(1)

Program Carina 2020, vzpostavljen na podlagi Uredbe (EU) št. 1294/2013 (3), in njegovi predhodni programi so pomembno prispevali k olajšanju in krepitvi sodelovanja na področju carine med carinskimi organi ter krepitvi njihovih upravnih in človeških zmogljivosti ter zmogljivosti na področju informacijske tehnologije (IT). Ker imajo številne dejavnosti carinskih organov čezmejno naravo, je bolj uspešen in učinkovit način razvoja takega sodelovanja državam članicam zagotoviti okvir za razvoj sodelovanja z vzpostavitvijo carinskega programa na ravni Unije, ki ga izvaja Komisija. Poleg tega se je program Carina 2020 izkazal za stroškovno učinkovitega in je dodal resnično vrednost drugim okvirom carinskega sodelovanja, vzpostavljenim dvostransko ali večstransko. Poleg tega je program Carina 2020 prispeval k zaščiti finančnih interesov Unije in držav članic s podpiranjem učinkovitega pobiranja carinskih dajatev. Poleg tega so usklajeni carinski postopki pomembni za doseganje enakovrednih rezultatov pri preprečevanju goljufij in nezakonitih čezmejnih pretokov blaga. Zato je primerno, učinkovito in v interesu Unije, da se še naprej financirajo dejavnosti na področju carinskega sodelovanja z vzpostavitvijo novega programa, in sicer programa Carina (v nadaljnjem besedilu: Program).

(2)

Carinska unija je že 50 let eden od temeljev Unije, ki je eden največjih trgovinskih sistemov na svetu. Gre za pomemben primer uspešnega povezovanja Unije in je bistvenega pomena za pravilno delovanje notranjega trga v korist podjetij in državljanov. Carinska unija se je v tem obdobju znatno razvila, carinski organi pa na mejah uspešno izvajajo najrazličnejše naloge. S skupnim delovanjem si prizadevajo olajšati zakonito in pravično trgovino, zmanjšati birokracijo, pobirati prihodke za nacionalne proračune in proračun Unije ter pomagajo varovati državljane pred terorističnimi, zdravstvenimi, okoljskimi in drugimi nevarnostmi. Zlasti z uvedbo skupnega okvira za upravljanje tveganja na ravni Unije in z nadzorom nad denarnimi tokovi za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma imajo carinski organi pomembno vlogo v boju proti terorizmu, organiziranemu kriminalu in nepošteni konkurenci. Glede na ta obširni mandat so carinski organi dejansko glavni organi za nadzor blaga na zunanjih mejah Unije. Močnejšo in ambicioznejšo Unijo je mogoče doseči le, če bodo na voljo potrebna sredstva. V tem okviru bi moral Program kriti ne le sodelovanje na področju carine, temveč bi moral tudi zagotoviti podporo širšemu poslanstvu carinskih organov, kot je določeno v členu 3 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4), in sicer nadzoru mednarodne trgovine Unije, s čimer prispevajo k izvajanju zunanjih vidikov notranjega trga, skupni trgovinski politiki in drugim skupnim politikam Unije, ki vplivajo na trgovino, ter k splošni varnosti dobavne verige.

Pravna podlaga za to uredbo bi zato morala zajemati carinsko sodelovanje, kot je določeno v členu 33 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), notranji trg, kot je določeno v členu 114 PDEU in skupno trgovinsko politiko, kot je določeno v členu 207 PDEU.

(3)

Program bi moral državam članicam in Komisiji pomagati z zagotavljanjem okvira za ukrepe, katerih cilj je podpirati carinsko unijo in carinske organe pri skupnem delu in enotnem delovanju; prispevati k zaščiti finančnih in gospodarskih interesov Unije in njenih držav članic; zagotavljati varnost in varstvo Unije in njenih prebivalcev, ter tako prispevati k varstvu potrošnikov; ščititi Unijo pred nepoštenimi in nedovoljenimi poslovnimi praksami, hkrati pa omogočati zakonite poslovne dejavnosti; ter olajšati zakonito trgovino, da lahko podjetja in državljani izkoristijo celoten potencial notranjega trga in svetovne trgovine.

