SODBA SODIŠČA

z dne 10. aprila 1984(*)

„Enako obravnavanje moških in žensk – Dostop do zaposlitve“

V zadevi 14/83,

katere predmet je predlog Arbeitsgericht iz Hamma, naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 177 Pogodbe EGS v postopku v glavni stvari, ki poteka med

Sabine von Colson in Elisabeth Kamann

in

Land Nordrhein-Westfalen,

sprejme predhodno odločbo o razlagi Direktive Sveta št. 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (UL L 39, str. 40),

SODIŠČE,

v sestavi J. Mertens de Wilmars, predsednik, T. Koopmans, K. Bahlmann in Y. Galmot, predsedniki senatov, P. Pescatore, A. J. Mackenzie Stuart, A. O'Keeffe, G. Bosco, O. Due, U. Everling in C. Kakouris, sodniki,

generalni pravobranilec: S. Rozès,

sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator,

izreka naslednjo

Sodbo

1        S sklepom z dne 6. decembra 1982, ki ga je Sodišče prejelo 24. januarja 1983, je Arbeitsgericht (delovno sodišče) iz Hamma v skladu s členom 177 Pogodbe EGS postavilo več vprašanj za predhodno odločanje o razlagi Direktive Sveta št. 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (UL L 39, str. 40).

2        Ta vprašanja so se postavila v okviru spora med dvema strokovno usposobljenima socialnima delavkama, Sabine von Colson in Elisabeth Kamann, in deželo Nordrhein-Westfalen (v nadaljevanju: Severno Porenje - Vestfalija). Iz obrazložitve predložitvenega sklepa je razvidno, da je zapor Werl, v katerem so le zaporniki moškega spola in ki ga upravlja dežela Severno Porenje - Vestfalija, zavrnil zaposlitev tožečih strank v postopku v glavni stvari predvsem zaradi njunega spola. Uradniki, odgovorni za zaposlovanje, so zavrnitev zaposlitve tožečih strank utemeljili z navedbo težav in tveganj, povezanih z zaposlitvijo ženskih kandidatk v tovrstnih ustanovah in so namesto njiju zaposlili kandidate moškega spola, čeprav so bili strokovno manj usposobljeni.

3        Nacionalno sodišče je odločilo, da gre za diskriminacijo in zavzelo stališče, da je po nemški zakonodaji edina sankcija za diskriminacijo pri zaposlovanju nadomestilo za „Vertrauensschaden“, torej izgubo, ki sta jo utrpeli kandidatki, žrtvi diskriminacije, na podlagi prepričanja, da pri zaposlovanju ne bo diskriminacije. Takšno nadomestilo je določeno v členu 611a(2) BGB.

4        Po tej določbi je v primeru diskriminacije pri dostopu do zaposlitve delodajalec odgovoren za „škodo glede izgube, ki jo utrpi delavec, ker se zanaša na pričakovanje, da ob sklenitvi delovnega razmerja ne bo nobene kršitve načela enakega obravnavanja“. Cilj določbe je prenos Direktive Sveta št. 76/207.

5        Zato je nacionalno sodišče ugotovilo, da na podlagi nemške zakonodaje lahko odredi le povračilo potnih stroškov, ki jih je imela tožeča stranka von Colsonova pri urejanju prošnje za službo (7,20 DEM,) in je tožečima strankama zavrnilo druge tožbene zahtevke.

6        Da bi ugotovilo pravila Skupnosti, ki se uporabljajo v primeru diskriminacije v zvezi z dostopom do zaposlitve, je nacionalno sodišče na Sodišče naslovilo naslednja vprašanja:

„1.      Ali iz določb Direktive Sveta št. 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev izhaja, da mora biti diskriminacija glede dostopa do zaposlitve na podlagi spola (nesklenitev pogodbe o zaposlitvi zaradi kandidatovega spola, pri čemer je bila prednost dana drugemu kandidatu na podlagi spola) sankcionirana tako, da se od omenjenega delodajalca zahteva, naj sklene pogodbo o zaposlitvi s kandidatom, ki je bil žrtev diskriminacije?

