Delovni program Komisije za leto 2020 v oddelku z naslovom „Gospodarstvo za ljudi“ določa pregled uredbe o finančnih referenčnih vrednostih oziroma t. i. „uredbe o referenčnih vrednostih“. Finančne referenčne vrednosti so indeksi, na podlagi katerih se določi znesek, ki se izplača v okviru finančnega instrumenta ali finančne pogodbe, ali vrednost finančnega instrumenta. Namen uredbe o referenčnih vrednostih je z določitvijo standardov upravljanja in kakovosti podatkov za referenčne vrednosti, na katere se sklicujejo finančne pogodbe, okrepiti zaupanje udeležencev na kapitalskih trgih v indekse, ki se uporabljajo kot referenčne vrednosti v Uniji. Prispeva k prizadevanjem Komisije za dokončanje unije kapitalskih trgov.

Uredba o referenčnih vrednostih uvaja zahtevo po pridobitvi dovoljenja za upravljavce finančnih referenčnih vrednosti in zahteve za osebe, ki prispevajo vhodne podatke, uporabljene za izračun referenčne vrednosti. Uredba o referenčnih vrednostih ureja tudi uporabo finančnih referenčnih vrednosti1. Pravila uredbe o referenčnih vrednostih zlasti zahtevajo, da v EU nadzorovani subjekti (kot so banke, investicijska podjetja, zavarovalnice, KNPVP2) uporabljajo samo tiste indekse, katerih upravljavec ima dovoljenje. Referenčne vrednosti, ki se upravljajo v tretjih državah, se lahko v EU uporabljajo samo na podlagi postopka ugotavljanja enakovrednosti, priznanja ali odobritve.

Uredba o referenčnih vrednostih se uporablja od januarja 20183. Vendar lahko udeleženci na trgu EU še naprej uporabljajo referenčne vrednosti, ki se upravljajo v državi zunaj Unije, ne glede na to, ali je bila sprejeta odločitev o enakovrednosti ali indeks priznan ali odobren za uporabo v Uniji4, dokler prehodna ureditev ne preneha veljati konec decembra 2021.

Čeprav imajo promptni devizni tečaji ključno vlogo v mednarodnem gospodarstvu, so pri več valutah obrestne mere, ki so na voljo, v veliki meri neregulirane in pogosto odražajo monetarne politike centralne banke. V nekaterih državah so centralne banke uvedle kontrole, da bi omejile objavljanje promptnih deviznih tečajev zunaj svoje jurisdikcije. Nekatere države poleg tega, da preprečujejo objavljanje deviznih tečajev zunaj svoje jurisdikcije, izvajajo kapitalske kontrole, ki omejujejo zamenljivost njihovih valut.

Ker njihove valute niso prosto zamenljive, je razpoložljivost orodij za varovanje pred tveganjem znotraj njihove jurisdikcije, kot so valutne terminske pogodbe, zamenjave ali opcije, omejena. Povpraševanje po orodjih za varovanje pred tveganjem v zvezi z volatilnostjo valut v teh državah presega nizko likvidnost, ki jo ponuja trg znotraj njihove jurisdikcije. Zato so evropske finančne institucije razvile trge izvedenih finančnih instrumentov zunaj svojih jurisdikcij, ki se zaradi omejitev glede zamenljivosti poravnavajo v osnovni valuti subjekta, ki se varuje pred tveganjem, čeprav s sklicevanjem na devizni tečaj, objavljen ob izteku pogodbe o varovanju pred tveganjem. Zato se varovanje pred nihanjem valut, za katere veljajo take omejitve glede zamenljivosti, izvaja s pogodbami o izvedenih finančnih instrumentih zunaj jurisdikcije zadevne valute. Ti vključujejo finančne instrumente, kot so valutne terminske pogodbe brez dejanske izročitve in valutne zamenjave brez dejanske zamenjave.

Če te terminske pogodbe in zamenjave ponuja v EU nadzorovani subjekt (posredniška banka) 1 in se z njimi trguje na mestu trgovanja v EU ali prek sistematičnega internalizatorja v EU, predstavlja promptni devizni tečaj, ki se uporablja za določitev izplačila na podlagi terminske pogodbe ali zamenjave, „uporabo“ promptnega deviznega tečaja, kar uvršča ponujanje terminskih pogodb in zamenjav s strani nadzorovanega subjekta v področje uporabe uredbe o referenčnih vrednostih.

Po koncu sedanjega prehodnega obdobja, določenega v členu 51 uredbe o referenčnih vrednostih, sklicevanje na promptne devizne tečaje v valutnih terminskih pogodbah ali valutnih zamenjavah, s katerimi se trguje v EU, ne bo več dovoljeno. To pomeni, da za v EU nadzorovane subjekte obstaja tveganje, da bodo na začetku leta 2022 izgubili dostop do številnih za namene denarne politike določenih referenčnih obrestnih mer, ki se upravljajo zunaj EU, vključno s promptnimi deviznimi tečaji, ki jih uporabljajo v pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih, ki jih ponujajo korporativnimi strankam za pomoč pri upravljanju vsakodnevnega varovanja pred valutnim tveganjem.