(4)

Carina je dinamično področje politike, ki se sooča z novimi izzivi, kot so globalizacija, novi vzorci goljufij in tihotapljenja ter digitalizacija. Ti izzivi povečujejo povpraševanje po podpori carinskim organom in zahtevajo inovativne rešitve. Nadalje poudarjajo potrebo po okrepitvi sodelovanja med carinskimi organi.

(5)

Za zagotovitev stroškovne učinkovitosti bi moral Program izkoristiti morebitne sinergije z drugimi ukrepi Unije na povezanih področjih, kot so program Fiscalis, ki bo vzpostavljen z uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa „Fiscalis“ za sodelovanje na področju obdavčevanja, Instrument za finančno podporo za opremo za carinske kontrole, ki bo vzpostavljen z uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi Instrumenta za finančno podporo za opremo za carinske kontrole v okviru Sklada za integrirano upravljanje meja (v nadaljnjem besedilu: uredba o Instrumentu za opremo za carinske kontrole), program Unije Boj proti goljufijam, ki bo vzpostavljen z uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa Unije Boj proti goljufijam, Instrument za finančno podporo za upravljanje meja in vizume, ki bo vzpostavljen z uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi Instrumenta za finančno podporo za upravljanje meja in vizume v okviru Sklada za integrirano upravljanje meja, Sklad za notranjo varnost, ki bo vzpostavljen z uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi Sklada za notranjo varnost, program Enotni trg, ki bo vzpostavljen z uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi programa za notranji trg, konkurenčnost podjetij, vključno z malimi in srednjimi podjetji, sektor rastlin, živali, hrane in krme in evropsko statistiko (program Enotni trg), Mehanizem za okrevanje in odpornost, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta (5), ter Instrument za tehnično podporo, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/240 Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(6)

Glede na pomen boja proti podnebnim spremembam ter v skladu z zavezami Unije za izvajanje Pariškega sporazuma (7) in doseganje ciljev Združenih narodov za trajnostni razvoj iz Agende za trajnostni razvoj do leta 2030, sprejete 25. septembra 2015, bi morali ukrepi iz te uredbe prispevati k doseganju cilja Unije, da se porabi vsaj 30 % skupnega zneska proračuna Unije v podporo podnebnim ciljem, in ambicije Unije, da se 7,5 % letnega proračuna Unije porabi za biotsko raznovrstnost v letu 2024 ter 10 % v letih 2026 in 2027, pri čemer je treba upoštevati obstoječa prekrivanja med podnebnimi cilji in cilji na področju biotske raznovrstnosti.

(7)

V tej uredbi so določena finančna sredstva za Program, ki za Evropski parlament in Svet pomenijo prednostni referenčni znesek v letnem proračunskem postopku v smislu točke 18 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 16. decembra 2020 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju ter novih virih lastnih sredstev, vključno s časovnim načrtom za uvedbo novih virov lastnih sredstev (8). Da bi bili vsi nepredvideni odhodki upravičeni do financiranja, bi morali biti neposredno povezani s cilji Programa. S finančnimi sredstvi Programa bi bilo treba kriti potrebne in ustrezno upravičene stroške za upravljanje Programa in ocenjevanja njegove uspešnosti, če so te dejavnosti povezane s splošnimi in specifičnimi cilji Programa.

(8)

Da bi se podprl proces pristopa in pridružitve tretjih držav bi moral biti Program odprt za udeležbo držav pristopnic, držav kandidatk, potencialnih kandidatk in držav iz evropske sosedske politike, če so izpolnjeni določeni pogoji. Program bi lahko bil odprt tudi za udeležbo drugih tretjih držav, in sicer v skladu s pogoji, določenimi v posebnih sporazumih med Unijo in temi državami, ki urejajo njihovo udeležbo v katerem koli programu Unije.

(9)

Za Program se uporablja Uredba (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (9) (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba). Finančna uredba določa pravila za izvrševanje proračuna Unije, vključno s pravili o nepovratnih sredstvih, nagradah, javnih naročilih, posrednem upravljanju, finančnih instrumentih, proračunskih jamstvih, finančni pomoči in o povračilu zunanjim strokovnjakom.

