1

Leta 1969 je družba ameriškega prava Scott Paper Company kupila družbo francoskega prava Bouton Brochard in ustanovila samostojno družbo Bouton Brochard Scott SA, ki je prevzela dejavnosti Bouton Brochard. Bouton Brochard Scott se je novembra 1987 preimenovala v „Scott SA“. Njena dejavnost je bila proizvodnja papirja za sanitarno in gospodinjsko uporabo v obdobju, upoštevnem v tej zadevi.

2

Mesto Orléans (Francija), departma Loiret (Francija) in tožeča stranka so 31. avgusta 1987 sklenili dogovor glede prodaje zemljišča v velikosti 48 hektarjev v industrijskem območju La Saussaye slednji in glede vodnega povračila, ki ga je treba izračunati po preferenčni stopnji (v nadaljevanju: dogovor Scott). Ta dogovor je določal, da naj bi departma Loiret in mesto Orléans prispevala največ 80 milijonov francoskih frankov (FRF) (12,2) milijona eurov) za ureditvena dela na zemljišču v korist tožeče stranke.

3

Izdelava študij in izvršitev del, potrebnih za ureditev tega zemljišča, sta se dodelili Société d'économie mixte pour l'équipement du Loiret (v nadaljevanju: družba Sempel). Iz sporazuma z dne 12. septembra 1987 med departmajem Loiret, mestom Orléans in družbo Sempel (v nadaljevanju: sporazum Sempel) izhaja, da je mesto Orléans preneslo na družbo Sempel 68 hektarjev za simbolični frank. Poleg tega iz člena 4 dogovora Scott in iz člena 12 sporazuma Sempel izhaja, da naj bi družba Sempel družbi Scott prodala 48 hektarjev in tovarno s skladiščem (v nadaljevanju: sporno zemljišče) za 31 milijonov FRF (4,7 milijona eurov), kar pomeni 65 FRF/m2.

4

Novembra 1996 je francosko računsko sodišče objavilo poročilo za javnost, z naslovom „Intervencije lokalnih oblasti v korist podjetij“. S tem poročilom je želelo pritegniti pozornost na določeno število pomoči, ki naj bi jih nekaterim podjetjem dodelile francoske lokalne oblasti, in še zlasti na prenos 48 hektarjev industrijske cone z La Saussaye na tožečo stranko.

5

Po objavi tega poročila je bila Komisiji z dopisom z dne 23. decembra 1996 vročena pritožba glede prednostnih pogojev, na podlagi katerih naj bi mesto Orléans in departma Loiret sporno zemljišče prodala tožeči stranki, ter glede cene za vodno povračilo, ki naj bi bila tožeči stranki v korist.

6

Z dopisom z dne 17. januarja 1997 je Komisija od francoskih organov zahtevala dodatne podatke. Temu je od januarja 1997 do aprila 1998 sledilo dopisovanje med francoskimi organi in Komisijo glede podatkov in zahtevanih pojasnil, v okviru katerega so francoski organi delno predložili zahtevane podatke in natančna pojasnila, predvsem z dopisi z dne 17. marca, 17. aprila in 29. maja 1997. Komisija je 8. avgusta od francoskih organov ponovno zahtevala pojasnila. Od njih je 3. novembra 1997 prejela dodatne podatke, od pritožnika pa 8. decembra 1997, 29. januarja 1998 in 1. aprila 1998.

7

Komisija je z dopisom z dne 10. julija 1998 francoske organe obvestila o odločbi z dne 20. maja 1998 o začetku postopka, določenega v členu 88(2) ES, in jih pozvala, naj predložijo pripombe in odgovorijo na določena vprašanja (v nadaljevanju: odločba o začetku postopka). V tem dopisu je Komisija od francoskih organov tudi zahtevala, naj tožečo stranko obvestijo o začetku postopka in o dejstvu, da bo morda morala vrniti vso nezakonito prejeto pomoč. Zainteresirane stranke so bile obveščene o začetku postopka in so bile z objavo navedenega dopisa v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 30. septembra 1998 (UL C 301, str. 4) pozvane, naj predložijo morebitne pripombe o zadevnih ukrepih.

8

Tožečo stranko so francoski organi 30. septembra 1998 po telefonu obvestili o začetku postopka. Z dopisom z dne 23. novembra 1998 je ta predložila pripombe na odločbo o začetku postopka.

9

Francoski organi so z dopisom z dne 25. novembra 1998 prav tako predložili pripombe na odločbo o začetku postopka.

10

Komisija je, še preden se je seznanila s pripombami francoskih organov in tretjih oseb, od francoskih organov ponovno zahtevala dodatne podatke. Ker so ti le delno odgovorili, je Komisija 8. julija 1999 na podlagi člena 10(3) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88] Pogodbe ES (UL L 83, str. 1) od njih zahtevala, naj predložijo podatke. Francoski organi so 15. oktobra 1999 delno odgovorili na to zahtevo.

11

Na sestanku 7. decembra 1999 med francosko delegacijo, v kateri so bili predstavniki družbe Scott, in Komisijo, je ta institucija izjemoma in v interesu postopka omenjeni delegaciji dovolila, da lahko predloži dodatne podatke pred koncem decembra 1999.

12

Tožeča stranka je po sestanku 7. decembra 1999 z dopisom z dne 24. decembra 1999 predložila dodatne pripombe. Komisija je 12. januarja 2000 obvestila tožečo stranko, da je zavrnila sprejem omenjenega dopisa, ker ga je poslala po preteku roka, določenega v odločbi o začetku postopka, in sicer 30. oktobra 1998.

13

Francoski organi so januarja in februarja 2000 Komisiji predložili dodatne podatke.

14

Družba Kimberly-Clark Corp. (v nadaljevanju: KC) je januarja 1996 kupila delnice družbe Scott. KC je napovedala, da bo januarja 1998 tovarno zaprla. Sredstva tovarne, in sicer zemljišče in papirnico, je junija 1998 kupila družba Procter & Gamble (v nadaljevanju: P & G).

15

Komisija je 12. julija 2000 sprejela Odločbo 2002/14/ES o državni pomoči, ki jo je Francija izvajala v korist družbe Scott Paper SA/KC (UL 2002, L 12, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Komisija je po vložitvi te tožbe (glej spodaj navedeno točko 23) Francoski republiki vročila popravek izpodbijane odločbe. Z njim so bili spremenjeni člen 1, točki 172 in 217 ter točka 239(b) in (a) izpodbijane odločbe.

16

Po spremembi izpodbijana odločba določa:

„Člen 1

Državne pomoči v obliki preferenčnih cen zemljišča in preferenčne stopnje vodnega povračila, ki jih je Francoska republika odobrila v korist družbe Scott za znesek 39,58 milijona FRF (6,03 milijona eurov) ali v sedanji vrednosti 80,77 milijona FRF (12,3 milijona eurov) glede preferenčne cene zemljišča […], niso združljive s skupnim trgom.

Člen 2

1.   Francija sprejme vse potrebne ukrepe, da od upravičenca izterja pomoči, ki so navedene v členu 1 in so mu že nezakonito dane na razpolago.

2.   Vračilo se v skladu s postopki nacionalnega prava izvede takoj, če ti omogočajo takojšnjo in učinkovito izvršitev te odločbe. Pomoč, ki se vrne, vključuje obresti od datuma, ko je bila ta dana na razpolago upravičencu, do datuma vračila. Obresti se izračunajo na podlagi referenčne stopnje, uporabljene za izračun enakovredne subvencije v okviru regionalnih pomoči.“

17

Komisija je pri izračunu vrednosti pomoči upoštevala, da so francoski organi med letoma 1975 in 1987 kupili 68 hektarjev neopremljenega zemljišča za 10,9 milijona FRF (1,7 milijona eurov) (uvodni izjavi 15 in 170 izpodbijane odločbe).

18

Komisija je temu znesku prištela strošek, ki ga je na podlagi likvidacijske bilance „Z.1 La Sasussaye & La Planche“ z dne 26. julija 1993 (v nadaljevanju: likvidacijska bilanca družbe Sempel) plačala družba Sempel za postopke ureditve zemljišča, in sicer 140,4 milijona FRF (21,4 milijona eurov), in tako prišla do zneska 151,3 milijona FRF (23,1 milijona eurov) (uvodne izjave od 168 do 170 izpodbijane odločbe).

19

Dalje, Komisija je od tega zneska odštela 51,3 milijona FRF (7,9 milijona eurov), kar ustreza finančnemu strošku posojil, ki jih je vzela družba Sempel, povračilu davka na dodano vrednost za postopke ureditve zemljišča in strošku javnega zbiralnika odpadnih voda, kar je bilo, kot so prikazali francoski organi, v korist vse skupnosti in ni bilo namenjeno izključno družbi Scott (uvodna izjava 171 izpodbijane odločbe).

20

Po navedbah Komisije je strošek prodaje spornega zemljišča tako dosegel 100 milijonov FRF (15,2 milijona eurov). Ker je družba Scott kupila le 48 od 68 hektarjev zadevnega zemljišča, je Komisija ocenila, da znaša strošek posla, ki se neposredno nanaša na družbo Scott, 48/68 od zneska 100 milijonov FRF (15,2 milijona eurov), kar je 70,588 milijona FRF (10,76 milijona eurov), saj je ta družba kupila le 48 od 68 hektarjev zadevnega zemljišča.

21

Končno je Komisija od tega zneska odštela znesek 31 milijonov FRF (4,7 milijona eurov), ki jih je družba Sempel prejela od družbe Scott, kar je francoskim organom povzročilo neto izgubo v znesku približno 39,58 milijona FRF (6,03 milijona eurov) ali v sedanji vrednosti 80,77 milijona FRF (12,3 milijona eurov).

22

Izračun vrednosti pomoči je strnjeno prikazan v spodnji tabeli:

23

Tožeča stranka je 30. novembra 2000 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.

24

Departma Loiret je v sodnem tajništvu 4. decembra 2000 vložil tožbo, vpisano v vpisnik pod opravilno številko T-369/00, katere predmet je prav tako bila zahteva za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.

25

Francoska republika je z vlogo, ki jo je vložila v sodnem tajništvu 5. aprila 2001, predlagala intervencijo v podporo predlogom tožeče stranke.

26

Predsednik petega razširjenega senata je 10. maja 2001 izdal sklep, s katerim je Francoski republiki dovolil intervencijo v podporo predlogom tožeče stranke.

27

Na predlog družbe Scott je Sodišče prve stopnje pred obravnavanjem utemeljenosti obravnavalo vprašanja zastaranja, ki ga je, opirajoč se na člen 15 Uredbe št. 659/1999, izpostavila družba Scott.

28

Sodišče prve stopnje je s sodbama z dne 10. aprila 2003 zavrnilo tožbi, ki sta ju vložila družba Scott in departma Loiret, v delu, v katerem sta se opirala na kršitev člena 15 Uredbe št. 659/1999 s strani Komisije, odločitev o s tem povezanih stroških pa je bila pridržana (sodbi z dne 10. aprila 2003 v zadevi Scott proti Komisiji, T-366/00, Recueil, str. II-1763, in v zadevi Département du Loiret proti Komisiji, T-369/00, Recueil, str. II-1789). Glede preostalega dela je bilo odločeno, da se postopka nadaljujeta.

29

Sodišče prve stopnje je do izdaje sodbe Sodišča glede pritožbe, ki jo je zoper sodbo Scott proti Komisiji, navedeno zgoraj v točki 28, vložila družba Scott, prekinilo postopek tako v tej zadevi kot v zadevi T-369/00.

