Poročevalec:

Maurizio MENSI

Soporočevalec:

Jan PIE

Svetovalca	Alberto DAL FERRO (za poročevalca, III. skupina) Vassilis THEODOSOPOULOS (za soporočevalca, 1. kategorija)
Zaprosilo	Evropska komisija, 27.3.2024
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	posvetovalna komisija za spremembe v industriji (CCMI)
Datum sprejetja na seji CCMI	15.5.2024
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	30.5.2024
Plenarno zasedanje št.	588
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	208/2/10

1   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja strategijo za evropsko obrambno industrijo kot pomemben korak h krepitvi obrambne pripravljenosti Evrope in s tem njene zmožnosti, da zaščiti svoje državljane, ozemlje, temeljne vrednote in način življenja.

1.2

EESO meni, da je zagotavljanje pripravljenosti in odzivnosti tehnološke in industrijske baze evropske obrambe (EDTIB) ključni steber evropske obrambne pripravljenosti, saj je ta baza domači zaupanja vreden dobavitelj najsodobnejše strojne in programske opreme ter storitev, ki jih naše oborožene sile potrebujejo za opravljanje svojih nalog.

1.3

EESO pozdravlja, da je bil pristop od nujnih ukrepov preusmerjen k dolgoročnemu in strukturnemu odzivu, ki je bistvenega pomena, da bi podprli prilagajanje EDTIB novim varnostnim razmeram. Zlasti pozdravlja osredotočenost na to, da je treba pri nabavi za evropske potrebe v večji meri uporabljati evropske dobavitelje. Za to niso potrebni le povečanje in utrditev evropskega povpraševanja ter njegovo usmerjanje k EDTIB, temveč tudi povečanje zmogljivosti EDTIB za izpolnitev tega povpraševanja.

1.4

EESO pozdravlja osredotočenost na zanesljivost oskrbe, ki je bistvena za obrambno pripravljenost Evrope, ki jo trenutno ogrožata prevelika odvisnost od neevropskih dobaviteljev in odsotnost mehanizma upravljanja na evropski ravni v času krize. Poleg tega ugotavlja, da predlagana ureditev za zanesljivost oskrbe vključuje več zanimivih elementov, vendar bi bila lahko v praksi problematična zaradi zapletenosti dobavnih verig ter morebitne občutljivosti in razvrstitve informacij, potrebnih za kartiranje in spremljanje.

1.5

Poleg tega EESO poudarja, da je za uresničitev ciljev strategije pomembno izkoristiti partnerstva s prijateljskimi državami, ki imajo enake vrednote kot EU. Od sodelovanja Ukrajine v programih obrambne industrije EU ter spodbujanja tesnejših povezav med EDTIB in tehnološko in industrijsko bazo ukrajinske obrambe bosta imeli obe strani pomembne strateške koristi. Koristno bi bilo tudi okrepljeno usklajevanje z Natom pri temah skupnega interesa, pod pogojem, da bi se v celoti spoštovali varnostni interesi vseh držav članic EU.

1.6

Hkrati EESO obžaluje, da se v strategiji ne obravnava javno mnenje. To je pomembna pomanjkljivost, saj je javno mnenje ključni dejavnik v demokratičnih družbah in na svobodnih trgih, kot je naš, s tem pa pomemben dejavnik pri izzivih EDTIB v zvezi s trajnostnostjo, ki vpliva na politične in tržne odločitve. V zvezi s tem izzivom je treba nujno ukrepati, tudi z usklajeno javno komunikacijsko kampanjo po vsej EU, da bi odpravili dolgotrajne napačne predstave ter povečali ozaveščenost in podporo evropske javnosti glede nujnosti zaščite evropskega miru, varnosti, blaginje in vrednot ter prispevka EDTIB, ki je pri tem bistven.

1.7

Zato EESO meni, da ima strategija nekatere pomanjkljivosti, ki so izpostavljene v nadaljevanju. Ključni instrument za izvajanje njenih ciljev (program za evropsko obrambno industrijo – EDIP) verjetno ne bo začel delovati pred koncem leta 2025. Strategijo je treba zato dopolniti z drugimi kratkoročnimi ukrepi, namenjenimi izpolnjevanju takojšnjih potreb.

1.8

EESO zato poziva države članice, naj v skladu s pozivom Komisije kratkoročno preučijo možnosti, kako z razpoložljivimi instrumenti spodbuditi obsežna skupna javna naročila za obrambo, obsežno povečanje EDTIB in uvedbo vodilnih projektov na področju obrambe.

