Poročevalec:

Stoyan TCHOUKANOV (BG-III)

Zaprosilo	dopis prihodnjega belgijskega predsedstva Sveta EU, 10. 7. 2023
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja na seji strokovne skupine	19. 12. 2023
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	17. 1. 2024
Plenarno zasedanje št.	584
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	147/2/16

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je treba s skupno kmetijsko politiko po letu 2027 zagotoviti stabilen dolgoročni politični okvir, usmerjen v trajnostno proizvodnjo hrane in odprto strateško avtonomijo Evropske unije, hkrati pa zaščititi raznolikost vrst kmetovanja v EU, se odzvati na družbene in ekološke potrebe (javni denar za javne dobrine) ter poskrbeti za razvoj podeželja.

1.2

Z naslednjo skupno kmetijsko politiko (SKP) je treba opozoriti na potrebo po zadostni podpori kmetom v prehodu. Okoljskih in podnebnih politik ne smemo obravnavati kot bremena pri okrevanju po sedanji krizi, temveč kot del dolgoročnih rešitev in usmeritev za prihodnje odločanje. Upad tekstilne in jeklarske industrije v EU bi moral biti za vse oblikovalce politik opozorilo, da lahko nezadostna ali neustrezna podpora sproži nenadne in nenamerne spremembe v sektorjih.

1.3

SKP Evropski uniji omogoča, da svoje naraščajoče prebivalstvo zanesljivo oskrbuje s hrano visoke kakovosti, ki se še izboljšuje, hkrati pa ohranja model družinskega kmetovanja, ki je iz številnih drugih delov sveta izginil. Vendar SKP ni bila usmerjena v kmete, ki so potrebovali največ podpore, ali je bila na različnih področjih neustrezna, zato se je treba teh področij lotiti v naslednjem političnem okviru.

1.3.1

Z najnovejšo reformo SKP se je okrepilo načelo, da je treba v zameno za vsak podprti hektar družbi zagotoviti okoljske storitve. Vendar enotno financiranje na hektar ne odraža ekološke stvarnosti niti ni pravična podpora s socialnega vidika. EESO meni, da bi bilo treba v naslednji SKP to še okrepiti ter stopnjevati okoljske in socialne zahteve, za katere pa bosta obvezno potrebna ustrezno nagrajevanje in zaščita pred nelojalno konkurenco.

1.3.2

Evropska kmetijska dejavnost bi lahko imela, odvisno od vrste in intenzivnosti proizvodnje, pozitivne zunanje učinke za krajino in biotsko raznovrstnost, okolje in podnebje. Ker trg zanje ni zmožen določiti cene, lahko družba te zunanje učinke v ustreznem obsegu najbolj praktično ohrani tako, da kmete spodbuja z javnim financiranjem. Zgolj kritje nastalih stroškov in izgubljenega dohodka ni spodbuda za kmete, da bi si prizadevali za dolgoročno trajnost in avtonomijo (tudi na podlagi prostovoljnih okoljskih shem). Davkoplačevalci EU bi morali biti po mnenju EESO pripravljeni pošteno dodatno prispevati k zagotavljanju dragocene okoljske storitve, ki se sicer ne bi izvajala. Z reformo SKP bi bilo zato treba bolj podpreti kmete, ki se zavežejo okoljskim shemam ali drugim okoljskim storitvam, kot je ohranjanje biotske raznovrstnosti, in postopno nadomestiti sedanjo osnovno dohodkovno podporo, ki temelji na površini, s finančnimi spodbudami in ne nadomestili.

1.3.3

Zato bi bilo treba plačila na podlagi površin spremeniti v spodbude za nudenje storitev, ki koristijo okolju in družbi, in sicer z razumnim prehodnim obdobjem, ki bi bilo daljše od enega samega večletnega finančnega okvira. Male družinske kmetije bi morale imeti možnost, da se odločijo za ohranitev dohodkovne podpore na podlagi plačil na površino in delovnih enot na kmetiji, države članice pa bi lahko ta merila opredelile v svojih strateških načrtih. V prehodnem obdobju bi bilo treba s SKP zagotoviti več mehanizmov za prerazporejanje in plačila, ki se postopno znižujejo, ali obvezno omejitev za vse države članice.

1.3.4

Da bi ustavili nadaljnje zmanjševanje števila kmetij v EU zaradi pomanjkanja generacijske pomladitve, je treba sprejeti ukrepe za povečanje povprečnih dohodkov od kmetovanja, ukrepe v zvezi z dostopom do zemljišč (z nepovratnimi sredstvi za naložbe, preferenčnimi krediti, nacionalno zakonodajo o prenosu zemljišč), ugodnimi naložbenimi pogoji v okviru drugega stebra (z dodatnimi zasebnimi sredstvi, izpopolnjevanjem (kmetov, kmetijskih delavcev in svetovalcev), opolnomočenjem žensk, dobrimi delovnimi pogoji, izboljšanjem dolgoročnih možnosti za kmete (pokojnine itd.) ter splošno privlačnostjo podeželskih območij.

1.3.5

SKP mora ohraniti dostop do kmetijskih zemljišč in njihovo trajnostno rabo po vsej EU, in sicer s preprečevanjem opuščanja zemljišč in spodbujanjem trajnostnega izkoriščanja manjvrednih zemljišč za ekstenzivno živinorejo s ciljno usmerjenimi letnimi plačili (npr. plačili za območja z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami) ter posebno podporo za naložbe, namenjene novim udeležencem. Ohranjanje trajnostne kmetijske proizvodnje po vsej EU je načelo, ki bi ga bilo treba v prihodnosti vključiti v skupno kmetijsko politiko.

