EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52023DC0760
REPORT FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT, THE COUNCIL, THE EUROPEAN ECONOMIC AND SOCIAL COMMITTEE AND THE COMMITTEE OF THE REGIONS on the review of the Directive on the restriction of the use of certain hazardous substances in electrical and electronic equipment
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ o pregledu direktive o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ o pregledu direktive o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi
COM/2023/760 final
EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 7.12.2023
COM(2023) 760 final
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ
o pregledu direktive o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi
{SWD(2023) 760 final}
1.Uvod
V tem poročilu so obravnavani rezultati splošnega pregleda Direktive 2011/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi (v nadaljnjem besedilu: direktiva o omejevanju nevarnih snovi), ki ga je opravila Komisija ( 1 ). Z njim se izpolnjuje zahteva iz člena 24(2) direktive o omejevanju nevarnih snovi, da Komisija najpozneje do 22. julija 2021 opravi splošni pregled Direktive ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, ki mu po potrebi priloži zakonodajni predlog.
Neodvisni svetovalci so podprli zbiranje informacij in njihovo oceno v okviru ocenjevalne študije, ki se je začela izvajati leta 2018 in zaključila marca 2021 ( 2 ). Do takrat se je začela izvajati še ena študija, da bi se predlagale možnosti za izboljšanje pomanjkljivosti, ugotovljenih v ocenjevalni študiji, in ocenili njihovi možni učinki. Ker se je med delom izkazalo, da celovita ocena učinka ni potrebna, se je delo preusmerilo na zapolnitev podatkovnih vrzeli za vrednotenje. Ta druga podporna študija je bila dokončana maja 2023 ( 3 ). V okviru tega je bilo opravljeno posvetovanje z deležniki, ki je vključevalo odprto javno posvetovanje ter ciljno usmerjena posvetovanja z deležniki iz industrije in predstavniki nacionalnih uprav. To poročilo odraža glavne rezultate ocene, ki jo je izvedla Komisija in ki je bila podprta z navedenima študijama, v celoti pa je predstavljena v s tem povezanem delovnem dokumentu služb Komisije ( 4 ). Na tej podlagi so bili pripravljeni v prihodnost usmerjeni sklepi.
2.Ozadje
Direktiva o omejevanju nevarnih snovi iz leta 2011 je sledila prenovitvi prejšnje direktive iz leta 2002 ( 5 ), ki je bila prva obsežna zakonodaja EU o omejevanju nekaterih nevarnih snovi ( 6 ) v električni in elektronski opremi (v nadaljnjem besedilu: EEO). Direktiva dopolnjuje direktivo o odpadni električni in elektronski opremi (v nadaljnjem besedilu: OEEO), ki je bila sprejeta in prenovljena v istem času ( 7 ). Glavni cilji direktive o omejevanju nevarnih snovi so: zmanjšati količino nevarnih snovi v EEO za varovanje zdravja ljudi in okolja ter olajšati okolju prijazno predelavo in odstranjevanje odpadne EEO. Natančneje, tudi če se odpadna EEO zbira ločeno in je oddana v reciklažo, bi zadevna vsebnost na primer težkih kovin in zaviralcev gorenja verjetno pomenila tveganje za zdravje in okolje, zlasti če se obdeluje v neoptimalnih pogojih ( 8 ). Cilj Direktive je tudi zagotoviti delovanje notranjega trga ( 9 ) z uskladitvijo zakonodaje držav članic ( 10 ).
Priloge k Direktivi so bile spremenjene z delegiranimi akti, da bi se spremenila seznam omejitev snovi v Prilogi II ( 11 ) ter seznam izjem od njih v prilogah III in IV ( 12 ). Take časovno omejene izjeme od omejitev snovi se lahko odobrijo za posebne zahtevke pod natančno opredeljenimi pogoji iz člena 5(1), točka (a), med drugim če nadomestitev tehnično ni izvedljiva. Če se na podlagi zahtevka odobrijo izjeme, se vključijo v Prilogo III ali Prilogo IV. Seznami izjem se posodabljajo v skladu s tehničnim napredkom, podporo pri tehnični oceni zahtevkov za izjemo pa zagotovijo zunanji svetovalci.
Direktiva o omejevanju nevarnih snovi je bila leta 2017 precej spremenjena( 13 ), in sicer na podlagi pregleda področja uporabe, izvedenega za uveljavitev člena 24(1). Od leta 2019 zajema vso električno in elektronsko opremo (v nadaljnjem besedilu: odprto področje uporabe), to je od gospodinjskih aparatov do medicinskih pripomočkov. Izvzetja s področja uporabe vključujejo vojaško opremo, vesoljsko opremo, velika nepremična industrijska orodja (npr. tiskarske stroje, stroje za rezkanje in vrtalne stroje) in fiksne naprave (npr. generatorje električne energije). Izvzeti so tudi fotovoltaični paneli.
Direktiva o omejevanju nevarnih snovi poleg ključnih določb o omejitvah snovi vključuje tudi več določb, katerih namen je omogočiti ponovno uporabo in popravilo EEO, ki vsebuje omejene snovi, da bi prispevali k ciljema učinkovite rabe virov in krožnega gospodarstva. V spremembi iz leta 2017 je bila temu namenjena posebna pozornost, saj se je področje uporabe izjem od omejitve snovi razširilo na ponovno uporabljene nadomestne dele, ki so zaradi omejene združljivosti še vedno potrebni za nekatere rabljene naprave, če se iz EEO pridobijo v okviru vračanja v sistem zaprtega kroga ( 14 ).