2.      Če je odgovor na prvo vprašanje načeloma pritrdilen:

a)      ali se od delodajalca lahko zahteva, naj sklene pogodbo o zaposlitvi, le če je možno, poleg ugotovitve, da je sprejel pristransko odločitev na podlagi spola, ugotoviti tudi, da je kandidat, ki je bil žrtev diskriminacije, glede na sprejeta merila izbora strokovno bolj usposobljen za delovno mesto kakor kandidat, s katerim je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena;

b)      ali se od delodajalca lahko zahteva, naj sklene pogodbo o zaposlitvi s kandidatom, ki je bil žrtev diskriminacije, tudi kadar sta ta kandidat in kandidat, s katerim je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, enako strokovno usposobljena, če se ugotovi, da je delodajalec sprejel pristransko odločitev na podlagi spola;

c)      ali ima kandidat, ki je bil žrtev diskriminacije, pravico do zaposlitve tudi, če je strokovno slabše usposobljen od kandidata, s katerim je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, če se ugotovi, da je delodajalec kandidata, ki je bil žrtev diskriminacije, na podlagi spola izločil že na začetku postopka o izbiri kandidatov na podlagi sprejetih meril?

3.      Če je odgovor na vprašanji 2 (a) in (c) odvisen od nepristranske presoje o kandidatovi strokovni usposobljenosti:

ali mora o tej zadevi v celoti odločiti sodišče ter kakšna merila in proceduralna pravila v zvezi z dokaznim postopkom je treba pri tem upoštevati?

4.      Če je odgovor na prvo vprašanje načelno pritrdilen:

če so bili kandidati za delovno mesto najmanj trije in je delodajalec več kot enega kandidata na podlagi spola izločil že na začetku postopka o izbiri kandidatov na podlagi sprejetih meril, ali imajo vsi izločeni kandidati pravico do pogodbe o zaposlitvi?

Ali mora v tem primeru Sodišče izbrati med kandidati, ki so bili žrtve diskriminacije? Če je odgovor na vprašanje v prvem odstavku negativen, kakšna pravna sankcija je še na razpolago?

5.      Če je odgovor na prvo vprašanje načeloma negativen:

kakšne so na podlagi določb Direktive št. 76/207/EGS sankcije za ugotovljeni primer diskriminacije glede dostopa do zaposlitve?

Ali je treba v tem pogledu razlikovati med okoliščinami iz vprašanj 2(a), (b) in (c)?

6.      Ali je Direktiva št. 76/207/EGS, kot jo razlaga Sodišče v odgovoru na zgoraj zastavljena vprašanja, neposredno uporabna v Zvezni republiki Nemčiji?“

7        Namen teh vprašanj je predvsem ugotoviti, ali Direktiva št. 76/207/EGS od držav članic zahteva, naj določijo pravne posledice ali posebne sankcije v primeru diskriminacije glede dostopa do zaposlitve (vprašanja od 1 do 5), in ali se posamezniki lahko v takšnih primerih sklicujejo na določbe Direktive pred nacionalnimi sodišči, kadar Direktiva ni bila prenešena v nacionalni pravni red v predpisanem roku (vprašanje 6).

 a)     Prvo vprašanje

8        S prvim vprašanjem nacionalno sodišče v bistvu sprašuje, ali Direktiva št. 76/207 zahteva, naj se diskriminacija zaradi spola v primeru dostopa do zaposlitve sankcionira tako, da mora delodajalec, povzročitelj diskriminacije, skleniti pogodbo o zaposlitvi s kandidatom, ki je bil žrtev diskriminacije.

9        Po mnenju nacionalnega sodišča naj bi iz navedb v preambuli in iz dejanskih določb Direktive izhajalo, da Direktiva od držav članic zahteva, naj sprejmejo pravne določbe, ki predpisujejo učinkovite sankcije. Po njegovem mnenju naj bi bila učinkovita kompenzacija le zaposlitev oseb, ki so bile žrtve diskriminacije.

