mu je priložena kopija odloka flamske vlade z dne 14. junija 2002 o preučitvi, ponovnem pregledu in dopolnitvi ranljivih vodnih območij na podlagi člena 15(3), (4) in (5) dekreta o gnojilih.

 Glede Valonske regije

–        dopis Valonske regije z dne 9. januarja 2001 (ni bil priložen), ki naj bi potrjeval, da doslej še niso bili izdelani delovni programi, ki se zahtevajo na podlagi Direktive o nitratih, za ranljivi območji „vodonosnik v Crétacé de Hesbaye“ in „bruseljski peščeni vodonosnik“.

B –    Postopek 97/4750

13.      Poleg postopka 94/2239 je Komisija sprožila še postopek 97/4750. V pisnem opominu z dne 28. oktobra 1998 v okviru postopka 97/4750 je Komisija razvila vrsto očitkov, ki so podobni tistim, navedenim v okviru postopka 94/2239. Komisija v zadevnem pisnem opominu meni, da Kraljevina Belgija ni sprejela ukrepov, potrebnih za izvedbo členov 3, 5, 6, 10 in 12 Direktive o nitratih. Kraljevina Belgija je na ta pisni opomin izčrpno odgovorila v več dopisih. Komisija je nato 9. novembra 1999 izdala obrazloženo mnenje, v katerem jo je pozvala, naj sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev z njim, v dveh mesecih od njegove vročitve. Kraljevina Belgija je 23. decembra 1999 prosila za enomesečni rok, da bi lahko odgovorila na obrazloženo mnenje. Belgijski organi so 18. februarja 2000 odgovorili na obrazloženo mnenje v zvezi s položajem v Flamski regiji. Tudi v tem postopku se Komisija v tožbi sklicuje na dopise, ki jih je Kraljevina Belgija poslala naknadno, in sicer:

 Glede Flamske regije

–        dopis z dne 15. decembra 2000 glede dveh izvedbenih odlokov flamske vlade, kar zadeva dekret o gnojilih (M.A.P. II);

–        dopis z dne 17. januarja 2002, v katerem flamski minister za okolje in kmetijstvo navaja, da sedaj opaža nov napredek, kar zadeva razmejitev ranljivih območij v okviru Direktive o nitratih;

–        dopis z dne 24. aprila 2002 glede francoskega besedila dekreta o gnojilih in odlokov, ki se nanašajo nanj;

–        dopis z dne 21. junija 2002, ki vsebuje odlok o razmejitvi ranljivih območij in opombo glede politike gnojenja v Flandriji;

–        dopis z dne 4. septembra 2002 glede dekreta flamske vlade z dne 14. junija 2002 o preučitvi, ponovnem pregledu in dopolnitvi ranljivih vodnih območij na podlagi člena 15(3), (4) in (5) dekreta o gnojilih in

–        dopis z dne 19. septembra 2002 glede uporabe Direktive o nitratih, ki mu je priložen kodeks dobrih kmetijskih praks (hraniva, gojenje sadja in zelenjave na prostem).

 Glede Valonske regije

–        dopis z dne 22. decembra 2000, s katerim je predložen program za trajnostno upravljanje z dušikom v kmetijstvu;

–        dopisa z dne 19. junija in 5. septembra 2001, s katerima je predložen predhodni osnutek odloka o trajnostnem upravljanju z dušikom v kmetijstvu;

–        dopis z dne 13. junija 2002, s katerim sta predložena odloka o razmejitvi dveh ranljivih območij;

–        dopis z dne 13. novembra 2002 z osnutkom odloka o trajnostnem upravljanju z dušikom v kmetijstvu in

–        dopis z dne 11. decembra 2002 z odlokom valonske vlade z dne 10. oktobra 2002 o trajnostnem upravljanju z dušikom v kmetijstvu.

14.      Ker je Komisija menila, da je položaj kljub podatkom, ki so jih predložili belgijski organi, še vedno nezadovoljiv, je 22. maja 2003 vložila to tožbo.

15.      Komisija in Kraljevina Belgija sta predstavili svoja stališča na obravnavi 12. januarja 2005.

IV – Tožba

16.      Komisija je zoper ukrepe, ki jih je sprejela Flamska regija, podala pet očitkov:

–        Kraljevina Belgija ni z nobeno določbo opredelila onesnaženih voda ali voda, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, zato je kršila člen 3(1) Direktive o nitratih. Čeprav so pristojni flamski organi te vode zdaj res opredelili z odlokom z dne 14. junija 2002(6), Komisija o tem ni prejela nobenega obvestila. Poleg tega Komisija meni, da imenovanje ni bilo opravljeno v skladu z zadevno direktivo;

–        Kraljevina Belgija pri imenovanju ranljivih območij v Flandriji ni ravnala v skladu s postopkom in merili iz člena 3 Direktive o nitratih;

–        v flamskem kodeksu dobre kmetijske prakse niso izpolnjene zahteve iz člena 4 in Priloge II k Direktivi o nitratih;

–        v flamskem delovnem programu niso izpolnjene zahteve iz člena 5 in Priloge III k Direktivi o nitratih, ker se ne nanaša na vsa ranljiva območja, ki jih je imenovala Flamska regija, in je nepopoln, ter

–        poročilo glede Flamske regije ne vsebuje vseh dokumentov in informacij, ki bi morali biti vanj vključeni na podlagi povezanih določb člena 10 in Priloge V k Direktivi o nitratih.

17.      Komisija je zoper Valonsko regijo podala naslednje očitke:

–        Kraljevina Belgija je kršila člena 3(2) in 12 Direktive o nitratih, ker je Valonska regija opredelila vode in nato imenovala ranljiva območja samo za del ozemlja ter je poleg tega to opravila prepozno, imenovanje ranljivih območij pa je bilo nepopolno;

–        valonski organi pri opredelitvi voda, prizadetih zaradi onesnaževanja, in imenovanju ranljivih območij niso upoštevali onesnaževanja obalnih in morskih voda, zato so kršili člen 3 Direktive;

–        Kraljevina Belgija je kršila člen 5 Direktive, ker je Valonska regija na svojem ozemlju imenovala dve ranljivi območji, vendar ni sprejela delovnega programa v roku, ki je bil za to določen.

