SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

L. A. GEELHOEDA,

predstavljeni 4. marca 2004(1)

Zadeva C-174/02

Streekgewest Westelijk Noord-Brabant

proti

Staatssecretaris van Financiën

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska))

„Razlaga zadnjega stavka člena 93(3) Pogodbe ES (postal zadnji stavek člena 88(3) ES) – Prepoved izvajanja načrtovanih ukrepov – Določitev oseb, ki se lahko sklicujejo na morebitno kršitev – Obseg prepovedi, če ima pomoč obliko oprostitve plačila davka – Učinki dokončne odločitve na predhodno pobrano dajatev“

Zadeva C-175/02

F. J. Pape

proti

Minister van Landbouw, Natuurbeheer in Visserij

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska))

„Razlaga zadnjega stavka člena 93(3) Pogodbe ES (postal zadnji stavek člena 88(3) ES) – Prepoved izvajanja načrtovanih ukrepov – Uvedba dajatve, katere izkupiček je deloma namenjen za financiranje pomoči – Določitev oseb, ki se lahko sklicujejo na prepoved – Določitev dela dajatve, za katerega velja prepoved izvajanja“

I –    Uvod

1.        V obeh zadevah je Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska) postavilo nekaj vprašanj, ki zadevajo razlago zadnjega stavka člena 88(3) ES.

2.        V zadevi C-174/02 gre za izravnalno dajatev za odpadke, katere izkupiček se steka v državno blagajno. Vendar je s to dajatvijo povezano tudi določeno število oprostitev plačila, ki imajo značaj pomoči. V zadevi C-175/02 gre prav tako za izravnalno dajatev, ki pa se v tem primeru nanaša na preveliko proizvodnjo gnojnice. Izkupiček od te dajatve se namenja izvajanju sklopa ukrepov, katerih namen je zmanjšanje regionalnih presežkov gnojnice. Eden od ukrepov vključuje pomoč za prevoz visokokakovostne gnojnice v regije, kjer je primanjkuje.

V obeh zadevah je osrednjega pomena vprašanje, ali res obstaja tako neposredna in nerazdružljiva zveza med dajatvijo in pomočjo, da tako za prvo kot drugo velja klavzula o zamrznitvi iz zadnjega stavka člena 88(3) ES(2). Na to vprašanje se navezuje vprašanje, ali je mogoče dajatve pobrati, preden Komisija razsodi, da je zadevna pomoč združljiva s skupnim trgom.

II – Dejanski in pravni okvir

A –    Zadeva C-174/02

3.        Streekgewest Westelijk Noord-Brabant (v nadaljevanju: Streekgewest) je organ s statusom pravne osebe, ki ga nadzira določeno število občin iz nizozemske regije Noord-Brabant, ki sodelujejo v njegovem okviru. Zadolžen je za zbiranje gospodinjskih odpadkov in njihov prevoz do predelovalnega obrata, ki je prav tako v njegovi pristojnosti. Ko so odpadki dostavljeni obdelovalnemu obratu, se v skladu s členom 18 Wet belastingen op milieugrondslag (zakon, ki uvaja dajatve za porabo, katerih namen je varstvo okolja; v nadaljevanju: WBM) plača dajatev.

4.        V obdobju med 1. in 31. januarjem 1995 je Streekgewest iz dajatev za odpadke plačal znesek v vrednosti 499.914 NLG. Vendar se je zoper ta znesek pritožil in zahteval povračilo, a je inšpektor za prispevke ta zahtevek zavrnil.

5.        V revizijskih postopkih, ki so sledili, se je Streekgewest skliceval na zadnji stavek člena 88(3) ES, saj je menil, da – ker je bila kršena klavzula o zamrznitvi iz zadevnega zadnjega stavka – v nobenem primeru ne dolguje dajatve, ki se obračunava na podlagi WBM. Ta namreč od januarja 1995 dalje predvideva nekaj oblik pomoči, ki so bile priglašene Komisiji, vendar jih ta do tega dne še ni odobrila.

6.        Pomoč, ki jo predvideva WBM, je bila uvedena, kot je opisano spodaj.

7.        Oprostitve plačila in pravila za vračilo, predvideni v prvotnem osnutku zakona o WBM, so bili priglašeni Komisiji in jih je ta odobrila z odločitvijo z dne 25. novembra 1992.(3)

8.        Ko je zadevni osnutek zakona preučil Parlament, so bile vanj vnesene določene spremembe, kar zadeva pomoči. Te spremembe so bile priglašene Komisiji, ki jih je odobrila 29. marca 1994.(4)

9.        Parlamentu je bil 13. oktobra 1994 predložen nov osnutek sprememb. Kar zadeva dajatev za odpadke, je ta osnutek predvideval povišanje njenega zneska z 28,50 NLG na 29,20 NLG na 1000 kg odpadkov ter možnost vračila te dajatve vsakomur, ki dostavi ostanke, nastale pri razbarvanju, za predelavo, in vsakomur, ki dostavi odpadke, nastale z recikliranjem plastičnih materialov, podjetju za predelavo odpadkov.

10.      Nizozemska vlada je te ukrepe, ki jih je opredelila kot „dodatna pojasnila“, Komisiji priglasila z dopisom z dne 27. oktobra 1994. Komisija ji je z dopisom z dne 25. novembra 1994 sporočila, da je priglasitev nepopolna, in od nje zahtevala predložitev dodatnih informacij. Nizozemska vlada je na to zahtevo odgovorila z dopisom (z dne 20. decembra 1994), v katerem je navedla, da sta bili medtem v osnutek zakona vključeni še dve novi obliki pomoči.(5) Parlament je končno različico WBM sprejel 21. decembra 1994, zakon pa je začel veljati 1. januarja 1995 (kot globalni zakon).

11.      Komisija je z dopisom z dne 25. januarja 1995 nizozemski vladi sporočila, da zakon vključuje nekaj oblik pomoči, o katerih se še ni izrekla, in da je treba zato te oblike pomoči obravnavati, kot da še niso bile priglašene. Z odločitvijo z dne 3. julija 1995 je razglasila, da je pomoč, ki jo predvideva WBM, združljiva s skupnim trgom.

B –    Zadeva C-175/02

12.      V zadevi C-175/02 gre za dajatev za presežke, ki je bila uvedena 1. maja 1987 na podlagi člena 13 Meststoffenwet (zakon, ki ureja področje gnojnice).

13.      Namen te dajatve je „boj zoper izdatke, povezane z:

a)      napravami za ,banke za gnojnico‘, kakor so predvidene v členu 9;

b)      podpornimi ukrepi, kakor so predvideni v členu 9(4);

c)      oblikovanjem infrastruktur za zagotovitev učinkovitega prevoza, odtekanja, obdelave ali predelave in tudi uničenja odvečne gnojnice;

d)      nadzorom nad uresničevanjem določb iz poglavij III in IV“.

14.      Člen 9(4) Meststoffenwet določa, da lahko „banka za gnojnico“ v skladu s pravili, ki jih je treba določiti z uredbo, ali na podlagi uredbe odredi prispevek za izdatke, povezane zlasti s prevozom živalskega gnojila, če oceni, da bo na ta način spodbudila učinkovito obdelavo in odstranitev v skladu s cilji tega zakona. V zvezi s tem je nizozemska vlada sprejela uredbo o „banki za gnojnico“, ki zadeva funkcijo vračila in sistem nagrajevanja kakovosti ter vključuje tudi pomoč pri prevozu visokokakovostne gnojnice na podlagi sistema nagrajevanja kakovosti (KPS).

