SODBA SODIŠČA

z dne 26. novembra 2002(*)

„Prosto gibanje oseb – Omejitve – Javni red – Prisilni omejevalni ukrepi, ki omejujejo na del nacionalnega ozemlja pravico do prebivanja državljana druge države članice “

V zadevi C-100/01,

katere predmet je predlog Conseil d'État (Francija), naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena člena 234 ES v postopku v glavni stvari, ki poteka med

ministrom za notranje zadeve

in

Aitorjem Oteiza Olazabalom,

sprejme predhodno odločbo o razlagi členov 6, 8a in 48 Pogodbe ES (po spremembi postali členi 12 ES, 18 ES in 39 ES) in Direktive Sveta 64/221/EGS z dne 25. februarja 1964, o usklajevanju posebnih ukrepov, ki zadevajo gibanje in prebivanje tujih državljanov, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo ali zdravjem prebivalstva (UL 1964, 56, str. 850),

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, J. P. Puissochet, M. Wathelet in R. Schintgen, predsedniki senatov, C. Gulmann, D. A. O. Edward, A. La Pergola, P. Jann (poročevalec) in V. Skouris, sodnika, F. Macken in N. Colneric, sodnici, S. von Bahr in J. N. Cunha Rodrigues, sodnika,

generalni pravobranilec: A. Tizzano,

sodna tajnica: M.-F. Contet, administratorka,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za A. Oteiza Olazabal D. Rouget, odvetnik,

–        za francosko vlado R. Abraham, G. de Bergues in C. Chevallier, zastopniki,

–        za špansko vlado Abogacía del Estado,

–        za itailjansko vlado U. Leanza, zastopnik, ob sodelovanju F. Quadri, avvocato dello Stato,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti D. Martin in C. O'Reilly, zastopnika,

na podlagi poročila za obravnavo,

po predstavitvi ustnih stališč A. Oteize Olazabala, ki ga zastopa D. Rouget, francoske vlade, ki ga zastopata R. Abraham in C. Bergeot, zastopnika, belgijske vlade, ki jo zastopa A. Snoecx, zastopnica, španske vlade, ki jo zastopa Abogacía del Estado, in Komisije, ki jo zastopata D. Martin in C. O'Reilly, na obravnavi 15. januarja 2002,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 25. aprila 2002

izreka naslednjo

Sodbo

1        Z odločbo z dne 29. decembra 2000, ki je prispela na Sodišče 28. februarja 2001, je Conseil d'État postavilo na podlagi člena 234 ES vprašanje za predhodno odločanje o razlagi členov 6, 8a in 48 Pogodbe ES (po spremembi postali členi 12 ES, 18 ES in 39 ES) in Direktive Sveta 64/221/EGS z dne 25. februarja 1964 o usklajevanju posebnih ukrepov, ki zadevajo gibanje in prebivanje tujih državljanov, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo ali zdravjem prebivalstva (UL 1964, 56, str. 850).

2        To vprašanje je bilo postavljeno v sporu med francoskim ministrom za notranje zadeve in A. Oteizo Olazabalom, španskim državljanom, glede zakonitosti ukrepov, ki omejujejo njegovo pravico do prebivanja na delu francoskega ozemlja.

 Pravni okvir

 Pravo Skupnosti

3        Člen 6, prvi odstavek, Pogodbe predvideva:

„Kjer se uporablja ta pogodba in ne da bi to vplivalo na njene posebne določbe, je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.“

4        Člen 8a(1) Pogodbe določa:

„Vsak državljan Unije ima pravico prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s to pogodbo in ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev.“

5        V skladu s členom 48 Pogodbe velja:

„1. V Skupnosti se zagotovi prosto gibanje delavcev, najkasneje po izteku prehodnega obdobja.

2. Prosto gibanje vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji.

3. Ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem, zajema pravico:

(a)      sprejeti ponujeno delovno mesto;

(b)      se v ta namen na območju držav članic prosto gibati;

(c)      bivati v državi članici zaradi zaposlitve skladno z določbami zakonov ali drugih predpisov, ki urejajo zaposlovanje državljanov te države;

[…]“

6        Člen 2(1) Direktive 64/221 predvideva:

„Ta direktiva se nanaša na vse ukrepe v zvezi z vstopom na ozemlje, z izdajo ali podaljšanjem dovoljenja za prebivanje ali z izstopom z ozemlja, ki jih sprejmejo države članice zaradi javnega reda, javne varnosti ali zaščite zdravja prebivalstva.“

7        Člen 3(1) in (2) Direktive 64/221 določa:

„1.       Ukrepi, utemeljeni z javnim redom ali javno varnostjo, so odvisni izključno od osebnega vedenja prizadete osebe.