3.Povezave med politikami
Direktiva o omejevanju nevarnih snovi je povezana ne le z direktivo o OEEO, ampak pa tudi z več drugimi politikami in zakonodajami EU. Prispeva k ciljem akcijskega načrta EU za krožno gospodarstvo v okviru evropskega zelenega dogovora ( 15 )( 16 ), med drugim z izvzetjem rezervnih delov iz omejitev za snovi. Direktiva olajšuje predelavo kritičnih surovin, na katere se nanaša nedavni predlog Komisije za uredbo o vzpostavitvi okvira za zagotavljanje zanesljive in trajnostne oskrbe s kritičnimi surovinami ( 17 ), saj je njen cilj podpreti neonasnežene tokove odpadkov.
Tesno je povezana z zakonodajo o kemikalijah, kot sta uredba o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (v nadaljnjem besedilu: uredba REACH) ( 18 ) ter uredba o obstojnih organskih onesnaževalih (v nadaljnjem besedilu: uredba o obstojnih organskih onesnaževalih) ( 19 ). Povezana je tudi s strategijo na področju kemikalij za trajnostnost ( 20 ), katere cilj je doseči pristop, ki je varen in trajnosten že v zasnovi, in cikle nestrupenih materialov, vključno z EEO.
Direktiva o omejevanju nevarnih snovi ureja izdelke in je zato zakonodaja o izdelkih, ki vsebuje usklajene določbe o ugotavljanju skladnosti in nadzoru trga. Zahteve za okoljsko primerno zasnovo za posebno električno in elektronsko opremo, določene v okviru direktive o okoljsko primerni zasnovi ( 21 )( 22 ), so tesno povezane z omejitvami snovi iz direktive o omejevanju nevarnih snovi.
4.Ugotovitve ocenjevanja
Ocenjevanje je sledilo smernicam Evropske komisije za boljše pravno urejanje ( 23 ), v njem pa so se upoštevala merila za ocenjevanje ustreznosti, uspešnosti, učinkovitosti, skladnosti in dodane vrednosti EU.
4.1.Uspešnost
Neposredni učinek Direktive na zmanjšanje nevarnih snovi v električni in elektronski opremi, ki se daje na trg EU, je bilo težko količinsko opredeliti. Eden od razlogov za to je, da na količino nevarnih snovi v EEO vpliva več pobud in zakonodajnih aktov. V podporni študiji je bilo ocenjeno, da se je z uvedbo direktive o omejevanju nevarnih snovi količina omejenih snovi v EEO med letoma 2003 in 2016 morda zmanjšala za približno dve tretjini. Čeprav je bila ta ocena izvedena pod določenimi pogoji in ni zajela vseh snovi, ki so trenutno v Prilogi II k Direktivi, je kljub temu mogoče trditi, da je direktiva o omejevanju nevarnih snovi prispevala k zmanjšanju relativne količine nevarnih snovi v EEO, dani na trg EU.
Zmanjšanje nevarnih snovi v EEO naj bi prispevalo k cilju varovanja zdravja ljudi. Tveganju izpostavljenosti nevarnim snovem s seznama so izpostavljeni zlasti delavci v sektorju obdelave OEEO. Z zmanjšanjem nevarnih snovi na posamezen kos EEO v zadevnem toku odpadkov so postopki ravnanja z odpadki na splošno postali varnejši za delavce v sektorju. Vendar je bil ta učinek delno tudi rezultat ukrepov za zaščito zdravja in varnosti delavcev v EU.
Zmanjšanje količine nevarnih snovi v EEO ima tudi pozitivne učinke na okolje, saj zmanjšuje tveganje za izpust teh snovi v okolje. Poleg tega se z omejitvami snovi zmanjšuje tudi tveganje škodljivih vplivov na okolje in zdravje zaradi OEEO, ki ni ustrezno zbrana in obdelana. To je pomembno, če upoštevamo, da je povprečna stopnja zbiranja OEEO v EU leta 2020 znašala 45,9 % ( 24 ).
Nadomestitev nevarnih snovi je prispevala tudi k večji uporabi recikliranega materiala, saj je verjetneje, da „čisti“ sekundarni material izpolnjuje zahteve za izdelke.
Uporaba kablov in nadomestnih delov, ki vsebujejo nevarne snovi, je pod določenimi pogoji še vedno dovoljena. Kabli in nadomestni deli se lahko uporabljajo v opremi, dani na trg, preden je bila vključena na področje uporabe Direktive. Prav tako se lahko obnovljeni nadomestni deli pod določenimi pogoji uporabijo v EEO, dani na trg, še deset let po tem, ko je bila oprema vključena na področje uporabe Direktive. Poleg tega je mogoče nadomestne dele, ki vsebujejo nevarne snovi, uporabiti za naprave, ki so od njih še vedno odvisne, in sicer z odobritvijo časovno omejene izjeme na podlagi Priloge III oziroma Priloge IV, kot je ustrezno. To prispeva tudi k čim učinkovitejši uporabi virov in preprečevanju prezgodnjega konca življenjske dobe EEO. V zvezi s tem je Direktiva učinkovito prispevala k ciljem krožnega gospodarstva.