1.9

EESO tudi meni, da je zagotavljanje dostopa obrambne industrije do znanja in spretnosti, tehnologije in raziskav ključno tako z industrijskega kot strateškega vidika. Pri tem so ključnega pomena naložbe v usposabljanje, raziskave in razvoj strategij. Poleg tega bi morala omenjena kampanja za ozaveščanje evropske javnosti o prispevku EDTIB k varnosti, blaginji in vrednotam Evrope vključevati komponento, namenjeno spodbujanju raznolikosti EDTIB ter njene privlačnosti med prihodnjimi in mladimi strokovnjaki, ter se zavzemati za odpravo ovir, kot so klavzule o prepovedi raziskav v obrambne namene v univerzitetnih predpisih. Lahko bi tudi razmislili o pobudah za spodbujanje mobilnosti zaposlenih na področju obrambe, ki bi se lahko zgledovale po programu vojaški Erasmus.

1.10

EESO poudarja, da je uspeh strategije odvisen predvsem od tega, ali bodo države članice v celoti sodelovale in priznale dodano vrednost evropskega pristopa. Države članice zato poziva, naj zagotovijo, da se bo strategija začela izvajati brez nepotrebnega odlašanja in bo podprta z ustreznimi finančnimi sredstvi. V zvezi s tem EESO v celoti podpira tudi poziv Komisije Evropski investicijski banki, naj spremeni svojo posojilno politiko in v celoti podpre obrambno industrijo, ter pozdravlja pojasnila glede nevključitve obrambnih dejavnosti v okoljsko taksonomijo EU. Bistveno je vzpostaviti tesnejšo povezavo in sodelovanje med industrijo, vojsko, znanostjo in raziskavami.

2   Ozadje mnenja in zakonodajnega predloga

2.1

Evropska komisija in visoki predstavnik sta 5. marca 2024 skupaj s programom za evropsko obrambno industrijo (EDIP) prvič v zgodovini predstavila strategijo za evropsko obrambno industrijo.

2.2

Cilj strategije je v širšem smislu okrepiti pripravljenost in konkurenčnost EDTIB, kar je bistven pogoj za evropsko obrambno pripravljenost.

2.3

Obrambna pripravljenost je postala ključna v novih varnostnih razmerah, ki jih zaznamuje močno povečanje regionalnih in globalnih varnostnih groženj, zlasti pa vrnitev zelo intenzivnega konvencionalnega vojskovanja v Evropo zaradi nezakonite, krute in obsežne ruske invazije v Ukrajini februarja 2022.

2.4

Glede na to se EU in njene države članice spoprijemajo z dvema glavnima izzivoma. Zelo kratkoročno morajo biti sposobne pomagati Ukrajini, ki se upira ruski agresiji, daljnoročneje pa se mora EU nujno pripraviti na morebiten obsežen konflikt. To je ključnega pomena, saj so evropski vojaški strokovnjaki večkrat posvarili, da bi lahko Rusija, ki sredstva vse bolj usmerja v svoj vojaški aparat, v nekaj letih izvedla obsežen hibridni ali vojaški napad na članico EU, pri čemer je eden od evropskih voditeljev nedavno izrecno opozoril, da je Evropa vstopila v predvojno obdobje.

2.5

Za dosego teh ciljev mora biti EDTIB vedno pripravljena in sposobna zagotoviti celoten spekter vrhunskih zmogljivosti, ki jih potrebujejo evropske oborožene sile.

2.6

Vendar se to doslej ni zgodilo. Po treh desetletjih premajhnih naložb v oborožitev, usposabljanje ter znanje in spretnosti, povezane z obrambo, po vsej Evropi se je zmogljivost EDTIB za proizvodnjo znatno zmanjšala. Države članice EU so svoje omejene proračune za obrambne nakupe večinoma uporabljale za nabavo neevropskih proizvodov, pri čemer so to počele neusklajeno.