Ta zadeva je nujna, ker skoraj nobena druga jurisdikcija razen EU ne ureja promptnih deviznih tečajev. Zaradi odsotnosti predpisov se promptni devizni tečaji niso mogli oceniti glede enakovrednosti v skladu z uredbo o referenčnih vrednostih. Prav tako jih ni mogoče priznati ali odobriti za uporabo v Uniji v skladu z uredbo o referenčnih vrednostih, saj je za oba mehanizma potrebna določena oblika regulacije in nadzora. Promptni devizni tečaji tako niso primerni kandidati za enakovrednost, odobritev ali priznanje do konca prehodnega obdobja.

Ta predlog zato uvaja natančno določeno spremembo področja uporabe uredbe o referenčnih vrednostih za zagotovitev, da bodo evropska podjetja ohranila dostop do orodij za varovanje pred tveganjem v zvezi z volatilnostjo valut, ki jih ni mogoče prosto zamenjati v njihovo osnovno valuto, s čimer bi se zagotovilo nemoteno nadaljevanje njihovih poslovnih dejavnosti v tujini po izteku prehodnega obdobja konec leta 2021.

Politika Evropske unije za finančne storitve spodbuja pravno varnost in finančno stabilnost. Ta cilj politike se nanaša na pogodbe, ki so bistvene za financiranje njenega bančnega sektorja. Unija si z akcijskim načrtom za unijo kapitalskih trgov med drugim prizadeva za vzpostavitev pravnega okvira, ki bo zagotavljal stabilnost za posojila podjetjem, izdajo dolžniških instrumentov v bančnem sektorju in za listinjenje.

Zaradi pričakovanega prenehanja LIBOR po koncu leta 2021 se bodo nadzorovani subjekti v Evropski uniji soočali s pravno negotovostjo glede na sto tisoče finančnih pogodb. Da bi se izognili negativnim posledicam za zmožnost posojanja evropskega bančnega sektorja, je treba pravočasno pojasniti, da so nadzorovanim subjektom na voljo zakonsko predpisane nadomestne stopnje za uporabo v vseh pogodbah, ki se sklicujejo na LIBOR in zapadejo po koncu leta 2021. Načrtovane spremembe uredbe o referenčnih vrednostih so tako povezane z unijo kapitalskih trgov, pa tudi z novejšimi pobudami za spodbujanje gospodarskega okrevanja po pandemiji COVID-19.

V skladu s priporočili Odbora za finančno stabilnost je reforma ključnih referenčnih vrednosti, kot so medbančne posojilne obrestne mere, ena glavnih prednostnih nalog akcijskega načrta Komisije za unijo kapitalskih trgov. Priprava na urejeno postopno odpravo pomembne referenčne vrednosti podpira enega od glavnih ciljev vmesnega pregleda unije kapitalskih trgov, tj. okrepiti posojanje bank in stabilno financiranje podjetniškega sektorja prek kapitalskih trgov.

Medbančne posojilne obrestne mere so pomembni indeksi, ki se uporabljajo za izračun obresti za posojila podjetjem, pa tudi pri izdaji kratko- in srednjeročnega dolga ter pri varovanju pozicij v dolgu. Zato razpoložljivost medbančnih obrestnih mer in pravna varnost v zvezi z njimi vplivata na zmožnost bank, da posojajo realnemu sektorju in opravljajo svoje osnovne funkcije.

Ta predlog uvaja različna orodja, s katerimi se bo zagotovilo, da postopna odprava splošno uporabljane medbančne obrestne mere ne bo po nepotrebnem vplivala na zmožnost bančnega sektorja, da zagotovi financiranje podjetjem v EU, in zato ogrozila ključnega cilja unije kapitalskih trgov. In končno, pri predlaganih ukrepih je treba upoštevati, da podpirajo „gospodarstvo za ljudi“, kar je ena od glavnih ambicij iz delovnega programa Komisije za leto 2020. Posojanje bank prebivalstvu je pomemben element gospodarstva, ki služi potrebam ljudi. Posojila prebivalstvu temeljijo na medbančnih posojilnih obrestnih merah, katerih gibanje določa zneske obrokov pri odplačilu posojil, kar je za številne državljane bistven dejavnik pri upravljanju osebnih financ. Ta pobuda podpira posameznike, ki imajo posojila, vezana na te obrestne mere, saj zagotavlja orodja za pravno urejen prehod z medbančnih posojilnih obrestnih mer.

Pravna podlaga za sprejetje uredbe o referenčnih vrednostih je člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Ista pravna podlaga bi morala veljati tudi za sprejetje sprememb, namenjenih povečanju učinkovitosti te uredbe, in sicer s prenosom pooblastil za zagotavljanje neprekinjenosti pogodb v primeru prenehanja referenčne vrednosti s sistemskim pomenom v Uniji in izključitvijo nekaterih referenčnih vrednosti iz področja uporabe.