1.3.6

Skupna kmetijska politika mora prispevati k spodbujanju povpraševanja potrošnikov v EU po bolj zdravi in trajnostni prehrani, zmanjšanju količine živilskih odpadkov in ureditvi živilskih trgov, da bi odpravili financializacijo živilskega sektorja, ki povzroča zelo velike špekulacije, saj se ustvarjajo ogromni dobički, medtem ko se Evropejci s težavo spoprijemajo z naraščajočimi cenami hrane.

1.3.7

Kljub dejstvu, da se je delež proračuna EU, namenjen SKP, v zadnjih 40 letih stalno zmanjševal – s 65,5 % leta 1980 na nekaj manj kot 25 % leta 2021 –, medtem ko so zahteve za sodelujoče kmete postajale vse večje in dražje, je EESO trdno prepričan, da mora biti financiranje SKP sorazmerno s prizadevanji za podporo pravičnemu prehodu (1) Za primerjavo, delež proračuna EU, namenjen delovanju, se je med letoma 1980 in 2021 povečal za 36 % (2). Vsak euro, namenjen učinkovitemu zagotavljanju varnosti preskrbe s hrano v EU, kakovosti hrane, varovanju naravnega okolja ter ohranjanju podeželja in krajine, je dobro porabljen denar.

1.3.8

Povišanje cen energije in tveganja motenj v oskrbi z energijo in gnojili so del nove realnosti, zato bi morali v okviru SKP razmisliti o vključitvi proticikličnih komponent in zagotoviti podporne sheme naložbam, namenjene izboljšanju proizvodnje in distribucije obnovljive energije na kmetijski in lokalni ravni na podeželju.

1.3.9

EESO predlaga, naj Komisija kot odgovor na posledice ekstremnih podnebnih razmer (suše, zmrzali, poplave itd.) razmisli o okrepitvi sistema jamstva javno-zasebnega partnerstva – to je v nekaterih državah članicah prostovoljno – v instrumentih SKP po letu 2027.

1.3.10

Nadalje bi bilo treba razvijati in uporabljati digitalne tehnologije, za katere se je izkazalo, da prispevajo k zmanjšanju pritiskov na naravo in okolje ter izboljšanju dobrega počutja živali in delovnih pogojev. Pri preučitvi morebitne naložbene podpore SKP za te tehnologije iz evropskih ali nacionalnih javnih sredstev je treba pozornost nameniti temu, da pozitivno prispevajo k politikam zaposlovanja in nacionalnim/regionalnim razvojnim politikam v skladu s strateškimi načrti.

1.3.11

Postopek oblikovanja in prilagajanja strateških načrtov bi bilo treba pregledati, da se omogoči vključevanje deležnikov, večja prožnost za države članice in hitrejše prilagajanje po njihovi začetni odobritvi.

2.   Uvod

2.1

Sedanje programsko obdobje SKP sta že od vsega začetka zaznamovali dve veliki kataklizmi: COVID-19 in ruska agresija. Evropski kmetje so imeli ključno vlogo pri zagotavljanju razpoložljivosti hrane med zaprtjem v letih 2020 in 2021, vendar je vojna v Ukrajini prinesla nove izzive in povzročila velik pritisk na stabilnost evropskih kmetijskih trgov z drastičnimi nihanji cen in pomanjkanjem pomembnih kmetijskih inputov. Agroživilski sistemi so tudi vse bolj občutljivi na podnebne spremembe, hkrati pa proizvajajo emisije toplogrednih plinov, zato je jasno, da so za izpolnitev globalnega cilja prilagajanja in skupnega temperaturnega cilja, določenega v Pariškem sporazumu, potrebni agroživilski sistemi, ki bodo odporni na podnebne spremembe (3).

2.2

V skladu s tem je belgijsko predsedstvo Sveta EU zaprosilo EESO, naj pripravi raziskovalno mnenje o načinih, kako omogočiti strateško avtonomijo in trajnostno proizvodnjo hrane z novo, prožnejšo in učinkovitejšo SKP po letu 2027, da bi okrepili sposobnost za nadzor lastne oskrbe s hrano in varnosti ter zmanjšali odvisnosti od manj zanesljivih, nedemokratično vodenih partneric. Z vidika prožnosti bi se morala SKP bolj odzivati na spreminjajoče se potrebe in okoliščine držav članic EU in njihovih kmetijskih skupnosti ter spretneje reagirati na izzive in priložnosti, ki jih ponujajo tržne spremembe in tehnološki napredek.

2.3

Glede na volitve v Evropski parlament leta 2024 in prihodnjo širitev EU EESO to mnenje razume kot priložnost, da predstavi nekatere pomisleke, smernice in predloge organizirane civilne družbe o prihodnji obliki in usmeritvi SKP po letu 2027, usmerjene v doseganje avtonomne in trajnostne proizvodnje hrane v okviru bolj celostne in celovite prehranske politike. K predlogu Komisije za naslednjo SKP želi prispevati tako, da poudari potrebe organizacij civilne družbe in pričakovanja družbe.