2.7

Od februarja 2022 so se izdatki za naložbe v obrambo v EU močno povečali, vendar se je trend individualnega kupovanja iz tujine še okrepil. Glede na nedavno študijo je bilo 78 % obrambnih nakupov držav članic EU od začetka ruske vojne agresije do junija 2023 opravljenih pri dobaviteljih iz držav, ki niso članice EU. Po najnovejših podatkih Evropske obrambne agencije (EDA) pa so bila leta 2022 samo pri 18 % izdatkov za opremo v EU uporabljena skupna naročila. Ta trend ima izredno škodljive učinke na EDTIB, saj povzroča izgubo prihodkov, naložbenih zmogljivosti, ekonomij obsega, znanja in izkušenj ter proizvodnih zmogljivosti.

2.8

Za premagovanje tega izziva je v strategiji za evropsko obrambno industrijo opredeljena vrsta ukrepov, ki so razdeljeni v štiri stebre: (1) olajševanje in spodbujanje delovanja držav članic pri skupnem načrtovanju, vlaganju v EDTIB in naročanju pri njej (1), (2) podpiranje proizvodnih in inovacijskih zmogljivosti EDTIB ter vzpostavitev okvira EU za zanesljivost oskrbe, (3) vključevanje vidikov obrambne industrije v vse politike EU in (4) izkoriščanje partnerstev z Ukrajino, Natom in drugimi partnerji za podpiranje teh ciljev.

2.9

V strategiji je upoštevano, da sredstva, ki so na voljo za EDIP (1,5 milijarde EUR) v okviru sedanjega večletnega finančnega okvira EU, zadostujejo le za manj obsežna prizadevanja in da jih je treba kratkoročno dopolniti z drugimi pomembnimi sredstvi in viri financiranja. Za obdobje po letu 2027 so v okviru naslednjega večletnega finančnega okvira EU nujno potrebna precejšnja finančna sredstva.

2.10

V strategiji so predlagani nezavezujoči srednjeročni cilji glede deleža trgovine z obrambnimi proizvodi znotraj EU na celotnem obrambnem trgu EU.

3   Splošne ugotovitve

3.1

EESO pozdravlja strategijo za evropsko obrambno industrijo kot pomemben korak h krepitvi obrambne pripravljenosti Evrope in s tem njene zmožnosti, da zaščiti svoje državljane, ozemlje, temeljne vrednote in način življenja. To je izjemnega pomena za vse države članice EU.

3.2

EESO tudi meni, da je zagotavljanje pripravljenosti in odzivnosti EDTIB ključni steber evropske obrambne pripravljenosti.

3.3

EESO pozdravlja, da je bil pristop od nujnih ukrepov preusmerjen k dolgoročnemu in strukturnemu odzivu, ki je bistvenega pomena, da bi podprli prilagajanje EDTIB novim varnostnim razmeram.

3.4

EESO meni, da strategija glede na pristojnosti EU na področju obrambe zajema glavne razsežnosti obravnavanega vprašanja – vključno s konsolidacijo povpraševanja, podporo industriji, med drugim za raziskave in razvoj ter inovacije, zanesljivostjo oskrbe, vključevanjem obrambne pripravljenosti v politike EU ter partnerstvi – ter daje trden okvir in instrumente za nadaljnje spodbujanje evropskega sodelovanja.

3.5

Zlasti pozdravlja osredotočenost na to, da je treba pri nabavi za evropske potrebe v večji meri uporabljati evropske dobavitelje. V zvezi s tem so povečanje, utrditev in usmerjanje evropskega povpraševanja pri EDTIB enako pomembni kot povečanje zmogljivosti EDTIB za izpolnjevanje tega povpraševanja.

3.6

Srednjeročni cilji, določeni v strategiji, so pomemben kazalnik napredka, hkrati pa omogočajo ocenjevanje prizadevanj in njihovo morebitno prilagajanje v prihodnje. Vendar EESO obžaluje, da so cilji nezavezujoči, in meni, da so glede na varnostna tveganja zastavljeni prenizko in se uresničujejo prepočasi. V panogi je bilo ocenjeno, da bi bilo treba za nadgradnjo EDTIB na raven, ki bo ustrezala novim varnostnim razmeram, 80 % evropskih proračunov za obrambne nakupe porabiti za naložbe v Evropi. Zato je prepričan, da bi moral biti to cilj in da bi si morala EU prizadevati, da ga doseže nemudoma in najpozneje do leta 2040.

3.7

EESO poziva države članice ter Evropsko komisijo in Evropski parlament, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da se bodo ti cilji v celoti uresničili in ne bodo ostali le želje. To bo pripomoglo tudi k preprečevanju potratne razdrobljenosti in podvajanja ter zagotovilo učinkovitejše dodeljevanje omejenih virov.