V –    Dopustnost tožbe

18.      Komisija v tožbi Sodišču predlaga, naj upošteva ukrepe, ki jih je z namenom uporabe Direktive o nitratih Belgija sprejela po izteku rokov, določenih v zgoraj navedenih obrazloženih mnenjih. Sodišče bi tako lahko ugotovilo, da navedeno neizpolnjevanje obveznosti, kar zadeva uporabo te direktive, vsaj delno še vedno traja.

19.      Menim, da Sodišče takemu predlogu, s katerim bi si Komisija rada prihranila še en predhodni postopek zoper Kraljevino Belgijo, ne more ugoditi.

20.      Z Direktivo o nitratih je določenih kar nekaj zaporednih ukrepov, ki jih morajo sprejeti države članice, da bi dosegle zastavljena cilja. V zakonodaji morajo opredeliti temelje, potrebne za upravni poseg, ki se zahteva za uporabo te direktive. Nato morajo imenovati vode, ki so že ali bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja. Zatem je na vrsti imenovanje ranljivih območij, s katerih se stekajo vode, ki pripomorejo k povečanju koncentracije nitratov v imenovanih vodah. Da bi zmanjšali uporabo nitratov na ranljivih območjih, je treba izdelati in izvesti delovne programe. Nazadnje je treba te delovne programe, vključno z imenovanimi ranljivimi območji, občasno ponovno pregledati ob upoštevanju poznejšega razvoja. Ta izvedbena veriga, ki je izčrpneje opisana v točkah od 2 do 8 zgoraj, vključuje nekaj rokov, v katerih je treba sprejeti različne ukrepe kot člene te verige, in obveznost poročanja Komisiji.

21.      Iz ciljev in splošne sistematike Direktive o nitratih izhaja, da je s to direktivo državam članicam dejansko naloženo, da morajo nenehno sprejemati ustrezne ukrepe, to je delovati, kakor je predpisano s to direktivo, da bi tako izpolnile cilj zmanjšati koncentracijo nitratov v onesnaženih vodah. V ta namen so potrebni sistematični ponovni pregledi izvedbenih ukrepov, ki so jih sprejele ali predvidele države članice.

22.      Ker je s prenosom Direktive o nitratih državam članicam naloženo, da morajo sprejeti več zaporednih ukrepov, lahko svojih obveznosti ne izpolnijo na več načinov:

–        ne ukrepajo v skladu z zadevno direktivo ali ukrepajo prepozno;

–        sprejeti ukrepi so nezadostni ali napačni;

–        ne izpolnijo obveznosti glede uporabe sprejetih ukrepov ali ohranijo nezadostne ukrepe, kar zadeva gospodarske subjekte, na katere se ti ukrepi nanašajo;

–        po preteku razumnega roka ne izpolnijo obveznosti, kar zadeva rezultate, ki izhajajo iz zadevne direktive.

23.      Ker je z Direktivo o nitratih državam članicam naložen celoten sklop dolgotrajnih ukrepov, Komisija še posebej budno spremlja izvajanje teh ukrepov. Drugače kakor pri številnih drugih direktivah, ki jih države članice dokončno izvedejo s pravočasnim prenosom v nacionalno zakonodajo, je treba pri nadzoru uporabe Direktive o nitratih stalno preverjati zaporedne faze izvedbene verige in presojati dejanske rezultate, dosežene s tako izvedbo.

24.      V tem okviru bi se Komisiji lahko zdelo smiselno, da Sodišču zaradi praktičnosti predlaga, naj pri odločanju poleg ravnanja države članice pred koncem predhodnega postopka upošteva tudi poznejša dejanja te države. S tem je mogoče pokriti večji del izvedbene verige in se izogniti morebitnim novim postopkom. Ta ideja bi bila lahko privlačna tudi za države članice, saj bi imele tako na voljo več iztočnic za prihodnje ravnanje.

25.      Vendar menim, da je tak način glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča neizvedljiv. Na podlagi te sodne prakse velja, da je treba o tem, ali država članica ni izpolnila obveznosti, presojati glede na položaj, kakršen je bil ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, in naknadnih sprememb Sodišče ne more upoštevati.(7)

26.      Sodišče je v svoji sodni praksi predstavilo razloge za to strogo razmejitev:

–        gre za procesno zagotovilo državi članici, ki ji mora biti omogočeno, da v predhodnem postopku Komisiji predstavi svojo utemeljitev(8);

–        državi članici je treba dati še eno možnost, da v soglasju s Komisijo sprejme potrebne ukrepe in se tako izogne obsodbi Sodišča(9);

–        s tem se zagotovi, da je mogoče v okviru morebitnega postopka pred Sodiščem jasno opredeliti predmet spora(10).

27.      Tožba je torej nedopustna, če se nanaša na očitke, ki niso bili predstavljeni v predhodnem postopku, kar velja tudi v tem primeru.

28.      Poleg tega še ni nujno, da je zaradi dosledne uporabe te sodne prakse veliko teže nadzirati in zagotavljati upoštevanje zahtev, postavljenih z Direktivo o nitratih. Komisija lahko namreč v predhodnem postopku natančno predstavi vsebino izvedbenih ukrepov, ki bi jih zadevna država članica morala sprejeti. Če nato Sodišče v sodnem postopku potrdi presojo Komisije, taka odločitev vpliva tudi na to, kar mora država članica še storiti, da bi izpolnila zahteve, ki izhajajo iz zadevne direktive.

29.      V obravnavanem primeru iz tega sledi, da so očitki – ali deli očitkov – Komisije, ki ne temeljijo na pisnem opominu in obrazloženem mnenju – kar velja za vse ukrepe, sprejete v Belgiji po preteku roka, določenega v obrazloženih mnenjih v obeh predhodnih postopkih – nedopustni.

30.      Zato bom pri presoji različnih očitkov vsakič preučil, ali so dopustni in koliko.

VI – Analiza

A –    Uvodna ugotovitev

31.      V zvezni ureditvi belgijske države so za uporabo Direktive o nitratih pristojne regije. Pri presoji te tožbe bo treba torej vedno preveriti, katere ukrepe so v okviru svojih pristojnosti sprejele posamezne regije in ali ti ukrepi zadostujejo. Ker je, kar zadeva izvajanje prava Skupnosti, pred Skupnostjo odgovorna belgijska država, pomeni vsaka ugotovitev, da so regije zadevno direktivo uporabile prepozno in/ali nezadostno, da Kraljevina Belgija ni izpolnila svojih obveznosti.