2.4

EU ima visok delež družinskih kmetij (4) (94,8 % leta 2020) in majhnih kmetij (medtem ko je bila povprečna velikost kmetijskega gospodarstva v EU leta 2020 17,4 ha, je približno 42 % kmetij upravljalo manj kot 2 ha, 76 % kmetij pa manj kot 10 ha). Velike kmetije obdelujejo večino kmetijskih zemljišč v uporabi EU (7,5 % kmetij v EU je imelo 50 ha ali več in je obdelovalo dve tretjini kmetijske površine EU v uporabi, medtem ko so kmetije z več kot 100 ha obdelovale okoli 50 % kmetijske površine v uporabi) (5). Med 9,1 milijona kmetijami jih je 4,1 milijona redilo živino s povprečno velikostjo črede 28 glav velike živine (GVŽ), skupno število GVŽ je znašalo 113 milijonov, od tega je bilo 49 % goveda, 30 % prašičev in 14 % perutnine.

2.5

Sedanja stopnja inflacije skupaj z nepredvidljivimi energetskimi trgi ogroža pravičen življenjski standard kmetov v EU (6), njihov dohodek pa je že zdaj približno 40 % nižji od nekmetijskega dohodka (7). Poleg tega se število kmetij v EU nenehno zmanjšuje (9,1 milijona kmetij v EU leta 2020, 25 % manj kot leta 2010), v zadnjem desetletju pa je prišlo do odliva delovne sile iz kmetijstva (23 % upad letnih delovnih enot v 10 letih, kar pomeni 22 milijonov ljudi, ki zdaj redno delajo v sektorju) (8). Število živinorejskih kmetij se je v desetletju od leta 2010 zmanjšalo za 40 %, kar je precej večji upad kot pri kmetijah brez živali (zmanjšanje za 5 %). Povprečna velikost kmetije se je povečala s 13,2 ha na 17,4 ha.

2.6

Skupna kmetijska politika EU je bila uvedena leta 1962 in je namenjena povečanju kmetijske produktivnosti, zagotavljanju primernega življenjskega standarda kmetov in kmetijskih delavcev, stabilizaciji trgov ter zagotavljanju razpoložljivosti zalog in razumnih cen za potrošnike. SKP se je skozi leta razvijala, da bi ustrezala spreminjajočim se gospodarskim okoliščinam ter zahtevam in potrebam Evropejcev, postala bolj zelena in prožna ter sprejela pristop, ki temelji na uspešnosti in rezultatih ob upoštevanju lokalnih pogojev in potreb.

2.7

Cilj sedanje SKP je kmetom omogočiti izpolnjevanje naslednjih funkcij v družbi: proizvodnja hrane (EU je ena vodilnih svetovnih proizvajalk in neto izvoznic agroživilskih proizvodov (9)), razvoj podeželskih skupnosti (kmetijski in živilski sektor skupaj zagotavljata skoraj 40 milijonov delovnih mest v EU) ter okoljsko trajnostno kmetijstvo (proizvodnja hrane, hkrati pa varovanje narave in biotske raznovrstnosti ter preudarna raba naravnih virov) (10).

2.8

Delež proračuna SKP v proračunu EU se je v zadnjih 40 letih zmanjšal, in sicer s 65,5 % leta 1980 na nekaj manj kot 25 % leta 2021 (prilagojeno glede na inflacijo) (11). Med leti 1990 in 2021–2027 se bodo proračunski stroški za SKP v primerjavi z bruto nacionalnim dohodkom EU predvidoma znižali z 0,54 % na 0,32 % (12).

3.   Splošne ugotovitve

3.1

EESO je bil prva evropska institucija, ki je pozvala k oblikovanju celostne prehranske politike v EU, da bi s trajnostnimi prehranskimi sistemi spodbujali zdrave načine prehranjevanja, povezali kmetijstvo s prehrano in ekosistemskimi storitvami ter vzpostavili dobavne verige, ki bodo varovale javno zdravje celotne evropske družbe (13). Na splošno poziva k ukrepanju, s katerim bi spodbujali sistemske spremembe in ekonomijo blaginje, ki jih potrebujemo za uspešno izvajanje evropskega zelenega in socialnega dogovora ter ciljev trajnostnega razvoja, da bi zagotovili pravičen prehod, ki bi med drugim prispeval k bolj trajnostnim in pravičnejšim agroživilskim sistemom ter uspešnim podeželskim območjem ob spoštovanju omejitev našega planeta (14). EESO ugotavlja, da bi si moralo evropsko kmetijstvo prizadevati za agroekologijo, saj je kmetijstvo odvisno od naravnih virov, ki jih je treba ohraniti, da se zagotovi prihodnost sektorja (15).

3.2

EESO je predlagal opredelitev odprte strateške avtonomije za prehranske sisteme, ki bi temeljila na proizvodnji hrane, delovni sili in pošteni trgovini, njen poglavitni cilj pa bi bil zagotoviti prehransko varnost in trajnostnost za vse Evropejce s pomočjo pravične, zdrave, trajnostne in odporne preskrbe s hrano (16).

3.3

EESO meni, da bo za Evropsko unijo velik izziv ohraniti evropski večnamenski kmetijski model, pravno državo in vrednote EU, tudi zaradi prihodnjih pristopov novih članic k EU. Prizadevanja za ohranitev omenjenega morajo temeljiti na načelih prehranske neodvisnosti (17) in trajnostnosti ter resničnih potrebah evropskih kmetov in potrošnikov. Ohranjanje trajnostne kmetijske proizvodnje po vsej EU je načelo, ki bi ga bilo treba v prihodnosti vključiti v skupno kmetijsko politiko.

3.4

Evropska kmetijska dejavnost bi lahko imela, odvisno od vrste in intenzivnosti proizvodnje, pozitivne zunanje učinke za krajino in biotsko raznovrstnost, okolje in podnebje. Ker trg zanje ni zmožen določiti cene, lahko družba te zunanje učinke v ustreznem obsegu najbolj praktično ohrani tako, da kmete spodbuja z javnim financiranjem.