15.      Nizozemska vlada je priglasila pomoč Komisiji z dopisoma z dne 26. julija 1988 in 16. januarja 1989. Komisija ji je z dopisom z dne 10. marca 1989 sporočila, da do konca leta 1989 ne bo predložila nikakršnega ugovora zoper to pomoč. Z novim dopisom je nato potrdila, da je pomoč mogoče šteti za združljivo s skupnim trgom od 1. januarja 1988 dalje.

16.      F. J. Pape upravlja perutninarsko podjetje. Leta 1988 je bilo na njegovi kmetiji proizvedene toliko gnojnice, da je moral plačati dajatev za presežek gnojnice. Zato mu je bila 31. marca 1989, torej potem ko je Komisija 10. marca 1989 poslala dopis, vročena odločba o odmeri dajatve. Pape trdi, da mu te dajatve ne bi bilo treba plačati, ker je člen 13 Meststoffenwet začel veljati (1. maja 1987) pred datumom, ko je Komisija poslala svoj dopis (10. marca 1989), in ker odmera dajatve zadeva obdobje (1988), preden je bil poslan dopis Komisije z dne 10. marca 1989. Meni, da je bila dajatev za presežke gnojnice, ki jo je moral plačati, namenjena financiranju pomoči, ki se ne sklada z zadnjim stavkom člena 88(3) ES.

III – Vprašanja za predhodno odločanje

A –    Zadeva C-174/02

17.      V zadevi C-174/02 so bila postavljena ta vprašanja za predhodno odločanje:

„1.      Ali se lahko na določbe zadnjega stavka člena 93(3) Pogodbe ES (postal zadnji stavek člena 88(3) ES) sklicuje samo stranka v postopku, ki jo je prizadelo izkrivljanje čezmejne konkurence kot posledica ukrepa pomoči?

2.      Ali je treba, če ukrep pomoči iz zadnjega stavka člena 93(3) Pogodbe ES (postal zadnji stavek člena 88(3) ES) vključuje oprostitev plačila dajatve (vključno z znižanjem dajatve ali davčno olajšavo), katere izkupiček se steka v državno blagajno, pri čemer ni predvideno, da se oprostitev plačila med postopkom priglasitve začasno ne izvaja, to dajatev že šteti za element tega ukrepa pomoči z obrazložitvijo, da je obračunavanje dajatve v breme tistih, ki niso upravičeni do oprostitve, sredstvo za doseganje ugodnega učinka in da se zato prepoved, predvidena v tej določbi, uporablja tudi za obračunavanje te dajatve, dokler se izvajanje tega ukrepa ne odobri na podlagi zadevne določbe?

3.      Če je odgovor na zgornje vprašanje nikalen: ali je treba, če moramo potegniti vzporednice, kot so opisane v zadnjem stavku točke 3.4.3^[(6)^], med povišanjem določene dajatve, katere izkupiček se steka v državno blagajno, in načrtovanim ukrepom pomoči v smislu zadnjega stavka člena 93(3) Pogodbe ES (postal zadnji stavek člena 88(3) ES), uvedbo tega povišanja šteti za izvajanje (ali začetek izvajanja) zadevnega ukrepa pomoči v smislu te določbe? Katere okoliščine so glede tega pomembne, če je odgovor na to vprašanje odvisen od intenzivnosti te zveze?

4.      Ali nima, če se prepoved izvajanja ukrepa pomoči nanaša tudi na dajatev, dokončna odločitev Komisije, o kateri ta razsodi, da je ukrep pomoči združljiv s skupnim trgom, učinka naknadnega pokritja nezakonitosti dajatve?

5.      Ali lahko, če se prepoved izvajanja ukrepa pomoči nanaša tudi na dajatev, oseba, ki je zavezanka za njeno plačilo, s sklicevanjem na neposredni učinek člena 93(3) Pogodbe ES nasprotuje dajatvi po sodni poti za znesek dajatve v celoti ali samo za del tega zneska?

6.      Ali v zadnjem primeru pravo Skupnosti določa kakršnekoli posebne obveznosti glede načina, kako je treba določiti del dajatve, za katerega velja prepoved iz zadnjega stavka člena 93(2) Pogodbe ES?“

B –    Zadeva C-175/02

18.      V zadevi C-175/02 so bila postavljena ta vprašanja za predhodno odločanje:

„1.      Ali se, dokler izvajanje ukrepov pomoči ni odobreno v skladu z zadnjim stavkom člena 93(3) Pogodbe ES (postal člen 88(3) ES), prepoved iz te določbe uporablja tudi za uvedbo dajatve, katere izkupiček je v skladu z zadevnim zakonom deloma namenjen financiranju zgoraj navedene pomoči, ne glede na obstoj morebitnih motenj v trgovini med državami članicami, ki bi jih bilo (deloma) mogoče pripisati dajatvi kot načinu financiranja ukrepa pomoči? Ali je odgovor na to vprašanje odvisen od intenzivnosti zveze med dajatvijo in financiranjem ukrepa pomoči, trenutka, ko se izkupiček od dajatve, namenjene financiranju, dejansko uporabi za ukrep pomoči oziroma morebitnih drugih okoliščin? Katere okoliščine se pri tem upoštevajo?

2.      Ali lahko, če prepoved izvajanja ukrepa pomoči zadeva tudi dajatev, namenjeno financiranju tega ukrepa, zavezanec za plačilo dajatve na podlagi neposrednega učinka člena 93(3) Pogodbe ES spodbija plačilo zneska v celoti ali samo za del te dajatve, ki bo verjetno ali je bil dejansko porabljen za financiranje ukrepa pomoči v obdobju, ko je ali je bilo izvajanje prepovedano na podlagi zgoraj navedene določbe?

3.      Ali pravo Skupnosti, če gre za dajatev, namenjeno financiranju, katere izkupiček se uporablja za različne namene, za katere obstajajo poleg zadevne dajatve še drugi viri financiranja, in za vse ne velja prepoved iz člena 93 Pogodbe ES, pri čemer nacionalni davčni predpisi ne predvidevajo nikakršnega razdelitvenega ključa, postavlja kakršnekoli posebne zahteve glede načina določanja, za kateri del dajatve velja prepoved iz zadnjega stavka člena 93(3) Pogodbe ES? Ali je treba v tem primeru del dajatve, namenjene financiranju ukrepa pomoči, za katerega velja člen 93 Pogodbe ES, določiti na podlagi ocene glede na datum odmere dajatve ali na podlagi naknadno zbranih podatkov glede celotnega izkupička od dajatve, namenjene financiranju, in izdatkov za različne namene?“

IV – Presoja

A –    Uvodne ugotovitve

19.      Iz vseh zgoraj navedenih dejstev izhaja, da se obe zadevi nanašata na državno pomoč v smislu člena 87(1) ES. V zadevi C-174/02 (Streekgewest) ima ta pomoč značaj posebne oprostitve plačila splošne dajatve za odpadke. V zadevi C‑175/02 (Pape) gre za pomoč pri prevozu gnojnice, ki se financira z izkupičkom od dajatve za presežke pri proizvodnji gnojnice.

20.      Po drugi strani so bili v obeh zadevah zakoni in pomoč, ki jo predvidevajo, priglašeni Komisiji, vendar so začeli veljati, še preden se je Komisija izrekla o njihovi združljivosti s skupnim trgom. Poleg tega imata zadevi še eno skupno točko: Komisija je v nadaljevanju v obeh primerih razsodila, da je pomoč združljiva s skupnim trgom.

