EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 7.9.2022

COM(2022) 440 final

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

o evropski strategiji oskrbe

{SWD(2022) 440 final}

 „Večer za večerom smo [med pandemijo] vsi – na oknih, za zaprtimi vrati – ploskali delavcem in delavkam v ključnih sektorjih. Vsi smo občutili, kako smo odvisni od teh ljudi. Ljudi, ki predano opravljajo svoje delo za nižjo plačo, manjšo zaščito in manjšo varnost. Aplavzi so morda potihnili, toda hvaležnost smo dolžni ohraniti. […]

Zato bomo predlagali novo evropsko strategijo za oskrbo.

Da bi bila vsakemu moškemu in vsaki ženski na voljo najboljša možna oskrba in da bi bilo vsem mogoče doseči najboljšo usklajenost življenja 1 .“

       Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije

1. Uvod

Oskrba zadeva vse nas. Ustvarja tkivo, ki povezuje naše družbe in združuje generacije. V življenju bomo mi sami in naši bližnji oskrbo potrebovali ali pa jo zagotavljali.

Zaradi začasno zaprtih jasli in vrtcev ter nesorazmernega vpliva pandemije na naše starejše se je med pandemijo COVID-19 jasno pokazalo, kako pomembne so zanesljive storitve formalne oskrbe za zagotovitev kontinuitete oskrbe. Pandemija je z razkritjem že obstoječih strukturnih pomanjkljivosti izpostavila potrebo po izboljšanju odpornosti naših sistemov oskrbe. Znatne posledice je imela tudi v smislu težav z duševnim zdravjem in s tem povezanih nastalih potreb po oskrbi. Vse to je še posebej pomembno za dobrobit prejemnikov oskrbe in oskrbovalcev, za udeležbo žensk na trgu dela ter za doseganje usklajenosti poklicnega in zasebnega življenja.

Visokokakovostne storitve oskrbe imajo jasne koristi za vse starosti. Otroci potrebujejo oskrbo za razvoj svojih kognitivnih, jezikovnih in fizičnih spretnosti ter kompetenc. Udeležba v predšolski vzgoji pozitivno vpliva na njihov razvoj, povečuje njihove zaposlitvene možnosti pozneje v življenju ter njihovo sposobnost, da bodo živeli polno življenje in imeli izpopolnjujoče poklicne poti, ter zmanjšuje tveganje revščine in socialne izključenosti. S tem prispeva k prekinitvi kroga neenakosti in prikrajšanosti. Kakovostna predšolska vzgoja in varstvo spodbujata zdrav in aktiven življenjski slog že zgodaj v življenju, kar ima pozitiven vpliv v odraslosti vse do starosti. Hkrati pa visokokakovostna in cenovno dostopna dolgotrajna oskrba opolnomoča starejše, tako da jim pomaga ohranjati samostojnost in živeti dostojno življenje. To je zlasti pomembno ob upoštevanju demografskih sprememb, saj Evropejci in Evropejke živijo dlje in bolj zdravo, povpraševanje po oskrbi pa eksponentno narašča. Politike aktivnega staranja, pa tudi zgodnje ukrepanje, promocija zdravja in preprečevanje bolezni lahko dodatno podprejo daljše samostojno, zdravo in aktivno življenje ter podaljšajo čas do začetka potreb po oskrbi.

Kljub nedvomnim koristim visokokakovostnih storitev oskrbe pa te za mnoge ljudi še vedno niso cenovno sprejemljive, razpoložljive ali dostopne. Približno tretjina otrok, mlajših od treh let, in skoraj 90 % otrok med tretjim letom starosti in šoloobvezno starostjo je vključenih v predšolsko vzgojo in varstvo, vendar mnogi starši svojih otrok v te storitve še vedno ne morejo vpisati, ker preprosto niso na voljo ali so predrage. Podobno skoraj polovica ljudi, ki so stari 65 let ali več in imajo potrebe po dolgotrajni oskrbi, nima izpolnjene potrebe po pomoči pri osebni negi ali gospodinjskih opravilih. V mnogih primerih storitve oskrbe niso na voljo, kjer in kadar jih ljudje potrebujejo, čakalne vrste so dolge, postopki pa so zapleteni. Čeprav so pričakovana leta zdravega življenja daljša kot kadar koli prej, imajo ljudje s staranjem večje možnosti za oslabelost, bolezen ali invalidnost, kar pomeni, da bi potrebovali dolgotrajno oskrbo. Nezadostnost storitev oskrbe, podpore družinam in osebne asistence spodkopava pravico številnih invalidov do samostojnega življenja, ki je zapisana v Konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov.

Neustrezne storitve oskrbe nesorazmerno vplivajo na ženske, saj breme obveznosti dopolnilne ali neformalne oskrbe še vedno nosijo večinoma ženske, kar vpliva na usklajevanje njihovega poklicnega in zasebnega življenja ter na njihove možnosti za opravljanje plačanega dela.

Ženske so tako dlje časa odsotne zaradi dopusta iz družinskih razlogov, imajo krajši delovni čas in se predčasno umaknejo s trga dela. To za številne ženske pomeni manjše karierne možnosti ter nižje plače in pokojnine v primerjavi z moškimi. Ker v povprečju živijo dlje, vendar so manj pogosto dobrega zdravja kot moški, dlje časa potrebujejo intenzivnejšo dolgotrajno oskrbo. Pogosto pa so si tako oskrbo manj zmožne privoščiti zaradi razlik med spoloma v plačilu in pokojninah, ki so se nakopičile v njihovem življenju.

Dobri delovni pogoji v sektorju oskrbe so bistveni za odpornost in privlačnost sektorja ter za enakost spolov. Ženske predstavljajo 90 % delovne sile na področju oskrbe, pogosto s slabo plačanimi in prekarnimi delovnimi mesti. Tudi če delo na področju oskrbe vključuje ljudi, ki so nam najdražji, je pogosto podcenjeno. Poleg tega delavci v oskrbi pogosto nimajo dovolj možnosti za karierno napredovanje, razpoložljivo usposabljanje pa ni sorazmerno z njihovimi potrebami po izpopolnjevanju. Velika razširjenost dela s krajšim delovnim časom v sektorju oskrbe pomeni, da mnogi delavci zaslužijo še nižje mesečne dohodke. Za nekatere ranljive skupine delavcev v oskrbi, kot so v gospodinjstvu živeči oskrbovalci ali delavci v gospodinjstvu, so lahko delovni pogoji celo izkoriščevalski. 

Neustreznost sistemov oskrbe ima gospodarske stroške in ogroža potencial sektorja za ustvarjanje delovnih mest. Naložbe v storitve oskrbe prispevajo k temu, da se več žensk vključi na trg dela, in ustvarijo več prihodkov za javne proračune.

Ta strategija določa agendo za izboljšanje položaja oskrbovalcev in prejemnikov oskrbe. Poziva k okrepitvi dostopa do kakovostnih, cenovno sprejemljivih in dostopnih storitev oskrbe ter izboljšanju delovnih pogojev in usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja oskrbovalcev. Pomagala bo uresničevati načelo o dostopu do kakovostne in cenovno dostopne oskrbe iz evropskega stebra socialnih pravic ter prispevala k doseganju krovnih ciljev glede zaposlovanja in zmanjšanja revščine do leta 2030 po vsej EU, ki so jih maja 2021 na vrhu v Portu pozdravili voditelji in voditeljice EU ter jih je potrdili Evropski svet.