Zlasti člen 114 PDEU pooblašča Evropski parlament in Svet, da sprejmeta ukrepe za približevanje določb zakonov ali drugih predpisov v državah članicah, katerih predmet je vzpostavitev in delovanje notranjega trga. Člen 114 PDEU omogoča EU, da sprejme ukrepe za odpravo sedanjih ovir za uresničevanje temeljnih svoboščin, pa tudi za preprečevanje nastanka takih ovir, če so dovolj konkretno predvidljive, vključno s tistimi, ki gospodarskim subjektom, vključno z vlagatelji, otežujejo polno izkoriščanje prednosti notranjega trga. Zato člen 114 PDEU daje Uniji pravico do ukrepanja, da (1) obravnava vprašanja glede neprekinjenosti pogodb ob zelo verjetnem prenehanju referenčne vrednosti s sistemskim pomenom v Uniji v bližnji prihodnosti in (2) zagotovi nadaljnjo razpoložljivost promptnih deviznih tečajev za uporabo v instrumentih za varovanje pred tveganjem, izdanih v Evropski uniji po koncu prehodnega obdobja uredbe o referenčnih vrednostih decembra 2021.

Natančneje, pomanjkanje mehanizmov v uredbi o referenčnih vrednostih za organizacijo urejenega prenehanja referenčne vrednosti s sistemskim pomenom v Uniji bi verjetno privedlo do različnih izvedbenih ali zakonodajnih rešitev držav članic. To bi vodilo do zmede med uporabniki referenčnih vrednosti in končnimi vlagatelji, kar bi povzročilo motnje na notranjem trgu in jim preprečilo, da bi v celoti izkoristili prednosti enotnega trga. Člen 114 PDEU se zato zdi najprimernejša pravna podlaga, da se te težave rešijo na celovit in enoten način ter da se prepreči razdrobljenost.

Kar zadeva nadaljnji dostop do promptnega deviznega tečaja tretjih držav za uporabnike iz EU, je namen tega ukrepa preprečiti ogrožanje konkurenčnosti nekaterih zainteresiranih strani iz EU in učinkovitosti finančnega sistema za gospodarstvo Unije, njene državljane in podjetja, do česar bi prišlo, če bi te obrestne mere še naprej urejala uredba o referenčnih vrednostih. Namen tega ukrepa je tudi preprečevanje ovir za enotni trg, ki bi jih lahko povzročile motnje pri čezmejnih izmenjavah, ker se ne bi bilo več mogoče sklicevati na promptni devizni tečaj tretjih držav. Člen 114 PDEU je zato ustrezna pravna podlaga za dosego tega usklajenega cilja deregulacije.

Zato bi bila vzpostavitev mehanizma EU za obravnavanje obstoječih pogodb in režima za izvzetja, s katerima bi se zagotovilo nadaljevanje sklicevanja na promptne devizne tečaje tujih valut, v pristojnosti EU v skladu s členom 114 PDEU.

V skladu z načelom subsidiarnosti (člen 5(3) PEU) se ukrepi na ravni EU sprejmejo le, če države članice zastavljenih ciljev ne morejo zadovoljivo doseči same, temveč jih je mogoče zaradi obsega ali učinkov predlaganega ukrepa lažje doseči na ravni EU. Medtem ko so nekatere referenčne vrednosti nacionalne, je panoga, ki določa referenčne vrednosti, kot celota z vidika njihove priprave in uporabe mednarodna. Vprašanja v zvezi z referenčnimi vrednostmi s sistemskim pomenom v Uniji in uporabo referenčnih vrednosti, ki niso iz EU, imajo po definiciji evropsko razsežnost.

Vprašanj, ki naj bi jih obravnaval ta zakonodajni predlog, ne bi bilo mogoče obravnavati s posameznimi ukrepi držav članic. Kar zadeva vprašanje urejenega prenehanja referenčnih vrednosti, katerih prenehanje bi povzročilo znatne motnje v delovanju finančnih trgov v Uniji, bi države članice lahko ukrepale in uvedle zakonodajo, ki bi določala nacionalno nadomestno stopnjo v pogodbah, ki se sklicujejo na referenčno vrednost, ki bo prenehala. Kljub temu je verjetno, da bodo posamezni ukrepi držav članic le delno razrešili opredeljena vprašanja (predvsem zato, ker lahko nekatere države članice sprejemajo zakonodajo, druge pa ne). Poleg tega bi različni pristopi k nadomestnim stopnjam za obstoječe pogodbe v državah članicah povzročili razdrobljenost enotnega trga. Za zagotovitev skladnosti in dodatno izboljšanje delovanja enotnega trga je zato potrebno ukrepanje na ravni EU za vzpostavitev usklajene ureditve za prehod za referenčne vrednosti s sistemskim pomenom v Uniji, ki bo učinkovita za obstoječe pogodbe v Uniji. Natančneje, ukrepanje na nacionalni ravni v zvezi z referenčnimi vrednostmi, katerih prenehanje bi povzročilo znatne motnje v delovanju finančnih trgov v Uniji, bi lahko privedlo do mozaika različnih predpisov, ustvarilo neenake konkurenčne pogoje na notranjem trgu ter privedlo do nedoslednega in neusklajenega pristopa. Mozaik nacionalnih predpisov bi oviral zmožnost obravnavanja referenčnih vrednosti, ki bodo prenehale, na katerih temeljijo številne čezmejne transakcije z dolžniškimi, posojilnimi ali izvedenimi finančnimi instrumenti, na enak način, zaradi česar bi bilo upravljanje takšnih transakcij bolj zapleteno.