21.      Tako Streekgewest kot Pape trdita, da jima ne bi bilo treba plačati dajatve za odpadke oziroma dajatve za presežke gnojnice. Pri tem se sklicujeta na zadnji stavek člena 88(3) ES. Menita namreč, da sta, ker Nizozemska kot država članica ni upoštevala obveznosti, ki izhajajo iz te določbe, kot zavezanca za plačilo dajatve zainteresirana za pravilno izvajanje te določbe in da na podlagi sodne prakse Sodišča(7) iz tega sledi, da jima je treba dajatev, ki sta jo plačala, povrniti.

22.      Vprašanja, ki jih je Hoge Raad postavilo v prvi oziroma drugi zadevi, sicer niso enaka, vendar imajo kljub temu skupni imenovalec, saj zadevajo tri vidike razlage zadnjega stavka člena 88(3) ES in njegove uporabe v nacionalnem pravnem redu.

23.      Predložitveno sodišče Sodišču postavlja vprašanja, ki v bistvu zadevajo:

1.     vidik financiranja pomoči. Gre predvsem za to, da se razjasni, ali in pod kakšnimi pogoji je treba obračunavanje dajatev šteti za dejanje izvajanja pomoči v smislu, da se za to dajatev v celoti ali deloma uporablja tudi klavzula o zamrznitvi iz zadnjega stavka člena 88(3) ES z vsemi posledicami, ki izhajajo iz nje;

2.     skupino oseb na nacionalni ravni, ki jih zadeva določba z neposrednim učinkom iz zadnjega stavka člena 88(3) ES;

3.     posledice poznejše odločitve Komisije, ki razsodi, da je pomoč združljiva s skupnim trgom, na predhodno nezakonito delovanje države članice.

24.      Preden se lotim obravnave postavljenih vprašanj, bi rad predstavil še spodaj navedena stališča.

25.      Stvarno-pravni interes spoštovanja člena 88(3) ES je preprečiti izkrivljanje konkurence z državnimi pomočmi, do katerega bi lahko prišlo zaradi enostranskega in predčasnega delovanja držav članic. Zato zadevna določba postavlja zahtevo po predhodni priglasitvi za države članice in odobritvi načrtovane pomoči ali načrtovanih sprememb pomoči s strani Komisije. Torej je dodeljena pomoč, ki ni bila predhodno priglašena ali je bila priglašena, vendar se Komisija o njej še ni izrekla, nezakonita.

26.      Zato je treba, če je ugotovljeno nezakonito delovanje države članice, izkrivljanje konkurence, ki ga je povzročila predčasna in nezakonita pomoč, razveljaviti ex tunc.

27.      V skladu z ustaljeno in še pred nedavnim potrjeno sodno prakso Sodišča(8) to velja, tudi če Komisija naknadno razsodi, da je pomoč združljiva s skupnim trgom. K temu vprašanju se bom vrnil v točkah od 57 do 59.

28.      V sklepnih predlogih v zadevi Gil Insurance in drugi(9) sem pojasnil, da Pogodba ES določa dve vrsti izkrivljanja konkurence, ki ju je treba jasno razločevati ratione materiae. Postopek iz členov 96 ES in 97 ES zadeva izkrivljanja, ki so posledica razlik med zakoni in drugimi predpisi v državah članicah, vključno z davčnimi ukrepi. Postopek iz členov od 87 ES do 89 ES zadeva izkrivljanja konkurence, ki so posledica pomoči, ki jo dodeljujejo države članice. Postopka se med seboj znatno razlikujeta, razlike pa med drugim zadevajo obveznosti držav članic in pristojnosti Komisije. To je še dodaten razlog, da se natančno opredeli območje uporabe teh postopkov.

29.      Opredelitev pristojnosti Skupnosti, ki jo določa Pogodba, kar zadeva pomoč in davčne ukrepe na nacionalni ravni, je ozka predvsem v primeru pomoči v obliki posebne oprostitve plačila splošnih ali sektorskih davkov in dajatev. Če Komisija ugotovi, da je treba to posebno oprostitev plačila splošnih ali sektorskih davkov šteti za pomoč, morajo njeni posegi za preprečitev izkrivljanja razmerij konkurence, ki jih ta povzroči na skupnem trgu, zadevati zlasti to posebno pomoč. Njeni posegi ne smejo vplivati na pristojnosti nacionalnega davčnega zakonodajalca. Komisija lahko uporabi svoje pristojnosti iz členov 87 ES in 88 ES, če in samo pod pogojem, da vsebina ali uporaba splošnih nacionalnih davčnih predpisov vsebuje posebne elemente državne pomoči, in tako ukrepa zoper te posebne elemente.

30.      Sodišče je v nekaterih svojih sodbah, med katerimi je tudi nekaj nedavnih(10), preučevalo zveze med davčnimi ali davkom podobnimi dajatvami na eni strani in posebno pomočjo na drugi. Za uporabo zadnjega stavka člena 88(3) ES se je posebej postavilo vprašanje, ali – in če je to potrebno, v katerih okoliščinah – nezakonitost predčasno dodeljene pomoči, ki krši to določbo, vpliva tudi na dajatve, s katerimi se ta pomoč financira. Z drugimi besedami: kakšne so lahko posledice uporabe členov 87 ES in 88 ES za pristojnosti nacionalnega zakonodajalca, kar zadeva davčne in davkom podobne dajatve?

31.      Da bi odgovoril na to vprašanje, bi rad najprej posplošil primere, ko se državna pomoč financira z davčnimi in davkom podobnimi dajatvami, ki že same po sebi niso skladne z drugimi določbami Pogodbe, na primer členoma 25 ES in 90 ES(11), saj pričujoči zadevi ne postavljata nobenega vprašanja, ki bi zadevalo zakonitost dajatev kot takih.

1. Zveza med davčno ali davku podobno dajatvijo in nezakonito državno pomočjo

32.      Primeri, ko je Sodišče priznalo, da obstaja takšna zveza med dajatvijo in pomočjo, ki se z njo financira, imajo te skupne značilnosti:

–        neposredna in nerazdružljiva zveza med dajatvijo in pomočjo, ki se z njo financira.

Ta zveza je vzajemna, kar pomeni, da ukinitev pomoči pomeni tudi (delno) odpravo dajatve, in obratno, odprava dajatve povzroči tudi ukinitev posebnega vira, iz katerega se financira pomoč;

–        dajatev bremeni zavezance za plačilo, ki so v gospodarskem ali konkurenčnem razmerju z upravičenci do pomoči. V teh primerih, ko mora vedno obstajati možnost, da se presodi kombinirani učinek dajatve in pomoči, presoje pomoči ni mogoče ločiti od posledic njenega načina financiranja, kar je Sodišče potrdilo v točki 49 zadeve Van Calster in drugi.(12) Mogoči sta namreč dve vrsti vpliva na gospodarski ali konkurenčni položaj zavezancev za plačilo dajatve v odnosu do upravičencev do pomoči. Ne le da zadevni zavezanci za plačilo dajatve ne prejemajo nikakršne pomoči, ampak morajo poleg tega tudi financirati pomoč, ki jo prejemajo njihovi konkurenti.

33.      Kaže, da gre v primerih, ko je Sodišče potrdilo obstoj take celostne zveze, v praksi nacionalnega upravljanja skoraj vedno za dajatve, namenjene financiranju zadevnega ukrepa, ki se pobirajo na ravni določenega sektorja ali podsektorja(13) in katerih izkupiček koristi določenim podjetjem, ki so upravičena do financiranja, oziroma posebnim dejavnostim znotraj teh sektorjev ali podsektorjev.

34.      Vprašanje, ali obstaja neposredna in nerazdružljiva zveza med dajatvijo in pomočjo, ki se s to dajatvijo financira, je treba preučiti za vsak primer posebej na podlagi besedila zadevnih predpisov, njihove splošne logike, praktične uporabe in gospodarskega okvira, v katerem se uporabljajo.