Vendar se skupno zmanjšanje nevarnih snovi v OEEO delno izniči z vse večjo količino OEEO, ki nastane v Evropi, tako da trenutna letna stopnja rasti toka OEEO znaša 2 % ( 25 ). V podporni študiji za oceno je bilo ugotovljeno tudi, da se na trg daje vse več električne opreme (npr. v sektorju pametnega doma), povprečna življenjska doba EEO pa se je skrajšala.
4.2.Učinkovitost
Direktiva o omejevanju nevarnih snovi je prinesla koristi za okolje in zdravje, kot je zmanjšanje tveganja za okolje in zdravje ljudi zaradi nevarnih snovi v EEO. Dosežene so bile tudi gospodarske koristi, saj se je z Direktivo zagotovila pravna varnost za vse deležnike, prav tako so bili vzpostavljeni enaki konkurenčni pogoji za podjetja, ki se ukvarjajo z EEO, na notranjem trgu. Poleg tega je direktiva o omejevanju nevarnih snovi spodbudila naložbe v iskanje nadomestkov za nevarne snovi. To je v številnih primerih privedlo do razvoja alternativ, kar je imelo pozitiven učinek na koristne inovacije.
Kljub temu je izvajanje direktive o omejevanju nevarnih snovi seveda povezano tudi s stroški za deležnike. Ti vključujejo stroške izpolnjevanja obveznosti v zvezi z zahtevami glede informacij, stroške usklajevanja, povezane s stroški inženiringa, ter stroške izvrševanja in izvajanja. Stroški so močno odvisni od položaja gospodarskih subjektov, zato razpoložljivi podatki ne omogočajo zanesljive ocene stroškov.
Glavni razlog za stroške izpolnjevanja obveznosti v zvezi z zahtevami glede informacij sta upravljanje informacij v dobavni verigi in upoštevanje postopka ugotavljanja skladnosti. To vključuje zbiranje informacij, zagotavljanje tehnične dokumentacije in vzdrževanje sistema IT. Večina stroškov izpolnjevanja obveznosti, pomembnih za obveznosti iz direktive o omejevanju nevarnih snovi, izhaja iz splošnih zahtev za dajanje izdelkov na trg, ki so pomembne tudi v okviru druge zakonodaje o izdelkih, ki se uporablja za EEO (npr. direktiva o nizki napetosti ( 26 )). Vendar na te stroške vplivajo spremembe Direktive, kot je dodajanje novih snovi na seznam omejenih snovi.
Dodatni stroški lahko nastanejo podjetjem, ki še vedno potrebujejo časovno omejene izjeme. Taki stroški nastanejo s pripravo zahtevka, zbiranjem ustreznih informacij v skladu s Prilogo V k direktivi o omejevanju nevarnih snovi in predložitvijo dodatnih dokazov med ocenjevanjem. Vendar po odobritvi izjema na podlagi direktive o omejevanju nevarnih snovi velja za vse gospodarske subjekte, tako da stroški ne krije vsako podjetje, ki se sklicuje na izjemo.
Ko so začele veljati omejitve, so bile potrebne naložbe v obliki razvoja in potrjevanja nadomestkov ali tehničnih drugih možnosti. Enako velja za nove omejitve. Ti stroški izpolnjevanja obveznosti, povezani s preoblikovanjem in inženiringom, so v glavnem nastali okoli leta 2003, ko je začela veljati prva direktiva o omejevanju nevarnih snovi, nato leta 2011, ko je bilo področje uporabe razširjeno, in nazadnje leta 2015, ko so bila na seznam omejenih snovi dodana štiri mehčala, čeprav si številna podjetja ves čas prizadevajo za razvoj novih modelov.
Določbe o nadzoru trga so osrednjega pomena za izvajanje in izvrševanje Direktive. Nadzor trga je okrepljen z okvirom uredbe o nadzoru trga ( 27 ). Učinki navedene uredbe vključujejo vključitev direktive o omejevanju nevarnih snovi v evropsko mrežo za skladnost izdelkov in ustanovitev skupine za upravno sodelovanje za uskladitev izvrševanja med državami. Za države članice so stroški izvrševanja višji od stroškov izvajanja. Stroški izvajanja izhajajo predvsem iz dejstva, da morajo številne države članice spremembe prilog prenesti s posameznimi delegiranimi direktivami. Med letom 2012 in decembrom 2022 je bilo sprejetih približno 80 delegiranih direktiv Komisije, zlasti v zvezi z izjemami na podlagi prilog III in IV. Pogosta potreba po prenosu povzroča upravno breme za nekatere države članice.
Kar zadeva stroške izvrševanja, imajo države članice različne vire in strategije ter uporabljajo različne ukrepe za preverjanje skladnosti z direktivo o omejevanju nevarnih snovi. Preverjanje obveznosti glede oznake CE ter prisotnosti in veljavnosti tehnične dokumentacije je bilo opredeljeno kot najmanj obremenjujoč in najgospodarnejši način. Le del EEO, ki pride na trg, se lahko pregleda glede skladnosti z zahtevami za omejitev snovi iz direktive o omejevanju nevarnih snovi. Ocene kažejo, da je pregledana EEO neskladna v 23–28 %, čeprav zaradi pomanjkanja informacij še vedno veliko vprašanj ostaja neodgovorjenih.