(10)

Za to uredbo se uporabljajo horizontalna finančna pravila, ki sta jih Evropski parlament in Svet sprejela na podlagi člena 322 PDEU. Ta pravila so navedena v finančni uredbi in določajo zlasti postopek za pripravo proračuna in njegovo izvrševanje prek nepovratnih sredstev, javnih naročil, nagrad, posrednega izvrševanja ter zagotavljajo nadzor odgovornosti finančnih udeležencev. Pravila, sprejeta na podlagi člena 322 PDEU, zajemajo tudi splošni režim pogojenosti za zaščito proračuna Unije.

(11)

Ukrepi, ki so se uporabljali v okviru programa Carina 2020, so se izkazali za ustrezne in bi jih bilo zato treba ohraniti. Da bi zagotovili enostavnejše in prožnejše izvajanje Programa ter tako bolje uresničevali njegove cilje, bi bilo treba ukrepe opredeliti le v smislu splošnih kategorij s seznamom ponazoritvenih primerov konkretnih dejavnosti. Program bi moral prek sodelovanja in krepitve zmogljivosti tudi spodbujati in podpirati uvajanje in koriščenje inovacij, da bi se dodatno izboljšale zmogljivosti za uresničevanje osrednjih prioritet carine. Ukrepe, ki se financirajo iz tega programa, bi bilo treba prekiniti ali prilagoditi, da bi bili učinkovitejši ali ustreznejši, če se kadar koli izkažejo za neustrezne.

(12)

Uredba o Instrumentu za opremo za carinske kontrole bo kmalu sprejeta. Da bi se ohranili skladnost in horizontalna usklajenost vseh ukrepov sodelovanja v zvezi s carino ter opremo za carinske kontrole, je primerno izvesti vse takšne ukrepe na podlagi enotnega pravnega akta, in sicer te uredbe, ki vsebuje enoten sklop pravil. Zato bi bilo treba z instrumentom za finančno podporo za opremo za carinske kontrole podpreti zgolj nakup, vzdrževanje in nadgradnjo upravičene opreme za carinske kontrole, medtem ko bi bilo treba s tem programom podpirati vse ostale povezane ukrepe, kot so ukrepi sodelovanja za oceno potreb po opremi, ali kjer je to primerno, usposabljanje v zvezi s kupljeno opremo.

(13)

Izmenjava carinskih informacij in drugih povezanih informacij je ključnega pomena za pravilno delovanje carine ter bistveno presega izmenjavo v okviru carinske unije. Prilagoditve evropskih elektronskih sistemov, da se omogoči sodelovanje s tretjimi državami, ki niso udeležene v Programu, in mednarodnimi organizacijami ter razširitve teh sistemov nanje bi lahko bile v interesu Unije. Zato bi morale ustrezne prilagoditve ali razširitve evropskih elektronskih sistemov, kadar je to ustrezno utemeljeno s takšnim interesom, biti upravičene do financiranja v okviru Programa.

(14)

Glede na pomembnost globalizacije bi moral Program še naprej omogočati vključevanje zunanjih strokovnjakov v smislu člena 238 finančne uredbe. Takšni zunanji strokovnjaki bi morali biti predvsem predstavniki vladnih organov, vključno z vladnimi organi tretjih držav, ki niso udeležene v Programu, ter akademiki in predstavniki mednarodnih organizacij, gospodarskih subjektov ali civilne družbe. Izbor zunanjih strokovnjakov v strokovnih skupinah bi moral temeljiti na Sklepu Komisije z dne 30. maja 2016 o oblikovanju horizontalnih pravil za ustanovitev in delovanje strokovnih skupin Komisije. Zunanje strokovnjake, ki v svojem imenu sodelujejo na ad hoc dogodkih v okviru Programa, kot so enkratna srečanja in konference, bi morala izbrati Komisija, tudi izmed strokovnjakov, ki jih predlagajo udeležene države. Zagotoviti je treba, da so vsi zunanji strokovnjaki, ki so imenovani v svojem imenu in morajo delovati neodvisno in v javnem interesu, nepristranski ter da ni morebitnega nasprotja interesov z njihovimi poklicnimi obveznostmi. Informacije o izboru vseh zunanjih strokovnjakov ter njihovi udeležbi bi morale biti javno dostopne. Pri izbiri zunanjih strokovnjakov bi bilo treba upoštevati cilj zagotavljanja uravnotežene zastopanosti deležnikov in načelo enakosti spolov.