35.      Kazalce, ki kažejo na obstoj takšne zveze, je mogoče povzeti s temi merili:

–        v kolikšni meri se zadevna pomoč financira z izkupičkom od dajatve in je torej od njega odvisna;

–        v kolikšni meri je izkupiček od dajatve namenjen izključno financiranju posebne pomoči;

–        v kolikšni meri je na podlagi zadevnih določb zveza med izkupičkom od dajatve in njegovo dodelitvijo posebej za to pomoč obvezna;

–        v kolikšni meri in na kakšen način par „dajatev–pomoč“ vpliva na razmerja konkurence v sektorju ali podsektorju oziroma kategoriji zadevnih podjetij.

36.      Če se pomoč financira izključno z zadevno dajatvijo, če se ta dajatev namenja izključno za zadevno pomoč, če je zveza nujno posledica zadevnih predpisov in če ima kombinirani učinek dajatve in pomoči znatne posledice za razmerja konkurence v zadevnem sektorju, lahko brez nadaljnjega trdimo, da obstaja neposredna in nerazdružljiva zveza.

37.      Po drugi strani pa je takšna neposredna in nerazdružljiva zveza veliko manj očitna v primerih, ko je na tej točki izkupiček od dajatve podvržen presoji pristojnih nacionalnih organov, ko se pomoč le delno financira z dajatvijo, ko namen izkupička od dajatve ni samo pomoč in ko zadevna dajatev nima posebnega vpliva na sektor, ki je do pomoči upravičen.

38.      Pravkar povedano se sklada s sodbama v zgoraj navedenih zadevah Van Calster in drugi ter Enirisorse.

39.      V prvi zadevi je šlo za zakonski predpis, s katerim je bil ustanovljen poseben sklad za financiranje boja proti živinski kugi ter izboljšanje higiene, zdravja in kakovosti živali. Ta sklad se je napajal z obveznimi prispevki, ki so jih morali plačevati vsi udeleženci v proizvodni verigi, tj. rejci, prevozniki živali, podjetja za obdelavo in predelavo mesa ter trgovci in posredniki z mesom. Pomoč, namenjena financiranju ukrepov za zagotavljanje higiene in zdravja živali, je koristila predvsem rejcem kot osnovnim proizvajalcem.

40.      V zadevi Enirisorse je šlo za pristaniško pristojbino za nakladanje in razkladanje blaga. Izkupiček od te pristojbine se je sicer res stekal v državno blagajno, vendar je zadevna davčna določba hkrati tudi izrecno določala, da se dve tretjini izkupička od te pristojbine plačata določenemu podjetju, ki je bilo v gospodarskem in (morebitnem) konkurenčnem razmerju s podjetji, ki so morala pristojbino plačevati.

41.      V obeh omenjenih zadevah so v celoti (sodba Van Calster in drugi) ali v veliki meri (sodba Enirisorse) prisotni kazalci, opisani v točkah od 35 do 37, na podlagi katerih lahko sklepamo na obstoj neposredne in nerazdružljive zveze med dajatvijo in pomočjo, ki se s to dajatvijo financira. V teh primerih torej pravni učinki prava Skupnosti, povezani z neizpolnjevanjem zadnjega stavka člena 88(3) ES, zadevajo tudi dajatev, s katero se pomoč financira.

42.      Takšna neposredna in nerazdružljiva zveza med dajatvijo in njeno dodelitvijo za pomoč ne obstaja, če ima določena dajatev posebno namembnost, ki je ni mogoče opredeliti kot pomoč, kar na primer velja za dajatve, ki zadevajo razlitje onesnaženih voda in katerih namen je njihovo očiščenje, ali carine, namenjene izgradnji in vzdrževanju cest.

43.      To tudi ne velja, če se splošna ali sektorska dajatev steka v državno blagajno. V praksi gre za enostavne splošne ali sektorske dajatve oziroma za izravnalne splošne ali sektorske dajatve, ki se uporabljajo zlasti v okviru okoljske politike v obliki dajatev za emisije. Po zgledu predhodne kategorije posebnih dajatev, ki se uporabljajo za druge namene razen pomoči, se tudi za te ne uporabljata člena 87 ES in 88 ES.

44.      Če za davke in dajatve iz točk 42 in 43 veljajo posebne oprostitve ali znižanja v korist skupin zavezancev za njihovo plačilo, ki so posebej opredeljeni v okviru sektorja, podsektorja ali dejavnosti, se lahko te oprostitve ali znižanja dejansko štejejo za pomoč v smislu člena 87 ES. V primerih, navedenih v točki 42, gre lahko za oprostitve plačila dajatev, namenjenih za izvajanje določenih gospodarskih dejavnosti. Takšne oprostitve in znižanja so celo pogosti v primeru splošnejših in sektorskih dajatev, opredeljenih v točki 43.

45.      Vendar v nasprotju s tem, kar trdi Komisija v točkah od 40 do 42 svojih pisnih stališč v zadevi C-174/02, v teh primerih ne moremo govoriti o neposredni in nerazdružljivi zvezi med dajatvijo in dodelitvijo te dajatve za financiranje pomoči.

Lahko se sicer zgodi, da je znesek dajatve določen tudi z obsegom oprostitev, ki se uporabljajo, vendar ima nacionalni davčni zakonodajalec diskrecijsko pravico, da presodi o tem, če in v kolikšni meri to drži za zadevni primer. Poleg tega je, čeprav bi lahko dopustili, da obstaja vzročna zveza med zneskom dajatve in oprostitvami plačila, „financiranju“ oprostitve namenjen le del te dajatve.

Nasprotno pa lahko oprostitev, ki se uporablja kot pomoč, obstaja, ne da bi bila za njeno „financiranje“ potrebna višja stopnja dajatve, od katere predstavlja izjemo. In nenazadnje, v splošnem (pod)sektorski doseg dajatve ne sovpada z dosegom izjem od le-te: zato ne prihaja do dvojnega izkrivljanja razmerij konkurence, ki bi ga skupaj povzročili dajatev in pomoč.

46.      V obravnavanem primeru torej zveza med zadevnimi dajatvami in ugodnimi izjemami ne ustreza merilom, opredeljenim v točki 35, da bi priznali obstoj neposredne in nerazdružljive zveze med dajatvijo in pomočjo na tak način, da bi lahko vsaj približno trdili, da taka zveza dejansko obstaja.

47.      Kar zadeva uporabo zadnjega stavka člena 88(3) ES, ima zgoraj navedeno naslednje posledice:

(a)   če je treba priznati, da obstaja celostna zveza med dajatvijo in pomočjo, ki se s to dajatvijo financira, velja prepoved izvajanja za pomoč in za dajatev, ki omogoča njeno financiranje;

(b)   če takšne zveze med dajatvijo in pomočjo ni, se prepoved izvajanja omeji samo na pomoč.

48.      V primeru kršitve omenjene klavzule o zamrznitvi sta v prvem primeru nezakoniti predčasna uporaba tako dajatve kakor tudi pomoči. Prvo in tudi drugo je treba zato izničiti ex tunc.

V drugem primeru je nezakonita samo predčasna uporaba pomoči v obliki oprostitev plačila ali znižanja dajatev. V tem primeru morajo pristojni nacionalni organi z učinkom za nazaj izničiti samo ugodnosti, ki so jih bila deležna podjetja, upravičena do zadevne davčne olajšave. V njihovi pristojnosti je odločanje o tem, kako doseči ta rezultat.