10      Po mnenju tožečih strank v postopku v glavni stvari naj bi člen 611a(2) BGB z omejevanjem pravice do odškodnine le na „Vertrauensschaden“ izključil možnost odškodnine po splošnem pravu. Direktiva št. 76/207 od držav članic zahteva, naj sprejmejo primerne ukrepe, s katerimi bi se v prihodnje izognile diskriminaciji. Zato naj bi se štelo, da se člen 611a(2) ne upošteva. Posledica tega pa bi bila, da bi delodajalec moral skleniti pogodbo o zaposlitvi s kandidatom, ki je bil žrtev diskriminacije.

11      Vlada Zvezne republike Nemčije se zaveda potrebe po učinkovitem prenosu Direktive, vendar poudarja, da ima vsaka država članica na podlagi člena 189(3) Pogodbe EGS svojo mejo presoje glede pravnih posledic, ki morajo izhajati iz kršitve načela enakega obravnavanja. Nemška vlada tudi uveljavlja, da lahko nemška sodišča na podlagi nacionalnega zasebnega prava in na podlagi vsebine Direktive oblikujejo ustrezne rešitve, ki bodo v skladu z načelom enakega obravnavanja in interesi vseh strank. Po njenem mnenju upoštevanja vredna pravna posledica zagotavlja spoštovanje načela enakega obravnavanja in naj bi do nje prišlo le, če bi bila žrtev diskriminacije za delovno mesto bolje strokovno usposobljena od ostalih kandidatov in ne če bi bila strokovna usposobljenost kandidatov enaka.

12      Danska vlada ocenjuje, da je Direktiva državam članicam namerno prepustila izbiro sankcij glede na njihove notranje razmere in nacionalne pravne sisteme. Države članice naj bi kršitve načela enakega obravnavanja kaznovale enako, kot kaznujejo podobne kršitve nacionalnih predpisov na področjih, ki jih ne ureja pravo Skupnosti.

13      Tudi Vlada združenega kraljestva meni, da je v pristojnosti držav članic, da same izberejo ukrepe, s katerimi zagotovijo izpolnjevanje obveznosti iz Direktive. Direktiva ne navaja, katere ukrepe naj bi države članice sprejele, vprašanja, naslovljena na Sodišče, pa sama jasno kažejo na težave pri določanju ustreznih ukrepov.

14      Komisija Evropskih skupnosti meni, da mora biti prenos Direktive učinkovit, čeprav ima Direktiva namen prepustiti državam članicam izbiro in odločitev glede sankcij. Načelo učinkovitega prenosa Direktive zahteva, naj so sankcije za kandidata, ki je bil žrtev diskriminacije, primerna odškodnina, za delodajalca pa sredstvo pritiska, ki ga ni dobro zanemariti in ki ga spodbuja k spoštovanju načela enakega obravnavanja. Nacionalni ukrep, ki odškodnino zagotavlja le ob dejanski izgubi, nastali zaradi zanašanja na pričakovano („Vertrauensschaden“), ni primeren za zagotovitev združljivosti s tem načelom.

15      Glede na člen 189(3) je „Direktiva […] za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča državnim organom izbiro oblike in metod“. Ta določba prepušča državam članicam izbiro načinov in ukrepov za učinkovito izvajanje Direktive, ta svoboda ne vpliva na obveznost vseh držav članic, na katere je Direktiva naslovljena, da v okviru nacionalnega pravnega sistema sprejmejo vse ukrepe za zagotovitev učinkovitosti Direktive glede na cilj, ki ga zasleduje.

16      Zato je Direktivo št. 76/207 za odločitev, ali od držav članic zahteva določitev posebnih pravnih posledic ali sankcij za kršitev načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, treba pregledati.

17      Cilj te direktive je izvajanje načela enakega obravnavanja moških in žensk v državah članicah, zlasti v zvezi z dejanskim enakopravnim dostopom delavcev obeh spolov do zaposlitve. Upoštevaje ta cilj člen 2 določa načelo enakega obravnavanja in njegove omejitve, medtem ko člen 3(1) določa obseg načela glede dostopa do zaposlitve. Člen 3(2)(a) določa, da morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe za odpravo zakonov in drugih predpisov, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.