V oceni je bilo opredeljenih več dejavnikov, v zvezi s katerimi postopek odobritve izjem ni dovolj pregleden in učinkovit, skupaj s področji, na katerih bi bilo mogoče ta postopek izboljšati. Deležniki so zlasti opozorili na domnevno nejasnost v zvezi s členom 5(1), točka (a), ki določa merila za odobritev, obnovitev ali preklic izjem.
Za odpravo tega pomisleka in izboljšanje preglednosti so bili pripravljeni metodologija določanja izjem, obrazec za zahtevke in smernice, ki so bili objavljeni na posebnem spletnem mestu Komisije ( 28 ). Posvetovanje z deležniki poteka v postopku ocenjevanja zahtevka za odobritev izjeme, zadevne informacije so javno dostopne, v zvezi z osnutki delegiranih aktov pa lahko javnost poda povratne informacije v skladu s smernicami za boljše pravno urejanje.
Še ena šibka točka v postopku je trajanje postopka odobritve izjem od datuma oddaje zahtevka do sprejetja delegirane direktive. V povprečju ocenjevanje izjem in s tem povezano odločanje trajata več kot 24 mesecev, v obravnavi pa je več kot 60 zahtevkov za odobritev izjeme (stanje decembra 2022).
V zvezi s tem je pomembnih več dejavnikov. Prvič, tehnična zapletenost in raven podrobnosti sta se z leti povečali, saj so izjeme postale bolj specifične. Namesto na širša in splošna področja uporabe so izjeme osredotočene na specifične uporabe, pri katerih se nadomestitev težko uporabi, zato so bile razčlenjene na podizjeme. Drugič, različne kategorije EEO (v skladu s Prilogo I k Direktivi) so lahko ustrezne za en vnos izjeme (tj. eno posebno uporabo) z različnimi datumi izteka veljavnosti. To povečuje število zahtevkov in ocenjevanj. Tretjič, s členom 5(1), točka (a), se zahteva, da se spremembe sprejmejo s posameznimi delegiranimi direktivami, zaradi česar se znatno poveča obseg upravnega dela. Četrti dejavnik se nanaša na razpoložljivost virov za vodenje postopka v zvezi z zahtevki za odobritev izjem. To je pomembno za Komisijo, pa tudi za vložnike: priprava zahtevka in po potrebi zagotovitev dodatnih informacij med postopkom ocenjevanja imata posledice za vire, zaradi nezadostno dokumentiranih zahtevkov pa se postopek podaljša.
V postopku ocenjevanja je bilo ugotovljeno tudi, da je pri uporabah, zajetih z izjemami, manj možnosti za nadaljnje zmanjšanje prisotnosti nekaterih nevarnih snovi v primerjavi z novo uvedbo omejitve. To pomeni, da je korist zožitve področja uporabe izjeme v smislu količine preprečenih snovi na splošno manjša, kot je veljalo prvotno. Poleg tega so zdaj ne vse, pač pa številne izjeme v praksi ustrezne za omejeno število podjetij.
Prav tako je vse težje temeljito oceniti tehnične informacije, ki jih zagotovi vložnik. Razlog za to sta vse večja zapletenost in vse manjše sodelovanje deležnikov v tem postopku, zlasti konkurenčnih podjetij ali nevladnih organizacij. To lahko privede do enostranskega prispevka k ocenjevanju in vpliva na njegovo znanstveno zanesljivost. Zanašanje na zunanje svetovalce za tehnično podporo ima nekatere prednosti, vendar pogosto pomeni zamenjavo sogovornikov, kar povzroča tveganje izgube stalnosti. Poleg tega lahko delo ovirajo pogodbeni dogovori o prožnem odzivanju na spremembe (npr. z umikom zahtevkov za odobritev izjem).
Poleg postopka odobritve izjem je bil tudi postopek pregleda in spremembe seznama omejenih snovi opredeljen kot nepregleden in nepredvidljiv za deležnike. Direktiva o omejevanju nevarnih snovi v zvezi s tem poleg obveznosti posvetovanja z deležniki ne vsebuje nobenih drugih postopkovnih zahtev. Metodologijo za omejitev snovi so pripravili zunanji svetovalci, objavljena pa je bila kot del podporne študije ( 29 ). Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je potrebnih veliko virov in časa, da se pridobijo vsi ustrezni podatki o snovi in z njo povezani EEO v njenem celotnem življenjskem ciklu ter da se ocenijo različni nasprotujoči si podatki. Znanstveno zanesljivost sedanjega postopka je treba izboljšati, zlasti z bolj osrednjim pridobivanjem informacij in ocenjevanjem.
4.3.Skladnost
V zvezi z „zunanjo skladnostjo“ direktive o omejevanju nevarnih snovi (tj. njeno skladnostjo z drugimi ustreznimi pravili) je bilo v oceni ugotovljeno, da obstaja možno in ugotovljeno prekrivanje med omejitvami snovi iz direktive o omejevanju nevarnih snovi in omejitvami iz uredbe REACH. Problematična je bila tudi skladnost z direktivo o okoljsko primerni zasnovi in uredbo o obstojnih organskih onesnaževalih. Vsi ti zakonodajni akti vsebujejo mehanizme za omejitev prisotnosti nekaterih snovi v EEO ali z njimi povezanih tokovih materialov ali vplivanje na prisotnost teh snovi.