3.8

Da bi to dosegli, je vidike obrambne industrije bistveno vključiti v vse politike EU. Zlasti pomembno je jasno sporočilo Komisije, da EDTIB bistveno prispeva k odpornosti in varnosti ter da se mora ta prispevek izražati pri dostopu industrije do financiranja. EESO v celoti podpira tudi poziv Komisije Evropski investicijski banki, naj spremeni svojo posojilno politiko in v celoti podpre obrambno industrijo, ter pozdravlja pojasnila glede nevključitve obrambnih dejavnosti v okoljsko taksonomijo EU.

3.9

EESO pozdravlja tudi dejstvo, da je strategija osredotočena na zanesljivost oskrbe, kritične surovine, čipe in kompetence, kar je ključno za obrambno pripravljenost. V Evropi je zanesljivost oskrbe trenutno ogrožena zaradi prevelikega zanašanja na neevropske dobavitelje in neobstoja mehanizma upravljanja na ravni EU v kriznih obdobjih. Predlagana ureditev zanesljivosti oskrbe vključuje več zanimivih elementov, kot sta razlikovanje med različnimi vrstami kriznih in večstopenjskih ukrepov ter morebitna podpora strateškemu ustvarjanju zalog osnovnih komponent. Zanesljivost oskrbe bi lahko znatno izboljšale tudi druge določbe, kot je odpiranje obstoječih okvirnih pogodb v času krize. Hkrati je lahko izvajanje take ureditve izziv. Zaradi zapletenosti obrambnih dobavnih verig bi celovito kartiranje in spremljanje zahtevalo veliko virov in predstavljalo zahtevno nalogo, zlasti kar zadeva elemente, ki so zunaj Unije. Tudi morebitna občutljivost in klasifikacija zahtevanih informacij bi se lahko izkazali za težavni. Uporaba predvsem javno dostopnih informacij in prostovoljnih zahtev po informacijah lahko omili to težavo, vendar hkrati omeji točnost, veljavnost, ustreznost in popolnost informacij.

3.10

Poleg tega EESO poudarja, da je za uresničitev ciljev strategije pomembno izkoristiti partnerstva s prijateljskimi državami, ki imajo enake vrednote kot EU. Od sodelovanja Ukrajine v programih obrambne industrije EU ter spodbujanja tesnejših povezav med EDTIB in tehnološko in industrijsko bazo ukrajinske obrambe bosta imeli obe strani pomembne strateške koristi, med drugim med vojno in po njej, namen pa je tudi, da Ukrajina sčasoma pristopi k Uniji. Koristno bi bilo tudi okrepljeno usklajevanje z Natom pri temah skupnega interesa, pod pogojem, da bi se v celoti spoštovali varnostni interesi vseh držav članic EU.

3.11

Hkrati EESO obžaluje, da se v strategiji ne obravnava posebej javno mnenje. To je pomembna pomanjkljivost, saj je javno mnenje ključni dejavnik v demokratičnih družbah in na svobodnih trgih, kot je naš, s tem pa pomemben dejavnik pri izzivih EDTIB v zvezi s trajnostnostjo, ki vpliva na politične in tržne odločitve. Zlasti veliko Evropejcev še vedno meni, da obrambna industrija ni vzdržna in da izčrpava socialne izdatke, zato ne bi smela prejemati podpore, pri tem pa spregledajo tako ključni prispevek obrambe k javni dobrini varnosti kot vzajemno koristno medsebojno bogatenje civilnih in obrambnih tehnologij ter inovacij. Te napačne predstave se lahko še poslabšajo zaradi tujega manipuliranja z informacijami ter vmešavanja v naše družbe in politične procese v okviru hibridnih kampanj zlonamernih akterjev, zlasti Rusije. Ta negativna podoba obrambne industrije tehnološki in industrijski bazi evropske obrambe (EDTIB) resno otežuje dostop ne le do finančnih sredstev, temveč tudi do zavarovanja, energije, objektov ter znanj in spretnosti. V zvezi s tem izzivom je treba nujno ukrepati, tudi z usklajeno javno komunikacijsko kampanjo po vsej EU, da bi odpravili dolgotrajne napačne predstave ter povečali ozaveščenost in podporo evropske javnosti glede nujnosti zaščite evropskega miru, varnosti, blaginje in vrednot ter prispevka EDTIB, ki je pri tem bistven. Dolžnost političnih voditeljev je, da državljane v naših svobodnih in demokratičnih družbah opomnijo, da mir in svoboda nista samoumevna in ju je treba braniti. Hkrati bi bilo treba nabor orodij EU za odzivanje na hibridne grožnje, predviden v strateškem kompasu, uporabiti tudi za zaščito EDTIB pred hibridnimi grožnjami.