49.      Opozoril bom še na naslednje, čeprav je to morda odveč.

50.      Vrsta uporabljenega mehanizma pomoči nima nikakršnega vpliva na dejstvo, da morajo države članice Komisiji poleg pomoči priglasiti tudi z njo povezane dajatve ali davke v vseh primerih, ko je mogoče državno pomoč utemeljiti z (ali v zvezi z) uporabo davčnih ali davkom podobnih dajatev. Tudi sama dajatev je namreč lahko nezdružljiva s pravom Skupnosti in je zato nezakonita tudi z njo povezana pomoč. Tudi če to ni tako, je treba, kakor je navedeno zgoraj, o pomoči vedno presojati z vidika sistema dajatev, na katerega se navezuje. Obveznost o priglasitvi, ki jo je Sodišče še nedavno tega opredelilo v točki 50 sodbe v zadevi Van Calster in drugi, ima torej širok doseg.

2. Skupina upravičencev

51.      Zadnji stavek člena 88(3) ES ima neposredni učinek.(14) Iz tega sledi, da se lahko stranke v postopku sklicujejo na to določbo in da jo mora nacionalni sodnik – po potrebi po uradni dolžnosti – upoštevati.(15)

52.      Vendar pa je dolžnost nacionalnega pravnega reda posamezne države članice, da določi pristojnega sodnika in opredeli postopkovna pravila za pravna sredstva v sodnem postopku, katerih namen je zaščititi interese, ki jih imajo lahko stranke v sodnem postopku, kar zadeva neposredni učinek prava Skupnosti, pri čemer je treba zagotoviti, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva, in da v nobenem primeru niso takšna, da bi bilo praktično onemogočeno uveljavljanje pravic, ki jih mora ščititi nacionalni sodnik.(16)

53.      V nekaj sodbah(17) je Sodišče podalo standardno ugotovitev, v skladu s katero morajo nacionalni sodni organi zaščititi pravice strank v sodnem postopku zoper morebitno neupoštevanje prepovedi izvajanja pomoči nacionalnih organov, pri čemer ima omenjena prepoved neposredni učinek in je določena z zadnjim stavkom člena 88(3) ES ter v skladu s katero morajo nacionalni organi, ko nacionalna sodišča ugotovijo takšno neupoštevanje, na katerega se lahko sklicujejo stranke v postopku, opredeliti vse posledice v skladu z nacionalnim pravom, tako glede veljavnosti akta za izvršitev zadevne pomoči kakor tudi glede vračila pomoči.

54.      Iz tega izhaja, da sodi določitev skupine zainteresiranih strank, ki se lahko sklicujejo na zadnji stavek člena 88(3) ES, na prvi stopnji sicer res v domeno nacionalnega prava, vendar pa se obseg te skupine opredeli tudi glede na posledice, ki jih pravo Skupnosti povezuje s kršitvijo zahteve, ki jo postavlja ta določba.

55.      Zato je treba, če želimo določiti tudi skupino zainteresiranih strank, opredeliti, ali posledice kršitve določbe iz zadnjega stavka člena 88(3) ES zadevajo tudi dajatev, s katero se je zadevna pomoč financirala.

3. Posledice poznejše odločitve Komisije

56.      Sodišče je v svoji sodni praksi jasno določilo mejo med različnimi dopolnjujočimi se nalogami Komisije in nacionalnega sodišča v okviru nadzora nad tem, ali države članice spoštujejo svoje obveznosti, ki izhajajo iz členov 87 ES in 88 ES.(18)

57.      Medtem ko mora Komisija preveriti, ali je načrtovana pomoč združljiva s skupnim trgom, intervencija nacionalnega sodišča temelji na neposrednem učinku zadnjega stavka člena 88(3) ES. Ta določba je temelj nadzora, ki mu je podvržena nacionalna pomoč.(19) V primeru kršitve te določbe je zadevna predčasna pomoč nezakonita, zato jo je treba izničiti ex tunc.

58.      Da bi zagotovili polni učinek zadnjega stavka člena 88(3) ES in interese strank v postopku, ki jih ta določba ščiti, njene kršitve ni mogoče pokriti za nazaj z odločitvijo Komisije, ki razsodi, da je zadevna pomoč združljiva s skupnim trgom.(20)

B –    Zadeva C-174/02

59.      Postopek v glavni stvari v tej zadevi se nanaša na predčasno uporabo nekaterih oprostitev plačila splošne izravnalne dajatve za odpadke. Izkupiček od te dajatve se steka v državno blagajno. Ne obstaja nikakršna neposredna in nerazdružljiva zveza med davkom in dodelitvijo posebej za to pomoč. Na vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, je treba odgovoriti v tem okviru.

60.      V točkah od 51 do 55 smo preučili prvo vprašanje, s katerim želi predložitveno sodišče vsebinsko razjasniti, katera skupina strank v postopku se lahko sklicuje na zadnji stavek člena 88(2) ES. Ali konkretneje glede na ozadje te zadeve: da bi zagotovili učinkovitost neposrednega učinka zadnjega stavka člena 88(3) ES, morajo biti do sklicevanja na to določbo upravičene vsaj zainteresirane stranke v smislu člena 88(2) ES. Gre za osebe, podjetja in združenja, na interese katerih lahko dodelitev pomoči vpliva. To pa v ničemer ne vpliva na dejstvo, da je mogoče skupino zainteresiranih strank v skladu z nacionalnim pravom, ki ureja to področje, opredeliti tudi širše.

61.      Če bi bilo treba dopustiti, da obstaja takšna celostna zveza med dajatvijo za odpadke in oprostitvami plačila te dajatve, da se zadnji stavek člena 88(3) ES ne nanaša samo na oprostitve kot pomoč, ampak tudi na samo dajatev – kar po mojem mnenju nikakor ne drži –, bi bilo treba za zainteresirane stranke v smislu člena 88(2) ES šteti tudi zavezance za plačilo zadevne dajatve.

62.      Z drugim vprašanjem želi predložitveno sodišče razjasniti, ali se v okoliščinah, na katerih temelji postopek v glavni stvari, prepoved iz zadnjega stavka člena 88(3) ES nanaša tudi na splošne davčne predpise, od katerih so kot izjema predvidene posebne oprostitve.

63.      Glede tega vprašanja se stališča Streekgewesta, Komisije in nizozemske vlade močno razlikujejo.

64.      Streekgewest meni, da posebna oprostitev plačila splošne dajatve že sama po sebi ustvarja neposredno in nerazdružljivo zvezo med dajatvijo in pomočjo, in sicer v tolikšni meri, da obstaja absolutna zveza med prvo in drugo. To bi pomenilo, da je zaradi predčasne in nezakonite uporabe oprostitev uporaba dajatve za odpadke v zadevnem obdobju v celoti nezakonita.

65.      Komisija priznava, da vsekakor obstaja celostna zveza med dajatvijo za odpadke in oprostitvijo plačila, saj je nizozemski zakonodajalec zaradi uvedbe oprostitev plačila znesek dajatve z 28,50 NLG povišal na 29,20 NLG na 1000 kg odpadkov. V tem primeru govori o „komunikacijskih posodah“. Po njenem mnenju bi lahko zaradi predčasne uporabe oprostitev plačila postala uporaba dajatve za odpadke protipravna, saj je bil znesek zvišan za 0,70 NLG.

66.      Nizozemska vlada spodbija obstoj kakršnekoli celostne zveze med dajatvijo in oprostitvami plačila na splošno ter zlasti med oprostitvami in povišanjem zneska dajatve za 0,70 NLG. Na podlagi tega sklepa, da predčasna uporaba oprostitve ne more vplivati na zakonitost dajatve v zadevnem obdobju.

