—

ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju člena 6(1) PEU in člena 35 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah o pravici vseh evropskih državljanov do zdravstvenega varstva,

—

ob upoštevanju člena 14 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in člena 36 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju členov 101 in 102 PDEU in protokola št. 27 o notranjem trgu in konkurenci,

—

ob upoštevanju določb iz členov 107 in 108 PDEU o državni pomoči,

—

ob upoštevanju člena 168 PDEU, ki določa, da je treba pri opredeljevanju in izvajanju politik in dejavnosti Unije na vseh področjih zagotavljati visoko raven varovanja zdravja ljudi,

—

ob upoštevanju Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (1), njenega člena 81 o ohranjanju ustrezne in neprekinjene dobave zdravil ter njenega člena 23a o uradnem obvestilu pristojnega organa, če se proizvod začasno ali stalno ne daje več v promet,

—

ob upoštevanju poročila Komisije o oceni Evropskemu parlamentu in Svetu v skladu s členom 59(4) Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (COM(2017)0135),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 8. junija 2010 z naslovom Enakost in zdravje v vseh politikah: solidarnost na področju zdravja,

—

ob upoštevanju Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (2),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 536/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o kliničnem preskušanju zdravil za uporabo v humani medicini in razveljavitvi Direktive 2001/20/ES (3),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU (4),

—

ob upoštevanju Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/161 z dne 2. oktobra 2015 o dopolnitvi Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z določitvijo podrobnih pravil za zaščitne elemente na ovojnini zdravil za uporabo v humani medicini (5),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2017/745 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2017 o medicinskih pripomočkih, spremembi Direktive 2001/83/ES, Uredbe (ES) št. 178/2002 in Uredbe (ES) št. 1223/2009 ter razveljavitvi direktiv Sveta 90/385/EGS in 93/42/EGS (6),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2020/561 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2020 o spremembi Uredbe (EU) 2017/745 o medicinskih pripomočkih glede datumov začetka uporabe nekaterih njenih določb (7),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2019/5 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spremembi Uredbe (ES) št. 726/2004 o postopkih Skupnosti za pridobitev dovoljenja za promet in nadzor zdravil za humano in veterinarsko uporabo ter o ustanovitvi Evropske agencije za zdravila, Uredbe (ES) št. 1901/2006 o zdravilih za pediatrično uporabo in Direktive 2001/83/ES o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini (8),

—

ob upoštevanju predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vrednotenju zdravstvenih tehnologij in spremembi Direktive 2011/24/EU (COM(2018)0051) ter stališča Parlamenta v prvi obravnavi z dne 14. februarja 2019 o navedenem predlogu,

—

ob upoštevanju Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) in Deklaracije iz Dohe o Sporazumu TRIPS in javnem zdravju,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. aprila 2020 z naslovom Smernice o optimalni in racionalni oskrbi z zdravili za preprečevanje pomanjkanja med izbruhom COVID-19 (C(2020)2272),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. maja 2020 z naslovom Čas za Evropo: obnova in priprava za naslednjo generacijo (COM(2020)0456),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. maja 2020 o proračunu EU kot gonilu načrta okrevanja za Evropo (COM(2020)0442),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. marca 2020 o novi industrijski strategiji za Evropo (COM(2020)0102),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. maja 2020 o strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 (COM(2020)0380),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. aprila 2020 o usklajenem ukrepanju EU za spoprijemanje s pandemijo bolezni COVID-19 in njenimi posledicami (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. decembra 2019 o omogočanju digitalne preobrazbe zdravstva in zdravstvenega varstva na enotnem digitalnem trgu: krepitev vloge državljanov in oblikovanje bolj zdrave družbe (10),

—

ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta z dne 2. marca 2017 o možnostih, ki jih ima EU za izboljšanje dostopa do zdravil (11),

—

ob upoštevanju smernic projektne skupine o razpoložljivosti odobrenih zdravil za uporabo v humani in veterinarski medicini, v kateri so sodelovali Evropska agencija za zdravila (EMA) in direktorji agencij za zdravila (HMA), zlasti tiste z dne 1. julija 2019 z naslovom „Guidance on detection and notification of shortages of medicinal products for Marketing Authorisation Holders (MAHs) in the Union (EEA)“ (Smernice za imetnike dovoljenja za promet z zdravili v zvezi z ugotavljanjem pomanjkanja zdravil in obveščanjem o njem v Uniji (EGP)) (EMA/674304/2018) ter smernice z dne 4. julija 2019 z naslovom „Good practice guidance for communication to the public on medicines’ availability issues“ (Dobra praksa za obveščanje javnosti o razpoložljivosti zdravil) (EMA/632473/2018),