2.       Za sprejem takih ukrepov ne zadoščajo sami po sebi prejšnji primeri kaznovanosti za kazniva ravnanja.“

8        V skladu s členom 6(1)(a) Direktive Sveta 68/360/EGS z dne 15. oktobra 1968 o odpravi omejitev gibanja in prebivanja v Skupnosti za delavce držav članic in za njihove družine (UL L 257, str. 139) mora biti dovoljenje za prebivanje delavca migranta „veljavno na celotnem ozemlju države članice, ki ga je izdala“.

9        Člen 10 Direktive 68/360 določa:

„Države članice morajo spoštovati določbe te direktive, razen če je to utemeljeno z javnim redom, varnostjo ali zdravjem ljudi.“

 Nacionalno pravo

10      Člen 2 dekreta št. 46-448 z dne 18. marca 1946 za prenos členov 8 in 36 sklepa z dne 2. novembra 1945 glede pogojev vstopa in prebivanja tujcev v Francijo, kot je bil spremenjen z dekretom št. 93-1285 z dne 6. decembra 1993 (JORF z dne 8. decembra 1993, str. 17045, v nadaljevanju: dekret št. 46-448), določa:

„Ob upoštevanju določb člena 1 lahko tujci prebivajo in se prosto gibajo na francoskem ozemlju.

Minister za notranje zadeve lahko kljub temu z odlokom določi okrožja, v katerih se tujci od objave tega odloka ne morejo stalno naseliti brez predhodne odobritve prefekta želenega kraja.

Dovoljenja za prebivanje tujcev, ki stalno prebivajo v teh okrožjih, imajo poseben zaznamek, na podlagi katerega so veljavna za to okrožje.

Kadar je nad tujcem, ki nima ‚dovoljenja za prebivanje‘, zaradi njegovega vedenja ali preteklosti potreben poseben nadzor, mu lahko minister za notranje zadeve prepove prebivanje v enem ali več okrožjih. Prefekt lahko v istih okoliščinah omeji ozemeljsko veljavnost dovoljenja za prebivanje ali listine zadevne osebe na okrožje ali v njegovi notranjosti na enega ali več okrajev po svoji izbiri. Glede odločitve ministra za notranje zadeve in decentralizacijo ali prefekta se naredi zaznamek na dovoljenju za prebivanje zadevne osebe.

Tujci, omenjeni v zgornjem odstavku, ne smejo zapustiti območja veljavnosti svojega dovoljenja za prebivanje brez prepustnice, ki jo izda policijski komisar ali, če ga ni, gendarmerie (orožniška postaja) kraja, v katerem prebivajo.

Tujec, ki se bo stalno naselil ali bo prebival na ozemlju okraja v nasprotju z določbami tega člena, bo kaznovan za prekršek pete kategorije.“

 Spor o glavni stvari

11      Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in iz spisa izhaja, da je A. Oteiza Olazabal, španski državljan baskovskega porekla, zapustil Španijo julija 1986 in odšel v Francijo, kjer je zaprosil za status begunca, ki mu je bil zavrnjen.

12      A. Oteiza Olazabal je bil 23. aprila 1988 zaslišan na francoskem ozemlju v okviru postopka v zvezi z ugrabitvijo industrijalca v Bilbau (Španija), za kar je prevzela odgovornost ETA. Tribunal de grande instance Paris (Francija), ki je odločilo v kazenskih zadevah, ga je 8. julija 1991 obsodilo na 18 mesecev zaporne kazni, od tega 8 mesecev pogojno, in na štiriletno prepoved prebivanja zaradi ustanovitve kriminalne združbe, ki ima za cilj rušenje javnega reda z izsiljevanjem ali zastraševanjem.

13      Opirajoč se na svoj status državljana Skupnosti, je A. Oteiza Olazabal zaprosil za „dovoljenje za prebivanje“. Francoski upravni organi so sicer zavrnili njegovo prošnjo, vendar pa so mu izdali začasno dovoljenje za prebivanje. Sicer pa je bil zoper njega sprejet ukrep posebnega nadzora v skladu s členom 2 dekreta št. 46‑448, ki določa prepoved prebivanja v devetih okrožjih. Ta ukrep je prenehal veljati julija 1995.