67.      V točkah od 43 do 46 sem že predstavil razloge, zaradi katerih ne moremo trditi, da obstaja med splošno dajatvijo in posebnimi oprostitvami plačila neposredna in nerazdružljiva zveza, na podlagi katere bi lahko sklepali, da med njima obstaja nerazdružljiva zveza.

68.      Res je sicer, da je obstoj splošne dajatve, kakršna je dajatev za odpadke, logični pogoj za to, da lahko to dajatev spremljajo posebne oprostitve plačila, ki jih je mogoče označiti za pomoč. Vendar pa kljub temu ne moremo trditi, da obstaja neposredna in nerazdružljiva zveza med izkupičkom od splošne dajatve in „financiranjem“ oprostitev plačila s tem izkupičkom. Taka zveza ne obstaja niti med povišanjem zneska za 0,70 NLG in financiranjem izgube prihodkov v državni blagajni zaradi oprostitev – ki, kot dodelitev, v skladu z opredelitvijo ni državna pomoč. O vprašanju, ali in v kolikšni meri je treba primanjkljaj prihodkov zaradi posebnih oprostitev plačila splošnih dajatev izravnati, prosto presoja pristojni nacionalni davčni zakonodajalec. Če ta oceni, da je izravnava zaželena, se lahko nato v ta namen poviša splošna stopnja obdavčitve, ki se uporablja za posamezne davčne zavezance.

69.      Kot sem pojasnil že v točki 50, se obveznost o priglasitvi iz člena 88(3) ES nanaša na pomoč in na način njenega financiranja. Kar zadeva pomoč v obliki posebnih oprostitev plačila splošnih dajatev, to pomeni, da je treba priglasiti tudi te dajatve. Ta zahteva naj bi Komisiji omogočila upoštevanje vseh dejanskih in pravnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na odločitev, ali gre v zadevnem primeru za prepovedano državno pomoč ali ne.

70.      Obveznost o priglasitvi ne preprečuje, da bi države članice uporabljale zadevno splošno dajatev, vendar morajo v same predpise vključiti izrecni pridržek glede uporabe oprostitve, dokler se Komisija ne izreče o tem. Na podlagi določbe iz zadnjega stavka člena 88(3) ES ni mogoče spodbijati pristojnosti držav članic, kar zadeva izvajanje splošnih davčnih predpisov. Zadnji se namreč v skladu z opredelitvijo ne morejo šteti za pomoč.

71.      Vendar pa velja, da če želi država članica izvajati splošne davčne predpise brez izrecnega pridržka, kar zadeva posebne oprostitve plačila, ki jih ti predvidevajo, uporaba teh oprostitev krši klavzulo o zamrznitvi iz zadnjega stavka člena 88(3) ES. To nezakonitost je treba zato odpraviti z učinkom za nazaj, da se dobljeni rezultat stvarno ujema s položajem, kakršen bi bil, če bi se splošna dajatev obračunavala brez zadevnih posebnih oprostitev plačila.

72.      Popravki morajo torej zadevati oprostitev in ne dajatev kot tako. V svojih pisnih stališčih je Komisija opozorila na težave, povezane z dejstvom, da je lahko načelo pravne varnosti, ki igra na področju davčnega prava izjemno pomembno vlogo, v nasprotju s tem, da se v nacionalnem pravnem redu davki in druge dajatve pobirajo z učinkom za nazaj. Glede tega je opisala nekaj možnosti, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za rešitev nastalega položaja. Med omenjenimi možnostmi je tudi t. i. „obratna“ rešitev, to je znižanje zneska splošne dajatve na raven oprostitve plačila.

73.      Na tem mestu opozarjam, da mora v skladu s pravom Skupnosti v primeru kršitve pravnega pravila iz zadnjega stavka člena 88(3) ES zadevna država članica posledice kršitve odpraviti z učinkom za nazaj. Glede tega mora nacionalno sodišče določiti način, kako priti do tega rezultata.

74.      Na podlagi zgoraj navedenega je mogoče podati te sklepe:

–        pomoč v obliki posebnih oprostitev plačila splošnih davkov ali splošnih dajatev je treba priglasiti skupaj s splošnimi davčnimi predpisi, katerih del je;

–        države članice so pristojne za uporabo zadevnega davka ali splošne dajatve, vendar morajo v same predpise vključiti izrecni pridržek glede uporabe oprostitev plačila, ki jih ti predvidevajo, dokler se Komisija ne izreče o tem;

–        če se oprostitve plačila splošnega davka ali splošne dajatve uporabijo, preden Komisija razsodi, ali so združljive s skupnim trgom, se s tem krši določba iz zadnjega stavka člena 88(3) ES;

–        to kršitev je treba odpraviti z učinkom za nazaj, tako da se dobljeni rezultat stvarno ujema s položajem, kakršen bi bil, če bi se zadevni splošni predpisi izvajali brez oprostitev plačila;

–        nacionalno sodišče mora opredeliti pravila za zagotovitev tega rezultata.

75.      Če se zadevna splošna dajatev uporablja pred razsodbo Komisije glede z njo povezanih oprostitev, želi predložitveno sodišče nadalje razjasniti še, ali je treba ob predpostavki, da obstaja zveza med (majhnim) povišanjem splošne dajatve (za 0,70 NLG) in posebnimi oprostitvami plačila te dajatve, uvedbo tega povišanja šteti za izvajanje zadevne pomoči (ali začetek njenega izvajanja).

76.      Na podlagi zgoraj navedenega (v točkah od 43 do 47) je treba na to vprašanje odgovoriti nikalno:

–        ne moremo trditi, da obstaja kakršnakoli neposredna in nerazdružljiva zveza med splošno dajatvijo in financiranjem posebnih oprostitev plačila te dajatve;

–        če se izkupiček od splošne dajatve steka v državno blagajno, mora nacionalni zakonodajalec opredeliti, ali želi izravnati primanjkljaj davčnih prihodkov zaradi oprostitev plačila in – če je to potrebno – v skladu s kakšnimi pravili.

Ker ne obstaja neposredna in nerazdružljiva zveza med (majhnim) povišanjem splošne dajatve in oprostitvami plačila le-te, se uvedba tega povišanja ne sme šteti za izvajanje zadevne pomoči (ali za začetek njenega izvajanja).

77.      Četrto vprašanje zadeva posledice poznejše odločitve o odobritvi. Na to vprašanje sem odgovoril že v točkah od 56 do 58: poznejša odločitev Komisije, ki razsodi, da je priglašena pomoč združljiva s skupnim trgom, ne more odpraviti nezakonitosti izvajanja pomoči, ki je v nasprotju z zadnjim stavkom člena 88(3) ES.

78.      Peto in šesto vprašanje izhajata iz predpostavke, da tudi za splošno dajatev v celoti ali deloma velja prepoved izvajanja iz zadnjega stavka člena 88(3) ES. Iz odgovorov na drugo in tretje vprašanje je razvidno, da to ne drži. Omenjeni vprašanji sta torej hipotetični, zato nanju ni treba odgovoriti.

C –    Zadeva C-175/02

79.      S prvim vprašanjem želi predložitveno sodišče vsebinsko razjasniti, ali se prepoved iz zadnjega stavka člena 88(3) ES razen za pomoč uporablja tudi za uvedbo dajatve, katere izkupiček je deloma namenjen financiranju te pomoči. Če je odgovor odvisen od intenzivnosti zveze med dajatvijo, dodeljeno za financiranje pomoči, in pomočjo oziroma od drugih okoliščin, želi predložitveno sodišče razjasniti, katere okoliščine so glede tega pomembne.