V skladu z uredbo REACH sta tukaj najustreznejša in najbolj primerljiva mehanizma postopka „omejitev“ in „dovoljenja“. Čeprav obstajajo pomembne razlike zaradi različne narave in utemeljitve zakonodaje ( 30 ), se ti postopki lahko primerjajo s postopkom omejevanja snovi oziroma postopkom odobritve izjem na podlagi direktive o omejevanju nevarnih snovi in jima lahko v najširšem smislu ustrezajo. Razlike v metodologiji med postopkoma iz uredbe REACH oziroma direktive o omejevanju nevarnih snovi lahko otežijo usklajevanje odločitev v okviru obeh zakonodajnih aktov.
Opredeljena so bila nadaljnja vprašanja skladnosti z drugimi zakonodajnimi akti, ki se nanašajo na vsebino omejitev in izjem na podlagi direktive o omejevanju nevarnih snovi. Ugotovljeno je bilo, da se določbe razlikujejo v smislu najvišjih vrednosti koncentracij, področja uporabe zakonodaje, odstopanj za nadomestne dele, izjem, datumov poteka veljavnosti in zahtev glede dokumentacije. Na primer, najvišje vrednosti koncentracij iz Priloge II ne ustrezajo več vrednostim, določenim v drugih zakonodajnih aktih (npr. za polibromirane bifeniletre). Drug primer nedoslednosti izhaja iz določb o nadomestnih delih. S temi določbami, ki so bile uvedene zaradi posebne narave direktive o omejevanju nevarnih snovi, je bil sprejet pristop k temu vprašanju, ki je drugačen oziroma manj izrazit kot v drugi zakonodaji o kemikalijah.
Vendar temeljitejša obravnava številnih splošnih trditev deležnikov pokaže, da je na večino pomislekov odgovorjeno v zakonodajnih in nezakonodajnih dokumentih, čeprav ti niso dovolj razumljivi in pregledni, izraženi pomisleki pa se pogosto nanašajo le na posamezna področja, ne da bi bil njihov širši vpliv utemeljen.
4.4.Dodana vrednost EU
Prenovitev direktive o omejevanju nevarnih snovi iz leta 2011 je temeljila na doseženi predhodni uskladitvi, z njo pa se je dodana vrednost EU povečala. Ko je bila direktiva o omejevanju nevarnih snovi leta 2002 prvič sprejeta, so bili z njo ustvarjeni enaki konkurenčni pogoji, pomagala pa je tudi pri odpravi razlik med predpisi, ki so jih nekatere države članice pred tem uvedle v zvezi z uporabo nevarnih snovi v EEO. Poleg tega usklajeni pravni okvir po vsej EU podpira inovacije ter uporabo nadomestkov in alternativ za nadomestitev uporabe nevarnih snovi v EEO.
Vse države članice so sprejele zakonodajo, s katero se direktiva o omejevanju nevarnih snovi prenaša v nacionalno zakonodajo. S prenovitvijo Direktive leta 2011 je bila uvedena enotna uporaba splošnih določb v zvezi z izvajanjem (npr. oznaka CE in izjava o skladnosti) v skladu z novim zakonodajnim okvirom ( 31 ). Harmonizirane zahteve za EEO v skladu z direktivo o omejevanju nevarnih snovi v povezavi s harmoniziranimi pravili v skladu z zakonodajo o številnih izdelkih tako prispevajo k vzpostavitvi in ohranjanju enakih konkurenčnih pogojev za EEO ter posledično k boljšemu delovanju notranjega trga. Ocena novega zakonodajnega okvira ( 32 ) podpira to ugotovitev, saj potrjuje, da novi zakonodajni okvir podpira ne le enake konkurenčne pogoje, temveč tudi doslednost in skladnost harmonizacijske zakonodaje EU.
Prenovljena direktiva in poznejše spremembe za razširitev področja uporabe so olajšale nadaljnjo harmonizacijo pravil za opremo, ki prej ni spadala na področje uporabe, kot so medicinski pripomočki. To je privedlo do boljšega varstva okolja in zdravja v EU. Drugi vidik je, da je bila direktiva o omejevanju nevarnih snovi uvedena skupaj z direktivo o OEEO, ki določa pravila za zbiranje, obdelavo, recikliranje in odstranjevanje OEEO, da bi se prispevalo k trajnostni proizvodnji in potrošnji. Oba zakonodajna akta učinkovito vzajemno delujeta; če bi ju ločili na nacionalni ravni in ravni EU, bi to zagotovo privedlo do manjše skladnosti.
4.5.Ustreznost
Na splošno se direktiva o omejevanju nevarnih snovi še naprej odziva na potrebe, ki se odražajo v njenih ciljih, in sicer varovati zdravje ljudi in okolje ter spodbujati okolju prijazno predelavo in odstranjevanje OEEO. Omejitve snovi, določene z Direktivo, so pomemben dejavnik pri oblikovanju okolju prijazne EEO, poleg tega so lahko razumljive vsem, tudi zato, ker številni vpisi namesto navedbe dolgega in izčrpnega seznama posameznih snovi preprosto zajemajo skupine snovi (npr. svinec in vse svinčeve spojine so zajete z vnosom „svinec“).