14      A. Oteiza Olazabal, ki je do tedaj prebival v okrožju Hauts-de-Seine (regija Ile-de-France), se je leta 1996 odločil, da se bo nastanil v okrožju Pyrénées-Atlantiques (regija Aquitaine), ki meji na Španijo, natančneje na avtonomno skupnost dežele Baskov.

15      Na podlagi poročil policije, v katerih je poudarjeno, da je A. Oteiza Olazabal obdržal stike z ETO, je minister za notranje zadeve odločil z odlokom z dne 21. marca 1996, sprejetim na podlagi člena 2 dekreta št. 46-448, da mu prepove prebivanje v 31 okrožjih, da bi ga oddaljil od španske meje. Z odlokom z dne 25. junija 1996 mu je prefekt Hauts-de-Seine prepovedal zapustiti to okrožje brez dovoljenja.

16      A. Oteiza Olazabal je vložil pri Tribunal administratif Paris (Francija) ničnostno tožbo zoper ta dva odloka, s katero je uspel in ju je to sodišče razglasilo za nična s sodbo z dne 7. julija 1997. To sodbo je potrdilo Cour administrative d'appel Paris (Francija) s sodbo z dne 18. februarja 1999.

17      Ti sodišči sta menili, da določbe členov 6, 8a in 48 Pogodbe in določbe Direktive 64/221, kot jih je razložilo Sodišče v sodbi z dne 28. oktobra 1975 v zadevi Rutili (36/75, Recueil, str. 1219), pomenijo oviro za sprejetje takih ukrepov zoper A. Oteizo Olazabala.

18      Minister za notranje zadeve se je pri Conseil d'État pritožil zoper sodbo Cour administrative d'appel.

19      Conseil d'État je najprej menilo, da če člen 8a Pogodbe priznava vsem državljanom Unije pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, jo priznava ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s to pogodbo in ukrepi, ki so bili sprejeti za njeno uveljavitev. Poleg tega velja prepoved vsakršne diskriminacije glede na državljanstvo, ki je predvidena v členu 6 Pogodbe, le tam, kjer se uporablja ta pogodba in ne da bi to vplivalo na njene posebne določbe. Poleg tega, člen 48 Pogodbe, s tem ko določa v odstavku 1, da se v Skupnosti zagotovi prosto gibanje delavcev, in dalje v odstavku 3, da ta svoboščina zajema pravico sprejeti ponujeno delovno mesto in se v ta namen na območju držav članic prosto gibati, izrecno napotuje na omejitve, utemeljene z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem.

20      Conseil d'État se je še poudarilo, da na podlagi sodne prakse Sodišča izjema, vsebovana v členu 48(3) Pogodbe, omogoča državam članicam, da sprejmejo zoper državljane drugih držav članic iz razlogov javnega reda ukrepe prepovedi vstopa na nacionalno ozemlje ali odstranitve z njega, ki jih ne bi mogli uporabili za svoje državljane.

21      Nenazadnje je ugotovilo, da načelo sorazmernosti zahteva, da so ukrepi, sprejeti za ohranitev javnega reda, sorazmerni s ciljem, ki ga hočejo doseči, in da ne prekoračijo tega, kar je nujno potrebno za dosego cilja. V tem smislu je poudarilo, da je bil ukrep omejitve ozemeljske veljavnosti dovoljenja za prebivanje manj strog kot pa izgon.

22      Conseil d'État se je ob upoštevanju teh ugotovitev, ko se je spraševalo o veljavnosti ukrepa na podlagi prava Skupnosti, ki omejuje pravico do prebivanja državljana druge države članice na delu nacionalnega ozemlja, odločilo, da prekine odločajne in Sodišču v predhodno odločanje predloži to vprašanje:

Ali določbe členov 6, 8a in 48 Rimske pogodbe, ki so po spremembi postali členi 12 [ES], 18 [ES] in 39 [ES] in, načelo sorazmernosti, ki se uporabi v pravu Skupnosti, kot tudi določbe sekundarne zakonodaje, sprejete za zagotovitev izvedbe Pogodbe ter zlasti Direktiva 64/221/EGS z dne 25. februarja 1964, preprečujejo, da bi država članica lahko izrekla zoper državljana druge države članice na podlagi določb Pogodbe prisilni omejevalni ukrep glede prebivanja – pod sodnim nadzorom njegove zakonitosti – tega državljana na delu nacionalnega ozemlja, ko razlogi javnega reda pomenijo oviro za njegovo prebivanje na preostalem ozemlju, kjer je v takih okoliščinah edini restriktivni ukrep zoper tega državljana, ki bi lahko bil zakonito izrečen skladno z nacionalnim pravom, ukrep prepovedi prebivanja na celotnem ozemlju?