3.5

EESO poziva k proračunu SKP, ki bo v skladu z njenimi ambicijami ter večjimi vlogami in odgovornostmi, ki jih zahteva družba EU (doseganje podnebnih ciljev, varovanje biotske raznovrstnosti in obnova narave, izvajanje sekvestracije ogljika, ohranjanje krajine, zagotavljanje dobrega počutja živali, zmanjšanje uporabe pesticidov, povečanje kakovosti hrane itd.). Vzpostaviti bi bilo treba skupen nabor kazalnikov za spremljanje prispevka nove SKP k ciljem trajnostnega razvoja in njihovemu izvajanju.

3.6

Subvencije SKP bi morale biti zato bolj pogojene s spoštovanjem socialnih ciljev (delovni pogoji, socialna varnost, socialne storitve in storitve splošnega pomena) ter okoljskih ciljev (energetski prehod, krožno gospodarstvo, trajnostno upravljanje voda, biotska raznovrstnost, podnebje itd.), saj je treba z neposredno podporo zagotoviti, da bo vrzel v prihodkih med kmeti in kmetijskimi delavci ter preostalim prebivalstvom izravnana.

3.7

Ocena sedanje SKP kaže, da 20 % kmetij prejme približno 80 % sredstev kmetijske podpore (18), kar morda odraža količino kmetijskih proizvodov, proizvedenih na teh kmetijah, vendar ne nujno socialnih potreb ali ekoloških storitev. Da bi podprli prehod na bolj trajnostno proizvodnjo, bi lahko sedanjo osnovno dohodkovno podporo nadalje razvili v smeri sistema ciljno usmerjenih plačil za trajnostnost (vključno z znatnim spodbujevalnim plačilom), povezanih s konkretnimi ukrepi, ki koristijo podnebju, biotski raznovrstnosti in okolju. Male in srednje družinske kmetije bi morale imeti možnost, da se odločijo za ohranitev dohodkovne podpore na podlagi preteklih plačil. V prehodnem obdobju bi bilo treba s SKP zagotoviti več mehanizmov za prerazporejanje in plačila, ki se postopno znižujejo, ali obvezno omejitev za vse države članice.

3.8

Izkušnje s sedanjimi strateškimi načrti kažejo, da jim manjka prožnosti, ki jih države članice in njihove regije potrebujejo, da bi se hitro prilagodile novim okoliščinam, ki nastanejo po njihovem sprejetju. Zato bi morali biti v novi SKP predvideni hitri postopki za spremembo načrtov. Te strateške načrte in vse njihove spremembe je treba oblikovati v posvetovanju s kmetijskim sektorjem in drugimi deležniki civilne družbe. Pri izvajanju prihodnje SKP bi moral imeti ključno vlogo Evropski kodeks dobre prakse za partnerstvo, pri čemer bi bilo treba dajati prednost upravljanju, spremljanju in nadzoru prihodnjih strateških načrtov ter socialnim partnerjem omogočati vloge in odgovornosti v nadzornih odborih. Sprejeti je treba ukrepe, s katerimi bi okrepili povezavo med kapitalskim trgom in sredstvi SKP ter poskrbeli za učinkovitejše in uspešnejše črpanje.

3.9

Leta 2020 je bilo le 6,5 % upraviteljev kmetij mlajših od 35 let (19), zato se poraja izziv, o katerem se vsi strinjajo: generacijska pomladitev v kmetijstvu. SKP je instrument, ki mora to prednostno obravnavati. Ker države članice ne sprejmejo vedno dobrih zamisli, predlaganih na evropski ravni, bi bil za uresničevanje tega cilja dobrodošel bolj ambiciozen proračun, dodatna harmonizacija in instrument za privabljanje mladih kmetov. Generacijska pomladitev je sestavni del horizontalnih in večplastnih vprašanj o dostopu do zemljišč, dostopu do naložb (kapitalsko intenzivni sektor), položaju v vrednostni verigi, razvoju znanj in spretnosti ter privlačnosti podeželskih območij.

3.10

Pri spodbujanju neodvisne in trajnostne proizvodnje hrane je pomembno, da EU vlaga v znanost, raziskave in inovacije na področju kmetijstva in hrane. To je treba v prihodnje upoštevati in SKP uskladiti z drugimi raziskovalnimi in naložbenimi politikami EU. Napredek v kmetijski znanosti vodi v razvoj novih tehnologij, ki lahko izboljšajo trajnostne kmetijske prakse. Naložbe v kmetijsko znanost, raziskave in inovacije so strateškega pomena, saj koristijo ne le kmetijskemu sektorju, temveč tudi splošni blaginji družbe in okolju.

3.11

EESO meni, da enotni trg je in bi moral ostati temeljni element notranje trgovine EU s hrano in kmetijskimi proizvodi. Vendar meni, da sedanja struktura trga živilskih proizvodov ne zagotavlja v polni meri „trajnostnega gospodarstva, kakršnega potrebujemo“ (20), temveč ga v nekaterih pogledih dejavno ovira. Spodkopava prizadevanja za odpravo lakote, spodbujanje pravičnih prihodkov za kmete in delavce ter poštenih cen za potrošnike in zaščito majhnih in srednje velikih predelovalcev živil ter maloprodajnega sektorja pred tveganji vse večje inflacije. Zato bi bilo treba razmisliti o spremembi strukture s pravno ureditvijo, usklajeno s SKP, da bi prispevala k dobrobiti ljudi in družbenemu razvoju, s tem pa k izvajanju ciljev trajnostnega razvoja. Ureditev trga bi bilo treba dodatno okrepiti, da bi obravnavali financializacijo živilskega sektorja, ki povzroča zelo velike špekulacije (21). Pospešena uporaba sistema znanja in inovacij na področju kmetijstva (AKIS) in izboljšanje storitev kmetijskega svetovanja morata biti ključna elementa prihodnje SKP, saj je boljši dostop do raziskav, inovacij, izmenjave znanja in usposabljanja bistvenega pomena za trajnostni razvoj evropskega kmetijstva.