B –    Neizpolnitev obveznosti iz člena 3

Očitki zoper Flamsko regijo

32.      Komisija najprej trdi, da Kraljevina Belgija ni izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz člena 3(1) Direktive o nitratih. Flamska regija ni opredelila voda, prizadetih zaradi onesnaževanja, niti voda, ki bi lahko bile prizadete zaradi onesnaževanja, če ne bi bili sprejeti ukrepi iz člena 5. Komisija poleg tega meni, da je belgijska vlada vsekakor kršila člen 3(1) in del A(3) Priloge I k zadevni direktivi, ker voda Severnega morja ni opredelila za evtrofne v smislu te direktive. Nazadnje Komisija trdi, da ji ni bilo predloženo nobeno obvestilo o odloku z dne 14. junija 2002(11). Poleg tega se metoda za opredelitev voda ne sklada s členom 3(1) niti z merili iz Priloge I k Direktivi o nitratih.

33.      Belgijska vlada v odgovoru na tožbo trdi, da je Flamska regija takoj imenovala ranljiva območja na podlagi meril iz Priloge I k Direktivi o nitratih, ker je menila, da je mogoče hkrati opraviti opredelitev na podlagi člena 3(1) in imenovanje na podlagi člena 3(2). Čeprav vode niso bile uradno imenovane, Flamska regija ni izpustila faze iz člena 3(1). Pred imenovanjem ranljivih območij so bile v vodah opravljene meritve, ki so bile uporabljene pri imenovanju ranljivih območij.

34.      Komisija poleg tega meni, da se flamski predpisi ne skladajo z zahtevami iz člena 3(2) Direktive o nitratih. Nekatera območja neupravičeno niso bila opredeljena za ranljiva območja in poleg tega se merila za imenovanje ranljivih območij ne skladajo popolnoma z merili iz člena 3 Direktive o nitratih. Poleg tega analiza rezultatov priglašenih ukrepov kaže, da nekatera območja niso bila imenovana za ranljiva, čeprav se voda z njih steka v vode, opredeljene v skladu s členom 3(1), in tako prispeva k onesnaževanju.

35.      Kar zadeva imenovanje ranljivih območij, jih flamska vlada deli na štiri kategorije, to je ranljiva območja z vidika kakovosti vode (člen 15(6) dekreta o gnojilih), ranljiva kmetijska območja ekološkega pomena (člen 15a tega dekreta), ranljiva „naravna“ območja (člen 15b tega dekreta) in območja, zasičena s fosfati (člen 15c tega dekreta).

36.      Prvič, Komisija meni, da so na podlagi člena 15(6) dekreta o gnojilih imenovana le ranljiva območja z vidika kakovosti vode, ki so namenjena ali se uporabljajo za zajetja pitne vode. Taka praksa je v nasprotju z duhom in besedilom člena 3(1) in (2) ter merili iz Priloge I k Direktivi o nitratih, kot so povzeta v členu 15(4) in (5) dekreta o gnojilih. Iz navedenih določb namreč izhaja, da je treba pri opredelitvi voda, prizadetih zaradi onesnaževanja, upoštevati vse podzemne vode in ne le vode za prehrano ljudi. To pomeni, da so bila v Flandriji imenovana le ranljiva območja z vidika kakovosti vode, ki so na območjih, ki so namenjena ali se uporabljajo za zajetja pitne vode. Odgovor Flamske regije na pisni opomin to potrjuje. Ta namreč pojasnjuje, da „[meni], da začasno zadostuje, da se imenujejo površinske vode, ki so namenjene ali se uporabljajo za proizvodnjo pitne vode“.

37.      Drugič, Komisija meni, da merila za imenovanje ranljivih območij iz kategorij „ranljiva kmetijska območja ekološkega pomena“, „ranljiva ,naravna‘ območja“ in „območja, zasičena s fosfati“, niso (neposredno) povezana z merili, navedenimi v členu 3(1) in (2) in Prilogi I k Direktivi o nitratih. To pomeni, da precej območij ni bilo opredeljenih za ranljiva, čeprav se vode s teh območij stekajo v vode, opredeljene v skladu s členom 3(1), in tako pripomorejo k onesnaževanju. Podatki, ki jih je predložila Flamska regija, kažejo, da bi bilo treba za ranljivo območje imenovati od 70 do 80 % Flandrije.

38.      Tretjič, Komisija meni, da se imenovanje ranljivih območij, kakršno je navedeno v odloku flamske vlade z dne 14. junija 2002(12), ne sklada s členom 3 in merili iz Priloge I k Direktivi o nitratih.

39.      Belgijska vlada v dupliki trdi, da razmejitev „vodnih“ območij ne zajema le imenovanja območij, ki so namenjena ali se uporabljajo za zajetja pitne vode. Na podlagi Direktive o nitratih so bila imenovana tudi druga ranljiva območja z vidika kakovosti vode. Na ranljivih območjih, razmejenih na podlagi člena 15a, to je kmetijskih območjih ekološkega pomena, in člena 15b, to je območjih, ki vključujejo ranljiva „naravna“ območja, se uporabljajo obvezni dopolnilni ukrepi, ki precej presegajo ukrepe, ki veljajo na ozemlju Flandrije. Namen teh ukrepov se sklada z namenom zadevne direktive, ne da bi bila ta ranljiva območja imenovana za ranljiva območja z vidika kakovosti vode v smislu obravnavane direktive. Imenovanje teh ranljivih območij ni temeljilo na merilih iz te direktive.

40.      Belgijska vlada je na obravnavi poudarila, da je bil namen njene politike do Flandrije zagotoviti, da posamezni kmetje prevzamejo odgovornost na ravni poljin. Ta politika dejansko pripomore k zmanjševanju izpiranja nitratov, da bi lahko tako na ravni poljin izpolnili cilja Direktive o nitratih.

Očitki zoper Valonsko regijo

41.      Komisija meni, da je Kraljevina Belgija kršila člena 3(2) in 12 Direktive o nitratih, ker je opredelila vode in imenovala ranljiva območja le za del svojega ozemlja. Poleg tega imenovanje ni bilo opravljeno v določenem roku, imenovanje ranljivih območij pa je še vedno nepopolno.