—

ob upoštevanju platform, ki so se bile nedavno ustanovljene v sedanji krizi zaradi COVID-19, kot je sistem panožnih enotnih kontaktnih točk Evropske agencije za zdravila (EMA), s katerim se racionalizira postopek poročanja o morebitnem pomanjkanju zdravil, da bi pomanjkanje preprečili oziroma nanj čim prej opozorili; ob upoštevanju, da te platforme omogočajo in lajšajo dialog o pomanjkanju med deležniki v farmacevtski dobavni verigi in regulativnimi organi,

—

ob upoštevanju poročila Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) o izboru esencialnih zdravil. Poročilo strokovnega odbora SZO, ki se je sestal od 17. do 21. oktobra 1977 v Ženevi (poročilo št. 615 svežnja tehničnih poročil SZO), poročilo sekretariata SZO z dne 7. decembra 2001 z naslovom „WHO medicines strategy – Revised procedure for updating WHO’s Model List of Essential Drugs“ (Farmacevtska strategija SZO – Revidirani postopek za posodobitev vzorčnega seznama esencialnih zdravil SZO) (EB109/8), poročilo SZO iz marca 2015 z naslovom „Access to New Medicines in Europe“ (Dostop do novih zdravil v Evropi) in poročilo SZO z dne 9. julija 2013 z naslovom „Priority Medicines for Europe and the World“ (Prednostna zdravila za Evropo in svet),

—

ob upoštevanju pristopa SZO „en svet, eno zdravje“,

—

ob upoštevanju cilja OZN za trajnostni razvoj št. 3 „poskrbeti za zdravo življenje in spodbujati dobro počutje za vse ljudi v vseh življenjskih obdobjih“,

—

ob upoštevanju informativnega poročila francoskega senata št. 737 z dne 27. septembra 2018 o pomanjkanju zdravil in cepiv: okrepitev etičnega ravnanja v javnem zdravstvu v dobavni verigi zdravil, ki ga je v imenu misije senata za ugotavljanje dejstev glede pomanjkanja zdravil in cepiv pripravil Jean-Pierre Decol,

—

ob upoštevanju smernic Komisije o neposrednih tujih naložbah in prostem pretoku kapitala iz tretjih držav ter zaščiti evropskih strateških sredstev v okviru izrednih razmer zaradi COVID-19 pred začetkom uporabe Uredbe (EU) 2019/452 (uredba o pregledu neposrednih tujih naložb), ki se bo v celoti uporabljala od 11. oktobra 2020,

—

ob upoštevanju sklepov seje Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov z 9. in 10. decembra 2019,

—

ob upoštevanju poročila o dostopu do zdravil z naslovom Promoting innovation and access to health technologies (Spodbujanje inovacij in dostopa do zdravstvene tehnologije), ki ga je leta 2016 objavila skupina na visoki ravni generalnega sekretarja OZN,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru (COM(2019)0640),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2020 o evropskem zelenem dogovoru (12),

—

ob upoštevanju člena 54 Poslovnika,

—

ob upoštevanju mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za razvoj, Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za promet in turizem ter Odbora za pravne zadeve,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A9-0142/2020),

A.

ker se je problem pomanjkanja zdravil, ki je v EU prisoten že dolgo, v zadnjih letih izrazito zaostril; ker zaradi povečanja svetovnega povpraševanja in pandemije COVID-19 zdravil primanjkuje še bolj, to pa slabi zdravstveni sistem v državah članicah ter prinaša resna tveganja za zdravje in oskrbo pacientov – med drugim zaradi napredovanja bolezni in/ali poslabšanja simptomov, večjih zakasnitev ali prekinitve oskrbe ali zdravljenja, daljše hospitalizacije, večje izpostavljenosti ponarejenim zdravilom, napak pri uporabi zdravil ali neželenih dogodkov, kadar se manjkajoče zdravilo nadomesti z drugim, prenosa nalezljivih bolezni, ki bi ga bilo mogoče preprečiti, in znatno psihično stisko – poleg tega pa povečuje odhodke za zdravstveni sistem; ker je dolžnost držav članic, da tudi v okviru skupnega evropskega usklajevanja in ukrepanja poiščejo hitre in konkretne rešitve;