4.   Posebne ugotovitve

4.1    Načini, kako omogočiti okoljsko trajnostno proizvodnjo hrane v EU

4.1.1

Prehranski sistemi so pod vplivom podnebnih sprememb in k njim prispevajo. Agroživilski sektor zato ima in bi moral še naprej imeti proaktivno vlogo v boju proti podnebnim spremembam, pri čemer bi ga bilo treba ustrezno podpreti, da bi prispeval k širšemu prehodu na trajnostne prehranske sisteme in bi hkrati zagotovili njegovo dolgoročno donosnost. Potrebni so večja skladnost politik in oprijemljive rešitve za ključne izzive boja proti podnebnim spremembam in pomanjkanju vode, skupaj z ukrepi za spodbujanje bolj demokratičnega upravljanja in načel, ki temeljijo na pravicah, da bo financiranje pravilno in pravično usmerjeno. Okoljskih in podnebnih politik ne smemo obravnavati kot bremena pri okrevanju po sedanji krizi, temveč kot del dolgoročnih rešitev in usmeritev za prihodnje odločanje (22).

4.1.2

EESO poudarja, da je treba za pospešitev zelenega in pravičnega prehoda izboljšati skladnost politik. V kmetijski in podeželski politiki je treba bolj poudarjati razogljičenje in energije, ki ne temeljijo na fosilnih gorivih, v drugih sektorskih politikah pa je treba te cilje bolj upoštevati.

4.1.3

Z novo SKP bi bilo treba spodbujati trajnostno gospodarjenje z vodo (23), pri čemer bi moral biti poudarek na upravljanju oskrbe, optimizaciji učinkovitosti, zmanjševanju izgub, prednostni rabi, odpravi nezakonite rabe, sprejemanju ukrepov za zagotavljanje trajnostnosti celotnega sistema in, nazadnje, sprejetju sklopa pristopov v skladu s ciljem strateške prehranske avtonomije in varnosti. Subvencije bi morale temeljiti na učinkoviti porabi vode in ne na namakanih površinah, odvisno od razpoložljivosti vode v posamezni državi članici.

4.1.4

EESO predlaga, naj Komisija kot odgovor na posledice ekstremnih podnebnih razmer (suše, zmrzali, poplave itd.) razmisli o okrepitvi sistema jamstva javno-zasebnega partnerstva – to je v nekaterih državah članicah prostovoljno – v instrumentih SKP po letu 2027. Od leta 2000 je ameriški FCIP (Federal Crop Insurance Program (Zvezni program za zavarovanje pridelka)) na primer zaradi suše ali visokih temperatur izplačal 42,1 % vseh odškodnin. Za izplačilo visokih odškodnin je pogosto vzrok tudi odvečna vlaga (27,5 % vseh izplačanih odškodnin od leta 2000).

4.1.5

Da bi zagotovili pošteno konkurenco kmetom v EU, morajo biti v trgovinskih sporazumih določeni zdravstveni, delovni in okoljski standardi za uvoz, ki bodo vsaj enakovredni tistim, ki se zahtevajo v EU.

4.1.6

EESO priznava vlogo ekološkega kmetovanja pri doseganju ciljev evropskega zelenega dogovora in zato priporoča, naj SKP še naprej spodbuja ekološko pridelavo, distribucijo in zlasti porabo v EU (npr. z javnimi naročili in pripravo in dostavo hrane za velike skupine), da bi dosegli zelo ambiciozen cilj, v skladu s katerim naj bi bilo do leta 2030 25 % kmetijskih zemljišč v EU ekoloških.

4.1.7

Sedanje oblike živinoreje v Evropi se razlikujejo z vidika povpraševanja po uvozu (predvsem soje) in regionalnega vpliva na okolje. SKP bi morala podpirati predvsem tradicionalne ali ekstenzivne metode kmetovanja, vezane na zemljišča, pri katerih se večinoma uporabljajo lokalni viri in krma ter ki imajo obvladljiv vpliv na okolje (24).

4.2    Načini, kako omogočiti socialno trajnostno proizvodnjo hrane v EU

4.2.1

Za trajnostno proizvodnjo hrane so potrebni kmetje in delavci. Spoštovanje človekovih pravic in pravic delavcev ter zagotavljanje dostojnih življenjskih razmer, pokojninskih pravic in minimalnih plač, primerljivih z drugimi sektorji, sta najboljši spodbudi za povečanje privlačnosti sektorji in prav tako osnovna pogoja za prihodnost kmetijskega sektorja EU.

4.2.2

Socialna pogojenost in kolektivne pogodbe, pri katerih se strani na trgu dela dogovorijo o plačah in delovnih pogojih, je treba okrepiti in izvajati dosledno ter z ustreznimi nadzornimi mehanizmi, da se zagotovijo dostojni delovni pogoji za vse. Prav tako bi morale biti del meril za ocenjevanje na ravni projektov, skupaj z merili za vključevanje mladih in enakost spolov.