 Vprašanje za predhodno odločanje

23      Najprej je treba določiti določbe Pogodbe, ki se uporabijo v takem postopku, kot je postopek v glavni stvari. V tem smislu izhaja iz stališč, predložnih Sodišču, da je bil A. Oteiza Olazabal ves čas postopka v glavni stvari zaposlen v Franciji.

24      V teh okoliščinah se zdi, da zadeva spada pod člen 48 Pogodbe.

25      Zato člena 6 Pogodbe ni treba razlagati. Ta določba o splošnem načelu o prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo, se uporabi samostojno le v tistih primerih v pravu Skupnosti, kadar Pogodba ne predvideva posebnih določb o prepovedi diskriminacije (glej zlasti sodbo z dne 25. junija 1997 v zadevi Mora Romero, C-131/96, Recueil, str. I-3659, točka 10).

26      Prav tako je treba opozoriti, da ima člen 8a Pogodbe, ki na splošno opredeljuje pravico vsakega državljana Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, posebno določbo v členu 48 Pogodbe glede prostega gibanja delavcev. Torej, če postopek v glavni stvari spada pod zadnjo določbo, ni treba odločiti o razlagi člena 8a Pogodbe (v zvezi s svobodo ustanavljanja glej sodbo z dne 29. februarja 1996 v zadevi Skandi in Chryssanthakopoulos, C-193/94, Recueil, str. I-929, točka 22).

27      Člen 48 Pogodbe zagotavlja zlasti državljanom ene države članice pravico do prebivanja na ozemlju druge države članice z namenom, da se tam zaposlijo. Vendar pa se lahko na podlagi odstavka 3 ta pravica omeji iz razlogov javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja.

28      V zgoraj navedeni zadevi Rutili, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, je bilo Sodišču postavljeno vprašanje razlage izraza „omejitve, utemeljene z javnim redom“, in to je podalo več razlag.

29      Na vprašanja za predhodno odločanje je najprej odgovorilo, da izraz „ob upoštevanju omejitev, utemeljenih z javnim redom“ v členu 48 Pogodbe ne zadeva samo zakonskih in podzakonskih določb, ki jih je vsaka država članica sprejela za omejitev na svojem ozemlju, prostega gibanja in prebivanja državljanov drugih držav članic, ampak tudi individualne odločbe, izdane za izvedbo takšnih zakonskih ali podzakonskih določb.

30      Drugič, presodilo je, da je za utemeljitev ukrepov za varovanje javnega reda treba upoštevati vsa pravila prava Skupnosti, katerih predmet je, po eni strani, omejiti diskrecijsko presojo držav članic v tej zadevi in, po drugi strani, zagotoviti varovanje pravic oseb, podvrženih prisilnim ukrepom.

31      Sodišče je dodalo, da takšne omejitve in garancije izhajajo zlasti iz obveznosti, ki so vsiljene državam članicam, da sprejete ukrepe utemeljijo izključno na osebnem vedenju zadevnih oseb, da se vzdržijo vseh ukrepov, ki se ne bi uporabili zaradi javnega reda ali bi ogrozili izvajanje sindikalnih pravic, da takoj sporočijo vsem osebam, ki jih zadevajo prisilni ukrepi – razen v primerih, ko bi to bilo v nasprotju z razlogi varnosti države – razloge, na podlagi katerih je odločitev sprejeta, in da jim zagotovijo učinkovito uporabo pravnih sredstev.

32      Sodišče je zlasti razsodilo, da lahko ena država članica izreče prisilne ukrepe, ki omejujejo pravico prebivanja na del nacionalnega ozemlja, zoper državljane drugih držav članic na podlagi določb Pogodbe le v primerih in pod pogoji, ko se takšni ukrepi lahko uporabijo za državljane te države članice.

33      Da bi predložitveneo sodišče v tej zadevi prejelo koristen odgovor, je treba ta zadnji odgovor, ki je bistven za postopek v glavni stvari, postaviti v svoj kontekst.