B.

ker je v primarnih pogodbah in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah navedeno, da ima vsakdo pravico do preventivnega zdravstvenega varstva in do zdravniške oskrbe v skladu s pogoji, ki jih določajo nacionalne zakonodaje in običaji; ker bi morala ta pravica veljati za vse državljane, tudi tiste, ki živijo v manjših državah članicah in na najbolj obrobnih območjih Unije; ker pomanjkanje zdravil vse bolj ogroža javno zdravje ter zelo negativno vpliva na zdravstvene sisteme in pravice vseh pacientov v EU do ustreznega zdravljenja;

C.

ker je zagotavljanje dostopa pacientov do esencialnih zdravil eden izmed osrednjih ciljev EU in Svetovne zdravstvene organizacije ter cilj trajnostnega razvoja št. 3; ker so zdravila splošno dostopna, če so pravočasno razpoložljiva in cenovno dosegljiva za vse, brez geografske diskriminacije;

D.

ker bi moralo biti pacientom omogočeno, da bi se sami odločali in izbirali med različnimi možnostmi zdravstvenega varstva in zdravljenja;

E.

ker je dostop do primernih in cenovno dostopnih diagnostičnih orodij in cepiv enako pomemben kot dostop do varnih, učinkovitih in cenovno dosegljivih zdravil;

F.

ker do pomanjkanja zdravil pride zaradi več dejavnikov in kompleksnih globljih vzrokov; ker ga pogosto povzročijo tudi odločitve v farmacevtski industriji, na primer o prekinitvi proizvodnje zdravil in njihovem umiku z manj dobičkonosnih trgov držav članic;

G.

ker je izjemno pomembno preprečiti pomanjkanje zdravil, če pa do njega pride, ublažiti njegove učinke;

H.

ker bi morala učinkovita strategija zajemati ukrepe, s katerimi bi blažili pomanjkanje zdravil in ga tudi preprečevali, in sicer z upoštevanjem številnih temeljnih vzrokov zanj;

I.

ker države članice ne uporabljajo harmoniziranih opredelitev pojmov „pomanjkanje“, „težave“, „motnje v oskrbi“, „pomanjkanje zalog“ in „prekomerno kopičenje zalog“; ker bi bilo treba razlikovati med „zdravili večjega terapevtskega pomena“ in „zdravili zdravstvenega in strateškega pomena“;

J.

ker pomanjkanje zdravil povzroča znatne stroške za javne in zasebne deležnike v zdravstvu;

K.

ker so zdravila eden od zdravstvenih stebrov ter ker nezadosten dostop do esencialnih zdravil in visoke cene inovativnih zdravil resno ogrožajo zdravje prebivalstva in vzdržnost nacionalnih zdravstvenih sistemov;

L.

ker so se nova zdravila, zlasti za rakava obolenja, v zadnjih desetletjih v številnih primerih tako podražila, da si jih mnogi državljani EU ne morejo privoščiti;

M.

ker pacientom v EU večino zdravil zagotavlja industrija generičnih in podobnih bioloških zdravil (skoraj 70 % izdanih zdravil);

N.

ker je vstopanje generičnih in podobnih bioloških zdravil na trg pomemben mehanizem za krepitev konkurence, zniževanje cen in zagotavljanje vzdržnosti zdravstvenih sistemov; ker se z njihovim vstopom na trg ne bi smelo zavlačevati;

O.

ker imajo proizvajalci generičnih zdravil s sedežem v EU pomembno vlogo pri zadovoljevanju naraščajočega povpraševanja po cenovno dostopnih zdravilih v državah članicah;

P.

ker gre pri zdravilih, ki jih primanjkuje, v več kot polovici primerov za zdravila za rakava obolenja in diabetes, za preprečevanje okužb in za bolezni živčnega sistema; ker se zdi, da lahko do pomanjkanja najhitreje pride pri posebnih zdravilih za injiciranje, in sicer zaradi zapletenosti postopka njihove proizvodnje;

Q.