V središču te strategije sta dva predloga priporočil Sveta: predlog o reviziji barcelonskih ciljev o predšolski vzgoji in varstvu ter predlog o dostopu do cenovno dostopne visokokakovostne dolgotrajne oskrbe. Zagotavljata okvire politike za reforme in naložbe na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Oba zajemata ustreznost, razpoložljivost in kakovost oskrbe ter delovne pogoje oskrbovalcev. To sporočilo določa nadaljnje podporne ukrepe na evropski ravni in poziva k ukrepanju na nacionalni ravni 2 .

Strategija je odgovor na pozive različnih deležnikov na ravni EU in nacionalni ravni. Evropski parlament 3 , Svet, Evropski ekonomsko-socialni odbor, Odbor regij, socialni partnerji in civilna družba so pozvali k okrepljenemu ukrepanju EU na tem področju 4 . Strategija črpa iz izkušenj z barcelonskimi cilji v preteklem obdobju, zlasti glede pomanjkanja napredka pri doseganju ciljev v številnih državah članicah. Strategija je tudi odgovor na predlog Konference o prihodnosti Evrope 5 glede demografskega prehoda, ki poziva h kakovostni, cenovno sprejemljivi in dostopni dolgotrajni oskrbi, ki izpolnjuje potrebe sprejemnikov oskrbe in oskrbovalcev, ter k zagotavljanju kakovostnega, cenovno sprejemljivega ter dostopnega otroškega varstva po vsej EU, da bodo lahko matere in očetje z gotovostjo usklajevali svoje poklicno in družinsko življenje.

2.Izboljšanje storitev oskrbe

Storitve oskrbe bi bilo treba razširiti tako, da bi izpolnjevale sedanje in prihodnje potrebe po oskrbi. Povečanje razpoložljivosti storitev oskrbe mora biti povezano z izboljšanjem njihove kakovosti, cenovne sprejemljivosti in dostopnosti.

Kakovost ne zajema le infrastrukture in storitev, temveč tudi interakcije in človeške odnose med oskrbovalci in ljudmi, ki prejemajo oskrbo.

Storitve predšolske vzgoje in varstva morajo biti visokokakovostne, vključujoče in nesegregirane, da bi v celoti koristile vsem otrokom. Poleg tega je kakovost ključnega pomena za povečanje zaupanja staršev v storitve in za zagotovitev, da te storitve prispevajo k zdravemu čustvenemu in vzgojnemu razvoju otroka.

Kakovostna dolgotrajna oskrba spodbuja dobrobit, dostojanstvo in temeljne pravice prejemnikov oskrbe, med drugim s preprečevanjem in zmanjševanjem izoliranosti in osamljenosti ter njunih fizičnih in psiholoških posledic. Da bi dosegli te cilje, so potrebni visokokakovostni standardi. Uporabljati bi jih bilo treba enako za javne in zasebne izvajalce oskrbe, podpreti pa bi jih bilo treba z doslednim zagotavljanjem kakovosti, mehanizmi izvrševanja, praksami spremljanja in celovitimi okviri kakovosti, ki jih pogosto ni. Inovativna okolja oskrbe, kot so skupna stanovanja, kjer si ljudje, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, delijo storitve podpore v gospodinjstvu in oskrbe, ter prilagojena nastanitev ali večgeneracijska stanovanja, lahko spodbujajo medgeneracijske stike in solidarnost, hkrati pa podpirajo samostojno življenje in družbeno interakcijo, kar pozitivno vpliva na dobrobit ljudi, ki potrebujejo oskrbo, in socialno kohezijo. Okolja oskrbe, prilagojena podnebnim spremembam, lahko zaščitijo ranljive ljudi, kot so starejši, pred težkimi vremenskimi razmerami, na primer vročinskimi valovi.

Izboljšanje cenovne dostopnosti storitev oskrbe vodi k pravičnejšemu dostopu do oskrbe. Visoki stroški so ena od najpomembnejših ovir za starše, ko svoje otroke vpisujejo v predšolsko vzgojo in varstvo. Cenovna nedostopnost je izziv tudi za dolgotrajno oskrbo, saj je kritje iz socialne zaščite za dolgotrajno oskrbo neenotno in na splošno omejeno, zaradi česar je oskrba za mnoge cenovno nedostopna. Približno tretjina gospodinjstev s potrebami po dolgotrajni oskrbi ne uporablja storitev oskrbe na domu, ker si jih ne more privoščiti, številni ljudje, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, in njihove družine pa se srečujejo z možnostjo visokih samoplačniških stroškov. Posledično številnim grozijo dohodkovna revščina in finančne težave, če bi se pri njih razvile potrebe po dolgotrajni oskrbi.

Zagotavljanje dostopnosti storitev oskrbe pomeni omogočanje in zagotavljanje ljudem, ki potrebujejo oskrbo (in njihovim družinam), da dejansko izkoristijo razpoložljive storitve. To lahko zahteva prilagoditev prostorov, da se omogoči fizični dostop prejemnikom oskrbe in oskrbovalcem invalidom. Ukrepi v okviru strategije o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030 bodo prispevali k izboljšanju kakovosti in dostopnosti oskrbe ter podpiranju samostojnega življenja in vključevanja v skupnost. Poleg tega zagotavljanje dostopnosti storitev pomeni, da lahko različni vzorci delovnega časa zahtevajo oskrbo ob netipičnih urah, npr. za delavce, ki opravljajo izmensko ali nočno delo. Pomembna dejavnika sta tudi razumna oddaljenost prostorov za oskrbo s kratkim časom vožnje za dostop do storitev oskrbe. Taki prostori na delovnem mestu ali blizu njega lahko zmanjšajo logistične izzive staršev, zlasti na delovnih mestih, kjer je potrebna fizična prisotnost. Staršev, ki želijo svoje otroke vpisati v predšolsko vzgojo in varstvo, vključno z družinami, izpostavljenimi tveganju revščine ali socialne izključenosti, ne bi smeli ovirati zapleteni administrativni postopki prijave, tudi pri spletnih postopkih prijave. Prav tako je lahko preveč zapleten postopek prijave za prejemke nesorazmeren s časom in zmožnostjo ljudi, ki potrebujejo oskrbo, da bi se soočili z njim.

Podeželje in oddaljena območja ter regije z nizko gostoto prebivalstva so še posebej prizadeti zaradi neobstoja ali pomanjkanja razpoložljivih storitev predšolske vzgoje in varstva ter dolgotrajne oskrbe, in sicer zaradi velikih razdalj in omejenih možnosti javnega prevoza. Dostop do možnosti dolgotrajne oskrbe in raznolikost teh možnosti sta nezadostna, kar vzbuja pomisleke glede pravičnosti. Tradicionalna izbira možnosti oskrbe je bila med neformalno oskrbo (ki jo običajno zagotavljajo družinski člani ali prijatelji, izrazito predvsem ženske) in oskrbo v instituciji z namestitvijo. Po vsej EU so se sicer začele razširjati druge možnosti, kot sta oskrba na domu in oskrba v skupnosti, vendar ne enakomerno.