34      Glede tega je treba spomniti, da se zgoraj navedena zadeva Rutili nanaša na položaj italijanskega državljana, ki je od rojstva živel v Franciji, zoper katerega so bili v tej državi članici uvedeni prisilni ukrepi omejevanja pravice prebivanja zaradi njegovih političnih in sindikalnih aktivnosti. Očitale so se mu določene politične aktivnosti med zakonodajnimi volitvami marca 1967 in dogodki med majem in junijem 1968 ter njegova udeležba pri demonstracijah med spominsko svečanostjo 14. julija 1968.

35      Tožena stranka v postopku v glavni stvari pa je bila, nasprotno, v Franciji obsojena na osemnajst mesecev zaporne kazni in na štiriletno prepoved prebivanja zaradi ustanovitve kriminalne združbe, ki ima za cilj zrušenje javnega reda z izsiljevanjem ali zastraševanjem. Iz spisa izhaja, da so bili prisilni omejevalni ukrepi, ki so bili izrečeni zoper njo in katerih zakonitost je predmet postopka v glavni stvari, pogojeni z njeno pripadnostjo oboroženi in organizirani skupini, katere aktivnost pomeni grožnjo za javni red na francoskem ozemlju. Preprečitev take aktivnosti se sicer lahko šteje, da spada k vzdrževanju javnega reda.

36      Poleg tega je treba pripomniti, da je v zgoraj navedeni sodbi Rutili predložitveno sodišče imelo pomisleke, ali je konkreten položaj, kot je položaj g. Rutili, ki je izvajal sindikalne pravice, dovolil sprejetje ukrepa za zavarovanje javnega reda. V tej zadevi pa, nasprotno, predložitveno sodišče izhaja iz predpostavke, da so razlogi javnega reda ovira za prebivanje delavca migranta v postopku v glavni stvari na delu ozemlja in da bi v odsotnosti možnosti odreditve ukrepa prepovedi prebivanja na tem delu ozemlja lahko upravičili ukrep prepovedi prebivanja na celotnem ozemlju.

37      V teh pogojih je treba preučiti, ali člen 48 Pogodbe nasprotuje temu, da ena država članica izreče zoper delavca migranta, ki je državljan druge države članice, prisilne omejevalne ukrepe glede prebivanja tega delavca na delu nacionalnega ozemlja.

38      Kot je pravilno poudaril generalni pravobranilec v odstavku 29 sklepnih predlogov, iz dikcije člena 48(3) Pogodbe ne izhaja, da bi omejitve prostega gibanja delavcev, utemeljene z javnim redom, morale imeti vedno isti ozemeljski obseg kot pravice, podeljene s to določbo. Sekundarna zakonodaja ne nasprotuje tej razlagi. Dejansko, če člen 6(1)(a) Direktive 68/360 zahteva, da je dovoljenje za prebivanje veljavno za celotno ozemlje države članice, ki ga je izdala, člen 10 iste direktive dovoljuje izjemo od te določbe, zlasti iz razlogov javnega reda.

39      Spomniti je treba, da izjema, predvidena v členu 48(3) Pogodbe, daje državam članicam pravico, da ob dejanski in dovolj hudi grožnji zoper temeljni interes družbe omejijo prosto gibanje delavcev (glej v tem smislu sodbi z dne 27. oktobra 1977 v zadevi Bouchereau, 30/77, Recueil, str. 1999, točka 35, in z dne 5. februarja 1991 v zadevi Roux, C-363/89, Recueil, str. I-273, točka 30).

40      Sodišče je že večkrat razsodilo, da izjeme, vključene v člen 48 Pogodbe ES in člen 56 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 46 ES), dopuščajo državam članicam, da sprejmejo glede državljanov drugih držav članic, zlasti iz razlogov javnega reda, ukrepe, ki jih ne bi uporabili za svoje državljane, v tem smislu, da jih ne morejo odstraniti z nacionalnega ozemlja ali jim prepovedati vstopa (glej sodbe z dne 4. decembra 1974 v zadevi Van Duyn, 41/74, Recueil, str. 1337, točki 22 in 23; z dne 18. maja 1982 v zadevi Adoui in Cornuaille, 115/81 in 116/81, Recueil, str. 1665, točka 7; z dne 17. junija 1997 v zadevi Shingara in Radiom, C-65/95 in C-111/95, Recueil, str. I-3343, točka 28, in z dne 19. januarja 1999 v zadevi Calfa, C-348/96, Recueil, str. I-11, točka 20).