ker lahko pomanjkanje zdravil ogrozi uspeh zdravstvenih pobud Unije in držav članic, kot je evropski načrt za boj proti raku;

R.

ker zdravila za zdravljenje redkih bolezni v državah članicah z majhnim trgom pogosto niso na voljo ali pa so na voljo po bistveno višjih cenah kot na večjih trgih;

S.

ker se je med pandemijo COVID-19 pokazalo, kako pomembni so dobro delujoč notranji trg ter zanesljive dobavne verige zdravil in medicinske opreme; ker je potreben evropski dialog o tem, kako to zagotoviti;

T.

ker neusklajene pobude na nacionalni ravni, kot sta prekomerno kopičenje zalog in nalaganje kazni, niso prava rešitev in bi lahko tveganje pomanjkanja zdravil le še povečale;

U.

ker Evropa tudi zaradi selitve proizvodnje na področju zdravstva ni več neodvisna, saj 40 % končnih medicinskih izdelkov, ki se tržijo v EU, prihaja iz tretjih držav; ker je sicer odtis evropske proizvodnje velik, kljub temu pa proizvajalci večino surovin dobavljajo pri podizvajalcih v Aziji, kjer so stroški dela in okoljski standardi pogosto nižji, tako da se 60 do 80 % zdravilnih učinkovin proizvaja zunaj EU, predvsem na Kitajskem in v Indiji; ker je ta delež pred 30 leti znašal 20 %; ker naj bi ti dve državi proizvedli 60 % paracetamola, 90 % penicilina in 50 % ibuprofena na svetu; ker doslej ni bilo obvezno, da bi imela zdravila in zdravilne učinkovine oznako, vidno pacientom in kupcem, na kateri bi bila navedena njihovo poreklo in država proizvodnje; ker je še posebej problematično, če je omejen dostop do zdravilnih učinkovin, ki so potrebne za proizvodnjo generičnih zdravil; ker se je ob motnjah v svetovni dobavni verigi, do katerih je prišlo zaradi pandemije COVID-19, še bolj pokazalo, kako močno je zdravstvo EU odvisno od tretjih držav; ker je ta pandemija razkrila tudi pomanjkanje medicinskih pripomočkov, zdravil in zaščitne opreme;

V.

ker je farmacevtski proizvodni sektor EU še vedno močan, zlasti na področju inovacij, EU pa je v svetovni trgovini z zdravili največja izvoznica farmacevtskih izdelkov na svetu; ker so lahko generična zdravila, proizvedena zunaj EU, zaradi dobave po nižjih cenah cenovno dostopnejša, to pa vpliva na zdravstvene izdatke držav članic in na dostop pacientov do teh zdravil;

W.

ker bo v EU zdravstveni krizi zaradi COVID-19 sledila gospodarska kriza, ki bo prispevala k pomanjkanju zdravil in oslabila konkurenčnost farmacevtske industrije EU;

X.

ker je enako pomembno zaščititi in spodbujati obstoječe proizvodne obrate v EU ter okrepiti evropsko raziskovalno okolje;

Y.

ker povečano povpraševanje in cenovni pritisk vodita v koncentracijo ponudbe zdravilnih učinkovin in je njihovih proizvajalcev manj, zato pa v primeru težav primanjkuje alternativnih rešitev, kot se je pokazalo v sedanji krizi zaradi COVID-19;

Z.

ker so zaloge zdravil večjega terapevtskega pomena ter zdravil zdravstvenega in strateškega pomena nezadostne, zdravilne učinkovine so poceni in njihova proizvodnja enostavna, še posebej pa primanjkuje zdravil, ki so že dolgo na trgu in so bistvena za javno zdravje; ker farmacevtska podjetja delujejo na podlagi načela proizvodnje ob pravem času, zaradi česar so lahko proizvajalci ob pretresih v oskrbi – če so proizvodnja in dobavne verige nepričakovano prekinjene ali če pride do nihanj povpraševanja na trgu – ranljivi;

AA.

ker se z oblikovanjem različnih cen v državah članicah spodbuja „vzporedni izvoz“ v države, v katerih se zdravilo prodaja po višji ceni; ker lahko „vzporedni izvoz“ v nekaterih primerih nenamerno povzroči motnje oskrbe v državah članicah in s tem dodatno neravnovesje na trgu; ker je Parlament v resoluciji z dne 2. marca 2017 Komisijo in Svet pozval, naj ocenita učinek vzporedne trgovine in dobavnih kvot;