Predlagane spremembe uredbe o referenčnih vrednostih so sorazmerne, kot zahteva člen 5(4) PEU. Predlog temelji na sorazmernem pristopu in zagotavlja, da se omejene nove obveznosti nalagajo nadzorovanim subjektom, ki uporabljajo sistemsko pomembne referenčne vrednosti, za katere se že uporabljajo zahteve v skladu z uredbo o referenčnih vrednostih.

Poleg tega je namen postopka, ki spremlja prenehanje sistemsko pomembnih referenčnih vrednosti, zagotoviti prepoznavnost in pravno varnost za uporabnike teh referenčnih vrednosti, ki morda ne morejo spremeniti obstoječih pogodb ali o njih doseči novega dogovora. Finančni sektor in končne stranke, tako podjetja kot državljani, bi morali zato imeti znatne koristi od izboljšav, uvedenih s to uredbo o spremembah.

Sprememba uredbe o referenčnih vrednostih je najprimernejši pravni instrument za razrešitev vprašanj, ki izhajajo iz verjetnega prenehanja nekaterih medbančnih posojilnih obrestnih mer, splošno uporabljanih v EU, ki jih ureja uredba o referenčnih vrednostih.

Uredba, ki se uporablja neposredno, zaradi česar nacionalna zakonodaja ni potrebna, bo omejila možnost, da bi pristojni organi na nacionalni ravni sprejemali različne ukrepe, ter bo zagotovila enoten pristop in večjo pravno varnost po vsej EU.

Komisija je opravila obsežna posvetovanja z različnimi skupinami zainteresiranih strani, da bi pridobila popolno sliko o različnih stališčih, ki jih imajo udeleženci na trgu glede vprašanj, obravnavanih v tej uredbi.

GD FISMA je 18. marca objavil začetno oceno učinka, ki je bila namenjena seznanitvi zainteresiranih strani z obsegom pregleda Uredbe (EU) 2016/1011 (uredba o referenčnih vrednostih) in različnimi obravnavanimi možnostmi politike. Posvetovalno obdobje se je končalo 15. aprila 2020. Komisija je prejela odgovore 22 sodelujočih, večinoma zasebnih podjetij in poslovnih združenj.

Komisija je 26. novembra 2019 organizirala delavnico o treh glavnih temah:

GD FISMA je 11. oktobra objavil javno posvetovanje v podporo svojemu pregledu uredbe o referenčnih vrednostih. Zainteresirane strani so morale do 31. decembra 2019 predstaviti svoja stališča prek spletnega portala EU Survey.

Poleg delavnice in javnega posvetovanja, ki sta podrobneje predstavljena v oddelkih 2.1 in 2.2, je Komisija aktivno sodelovala pri delu delovne skupine za netvegane obrestne mere v euroobmočju (Euro RFR Working Group), ki jo sestavljajo zainteresirane strani iz zasebnega sektorja, vključno s prispevajočimi osebami, upravljavci in uporabniki referenčnih vrednosti, ter ECB, ki zagotavlja sekretariat, ESMA, belgijski organ za finančne storitve in trge (FSMA) ter Evropska komisija v vlogi opazovalcev, da bi pridobila različna mnenja zainteresiranih strani, ki bi jih bilo treba upoštevati pri oblikovanju najboljših orodij politike za urejeno prenehanje ključnih referenčnih vrednosti. Poleg tega je Komisija članica usmerjevalne skupine za uradni sektor v Odboru za finančno stabilnost, ki jo sestavljajo visoki uradniki iz centralnih bank in regulativnih organov, kar ji daje dober vpogled v vidike mednarodne javne politike v zvezi s prehodom na netvegane obrestne mere. Službe Komisije v vlogi opazovalca sodelujejo tudi v odboru nadzornikov ESMA in njegovih stalnih strokovnih skupinah, med katerimi je tudi skupina za referenčne vrednosti, kjer tesno spremljajo delo organa ESMA na področju ključnih referenčnih vrednosti. In končno imajo uslužbenci GD FISMA pogoste dvostranske stike s širokim naborom zainteresiranih strani, da bi še dodatno izpopolnili svoje analize in pristop politike.