Direktiva o omejevanju nevarnih snovi je zaradi svoje ustreznosti morda znatno vplivala na razvoj regulativnih okvirov v zvezi z nevarnimi snovmi v EEO v tretjih državah. Mednarodna podjetja so se pogosto odločila za uporabo enega standarda, da bi poenostavila postopke in prihranila stroške v svoji svetovni proizvodnji. Tako je prvi harmonizirani standard ( 33 ), s katerim se izvajajo omejitve na podlagi direktive o omejevanju nevarnih snovi, postal podlaga za ustrezni mednarodni standard ( 34 ). Od takrat vse več jurisdikcij sprejema zakonodajo, podobno direktivi o omejevanju nevarnih snovi, ki pomaga pri trgovanju s tako opremo.
Ustreznost Direktive se je v okviru razvoja politike EU, do katerega je prišlo od njenega sprejetja, celo okrepila. Med ta razvoj spadajo:
·cilji akcijskega načrta za krožno gospodarstvo iz leta 2020 ter njegova osredotočenost na električno in elektronsko opremo v okviru večjega poudarka na sekundarnih surovinah;
·strategija na področju kemikalij za trajnostnost, katere cilj je doseči pristop, ki je varen in trajnosten že v zasnovi, ter cikli nestrupenih materialov, vključno z EEO;
·pridobivanje kritičnih surovin iz OEEO. V tem primeru je snovni tok vnaprej namenjen pridobivanju teh snovi, če druge potencialno nevarne snovi ne onesnažujejo toka odpadkov in preprečujejo njihovega rentabilnega pridobivanja.
Nadaljnja ustreznost določb postaja očitna ob upoštevanju vse večje uporabe EEO v vsakdanjem življenju ljudi. Količina električne in elektronske opreme, dane na trg v EU, se je povečala s 7,6 milijona ton leta 2012 in leta 2020 dosegla najvišjo vrednost 12,4 milijona ton. Povečanje količin EEO poudarja potrebo po zmanjšanju vpliva na okolje na ravni izdelkov, katerega bistveni del je izogibanje nevarnim snovem.
Drug dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri obravnavi ustreznosti Direktive, je časovni razpon med dajanjem EEO na trg in fazo konca življenjske dobe take opreme. Ko bo EEO, dana na trg danes, postala OEEO, se bodo ambicije za recikliranje že povečale, napredek pri znanstvenih spoznanjih o morebitnih nevarnih snoveh pa bi lahko preprečil recikliranje ali vsaj zvišal ceno recikliranja tokov odpadkov, ki vsebujejo te snovi.
Na ustreznost direktive o omejevanju nevarnih snovi lahko vplivajo tudi drugi dejavniki. Če se seznam omejenih snovi ne bo redno pregledoval in spreminjal, bo Direktiva izgubila del svoje ustreznosti, čeprav bi se lahko omejitve v zvezi s snovmi v EEO vključile še v druge zakonodajne akte o kemikalijah, kot je uredba REACH. Na splošno lahko tudi spodbude, ki niso regulativni ukrepi, podprejo zmanjšanje količine nevarnih snovi v EEO. To je pomembno za nove potencialno nevarne snovi ali uporabe, ki so bile doslej izvzete. Na primer, zahteve glede javnih naročil ali prilagoditev pristojbin za razširjeno odgovornost proizvajalca v skladu z direktivo OEEO lahko prispevajo k nadomestitvi teh snovi.
Na ustreznost Direktive, zlasti ustreznost njenega področja uporabe, lahko negativno vpliva tudi neustrezno upoštevanje znanstvenega in tehničnega napredka. Na primer, „komercialni“ fotovoltaični paneli so bili prvotno izključeni s področja uporabe Direktive, da se ne bi oviralo širjenje energije iz obnovljivih virov, vendar je zato manj spodbud za razvoj alternativ brez nevarnih snovi. Drug primer je mehanizem sistema časovno omejenih izjem, ki ne upošteva razmerja med ustreznostjo in obsegom morebitne izjeme ter sredstvi in prizadevanji, potrebnimi za njeno uporabo, oceno in izvajanje. Kot je opisano zgoraj, so zahteve postale vse bolj specifične in zapletene, deloma za majhne količine nevarnih snovi, vendar se okvir za prilagajanje znanstvenemu in tehničnemu napredku ni spremenil. Neučinkovit postopek lahko ogrozi učinkovitost sistema, ki mora dovoljevati izjeme, kadar je potrebno, hkrati pa podpreti prizadevanja za nadomestitev teh snovi. Če se določbe ne prilagodijo bolj specifičnemu sistemu izjem (npr. z uvedbo načela sorazmernosti), se lahko postopek podaljša. Na primer, izjeme, za katere se zahteva podaljšanje, ostanejo veljavne, dokler Komisija ne sprejme odločitve. Zaradi zamud pri odločanju lahko to privede do razmeroma dolgega de facto podaljšanja izjeme, kar bi lahko škodovalo vodilnim v sektorju in sčasoma vplivalo na ustreznost sistema izjem za zmanjšanje nevarnih snovi v EEO.