30

S sodbo z dne 6. oktobra 2005 v zadevi Scott proti Komisiji (C-276/03 P, ZOdl., str. I-8437) je Sodišče zavrnilo pritožbo, ki jo je družba Scott vložila zoper sodbo z dne 10. aprila 2003 v zadevi Scott proti Komisiji, navedeno zgoraj v točki 28.

31

Z dopisom z dne 10. novembra 2005 je Sodišče prve stopnje pozvalo stranke, naj ob upoštevanju sodbe z dne 6. oktobra 2005 v zadevi Scott proti Komisiji (navedena zgoraj v točki 30) predstavijo stališča glede ponovitve postopka. Tožeča stranka je v odgovoru z dne 24. novembra 2005 potrdila, da je treba odločiti o preostalih tožbenih razlogih in trditvah glede državne pomoči v obliki domnevno preferenčnih cen spornega zemljišča, ki ga je v industrijskem območju La Saussaye kupila tožeča stranka, in glede obresti, ki jih je Komisija uporabila v nalogu za izterjavo.

32

Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje odločilo, da opravi ustni postopek, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva stranki pozvalo, naj pisno odgovorita na več vprašanj. Ti sta na to pristali.

33

Stranki sta podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi 25. oktobra 2006.

34

V teh okoliščinah tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

35

Francoska republika, intervenientka na strani tožeče stranke, Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

36

Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

37

V utemeljitev tožbe tožeča stranka navaja štiri razloge. Prvi tožbeni razlog je kršitev procesnih pravic, drugi je kršitev načela enakega obravnavanja, tretji, je kršitev načela varstva zaupanja v pravo in četrti napačna presoja pomoči.

38

Najprej je treba obravnavati dopustnost prilog k tožbi in nato neposredno četrti tožbeni razlog.

39

Komisija graja dejstvo, da se tožeča stranka opira na dokumente, ki niso bili predstavljeni v upravnem postopku. Po navedbah Komisije niso dopustne te priloge k tožbi: priloga 6 (članek v časopisu Les Échos z dne 31. marca–1. aprila 2000), priloga 13 (dopis odvetnika družbe Scott Komisiji z dne 24. decembra 1999) in priloga 19 (dopis odvetnika družbe Scott članu kabineta komisarja Montija, člana Komisije).

40

Poleg tega Komisija poudarja, da ji je bila priloga 23 k tožbi (prvotna ponudba mesta Orléans tožeči stranki) delno posredovana v prilogi k dopisu francoskih organov z dne 7. januarja 2000. Vendar naj bi bilo več strani izpuščenih. Priloga 23 k tožbi naj bi vsebovala manjkajoče strani. Ker naj bi bile te strani Komisiji posredovane prvič, naj ne bi bile dopustne. Komisija dodaja, da bi glede na okoliščine obravnavanega primera Sodišče prve stopnje za potrebe pravne presoje lahko upoštevalo določene elemente iz tega dokumenta.

41

Tožeča stranka trdi, da je članek iz časopisa Les Échos (glej zgoraj točko 39) dopusten, ker ni bil objavljen pred koncem obdobja, v katerem je bilo tožeči stranki dovoljeno predlagati materialne dokaze.

42

Prav tako naj bi Komisija v upravnem postopku morala upoštevati dopisa z dne 24. decembra 1999 in 24. marca 2000 (glej zgoraj točko 39), vendar ju je neupravičeno zavrnila.

43

Tožeča stranka glede priloge 23 k tožbi (glej zgoraj točko 40) trdi, da ni vedela, da je francoska vlada Komisiji predložila le nepopoln prepis tega dokumenta. Vendar pa Komisija ne bi smela izključiti dokazov samo zato, ker materialni dokazi, ki jih država članica predloži Komisiji, niso pravilni ali popolni.

44

Najprej je treba poudariti, da so bili dokumenti, za katere Komisija meni, da niso dopustni, pravilno priloženi k tožbi in so torej del spisa Sodišča prve stopnje. Njihova dopustnost zato ni predmet te zadeve. Komisija namreč v bistvu trdi, da Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati zadevnih dokumentov pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe, ker jih sama v upravnem postopku ni imela v spisu.

45

Treba je spomniti, da se zakonitost odločbe Komisije v zadevah državnih pomoči presoja z vidika podatkov, ki jih je imela na voljo Komisija ob sprejetju odločbe (sodbi Sodišča z dne 10. julija 1986 v zadevi Belgija proti Komisiji, 234/84, Recueil, str. 2263, točka 16, in z dne 11. septembra 2003 v zadevi Belgija proti Komisiji, C-197/99 P, Recueil, str. I-8461, točka 86). Kot je pravilno poudarila Komisija, to pomeni, da tožeča stranka ne more podajati trditev o dejstvih, ki niso znana Komisiji in jih ni navajala v tem postopku (v tem smislu glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. oktobra 1999 v zadevi Kneissl Dachstein proti Komisiji, T-110/97, Recueil, str. II-2881, točka 102).

46

Vendar pa iz te sodne prakse ne izhaja, da se dokazov, ki jih je upravičenec do državne pomoči predlagal v ničnostni tožbi, ne bi smelo upoštevati pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe, če so bili pravilno predloženi Komisiji v upravnem postopku pred sprejetjem sporne odločbe in jih je ta izločila iz neupravičenih razlogov.

47

Zato je treba preučiti vsako zadevno prilogo.

48

Ni sporno, da članek iz časopisa Les Échos Komisiji v upravnem postopku ni bil posredovan (glej zgoraj točko 39). Zato ga pri presoji ni treba upoštevati zakonitosti izpodbijane odločbe.

49

Glede prvotne ponudbe mesta Orléans tožeči stranki (glej zgoraj točko 40) ni bilo izpodbijano, da je Francoska republika Komisiji v upravnem postopku predložila določene strani tega dokumenta kot prilogo k dopisu z dne 7. januarja 2000, ampak da je, ne da bi o tem obvestila Komisijo, izpustila nekaj drugih strani. Pri branju predloženih strani ta izpustitev ni bila očitna. Zato Komisiji ne gre očitati, da od francoskih organov ni zahtevala predložitve manjkajočih strani, zaradi česar zakonitosti izpodbijane odločbe ni mogoče presojati z vidika vsebine teh strani.

50

Dopis odvetnika družbe Scott Komisiji z dne 24. marca 2000 (glej zgoraj točko 39) se prav tako, kot je v odgovoru na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje priznala družba Scott, nanaša na vprašanje zastaranja. Ker je Sodišče prve stopnje že obravnavalo to vprašanje (glej zgoraj točki 27 in 28), ugovor v zvezi s tem dopisom za to sodbo ni pomemben.

51

Dalje je treba obravnavati dopis odvetnika družbe Scott Komisiji z dne 24. decembra 1999 (glej zgoraj točko 39). Komisija tega dopisa ni upoštevala, ker ga je poslala tretja oseba in je bil predložen po poteku roka, določenega v odločbi o začetku postopka (glej zgoraj točko 12).

52

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je postopek nadzora nad državnimi pomočmi, upoštevajoč njegovo splošno sistematiko, postopek, ki se uvede zoper odgovorno državo članico glede njenih obveznosti do Skupnosti v zvezi z dodelitvijo pomoči (sodba Sodišča z dne 24. septembra 2002 v združenih zadeviah Falck in Acciaierie di Bolzano proti Komisiji, C-74/00 P in C-75/00 P, ZOdl., str. I-7869, točka 81).

53

V okviru tega postopka zainteresirane stranke, ki niso država članica, ki je odgovorna za odobritev pomoči, same ne morejo sodelovati v kontradiktorni razpravi s Komisijo, ki je na voljo državi članici. Tako v bistvu pomenijo vir informacij za Komisijo (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, T-198/01, Recueil, str. II-2717, točka 192 in navedena sodna praksa).

54

V zvezi s tem nobena določba postopka nadzora nad državnimi pomočmi med zainteresiranimi strankami upravičencu do pomoči ne daje posebne vloge. Poleg tega je treba opozoriti, da postopek nadzora nad državnimi pomočmi ni postopek, ki se uvede „proti“ upravičencu do pomoči, kar bi pomenilo, da bi se ta lahko skliceval na pravice, ki so tako obširne kot pravice obrambe (zgoraj v točki 52 navedena sodba Falck in Acciaierie di Bolzano proti Komisiji, točka 83). Vendar je sodna praksa upravičencu do pomoči, čeprav nima statusa stranke v postopku, priznala določene procesne pravice, ki mu omogočajo predložitev podatkov Komisiji in navajanje trditev (zgoraj v točki 30 navedena sodba Scott proti Komisiji, točka 34).

55

V tem primeru ni sporno, da je bila družba Scott v skladu s členom 88(2) ES in členom 6(1) Uredbe št. 659/1999 pozvana, naj v okviru formalnega postopka preiskave predloži pripombe, in da je to možnost uporabila s tem, da je 23. novembra 1998 Komisiji predložila natančne pripombe (glej zgoraj točko 8).

56

Vendar iz sodne prakse, navedene zgoraj v točkah od 52 do 54, ne izhaja, da Komisiji ni treba upoštevati vseh drugih pripomb upravičencev do pomoči, ki so bile podane po poteku roka, določenega v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave. Iz sodne prakse pa po drugi strani izhaja, da mora Komisija vestno in nepristransko preučiti primer na podlagi člena 88 ES (glej sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C-367/95 P, Recueil, str. I-1719, v nadaljevanju: sodba Sytraval, točka 62, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2003 v združenih zadeviah Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen proti Komisiji, T-228/99 in T-233/99, Recueil, str. II-435, točki 167 in 168). Iz tega izhaja, da je Komisija v določenih okoliščinah dolžna upoštevati pripombe upravičenca do pomoči po poteku roka, določenega v odločbi o začetku postopka.

57

Zlasti nobena določba Uredbe št. 659/1999, predvsem pa člen 6 ne nasprotuje temu, da bi Komisija sprejela te pripombe. Na podlagi tega člena lahko namreč Komisija v ustrezno upravičenih primerih podaljša rok za predložitev pripomb zainteresiranih strank.

58

Treba je spomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se za opredelitev pomoči zahteva, da so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 87(1) ES (sodbi Sodišča z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, imenovana „Tubemeuse“, C-142/87, Recueil, str. I-959, točka 25, in z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C-280/00, Recueil, str. I-7747, točka 74). Komisija mora tako preveriti, ali je imel upravičenec zaradi domnevnega ukrepa, ki naj bi ga favoriziral, dejansko prednost. V obravnavanem primeru pa je bil ves čas postopka preiskave odločno prerekan ravno obstoj te prednosti. Tako je bila določitev vrednosti spornega zemljišča predmet dopisovanja med francoskimi organi, družbo Scott in Komisijo. V teh okoliščinah se Komisija ne more zateči k formalistični razlagi svojih obveznosti na področju državnih pomoči in tako upravičencu do pomoči zavrniti možnost, da navede pripombe o spornih stališčih v preiskavi, s tem da zavrne podatke, ki so predloženi v roku, ki ga je sama določila (v tem smislu glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 22. februarja 2006 v zadevi Le Levant 001 in drugi proti Komisiji, T-34/02, ZOdl., str. II-267, točka 96).

59

Čeprav je postopek nadzora nad državnimi pomočmi postopek uveden proti odgovorni državi članici in kljub obveznosti te, da v celoti sodeluje s Komisijo in ji predloži vse zahtevane podatke, pa Komisija ne bi smela spregledati dejstva, da bi morebitni nalog za izterjavo lahko imel pomembne finančne posledice za upravičenca do pomoči. Dalje, z zahtevo po predložitvi dokazov in njihovim presojanjem Komisija ne bi smela domnevati, da obstaja skupen interes države članice in upravičenca do pomoči, še posebej glede določitve vrednosti pomoči. Ob upoštevanju dejstva, da je pomoč vrnjena zadevni državi članici in ne Skupnosti, Komisija ne bi smela domnevati, da je bil interes države članice zmanjšati znesek, ki ga je treba vrniti, tako da bi bil upravičenec pravično obravnavan.