Pri predlogu se je črpalo iz strokovnega znanja pristojnih organov EU, ki danes nadzorujejo upravljavce ključnih referenčnih vrednosti, pa tudi strokovnega znanja samih upravljavcev. Poleg tega Komisija pozorno spremlja razvoj dogodkov v drugih jurisdikcijah, ki se prav tako pripravljajo na prehod na nadomestne stopnje za medbančne posojilne obrestne mere, zlasti v zvezi s pripravljalnim delom, ki poteka v usmerjevalni skupini za uradni sektor v Odboru za finančno stabilnost.

Več jurisdikcij je tudi ustanovilo delovne skupine s predstavniki iz zasebnega sektorja, ki spremljajo prehod. Komisija je bila obveščena o različnih možnostih, ki so jih preučile tudi te skupine, in sprejela stališče glede tega, ali bi se lahko uporabile za EU.

Komisija je izvedla oceno učinka o tem, kako najbolje urejati obstoječe pogodbe, ki vsebujejo sklicevanja na splošno uporabljano referenčno obrestno mero, ki bo prenehala, in o katerih do konca leta 2021 ni mogoče doseči novega dogovora („problematične obstoječe pogodbe“). Po prvotnem negativnem mnenju, izdanem 15. maja 2020, je Odbor za regulativni nadzor nato 4. junija 2020 izdal pozitivno mnenje o oceni učinka.

Vse možnosti, obravnavane v oceni učinka, so bile osredotočene na oblikovanje nadomestne stopnje v primeru ukinitve splošno uporabljane referenčne obrestne mere. Nadomestna stopnja bi bodisi izhajala iz pretvorbe referenčne vrednosti, ki bo prenehala, v časovno omejeno nadomestno stopnjo, ki bi se uporabljala do izteka obstoječih pogodb, dovoljenja za takšno nadomestno stopnjo s strani regulatorja, pristojnega za referenčno vrednost, ki bo prenehala, objave nadomestne stopnje na podlagi zakonsko določenega izvzetja ali določitve trajne nadomestne stopnje za referenčno vrednost, ki bo prenehala.

V skladu s pristopom, izbranim v oceni učinka, bi se uredba o referenčnih vrednostih spremenila, da bi nacionalni organ, pristojen za upravljavca splošno uporabljane referenčne obrestne mere, ki bo prenehala, dobil regulativna pooblastila za upravljanje urejenega prenehanja te referenčne vrednosti, ko ta ne bo več odražala dejanskega tržnega ali gospodarskega stanja. Ta pooblastila bi vsebovala možnost, da se od upravljavca take referenčne vrednosti, ki bo prenehala, zahteva, naj spremeni metodologijo, na kateri temelji referenčna vrednost, in tako zagotovi, da referenčna vrednost ostane dovolj zanesljiva in vzdržna, da se bo lahko uporabljala do izteka obstoječih pogodb, ki se sklicujejo na to referenčno vrednost, takoj ko pristojni regulativni organ ugotovi, da ta ne odraža več dejanskega tržnega ali gospodarskega stanja. Nova „pooblastila za pretvorbo“ referenčnih vrednosti bi pristojnemu regulativnemu organu omogočila, da zahteva spremembo metodologije, če je to potrebno za zaščito potrošnikov in finančne stabilnosti v Uniji.

Vendar je od zaključka ocene učinka vrsta novejših pridržkov, ki jih je izrazil regulator za LIBOR, FCA, vzbudila dvome o tem, ali so pooblastila za pretvorbo dovolj učinkovita, da bi se lahko z njimi obravnavali vsi primeri, ki bi jih morala zajemata pretvorbena stopnja. Po mnenju FCA na primer: „... regulativni ukrepi za spremembo metodologije LIBOR morda niso izvedljivi v vseh okoliščinah, na primer kadar vhodni podatki, potrebni za alternativno metodologijo, niso na voljo v zadevni valuti.“ 2

Obstaja več vprašanj v zvezi z učinkovitostjo pooblastil za pretvorbo:

Prvič, uporaba pooblastil za pretvorbo morda ne bo mogoča v vseh okoliščinah ali za vse valute LIBOR. FCA na primer poudarja, da se pooblastila za pretvorbo ne morejo izvajati, če vhodni podatki, potrebni za alternativno metodologijo, niso na voljo v zadevni valuti 3 .

Drugič, pretvorba iz pravnih ali praktičnih razlogov ni vedno izvedljiva. Medtem ko FCA navaja primere, v katerih upravljavec morda nima dostopa do zanesljivih vhodnih podatkov v zadevni valuti, bi lahko vprašanja v zvezi z dostopom vključevala primere, v katerih bi se lahko pridobivanje in licenciranje teh vhodnih podatkov zdelo prezapleteno ali predrago, da upravičevalo oblikovanje nadomestne stopnje 4 . V tem primeru bi se referenčna vrednost prenehala objavljati brez nadomestne stopnje.