V oceni je bilo ugotovljeno, da so obdobja veljavnosti za časovno omejene izjeme in prehodna obdobja v primeru izteka veljavnosti za EEO prekratka, saj njen razvoj, testiranje in validacija (npr. za nekatere medicinske pripomočke) zahtevajo precej časa. Obe obdobji sta trenutno omejeni. Časovno omejene izjeme imajo lahko največ sedemletno obdobje veljavnosti, če je izjema preklicana, pa se uporablja prehodno obdobje, ki traja najmanj 12 mesecev in največ 18 mesecev.
5. Sklepne ugotovitve
Direktiva o omejevanju nevarnih snovi je prispevala k zmanjšanju nevarnih snovi v električni in elektronski opremi (EEO) v EU ter varovanju zdravja ljudi in okolja na različnih stopnjah vrednostne verige.
V oceni je bilo ugotovljeno, da direktiva o omejevanju nevarnih snovi kljub ugotovljenim pomanjkljivostim na splošno deluje dobro. Direktiva na preprost način omejuje prisotnost nevarnih snovi v EEO in s tem njihovo prisotnost v OEEO ter hkrati dovoljuje odstopanja, kadar je to potrebno. Z zagotavljanjem enakih konkurenčnih pogojev za proizvajalce električne in elektronske opreme je prispevala tudi k harmonizaciji in delovanju notranjega trga. Brez direktive o omejevanju nevarnih snovi ne bi bilo mogoče doseči enake ravni harmonizacije. Direktiva o omejevanju nevarnih snovi je postala pomembna na mednarodni ravni tudi kot svetovno referenčno merilo za zmanjšanje nevarnih snovi v EEO, kar ima lahko znatne koristi za okolje in zdravje po vsem svetu.
V oceni je bilo poudarjeno, da postopki za odločanje o izjemah in posodabljanje omejitev snovi na podlagi direktive o omejevanju nevarnih snovi do neke mere niso dovolj pregledni in učinkoviti ter jih je mogoče izboljšati v smislu znanstvene zanesljivosti. Ugotovljene so bile tudi nekatere metodološke in postopkovne razlike, med drugim med pripravljalnim delom za omejitev snovi na podlagi direktive o omejevanju nevarnih snovi na eni strani ter za omejitve snovi in avtorizacije na podlagi uredbe REACH na drugi strani.
Da bi rešili te težave in prispevali k splošni skladnosti, Komisija predlaga, da se odgovornost za tehnično oceno časovno omejenih izjem in postopek pregleda seznama omejenih snovi dodeli Evropski agenciji za kemikalije (ECHA). To bi pomenilo spremembo sedanje prakse, ko Komisiji pomagajo zunanji svetovalci, odgovorni za zagotavljanje tehnične pomoči. Če bi se agenciji ECHA in njenim tehničnim odborom dodelila pristojnost za postopek tehničnega ocenjevanja, z določitvijo ustreznega prehodnega obdobja, bi se povečali doslednost in učinkovitost, zlasti z obravnavanjem morebitnega medsebojnega vpliva z drugo zakonodajo o kemikalijah. Komisija bi bila še naprej odgovorna za odločanje o morebitnih spremembah zadevnih prilog k Direktivi, kar bi storila z delegiranimi akti.
Dodelitev nalog ocenjevanja agenciji ECHA ne bi vplivala na vsebinske zahteve, ki so podlaga za sprejetje omejitev snovi ali ustreznih izjem.
Taka dodelitev bi okrepila načelo „ena snov – ena ocena“, vzpostavljeno v okviru strategije na področju kemikalij za trajnostnost, in vodila k bolj racionaliziranim postopkom. Če bi s tem povezano oceno izvedla Agencija, bi bilo mogoče uporabiti informacije in ocene, ki so že na voljo ali se zbirajo v skladu z drugimi zakonodajnimi akti, ki se nanašajo na isto snov na področju pristojnosti Agencije. To bi izboljšalo skladnost z drugo zakonodajo o kemikalijah in tako pomagalo izpolniti eno od zahtev iz direktive o omejevanju nevarnih snovi, in sicer da je „skladna z drugo zakonodajo na področju kemikalij, zlasti z Uredbo (ES) št. 1907/2006“. To, da bi vse prihodnje zahtevke za odobritev izjem obravnavali agencija ECHA in njeni znanstveni odbori, bi zagotovilo tudi doslednost priporočil, o katerih odloča Komisija, če bi lahko agencija ECHA poleg potrebnih ustreznih virov razširila svoje strokovno znanje na področju EEO in glede konca stopnje, na kateri so odpadki EEO.
Drug sinergijski učinek bi bila možnost uporabe uveljavljenih orodij IT, ki jih upravlja ECHA, za obveščanje deležnikov na poznan (tj. kar zadeva uredbo REACH) in sodoben način, pa tudi možnost uporabe enotnega digitalnega vmesnika za predložitev zahtevkov za odobritev izjem in dokumentacije v zvezi z omejitvami. Glede na te spremembe bi Komisija ob dodelitvi nalog agenciji ECHA zagotovila smernice o zahtevah za odobritev izjem in postopku pregleda seznama omejenih snovi.