AB.

ker zaradi pomanjkanja usklajevanja na ravni EU nekatere države članice neustrezno in prekomerno kopičijo zaloge, kar povzroča neravnovesje na trgu in še hujše pomanjkanje zdravil, pacienti po vsej EU pa imajo manj možnosti za zdravljenje;

AC.

ker so se neusklajeni ukrepi na državni ravni izkazali za neučinkovite v boju proti krizi zaradi COVID-19, zato sta potrebna vseevropsko usklajevanje in dialog;

AD.

ker se je ob pandemiji COVID-19 jasno pokazalo, da je za odziv na zdravstvene krize in motnje v oskrbi, kot je pomanjkanje zdravil, bistvenega pomena, da se institucije EU, regulatorji in strokovnjaki v farmacevtski dobavni verigi usklajujejo; ker se je ob pandemiji pokazalo tudi, kako pomembna je usklajenost politik in služb EU za hiter in učinkovit odziv v izrednih razmerah, preprečevanje pomanjkanja zdravil ter njegovo ublažitev, če do njega pride;

AE.

ker si želi vse več držav članic zagotoviti svoje zaloge zdravil in ker bi posledično naraščanje povpraševanja po njih preseglo trenutne napovedi glede povpraševanja na podlagi epidemioloških potreb; ker lahko nenadno močno povečano povpraševanje znatno obremeni dobavitelje, povpraševanje v drugih državah pa je zaradi tega težje zadovoljiti;

AF.

ker je finančna kriza leta 2009 evropske države prisilila, da so uvedle nevzdržne ukrepe za zajezitev stroškov, npr. vračanje sredstev in neučinkovite mehanizme javnega naročanja, da bi zmanjšale porabo za zdravila, zaradi česar je prišlo do umikanja proizvodov in podjetij s trga;

AG.

ker pretok zdravil na enotnem trgu ovirajo tudi neharmonizirani predpisi držav članic;

AH.

ker se je v izrednih razmerah zaradi COVID-19 pokazalo, da so poskusi pridobitve zdravstvenih zmogljivosti prek neposrednih tujih naložb povezani z večjim tveganjem in da je treba ohraniti ter okrepiti izmenjavo teh dragocenih zmogljivosti znotraj enotnega trga;

AI.

ker je močna, inovativna in konkurenčna farmacevtska industrija v Evropi izjemno pomembna za EU in njene države članice;

AJ.

ker farmacevtska industrija potrebuje ustrezen pravni okvir za raziskave, razvoj in proizvodnjo zdravil v EU;

AK.

ker je s patentnim varstvom vzpostavljen pravni okvir, ki je pomemben za farmacevtske inovacije, saj daje podjetjem finančne spodbude za kritje stroškov raziskav in razvoja novih zdravil;

AL.

ker lahko države članice določijo dodatne razloge za podelitev prisilne licence in opredelijo, kaj so izredne razmere v državi;

AM.

ker so mehanizmi za obveščanje o pomanjkanju zdravil, ki so namenjeni zlasti izvajalcem v dobavni verigi in farmacevtom, v državah članicah trenutno zelo razdrobljeni; ker bi lahko to onemogočilo ustrezno spremljanje in komuniciranje med organi držav članic v zvezi s pomanjkanjem zdravil;

AN.

ker se v členu 81 Direktive 2001/83/ES poziva k ukrepom za preprečevanje pomanjkanja zdravil ali težav pri njihovi distribuciji v državah članicah; ker je Komisija izdala smernice o optimalni in racionalni oskrbi z zdravili za preprečevanje pomanjkanja med pandemijo COVID-19; ker Komisija v teh smernicah priznava, da nobena država ni samozadostna pri oskrbi s surovinami, zdravilnimi učinkovinami, vmesnimi izdelki ali končnimi zdravili, ki so potrebni za pravilno delovanje zdravstvenega sistema;

AO.