Tretjič, tudi če bi bila izvedljiva, bi lahko pooblastila za pretvorbo privedla do različnih rezultatov. Po mnenju FCA se nekateri trgi, kot so trgi za izvedene finančne instrumente, trgi za obveznice in veliki deli denarnih trgov, zavzemajo za prehod na obrestne mere čez noč, ki se izračunajo kot povprečje za nazaj ob koncu zadevnega obrestnega obdobja. V nasprotju s tem se v kompleksnih obstoječih potrošniških pogodbah ali pogodbah o izvoznih posojilih, ki uporabljajo tri-, šest- ali dvanajstmesečno referenčno mero LIBOR, uporablja izračun za naprej glede na pričakovane obrestne mere. Spremembe metodologij, ki so nujno povezane z izvajanjem pooblastil za pretvorbo, zato ne bi mogle zagotoviti rezultatov, ki si jih želijo vsi trenutni uporabniki LIBOR. Kot navaja FCA, bi bile zato bolj zaželene nadomestne ureditve, dogovorjene v sektorju, saj je bolj verjetno, da bodo pokrivale širši nabor pogodb.

Četrtič, pooblastila za pretvorbo temeljijo na dejstvu, da je upravljavec referenčne vrednosti, ki bo prenehala, in upravljavec referenčne vrednosti, ki izhaja iz pretvorbe, isti pravni subjekt. Taka zahteva bi omejila delovne skupine za netvegane obrestne mere, ki bodo izdajale priporočila o nadomestnih stopnjah, dogovorjenih v sektorju, na to, da priporočijo nadomestno stopnjo, ki jo pripravi isti upravljavec kot referenčno vrednost, ki bo prenehala. To pa ne bo nujno tako, zlasti v čezmejnih primerih, ko delovna skupina za netvegane obrestne mere deluje v drugi jurisdikciji kot upravljavec referenčne vrednosti, ki bo prenehala (npr. LIBOR za pogodbe v USD). Poleg tega bi taka zahteva povzročila nepotrebne omejitve glede stopnje, ki bi jo lahko delovna skupina za netvegane obrestne mere priporočila kot najprimernejšo nadomestno referenčno vrednost.

Glede na navedeno je bil izbrani pristop spremenjen, tako da bo imela Komisija potrebna pravna pooblastila za zagotovitev, da se nadomestna stopnja za referenčno vrednost, katere prenehanje bi povzročilo znatne motnje v delovanju finančnih trgov v Uniji, lahko določi dovolj prožno, da so zajete vse morebitne okoliščine.

Zato so bila pooblastila za pretvorbo nadomeščena s pooblastili za Evropsko komisijo, da zakonsko določi referenčno vrednost, ki bo nasledila referenčno vrednost, katere prenehanje bi povzročilo znatne motnje v delovanju finančnih trgov v Uniji. Evropska komisija bi lahko pri izvajanju pooblastil za določitev upoštevala sektorsko dogovorjene nadomestne stopnje, ki jih bodo verjetno priporočile delovne skupine za netvegane obrestne mere, ki so jih sklicale centralne banke na več valutnih območjih. Sprememba pristopa je upravičena, da se zagotovi, da je ustrezna sektorsko dogovorjena nadomestna stopnja na voljo za uporabo v vseh pogodbah, ki jih sklene v EU nadzorovani subjekt. Ta nadomestna stopnja bi morala biti na voljo za vse obstoječe pogodbe, ne glede na morebitno uporabo ali časovne omejitve, ki bi lahko bile povezane z uporabo pretvorbene stopnje, ki jo je naložil regulativni organ zunaj Unije.

Da bi se ohranila možnost varovanja pred valutnim tveganjem tako za finančni kot za nefinančni sektor v EU, so bile v oceni učinka analizirane štiri možnosti, pri čemer je vsaka od teh možnosti vključevala ciljno določene spremembe uredbe o referenčnih vrednostih, in sicer za nekatere referenčne promptne devizne tečaje ali za instrumente za varovanje pred tveganjem, ki te referenčne vrednosti uporabljajo za izračun izplačil.

Ena od možnosti – splošno izvzetje za vse referenčne vrednosti iz tretjih držav, razen tistih, ki so v Uniji označene kot ključne za finančno stabilnost – je bila opuščena v zgodnji fazi, saj se je štelo, da je manj skladna s prvotnim pristopom uredbe o referenčnih vrednostih, tj. zagotoviti celovito pokritost vseh referenčnih vrednosti iz tretjih držav, saj je bil tak globalen pristop poseben politični cilj pri pogajanjih o uredbi o referenčnih vrednostih.