2.1 Predšolska vzgoja in varstvo

Načelo 11 evropskega stebra socialnih pravic priznava pravico otrok do cenovno dostopne in kakovostne predšolske vzgoje in varstva. Priporočilo sveta o visokokakovostnih sistemih vzgoje in varstva predšolskih otrok 6  podpira prizadevanja držav članic za izboljšanje dostopa in kakovosti predšolske vzgoje in varstva ter jih spodbuja, naj sprejmejo okvir kakovosti. Strategija EU o otrokovih pravicah 7 in evropsko jamstvo za otroke 8 tvorita nov celovit okvir politike EU za varstvo pravic vseh otrok ter zagotovitev dostopa do osnovnih storitev za otroke v ranljivem položaju ali iz prikrajšanih okolij. Namen evropskega jamstva za otroke je zlasti zagotoviti, da imajo vsi otroci v Evropi, ki jim grozi revščina ali socialna izključenost, brezplačen in učinkovit dostop do visokokakovostne predšolske vzgoje in varstva. Države članice morajo pripraviti nacionalne akcijske načrte za uresničitev teh ciljev.

EU v okviru evropskega semestra spremlja napredek na področju predšolske vzgoje in varstva, povezavo med otroškim varstvom in udeležbo žensk na trgu dela ter napredek na področju socialne vključenosti, zlasti v zvezi z otroki iz prikrajšanih okolij. Reforme in naložbe držav članic podpira s finančnimi sredstvi EU.

Evropski svet je leta 2002 določil barcelonska cilja 9 , katerih namen je odpraviti ovire za vstop žensk na trg dela z večjim zagotavljanjem otroškega varstva. V zadnjih 20 letih je bil dosežen znaten napredek in izhodiščna cilja sta bila na ravni EU v povprečju dosežena. Vendar so med državami članicami še vedno velike razlike, saj številne niso dosegle ciljev, zlasti za najmlajšo skupino otrok in otrok iz prikrajšanih okolij. Komisija zato predlaga revizijo barcelonskih ciljev, da se z določitvijo novih ambicioznih, vendar uresničljivih ciljev spodbudi navzgor usmerjena konvergenca po vsej EU in zagotovi resničen napredek v vseh državah članicah in regijah.

Diagram 1: Stopnja vpisa v predšolsko vzgojo in varstvo za otroke, mlajše od treh let (obstoječi cilj – 33 %, podatki EU SILC za leto 2019)

Diagram 2: Vpis v predšolsko vzgojo in varstvo za otroke, starejše od treh let (obstoječi cilj – 90 %, podatki EU SILC za leto 2019)

S predlagano revizijo barcelonskih ciljev se dodajata novi razsežnosti: (1) udeležba otrok, izpostavljenih tveganju revščine ali socialne izključenosti, in (2) časovna intenzivnost udeležbe v predšolski vzgoji in varstvu (tj. število ur prisotnosti na teden).

Ta nova vidika sta zlasti pomembna za otroke v ranljivem položaju ali iz prikrajšanih okolij in njihove družine. To vključuje zlasti otroke s posebnimi potrebami, otroke, izpostavljene tveganju revščine ali socialne izključenosti, otroke iz brezdomnih družin, romske otroke 10 in otroke iz manjšin, otroke z migrantskim ozadjem, otroke begunce in otroke, ki bežijo pred oboroženimi spopadi. Spodbujanje udeležbe v predšolski vzgoji in varstvu je v najboljšem interesu otroka v smislu njegovih prihodnjih življenjskih možnosti, za spodbujanje socialne vključenosti in prekinitev kroga prikrajšanosti. Hkrati se lahko matere v gospodinjstvih z nizkimi dohodki soočajo z večjimi ovirami pri iskanju zaposlitve, če imajo nizko raven poklicnih spretnosti ali izkušenj oziroma so te zastarele. Prav tako se lahko soočajo z dejavniki odvračanja od (ponovne) zaposlitve, kot so razmeroma visoki stroški otroškega varstva ter morebitni odvračilni dejavniki, povezani s sistemom davkov in socialnih prejemkov. Zato lahko spodbujanje večjega deleža otrok iz gospodinjstev z nizkimi dohodki k udeležbi v predšolski vzgoji in varstvu ugodno vpliva tudi na vrnitev mater na delo.

Zagotoviti bi bilo treba zadostno število ur predšolske vzgoje in varstva, da bi starši, zlasti matere, lahko pomenljivo opravljali plačano delo. Zelo nizka intenzivnost predšolske vzgoje in varstva ne spodbuja močne povezanosti s trgom dela. Napredek pri zagotavljanju predšolske vzgoje in varstva v državah članicah je zato treba oceniti ob upoštevanju tako celotne udeležbe kot števila ur otroškega varstva, saj osvetljujeta različne vidike.

Eden od načinov, da se doseže ustrezno zagotavljanje predšolske vzgoje in varstva, je določitev zakonske pravice do predšolske vzgoje in varstva, pri čemer javni organi zagotovijo mesto vsem otrokom, katerih starši to zahtevajo. V večini držav članic taka zakonska pravica že obstaja, vendar se starost, pri kateri začne pravica veljati, zelo razlikuje. Po možnosti ne bi smelo biti vrzeli med koncem ustrezno plačanega dopusta iz družinskih razlogov in zakonsko pravico do mesta v predšolski vzgoji in varstvu.

Obveznosti oskrbe otrok se ne končajo z njihovim vstopom v osnovno šolo. Kadar delovni čas staršev ni združljiv s šolskim urnikom, ima za otroke pomembno vlogo cenovno dostopno in kakovostno zunajšolsko varstvo. To bi lahko vključevalo druge podporne storitve, kot je pomoč pri domačih nalogah, zlasti za otroke iz prikrajšanih okolij. Poleg tega bi morali otroci odraščati, se igrati in se družiti v okoljih, ki spodbujajo vsesplošno zdrav življenjski slog.

2.2 Dolgotrajna oskrba

Več instrumentov in pobud na ravni EU zagotavlja temelj skupne strateške vizije dolgotrajne oskrbe v EU. Listina EU o temeljnih pravicah priznava pravico starejših do dostojnega in samostojnega življenja ter sodelovanja v družbenem in kulturnem življenju. Določa pravico invalidov do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, socialne in poklicne vključenosti ter sodelovanja v življenju skupnosti. Načelo 18 evropskega stebra socialnih pravic določa pravico do dostopa do kakovostnih in cenovno dostopnih storitev dolgotrajne oskrbe, zlasti oskrbe na domu in oskrbe v skupnosti. Komisija državam članicam pomaga pri reševanju izzivov dolgotrajne oskrbe, in sicer z izvajanjem skupnega analitičnega dela, izmenjavo dobre prakse in vzajemnim učenjem. Med evropskim semestrom spremlja razvoj politik ter podpira reforme in naložbe s finančnimi sredstvi EU. 

Vendar so za spodbujanje reforme politike potrebni bolj ciljno usmerjeni ukrepi EU. Storitve dolgotrajne oskrbe pogosto niso sorazmerne s potrebami, niso cenovno dostopne in ne upoštevajo visoke ravni kakovosti. Poleg tega so še vedno prisotni pomembni izzivi v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja načel enakosti, svobode izbire, pravice do samostojnega življenja in prepovedi vseh oblik segregacije za osebe s potrebami po dolgotrajni oskrbi. Delovni pogoji v sektorju oskrbe so težki, plače pa nizke, kar delno pojasnjuje pomanjkanje osebja v sektorju. Za odpravo teh strukturnih pomanjkljivosti Komisija predlaga priporočilo Sveta, ki določa celovit okvir politike za usmerjanje naložb in reform na področju dolgotrajne oskrbe ter več dodatnih podpornih ukrepov.