4.2.3

Kot prednostno nalogo je treba podpirati kratke dobavne verige, saj ustvarjajo dejavnost skupnosti in družbene povezave na podeželju. Potreben je večji poudarek na lokalnih dobavnih verigah, skupaj s posebnim pristopom za male in samooskrbne kmetije. Zakonodajalci bi morali oblikovati ustrezne spremljevalne ukrepe, s katerimi bi poskrbeli, da bodo lokalni in ekološki proizvodi dostopni socialno ranljivim skupinam in da se bodo v javnem sektorju (lokalne, mestne, regionalne in zvezne oblasti) pri javnih naročilih pogosteje uporabljali lokalni in regionalni ekološki živilski proizvodi (npr. v menzah) (25).

4.2.4

S SKP bi bilo treba nadalje podpirati socialno kmetijstvo in socialno gospodarstvo, saj imata pomembno vlogo za dobro počutje in oskrbo ljudi, kot tudi podeželski turizem, restavracije z lokalnimi proizvodi, kmetije s ponudbo, povezano z zdravjem, in izobraževalne kmetije, ki privabljajo mestno prebivalstvo (26).

4.2.5

Čim bolj bi bilo treba omejiti in poenostaviti tudi upravno breme zaradi številnih obveznosti, ki jih sedaj nalaga politika, zagotoviti večjo podporo kmetom pri njihovem izpolnjevanju in jih podpreti pri potrebnem nadzoru. V strateških načrtih bi bilo treba predvideti tudi dovolj časa, da se kmetje lahko prilagodijo ukrepom, kot so izjemno zapletene okoljske sheme.

4.3    Načini, kako omogočiti ekonomsko vzdržno proizvodnjo hrane v EU

4.3.1

Cene hrane so za kmete glavni vir dohodka, ki ga dopolnjujejo subvencije za zagotavljanje dostojnega življenjskega standarda, zato bi si bilo treba s SKP prizadevati, da bi cene na pragu kmetije ostale višje od proizvodnih stroškov.

4.3.2

Koncentracija pogajalske moči, ki jo imajo nekateri akterji v dobavni verigi, je povzročila zlorabo prevladujočega položaja, saj se gospodarsko tveganje s potrošniškega trga prenaša navzgor po dobavni verigi, kar še zlasti škodljivo vpliva na kmete. Poleg nujne prepovedi vseh nepoštenih trgovinskih praks bi bilo treba s SKP podpirati sodelovanje med kmeti in/ali skupinami kmetov v zadrugah, da se poveča njihova pogajalska moč. SKP bi morala nadalje spodbujati regionalno sodelovanje med vsemi akterji v verigi preskrbe s hrano; stabilen trg za kmete bi lahko na primer bili javne gostinske storitve in sveti za lokalno/regionalno prehransko politiko. Kmet se ne sooča le s cenami, temveč tudi s tveganji. Zato se v vrednostni verigi ne bi smeli osredotočati le na cene, temveč tudi na porazdelitev tveganj.

4.3.3

EESO meni, da so lahko ekološke pridelovalne in tržne verige, pri katerih se upoštevajo tudi sezonski proizvodi, obetavna pot za večjo dodano vrednost vzdolž prehranske verige, zato bi jih morala SKP podpirati (27).

4.3.4

EESO glede na regionalna neravnovesja in morebitne nove države članice EU priporoča, da se preuči proces zunanje konvergence. V skladu z vrednotami EU bi bilo treba upoštevati pošteno konkurenco med državami članicami in v smislu subvencij, izplačanih kmetom, ob upoštevanju razlik v stroških vložkov in dela. Skupni trg je treba zaščititi, sicer bodo kmetje preprosto nehali kmetovati, tako kot so se zaprle jeklarne in tekstilne tovarne. Zato bi bilo treba posebne instrumente, podobne mehanizmu za ogljično prilagoditev na mejah, preučiti ločeno od SKP ali v okviru nje, pri čemer bi bilo treba upoštevati posledice, ki bi jih imeli za velik izvoz hrane in kmetijskih proizvodov iz EU v preostali svet.

4.3.5

Sekvestracija ogljika bo v prihodnosti ključna sestavina evropskega kmetijstva in gozdarstva, tako za izboljšanje zdravja tal kot orodje za podnebne ukrepe. Nagrajevanje kmetov in lastnikov gozdov s certifikati o odvzemu ogljika bo pomembno, vendar je treba zagotoviti dodatne vire financiranja (zasebni trgi, dodatna sredstva, dodana proračunu SKP) (28).

4.3.6

EESO predlaga, naj Komisija razmisli o vključitvi proticikličnih elementov v instrumente SKP po letu 2027, da bi se odzvali na velik pritisk trgov na kmetijski sektor, pogosto zaradi nizkih cen ali močnih cenovnih nihanj. Kot opcija na ravni držav članic bi morala SKP podpirati tudi orodja za podporo prihodkom (kot so orodja za zavarovanje ali obvladovanje tveganja, vključno z orodji za stabilizacijo dohodka).

4.4    Načini, kako omogočiti trajnostni podeželsko-urbani razvoj EU v skladu s proizvodnjo hrane

4.4.1

EESO poudarja, da sta prihodnost in blaginja podeželja izjemno pomembni za prehransko varnost, strateško neodvisnost in odpornost Evrope ter za trajnostno mešanico energetskih virov, ki prispeva k energetski neodvisnosti EU (tudi za kmetijski sektor) (29). SKP mora zato spodbujati bolj odporno podeželje in razvijati njegov potencial za proizvodnjo zelene energije (bioplin, sončna in vetrna energija ter biomasa, npr. les, slama ali luska) v skladu z dolgoročno vizijo za podeželje v EU. Potrebnih je več sredstev – ne le v okviru SKP, temveč prednostno v kohezijski politiki – za lokalne ukrepe, da bi zagotovili dopolnjevanje z razvojem mest.