60

V tem primeru je morala Komisija preučiti domnevno državno pomoč skoraj deset let po tem, ko je bila ta leta 1987 dodeljena. Poleg tega je družbo Scott, upravičenko do državne pomoči, leta 1996 kupila družba KC, in nato sporno zemljišče leta 1998 prodala družbi P & G (glej točko 14 zgoraj). Gre torej za zadevo, v kateri ni bilo lahko pridobiti podatkov o vrednosti pomoči.

61

7. decembra 1999 je Komisija na sestanku s francosko delegacijo, v kateri so bili tudi predstavniki družbe Scott, še vedno poskušala razjasniti dejstva tega primera. Tako je „v interesu postopka“ (uvodna izjava 11 izpodbijane odločbe) sprejela odločitev, da dovoli, da se lahko dodatni podatki predložijo pred koncem decembra 1999. Stranke so različno presodile, ali je Komisija dovolila predložitev dodatnih podatkov le francoskim organom ali pa je bila ta ponudba naslovljena na celotno delegacijo, v kateri so bili tudi predstavniki družbe Scott. Vendar Komisija ni dokazala, da je bila njena ponudba med zadevnim sestankom omejena izključno na francoske organe. V vsakem primeru je družba Scott ravno zaradi te ponudbe 24. decembra 1999 Komisiji poslala dopis.

62

Sodišče prve stopnje meni, da je bila odločitev Komisije, da zavrne ta dopis, nesorazmerna in protislovna. Prvič, glede na dejstvo, da je bila Komisija v času po zadevnem sestanku in do 31. decembra 1999 pripravljena sprejeti dodatne podatke, pa v teh okoliščinah ni imela nobenega razloga, da glede na vir razlikuje med omenjenimi podatki, s tem ko zavrača dopis zato, ker ga je poslal upravičenec do pomoči in ne francoski organi. Glede tega je treba upoštevati, da je Komisija na obravnavi potrdila, da bi, če bi bil dopis z dne 24. decembra 1999 napisan na pisemskem papirju z glavo francoske vlade, sprejela zadevni dokument in ga upoštevala pri sprejemanju izpodbijane odločbe. Komisija ne more udeležencu do pomoči omogočiti, da sodeluje na sestanku, na katerem je dovolila predložitev dodatnih podatkov, hkrati pa mu kasneje prepovedati predložitev teh podatkov. Drugič, odgovor Komisije je bil protisloven zato, ker je podobne podatke od francoskih organov sprejela 7. januarja in 21. februarja 2000 (glej točko 13 zgoraj), kar je precej časa po roku, ki je potekel 31. decembra 1999 in je bil določen na sestanku 7. decembra 1999.

63

V teh okoliščinah razlogi za zavrnitev dopisa tožeče stranke z dne 24. decembra 1999 niso sprejemljivi. Tožeča stranka se torej pri izpodbijanju zakonitosti izpodbijane odločbe lahko sklicuje na ta dopis, saj je bila njegova vsebina Komisiji predstavljena v roku, ki ga je ta institucija določila pred koncem upravnega postopka in šest mesecev pred sprejetjem izpodbijane odločbe.

64

Prvič, tožeča stranka trdi, da je Komisija pri oceni vrednosti spornega zemljišča storila napako. Pristop Komisije naj ne bi bil pravilen zlasti zato, ker temelji na strošku države članice za neopremljeno zemljišče in njegovo ureditev ter na predpostavki, da naj bi zadevni stroški, od katerih je bil odštet znesek 31 milijonov FRF, plačan družbi Sempel, pomenili domnevno subvencijo.

65

Tožeča stranka glede vrednosti neopremljenega zemljišča ocenjuje, da stroški, ki jih je imelo mesto Orléans v dvanajstih letih pred datumom, ko je bilo zemljišče prodano tožeči stranki, niso zanesljiv podatek o vrednosti neopremljenega zemljišča v letu 1987. Ob sklicevanju na svoj dopis z dne 24. decembra 1999 in dopis Francoske republike z dne 21. februarja 2000 tožeča stranka meni, da bi morala Komisija za osnovo uporabiti ugotovitve davčnega nadzora, na podlagi katerega je vrednost neopremljenega zemljišča v letu 1987 ali 1988 znašala samo 5,55 FRF za kvadratni meter.

66

Glede trditve Komisije, da ni mogla upoštevati davčnega nadzora, ker je bil ta izvršen po zadevnem prenosu, tožeča stranka poudarja, da se omenjeni nadzor nanaša na vrednost neopremljenega zemljišča v času, ki je upošteven za postopek v zadevah državnih pomoči in ki temelji na oceni, ki je bila opravljena v tistem obdobju. Tožeča stranka dodaja, da je bila določitev vrednosti zemljišča za davčni nadzor ustrezna za preučitev domnevne državne pomoči, ker je bilo očitno v interesu davčnih organov, da določijo najvišjo mogočo vrednost zemljišča za znižanje amortizacijskih stroškov tovarne, ki bi se jih v prihodnosti lahko uveljavljalo pri izračunu davka na dohodek.

67

Tožeča stranka meni, da zatrjevana očitna napaka pri presoji ne pomeni napake Komisije, ko ni upoštevala ocene iz leta 1988, ki je bila uporabljena v postopku davčnega nadzora za leto 1993. Zatrjevana napaka naj bi temeljila na dejstvu, da se je Komisija opirala na podatke, ki očitno niso bili prepričljivi, medtem ko naj bi tožeča stranka predložila druge pravilnejše podatke, ki pa jih Komisija naj ne bi preučila.

68

Kot izhaja iz navedb tožeče stranke, ker je imelo mesto Orléans zadevno zemljišče v lasti od leta 1975 (uvodna izjava 15 izpodbijane odločbe), ni šlo za primer, v katerem se je na podlagi pogodbe med državnim organom in podjetjem, ki naj bi dobilo državno pomoč, državni organ strinjal s tem, da odkupi zemljišče in ga nato proda podjetju po ceni, nižji od njegove nakupne cene. V tem primeru naj bi bila določitev vrednosti katere koli državne pomoči izvršena na podlagi stroškov, ki bi jih imel državni organ z nakupom zemljišča. V obravnavanem primeru pa bi morala Komisija vrednost zemljišča določiti na dan, ko je bilo to prodano družbi Scott.

69

Glede stroškov ureditve zemljišča naj bi Komisija stroške, ki jih je imela družba Sempel z ureditvijo zemljišča, napačno upoštevala kot vrednost pomoči. Iz dogovora Scott naj bi izhajalo, da so se lokalne skupnosti strinjale, da bo družba Sempel izvajala dela na kraju za znesek, ki ne presega 80 milijonov FRF. Ob upoštevanju tega praga domneva Komisije o tem, da 48/68 vsakega franka, ki ga je porabila družba Sempel, ustvarja prednost za tožečo stranko, očitno ni bila pravilna in pravična.

70

Poleg tega bi lahko stroške, ki jih je imela družba Sempel, porabili za izvršitev del, ki jih družba Scott niti ni zahtevala niti niso bila v njenem interesu. Prav tako bi lahko bili porabljeni za infrastrukturo, ki se običajno financira iz državnega proračuna in zato ne pomeni pomoči (glej uvodni izjavi 168 in 169 izpodbijane odločbe).

71

Tožeča stranka dodaja, da ji je bilo sporno zemljišče prodano za 31 milijonov FRF (ali 64 FRF za kvadratni meter). Iz navedb tožeče stranke izhaja, da gre za tržno ceno. Glede tega tožeča stranka opozarja, da je leta 1998 družba P&G kupila 48 hektarjev zadevnega zemljišča in tovarno po realni tržni ceni, to je 27.653 milijonov FRF. Cena, ki jo je plačala družba P&G, je boljši pokazatelj vrednosti spornega zemljišča v letu 1987 kot podatki, za katere se je Komisija odločila, da jih bo upoštevala.

72

Drugič, tožeča stranka trdi, da je Komisija pri izračunu zneska pomoči storila očitne napake pri presoji.

73

Predvsem naj bi šlo za napako pri izračunu v izpodbijani odločbi, ki jo je Komisija popravila, potem ko je bila vložena tožba (glej točko 15 zgoraj).

74

Poleg tega naj bi Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, ko je določila obrestno mero v višini 5,7% za izračun tedanje vrednosti pomoči v zvezi s spornim zemljiščem. Če bi Komisija ocenila stroške, ki jih ima država zaradi pomoči, bi morala obdržati obrestno mero, ki v Franciji velja za organe, ki so dejansko del javnega sektorja, kot je družba Sempel, tj. obrestno mero, ki je nižja od zneska, ki jo zasebni sektor plačuje za posojila.

75

Komisija poudarja, prvič, da tožeča stranka ne izpodbija tega, da je spoštovala splošna pravila glede odredb o predložitvi podatkov (glej člen 13 Uredbe št. 659/1999 in sodbo Sodišča z dne 13. aprila 1994 v združenih zadeviah Nemčija in Pleuger Worthington proti Komisiji, C-324/90 in C-342/90, Recueil, str. I-1173, točka 26). Komisija dodaja, da ni bila zavezana tožeči stranki neposredno vročiti odredbe, saj postopek glede pomoči poteka izključno med Komisijo in državo članico. Tožeča stranka naj bi imela možnost predstaviti pripombe po sprejetju odločbe o začetku postopka in bi v vsakem primeru imela možnost predložiti manjkajoče podatke po obvestilu za medije v zvezi z odredbo o predložitvi podatkov. Še več, kot bo prikazano v nadaljevanju, Komisija vztraja pri dejstvu, da neobstoj teh podatkov ni pomemben za ta primer.

76

Komisija poudarja, da je poskušala določiti vrednost neopremljenega zemljišča in ureditvenih del, ki so bila prenesena na tožečo stranko. Kolikor se je Komisija oprla na stroške, ki jih je imela država članica, naj bi to storila zato, ker bi ugotovila, da je tak pristop v obravnavanem primeru zanesljiv pokazatelj verjetne vrednosti spornega zemljišča, ki je bilo prodano tožeči stranki.

77

Komisija naj bi 31. avgusta 1987, tj. na dan, ko je bil sklenjen dogovor, poskušala ugotoviti vrednost neopremljenega zemljišča. Čeprav v izpodbijani odločbi ni retroaktivno uporabila Obvestila 97/C 209/03 v zvezi z elementi državnih pomoči pri prodajah zemljišč in stavb s strani javnih oblasti (UL 1997, C209, str. 3), naj bi uporabila „sistematični in logični“ pristop glede uporabe člena 87(1) ES, kot ga je uporabila v navedenem obvestilu. Glede tega Komisija poudarja, da sporno zemljišče ni bilo prodano na podlagi brezpogojne ponudbe in da v času, ko je bilo zemljišče prodano tožeči stranki, ni bila podana nobena neodvisna ocena o vrednosti spornega zemljišča. V teh okoliščinah Komisija meni, da so začetni stroški zemljišča, ki so jih imele javne oblasti, „pomemben pokazatelj“ vrednosti neopremljenega zemljišča.