Komisija bi posodobila tudi dokument „Pogosto zastavljena vprašanja“ iz leta 2012, da bi obravnavala ugotovljeno potrebo po pojasnitvi terminologije, tudi zaradi upoštevanja tehničnega in znanstvenega napredka, ali odpravi zastarelih razlag.
Glede na navedeno in ob upoštevanju drugih prednostnih pobud v okviru akcijskega načrta za krožno gospodarstvo na tej stopnji tega splošnega pregleda direktive o omejevanju nevarnih snovi, kot se zahteva s členom 24(2), ne bo spremljala revizija Direktive, temveč ciljno usmerjena sprememba v zvezi z dodelitvijo znanstvenih in tehničnih nalog agenciji ECHA ( 35 ).
Premisleki glede prihodnje revizije
Ob priznavanju, da vseh ugotovljenih pomanjkljivosti ne bo mogoče odpraviti z zgoraj opisanimi ukrepi, je treba poudariti, da bi bilo treba pri morebitni prihodnji splošni reviziji upoštevati ugotovitve ocene.
Obstajajo možnosti za posodobitev določb in njihovo prilagoditev, da bodo primerne za prihodnost. To se začne s posodobitvijo področja uporabe (npr. s pregledom fotonapetostnih panelov) in nadaljuje z odpravo številnih prehodnih določb, ki so bile pomembne za uvedbo odprtega področja uporabe, vendar niso več potrebne. Hkrati bi se lahko iz prilog III in IV črtali izjeme, ki so prenehale veljati, in opredeljena upravna bremena, povezana z različnimi kategorijami EEO.
Čeprav bi se postopkovni koraki za oba postopka spremenili v okviru njune dodelitve agenciji ECHA, okvir za odobritev izjem in ocenjevanje novih snovi ostaja enak. Kljub temu bi bilo treba okvir prilagoditi znanstvenemu in tehničnemu napredku, da bi ustrezal svojemu namenu ter se prožno odzival na tehnološki in tržni razvoj. Pri merilih za odločanje o izjemah bi se lahko na primer upoštevalo, v katerih primerih bi morale izjeme prenehati veljati, ker na trgu niso relevantne. Prav tako bi se lahko prilagodile omejene možnosti za obdobja veljavnosti ali prehodna obdobja za izjeme, da bi se omogočila posamezna obdobja na podlagi posameznega primera. Poleg tega bi se lahko odstranile ovire za učinkovit postopek.
Še en možni ukrep bi bila preučitev primernosti uvedbe pristojbin za sistem časovno omejenih izjem za uporabe, pri katerih se uporabljajo omejene nevarne snovi.
Prav tako bi bilo mogoče okrepiti direktivo o omejevanju nevarnih snovi, saj nevarne snovi v EEO ostajajo pomembna tema z vidika krožnega gospodarstva in ciljev ničelnega onesnaževanja. Potreba po oceni in morebitni omejitvi nekaterih nevarnih snovi ostaja velika, npr. za nove snovi, ki se uporabljajo v EEO in so v nasprotju s cilji Direktive.
Hkrati bi morale obstajati možnosti za okrepitev krožnega gospodarstva za EEO. Z direktivo o omejevanju nevarnih snovi bi se lahko poenostavile določbe o ponovno uporabljenih nadomestnih delih za EEO (npr. za uporabo v določenem časovnem obdobju). Uporaba recikliranega materiala bi se lahko povečala z uvedbo ugodnih pogojev v primerjavi s primarnim materialom.
Prihodnja revizija bi bila priporočljiva tudi zaradi medsebojnega vpliva z drugimi zakonodajnimi instrumenti, ki so trenutno v postopku revizije, kar bi lahko privedlo do prilagoditev direktive o omejevanju nevarnih snovi (npr. uredbo REACH). Vendar je to tudi razlog, zakaj zdaj ni pravi čas za obsežno prenovo Direktive.
Prisotnost nevarnih snovi v OEEO je zelo pomembna za obdelavo OEEO, ki je obravnavana v direktivi o OEEO. Ta direktiva je trenutno v postopku ocenjevanja in tesna uskladitev med tema zakonodajnima aktoma bi lahko prinesla številne pozitivne sinergije. Na primer, direktiva o OEEO bi lahko dodatno spodbudila postopno opuščanje nevarnih snovi s prilagoditvijo razširjene odgovornosti proizvajalca, z direktivo o omejevanju nevarnih snovi pa bi se lahko začasno dovolili nadomestni deli, da bi se podprli ponovna uporaba in popravljivost nekaterih naprav. Poleg tega bi lahko direktiva o omejevanju nevarnih snovi pomagala preprečiti kontaminacijo tokov materialov, ki vsebujejo kritične surovine, in sicer s posodobitvijo njenih določb glede na stanje tehničnega in znanstvenega napredka ali z omogočanjem, da nevarne snovi v EEO z uporabo časovno omejenih izjem krožijo v sistemu zaprtega kroga.
Da bi določili pot in omogočili dovolj časa za pripravo na prihodnji razvoj, bi bilo treba pri morebitni prihodnji reviziji Direktive upoštevati dolgoročno perspektivo zakonodaje ter njen položaj v zakonodaji o odpadkih, izdelkih, okolju in kemikalijah.