3.12

EESO na splošno pozdravlja, da je v strategiji priznan izjemen izziv, ki ga ruska agresija pomeni za Evropo. Hkrati se Evropa sooča tudi z drugimi pomembnimi tveganji, kot so sedanji in morebitni prihodnji konflikti v evropski soseščini in zunaj nje ter morebiten umik njenega ključnega zaveznika. Strategija je bila predstavljena v času, ko so ti izzivi postali akutni in ko je potreba, da Evropa prevzame večjo odgovornost za lastno varnost, o čemer se že dolgo razpravlja, postala pereča. Pravi preizkus strategije bo torej, ali bo kos tem izzivom.

3.13

Zato EESO meni, da ima strategija nekatere pomanjkljivosti, ki so izpostavljene v nadaljevanju. Kar zadeva njene cilje, ključni instrument za njeno izvajanje (program za evropsko obrambno industrijo – EDIP) verjetno ne bo začel delovati pred koncem leta 2025. V tem časovnem okviru ni mogoče zadostiti nujnim potrebam Ukrajine in odpraviti kratkoročnih pomanjkljivosti v zmogljivostih držav članic, v zvezi s katerimi je treba nujno ukrepati. Strategijo je treba zato dopolniti z drugimi kratkoročnimi ukrepi, namenjenimi izpolnjevanju takojšnjih potreb.

3.14

EESO tudi poudarja, da Komisija in visoki predstavnik s strategijo sicer napovedujeta spremembo paradigme v pristopu EU k obrambni industriji, vendar se samo s strategijo ne da zagotoviti na vojno pripravljene obrambne industrijske baze, ki jo Evropa potrebuje. Države članice imajo vire in pooblastila za odločanje, ki so potrebni za spremembo trendov na področju javnih naročil za obrambo, sodelovanje pri programih zmogljivosti in trdno vzpostavitev stališča, da obramba zagotavlja varnost. Komisija lahko države članice pozove, naj ukrepajo v zvezi s tem, in jih k temu tudi spodbudi, vendar so spodbude, ki so na voljo danes, omejene in v primeru financiranja na koncu odvisne od pripravljenosti držav članic.

3.15

EESO poudarja, da že desetletja obstaja velik razkorak med retoriko in ukrepanjem držav članic glede številnih vprašanj, povezanih z obrambo, od usklajevanja vojaških zahtev in projektov sodelovanja do tega, da države članice področje obrambe že dolgo izključujejo iz naložbenih politik številnih nacionalnih pokojninskih skladov, če navedemo le nekaj primerov. Pomembno je omeniti, da je obramba v državah članicah pogosto obravnavana kot vprašanje drugotnega pomena, ne pa kot bistvena prednostna naloga. Poleg tega se obrambni proračuni, zlasti njihovi naložbeni elementi, v obdobjih finančnih omejitev pogosto uporabljajo za uravnavanje proračuna.

3.16

EESO se strinja tudi z oceno Komisije, da so sredstva, ki so bila doslej na voljo za izvajanje strategije, nezadostna. Predlagani proračun za EDIP v višini 1,5 milijarde EUR predstavlja premajhen delež evropskih potreb in obrambnih izdatkov, da bi imel strukturni učinek na trg, poleg tega pa še zdaleč ni zagotovljeno, da se bodo za financiranje EDIP lahko uporabili nepričakovani dobički iz zamrznjenih ruskih sredstev.

3.17

EESO zato poziva države članice, naj v skladu s pozivom Komisije kratkoročno preučijo možnosti, kako z razpoložljivimi instrumenti spodbuditi obsežna skupna javna naročila za obrambo, obsežno povečanje EDTIB in uvedbo vodilnih projektov na področju obrambe. Za financiranje takih projektov bi lahko bila zlasti pomembna predvidena obravnava obrambnih naložb kot pomembnega dejavnika v okviru revidiranega Pakta za stabilnost in rast.