Potreben je strateški in celosten pristop k oskrbi. Pristopov, ki so osredotočeni na posameznika in spodbujajo k samostojnemu življenju, pogosto ni, kar še poslabšuje nezadostna povezanost med dolgotrajno oskrbo in zdravstvenim varstvom ali med neformalno oskrbo, oskrbo na domu, oskrbo v skupnosti in bivalno oskrbo. Osredotočenost na posameznika pomeni ponuditi izbiro storitev v skladu s potrebami ljudi in izboljšati prehod z institucionalne oskrbe na oskrbo na domu in storitve v skupnosti. Storitve dolgotrajne oskrbe, ki so dobro povezane z zdravstvenim varstvom in zagotavljajo dobre rešitve oskrbe, tudi za ljudi v paliativni oskrbi, izboljšujejo kakovost življenja in zdravstvene rezultate ter lahko spodbujajo stroškovno učinkovitost in pomagajo zmanjšati breme bolnišnic in drugih zdravstvenih ustanov. Ciljna strokovna pomoč lahko državam članicam pomaga pri oblikovanju in uvajanju pristopov celostne oskrbe, ki koristijo tako sistemom dolgotrajne oskrbe kot zdravstvenim sistemom.

Številne priložnosti zagotavlja tudi digitalni prehod. Čeprav tehnologija ne more in ne sme nadomestiti človeške interakcije, ki je v središču dela na področju oskrbe, lahko inovativne digitalne rešitve, kot so informacijska in komunikacijska tehnologija, podporna tehnologija, oskrba na daljavo, telezdravstvo, umetna inteligenca in robotika, izboljšajo dostop do visokokakovostnih in cenovno dostopnih storitev oskrbe ter prispevajo k samostojnemu življenju. Prav tako lahko povečajo produktivnost dela v sektorju, tako da prevzamejo nekatere težke ali nevarne naloge delavcev v oskrbi, izboljšajo celostno obravnavo primerov ter varnost in zdravje pri delu, pomagajo pri spremljanju prejemnikov oskrbe na daljavo ter olajšajo usposabljanje in zaposlovanje delavcev v oskrbi. Naložbe v te tehnologije morajo spremljati tudi naložbe v digitalne spretnosti, odprava ovir za dostopnost invalidom ter izboljšanje povezljivosti na podeželju in oddaljenih območjih.

Komisija podpira najrazličnejše raziskave in inovacije na področju digitalnih orodij za aktivno in zdravo življenje ter celostne oskrbe, osredotočene na posameznika. Evropske politike spodbujajo digitalno preobrazbo, vključno z digitalizacijo javnih storitev prek evropskega digitalnega desetletja in digitalnimi javnimi storitvami, ki so vključujoče in dostopne za invalide. Namen predloga za vzpostavitev evropskega zdravstvenega podatkovnega prostora 11 je posameznikom omogočiti, da svoje zdravstvene podatke delijo z izvajalci zdravstvenega varstva po lastni izbiri, da se omogoči boljše zagotavljanje zdravstvenega varstva. Čeprav obstajajo številne uspešne prakse in inovacije v tem sektorju stalno naraščajo, je treba za povečanje uporabe inovativnih tehnologij in digitalnih rešitev za oskrbo vzpostaviti okvir, ki bo omogočil prenos dobrih praks.

Reforme politike je mogoče podpreti tudi z mednarodnim sodelovanjem. Zaradi pandemije COVID-19 in demografskih izzivov je bila dolgotrajna oskrba uvrščena visoko na globalni politični agendi. Razvoj politike, ki temelji na dokazih, se lahko tudi na ravni EU okrepi z mednarodno razpoložljivim strokovnim znanjem. Mednarodna organizacija dela (MOD) je v globalnem pozivu k ukrepanju za okrevanje po krizi zaradi COVID-19, ki je osredotočeno na človeka, vključujoče, trajnostno in odporno, iz leta 2021 poudarila pomembne priložnosti za dostojno delo v skrbstveni ekonomiji. Poudarila je, da je treba vlagati v sektor oskrbe, obravnavati vprašanje nezadostnih virov in izboljšati delovne pogoje. Delo MOD na področju socialne zaščite in delovnih pogojev za delavce v oskrbi, vključno z delavci v gospodinjstvu in v gospodinjstvu živečimi oskrbovalci, zagotavlja dobro analitično podlago za izzive v sektorju po vsem svetu in ustrezne mednarodne standarde. Celostna oskrba in dolgotrajna oskrba sta tudi v središču ukrepov, ki jih je uvedla Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) v okviru desetletja Združenih narodov za zdravo staranje. Tesna koordinacija med državami članicami lahko prispeva k povečanju učinka teh pobud in stališču EU, da prevzame vidnejšo vlogo pri reševanju svetovnih demografskih izzivov. Analitično delo Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki ga podpira Komisija, v zvezi z merjenjem učinkovitosti socialne zaščite lahko prav tako pomaga usmerjati dobro oblikovanje politik za povečanje socialne zaščite za dolgotrajno oskrbo.

3. Zagotavljanje večje odpornosti in uravnotežene zastopanosti spolov v sektorju oskrbe

3.1 Izboljšanje delovnih pogojev v sektorju oskrbe

Sektor oskrbe ima velik potencial za ustvarjanje več delovnih mest, zlasti zaradi staranja prebivalstva. Do leta 2050 bi bilo treba število delavcev v dolgotrajni oskrbi povečati za več kot 1,6 milijona, da bi pokritost z dolgotrajno oskrbo ohranili na isti ravni. Za odziv na vse večje povpraševanje po oskrbi mora sektor ne le zadržati osebje, temveč tudi privabiti več delavcev s pravimi spretnostmi.

Diagram 3: Število delavcev v dolgotrajni oskrbi (v ekvivalentu polnega delovnega časa) na 100 oseb, starih 65 let ali več, 2019

Vir: anketa o delovni sili v EU, 2019, v Barslund, M., idr., 2021.

Vendar pomanjkanje delovne sile v EU postaja vse izrazitejše, tudi v okrevanju trga dela po pandemiji. Odraža strukturne izzive, kot so staranje prebivalstva, dvojni prehod na digitalizacijo in boj proti podnebni krizi, slabi delovni pogoji v nekaterih sektorjih in poklicih ter pomanjkanje spretnosti. Sektor oskrbe še posebej pesti pomanjkanje delovne sile zaradi pogosto težkih delovnih pogojev in nizkih plač.

Ker je sektor oskrbe eden od najbolj spolno segregiranih sektorjev, lahko privabljanje bolj raznolike delovne sile, zlasti zaposlovanje več moških, prispeva k zmanjšanju segregacije na trgu dela in boju proti spolnim stereotipom na vseh ravneh oskrbe. Čeprav je potencial za ustvarjanje delovnih mest večji na podeželju, kjer je prebivalstvo v povprečju starejše, je pomanjkanje delovne sile tam tudi izrazitejše, saj je obseg delovno sposobnega prebivalstva manjši, zlasti ženske pa se pogosto odseljujejo 12 .