42.      Komisija se pri tem sklicuje na poročilo, ki je bilo na podlagi člena 10 Direktive o nitratih predloženo z dopisom z dne 20. septembra 1996 in iz katerega izhaja, da so bila ranljiva območja v roku, predpisanem z zadevno direktivo, določena le za del ozemlja regije, saj so se za tri podregije, to je Pays de Herve, občino Comines-Warneton in Condroz, med izdelavo zadevnega poročila še vedno izvajale študije. Komisija meni, da bi bilo treba te tri podregije imenovati za ranljiva območja najpozneje 20. decembra 1993. Občina Comines-Warneton in Sud namurois (del Condroza) sta bila 19. marca 2002 končno imenovana za ranljivi območji. Vendar je bil zahodni del okrožja Sud namurois, to je dežele „med reko Sambre in reko Meuse“, le delno opredeljen za ranljivo območje, čeprav iz študije z naslovom „Environmental resources management“(13) izhaja, da je vsebnost nitratov na tem območju enako povečana kakor v vzhodnem delu. Poleg tega območje Pays de Herve še vedno ni bilo imenovano za ranljivo območje. Komisija nazadnje še dodaja, da je bil za ranljivo območje imenovan nezadosten del Crétacé de Hesbaye in da bi moral biti na podlagi študije Environmental resources management za tako območje imenovan tudi zahodni del.

43.      Belgijska vlada zavrača trditev, da imenovanje ni bilo opravljeno v predpisanem roku, in trdi, da se v obravnavanem primeru uporablja člen 3(4) Direktive o nitratih. S to določbo je določeno, da države članice, kadar je to potrebno in vsaj vsaka štiri leta, pregledajo in po potrebi popravijo ali dopolnijo imenovanje ranljivih območij, tako da se upoštevajo spremembe in dejavniki, ki niso bili predvideni ob prejšnjem imenovanju. Drži sicer, da je bil obstoj zgoraj navedenih spornih območij izpostavljen že v prvi oceni okrog leta 1994 na podlagi člena 3(1) in (2) te direktive, vendar v tem času študije še niso bile končane. Zato sta bila občina Comines-Warneton in Sud namurois 19. marca 2002 imenovana za ranljivi območji na podlagi člena 3(4) te direktive. Kraljevina Belgija se ne strinja s sklepom iz študije Komisije, s katero želi ta dokazati, da bi bilo treba za ranljivo območje imenovati tudi deželo „med reko Sambre in reko Meuse“. Imenovanje okrožja Sud namurois temelji na rezultatih meritev vsebnosti nitratov in se sklada z merili iz člena 3 Direktive o nitratih.

44.      V odgovor na očitek Komisije, da Pays de Herve ni bila imenovana za ranljivo območje, Kraljevina Belgija poudarja, da ima ta regija poseben status. Ukrepi, določeni s členom 5 Direktive o nitratih, niso najučinkovitejši za boj proti onesnaževanju z nitrati, zato se na tem območju uporabljajo posebni ukrepi.

45.      Nazadnje belgijska vlada zavrača očitek Komisije, da je bil za občutljivo območje imenovan nezadosten del ozemlja Crétacé de Hesbaye. Meritve vsebnosti nitratov kažejo, da zahodni del Crétacé de Hesbaye ni onesnažen.

46.      Komisija nazadnje še trdi, da valonski organi pri opredelitvi voda, prizadetih zaradi onesnaževanja, in imenovanju ranljivih območij niso upoštevali onesnaževanja obalnih in morskih voda ter so zato kršili člen 3 Direktive o nitratih. Komisija poudarja, da je sama Kraljevina Belgija pred odboroma, zadolženima za izvajanje Konvencije iz Osla in Pariške konvencije, izpostavila težave z evtrofikacijo vzdolž belgijske obale in v estuariju reke Šelde. Ker so belgijske obalne ali morske vode evtrofne zaradi vnosa hranljivih sestavin, ki jih prinaša voda, onesnažena z nitrati, ki nastajajo pri kmetijskih dejavnostih, morajo pristojni regionalni organi območja na ozemlju, s katerega se vode stekajo v Severno morje in tako prispevajo k onesnaževanju, imenovati za ranljiva območja.

47.      Belgijska vlada odgovarja, da vnos hranljivih sestavin, ki jih prinaša voda, onesnažena z nitrati, ki nastajajo pri kmetijskih dejavnostih, v Valonski regiji ni bistvenega pomena.

C –    Analiza

 Dopustnost

48.      Očitke Komisije glede odloka flamske vlade z dne 14. junija 2002 in očitek, da je bil za ranljivo območje imenovan premajhen del ozemlja Crétacé de Hesbaye, je treba označiti za neveljavne, saj gre za razširitev predmeta spora, kot je bil predstavljen v obrazloženem mnenju.(14)

49.      S tem povezani očitki Komisije so torej nedopustni.

 Vsebinska analiza

50.      S členom 3(1) in (2) Direktive o nitratih je državam članicam naloženo, da morajo najpozneje do 20. decembra 1993 izpolniti naslednji obveznosti:

–        določiti morajo vode, prizadete zaradi onesnaževanja z dušikovimi spojinami iz kmetijskih virov, in vode, ki bi jih tako onesnaževanje lahko prizadelo, če ne bi bil sprejet ukrep za zmanjšanje vsebnosti dušika iz kmetijskih virov;

–        v ta namen morajo za ranljiva območja imenovati kmetijska območja, s katerih se vode stekajo v vode, za katere je ugotovljeno, da so zasičene ali bi se lahko zasičile z dušikovimi spojinami.

51.      Vode, ki so (ali bi lahko bile) prizadete zaradi onesnaževanja, se imenujejo glede na merila, določena v Prilogi I k Direktivi. Na podlagi teh meril je treba za vode, prizadete zaradi onesnaževanja, imenovati sladke površinske vode, zlasti tiste, ki se uporabljajo ali so namenjene za odvzem pitne vode in vsebujejo ali bi lahko vsebovale, če ne bi bili sprejeti ukrepi, določeni s členom 5, več nitratov, kot je predpisano skladno z Direktivo Sveta 75/440/EGS(15) z dne 16. junija 1975 o zahtevah glede kakovosti površinske vode za odvzem pitne vode v državah članicah (UL L 194, str. 26). To velja tudi za podzemne vode, ki vsebujejo ali bi lahko vsebovale več kot 50 mg/l nitratov, če ne bi bili sprejeti ukrepi v smislu člena 5, ter za naravna sladkovodna jezera, druga sladkovodna telesa, estuarije, obalne vode in morske vode, če so ti evtrofni ali bi v bližnji prihodnosti lahko postali evtrofni, če ne bi bili sprejeti ukrepi v smislu člena 5.