3.18

EESO se strinja z oceno Komisije, da bodo za uresničitev ciljev strategije potrebna zares obsežna finančna sredstva v okviru naslednjega večletnega finančnega okvira. Da bi podprli prilagoditev EDTIB novi dobi strateške konkurence, bo za obdobje 2028–2035 morda potrebna proračunska postavka EU za obrambo v višini okoli 100 milijard EUR. Ta finančna sredstva bi bila potrebna za ustrezno financiranje projektov raziskav in razvoja v okviru okrepljenega Evropskega obrambnega sklada, za spodbujanje in podpiranje skupnega javnega naročanja in vzdrževanja zmogljivosti držav članic, zlasti kritičnih spodbujevalcev, ter za podporo industriji pri povečanju njene pripravljenosti, proizvodne zmogljivosti in odpornosti dobavne verige v okviru celovitega naslednika EDIP.

3.19

EESO tudi meni, da je zagotavljanje dostopa obrambne industrije do znanja in spretnosti ključno tako z industrijskega kot strateškega vidika. V ta namen bi morala omenjena kampanja za ozaveščanje in naklonjenost evropske javnosti prispevku EDTIB k varnosti, blaginji in vrednotam Evrope vključevati komponento, namenjeno spodbujanju raznolikosti EDTIB ter njene privlačnosti med prihodnjimi in mladimi strokovnjaki, ter se zavzemati za odpravo ovir, kot so klavzule o prepovedi raziskav v obrambne namene v univerzitetnih predpisih. Lahko bi tudi razmislili o pobudah za spodbujanje mobilnosti zaposlenih na področju obrambe, ki bi se lahko zgledovale po programu vojaški Erasmus.

3.20

EESO tudi meni, da je strategija za evropsko obrambno industrijo pomemben izraz priznanja izzivov, s katerimi se spoprijema Evropa, in nujne potrebe po celovitem prizadevanju za okrepitev pripravljenosti in konkurenčnosti EDTIB. Obenem se s predlaganimi ukrepi za dosego tega cilja razkrivajo omejitve pristojnosti in virov EU na področju obrambe.

3.21

EESO zato poudarja, da je uspeh strategije odvisen predvsem od tega, ali bodo države članice v celoti sodelovale in priznale dodano vrednost evropskega pristopa.

3.22

EESO poleg tega meni, da lahko le voditelji držav in vlad prevzamejo vodilno vlogo in zagotovijo konkretno sodelovanje držav članic, ki je nujno potrebno za korenito izboljšanje evropske (industrijske) pripravljenosti na področju obrambe.

3.23

EESO zato poziva k vzporednim prizadevanjem na ravni Evropskega sveta, s katerimi bi presegli strategijo za evropsko obrambno industrijo in zagotovili, da bosta imeli evropska obramba in EDTIB popolno podporo držav članic in Evropskega parlamenta, potrebno za povečanje evropske tehnološke suverenosti in strateške avtonomije v današnjih kritičnih varnostnih razmerah.

3.24

Poudarja tudi, da je evropska obrambna industrija ena ključnih panog za prihodnost evropske strateške avtonomije, ne le zaradi izjemnega pomena same obrambe, temveč tudi zato, ker so podjetja, dejavna na področju obrambe, tudi bistveni akterji v evropskem strateško pomembnem vesoljskem sektorju in za zaščito kritične digitalne infrastrukture Evrope razvijajo zanesljive najsodobnejše rešitve na področju kibernetske varnosti.

3.25

Ob upoštevanju vse bolj nevarnega geopolitičnega okolja in hudih posledic za našo skupno evropsko varnost, ki bi lahko nastale zaradi neusklajenega in neučinkovitega izvajanja strategije in drugih relevantnih ukrepov, EESO poziva države članice, naj preučijo vse možnosti za celovitejšo uporabo obstoječih določb Pogodbe, ki predvidevajo postopno oblikovanje skupne obrambne politike, ki bi lahko privedlo do skupne obrambe.

---

(1)  Glej Uredbo (EU) 2023/2418 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. oktobra 2023 o vzpostavitvi instrumenta za okrepitev evropske obrambne industrije s skupnimi javnimi naročili (EDIRPA) (UL L, 2023/2418, 26.10.2023, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2023/2418/oj) in mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za okrepitev evropske obrambne industrije z aktom o skupnih javnih naročilih – COM(2022) 349 final (UL C 486, 21.12.2022, str. 168).