Od treh preostalih možnosti se je možnost zakonsko določenega izvzetja za promptne devizne tečaje iz tretjih držav izkazala za najprimernejšo možnost. Ta pristop se je štel za najprimernejšega, da se v EU nadzorovanim subjektom omogoči, da se lahko še naprej sklicujejo na promptni devizni tečaj iz tretje države za nezamenljive valute za terminske pogodbe v EU. Hkrati bi to zagotovilo ohranjanje doslednosti v uredbi o referenčnih vrednostih in od regulativnih organov ne bi zahtevalo, da izdajajo dovoljenja za posamezne terminske pogodbe. Izvzetje za namene denarne politike določenih referenčnih obrestnih mer je že vključeno v načela uredbe o referenčnih vrednostih v obliki izvzetja za referenčne obrestne mere, ki jih objavijo centralne banke. Poleg tega bi bilo izvzetje, ki bi bilo zasnovano s potrebno stopnjo prožnosti, primerno tudi za druge referenčne obrestne mere za namene politike, monetarne ali druge, ki se oblikujejo v zadevnih tretjih državah pod vodstvom in nadzorom centralnih bank ali drugih oblikovalcev politik, kot so nacionalna gospodarska in finančna ministrstva. Poleg tega je bila ta možnost bolje prilagojena za prihodnost kot drugi dve. Ta možnost bi obravnavala tudi eno od pomanjkljivosti uredbe o referenčnih vrednostih, tj. da zahteva skladnost z uredbo za promptne devizne tečaje iz tretjih držav, ki so tako volatilni, da se je trg za terminske pogodbe v EU razvil prav za namene varovanja pred nihanjem zadevnih promptnih tečajev.

Predlog spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti načelo, ki določa visoko raven varstva potrošnikov za vse državljane EU (člen 38). Brez urejenega prehoda na nadomestne stopnje za medbančne posojilne obrestne mere bi lahko prenehanje slednjih negativno vplivalo na male stranke, zlasti v nekaterih državah članicah, ki se bolj zanašajo na hipotekarne pogodbe s sklicevanjem na spremenljive obrestne mere.

Ta pobuda ne vpliva na proračun EU.

Komisija predlaga vzpostavitev programa spremljanja za oceno, ali predlagane spremembe prinašajo želene rezultate.

Predlagane spremembe uredbe o referenčnih vrednostih so namenjene zmanjšanju pravne negotovosti in tveganj za finančno stabilnost. Pristop uvaja pooblastila za določitev zakonsko predpisane nadomestne stopnje, ki bo nadomestila vsa sklicevanja na referenčno vrednost, katere prenehanje bi povzročilo znatne motnje v delovanju finančnih trgov v Uniji. Namen nadomestitve vseh sklicevanj na „referenčno vrednost, ki bo prenehala“ z zakonsko predpisano nadomestno stopnjo je preprečiti ali vsaj čim bolj zmanjšati drage pravdne postopke z zagotovitvijo pravne varnosti za vse pogodbe, ki vključujejo v EU nadzorovani subjekt. Predlagana pooblastila za zakonsko predpisano nadomestitev bi zlasti: (1) preprečila, da bi stranka v pogodbi, ki vključuje nadzorovani subjekt, zavrnila izpolnitev svojih pogodbenih obveznosti ali naznanila kršitev pogodbe zaradi ukinitve referenčne vrednosti, katere prenehanje bi povzročilo znatne motnje v delovanju finančnih trgov v Uniji; (2) določala, da se lahko nadomestna stopnja za tako referenčno vrednost, kot jo priporoči delovna skupina za netvegane obrestne mere, ustanovljena pod okriljem centralne banke na ustreznem valutnem območju, uporablja kot zakonsko predpisano nadomestilo za to referenčno vrednost, in (3) zagotovila zaščito pred pravdnimi postopki za nadzorovane subjekte, ki uporabljajo (se sklicujejo na) zakonsko predpisano nadomestno stopnjo.

S predlaganimi spremembami uredbe o referenčnih vrednostih bi se ti cilji dosegli s pooblastitvijo Evropske komisije, da določi zakonsko predpisano nadomestno stopnjo, ki bi nadomestila sklicevanje na referenčno vrednost, ki bo prenehala, če: (1) pogodba ne vsebuje rezervnih določb za primer trajnega prenehanja; (2) bi prenehanje te referenčne vrednosti povzročilo znatne motnje v delovanju finančnih trgov v Uniji. Za pogodbe, ki ne vključujejo nadzorovanega subjekta s področja uporabe uredbe o referenčnih vrednostih, se zakonsko predpisana nadomestitev ne bi uporabljala. Da se zajamejo tudi te pogodbe, se države članice spodbuja, da določijo zakonsko predpisane nadomestne stopnje. Te zakonsko predpisane nadomestne stopnje bi se uporabljale za pogodbe med dvema nefinančnima nasprotnima strankama, ki jih ureja zakonodaja njune jurisdikcije. Evropska komisija namerava ob ustreznem času sprejeti priporočilo, s katerim bo države članice spodbudila, naj izberejo nadomestno stopnjo, izbrano za v EU nadzorovane subjekte, kot zakonsko predpisano nadomestno stopnjo v nacionalnih predpisih.