52.      Pri uporabi teh meril morajo države članice upoštevati tudi fizične in okoljske značilnosti voda in kopne površine, sedanje razumevanje obnašanja dušikovih spojin v okolju (voda in tla) in nazadnje tudi sedanje razumevanje vpliva ukrepanja na podlagi člena 5.

53.      Najprej je treba opozoriti, da je Kraljevina Belgija priznala, da v Flamski regiji vode, (ki bi lahko bile) prizadete zaradi onesnaževanja, niso bile uradno opredeljene. To ima posledice, kar zadeva imenovanje iz člena 3(2) Direktive o nitratih. Imenovanje ranljivih območij je mogoče pravilno izvesti šele, ko je končana predhodna faza opredelitve. Zato Kraljevina Belgija ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, ni izpolnila obveznosti, ki zanjo izhajajo iz člena 3(1) Direktive o nitratih.

54.      Očitno je, da Kraljevina Belgija, ker je Flamska regija le delno imenovala ranljiva območja, ni ravnala v skladu z obveznostmi, ki izhajajo iz člena 3(2) Direktive o nitratih. Kot je bilo že pojasnjeno, so za uporabo Direktive o nitratih upoštevna izključno območja, ki so ranljiva, ker so površinske in podzemne vode onesnažene zaradi izpiranja nitratov. Čeprav drži, da so bila z dekretom o gnojilih imenovana območja, ranljiva zaradi drugih vzrokov, zlasti zaradi njihove vrednosti z ekološkega ali naravnega vidika, se pri tem imenovanju uporabljajo druga merila in ne tista iz člena 3 in Priloge I k Direktivi o nitratih. Zato to imenovanje ne izpolnjuje zahtev, postavljenih s to direktivo. Menim, da je utemeljitev belgijske vlade, da so bila ta območja med drugim imenovana ob upoštevanju ciljev, postavljenih z Direktivo o nitratih, nezadostna. O ukrepih, ki jih je treba sprejeti za zmanjšanje ranljivosti, se namreč odloča na podlagi vrste ranljivosti. Iz tega sledi, da se ni mogoče sklicevati na sodbo v zadevi Standley in drugi(16). Na podlagi te sodbe imajo države članice široko diskrecijsko pravico, kar zadeva uporabo meril iz zadevne Priloge I. Vendar pri imenovanju ranljivih območij kljub temu ne morejo prezreti teh meril.

55.      Kar zadeva razmejitev območij, ranljivih z vidika kakovosti vode, je treba opozoriti, da je s členom 15(6) dekreta o gnojilih omejena uporaba Direktive o nitratih. Na podlagi te določbe so v Flamski regiji imenovane tri kategorije ranljivih območij z vidika kakovosti vode:

(l)      območja vodnih zajetij in varstvena območja vrste I, II in III za podzemne vode, opredeljena na podlagi dekreta z dne 24. januarja 1984 o ukrepih na področju upravljanja s podzemnimi vodami;

(2)      ranljiva območja, ki jih je imenovala flamska vlada in glede katerih je treba okrepiti standarde v subhidrografskih bazenih površinskih voda, namenjenih za proizvodnjo pitne vode, razmejena pa so na podlagi zakona z dne 26. marca 1971 o varstvu površinskih voda pred onesnaževanjem;

(3)      območja, ki zajemajo tla, občutljiva za nitrate, in glede katerih je treba okrepiti standarde, kot jih je flamska vlada določila in razmejila na podlagi dekreta z dne 24. januarja 1984 o ukrepih na področju upravljanja s podzemnimi vodami.

56.      Območja, ki izpadejo iz teh kategorij, vendar se, kot je določeno v členu 3(2) Direktive o nitratih, vode z njih stekajo v vode, za katere je ugotovljeno, da so zasičene ali bi se lahko zasičile z dušikovimi spojinami, so izključena iz območja uporabe Direktive o nitratih. To je samo po sebi nezdružljivo s to direktivo. S takim ravnanjem belgijska vlada tudi presega diskrecijsko pravico, ki ji je dodeljena s to direktivo.

57.      Prav tako so utemeljeni tudi očitki Komisije glede Valonske regije. Ob izteku roka, ki ga je Komisija določila v obrazloženem mnenju, Kraljevina Belgija ni izpolnila obveznosti glede opredelitve vseh voda na podlagi člena 3(1) Direktive o nitratih in imenovanja ranljivih območij na podlagi člena 3(2) te direktive. Že iz odgovora Valonske regije na pisni opomin izhaja, da je bila v Pays de Herve že večkrat dosežena meja 50 mg NO₃/l in da le na redkih območjih ni bilo ugotovljeno tako preseganje. V občini Comines-Warneton so se rezultati meritev gibali med 63 in 92 mg NO₃/l in tudi v Condrozu so nekatere meritve presegle mejo 50 mg NO₃/l. V istem odgovoru je Valonska regija omenila tudi resno onesnaženje območja „med reko Sambre in reko Meuse“, na katerem so rezultati meritev presegli vrednost 50 mg NO₃/l. Z utemeljitvijo belgijske vlade, da študije glede zadevnih regij še niso bile končane, torej ni mogoče utemeljiti neupoštevanja obveznosti, ki izhajajo iz člena 3. Prav tako je sklicevanje belgijske vlade na člen 3(4) brez učinka, saj se ta določba nanaša na ponovni pregled seznama ranljivih območij in ne na prvo imenovanje teh območij.

58.      Nazadnje so utemeljeni tudi očitki Komisije glede dveh regij, v katerih niso bile opredeljene obalne in morske vode na podlagi člena 3(1) Direktive o nitratih niti niso bila imenovana ranljiva območja, ki izhajajo iz take opredelitve na podlagi člena 3(2) te direktive. Četrta uvodna izjava preambule k tej direktivi, v kateri je med razlogi za njeno sprejetje izrecno navedeno varstvo Severnega morja, je v nasprotju z razlago in uporabo zadevne direktive, pri kateri se ne upošteva prispevek voda, onesnaženih z nitrati iz kmetijskih dejavnosti, k evtrofikaciji Severnega morja.

59.      Iz tega sledi, da so očitki Komisije, ki sem jih preučil, utemeljeni.

D –    Pomanjkljiv kodeks dobre kmetijske prakse

Očitki zoper Flamsko regijo

60.      Komisija meni, da v kodeksu dobre kmetijske prakse, ki ga je izdelala Flamska regija, manjkajo naslednje štiri točke iz Priloge II k Direktivi o nitratih:

–        obdobja, ko je vnos gnojil v tla neprimeren;

–        pravila glede pogojev za vnos gnojil v tla na strmih pobočjih;

–        pravila glede pogojev za vnos gnojil v tla, ki so nasičena z vodo, poplavljena, zmrznjena ali pokrita s snegom, in

–        pogoji za vnos gnojil v tla blizu vodotokov.