78

Francoski organi so med postopkom trikrat obvestili Komisijo, da je povprečen strošek neopremljenega zemljišča, pridobljenega med letoma 1975 in 1987, znašal 15 FRF za kvadratni meter (opomba na strani 8 izpodbijane odločbe). Čeprav so ti organi v dopisu z dne 3. novembra 1997 navedli, da naj bi bilo 30 hektarjev kupljenih 1. julija 1975, 32,5 hektarja 13. decembra 1984 in 5,5 hektarja 18. septembra 1987, so se odločili, da ne bodo navedli cen za te nakupe. Komisija glede tega opozarja, da ji v okviru upravnega postopka niso bile predložene niti prodajne pogodbe niti kakršni koli drugi dokumenti, ki bi potrjevali kasnejše nakupe neopremljenih zemljišč s strani mesta Orléans. Komisija naj ne bi bila obveščena o metodi za izračun povprečne cene 15 FRF za kvadratni meter. Poleg tega naj ne bi bilo natančno znano, katera zemljišča od skupno 68 hektarjev, ki jih je kupilo mesto Orléans, naj bi bila končno prenesena na tožečo stranko in tako ustvarila parcelo v velikosti 48 hektarjev. V teh okoliščinah naj bi Komisija upravičeno sklepala, da se navedena cena 15 FRF za kvadratni meter nanaša na obdobje do leta 1987, zato se jo lahko upošteva kot časovno primeren in torej zanesljiv pokazatelj najnižje vrednosti zemljišča v času sklenitve dogovora Scott.

79

Poleg tega naj bi, kot izhaja iz točke 2.2 zapisnika seje občinskega sveta mesta Orléans z dne 27. maja 1994, začetna „zelo zmerna“ vrednost neopremljenega zemljišča znašala 10,9 milijona FRF, in sicer 23 FRF za kvadratni meter. Ker je ta zapisnik pred začetkom tega postopka pripravil organ, ki je dodelil zadevno pomoč, Komisija meni, da je bil zapisnik primerna in zanesljiva osnova za določitev vrednosti neopremljenega zemljišča. Komisija dodaja, da iz ponudbe, ki jo je za tožečo stranko pripravilo mesto Orléans, izhaja da [je bila] „vrednost [neopremljenega] zemljišča marca 198720 milijonov frankov“ (to 50 hektarjev po 40 FRF za kvadratni meter).

80

V nasprotju s tem, kar poudarja tožeča stranka, naj se francoski organi v dopisu z dne 21. februarja 2000 ne bi sklicevali na ocenitev neopremljenega zemljišča na 5,55 FRF za kvadratni meter na podlagi domnevnega davčnega nadzora. Kot izhaja iz navedb Komisije, gre le za podatek, ki je omogočal lažje razumevanje tabele, ni podprt z nobenim listinskim dokazom in se nanaša na leto 1993, približno šest let po sklenitvi dogovora Scott, ter izpodbija druge izjave francoskih organov, ki so jih podali med postopkom kot tudi izjavo občinskega sveta mesta Orléans v okviru razprav leta 1994. Iz tega naj bi izhajalo, da Komisija ni storila nobene napake pri presoji, s tem ko se je odločila, da na podlagi dela dokumenta, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ne bo sklepala, da je dokazano, da je vrednost neopremljenega zemljišča znašala 5,55 FRF za kvadratni meter.

81

Tožeča stranka naj bi v repliki prvič zatrjevala, da naj bi iz dopisa z dne 24. decembra 1999 izhajala ocena neopremljenega zemljišča, ki naj bi bila podana leta 1988 (glej zgoraj točko 65). Komisija navaja, da nove trditve o dejstvih, navedene v repliki, niso dopustne iz istega razloga, zaradi katerega ni dopusten dopis z dne 24. decembra 1999. V zvezi s tem Komisija opozarja, da tudi v tem dopisu ni nobene navedbe ali sklicevanja na oceno, ki naj bi bila podana v letu 1988.

82

Razen dejstva, da naj navedeni dopis ne bi bil dopusten, Komisija meni, da bi moral biti zavrnjen zaradi neutemeljenosti. Prvič, tožeča stranka naj ne bi predložila nobenega dokumenta, s katerim bi podkrepila trditev, da je bila ta ocena opravljena v letu 1988 na osnovi vrednosti neopremljenega zemljišča v letu 1987, in naj ne bi podala nobenega pojasnila v zvezi z zakonom ali ureditvijo, na podlagi katere naj bi bila taka ocena opravljena. Drugič, Komisija meni, da lahko lokalni davčni organi zemljiščem pripišejo simbolično in predvsem fiktivno vrednost za odmero lokalnih davkov, pri čemer te cene nimajo oziroma imajo zelo malo zveze z realno tržno vrednostjo zemljišč. Tretjič in v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, naj ne bi bilo nobene podlage za sklep, da naj bi davčni organ zemljišču pripisal najvišjo mogočo vrednost, da bi čim bolj omejil vrednost ureditev, zmanjšal amortizacijske stroške tožeče stranke in tako povečal davek, ki naj bi ga ta plačala. Četrtič, Komisija meni, da ocena, ki jo je podal davčni organ, ne izključuje nujno elementa državne pomoči.

83

Komisija poleg tega izpodbija trditev tožeče stranke o tem, da je imelo mesto Orléans neopremljeno zemljišče v lasti od leta 1975. Kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 78, naj bi francoski organi navedli, da naj bi bilo 30 hektarjev kupljenih 1. julija 1975, 32,5 hektarja 13. decembra 1984 (malo več kot dve leti prej, preden je bila dana ponudba družbi Scott) in 5,5 hektarja 18. septembra 1987, torej po sklenitvi dogovora Scott in sporazuma Sempel. Na podlagi utemeljitve tožeče stranke (glej zgoraj točko 68) naj bi tako šlo za položaj, v katerem Komisija lahko upošteva ceno, ki bi jo za nakup neopremljenega zemljišča morala plačati država. Komisija dodaja, da se je Francoska republika odločila, da Komisije ne bo obvestila o podrobnostih glede dela zemljišča, ki je bilo v končni fazi prodano tožeči stranki, niti o metodi izračuna povprečne cene.

84

Glede ureditvenih del naj bi Komisija z odločbo od francoskih organov zahtevala, naj ji predložijo podrobnejša pojasnila ter dokumente, ki podrobno opisujejo dela, ki jih je izvršila družba Sempel, in njihovo dejansko ceno. Ti podatki naj v upravnem postopku ne bi bili nikoli predloženi Komisiji.

85

Poleg tega tožeča stranka naj ne bi podala nobenega pojasnila o svoji oceni glede resnične vrednosti ureditvenih del, ki so bila prenesena nanjo. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj v točki 77, je, če pred pogajanji ni izveden ustrezen ponudbeni postopek ali ocena neodvisnega strokovnjaka, dober pokazatelj vrednosti ureditvenih del, ki so bila prenesena na tožečo stranko, strošek, ki ga je imela država članica, to je 89,1 milijona FRF. V zvezi s tem Komisija natančno navaja, da je uporabila likvidacijsko bilanco družbe Sempel, ki je najbolj zanesljiv listinski dokaz (v tem primeru revidiran), ki jih je imela na voljo, s tem da je odbila finančne stroške družbe Sempel, davek na dodano vrednost in stroške javne infrastrukture v dogovoru s francoskimi organi (uvodni izjavi 89 in 171 izpodbijane odločbe). Komisija naj bi na podlagi te bilance določila celotno vrednost ureditvenih del. V nasprotju s trditvijo tožeče stranke naj bi bila vrednost ureditvenih del, prenesenih nanjo, odvisna od del, ki jih je dejansko opravila družba Sempel, ne pa od določil dogovora Scott.

86

Komisija opozarja, da iz zapisnika seje občinskega sveta mesta Orléans izhaja, da je celoten strošek izvedbe, vključno z zemljiščem in ureditvenimi deli za mesto Orléans in departma Loiret, znašal ali 84.482.274 milijonov FRF ali 92.531.048 milijonov FRF (točka 2.2).

87

Komisija ocenjuje, da nakupna cena, ki jo je leta 1998 plačala družba P&G (glej točko 71 zgoraj ) ni boljši pokazatelj vrednosti ureditvenih del, izvedenih leta 1987, kot drugi dokazi, ki jih je imela na voljo in jih je opisala v izpodbijani odločbi. Komisija opozarja na dejstvo, da tožeča stranka ves čas postopka opozarja na določeno krivico, ker naj bi družba KC ob nakupu družbe Scott plačala polno ceno, ko pa je družba Scott prodala premoženje, nakupna cena ni vključevala nobenega zneska, ki bi kazal na element zadevne pomoči. S to trditvijo naj bi priznala, da je prodajna cena za družbo P&G izražala vrednost premoženja, na katero je močno vplival obstoj zadevne pomoči. Komisija ocenjuje, da tožeča stranka ni mogla imeti obojega, tj. „vrabca in denarja za prodajo vrabca“, oziroma družba P&G naj bi družbi Scott „plačala“ za pomoč, kar bi pomenilo, da ne bi bilo krivično izterjati pomoči od družbe Scott; ali pa naj bi na ceno, ki jo je plačala družba P&G – in ceno, po kateri bi družba Scott lahko prodala ali bila pripravljena prodati – močno vplivala dodelitev pomoči, kar bi v tem primeru pomenilo, da ne bi mogla na noben način služiti kot osnova za izračun prave vrednosti zemljišča in ureditvenih del v letu 1987.

88

Komisija tudi opozarja, da je od francoskih organov zahtevala, naj ji predložijo podrobnejša pojasnila (uvodni izjavi 97 in 168 izpodbijane odločbe).

89

Drugič, Komisija priznava, da iz izpodbijane odločbe izhaja napaka pri izračunu (glej točko 73 zgoraj), in opozarja, da je sprejela potrebne ukrepe za popravek navedene napake (glej točko 15 zgoraj).

90

Navaja, da mora biti trditev tožeče stranke, da pristop Komisije ni dosleden in da bi morala uporabiti obrestno mero, ki jo je plačala družba Sempel (glej točko 74 zgoraj), zavrnjena. Komisija naj bi pravilno uporabila obrestno mero 5,6 %, ki je bila določena v obvestilu o metodi določanja referenčnih in diskontnih stopenj za izračun zneska, ki ga je treba povrniti na podlagi naloga za izterjavo v zvezi z nezakonito državno pomočjo.

91

Pojem državne pomoči ima pravni značaj in ga je treba razlagati na podlagi objektivnih elementov, zato mora sodišče Skupnosti ob upoštevanju konkretnih okoliščin spora, o katerem odloča, ter tehnične in zapletene narave presoj Komisije načeloma izvršiti popoln nadzor nad tem, ali ukrep sodi na področje uporabe člena 87(1) ES (sodbi Sodišča z dne 16. maja 2000 v zadevi Francija proti Ladbroke Racing in Komisiji, C-83/98 P, Recueil, str. I-3271, točka 25, in Sodišča prve stopnje z dne 17. oktobra 2002 v zadevi Linde proti Komisiji, T-98/00, Recueil, str. II-3961, točka 40).

92

Ukrepi, ki v različnih oblikah zmanjšajo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja in ki so podobni subvencijam, pomenijo prednosti v smislu člena 87(1) ES (v tem smislu glej sodbi Sodišča z dne 23. februarja 1961 v zadevi De Gezamenlijke Steenkolenmijnen in Limburg proti Haute Autorité, 30/59, Recueil, str. 3, 39, in z dne 8. maja 2003 v združenih zadeviah Italija in SIM 2 Multimedia proti Komisiji, C-328/99 in C-399/00, Recueil, str. I-4035, točka 35), kot je med drugim nabava blaga in storitev pod preferenčnimi pogoji (sodba Sodišča z dne 20. novembra 2003 v zadevi GEMO, C-126/01, Recueil, str. I-13769, točka 29, prav tako glej sodbo Sodišča z dne 2. februarja 1988 v združenih zadeviah Van der Kooy in drugi proti Komisiji, 67/85, 68/85 in 70/85, Recueil, str. 219, točki 28 in 29).