ker je po navedbah Komisije odziv držav članic na pandemijo COVID-19 vodil v znatno povečanje proizvodnje zdravilnih učinkovin in zdravil v EU, zaradi česar je bilo treba preurediti dobavne verige in proizvodne linije; ker je komisarka Stela Kiriakides v izjavah na srečanju, ki je potekalo 22. aprila 2020 s člani Odbora Evropskega parlamenta za okolje, javno zdravje in varnost hrane (ENVI), poudarila, da je treba povečati proizvodnjo zdravil in raven inovacij v EU; ker so vsi majhni in srednje veliki farmacevtski laboratoriji dragoceni in jih je treba ohraniti, saj so plodna podlaga za raziskave in odkritja ter lahko prispevajo k preprečevanju pomanjkanja zdravil, zato jih je treba podpirati;

AP.

ker sta Evropski parlament v resoluciji z dne 8. marca 2011 (13) in Svet v sklepih z dne 13. septembra 2010 poudarila, da je treba uvesti enotni postopek za skupno javno naročanje za zagotavljanje zdravstvenih protiukrepov, zlasti cepiv proti pandemijam; ker so države članice v Sklepu št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (14) spodbujene k temu, da uporabljajo postopke skupnega javnega naročanja, če sodelujoče države članice pred tem sklenejo predhodni dogovor o skupnem javnem naročilu;

AQ.

ker je Komisija napovedala, da namerava do konca leta 2020 objaviti priporočila za prihodnjo farmacevtsko strategijo EU;

AR.

ker sta upravljanje prevoza in logistika bistvenega pomena za oskrbo z zdravili, farmacevtskimi izdelki, medicinsko opremo, osebno zaščitno opremo ter drugim medicinskim blagom in surovinami, med drugim tudi zaradi vse bolj kompleksne prevozne verige; ker so na mejnih prehodih potrebni učinkoviti „zeleni koridorji“ s prednostnimi pasovi, s katerimi bi zagotovili neoviran pretok zdravil, poleg tega pa je treba tudi zmanjšati upravne ovire in olajšati dostop do prevoznih storitev;

AS.

ker bi bilo treba zagotoviti visoke varnostne standarde in ohraniti dostojne delovne pogoje za delavce; ker bi morali farmacevtski predpisi zagotavljati kakovost, varnost in učinkovitost oskrbe z zdravili med državami članicami;

AT.

ker so pacienti odvisni od pravičnega in učinkovitega dostopa do zdravil, ki temelji na vzdržnem, konkurenčnem in dobro delujočem enotnem trgu, del katerega je enotni evropski prometni prostor;

AU.

ker je ob izbruhu COVID-19 postalo očitno, da je pretok zdravil znotraj EU in zunaj nje ključnega pomena, če želimo odpraviti sedanje omejitve in dati prednost pretoku najnujnejšega blaga;

AV.

ker je treba preprečiti, da bi se zaradi izbruha COVID-19 poslabšale družbeno-gospodarske razmere in življenjske razmere ranljivih državljanov;

AW.

ker so številnejše epidemije ter njihovo geografsko širjenje in vpliv deloma posledica podnebnih sprememb ter globalizacije, urbanizacije in povečanega obsega potovanj; ker se je v Evropi okrepil nadzor nad vektorskimi nalezljivimi boleznimi, ki jih povzročajo virusi malarije, denge, čikungunje in zike ter virus Zahodnega Nila;

AX.

ker je širjenje zoonoz – tj. prenos patogenov živalskega izvora na človeka in njihovo hitro širjenje – vse pogosteje povezano z uničevanjem biotske raznovrstnosti, nedovoljeno trgovino s prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, širjenjem umetnih habitatov in degradacijo naravnih območij zaradi goste naseljenosti ter netrajnostnimi načini proizvodnje hrane; ker je biotska raznovrstnost pomemben vir za proizvodnjo obstoječih zdravil in potencialni razvoj novih v prihodnosti;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

21.

22.

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

32.

33.

34.

35.

36.

37.

38.

39.

40.

41.

42.

43.

44.

45.

46.

47.

48.

49.

50.

51.

52.

53.

54.

55.

56.

57.

58.

59.

60.

61.

62.

63.

64.

65.

66.

67.

68.

69.

70.

71.

72.

73.

74.

75.

76.

77.

78.

79.

80.

81.

82.

83.

84.

85.

86.

87.

88.

89.

90.

91.

92.

93.

94.

95.

96.

97.

98.

99.

100.

101.

102.

103.

104.

105.

106.

107.

108.

109.

110.

111.

112.

113.

114.

115.

116.

117.

118.

119.

120.

121.

122.