61.      Belgijska vlada v odgovoru na tožbo omenja člen 17 dekreta o gnojilih in odloke za izvedbo tega dekreta, s katerimi je urejenih več vidikov, določenih z Direktivo o nitratih, kar zadeva kodeks dobre kmetijske prakse. Ta člen je bil v preteklosti večkrat spremenjen, flamski kmetje pa so bili o svojih obveznostih obveščeni z brošuro „Mestgids – Wegwijs in het Vlaamse beleid december 2000“ (Vodnik po gnojenju – usmeritve glede flamske politike, december 2000).

 Presoja

62.      Flamska regija je v odgovoru na obrazloženo mnenje, ki ga je predložila 19. februarja 1999, priznala, da teh štirih točk ni v njenem kodeksu dobre kmetijske prakse, in navedla, da bo ta vidik spremenjen v bližnji prihodnosti. Ker dekret o gnojilih, ki ga je belgijska vlada naknadno spremenila, ni bil sprejet pred iztekom roka, določenega v obrazloženem mnenju, ni treba preučiti, ali so z njim pravilno uporabljene obveznosti, ki izhajajo iz Priloge III k Direktivi o nitratih. Komisija je namreč ta očitek podala v okviru postopka 94/2239 in 23. novembra 1998 izdala obrazloženo mnenje, v katerem je to državo članico pozvala, naj sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev z njim, v roku dveh mesecev od njegove vročitve. Torej je bil dekret o gnojilih z dne 1. januarja 2000, kot je bil spremenjen, sprejet po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju.

63.      Zato je ta očitek Komisije utemeljen.

E –    Delovni programi

 Očitki zoper Flamsko regijo

64.      Komisija opozarja, da je v členu 5(1) Direktive o nitratih določeno, da morajo države članice v dveh letih po prvem imenovanju iz člena 3(2) te direktive izdelati delovne programe za ranljiva območja, ta pa je treba imenovati v dveh letih po notifikaciji zadevne direktive. Ker je bila ta notificirana 19. decembra 1991, bi bilo treba ranljiva območja imenovati najpozneje 20. decembra 1993, delovne programe pa bi bilo treba izdelati najpozneje do 20. decembra 1995.

65.      Komisija najprej opozarja na neutemeljeno nezdružljivost, ki izhaja iz dejstva, da se delovni programi, ki bi se morali na podlagi člena 5 Direktive o nitratih uporabljati na ranljivih območjih, uporabljajo le delno. Standard iz Priloge III, točka 2, k Direktivi o nitratih, na podlagi katerega količina živinskega gnojila, vnesenega v tla vsako leto, ne sme preseči 170 kilogramov dušika na hektar, se ne uporablja:

–        na ranljivih območjih v okviru kmetijskih območij ekološkega pomena (člena 15a in 14 dekreta o gnojilih, glej točko 14);

–        za podjetja na območjih, ranljivih zaradi naravnih bogastev, ki so izvzeta na podlagi člena 15b, odstavka 2(1) in (2) ter 3, dekreta o gnojilih (člen 15b(8) tega dekreta), in

–        na območjih, zasičenih s fosfati (člen 15c(1), drugi pododstavek, dekreta o gnojilih, glej točko 16).

66.      Nato Komisija belgijski vladi očita, da ukrepi, ki jih je predložila Flamska regija kot sestavni del svojega delovnega programa, ne vključujejo določbe, na podlagi katere bi bilo mogoče polno uporabiti člen 5(4) Direktive o nitratih. Z navedeno določbo je določeno, da morajo delovni programi vsebovati zlasti obvezne ukrepe iz Priloge III. Ti ukrepi vključujejo pravila v zvezi z:

(1)      obdobji, ko je vnos nekaterih vrst gnojil v tla prepovedan;

(2)      zmogljivostmi posod za skladiščenje živinskih gnojil; zmogljivost mora biti večja od [...]

67.      Poleg tega Komisija trdi, da niso bile izpolnjene določbe iz Priloge III, točka 1.3, k Direktivi o nitratih. Belgijska vlada pri sprejemanju ukrepov za omejitev vnosa gnojil v tla ni upoštevala preskrbe posevkov z dušikom iz tal. Iz znanstvene podlage predlaganih standardov, kakršno je predložila belgijska vlada, izhaja, da v teh standardih niso upoštevane dejanske zaloge dušika v zemlji.

68.      Nazadnje Komisija še trdi, da ni bilo upoštevano pravilo iz Priloge III, točka 2, v katerem je določeno, da je treba sprejeti ukrepe, s katerimi se za vsak kmetijski ali živinorejski obrat zagotovi, da količina živinskega gnojila, vnesenega v tla vsako leto, tudi prek živali samih, ne preseže 170 kilogramov dušika na hektar. To pravilo se namreč ne uporablja za ranljiva območja v okviru kmetijskih območij ekološkega pomena, za območja, ranljiva zaradi naravnih bogastev, in za območja, zasičena s fosfati.

69.      Belgijska vlada prvemu očitku Komisije nasprotuje s trditvijo, da izvedbeni ukrepi daleč presegajo ukrepe, določene s Prilogo III k Direktivi o nitratih, in sicer tudi, kar zadeva standard 170 kilogramov dušika na hektar. Dejstvo, da se standard 170 kilogramov dušika na hektar ne uporablja za podjetja na ranljivih „naravnih“ območjih, ki so izvzeta na podlagi člena 15b, odstavka 2(1) in (2) ter 3, dekreta o gnojilih, je brezpredmetna, ker na zadevnih območjih vsebnost nitratov ni presegla vrednosti 50 mg/l. Vsi drugi ukrepi, med katere spadata delovni program in kodeks dobre kmetijske prakse, zadostujejo za izpolnitev cilja Direktive o nitratih. Kar zadeva območja, zasičena s fosfati, se zanje prav tako uporabljajo ukrepi, ki daleč presegajo ukrepe v uporabi za območja, ki niso bila imenovana za ranljiva območja. Na teh območjih je uporaba gnojila omejena na 40 kilogramov fosforjevega pentoksida na hektar na leto.