Z boljšimi delovnimi pogoji in plačami, podprtimi z močnim socialnim dialogom, izobraževanjem in usposabljanjem, bodo delovna mesta na področju oskrbe postala privlačnejša. Delavci v dolgotrajni oskrbi ter predšolski vzgoji in varstvu bi morali imeti možnost, da učinkovito uveljavljajo svoje socialne pravice in pravice iz delavnega razmerja, ne glede na vrsto zaposlitve oziroma ne glede na to, ali so zaposleni ali samozaposleni, vključno s tistimi, ki delajo prek digitalnih platform dela. Zagotavljanje priložnosti za poklicni razvoj delavcem v oskrbi s preusposabljanjem in izpopolnjevanjem prispeva k povečanju odpornosti sektorja na nepričakovane pretrese, kot je pandemija COVID-19, in pomaga delavcem, da napredujejo na poklicni poti. Boljši delovni pogoji bodo prispevali tudi k privabljanju več ljudi k poklicu, vključno z moškimi, s čimer se bo izboljšala uravnotežena zastopanost spolov v tem sektorju.

Delavci v oskrbi so bistvenega pomena za izpolnitev potreb družbe po oskrbi, vendar je njihovo delo podcenjeno. Pandemija COVID-19 je pokazala neusklajenost med ravnjo plačila in bistveno vrednostjo dela na področju oskrbe. Nizko plačilo je lahko povezano tudi s spolnimi stereotipi, ki mehke veščine, potrebne za oskrbo, kot so komunikacija, empatija ali sodelovanje, enačijo s spretnostmi, ki naj bi bile za ženske naravne in ki niso ustrezno priznane v ekonomski vrednosti njihovega dela 13 . Izzivi, povezani s cenovno dostopnostjo oskrbe, lahko povzročijo pritisk na znižanje plač. Glede na velik delež žensk, ki delajo v sektorju, bi lahko zvišanje plač prispevalo k zmanjšanju splošne plačilne vrzeli med spoloma in s tem tudi razlik v pokojninah med spoloma.

Sektor oskrbe potrebuje boljše postopke socialnega dialoga na nacionalni ravni in ravni EU. Socialne storitve, vključno s predšolsko vzgojo in varstvom ter dolgotrajno oskrbo, predstavljajo velik gospodarski sektor. Vendar iz različnih razlogov, vključno z razširjenostjo nestandardnih oblik zaposlitve v tem sektorju, v mnogih državah članicah precejšnji deleži delovne sile na področju dolgotrajne oskrbe niso zastopani v postopku socialnega dialoga. To lahko ustvari začaran krog z neugodnimi delovnimi pogoji in nizkimi plačami, ki povzročajo visoke stopnje fluktuacije med delavci v oskrbi, kar posledično vodi v manjšo zastopanost delavcev in pomanjkanje pritiska za izboljšanje delovnih pogojev. Učinkoviti socialni dialog in kolektivna pogajanja, tudi na ravni EU, lahko prispevajo k reševanju izzivov v zvezi z delovno silo v sektorju oskrbe.

K izboljšanju položaja delavcev v oskrbi prispevajo tudi druge pobude EU. Evropski program znanj in spretnosti 14 , zlasti s partnerstvi pakta za znanja in spretnosti, ima velik potencial za podporo izpopolnjevanju in preusposabljanju v sektorju oskrbe. Pravo EU o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih 15 ter minimalnih plačah koristi oskrbovalcem po vsej EU. Strateški okvir EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2021–2027 16 določa ukrepe za izboljšanje varnosti in zdravja delavcev. Po priporočilu Sveta o dostopu do socialne zaščite 17 so se države članice zavezale, da bodo razširile dostop do sistemov socialne zaščite na delavce z nestandardnimi oblikami zaposlitve, vključno z osebami, ki opravljajo delo s krajšim delovnim časom. Komisija je predstavila tudi zakonodajna predloga za izboljšanje delovnih pogojev pri platformnem delu 18 in povečanje preglednosti plačil 19 , ki bi lahko po sprejetju v Evropskem parlamentu in Svetu prispevala k boljšim delovnim pogojem v sektorju.

Kljub temu so bili v nedavnih poročilih in med pandemijo COVID-19 poudarjeni težki delovni pogoji v sektorju dolgotrajne oskrbe. Delavci v oskrbi so redno izpostavljeni fizičnim in psihološkim zdravstvenim tveganjem. Neustrezno socialno vedenje, vključno z verbalnim in fizičnim nasiljem, ustrahovanjem in spolnim nadlegovanjem, je pogosta težava, zlasti za delavce v dolgotrajni oskrbi. Atipične pogodbe in stalno širjenje platformnega dela imajo v sektorju oskrbe vse večjo vlogo. To prinaša izzive, kot je omejen dostop delavcev do socialne zaščite, pravic iz delovnega razmerja ter ustrezne varnosti in zdravja pri delu. Temeljito je treba pregledati vrzeli pri izvrševanju v pravnem okviru EU glede delovnih pogojev v sektorju dolgotrajne oskrbe. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 190 skupaj s priloženim priporočilom št. 206 zagotavlja mednarodni okvir za preprečevanje, popravo posledic in odpravo nasilja in nadlegovanja v svetu dela. Glede na to, da so akterji socialnega gospodarstva pomembni izvajalci storitev dolgotrajne oskrbe in njenega modela participativnega upravljanja, so na voljo možnosti za bolj poglobljene raziskave o prispevku socialnega gospodarstva k izboljšanju delovnih pogojev v sektorju oskrbe.

Za delavce v gospodinjstvu, med katerimi je veliko žensk in imajo pogosto migrantsko ozadje, veljajo nekateri najslabši delovni pogoji med delovno silo na področju dolgotrajne oskrbe. Pogosto delajo neprijavljeni ali kot navidezno samozaposleni, zaslužijo zelo nizke plače, včasih pa se jim odrekajo osnovne pravice iz delovnega razmerja, kot sta ustrezen čas počitka in plačilo. Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 189 določa standarde za dostojne delovne pogoje delavcev v gospodinjstvu, vključno z v gospodinjstvu živečimi oskrbovalci, vendar ratifikacija zaostaja, saj jo je ratificiralo le osem držav članic EU.

Zakonite migracije so lahko ključni dejavnik pri zmanjševanju pomanjkanja delovne sile. V sektorju oskrbe že zdaj dela veliko ljudi iz tretjih držav. Vendar delavci v oskrbi migranti pogosto delajo neprijavljeni ali v prekarnih pogojih. Sporočilo „Privabljanje znanj, spretnosti in talentov v EU 20 “ poudarja, da bi se lahko s trajnostnimi in zakonitimi potmi za migracije iz tretjih držav za delo v sektorju oskrbe delavcem v oskrbi migrantom zagotovile priložnosti za začetek poklicne poti v EU, državam EU pa pomagalo pri izpolnjevanju povpraševanja po delovnih mestih. Te priložnosti so lahko dragocene tudi za ljudi, ki bežijo pred rusko agresijo v Ukrajini, zlasti za izkušene delavce v oskrbi, ki želijo najti zaposlitev med prebivanjem v EU. Oceniti je treba, ali in v kolikšni meri bi lahko orodja EU pomagala izboljšati sprejem delavcev v oskrbi migrantov v EU v obojestransko korist vseh držav članic in držav izvora, hkrati pa zagotoviti etično zaposlovanje migrantov.

Z možnostmi izpopolnjevanja in preusposabljanja se bosta izboljšali privlačnost in kakovost dela na področju oskrbe. Da bi dosegli boljšo kakovost pri zagotavljanju oskrbe in zmanjšali fluktuacijo osebja, bo treba zagotoviti, da bodo lahko vse vrste delavcev v oskrbi med svojo poklicno potjo sodelovale v visokokakovostnem začetnem izobraževanju in usposabljanju ter v programih stalnega strokovnega razvoja. Večina delavcev v dolgotrajni oskrbi ima srednjo raven kvalifikacij, potrebne spretnosti pa se nenehno razvijajo in postajajo vse bolj kompleksne. V sektorju so potrebni delavci z mehkimi veščinami, digitalnimi spretnostmi in specializiranim znanjem (npr. o nekaterih vrstah bolezni, kot so Alzheimerjeva bolezen ali kronične bolezni, ali o diagnostičnih metodah in metodah zdravljenja, na primer z oskrbo na daljavo).