93

Pri prodaji zemljišča podjetju s strani subjekta javnega prava je na podlagi tega načela predvsem treba ugotoviti, ali prevzemnik ne bi mogel dobiti take prodajne cene v običajnih tržnih pogojih (v tem smislu glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2002 v združenih zadeviah Diputación Foral de Álava in drugi proti Komisiji, T-127/99, T-129/99 in T-148/99, Recueil, str. II-1275, točka 73). Pri določanju tržne cene mora Komisija upoštevati negotovost, ki je lahko podana pri določanju te tržne cene, ki je po naravi retrospektivno (sodba Sodišča prve stopnje z dne 16. septembra 2004 v zadevi Valmont proti Komisiji, T-274/01, ZOdl., str. II-3145, točka 45).

94

Treba je tudi poudariti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da z izterjavo nezakonite pomoči Komisija zasleduje cilj, in sicer da upravičenec do pomoči izgubi prednost, ki jo je imel na trgu pred konkurenti, in da se vzpostavi položaj, ki je obstajal pred plačilom navedene pomoči (v tem smislu glej zgoraj v točki 58 navedeno sodbo Sodišča Tubemeuse, točka 66, in sodbo Sodišča z dne 4. aprila 1995 v zadevi Komisija proti Italiji, C-348/93, Recueil, str. I-673, točka 27). Tako izterjava nezakonite pomoči, tudi če bi bila izvršena precej kasneje po tem, ko je bila dodeljena zadevna pomoč, ne bi pomenila kazni, ki je pravo Skupnosti ne predvideva (sodba Sodišča z dne 17. junija 1999 v zadevi Belgija proti Komisiji, C-75/97, Recueil, str. I-3671, točka 65, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 29. septembra 2000 v zadevi CETM proti Komisiji, T-55/99, Recueil, str. II-3207, točka 164). Drugače povedano, odločbe Komisije na področju državnih pomoči, ki odrejajo njihovo izterjavo, so ukrepi za vzpostavitev prejšnjega stanja in nimajo kaznovalne narave.

95

Vendar mora Komisija, če naloži izterjavo določenega zneska, v skladu s svojo obveznostjo vestne in nepristranske preučitve spisa v okviru člena 88 ES (zgoraj v točki 56 navedeni sodbi Sytraval, točka 62, in Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen proti Komisiji, točka 167) in kolikor to dopuščajo okoliščine primera, natančno določiti vrednost pomoči, ki jo je prejel upravičenec. Z vzpostavitvijo stanja, kakršno je bilo pred plačilom pomoči, mora Komisija zagotoviti, da je dejanska prednost odpravljena, in naložiti izterjavo celotne pomoči. Komisija iz velikodušnosti do upravičenca ne bi smela naložiti izterjave nižjega zneska od vrednosti pomoči, ki jo je ta prejel. Po drugi strani pa Komisija ni pooblaščena, da izraža svoje neodobravanje glede teže nezakonitosti s tem, da naloži izterjavo zneska, ki je višji od vrednosti pomoči, ki jo je prejel upravičenec.

96

Glede tega je treba dodati, da Komisiji ne gre očitati, da je opravila približno oceno. Ker gre za pomoč, ki ni bila priglašena, ima lahko Komisija glede na okoliščine primera in še posebej glede na dolgo obdobje po prodaji zemljišča, težave pri določitvi natančne vrednosti pomoči. Te okoliščine je treba upoštevati pri presojanju zakonitosti odločbe Komisije in še posebej vprašanja, ali je Komisija vestno vodila fazo preiskave iz člena 88(2) ES. Bistveno vprašanju glede določanja vrednosti pomoči pa je dejansko vprašanje, nad katerim mora sodišče Skupnosti izvajati neomejen nadzor. Le dejstvo, da se Komisija glede na okoliščine primera lahko zateče k približni oceni, ji ne daje diskrecijske pravice glede določitve zneska, za katerega naloži izterjavo.

97

Tožeča stranka v tem primeru vztraja pri dejstvu, da je cena, ki jo je plačala za sporno zemljišče, to je 31 milijonov FRF, pomenila tržno vrednost te nepremičnine leta 1987, tj. na dan, ko je bil sklenjen sporazum Sempel.

98

Vendar je Komisija v izpodbijani odločbi ugotovila, da so francoski organi prodali sporno zemljišče družbi Scott po preferenčni ceni, in določila vrednost zemljišča na 70.588 milijonov FRF. Komisija se je pri določitvi tega zneska oprla na stroške zadevnih javnih organov in ne na morebitno tržno vrednost spornega zemljišča v letu 1987 (glej točke od 17 do 20 zgoraj).

99

Komisija meni, da je bila pooblaščena oziroma dolžna, da se opre na stroške francoskih organov. Ta pristop naj bi bil zanesljiv pokazatelj verjetne vrednost zemljišča in ureditvenih del, ki so bila prenesena na tožečo stranko. Po drugi strani Komisija v izpodbijani odločbi poudarja (glej predvsem uvodne izjave od 97 do 99), da Francoska republika v upravnem postopku ni sodelovala, da je zavlačevala in zlasti ni predložila vseh potrebnih podatkov, da bi se lahko določila vrednost državne pomoči, in to kljub odredbi o predložitvi podatkov, ki je bila sprejeta na podlagi člena 10(3) Uredbe št. 659/1999 (glej točko 10 zgoraj).

100

V teh okoliščinah in na podlagi sodne prakse, navedene zgoraj v točkah od 91 do 95, mora Sodišče prve stopnje preveriti, ali je Komisija ob preučevanju spisa z vso zahtevano pozornostjo ocenila dejanske elemente primera, in še posebej natančno presoditi, ali vrednost spornega zemljišča, kot jo je pri določanju zneska nezakonite prednosti v izpodbijani odločbi ugotovila Komisija, dovolj natančno ustreza tržni ceni v letu 1987.

101

Najprej je treba opozoriti, da ni sporno, da je Komisija v prvotni različici izpodbijane odločbe storila vsebinsko napako glede izračuna zneska pomoči in da je to napako po vložitvi te tožbe popravila. V prvotni različici odločbe, je Komisija z izračunom začela na podlagi prodajnih stroškov celotnega območja v velikosti 68 hektarjev, od katerih je odštela 31 milijonov FRF, ki jih je plačala tožeča stranka. Nato je dobljen znesek pomnožila z 48/68, da bi upoštevala dejstvo, da je družba Scott kupila le 48 hektarjev. Iz tega izračuna izhaja, da je šlo za pomoč v znesku 48,7 milijona FRF (7,42 milijona eurov) ali v sedanji vrednosti 100 milijonov FRF (15,2 milijona eurov) v obliki preferenčne cene spornega zemljišča.

102

Vendar Komisija s tem, da je družbi Scott pripisala le 48/68 od 31 milijonov FRF in ne celotnega zneska, ni izvedla pravilnega izračuna. To napako je priznala in je v popravljeni različici izpodbijane odločbe ugotovila, da je pomoč znašala 39,58 milijona FRF ali v sedanji vrednosti 80,77 milijona FRF.

103

Dejstvo, da je Komisija po vložitvi te tožbe popravila navedeno napako, ne more imeti za posledico ničnosti izpodbijane odločbe. Vendar pa je v zvezi s tem treba izpostaviti dve mnenji. Najprej se sproži vprašanje o razlogih, ki so med preiskavo vodili Komisijo, da je storila tako hudo napako. Dalje, taka napaka Komisije dodatno okrepi potrebo, da Sodišče prve stopnje natančno preuči vse druge vidike izračuna pomoči.

104

Preučiti je treba pristop, ki ga je Komisija v izpodbijani odločbi uporabila za izračun vrednosti spornega zemljišča.

105

Najprej je pomembno opozoriti, da se ob presoji vrednosti pomoči v obliki prodaje zemljišča po domnevno preferenčni ceni uporablja načelo zasebnega investitorja, ki posluje v tržnem gospodarstvu. Tako je vrednost pomoči enaka razliki med ceno, ki jo je upravičenec dejansko plačal, in ceno, ki bi jo v takratnih običajnih tržnih pogojih moral plačati za nakup istega zemljišča od prodajalca iz zasebnega sektorja.

106

Vendar Komisija v tem primeru priznava, da se je pri določanju zneska pomoči oprla na stroške, ki so jih imeli francoski organi (glej točko 76 zgoraj). Komisija namreč izpodbijane odločbe ni utemeljila z nobeno neposredno in neodvisno oceno vrednosti spornega zemljišča v letu 1987. Temelji pa na stroških spornega zemljišča, ki so jih imeli zadevni organi. Čeprav lahko stroški nakupa in ureditve na drugoten in posreden način kažejo na vrednost spornega zemljišča, ti elementi niso najboljši dokaz za to vrednost. Načelo zasebnega investitorja, ki posluje v tržnem gospodarstvu, namreč zahteva določitev prodajne cene, ki bi jo dobili za sporno zemljišče v običajnih tržnih okoliščinah avgusta 1987. Ta cena ni nujno določena na podlagi stroškov prodajalca, zato ker nanjo vpliva več dejavnikov, vključno z ravnotežjem med ponudbo in povpraševanjem med prodajo. Povedano drugače, stroški, ki so jih imeli francoski organi v okviru nakupa neopremljenega zemljišča v dvanajstih letih (glej točko 17 zgoraj), in stroški njegove ureditve ne pomenijo nujno njegove tržne vrednosti avgusta 1987.

107

Komisija upravičuje določitev na podlagi stroškov, ki so jih imeli francoski organi, s trditvijo, da v nasprotju s „sistematičnim in z logičnim“ pristopom k členu 87(1) ES, kot ga je nato izpostavila v Obvestilu 97/C 209/03 v zvezi z elementi državnih pomoči pri prodajah zemljišč in stavb s strani javnih oblasti, francoski organi niso prodali spornega zemljišča na podlagi brezpogojne ponudbe in se med prodajo tožeči stranki niso sklicevali na neodvisno oceno spornega zemljišča (glej točki 77 in 85 zgoraj). V teh okoliščinah Komisija meni, da je lahko vrednost spornega zemljišča določila na podlagi stroškov, ki so jih imeli zadevni organi.

108

Vendar dejstvo, da francoski organi leta 1987 niso določili vrednosti nepremičnine na podlagi razpisne ponudbe ali na podlagi neodvisne ocene spornega zemljišča pred prodajo družbi Scott, ne odvezuje Komisije od obveznosti, da med preiskavo v okviru člena 88(2) ES na podlagi najzanesljivejše metode določi vrednost nepremičnine. Čeprav Komisija trdi drugače, očitno ni sledila sistematičnemu in logičnemu pristopu, navedenem v obvestilu iz leta 1997, ampak je, ne da bi upoštevala možnost izvedbe neodvisne ocene, neposredno uporabila tedanje stroške nakupa in ureditve spornega zemljišča, ki so jih imeli francoski organi (glej točki 137 in 138 zgoraj).

109

Poleg tega, tudi če bi domnevali, da je bila Komisija pri določitvi vrednosti spornega zemljišča upravičena utemeljiti izračun izključno na podlagi stroškov, ki so jih imeli zadevni organi, Sodišče prve stopnje meni, da njen pristop določitve vrednosti neopremljenega zemljišča ni pravilen, ker je glede tega ponovno storila napako pri izračunu in ker je to utemeljila z nenatančnimi podatki glede zadevnih stroškov.