80.      Odgovor na to vprašanje je treba izpeljati iz pojasnil, navedenih v točkah od 32 do 48:

–        če obstaja neposredna in nerazdružljiva zveza med dajatvijo in pomočjo, ker se izkupiček od prve namenja za financiranje druge, velja prepoved izvajanja iz zadnjega stavka člena 88(3) ES za pomoč in tudi za dajatev;

–        ali obstaja neposredna in nerazdružljiva zveza med dajatvijo in pomočjo pokažejo naslednja merila:

a.      v kolikšni meri se zadevna pomoč financira z izkupičkom od dajatve;

b.      v kolikšni meri se izkupiček od dajatve namenja posebej financiranju pomoči;

c.      v kolikšni meri je na podlagi zadevnih predpisov zveza med izkupičkom od dajatve in njegovo dodelitvijo posebej za pomoč obvezna;

d.      v kolikšni meri in na kakšen način par „dajatev–pomoč“ vpliva na razmerja konkurence v zadevnem (pod)sektorju oziroma zadevni kategoriji podjetij.

81.      Predložitveno sodišče mora na podlagi pravnega in dejanskega okvira postopka v glavni stvari določiti, ali lahko v skladu z zgoraj opredeljenimi merili obstaja takšna neposredna in nerazdružljiva zveza, da se lahko klavzula o zamrznitvi iz zadnjega stavka člena 88(3) ES razen za pomoč uporablja tudi za dajatev, s katero se pomoč financira.

82.      Kot postransko opombo navajam še, da v okviru dejanskega in pravnega okvira postopka v glavni stvari ni mogoče govoriti o resnični neposredni in nerazdružljivi zvezi. Namreč:

–        dajatev, ki se uporablja za financiranje pomoči, t. i. dajatev za presežke, ima izravnalni učinek, saj je njen namen tudi omejevanje prevelike proizvodnje gnojnice zavezancev za njeno plačilo. Iz tega sledi, da v resnici ni mogoče trditi, da obstaja obvezna zveza med dajatvijo in pomočjo, ki se financira z izkupičkom od le-te. Ta pomoč bi se morala namreč v tem primeru financirati z dajatvijo, katere izkupiček bo po vsej verjetnosti degresiven(21);

–        ugotovljeno je bilo, da se izkupiček od dajatve uporablja za različne vrste pomoči, med katerimi je pomoč za prevoz gnojnice navedena le kot primer;

–        diskrecijska presoja o porazdelitvi delov izkupička od dajatve za različne namene, zlasti za pomoč, ki jo obravnavamo na tem mestu, je prepuščena pristojnim upravnim organom.

83.      Drugo vprašanje zadeva položaj – ki je predpostavljen, vendar se mi ne zdi dopusten –, v skladu s katerim naj bi prepoved iz zadnjega stavka člena 88(3) ES razen na pomoč vplivala tudi na dajatev. Posledično neposredni učinek te določbe zavezancem za plačilo te dajatve zagotavlja možnost, da sprožijo sodni postopek zoper obveznost njenega plačila. Predložitveno sodišče na to navezuje vprašanje, ali lahko zainteresirane stranke zato sprožijo sodni postopek za povrnitev celotnega zneska dajatve, ki jim je bil zaračunan, ali samo dela te dajatve, ki se namenja za pomoč, in v obdobju, ko se je ta obračunaval predčasno.

84.      Odgovor na to vprašanje je prav tako mogoče izpeljati iz točk od 32 do 48. Če je namreč treba na osnovi dejanskega in pravnega okvira priznati, da obstaja neposredna in nerazdružljiva zveza med dajatvijo in pomočjo, je zaradi nezakonitosti uporabe pomoči nezakonita tudi dajatev v celoti. Iz tega sledi, da lahko, če je ugotovljena taka zveza med dajatvijo in pomočjo, zainteresirane stranke spodbijajo plačilo celotnega zneska dajatve, ki so jo morale plačati.

85.      Vendar iz mojega odgovora na prvo vprašanje sledi, da je v primerih, ko se za pomoč namenja le del izkupička od dajatve in ko je ta dodelitev odvisna od presoje pristojnega upravnega organa, težko trditi, da dejansko obstaja neposredna in nerazdružljiva zveza med dajatvijo in pomočjo.

86.      Iz odgovora na drugo vprašanje, podanega v točki 84, izhaja še, da položaj, opisan v tretjem vprašanju – torej prepoved pobiranja dela dajatve –, ni mogoč. Če namreč obstaja neposredna in nerazdružljiva zveza med dajatvijo in pomočjo, te zveze niti deloma ni mogoče uvesti.

V –    Predlog

87.      Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja Hoge Raad der Nederlanden odgovori tako:

V zadevi C-174/02

Prvo vprašanje

–        Da bi zagotovili učinkovitost neposrednega učinka zadnjega stavka člena 88(3) ES, morajo biti do sklicevanja na to določbo upravičene vsaj zainteresirane stranke v smislu člena 88(2) ES.

–        Če je treba priznati, da obstaja takšna celostna zveza med dajatvijo za odpadke in oprostitvami plačila te dajatve, da se zadnji stavek člena 88(3) ES ne nanaša samo na te oprostitve plačila, ampak tudi na samo dajatev, je treba za zainteresirane stranke v smislu člena 88(2) ES šteti tudi zavezance za plačilo zadevne dajatve.

Drugo vprašanje

–        Pomoč v obliki posebnih oprostitev plačila splošnih davkov ali splošnih dajatev je treba priglasiti hkrati s splošno dajatvijo ali splošnimi davčnimi predpisi, katerih del je.

–        Države članice so pristojne za to, da po priglasitvi uporabljajo splošne davke ali dajatve, vendar morajo v same predpise vključiti izrecni pridržek glede uporabe oprostitev plačila, ki jih ti predvidevajo, dokler se Komisija ne izreče o tem.

–        Če se oprostitve plačila splošnega davka ali splošne dajatve začnejo uporabljati, preden Komisija razsodi, ali so združljive s skupnim trgom, se s tem krši določba iz zadnjega stavka člena 88(3) ES.

–        To kršitev (v tem primeru je to predčasna uporaba oprostitev) je treba odpraviti z učinkom za nazaj, in sicer tako da se dobljeni rezultat stvarno ujema s položajem, kakršen bi bil, če bi bila zadevna splošna dajatev uvedena brez oprostitev plačila.

–        Naloga nacionalnega sodišča je določiti, kako naj se to doseže.

Tretje vprašanje

–        Ne moremo trditi, da obstaja kakršnakoli neposredna in nerazdružljiva zveza med splošno dajatvijo in financiranjem oprostitev plačila te dajatve.

–        Če se izkupiček od splošne dajatve steka v državno blagajno, mora nacionalni zakonodajalec odločiti, ali želi izravnati primanjkljaj davčnih prihodkov zaradi oprostitev plačila in – če je to potrebno – na kakšen način.

–        Ker ne moremo trditi, da obstaja kakršnakoli neposredna in nerazdružljiva zveza med (majhnim) povišanjem splošne dajatve in oprostitvami plačila, se uvedba tega povišanja ne sme šteti za izvajanje zadevne pomoči (ali za začetek njenega izvajanja).

Četrto vprašanje

–        Poznejša odločitev Komisije, ki razsodi, da je priglašena pomoč združljiva s skupnim trgom, ne odpravi nezakonitosti izvajanja te pomoči, ki je v nasprotju z zadnjim stavkom člena 88(3) ES.

Peto in šesto vprašanje

–        Glede na predlagana odgovora na drugo in tretje vprašanje sta ti vprašanji zgolj hipotetični. Zato nanju ni treba odgovoriti.

V zadevi C-175/02

Prvo vprašanje

–        Če obstaja neposredna in nerazdružljiva zveza med dajatvijo in pomočjo, ker se izkupiček od prve namenja za financiranje druge, velja prepoved izvajanja iz zadnjega stavka člena 88(3) ES za pomoč in tudi za dajatev.