70.      Belgijska vlada v odgovoru na tožbo glede drugega očitka priznava, da flamska zakonodaja ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, ni izpolnjevala zahtev iz Priloge III, točki 1.1 in 1.2, k Direktivi o nitratih.

71.      Belgijska vlada glede tretjega očitka poudarja, da se pri standardih rabe gnojil upoštevajo povprečne zaloge v zemlji, ki naj bi bile na vseh poljinah enake. S temi standardi, ki se uporabljajo v povezavi z vsebnostjo ostankov dušika ob koncu leta, je zagotovljeno, da bodo cilji zadevne direktive izpolnjeni.

 Očitki zoper Valonsko regijo

72.      Komisija meni, da je belgijska vlada kršila člen 5 Direktive o nitratih, ker bi morala Valonska regija, potem ko je na svojem ozemlju imenovala dve ranljivi območji, v predpisanem roku izdelati delovne programe, kar pa se ni zgodilo.

73.      Valonska regija je z ministrskima odlokoma z dne 28. julija 1994 za ranljivi območji imenovala Crétacé de Hesbaye in bruseljski peščeni vodonosnik. Zato bi morala najpozneje do 20. decembra 1995 izdelati delovne programe, kot je to določeno z Direktivo o nitratih. Ta obveznost je celo navedena v členu 3 zadevnih valonskih odlokov, na podlagi katerih sta bili imenovani obravnavani ranljivi območji. V tem členu je določeno, da mora pristojna uprava za imenovani ranljivi območji pripraviti delovne programe, ki morajo biti izdelani najpozneje do 20. decembra 1995 (datum, ko začnejo veljati). Vendar Valonska regija po imenovanju teh dveh ranljivih območij na svojem ozemlju ni izdelala delovnih programov.

74.      Belgijska vlada trdi, da je od leta 1996 naprej na lokalni ravni izdelala delovne programe za Crétacé de Hesbaye in bruseljski peščeni vodonosnik, da bi tako preprečila ali zmanjšala onesnaževanje, ki ga povzročajo nitrati iz kmetijskih virov; učinki zadevnih načrtov naj bi bili veliki.

75.      Komisija v repliki trdi, da je uporaba teh programov za kmete prostovoljna in da se ne uporabljajo za celotno ozemlje ranljivih območij.

76.      Komisija poleg tega belgijski vladi očita, da odlok valonske vlade z dne 10. oktobra 2002 o trajnostnem upravljanju z dušikom v kmetijstvu, ki ga je Valonska regija predložila kot delovni načrt, ne vsebuje določbe, na podlagi katere bi bila mogoča polna uporaba člena 5(4) Direktive o nitratih.

 Analiza

–       Dopustnost

77.      Očitek Komisije, ki se nanaša na odlok valonske vlade z dne 10. oktobra 2002 o trajnostnem upravljanju z dušikom v kmetijstvu, je treba šteti za neveljavnega, ker gre za razširitev predmeta spora, kot je bil opredeljen v obrazloženem mnenju.

78.      Ta očitek Komisije je torej nedopusten.

–       Vsebinska analiza

79.      Na podlagi člena 5 Direktive o nitratih morajo države članice izdelati delovne programe, da bi na ranljivih območjih, imenovanih v skladu s členom 3(2) in (4) te direktive, preprečile ali zmanjšale onesnaževanje, ki ga povzročajo nitrati iz kmetijskih virov.

80.      Država članica lahko izdela en sam delovni program za vsa ranljiva območja na svojem ozemlju ali različne delovne programe za različna ranljiva območja oziroma njihove dele na svojem ozemlju.

81.      Delovni programi se uporabijo v štirih letih po izdelavi in morajo vsebovati zlasti obvezne ukrepe, določene v Prilogi III k Direktivi o nitratih. Ti ukrepi morajo vključevati pravila, opredeljena v zadevni prilogi, ki se nanašajo na obdobja, ko je prepovedan vnos nekaterih gnojil v tla, zmogljivost posod za skladiščenje živinskih gnojil in omejitev vnosa gnojil v tla glede na značilnosti zadevnega ranljivega območja, ter s katerimi je za vsak kmetijski ali živinorejski obrat zagotovljeno, da količina živinskega gnojila, vnesenega v tla vsako leto, tudi prek živali samih, ne preseže natančno določene količine na hektar.

82.      Namen delovnih programov je zlasti zmanjšati vnos dušika v tla. S tem se zmanjša možnost, da bi dušikove spojine, ki jih poljščine niso posrkale, stekle skozi zemljo in končale v površinskih vodah, ki so že zasičene ali bi se lahko zasičile z njimi.

83.      Najprej je treba opozoriti, da je belgijska vlada glede Flamske regije priznala, da v flamskih predpisih ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, niso bile izpolnjene zahteve iz Priloge III, točki 1.1 in 1.2, k Direktivi o nitratih. Belgijska vlada je v svojih spisih prav tako priznala, da v zadevnih predpisih niso upoštevane dejanske, ampak povprečne zaloge. To je v nasprotju z zahtevo iz navedene Priloge III, točka 1.3.

84.      Drugi očitki Komisije zoper Flamsko regijo zadevajo nepopolno uporabo člena 5(4) Direktive o nitratih na ranljivih kmetijskih območjih ekološkega pomena, ranljivih „naravnih“ območjih in območjih, zasičenih s fosfati. Zdi se popolnoma očitno, da z ukrepi, ki jih navaja belgijska vlada, niso izpolnjene zahteve iz člena 5 Direktive o nitratih. Očitki Komisije glede delovnega programa se nanašajo na območja, ki nazadnje, kot se je izkazalo na obravnavi, sploh niso bila imenovana na podlagi Direktive o nitratih (glej točko 53). Torej je Flamska regija ranljiva območja imenovala na podlagi meril, ki se razlikujejo od meril iz člena 3 Direktive o nitratih, in se zanje uporabljajo merila, ki se razlikujejo od meril iz člena 5 te direktive. Poleg tega Flamska regija velikih delov svojega ozemlja neupravičeno sploh ni imenovala za ranljiva območja, kar pomeni, da se za ta območja ne uporablja noben delovni program. Zato menim, da Kraljevina Belgija ni izpolnila svojih obveznosti, ker Flamska regija ni sprejela zadostnih ukrepov, da bi v celoti in pravilno zaporedoma izvedla člena 3 in 5 Direktive o nitratih.