Ker je glavni cilj teh novih pooblastil zagotoviti pravno varnost za obstoječe pogodbe, ki se sklicujejo na referenčno vrednost, katere prenehanje bi povzročilo znatne motnje v delovanju finančnih trgov v Uniji, se zdi smiselno, da se od pristojnih organov nadzorovanega subjekta, ki uporablja zadevno referenčno vrednost, zahteva, da spremljajo, ali so zakonsko predpisane nadomestne stopnje za pogodbe, ki jih sklenejo nadzorovani subjekti, privedle do zmanjšanja števila pravdnih postopkov ali kršitev takšnih pogodb, ter o svojih ugotovitvah letno poročajo Komisiji.

Predlagane spremembe določb uredbe o referenčnih vrednostih, ki urejajo prenehanje referenčnega merila s sistemskim pomenom v Uniji, sestavljajo trije glavni stebri.

Prvič, s predlaganimi spremembami uredbe o referenčnih vrednostih bo uvedeno zakonsko pooblastilo, v skladu s katerim bo Evropska komisija določila nadomestno stopnjo, če in ko se bo referenčna vrednost, katere prenehanje bi povzročilo znatne motnje v delovanju finančnih trgov v Uniji, prenehala objavljati. To pooblastilo se lahko izvaja ne glede na to, kje se za referenčno vrednost izda dovoljenje in kje je objavljena. Pri določanju predpisane nadomestne stopnje bo Evropska komisija upoštevala priporočila delovnih skupin za netvegane obrestne mere, ki delujejo pod okriljem centralnih bank, odgovornih za valuto, v kateri so denominirane stopnje referenčne vrednosti, ki bo prenehala.

Drugič, zakonsko predpisana nadomestna stopnja bo po zakonu nadomestila vsa sklicevanja na „referenčno vrednost, ki bo prenehala“ v vseh pogodbah, ki jih sklene v EU nadzorovani subjekt. Da bi lahko izkoristili zakonsko določeno nadomestno stopnjo, morajo biti pogodbe, ki se sklicujejo na referenčno vrednost, ob začetku veljavnosti določitve še aktivne, medtem ko se za pogodbe, sklenjene po začetku veljavnosti izvedbenega akta, s katerim bo določena nadomestna stopnja, ne bo dovoljeno sklicevati na zakonsko predpisano nadomestno stopnjo.

Tretjič, za pogodbe, ki ne vključujejo v EU nadzorovanega subjekta, se države članice spodbuja, naj sprejmejo nacionalne zakonsko predpisane nadomestne stopnje. Evropska komisija lahko ob ustreznem času izda priporočilo, naj bodo nacionalne zakonsko predpisane nadomestne stopnje enake zakonsko predpisani nadomestni stopnji, določeni za pogodbe, ki vključujejo v EU nadzorovane subjekte.

V naslednjem pregledu so opisani ključni elementi predlagane zakonsko predpisane nadomestne stopnje in njeni učinki na pogodbene določbe:

Zakonsko predpisana nadomestna stopnja bi se začela uporabljati ob nastopu katerega koli od treh objektivnih sprožilnih dogodkov, opisanih v zgornji razpredelnici.

Namen predlaganih sprememb je izvzeti nekatere referenčne promptne devizne tečaje iz tretjih držav iz področja uporabe uredbe, če izpolnjujejo določena merila. Seznam izvzetij iz člena 2 uredbe o referenčnih vrednostih bi se razširil na referenčne promptne devizne tečaje, ki jih določi Komisija (novi odstavek 1(i)). To bi spremljali določba o tem, kako lahko Komisija izvaja svoja pooblastila, in merila za izvzetje kvalificiranih referenčnih promptnih deviznih tečajev iz področja uporabe uredbe o referenčnih vrednostih (nova odstavka 3 in 4 v členu 2). Da bi se referenčni promptni devizni tečaj kvalificiral za izvzetje: (1) mora meriti promptni devizni tečaj valute tretje države, ki ni prosto zamenljiva, in (2) v EU nadzorovani subjekti ga morajo pogosto, sistematično in redno uporabljati kot referenčno vrednost za poravnavo pri izračunu izplačila v okviru valutne terminske pogodbe ali valutne zamenjave. Poleg tega morata ESMA in ECB Komisiji predložiti ustrezne informacije in stališča o konkretnih merilih za izvzetje, da bo imela na voljo vse potrebne elemente za določitev izvzetih referenčnih vrednosti.

In končno, za spremljanje primernosti tega novega izvzetja morajo pristojni organi in nadzorovani subjekti redno poročati Komisiji o uporabi izvzetih referenčnih vrednosti s strani podjetij EU in spremembah v bilancah stanja nadzorovanih subjektov z vidika izpostavljenosti nihanju valut tretjih držav.