41      V položajih, v katerih bi se za državljane drugih držav članic lahko uporabili ukrepi odstranitve ali prepovedi prebivanja, se tudi zanje lahko uporabijo manj strogi ukrepi, sestavljeni iz delnih omejitev njihove pravice do prebivanja, utemeljenih z razlogi javnega reda, ne da bi zadevna država članica morala uporabiti enake ukrepe za svoje državljane.

42      Vendar je treba spomniti, da država članica ne more na podlagi izjeme v zvezi z javnim redom, vsebovane v členih 48 in 56 Pogodbe, sprejeti ukrepov zoper državljana druge države članice zaradi vedenja, ki pri državljanih prve države nima za posledico prisilnih ukrepov ali drugih dejanskih in učinkovitih ukrepov, namenjenih za njegovo zatrtje (glej v tem smislu zgoraj navedeno zadevo Abdoui in Cornuaille, točka 9).

43      Prav tako je treba spomniti, da je ukrep, ki omejuje eno izmed temeljnih pravic zagotovljenih s Pogodbo lahko utemeljen samo, če spoštuje načelo sorazmernosti. V tem oziru mora biti ukrep primeren za dosego cilja, ki ga zasleduje in da ne gre čez to, kar je potrebno za to, da se doseže (sodba z dne 30. novembra 1995 v zadevi Gebhard, C-55/94, Recueil, str. I-4165, točka 37).

44      V preostalem je pomembno poudariti, da morajo nacionalna sodišča preveriti, ali se sprejeti ukrepi v teh primerih dejansko nanašajo na osebno vedenje, ki pomeni dejansko in dovolj hudo grožnjo za javni red ali javno varnost, in ali spoštujejo načelo sorazmernosti.

45      Potemtakem je na vprašanje za predhodno odločanje treba odgovoriti tako, da niti člen 48 Pogodbe ES niti določbe sekundarne zakonodaje za izvajanje prostega gibanja delavcev ne nasprotujejo temu, da ena država članica izreče zoper delavca migranta, ki je državljan druge države članice, prisilne omejevalne ukrepe glede prebivanja tega delavca na delu nacionalnega ozemlja pod pogojem,

–        da to upravičujejo razlogi javnega reda ali javne varnosti, temelječi na njegovem osebnem vedenju,

–        da, če take možnosti ni, ti razlogi zaradi svoje resnosti lahko pripeljejo do ukrepa prepovedi prebivanja ali odstranitve s celotnega ozemlja

–        in da ima vedenje, ki ga zadevna država članica hoče preprečiti, za njene državljane za posledico prisilne ukrepe ali druge dejanske in učinkovite ukrepe, namenjene za njegovo zatrtje.

 Stroški

46      Stroški francoske, belgijske, španske in italijanske vlade ter Komisije, ki so Sodišču predložile svoja stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanje, ki ga je Conseil d'État postavilo z odločbo z dne 29. decembra 2000, razsodilo:

Niti člen 48 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 39 ES) niti določbe sekundarne zakonodaje za izvajanje prostega pretoka delavcev ne nasprotujejo temu, da ena država članica izreče zoper delavca migranta, ki je državljan druge države članice, prisilne omejevalne ukrepe glede prebivanja tega delavca na delu nacionalnega ozemlja pod pogojem,

–        da to upravičujejo razlogi javnega reda ali javne varnosti, temelječi na njegovem osebnem vedenju,

–        da, če take možnosti ni, ti razlogi zaradi svoje resnosti lahko pripeljejo do ukrepa prepovedi prebivanja ali odstranitve s celotnega ozemlja

–        in da ima vedenje, ki ga zadevna država članica hoče preprečiti, za njene državljane za posledico prisilne ukrepe ali druge dejanske in učinkovite ukrepe, namenjene za njegovo zatrtje.

Rodríguez Iglesias

Puissochet

Wathelet

Schintgen

Gulmann

Edward

La Pergola

Jann

Skouris

Macken

Colneric

von Bahr

Cunha Rodrigues

Razglašeno na javni obravnavi v Luksemburgu, 26. novembra 2002.

Sodni tajnik

Predsednik

R. Grass

G. C. Rodríguez Iglesias

---

* Jezik postopka: francoščina.