(15)

V skladu z zavezo Komisije, da bo zagotovila skladnost in poenostavitev programov financiranja, kot jo je določila v sporočilu z dne 19. oktobra 2010 z naslovom „Pregled proračuna EU“, bi bilo treba sredstva deliti z drugimi instrumenti financiranja Unije, če so ukrepi, predvideni v okviru Programa, namenjeni uresničevanju ciljev, ki so skupni različnim instrumentom financiranja, pri čemer pa ne sme priti do dvojnega financiranja. Ukrepi v okviru Programa bi morali zagotoviti skladnost pri uporabi sredstev Unije, s katerimi se podpirajo carinska unija in carinski organi.

(16)

Ukrepi za krepitev zmogljivosti informacijske tehnologije naj bi pritegnili največji delež proračuna v okviru Programa. Med temi ukrepi za krepitev zmogljivosti informacijske tehnologije bi bilo treba dati prednost ukrepom, povezanim z elektronskimi sistemi, ki so potrebni za izvajanje carinske unije in za izvajanje poslanstva carinskih organov. Skupne in nacionalne komponente evropskih elektronskih sistemov bi bilo treba opredeliti v tej uredbi. Mogoča so združevanja skupnih in nacionalnih komponent. Poleg tega bi bilo treba jasno opredeliti področje uporabe ukrepov in obseg odgovornosti Komisije in držav članic.

(17)

To uredbo bi bilo treba izvajati s programi dela. Zaradi srednje- do dolgoročne narave zastavljenih ciljev in upoštevanja sčasoma pridobljenih izkušenj bi bilo treba omogočiti, da programi dela zajemajo več let. Prehod z letnih na večletne programe dela, bi zmanjšal upravno breme tako za Komisijo kot za države članice. Večletni programi dela bi morali trajati največ tri leta.

(18)

Ukrepi, ki se izvajajo v okviru Programa, bi morali upoštevati ugotovitve in priporočila Evropskega računskega sodišča na področju carine, zlasti posebno poročilo št. 19/2017 z dne 5. decembra 2017 z naslovom „Uvozni postopki: pomanjkljivosti v zakonodajnem okviru in neuspešno izvajanje negativno vplivajo na finančne interese EU“ in posebno poročilo št. 26/2018 z dne 10. oktobra 2018 z naslovom „Vrsta zamud pri carinskih sistemih IT: kakšni so bili problemi?“.

(19)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(20)

Na podlagi odstavkov 22 in 23 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (11) bi bilo treba ta program oceniti na podlagi informacij, zbranih v skladu s posebnimi zahtevami glede spremljanja, pri tem pa se izogibati nalaganju upravnega bremena, zlasti državam članicam, in pretiranemu urejanju. Te zahteve bi morale po potrebi vključevati merljive kazalnike kot podlago za primerljivo in celovito ocenjevanje dejanskih rezultatov Programa. Vmesna in končna ocena, ki bi ju bilo treba opraviti najpozneje štiri leta po začetku izvajanja oziroma izteku Programa, bi morali prispevati k učinkovitemu postopku odločanja glede sodelovanja na področju carine v okviru naslednjih večletnih finančnih okvirov. Zato je izredno pomembno, da vmesna in končna ocena vključujeta zadovoljive in zadostne informacije ter da se ti oceni pravočasno izvedeta. Poleg vmesne in končne ocene Programa bi bilo treba za spremljanje izvajanja Programa v okviru sistema za poročanje o smotrnosti izdajati tudi letna poročila o napredku. V teh poročilih bi bilo treba povzeti pridobljene izkušnje in, če je ustrezno, ugotovljene ovire in pomanjkljivosti v okviru dejavnosti Programa, ki so potekale v zadevnem letu. Ta letna poročila o napredku bi bilo treba predložiti Evropskemu parlamentu in Svetu.