4.4.2

Naslednja SKP bi se morala bolj osredotočiti na ustvarjanje delovnih mest s prispevanjem k bolj raznolikemu gospodarstvu na podeželju; morala bi spodbujati naseljevanje ljudi na podeželju in generacijsko pomladitev pri kmetih, opolnomočenje žensk ter prihod ljudi z novimi projekti, kot so živilskopredelovalne dejavnosti ali turizem. (30)

4.4.3

SKP bi morala predstaviti rešitve za opuščanje zemljišč na podeželju (zlasti v prikrajšanih regijah), kar je v nekaterih regijah še vedno težava. Podpirati bi morala razvojne projekte za te regije na podlagi številnih priložnosti, ki jih ponujajo sektorji obnovljivih virov energije, biogospodarstva, krožnega gospodarstva, akvakulture (31) in alg (32) (če jih navedemo le nekaj). SKP mora še naprej ohranjati dostop do kmetijskih zemljišč in njihovo trajnostno rabo po vsej EU s ciljno usmerjenimi letnimi plačili (npr. plačili za območja z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami) ter posebno podporo za naložbe, namenjeno novim udeležencem.

4.4.4

SKP bi morala tudi nadalje podpirati in spodbujati ekstenzivno živinorejo, ki temelji na trajnih travnikih in pašnikih ter pomaga ohranjati krajino in t. i. okoljske storitve (kot so zaščita biotske raznovrstnosti in habitatov, sekvestracija ogljika, preprečevanje gozdnih požarov in erozije tal), poleg tega pa ohranja prebivalstvo na podeželju, saj prispeva k sposobnosti preživetja družinskih kmetij (33). Še naprej bi bilo treba podpirati tradicionalne družinske kmetije s konvencionalno pridelavo, ki so vse bolj socialno, ekonomsko in okoljsko trajnostne, tudi z vidika standardov dobrega počutja živali, in naložbe v tehnične izboljšave. Spodbujati bi bilo treba kmete, ki so gonilo modelov krožnega gospodarstva (npr. proizvodnja organskih gnojil ali bioplina s stranskimi proizvodi iz kmetijstva in živinoreje).

4.4.5

Intenzivna živinoreja po eni strani ustvarja pomemben delež evropske proizvodnje mesa (po dostopnih cenah), po drugi strani pa je predmet različnih kritik (med drugim v zvezi z dobrim počutjem živali). Nadalje lahko ta proizvodnja potencialno obremenjuje regionalno okolje. Približno 50 % pridelka v EU se uporabi kot živalska krma, čeprav je potreba po obdelovalnih površinah v EU že tako velika. Poleg tega se pri proizvodnji uporablja uvožena krma (34), kar lahko povzroča izzive na področju trajnostnosti. SKP bi morala zato posebej podpirati ekstenzivno kmetovanje, vključno z uporabo lokalnega sena in drugih virov beljakovin v živinoreji ter spremembo sistema iz intenzivne v ekstenzivno rejo z uporabo zapuščenih zemljišč in zemljišč, pridobljenih z zmanjšanjem živilskih odpadkov (20 % hrane, proizvedene v EU, se zavrže (35)). Podpirati bi morala tudi modele kmetovanja in živinoreje, ki so nastali na podlagi dejanskega dela kmetov – bodisi na podlagi družinskega ali poklicnega modela – med prehodom na bolj trajnostne prakse, pri čemer so ostali konkurenčni.

4.4.6

SKP bi morala podpirati proizvodnjo rastlinskih beljakovin in olj ter razvoj regionalnih vrednostnih verig in regionalnih predelovalnih zmogljivosti (razširitev pridelave oljnic v EU bi lahko imela pozitivne učinke, kot je samooskrba z gorivom za traktorje, večja oskrba z oljnimi pogačami za krmo in povečano kolobarjenje) (36).

4.5    Načini spodbujanja družbene podpore za trajnostne prehranske sisteme

4.5.1

Cene hrane morajo izražati dejanske stroške proizvodnje za okolje in družbo. EESO ponovno poudarja, kako pomembne so naložbe v ozaveščanje o trajnostni prehrani od otroštva dalje, da bi mladi cenili vrednost hrane.

4.5.2

Z ukrepi na področju obveščanja in izobraževanja v kombinaciji s preglednimi praksami označevanja živil bi potrošnike spodbujali k izbiri bolj zdrave in trajnostne prehrane. EESO opozarja, da bi bilo treba pravočasno razviti okvir za trajnostne prehranske sisteme, da bi se lahko pravočasno soočili z izzivi prehranskih sistemov (37).

4.5.3

SKP lahko pomaga povečati družbeno podporo za trajnostne prehranske sisteme s financiranjem dejavnosti, ki spodbujajo povezave med potrošniki in kmetijsko skupnostjo, kot so neposredno trženje ali dnevi odprtih vrat za kmetije. Takšne dejavnosti kmetom omogočajo prodajo opredeljenih proizvodov, ki potrošnikom „pripovedujejo zgodbo“, ti pa so nato pripravljeni plačati pošteno ceno, s čimer sprejmejo odgovornost glede vrednosti hrane in odpadkov; to bo pripomoglo k zmanjšanju vpliva hrane na podnebne spremembe.

4.5.4

Šolsko shemo (38) (financirano iz proračuna SKP z letnim proračunom 250 milijonov EUR) je treba nadaljevati in izboljšati, da bi dosegli njene cilje.