18      Člen 6 zahteva, naj države članice v okviru nacionalnega pravnega sistema sprejmejo ukrepe, ki bodo vsem osebam, ki menijo, da so žrtve diskriminacije, omogočili, da „svoje pravice uveljavljajo po sodni poti“. Iz te določbe izhaja, da morajo države članice sprejeti dovolj učinkovite ukrepe za doseganje cilja Direktive, in zagotoviti, da se zadevne osebe lahko na te ukrepe sklicujejo pred nacionalnimi sodišči. Takšni ukrepi lahko vključujejo npr. določbe, ki od delodajalca zahtevajo, naj na delovno mesto sprejme kandidata, ki je bil žrtev diskriminacije, ali pa mu izplača primerno denarno nadomestilo, pri čemer te določbe, kadar je to potrebno, podpira tudi sistem denarnih kazni. Direktiva sicer ne predpisuje posebnih sankcij, vendar lahko države članice svobodno izbirajo med različnimi rešitvami, primernimi za doseganje njenega cilja.

19      Odgovor na prvo vprašanje je torej, da Direktiva št 76/207 ne zahteva, naj bo diskriminacija na podlagi spola glede dostopa do zaposlitve sankcionirana z obveznostjo delodajalca, povzročitelja diskriminacije, da sklene pogodbo o zaposlitvi s kandidatom, ki je bil žrtev diskriminacije.

 b)     Drugo, tretje in četrto vprašanje

20      Odgovor na drugo, tretje in četrto vprašanje ni potreben, ker so bila postavljena pod domnevo, da se od delodajalca zahteva, naj s kandidatom, ki je bil žrtev diskriminacije, sklene pogodbo o zaposlitvi.

 c)     Peto in šesto vprašanje

21      S svojim petim vprašanjem nacionalno sodišče v bistvu sprašuje Sodišče, ali je po Direktivi v primeru diskriminacije poleg pravice do sklepanja pogodbe o zaposlitvi možna še kakšna druga sankcija. Šesto vprašanje je, ali se žrtev diskriminacije lahko pred nacionalnimi sodišči ob pravilni razlagi Direktive sklicuje na to direktivo.

22      Brez učinkovitih sankcij ni mogoče zagotoviti enakega obravnavanja. To ni razvidno le iz dejanske vsebine Direktive, pač pa še natančneje iz njenega člena 6, ki s tem, ko kandidatom za delovno mesto, žrtvam diskriminacije, omogoča sodno varstvo, priznava, da imajo ti kandidati pravice, ki jih lahko uveljavljajo na sodiščih.

23      V odgovoru na prvo vprašanje je bilo pojasnjeno, da čeprav polno izvajanje Direktive ne določa oblike sankcij v primeru kršitve prepovedi diskriminacije, pa Direktiva vseeno nalaga, naj sankcija zagotovi dejansko in učinkovito sodno varstvo. Poleg tega mora biti v svarilo delodajalcu. Kadar država članica kršitev načela enakega obravnavanja sankcionira z dodelitvijo odškodnine, mora ta odškodnina v vsakem primeru ustrezati utrpeli škodi.

24      Iz tega izhaja, da nacionalni predpisi s tem, ko osebam, ki so bile žrtve diskriminacije, v zvezi z dostopom do zaposlitve omejujejo pravico do odškodnine na zgolj simbolično vrednost, kot je npr. povračilo stroškov, ki so jih imeli pri urejanju kandidature za delovno mesto, ne izpolnjujejo zahteve o učinkovitem prenosu Direktive.

25      O naravi sankcij, ki jih Zvezna republika Nemčija predpisuje za diskriminacijo v zvezi z dostopom do zaposlitve, in še zlasti vprašanju, ali določba člena 611a(2) BGB izključuje možnost odškodnine na podlagi splošnih pravnih predpisov, je na Sodišču potekala dolgotrajna razprava. Vlada Zvezne republike Nemčije je med ustnim postopkom navajala, da naj določba ne bi nujno izključevala uporabe splošnih pravnih predpisov glede odškodnine. O tem vprašanju z razlago nacionalnega prava odloča nacionalno sodišče samo.