3.2 Boljše usklajevanje dela in obveznosti oskrbe

Naložbe v sektor oskrbe bi pomagale zagotoviti, da je neformalna oskrba izbira in ne nujnost. Skrb za bližnje ima visoko družbeno in gospodarsko vrednost. Po ocenah znaša vrednost ur dolgotrajne oskrbe, ki jo zagotavljajo neformalni oskrbovalci, približno 2,5 % BDP EU več od javnofinančnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo. Poleg tega bi morali imeti ljudje z obveznostmi oskrbe možnost izbire glede tega, v kolikšni meri želijo oskrbo kombinirati s plačanim delom. Zato bi morali imeti dostop do storitev, ki jim omogočajo, da svoje obveznosti oskrbe uskladijo s poklicnim življenjem.

Zagotavljanje oskrbe ima velike posledice za neformalne oskrbovalce, vključno z negativnimi učinki na njihove trenutne in prihodnje dohodke ter na njihovo duševno zdravje. Ženske zagotavljajo večino oskrbe, zaradi česar svoje delovne vzorce pogosto prilagodijo obveznostim oskrbe, vključno s prekinitvijo poklicne poti, delom s krajšim delovnim časom ali popolnim in prezgodnjim odhodom s trga dela. To je zlasti zahtevno za samohranilce, med katerimi prevladujejo ženske. Nekateri se srečujejo z dvojnim bremenom, da hkrati oskrbijo za otroke in druge oskrbovane družinske člane. V predpandemičnem letu 2019 je približno tretjina (32,6 %) žensk v starosti 25–49 let zunaj trga dela navedla, da so obveznosti oskrbe glavni razlog za to, da ne iščejo zaposlitve, v primerjavi s 7,6 % neaktivnih moških.

Storitve oskrbe so bistvene, da lahko ljudje kombinirajo delo in obveznosti oskrbe, vendar same po sebi ne zadostujejo. Zato načelo 9 evropskega stebra socialnih pravic določa, da imajo starši in osebe, ki morajo skrbeti za druge, pravico do ustreznega dopusta in prožnih ureditev dela ter dostopa do storitev oskrbe. Ukrepi za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja bi morali delavcem pomagati uravnotežiti njihove obveznosti oskrbe z delom, s plačilom za izgubljeni dohodek pa se lahko delno nadomesti čas zagotavljanja oskrbe. Večji dostop do posebnega dopusta in dopusta iz družinskih razlogov ter prožnih ureditev delovnega časa, kot so delo s krajšim delovnim časom, delo na daljavo in gibljivi delovni čas, lahko delavcem pomaga izboljšati usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja.

Eden od temeljnih vzrokov za razliko v času, ki ga ženske in moški namenijo neplačanemu skrbstvenemu delu, so stereotipi o vlogah in odgovornostih žensk in moških na zasebnem in poklicnem področju. To je mogoče rešiti le s transformativnim pristopom, katerega cilj je ponovno ovrednotiti skrbstveno delo in odpraviti stereotipe, tako da se bodo moški in ženske dojemali kot enako sposobni zagotavljati oskrbo ter biti poklicno aktivni ali vodje v sektorju oskrbe. 

Direktiva o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja 21 , ki so jo morale države članice v nacionalno pravo prenesti do avgusta 2022, spodbuja bolj uravnoteženo porazdelitev obveznosti oskrbe. Uvaja neprenosljive pravice do dopusta iz družinskih razlogov in prožnih ureditev delovnega časa za ženske in moške. Posebej je oblikovana tako, da spodbuja uveljavljanje teh pravic pri moških. Direktiva določa tudi, da oskrbovalci, ki uveljavljajo te pravice, na delovnem mestu ne smejo biti obravnavani manj ugodno ali diskriminirani. Delavci z obveznostmi oskrbe morajo biti seznanjeni z novimi pravicami, ki jih zagotavlja direktiva, delodajalce pa je treba spodbujati, da vzpostavijo politike, naklonjene usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, tudi glede koriščenja novih ureditev dela (na daljavo) pod vplivom razmer zaradi COVID-19.

Dostop do ustreznih podpornih storitev in ukrepov za neformalne oskrbovalce, kot so svetovanje, psihološka podpora ali nadomestna oskrba, je pogosto omejen in neenakomeren. Številni neformalni oskrbovalci niso deležni ustreznega usposabljanja za oskrbo oskrbovane osebe, kar včasih povzroči občutek preobremenitve ali celo težave z duševnim zdravjem (npr. izgorelost). Zlasti za starejše neformalne oskrbovalce so lahko obveznosti oskrbe izziv in vplivajo na njihovo lastno zdravo življenje. Obstajajo možnosti za spodbujanje dobre prakse pri podpiranju neformalnih oskrbovalcev, na primer z uporabo strokovnega znanja Svetovne zdravstvene organizacije. Politike za formalizacijo neformalne oskrbe, na primer s pogodbami o storitvah z javnimi organi, lahko koristijo neformalnim oskrbovalcem in osebam, ki jih ti oskrbujejo, ter pomagajo prepoznati in ceniti boljšo oskrbo.

4. Naložbe v oskrbo

Javnofinančni odhodki za oskrbo se med državami članicami precej razlikujejo. To odraža različne pristope k organizaciji, kakovosti in vrednotenju dela na področju oskrbe, v primeru dolgotrajne oskrbe pa različno vrednost, ki se pripisuje zagotavljanju formalne in neformalne oskrbe.

Pričakuje se, da bo dolgotrajna oskrba najhitreje naraščajoča postavka javnofinančnih odhodkov, povezanih s staranjem prebivalstva, ki naj bi se do leta 2050 povečala na 2,5 % BDP, pri čemer bodo med državami članicami velike razlike 22 .

Javna podpora sektorju oskrbe je socialna naložba, ki skupaj z ukrepi za vzdržno financiranje posameznikom, družbi in gospodarstvu prinaša številne prednosti. Povečanje naložb v oskrbo pozitivno vpliva na razvoj otrok ter dobrobit in dostojanstvo prejemnikov oskrbe, prispeva k socialni pravičnosti in enakosti spolov ter spodbuja udeležbo žensk na trgu dela in ustvarjanje delovnih mest. Nedavne raziskave 23 kažejo, da se lahko zaradi naložb v oskrbo ustvarijo dodatni davčni prispevki in prispevki za socialno varnost, ki izhajajo iz ustvarjenih delovnih mest in večje udeležbe žensk na trgu dela. Na splošno bi se davčni prihodki zaradi večjih zaslužkov in večjega zaposlovanja povečali, s čimer bi se zmanjšala skupna potreba po financiranju ukrepov politike na področju oskrbe s 3 % BDP (pred odštetjem davkov) na neto 2 % BDP (po odštetju davkov) 24 . MOD ocenjuje, da znaša stopnja, po kateri lahko države članice povrnejo naložbe v sektor oskrbe, v povprečju približno 55 %, odvisno zlasti od zneska potrebnih naložb, povpraševanja po delovni sili v zadevni državi članici in stopnje obdavčitve.