85.      Prav tako je utemeljen tudi očitek Komisije glede Valonske regije. Prostovoljnih programov, katerih pomen in uporaba se razlikujeta glede na posamezne regije ter jih ni mogoče šteti za organiziran in skladen sistem za doseganje posebnega cilja, ni mogoče opredeliti za „delovni program“ v smislu člena 5 zadevne direktive.

86.      Torej je treba šteti, da sta zadevna očitka glede kršitve člena 5 Direktive o nitratih prav tako utemeljena.

F –    Nepopolno poročilo

 Očitki zoper Flamsko regijo

87.      V členu 10 Direktive o nitratih je določeno, da države članice za obdobje štirih let po notifikaciji te direktive in za vsako nadaljnje štiriletno obdobje predložijo Komisiji poročilo z informacijami, opisanimi v Prilogi V k tej direktivi. Poročila je treba Komisiji predložiti v šestih mesecih po izteku obdobja, na katero se nanašajo.

88.      Komisija trdi, da poročilo, ki ga je predložila Kraljevina Belgija v imenu Flamske regije, ne izpolnjuje zahtev iz Priloge V k Direktivi, kar zadeva:

–        karto, ki prikazuje vode, določene skladno s členom 3(1) in Prilogo I k Direktivi, z navedbo meril iz Priloge I, ki so bila uporabljena za določitev, pri vsaki vodi;

–        povzetek rezultatov spremljanja stanja, dobljenih na podlagi člena 6 Direktive, skupaj z izjavo o razlogih za imenovanje vsakega ranljivega območja in za popravek ali dopolnitev k imenovanju ranljivih območij;

–        povzetek rezultatov programov spremljanja stanja, izvedenih na podlagi člena 5(6) Direktive;

–        domneve držav članic o verjetnem časovnem obdobju, v katerem se pričakuje, da se bodo vode, določene skladno s členom 3(1) Direktive, odzvale na ukrep iz delovnega programa, skupaj s stopnjo negotovosti teh domnev.

89.      Flamska regija v odgovoru na tožbo navaja, da je neposredno ranljive vode v Flandriji imenovala v skladu z merili iz Priloge I k Direktivi o nitratih. V odgovoru na obrazloženo mnenje je Flamska regija predložila karto, na kateri so prikazana ranljiva območja v Kraljevini Belgiji.

90.      V preostalem Kraljevina Belgija očitkov Komisije ne izpodbija.

Presoja

91.      Treba je opozoriti, da dokumenti, ki jih je Kraljevina Belgija glede Flamske regije predložila Komisiji 9. januarja 1997, ne vsebujejo karte, na kateri bi bile prikazane vode, opredeljene v skladu s členom 3(1) in s Prilogo I, kakor je določeno v Prilogi V, točka 2(a), k Direktivi o nitratih. Karta, na katero se sklicuje Flamska regija, spada v območje uporabe člena 10 v povezavi s Prilogo V, točka 2(b), k Direktivi o nitratih. Poleg tega manjkajo tudi dokumenti iz Priloge V, točki 3 in 4(d) in (e), k tej direktivi.

92.      Zato je treba ugotoviti, da Kraljevina Belgija, ker je Komisiji predložila nepopolno poročilo iz člena 10 Direktive o nitratih, ni izpolnila svojih obveznosti.

VII – Predlog

93.      Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj:

1)         glede Flamske regije ugotovi, da Kraljevina Belgija ni sprejela ustreznih ukrepov, da bi zagotovila popoln prenos in pravilno uporabo člena 3(1) in (2) ter členov 4, 5 in 10 Direktive Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov;

2)         glede Valonske regije ugotovi, da Kraljevina Belgija ni sprejela ustreznih ukrepov, da bi zagotovila popoln prenos in pravilno uporabo členov 3(1) in (2) ter 5 Direktive 91/676;

3)         v preostalem tožbo zavrže;

4)         Kraljevini Belgiji naloži plačilo stroškov.

---

1 – Jezik izvirnika: nizozemščina.

---

2  – UL L 375, str. 1.

---

3  – Moniteur belge z dne 28. februarja 1991.

---

4  – Dekret z dne 11. maja 1999 o spremembi dekreta o gnojilih in dekreta z dne 28. junija 1985 o ekološkem dovoljenju (Moniteur belge z dne 20. avgusta 1999).

---

5  – Odlok valonske vlade z dne 5. maja 1994 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (Moniteur belge z dne 28. junija 1994). 

---

6  – Odlok flamske vlade z dne 14. junija 2002 o preučitvi, ponovnem pregledu in dopolnitvi ranljivih vodnih območij na podlagi člena 15(3), (4) in (5) dekreta o gnojilih.

---

7 – Glej zlasti sodbe z dne 25. novembra 1998 v zadevi Komisija proti Španiji (C-214/96, Recueil, str. I-7661, točka 25); z dne 17. septembra 1996 v zadevi Komisija proti Italiji (C-289/94, Recueil, str. I-4405, točka 20) in z dne 11. junija 1998 v zadevi Komisija proti Grčiji (C-232/95 in C-233/95, Recueil, str. I-3343, točka 38).

---

8  – Sodba z dne 28. aprila 1993 v zadevi Komisija proti Italiji (C-306/91, Recueil, str. I-2133, točka 22).

---

9  – Sodba Sodišča z dne 10. aprila 2003 v zadevi Komisija proti Portugalski (C-392/99, Recueil, str. I-3373, točka 133).

---

10  – Glej zlasti sodbi Sodišča z dne 14. julija 1988 v zadevi Komisija proti Belgiji (298/86, Recueil, str. 4343, točka 10) in z dne 25. aprila 1996 v zadevi Komisija proti Luksemburgu (C-274/93, Recueil, str. I-2019, točka 11).

---

11  – Naveden v opombi 6.

---

12  – Naveden v opombi 6.

---

13  – Poročilo ERM za Evropsko komisijo (februar 2000) o ranljivih območjih v Belgiji.

---

14 – Glej zlasti sodbi z dne 25. maja 2000 v zadevi Komisija proti Grčiji (C-384/97, Recueil, str. I-3823, točka 35) in z dne 10. maja 2001 v zadevi Komisija proti Nizozemski (C-152/98, Recueil, str. I-3463, točka 21).

---

15 – Direktiva Sveta 75/440/EGS z dne 16. junija 1975 o zahtevah glede kakovosti površinske vode za odvzem pitne vode v državah članicah (UL L 194, str. 26).

---

16  – Sodba z dne 29. aprila 1999 (C-293/97, Recueil, str. I-2603, točka 39).