4.6    Vključevanje mladih v SKP

4.6.1

EESO na splošno meni, da je bistveno spodbujati interaktivne poti za generacijsko pomladitev ter za bolj vključujoč model upravljanja z več deležniki. Te poti morajo vključevati mladinske organizacije, organizirano civilno družbo in oblikovalce politik, pri čemer je treba upoštevati nove načine sodelovanja mladih prek tehnologije in družbenih medijev (39). Z dejavnim vključevanjem mladih v oblikovanje politik bi lahko zagotovili, da bodo prihodnje politike upoštevale želje in skrbi mlajših generacij, ki bodo podedovale in oblikovale prihodnost kmetijstva. Podpora vključevanju mladih zajema zagotavljanje osnovnega financiranja za krepitev organizacij mladih kmetov, posameznih mladih kmetov in kmetijskega izobraževanja.

4.6.2

EESO nadalje poudarja pomen celostnih in medsektorskih pristopov, ki vključujejo preverjanje učinkov ukrepov na podeželje in oceno učinka EU z vidika mladih, za učinkovito dolgoročno izvajanje politik EU (40). V skladu s tem je bila za to mnenje pripravljena ocena učinka z vidika mladih v tesnem sodelovanju z več reprezentativnimi mladinskimi organizacijami (41).

4.6.3

EESO priporoča, da se mladi vključijo v oblikovanje, izvajanje in spremljanje SKP.

---

(1)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Ukrepi za spodbujanje okvira politike EU za pravični prehod (raziskovalno mnenje na zaprosilo belgijskega predsedstva) (UL C, C/2024/1576, 5.3.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/C/2024/1576/oj).

(2)  https://commission.europa.eu/system/files/2019-01/fin_report_08_en.pdf, https://www.europarl.europa.eu/thinktank/en/document/EPRS_BRI%282021%29690547.

(3)   EESC contribution: Towards COP 28 Implementation of climate action on agriculture and food security (Prispevek EESO: Na poti h COP 28: izvajanje podnebnih ukrepov na področju kmetijstva in prehranske varnosti).

(4)  Družinska kmetija je kmetijsko gospodarstvo, ki ga upravlja gospodinjstvo in kjer kmečko delovno silo v veliki meri zagotovi to gospodinjstvo (FAO).

(5)  https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Farms_and_farmland_in_the_European_Union_-_statistics#Farms_in_2020.

(6)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Vpliv visokih cen energije na kmetijstvo in podeželje (UL C, C/2024/1571, 5.3.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/C/2024/1571/oj).

(7)  SKP na kratko.

(8)  Srednjeročni obeti; agricultural-outlook-2022-report_en_0.pdf.

(9)  https://agriculture.ec.europa.eu/international/agricultural-trade/trade-and-international-policy-analysis_en.

(10)  SKP na kratko.

(11)  cap-expenditure-graph1_en.pdf.

(12)  https://www.europarl.europa.eu/factsheets/en/sheet/106/financing-of-the-cap.

(13)   UL C 129, 11.4.2018, str. 18.

(14)  Delovni program strokovne skupine NAT 2023–2025.

(15)   UL C 353, 18.10.2019, str. 65.

(16)   UL C 105, 4.3.2022, str. 56.

(17)  Deklaracija Združenih narodov o pravicah kmetov in drugih oseb, ki delajo na podeželskih območjih.

(18)  https://agriculture.ec.europa.eu/system/files/2023-03/direct-aid-report-2021_en.pdf.

(19)  Eurostatova publikacija Regional Yearbook 2023.

(20)   UL C 106, 31.3.2020, str. 1.

(21)   UL C 100, 16.3.2023, str. 51.

(22)   EESC contribution: Towards COP 28 Implementation of climate action on agriculture and food security (Prispevek EESO: Na poti h COP 28: izvajanje podnebnih ukrepov na področju kmetijstva in prehranske varnosti).

(23)   UL C 349, 29.9.2023, str. 80.

(24)   UL C 75, 28.2.2023, str. 88.

(25)   UL C 517, 22.12.2021, str. 114.

(26)  Ocena učinka SKP na teritorialni razvoj podeželskih območij (informativno poročilo).

(27)   UL C 517, 22.12.2021, str. 114.

(28)   UL C 184, 25.5.2023, str. 83.

(29)   UL C 105, 4.3.2022, str. 49, Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Vpliv visokih cen energije na kmetijstvo in podeželje (UL C, C/2024/1571, 5.3.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/C/2024/1571/oj) in informativno poročilo Koristi ekstenzivne živinoreje in organskih gnojil v okviru evropskega zelenega dogovora.

(30)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Vloga mladih pri razvoju podeželja (UL C, C/2024/1570, 5.3.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/C/2024/1570/oj).

(31)   UL C 349, 29.9.2023, str. 41.

(32)   UL C 105, 4.3.2022, str. 56.

(33)  Informativno poročilo Koristi ekstenzivne živinoreje in organskih gnojil v okviru evropskega zelenega dogovora.

(34)   UL C 75, 28.2.2023, str. 88.

(35)  The Guardian.

(36)   UL C 75, 28.2.2023, str. 88.

(37)   UL C 293, 18.8.2023, str. 1.

(38)  Ocena šolske sheme EU.

(39)  https://www.eesc.europa.eu/en/initiatives/youth-engagement-eesc.

(40)  Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Vloga mladih pri razvoju podeželja (UL C, C/2024/1570, 5.3.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/C/2024/1570/oj).

(41)  Vključno s CEJA, ECVC Youth, Rural Youth Europe in GCE Food Team.