–        Ali obstaja neposredna in nerazdružljiva zveza med dajatvijo in pomočjo, pokažejo naslednja merila:

a.      v kolikšni meri se zadevna pomoč financira z izkupičkom od dajatve;

b.      v kolikšni meri se izkupiček od dajatve namenja posebej za financiranje pomoči;

c.      v kolikšni meri je na podlagi zadevnih predpisov zveza med izkupičkom od dajatve in njegovo dodelitvijo posebej za pomoč obvezna;

d.      v kolikšni meri in na kakšen način par „dajatev–pomoč“ vpliva na razmerja konkurence v zadevnem (pod)sektorju ali zadevni kategoriji podjetij.

–        Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju teh meril odločiti, ali obstaja neposredna in nerazdružljiva zveza med dajatvijo in pomočjo, ki se s to dajatvijo financira.

Drugo vprašanje

–        Če je po presoji na podlagi meril, navedenih v odgovoru na prvo vprašanje, treba priznati obstoj neposredne in nerazdružljive zveze med dajatvijo in pomočjo, ki se z njo financira, lahko zainteresirane stranke sprožijo sodni postopek za povračilo celotnega zneska, ki so ga morale plačati.

Tretje vprašanje

–        Iz odgovora na drugo vprašanje izhaja, da se predpostavka, na kateri temelji to vprašanje, ne more uresničiti. Če ne obstaja nerazdružljiva zveza med dajatvijo in pomočjo, za dajatev ne velja prepoved izvajanja iz zadnjega stavka člena 88(3) ES. Če taka zveza obstaja, se dajatev niti deloma ne sme pobirati.

---

1 – Jezik izvirnika: nizozemščina.

---

2–      Obe zadevi sta bili predloženi, preden je bilo uvedeno novo številčenje členov v Pogodbi ES. Predložitveno sodišče se v svojih vprašanjih zato še vedno sklicuje na člena 92 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 87 ES) in 93 Pogodbe ES (postal člen 88 ES). Zaradi lažje berljivosti se v teh sklepnih predlogih uporablja novo številčenje.

---

3– UL 1993, C 83, str. 3.

---

4– UL 1994, C 153, str. 20.

---

5– Gre za drugo dajatev, ki jo ureja isti zakon, tj. dajatev za podzemne vode, ne pa za dajatev za odpadke, ki je obravnavana v tem primeru, in za začasno oprostitev plačila dajatve za odpadke, povezane z blatom, pridobljenim pri poglabljanju dna rečnih strug, jezer in morja, ki ga je mogoče očistiti.

---

6–      Zadevni zadnji stavek predložitvenega sklepa se glasi: „Vendar pa je gotovo, da majhen del dajatve za odpadke (0,70 NLG na tono odpadkov) služi za izravnavo učinkov predpisov o vračilih iz točke 3.1.3 („Dodatna pojasnila“), ki so bili uvedeni z zakonom o spremembah […].“ Dodatna pojasnila iz predložitvenega sklepa so „[…] vračilo dajatve za odpadke vsakomur, ki dostavi ostanke, nastale pri razbarvanju, z namenom predelave, in vsakomur, ki dostavi odpadke, nastale z recikliranjem plastičnih materialov“.

---

7– Sklicujeta se zlasti na sodbi z dne 21. novembra 1991 v zadevi Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in Syndicat national des négociants et transformateurs de saumon (C-354/90, Recueil, str. I-5505) in z dne 16. decembra 1992 v zadevi Lornoy in drugi (C-17/91, Recueil, str. I-6523). V nacionalnem postopku se je Streekgewest skliceval tudi na sodbo z dne 2. julija 1974 v zadevi Italija proti Komisiji (173/73, Recueil, str. 709).

---

8– V opombi 7 navedena sodba Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in Syndicat national des négociants et transformateurs de saumon in sodba z dne 21. oktobra 2003 v zadevi Van Calster in drugi (C-261/01 in C-262/01, Recueil, I-12249).

---

9– Sklepni predlogi, predstavljeni 18. septembra 2003 (C-308/01, še nerešen primer, točke od 68 do 77).

---

10– V opombi 8 navedena sodba Van Calster in drugi in sodba z dne 27. novembra 2003 v zadevi Enirisorse (od C-34/01 do C-38/01, Recueil, str. I-14243). Za prejšnjo sodno prakso glej zlasti sodbo z dne 19. junija 1973 v zadevi Capolongo (77/72, Recueil, str. 611); v opombi 7 navedeno sodbo Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in Syndicat national des négociants et transformateurs de saumon, ter sodbe z dne 11. marca 1992 v zadevi Compagnie commerciale de l’Ouest in drugi (od C-78/90 do C-83/90, Recueil, str. I‑1847); z dne 16. decembra 1992 v zadevi Demoor in drugi (C-144/91 in C-145/91, Recueil, str. I-6613) in z dne 27. oktobra 1993 v zadevi Scharbatke (C-72/92, Recueil, I-5509).

---

11– Tudi na tem področju je sodna praksa Sodišča zelo bogata. V zvezi s tem glej zlasti v opombi 10 navedeno sodbo Capolongo in Scharbatke in v opombi 7 navedeno sodbo Lornoy in drugi ter sodbi z dne 22. marca 1977 v zadevi Steinike & Weinlig (78/76, Recueil, str. 595) in z dne 23. aprila 2002 v zadevi Nygård (C-234/99, Recueil, str. I-3657).

---

12– Sodba, navedena v opombi 8. Za prejšnjo sodno prakso glej zlasti sodbo z dne 25. junija 1970 v zadevi Francija proti Komisiji (47/69, Recueil, str. 487).

---

13– Glej sodbe, navedene v opombi 11.

---

14– Sodbi z dne 15. julija 1964 v zadevi Costa (6/64, Recueil, str. 1141) in z dne 11. decembra 1973 v zadevi Lorenz (120/73, Recueil, str. 1471) ter številne poznejše sodbe.

---

15– Sodbi z dne 5. februarja 1963 v zadevi Van Gend & Loos (26/62, Recueil, str. 1) in z dne 9. marca 1978 v zadevi Simmenthal (106/77, Recueil, str. 629).

---

16– Ustaljena sodna praksa od sodb z dne 16. decembra 1976 v zadevi Rewe (33/76, Recueil, str. 1989) in v zadevi Comet (45/76, Recueil, str. 2043) dalje, ki sta bili še nedavno tega potrjeni v sodbi z dne 10. aprila 2003 v zadevi Steffensen (C-276/01, Recueil, str. I-3735, točka 60 in naslednje).

---

17– Nazadnje v opombi 10 navedena sodba Enirisorse.

---

18– Glej zlasti sodbi z dne 14. februarja 1990 v zadevi Francija proti Komisiji (C-301/87, Recueil, str. I-307) in Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in Syndicat national des négociants et transformateurs de saumon (navedena v opombi 7).

---

19– Glej zlasti sodbi z dne 9. oktobra 1984 v zadevi Heineken Brouwerijen (91/83 in 127/83, Recueil, str. 3435) in z dne 22. junija 2000 v zadevi Francija proti Komisiji (C-332/98, Recueil, str. I-4833).

---

20– Glej zlasti sodbo Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in Syndicat national des négociants et transformateurs de saumon (navedena v opombi 7), ki je bila nedavno tega še potrjena s sodbo Van Calster in drugi (navedena v opombi 8, točka 63).

---

21– Če dajatev doseže tako zastavljeni cilj, se proizvodnja gnojnice in s tem tudi izkupiček od same dajatve zmanjšata.