Izkoriščanje potenciala ukrepov za zgodnje ukrepanje in preprečevanje lahko prispeva k fiskalni vzdržnosti javnih proračunov. Promocija zdravja, preprečevanje bolezni, pravočasno in kakovostno zdravstveno varstvo ter politike zdravega življenja imajo velik potencial, da se odloži ali zmanjša potreba po zdravstvenem varstvu in dolgotrajni oskrbi, hkrati pa omogoči čim daljše staranje na domu.

Poleg tega lahko pomanjkanje naložb v dolgotrajno oskrbo in preventivo pomeni tveganje, da se stroški prenesejo na proračune za pokojnine, socialno pomoč in zdravstveno varstvo. Pobuda „Healthier Together“ (Skupaj bolj zdravi) in evropski načrt za boj proti raku obravnavata preprečevanje in zdravljenje nenalezljivih bolezni ter s tem povezano oskrbo, da bi bolniki lahko živeli dolgo in izpolnjujoče življenje ter da bi se obravnavali izzivi, s katerimi se soočajo družine in oskrbovalci.

Fiskalna vzdržnost storitev oskrbe se lahko izboljša z zagotavljanjem njihove stroškovne učinkovitosti. Stroškovna učinkovitost se lahko izboljša z oblikovanjem skladnega in celostnega okvira upravljanja, stalnim spremljanjem ter zagotavljanjem, da so razpoložljivi viri dobro usmerjeni, pri dolgotrajni oskrbi pa s podporo samostojnemu življenju in ujemanjem storitev s potrebami posameznika. K doseganju tega lahko prispevata evidentiranje razpoložljive infrastrukture in storitev ter vzpostavitev analize vrzeli ob upoštevanju teritorialne neenakosti in demografskih izzivov. Inovativne in celostne rešitve oskrbe ter etična uporaba novih tehnologij pri oskrbi lahko prav tako pomagajo izboljšati fiskalno vzdržnost sistemov dolgotrajne oskrbe in zdravstvenih sistemov.

Izvajalci oskrbe potrebujejo mehanizme stabilnega in vzdržnega financiranja ter jasna in spodbudna regulativna okolja. Storitve dolgotrajne oskrbe so glede na svojo socialno funkcijo javno dobro. Storitve dolgotrajne oskrbe, ki jih zagotavljajo javni organi in združenja, se v prvi vrsti štejejo za socialne storitve splošnega pomena. Javne in zasebne naložbe v dolgotrajno oskrbo bi morale potekati v jasnem regulativnem okolju z visokimi standardi kakovosti, ki upošteva socialno vrednost storitev oskrbe in potrebo po spoštovanju temeljnih pravic oseb, ki potrebujejo oskrbo, ter pravičnih delovnih pogojev in plač za delavce v oskrbi. Z večjo podporo regionalnim in lokalnim izvajalcem oskrbe se lahko ustvarijo delovna mesta in okrepi vloga lokalnih skupnosti.

Akterji socialnega gospodarstva prinašajo dodano vrednost zagotavljanju visokokakovostnih storitev oskrbe zaradi pristopa, osredotočenega na posameznika, in ponovnega vlaganja dobička v svoje poslanstvo in lokalne skupnosti. Kot je bilo pozvano v akcijskem načrtu za socialno gospodarstvo 25 , bi bilo treba z okviri politike in pravnimi okviri ustvariti pravo okolje, v katerem bi socialno gospodarstvo optimiziralo svoj prispevek k storitvam oskrbe. S sistematično uporabo družbeno odgovornega javnega naročanja bi se lahko povečal potencial, da socialno gospodarstvo prispeva k visokokakovostnim standardom na področju oskrbe in zagotovi pravične delovne pogoje. Prihodnje poročilo skupine na visoki ravni o prihodnosti socialne zaščite in socialnih držav v EU bo zagotovilo nadaljnje vpoglede v vzdržno financiranje in vlogo socialnih storitev v socialnih državah.

Na nacionalni ravni je treba povečati javne in zasebne naložbe, financiranje EU pa lahko to dopolni. Države članice lahko izkoristijo možnosti financiranja EU, kot so Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), Evropski socialni sklad plus (ESS+), vključno z njegovim sklopom za zaposlovanje in socialne inovacije, Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja, Sklad za pravični prehod, program Obzorje Evropa ali program za digitalno Evropo. Iz mehanizma za okrevanje in odpornost (RRF) se lahko financirajo upravičene reforme in naložbe v kontekstu okrevanja po pandemiji COVID-19. Reforme in naložbe lahko podpira tudi Instrument za tehnično podporo. Države članice bi si morale prizadevati tudi za politike, ki spodbujajo vzdržno financiranje storitev oskrbe in so skladne s splošno vzdržnostjo javnih financ.

Evropski socialni sklad (ESS) je v programskem obdobju 2014–2020 podprl več ukrepov, povezanih z dolgotrajno oskrbo, od preusposabljanja in izpopolnjevanja delovne sile, razširitve dostopa in pokritosti, podpore storitvam celostne oskrbe in samostojnemu življenju do aktivnega in zdravega staranja. Sredstva ESS so bila dodeljena tudi projektom na regionalni in lokalni ravni za izboljšanje zagotavljanja otroškega varstva, odpravo vrzeli, s katerimi se srečujejo prikrajšani otroci, pomoč staršem pri dostopu do trga dela ter prizadevanje za odpravo razlik v zaposlenosti med moškimi in ženskami.

Programsko načrtovanje za obdobje 2021–2027 je v teku, dostop do ESRR in ESS+ pa je odvisen od obstoja nacionalnih ali regionalnih strateških okvirov politike za zdravstveno varstvo in dolgotrajno oskrbo.

Evropsko jamstvo za otroke državam članicam omogoča, da sredstva ESS+ uporabijo kot vzvod za izboljšanje dostopa do predšolske vzgoje in varstva. Uporabijo se lahko tudi za podporo kakovosti zagotavljanja storitev v formalnih in neformalnih oblikah ter za izboljšanje vključevanja otrok s posebnimi potrebami, otrok, izpostavljenih tveganju revščine ali socialne izključenosti, in otrok iz marginaliziranih skupnosti.

Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP) na podlagi ustreznih dokazov in dejstev, opisanih v dolgoročni viziji za podeželska območja, državam članicam omogoča tudi, da podprejo otroško varstvo in dolgotrajno oskrbo na podeželju.

Čeprav je glavni cilj Sklada za pravični prehod podpora naložbam za blažitev učinka podnebnega prehoda, lahko območni načrti za pravični prehod, kadar je to ustrezno utemeljeno, vključujejo dejavnosti na področju izobraževanja in socialnega vključevanja, vključno z naložbami v infrastrukturo za namene centrov za usposabljanje ter ustanov za otroško varstvo in dolgotrajno oskrbo, kot je navedeno v območnih načrtih za pravični prehod.