(21)

Da bi se ustrezno odzvali na spremembe v prioritetah politike, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembo seznama kazalnikov za merjenje doseganja specifičnih ciljev Programa in v zvezi z dopolnitvijo te uredbe z določbami o vzpostavitvi okvira za spremljanje in ocenjevanje. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, tudi na strokovni ravni, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(22)

V skladu s finančno uredbo, Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (12) ter uredbami Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 (13), (Euratom, ES) št. 2185/96 (14) in (EU) 2017/1939 (15) se finančni interesi Unije zaščitijo s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo ukrepe v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem, odpravljanjem in preiskovanjem nepravilnosti, tudi goljufij, z izterjavo izgubljenih, neupravičeno izplačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter po potrebi z naložitvijo upravnih sankcij. Zlasti je v skladu z uredbama (Euratom, ES) št. 2185/96 in (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) pooblaščen za izvajanje upravnih preiskav, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, da bi ugotovil, ali je prišlo do goljufije, korupcije ali kakršnega koli drugega nezakonitega ravnanja, ki škodi finančnim interesom Unije. Evropsko javno tožilstvo (EJT) je v skladu z Uredbo (EU) 2017/1939 pooblaščeno za preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot je določeno v Direktivi (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta (16).

V skladu s finančno uredbo mora vsaka oseba ali subjekt, ki prejema sredstva Unije, v celoti sodelovati pri zaščiti finančnih interesov Unije, Komisiji, OLAF, Računskemu sodišču in, za tiste države članice, ki so vključene v okrepljeno sodelovanje na podlagi Uredbe (EU) 2017/1939, EJT podeliti potrebne pravice in dostop ter zagotoviti, da vse tretje strani, ki so vključene v izvrševanje sredstev Unije, podelijo enakovredne pravice.

(23)

Tretje države so lahko udeležene v Programu na podlagi sklepa, sprejetega na podlagi mednarodnega sporazuma, ali na podlagi drugih pravnih instrumentov. V to uredbo bi bilo treba vnesti posebno določbo, s katero se od tretjih držav zahteva, da odgovornemu odredbodajalcu, OLAF in Računskemu sodišču podelijo potrebne pravice in dostop, da lahko v celoti izvajajo svoje pristojnosti.

(24)

Upravičeni stroški bi morali biti določeni glede na naravo upravičenih ukrepov in med drugim vključevati potne stroške in dnevnice za sodelujoče na sestankih in podobnih dogodkih ali stroške, povezane z organizacijo dogodkov. Za financiranje v okviru Programa bi morala veljati načela iz finančne uredbe, kot so enaka obravnava, sorazmernost in preglednost, pri doseganju ciljev pa bi bilo treba zagotoviti optimalno uporabo njegovih finančnih sredstev.

(25)

Vrste financiranja in načini izvrševanja v okviru te uredbe bi morale biti izbrane glede na to, ali je z njimi mogoče uresničiti specifične cilje ukrepov in doseči pričakovane rezultate, pri čemer bi se upoštevali zlasti stroški kontrol, upravno breme in pričakovano tveganje neskladnosti. Te vrste financiranja in načini izvrševanja bi morali vključevati tudi razmislek o uporabi pavšalnih zneskov, pavšalnih stopenj in stroškov na enoto ter o financiranju, ki ni povezano s stroški, kot je navedeno v členu 125(1) finančne uredbe.

(26)

Ker cilja te uredbe, in sicer vzpostavitve programa Unije za sodelovanje na področju carine, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(27)

Da bi zagotovili kontinuiteto pri nudenju podpore na zadevnem področju politike in omogočili začetek izvajanja od začetka večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027, bi morala ta uredba nujno začeti veljati čim prej in bi se morala uporabljati z retroaktivnim učinkom od 1. januarja 2021.

(28)

Ta uredba nadomešča Uredbo (EU) št. 1294/2013, ki bi jo bilo zato treba razveljaviti –