110

Prvič, Komisija v izpodbijani odločbi meni, da je 68 zadevnih hektarjev „ki so takrat predstavljali kmetijska zemljišča, mesto [Orléans] kupilo že med letoma 1975 in 1987 za ceno 16 FRF za kvadratni meter (2,4 eura za kvadratni meter), kar je v celoti zneslo10,9 milijona FRF (1,7 milijona eurov)“ (uvodna izjava 15). Glede tega se sklicuje na točko 2.2 zapisnika razprav občinskega sveta mesta Orléans z dne 27. maja 1994. Vendar iz zadevnega zapisnika izhaja, da je znesek 10,9 milijona FRF ustrezal strošku neopremljenega zemljišča v velikosti 48 hektarjev, ki je bilo preneseno na družbo Scott, in ne zemljišča v velikosti 68 hektarjev. Zato je bil, v nasprotju z izračunom Komisije, strošek neopremljenega zemljišča 23 FRF za kvadratni meter, kar je skoraj 50 % več kot 16 FRF za kvadratni meter. Komisija je tako storila napako pri izračunu.

111

Iz tega izhaja, da Komisiji pri izračunu prednosti, ki jo je dobila družba Scott, ne bi bilo treba razdeliti zneska 10,9 milijona FRF na območje v velikosti 48 hektarjev in območje v velikosti 20 hektarjev (uvodna izjava 170 izpodbijane odločbe), ampak ga v celoti pripisati območju v velikosti 48 hektarjev. Dejstvo, da je to napaka v korist družbe Scott, ne pomeni, da je opravičljiva. Komisija je bila zavezana, da kolikor je to mogoče, določi pravo vrednost zadevne pomoči in da naloži njeno izterjavo (glej sodno prakso, navedeno v točki 95 zgoraj).

112

Iz tega izhaja, da se je Komisija zmotila tudi v tem, ko je menila, da je bila njena določitev vrednosti neopremljenega zemljišča, in sicer 16 FRF za kvadratni meter, podkrepljena s povprečno nakupno ceno 68 hektarjev, in sicer 15 FRF za kvadratni meter, ki so jo francoski organi navedli med upravnim postopkom (uvodna izjava 15 izpodbijane odločbe in opomba na strani 8).

113

Če Komisija ne bi napačno ugotovila, da je strošek 48 hektarjev znašal 16 FRF za kvadratni meter, bi lahko opazila pomembno razhajanje med številkama 15 FRF za kvadratni meter in 23 FRF za kvadratni meter ter se vprašala o zanesljivosti podatkov glede stroškov neopremljenega zemljišča.

114

Drugič, glede uporabe nenatančnih podatkov v zvezi z stroški neopremljenega zemljišča se je Komisija, vsaj deloma, oprla na povprečno ceno 15 FRF za kvadratni meter, ki so jo plačali francoski organi za 68 hektarjev neopremljenega zemljišča 1 julija 1975 (30 hektarjev), 13. decembra 1984 (32,5 hektarja) in 18. septembra 1987 (5,5 hektarja). Komisija je namreč med obravnavo večkrat navajala, da je za vrednost neopremljenega zemljišča uporabila povprečno ceno 15 FRF za kvadratni meter.

115

Vendar Komisija ni preverila nakupne cene vsake zadevne parcele. Uporabila je povprečno ceno, ki je sestavljena iz stroškov nakupa v letih 1975, 1984 in 1987, kar pa ne vodi nujno do tržne vrednosti neopremljenega zemljišča v letu 1987. Še posebej in v nasprotju s tem, kar trdi Komisija (glej točko 78 zgoraj), stroški za parceli v velikosti 30 in 32,5 hektarja, ki sta bili kupljeni v letih 1975 in 1984, ne pomenijo nujno vrednosti neopremljenega zemljišča v letu 1987 ob uporabi načela zasebnega investitorja. Glede tega je treba opozoriti, da iz Obvestila Komisije 97/C 209/03 v zvezi z elementi državnih pomoči pri prodajah zemljišč in stavb s strani javnih oblasti izhaja, „da so [začetni] stroški, ki so jih imele javne oblasti z nakupom zemljišča in stavbe, parameter tržne vrednosti, razen če je med nakupom in prodajo tega zemljišča in te stavbe preteklo precej časa“ [točka II 2(d)]. Tudi na podlagi pristopa, kot izhaja iz tega obvestila, Komisija nikakor ni bila upravičena do uporabe stroškov nakupa parcele, ki je bila kupljena leta 1975.

116

Nakupna cena za 5,5 hektarja, ki so bili kupljeni med sporno prodajo, tj. leta 1987, bi lahko bila pokazatelj tedanje cene za kvadratni meter neopremljenega zemljišča, seveda na podlagi preverjanja okoliščin in pogojev zadevne prodaje. Vendar se je Komisija, namesto da bi poskušala dobiti te podatke (glej v zvezi s tem točke od 151 do 153), oprla na drugotne podatke.

117

Poleg tega iz spisane ne izhaja, kateri del od 68 hektarjev je bil prodan družbi Scott, in še posebej, kakšna je zveza med tremi parcelami, kupljenimi v letih 1975, 1984 in 1987, ter 48 hektarji, ki jih je kupila družba Scott leta 1987.

118

Komisija v vlogah (glej točko 79 zgoraj) in še posebej v odgovorih na vprašanja Sodišča prve stopnje večkrat poudarja, da številka 10,9 milijona FRF, ki je navedena v zapisniku razprav občinskega sveta mesta Orléans z dne 27. maja 1994, zadeva „zelo zmerno“ izhodiščno vrednost neopremljenega zemljišča v velikosti 48 hektarjev, in ne njegove cene. Če ne upoštevamo dejstva, da je Komisija v izpodbijani odločbi napačno upoštevala, da se znesek 10,9 milijona FRF nanaša na 68 hektarjev (glej točko 110 zgoraj), je treba opozoriti, da je točka 2.2 navedenega zapisnika v bistvu kratek in neobrazložen povzetek „stroška posla“, predvsem zneska 10,9 milijona FRF za nakup neopremljenega zemljišča, ki je pomenil „začetno vrednost zemljišča“. Komisija je tudi sama v izpodbijani odločbi navedla, da je šlo za „nakupno ceno“ ali „strošek“ neopremljenega zemljišča, ki so ga plačali francoski organi (uvodne izjave 20, 157, 161 in 170).

119

Komisija namreč ni razpolagala z nikakršnim pokazateljem glede okoliščin, v katerih je mesto Orléans kupilo parcele, ki skupaj obsegajo 68 hektarjev. Besedila pogodb o teh prodajah prav tako niso znana. Komisija zlasti ni vedela, ali je bila vsaka od teh parcel kupljena na podlagi pogajanj ali na podlagi odredbe o razlastitvi za uporabo za javne namene. Če gre za ta zadnji primer, je mogoče, da je znesek 10,9 milijona FRF vključeval tudi odškodnino prejšnjim lastnikom teh zemljišč zaradi razlastitve, ki zajema tudi odškodnino za prenehanje opravljanja kmetijske dejavnosti na zadevnih zemljiščih ali druge nakupne stroške države, ki presegajo pravo tržno vrednost neopremljenega zemljišča.

120

Poleg tega je treba opozoriti, da iz spisa izhaja, da Komisija ni upoštevala nekaterih dejstev, ki so bistvena glede ocene ureditvenih del na zadevnih zemljiščih. Še posebej, kot izhaja iz dogovora družbe Scott (glej točki 2 in 3 zgoraj), je bilo določeno, da bo družba Scott za sporno zemljišče in gradnjo tovarne v velikosti 30.000 kvadratnih metrov plačala 31 milijonov FRF. Vendar iz zapisnika razprav občinskega sveta mesta Orléans z dne 27. maja 1994 izhaja, da „je bila zgrajena tovarna v velikosti 54.000 kvadratnih metrov (namesto predhodno predvidenih 30.000 kvadratnih metrov)“. Komisija tega razhajanja v izpodbijani odločbi ni omenila in ga očitno ni upoštevala pri preučitvi spisa. Če bi to dejstvo upoštevala, bi lahko predpostavili, da bi se Komisija vprašala o zanesljivosti svoje določitve vrednosti spornega zemljišča za kvadratni meter.

121

Poleg tega iz člena 4 dogovora Scott izhaja, da se je tožeča stranka zavezala, da bo kupila sporno zemljišče za 31 milijonov FRF in da bo družba Sempel izvršila dela na mestu za „najvišji znesek 80 [milijonov FRF]“. Vendar iz likvidacijske bilance družbe Sempel, ki so jo francoski organi 6. oktobra 1999 poslali Komisiji, izhaja, da je celoten strošek družbe Sempel za ureditev zemljišča znašal 140,4 milijona FRF. Na podlagi dejstva, da so ureditvena dela stala 140,4 milijona FRF, namesto „najvišjega zneska 80 [milijonov FRF]“, kot je bilo določeno v dogovoru Scott, in sicer za 75,7 % več, bi morala Komisija ugotoviti, da stroški družbe Sempel ne pomenijo nujno elementa, ki kaže tržno vrednost spornega zemljišča. V zvezi s tem in tako kot družba Scott očita Komisiji, likvidacijska bilanca družbe Sempel ni omenjena v odločbi o začetku postopka. Najmanj, kar bi Komisija morala storiti, je, da bi zaslišala predstavnike družbe Scott glede razhajanja med številkama 140,4 milijona FRF in 80 milijonov FRF, ki jo določa dogovor Scott.

122

V spisu ni ničesar, na podlagi česar bi lahko izvedeli, ali je razlog za prekoračitev stroškov družbe Sempel gradnja tovarne, ki je skoraj dvakrat večja od prvotno predvidene, ali je prekoračitve stroškov posledica neučinkovitosti družbe Sempel, ali pa je posledica nesmotrne porabe, ki ni povečala vrednosti zemljišča. Ko je Sodišče prve stopnje na obravnavi zaslišalo stranke o tem vprašanju, te niso znale natančno odgovoriti, ali je povečanje velikosti tovarne izhajalo iz volje po dodelitvi še višje državne pomoči družbi Scott ali iz katere koli druge napake pri gradnji tovarne.

123

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija pri določanju tržne vrednosti spornega zemljišča v letu 1987 storila napake.

124

Treba je opozoriti, da je ob koncu formalnega postopka preiskave, ki ga predvideva člen 88(2), to je v začetku leta 2000, Komisija bila oziroma bi morala biti obveščena o več drugih pokazateljih tržne vrednosti spornega zemljišča in o njenih drugih ocenah. Vendar pa se Komisija, čeprav je imela na voljo le nenatančne podatke v zvezi s stroški nakupa neopremljenega zemljišča, ni vprašala o morebitni upoštevnosti zadevnih pokazateljev.

125

Najprej, družba Scott se je v dopisu z dne 29. decembra 1999, ki naj bi ga Komisija upoštevala (glej zgoraj točke od 51 do 63) sklicevala na določitev vrednosti neopremljenega zemljišča po ceni 5,5 FRF za kvadratni meter, ki jo je ugotovila francoska davčna uprava leta 1987, ko je mesto Orléans zemljišče prodalo družbi Sempel. Francoski organi so se v dopisu z dne 21 februarja 2000 prav tako sklicevali na to vrednost (glej točko 13 zgoraj). Davčna uprava je leta 1993, ko je bila družba Scott predmet davčnega nadzora, uporabila to oceno. Seveda, kot je navedla Komisija (glej točko 82 zgoraj), ni samoumevno, da vrednost, ugotovljena v okviru davčnega nadzora kaže tržno vrednost zemljišča. Vendar gre na prvi pogled za določitev vrednosti neopremljenega zemljišča, ki jo je takrat podal neodvisni organ, o katerem bi se morala Komisija v vsakem primeru pozanimati. Izpodbijana odločba pa se v ničemer ne sklicuje na številko 5,5 FRF za kvadratni meter.