Mehanizem za okrevanje in odpornost (RRF) državam članicam zagotavlja pomembne priložnosti za financiranje reform in naložb v socialno odpornost. Veliko držav članic 26 je RRF mobiliziralo za sektor dolgotrajne oskrbe. Primeri reform v okviru načrtov za okrevanje in odpornost vključujejo krepitev sistema dolgotrajne oskrbe ter spodbujanje spremembe modela podpore in dolgotrajne oskrbe, povečanje človeških virov in infrastrukturne zmogljivosti za zagotavljanje storitev dolgotrajne oskrbe, usposabljanje, preusposabljanje in izpopolnjevanje delavcev v dolgotrajni oskrbi. Pričakujejo se tudi dodatne reforme za izboljšanje zagotavljanja dolgotrajne oskrbe s posodobitvijo ali razširitvijo socialnih storitev, vključno s storitvami v skupnosti, in s podpiranjem dolgoročne fiskalne vzdržnosti sistemov dolgotrajne oskrbe. Od 25 načrtov, ki so bili do 20. julija 2022 sprejeti v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost, jih 12 vključuje reforme in naložbe na področju predšolske vzgoje in varstva, in sicer v skupni vrednosti 7,9 milijarde EUR 27 . Pričakuje se, da se bodo s temi naložbami povečale stopnje udeležbe, zlasti med prikrajšanimi skupinami, s čimer se bodo zmanjšale neenakosti. Ti ukrepi so podprti tudi z reformami za izboljšanje dostopa, vključujočnosti ter kakovosti predšolske vzgoje in varstva.

5. Izboljšanje dokazne podlage in spremljanje napredka

Za spremljanje napredka in oblikovanje politik, ki temeljijo na dokazih, so bistveni zanesljivi in primerljivi podatki. To vključuje zagotavljanje zadostne ravni podrobnosti v referenčnih podatkih o udeležbi v predšolski vzgoji in varstvu, npr. z razčlenitvijo po specifičnih skupinah ali starostnih kategorijah. Poleg tega so za krepitev dokazne podlage potrebni boljši podatki o vrsti in posledicah zagotavljanja neformalne oskrbe, tj. za popis razlik med spoloma, ureditev delovnega časa in koriščenja dopusta iz družinskih razlogov.

Kljub določenemu napredku pri oblikovanju skupnih kazalnikov dolgotrajne oskrbe v zvezi z dostopom in financiranjem je statistika o dolgotrajni oskrbi še vedno premalo razvita. V njej ni primerljivih upravnih podatkov, npr. o odhodkih za oskrbo in zagotavljanju oskrbe. Zato si je treba bolj prizadevati za razvoj in uskladitev zbiranja podatkov na ravni EU. Poleg tega bo dosleden in sistematičen pristop k napovedovanju razvijajočih se nacionalnih potreb po dolgotrajni oskrbi državam članicam pomagal pri vnaprejšnjem načrtovanju. Kljub dokazom, da je dostop do oskrbe na podeželju in oddaljenih območjih težji, je podatkov o teritorialnih neenakostih pri zagotavljanju dolgotrajne oskrbe malo; potrebnih je več podatkov o glavnih vzrokih za te neenakosti in učinkovitih odzivih politik.

Za uspešno izvajanje evropske strategije za oskrbo je potrebna skupna zavezanost vseh deležnikov. Komisija bo pri izvajanju te strategije tesno sodelovala z drugimi institucijami in organi EU, zlasti z Evropskim parlamentom, Svetom, Odborom regij in Evropskim ekonomsko-socialnim odborom, državami članicami, socialnimi partnerji, akterji socialnega gospodarstva, organizacijami civilne družbe ter drugimi deležniki.

6. Sklepne ugotovitve

Naše vrednotenje oskrbe bi moralo odražati naše vrednotenje otrok, starejših, invalidov in oskrbovalcev.

Ta strategija je temelj pristopa EU k socialnim politikam za pomoč pri prilagajanju na demografske spremembe, odpravo vztrajnih neenakosti med spoloma in drugih neenakosti, izkoriščanje potenciala zelenega in digitalnega prehoda ter povečanje odpornosti na velike zunanje pretrese. Zasnovana je tako, da koristi ljudem vseh starosti, ki potrebujejo oskrbo, in sicer z izboljšanjem njihovega dostopa do cenovno sprejemljive, dostopne in visokokakovostne oskrbe. Obravnava dostojno življenje, spoštovanje človekovih pravic, načelo neprezrtja ter zagotavljanje priložnosti za boljše življenje in karierne možnosti, tj. hrbtenico evropskega načina življenja.

Izboljšanje sektorja oskrbe bo pomagalo zagotoviti, da lahko tako ženske kot moški enako sodelujejo v delu in družbi, hkrati pa skrbijo za svoje bližnje. Cilj strategije je zagotoviti, da imajo delavci v oskrbi koristi od boljših delovnih pogojev, zaradi česar bi moral sektor postati odpornejši in privlačnejši ter prispevati k ustvarjanju novih delovnih mest, da bi se zadostilo povečanju povpraševanja.

Komisija poziva institucije EU, države članice, lokalne in regionalne organe, civilno družbo, socialne partnerje in druge deležnike, naj podprejo to strategijo in prispevajo k njenemu izvajanju.

(1)

Govor o stanju v Uniji, 15. september 2021.

(2)

Delovni dokument služb Komisije, priložen predlogu Komisije za priporočilo Sveta o dostopu do cenovno dostopne visokokakovostne dolgotrajne oskrbe (SWD(2022) 441), vsebuje dokaze o ključnih izzivih v sektorju in konkretne primere reševanja izzivov na podlagi ukrepov, sprejetih v državah članicah EU.

(3)

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. julija 2022 z naslovom Na poti k skupnim evropskim ukrepom na področju oskrbe (2021/2253(INI)).

(4)

Delovni dokument služb Komisije (2022) 440.

(5)

Konferenca o prihodnosti Evrope – poročilo o končnem izidu, maj 2022, predlog št. 15.

(6)

Priporočilo Sveta z dne 22. maja 2019 (UL C 189, 5.6.2019).

(7)

COM(2021) 142 final.

(8)

Priporočilo Sveta z dne 14. junija 2021 (UL C 223, 22.6.2021).

(9)

Evropski svet v Barceloni, 15. in 16. marec 2002. (2002), SN 100/1/02 REV 1. 

(10)

COM(2020) 620 final z dne 7. oktobra 2020 (UL 2021C 93/01).

(11)

COM(2022) 197 final.

(12)

Glej SWD(2021) 167 final.

(13)

Glej SWD(2021) 41 final.

(14)

COM(2020) 274 final.

(15)

Direktiva (EU) 2019/1152 z dne 20. junija 2019.

(16)

COM(2021) 323 final.

(17)

2019/C 387/01.

(18)

Glej COM(2021) 762 final.

(19)

Glej COM(2021) 93 final.

(20)

COM(2022) 657 final.

(21)

Direktiva (EU) 2019/1158 (UL L 188, 12.7.2019, str.79).

(22)

Evropska komisija in Odbor za ekonomsko politiko, 2021, The 2021 Ageing Report – Economic and budgetary projections for the 27 EU Member States (2019–2070) (Poročilo o staranju prebivalstva za leto 2021 – Gospodarske in proračunske napovedi za 27 držav članic EU (2019–2070)).

(23)

Poročilo Mednarodne organizacije dela, Care at work – Investing in care leave and services for a more gender equal world of work (Oskrba ob delu – Naložbe v oskrbovalski dopust in storitve oskrbe za svet dela z večjo enakostjo spolov), 2022.

(24)

Mednarodna organizacija dela (MOD). 2022. ILO Care Policy Investment Simulator (Simulator MOD za naložbe v politiko na področju oskrbe) (Ženeva, v pripravi).

(25)

COM(2021) 778 final.

(26)

 Glej SWD(2022) 441.

(27)

AT, BE, CY, CZ, DE, EL, ES, HR, IT, LT, RO, SK.

(28)

 COM(2021) 345 final.