26      Obveznost držav članic, ki izhaja iz Direktive, da bi dosegle cilj, predviden z Direktivo, in njihova dolžnost, da skladno s členom 5 Pogodbe sprejmejo vse primerne ukrepe, tako splošne kot posebne, za zagotovitev izpolnjevanja te obveznosti, zavezuje vse organe držav članic, skupaj s sodišči, v okviru njihovih pristojnosti. Iz tega izhaja, da morajo z uporabo nacionalnega prava in zlasti določb nacionalnega prava, ki so bile uveljavljene za izvajanje Direktive št. 76/207, nacionalna sodišča svoje nacionalno pravo razlagati glede na besedilo in namen Direktive, da bi dosegla cilj iz člena 189(3).

27      Nasprotno pa, kot izhaja iz zgornjih preudarkov, Direktiva ne vključuje nobene brezpogojne in dovolj natančne obveznosti glede sankcij zaradi diskriminacije, na katero bi se lahko, če ukrepi za izvajanje niso sprejeti pravočasno, sklicevali posamezniki, da bi na podlagi Direktive uveljavljali pravico do odškodnine, kadar to ni predvideno ali dovoljeno z nacionalno zakonodajo.

28      Nacionalnemu sodišču je treba pojasniti, da čeprav Direktiva št. 75/207/EGS prepušča državam članicam več rešitev pri izbiri sankcij za kršitev prepovedi diskriminacije, potrebnih za doseganje njenega cilja, vseeno zahteva, naj država članica, ko se odloči za sankcioniranje kršitve z odškodnino, zagotovi, da bo sankcija učinkovita in bo imela svarilni učinek, tako da mora biti odškodnina v skladu s povzročeno škodo in večja od zgolj simbolične odškodnine, kakršna je na primer povračilo stroškov v zvezi s kandidaturo za delovno mesto. Nacionalno sodišče mora zakonodajo, sprejeto za izvajanje Direktive, razložiti in uporabiti glede na zahteve prava Skupnosti, če ima za to pooblastila na podlagi nacionalne zakonodaje.

 Stroški

29      Stroški, ki so jih je priglasile vlada Zvezne republike Nemčije, danska vlada, vlada Združenega kraljestva in Komisija Evropskih skupnosti, ki so Sodišču predložile stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred nacionalnim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanja, ki jih je postavilo Arbeitsgericht iz Hamma s sklepom z dne 6. decembra 1982, razsodilo:

1)      Direktiva št 76/207 ne zahteva, naj delodajalec, ki je povzročitelj diskriminacije glede dostopa do zaposlitve na podlagi spola, sklene pogodbo o zaposlitvi s kandidatom, ki je bil žrtev diskriminacije.

2)      Direktiva ne vključuje nobene brezpogojne in dovolj natančne obveznosti glede sankcij zaradi diskriminacije, na katero bi se lahko, če ukrepi za izvajanje niso sprejeti pravočasno, sklicevali posamezniki, da bi na podlagi Direktive uveljavljali pravico do odškodnine, kadar to ni predvideno ali dovoljeno z nacionalno zakonodajo.

3)      Čeprav Direktiva št. 75/207/EGS prepušča državam članicam več rešitev pri izbiri sankcij za kršitev prepovedi diskriminacije, potrebnih za doseganje njenega cilja, vseeno zahteva, naj država članica, ko se odloči za sankcioniranje kršitve z odškodnino, zagotovi, da bo sankcija učinkovita in bo imela svarilni učinek, tako da mora biti odškodnina v skladu s povzročeno škodo in večja od zgolj simbolične odškodnine, kakršna je na primer povračilo stroškov v zvezi s kandidaturo za delovno mesto. Nacionalno sodišče mora zakonodajo, sprejeto za izvajanje Direktive, razložiti in uporabiti glede na zahteve prava Skupnosti, če ima za to pooblastila na podlagi nacionalne zakonodaje.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. aprila 1984.

* Jezik postopka: nemščina.