126

Družba Scott se v istem dopisu prav tako sklicuje na strokovno mnenje o spornem zemljišču, ki ga je leta 1996, toje v času, ko Komisija še ni začela preiskave v zvezi z domnevnimi pomočmi, dodeljenimi družbi Scott, pripravila skupina strokovnjakov družbe Galtier, in iz katerega izhaja, da naj bi vrednost spornega zemljišča, ki ga je družba Scott kupila leta 1987 od družbe Sempel za 31 milijonov FRF, znašala 40,6 milijona FRF. Treba je opozoriti, da Komisija v izpodbijani odločbi ocenjuje, da je bilo zemljišče, tako kot je bilo urejeno, vredno 70,588 milijona FRF (glej točko 20 zgoraj). Družba Scott je v dopisu z dne 24. decembra 1999 predlagala, da se kopija poročila družbe Galtier predloži Komisiji.

127

Poleg tega se je družba Scott sklicevala na oceno osebe, pooblaščene za revizijo vrednosti vložkov družbe Scott in družbe KC, ki jo je imenoval predsednik Tribunal de commerce de Nanterre, od katere so v skladu z zakonom zahtevali, da določi tržno vrednost samo za sredstva, ki so bila prodana družbi P&G (glej točko 14 zgoraj). Pooblaščeni za revizijo vrednosti vložkov naj bi določil vrednost zadevnega premoženja, ki naj bi bila še zanesljivejša kot tista, ki so jo določili strokovnjaki družbe Galtier. Družba Scott je dopisu z dne 24. decembra 1999 priložila dve tabeli, ki povzemata ocene več zadevnih sredstev.

128

Treba je dodati, da so se francoski organi v dopisu z dne 21. februarja 2000 prav tako sklicevali na navedene ocene in priložili isti tabeli, kot sta bili priloženi k dopisu družbe Scott z dne 24. decembra 1999. Vendar Komisija od francoskih organov ni zahtevala, naj ji predložijo te ocene niti jih ni zaslišala o okoliščinah, ki so vodili k pripravi teh ocen.

129

Komisija navaja več razlogov, zaradi katerih teh ocen ni štela kot upoštevnih za ta primer.

130

Komisija je v vlogah in v odgovoru na vprašanja Sodišča prve stopnje navajala, da družba Scott v tej tožbi ni postavila trditev v zvezi z neobstojem zadevnih poročil, zaradi česar Sodišče prve stopnje izpodbijane odločbe ne more razglasiti za nično. Poleg tega meni, da se tožeča stranka šele v repliki sklicuje na oceno francoske davčne uprave in da naj njena trditev v zvezi s tem ne bi bila dopustna (glej točko 81 zgoraj).

131

Vendar je družba Scott opozorila na napako v zvezi s presojo Komisije glede vrednosti spornega zemljišča in poudarila pomanjkanje pazljivosti s strani Komisije pri preučevanju spisa (glej točke od 64 do 71 zgoraj). Ker je bilo sproženo vprašanje o določitvi vrednosti spornega zemljišča, mora Sodišče prve stopnje opraviti neomejen nadzor nad tem vprašanjem (glej točko 91 zgoraj). Poleg tega je bila tožeča stranka upravičena, da v repliki v zvezi s tem poda pojasnila, vključno s tem, da se sklicuje na ocenitev vrednosti neopremljenega zemljišča, ki jo je izvedla francoska davčna uprava.

132

Po mnenju Komisije je bilo na te ocene v postopku prepozno opozorjeno. Komisija naj tudi ne bi prejela potrebnih listinskih dokazov. Te trditve ni mogoče sprejeti. S tem, ko je Komisija francoski delegaciji dovolila, da predloži pripombe po sestanku 7. decembra 1999, je bila zavezana, da v celoti preuči te pripombe. Komisija bi v skladu z obveznostjo vestne in nepristranske preučitve spisa v okviru člena 88 ES morala preučiti podatke in zahtevati predložitev ocen, ki jih je v predložitev ponujala družba Scott.

133

Komisija trdi, da naj zadevne ocene ne bi bile koristne. Po eni strani naj bi bila ureditvena dela „prikrojena“ za družbo Scott in zato naj zadevne ocene ne bi bile zanesljiva osnova za izračun vrednosti pomoči, dodeljene družbi Scott. Po drugi strani pa naj bi bile navedene ocene podane več let po sporni prodaji in zato ne morejo zanesljivo kazati na vrednost spornega zemljišča.

134

Čeprav zadevne ocene niso bile podane med sporno prodajo, bi lahko bile koristne zato, ker so edine, očitno nepristranske ocene, ki ob uporabi splošno priznanih cenilnih metod poskušajo določiti tržno vrednost spornega zemljišča. Komisija ne izpodbija tega, da so te ocene podali neodvisni strokovnjaki, in ne postavlja pod vprašaj metod, ki jih je uporabila družba Galtier in oseba, pooblaščena za revizijo vrednosti vložkov. V teh okoliščinah bi morala Komisija najmanj preučiti vsebino navedenih ocen, da bi ugotovila njihovo dokazno vrednost.

135

V zvezi s tem je pomembno opozoriti, da je faza preiskave, ki jo določa člen 88(2) ES, namenjena temu, da Komisija pridobi popolno informacijo o vseh podatkih o zadevi (glej zgoraj v točki 56 navedeno sodbo Komisija proti Sytraval, točka 38 in navedena sodna praksa). Tako si mora Komisija pomagati z vsemi potrebnimi mnenji, da se pred sprejetjem odločitve seznani z vsemi dejstvi v zadevi (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne 20. marca 1984 v zadevi Nemčija proti Komisiji, 84/82, Recueil, str. 1451, točka 13, in zgoraj v točki 56 navedeno sodbo Komisija proti Sytraval, točka 39). Vendar v obravnavanem primeru Komisija ni preučila mnenj, ki bi lahko imela dokazno vrednost za določitev vrednosti spornega zemljišča.

136

Treba je dodati, da dejstvo, da je Komisija za druge ocene spornega zemljišča izvedela pred sprejetjem izpodbijane odločbe, ne kaže niti na to, da je znesek 31 milijonov FRF, ki ga je plačala družba Scott, pomenil tržno vrednost, niti da ocena Komisije ni bila pravilna. Te druge ocene so upoštevne zato, ker je bila Komisija med sprejetjem izpodbijane odločbe obveščena o vrsti ocen spornega zemljišča, ki so bile v protislovju z oceno, ki jo je podala sama. Ker Komisija ni sprejela potrebnih ukrepov za odstranitev negotovosti glede te ocene, Sodišče prve stopnje meni, da ni opravila preiskave iz člena 88(2) ES v skladu z obveznostjo vestne in nepristranske preučitve.

137

Če ne upoštevamo dejstva, da bi Komisija morala zahtevati predložitev zadevnih ocen, bi lahko uporabila druga sredstva, da bi v obravnavanem primeru prišla do potrebnih podatkov. V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko Komisija, ne da bi bila k temu zavezana, razpiše natečaj za zunanje strokovnjake (v tem smislu glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 27. februarja 1997 v zadevi FFSA in drugi proti Komisiji, T-106/95, Recueil, str. II-229, točka 102, in z dne 25. junija 1998 v združenih zadeviah British Airways in drugi ter British Midland Airways proti Komisiji, T-371/94 in T-394/94, Recueil, str. II-2405, točka 72). Tako bi Komisija lahko odredila izdelavo strokovnega mnenja v zvezi z vrednostjo zemljišč na zadevnem območju avgusta 1987. Tako strokovno mnenje bi bilo v obravnavanem primeru še posebej koristno zaradi negotovosti, ki bi se lahko pokazala pri določitvi tržne cene zemljišč s strani Komisije, ki je po naravi retrospektivna (glej točko 93 zgoraj).

138

Čeprav bi bila ocena strokovnjaka nujno opravljena več kot deset let po sporni prodaji, bi lahko lokalni nepremičninski strokovnjak, ki je bil seznanjen s tržnimi razmerami leta 1987 in še posebej s prodajami zemljišč v pogojih, ki so enaki običajnim pogojem na trgu, Komisiji podal pojasnila glede tega, ali je podana skladnost med temi pokazatelji in vrednostjo, ki jo je ocenila Komisija.

139

Prav tako je treba opozoriti, da sta družba Scott in Francoska republika, da bi podkrepili svojo trditev, da je bilo sporno zemljišče leta 1987 vredno 31 milijonov FRF, z dopisi z dne 24. decembra 1999 in 21. februarja 2000 obvestili Komisijo, da je leta 1998 družba Scott/KC sporno zemljišče prodala družbi P&G za 27,6 milijona FRF (4,2 milijona eurov). Komisija ne izpodbija, da je bila prodaja družbi P&G izvedena v običajnih tržnih pogojih. Nekaj let po sporni prodaji bi taka prodaja lahko bila pokazatelj vrednosti spornega zemljišča.

140

Vendar Komisija tudi ni menila, da je treba preveriti pravilnost te številke (uvodna izjava 163 izpodbijane odločbe). Komisija je pojasnila, da je bila družba KC glede na izgube, povezane z obratovanjem obrata, in svojo odločitev, da januarja 1998 zapre tovarno, pripravljena sprejeti nižjo prodajno ceno. Družba KC je že investirala v zadevno območje, tako da so bili ti stroški po mnenju Komisije izgubljeni. Družba KC je bila leta 1998 v drugačnem položaju kot francoski organi leta 1987, ki so takrat že vedeli, da bodo imeli zaradi investicije izgubo v višini okoli 60 milijonov FRF (9,2 milijona eurov), zaradi česar cene naj ne bi bile primerljive (uvodne izjave od 164 do 166 izpodbijane odločbe).

141

V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz navedb Komisije izhaja, da je bilo sporno zemljišče leta 1987 vredno 70,588 milijona FRF. Tudi če predpostavimo, da je bila družba KC pripravljena sprejeti nizko ceno za zemljišče, je treba poudariti, da je družba KC, kot izhaja iz analize Komisije, prodala zemljišče z izgubo v znesku 42,9 milijona FRF, to je izguba, ki ustreza 60 % vrednosti spornega zemljišča. V teh okoliščinah bi Komisija morala resneje preučiti prodajno ceno 27,6 milijona FRF v letu 1998, ki je bila v vsakem primeru relativno blizu vrednosti spornega zemljišča, kot izhaja iz navedb družbe Scott. Dejstvo, da je družba KC prejela manj pri prodaji spornega zemljišča v letu 1998, kot je družba Scott plačala leta 1987, kljub splošnemu povišanju cen nepremičnin namreč potrjuje trditev, da je bila cena, ki jo je plačala družba Scott leta 1987, tržna cena.

142

Iz tega sledi, da Komisija ni upoštevala podatkov, ki bi lahko bili koristni pri določanju tržne vrednosti spornega zemljišča v avgustu 1987.

143

Komisija meni, da je bila, čeprav vrednost, ki jo je določila za prednost v obliki preferenčne cene spornega zemljišča, ni bila pravilna, upravičena oziroma celo zavezana uporabiti to vrednost, ker francoski organi niso sodelovali in niso predložili natančnejših podatkov. V teh okoliščinah Komisija meni, da je bila upravičena sprejeti odločbo na podlagi razpoložljivih podatkov (uvodne izjave od 97 do 99 izpodbijane odločbe).

144

Iz sodne prakse sodišča izhaja, da je Komisija pooblaščena, da sprejme odločbo na podlagi razpoložljivih podatkov, kadar država članica ne izvršuje obveznosti sodelovanja in zavrača predložitev podatkov, ki jih je zahtevala Komisija za preučitev združljivosti pomoči s skupnim trgom (sodbi Sodišča z dne 14. februarja 1990 v zadevi Francija proti Komisiji, C-301/87, Recueil, str. I-307, v nadaljevanju: sodba Boussac, točka 22, in zgoraj v točki 5 navedena sodba Nemčija in Pleuger Worthington proti Komisiji, točka 26). Preden sprejme tako odločbo mora Komisija vendarle zadostiti določenim procesnim zahtevam. Zlasti mora državi članici naložiti, da ji v določenem roku predloži vse dokumente, informacije in podatke, ki so potrebni za sprejetje odločbe, ki je skladna z zahtevami iz člena 88 ES. Komisija ima pravico končati postopek in sprejeti odločbo o združljivosti ali nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom samo, če država članica kljub odredbi Komisije ne predloži zahtevanih podatkov (zgoraj navedena sodba Boussac, točki 19 in 22). Te zahteve so povzete v členih 5(2), 10(3) in 13(1) Uredbe št. 659/1999. Kot med drugim izhaja iz člena 10(3) te uredbe, je treba v odredbi, s katero se od države članice zahteva predložitev podatkov, natančno navesti, „kateri podatki se zahtevajo“.

145

Prav tako je treba opozoriti, da iz člena 6(1) Uredbe št. 659/1999 izhaja: „Odločba o začetku formalnega postopka preiskave vsebuje povzetek bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj, vključuje predhodno oceno Komisije o značaju pomoči predlaganega ukrepa in izpostavi dvome o njegovi združljivosti s skupnim trgom.“ S to odločbo in njeno objavo v Uradnem listu Evropske unije so država članica in druge zainteresirane stranke obveščene o dejstvih, na podlagi katerih namerava Komisija utemeljiti odločbo. Iz tega izhaja, da morajo stranke, če menijo, da določena dejstva iz odločbe o začetku formalnega postopka preiskave niso dovolj natančna ali pravilna, seznaniti Komisijo med upravnim postopkom, ker sicer tvegajo, da teh dejstev ne bodo mogle izpodbijati v okviru sodnega postopka (v tem smislu glede države članice glej sodbo Sodišča z dne 14. septembra 1994 v združenih zadeviah Španija proti Komisiji, od C-278/92 do C-280/92, Recueil, str. I-4103, točka 31).

146

Vendar se Komisija, v skladu z načeli sodne prakse in zakonodaje, navedenimi zgoraj v točkah 144 in 145, in kadar nima nasprotujočih si podatkov udeleženih strank, lahko opre na dejstva, čeprav ta niso pravilna, ki jih ima na voljo ob sprejetju končne odločbe, če so bili upoštevni dejanski elementi predmeta odredbe Komisije o predložitvi potrebnih podatkov, ki je bila naslovljena na državo članico. Če Komisija ne zahteva od države članice predložitve podatkov o dejstvih, na katera se namerava opreti, ne more upravičiti morebitnega napačno ugotovljenega dejanskega stanja z utemeljitvijo, da se je v času sprejemanja odločbe, s katero se konča formalni postopek preiskave, lahko oprla samo na elemente podatkov, ki jih je imela takrat na voljo (sodba Sodišča prve stopnje z dne 19. oktobra 2005 v zadevi Freistaat Thüringen proti Komisiji, T-318/00, ZOdl., str. II-4179, točka 88).

147

Zato če Komisija utemelji odločbo z razpoložljivimi podatki, ki se nanašajo na določene dejanske elemente, ne da bi upoštevala procesne zahteve, ki jih priznava sodna praksa in povzema Uredba št. 659/1999, lahko Sodišče prve stopnje izvede nadzor v zvezi s tem, ali je lahko upoštevanje teh dejanskih elementov pomenilo napačno presojo, ki bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe (zgoraj v točki 146 navedena sodba Freistaat Thüringen proti Komisiji, točka 89).

148

Poleg tega pravica Komisije, da sprejme odločbo na podlagi razpoložljivih podatkov, vendarle temelji na predpostavki, da so podatki, ki jih ima na voljo, zanesljivi.

149

Nesodelovanje države članice namreč ne pomeni, da ravnanje Komisije ni predmet nadzora sodišča Skupnosti. Komisija mora uporabiti vsa pooblastila, da pridobi, kolikor je to mogoče, vse zadevne podatke, in mora pri tem ravnati z vso skrbnostjo. Glede na dejstvo, da ima nalog za izterjavo, kot je ta v obravnavanem primeru, učinke proti tretjim osebam, mora Komisija uporabiti vsa pooblastila, ki jih ima na voljo, da se izogne okoliščinam, v katerih bi nesodelovanje udeležene države članice imelo negativne in neupravičene posledice za te tretje osebe (glej točko 59 zgoraj).

150

V obravnavanem primeru Komisija ni bila upravičena sprejeti odločbe na podlagi razpoložljivih podatkov v skladu s sodno prakso in na podlagi člena 13 Uredbe št. 659/1999, ker so ji stranke posredovale drugačne podatke, ki pa jih ni upoštevala (glej točke od 125 do 128 zgoraj).

151

Poleg tega je treba ugotoviti, da Komisija v obravnavanem primeru ni uporabila pooblastila, da z odredbo zahteva določene upoštevne podatke v zvezi z vrednostjo pomoči. Od francoskih organov ni nikoli z odredbo, ki jo določa člen 10(3) Uredbe št. 659/1999, s katero se zahteva predložitev podatkov, zahtevala predložitve natančnih podatkov v zvezi z nakupi neopremljenega zemljišča s strani mesta Orléans (glej točke od 114 do 119 zgoraj).

152

Komisija je z dopisom z dne 2. maja 1999 od francoskih organov jasno zahtevala, naj ji „predložijo različne pretekle prodajne pogodbe (vključno s prodajnimi cenami), sklenjene med mestom Orléans in šestimi podjetji, ki so kupila zemljišča v velikosti preostalih 20 hektarjev [družba Scott je kupila samo 48 od 68 hektarjev]“. Komisija je v odredbi o predložitvi podatkov z dne 8. julija 1999 v členu 1(d) dejansko ponovila to zadnjo formulacijo. Po drugi strani pa Komisija od francoskih organov ni nikoli zahtevala predložitve prodajnih pogodb v zvezi z nakupi neopremljenega zemljišča s strani mesta Orléans ali pojasnila, kateri del od 68 hektarjev je bil prenesen na družbo Scott. Poleg tega Komisija ni zahtevala pojasnil glede nakupnih cen treh parcel, ki skupno obsegajo 68 hektarjev in so bile kupljene v letih 1975, 1984 in 1987, kar so „bistveni podatki“, kot izhaja iz odgovora Komisije na tožbo.

153

Komisija je na obravnavi večkrat poudarila, da bi lahko nakupna cena tretje parcele, ki je bila kupljena leta 1987, v istem obdobju, kot je bila izvedena sporna prodaja, dala koristen podatek o vrednosti zemljišča, s poudarkom, da sta bili Francoska republika in tožeča stranka odgovorni za to, da Komisija v zvezi s tem ni imela več podatkov (glej točki 78 in 83 zgoraj). Vendar bi Komisija lahko odredila, da Francoska republika v zvezi s tem predloži natančne podatke, in se ne bi smela opreti na strošek neopremljenega zemljišča, ne da bi predhodno državi članici odredila, naj ji predloži svoje podatke.

154

Komisija je odredila, da mora Francoska republika predložiti vse „koristne dokumente, informacije, da [ji] omogočijo […] preučiti združljivost ukrepov, dodeljenih podjetju Scott v skladu s členom 87 [ES]“. Vendar zahteva, oblikovana tako splošno, ni dovolj natančna, kot to zahteva člen 10(3) Uredbe št. 659/1999.

155

Iz tega izhaja, da Komisija ni bila pooblaščena, da na podlagi člena 13(1) Uredbe št. 659/1999 sprejme odločbo na osnovi razpoložljivih podatkov.

156

Končno je treba na splošno poudariti, da je ob koncu postopka, predvidenega v členu 88(2) ES, Komisija bila oziroma bi morala biti na tekočem z več različnimi pokazatelji tržne vrednosti spornega zemljišča. Francoski organi so jo obvestili o povprečni nakupni ceni neopremljenega zemljišča, ki je bila 15 FRF za kvadratni meter. Komisija je menila, da je ta znesek podprl njen napačni izračun, ki je temeljil na zapisniku razprav občinskega sveta mesta Orléans z dne 27. maja 1994, in sicer da je nakupna cena 16 FRF za kvadratni meter (glej točke od 110 do 112 zgoraj). Komisija je bila prav tako obveščena o oceni vrednosti neopremljenega zemljišča na 5,5 FRF za kvadratni meter, ki jo je podala francoska davčna uprava (glej zgoraj točko 125). Podredno je treba opozoriti, da v okviru te tožbe Komisija poziva Sodišče prve stopnje, naj upošteva dejstvo, da iz prvotne ponudbe mesta Orléans tožeči stranki izhaja, da je bilo neopremljeno zemljišče dejansko vredno 40 FRF za kvadratni meter (glej točko 79 zgoraj).

157

Ni sporno, da je družba Sempel družbi Scott prodala opremljeno zemljišče za ceno 31 milijonov FRF. Skupina strokovnjakov družbe Galtier naj bi leta 1996 ocenila vrednost spornega zemljišča na 40,6 milijona FRF, oseba, pooblaščena za revizijo vrednosti vložkov, pa je podala še zanesljivejšo oceno vrednosti (glej točki 126 in 127 zgoraj). Nato je leta 1998 družba KC zemljišče prodala družbi P&G za 27,6 milijona FRF (glej točko 139 zgoraj). Vendar kot je bilo prikazano zgoraj, Komisija ni preučila teh ocen in se je, da je prišla do vrednosti spornega zemljišča v znesku 70,588 milijona FRF v izpodbijani odločbi, omejila na to, da se je oprla na stroške države članice.

158

V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje meni, da je glede vrednosti spornega zemljišča obstajala pomembna negotovost in da Komisija ni vestno vodila faze preiskave iz člena 88(2) ES ter da zlasti ni dovolj poglobljeno preučila vrednosti spornega zemljišča. Poleg tega je treba opozoriti, da imajo napake Komisije pomembne posledice za upravičenca do pomoči zaradi časa, ki je potekel med sporno prodajo in sprejetjem izpodbijane odločbe ter še posebej zaradi naložitve plačila obresti na znesek, ki ga je treba povrniti.

159

Zato je treba četrti tožbeni razlog sprejeti in člen 2 izpodbijane odločbe razglasiti za ničen v delu, v katerem se nanaša na pomoč, dodeljeno v obliki preferenčne cene spornega zemljišča, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge in trditve, ki jih navaja tožeča stranka, vključno z dopustnostjo trditve v zvezi z uporabo obrestne mere na podlagi obrestnoobrestnega računa za izračun trenutne vrednosti državne pomoči (glej točko 31 zgoraj).

160

Sodišče prve stopnje je v sodbi z dne 10. aprila 2003 v zadevi Scott proti Komisiji, navedeni zgoraj v točki 28, pridržalo odločitev o stroških.

161

Sodišče je v sodbi z dne 6. oktobra 2005 v zadevi Scott proti Komisiji, navedeni v zgoraj točki 30, odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi s pritožbenim postopkom.

162

V tej sodbi mora Sodišče prve stopnje odločiti o vseh stroških v zvezi s postopki pred Sodiščem prve stopnje.

163

V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožena stranka ni uspela v bistvenem delu predlogov, poleg svojih stroškov nosi tudi stroške, ki jih je priglasila tožeča stranka.

164

V skladu s členom 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje Francoska republika nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (prvi senat)

razsodilo: