EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 31.10.2019

COM(2019) 559 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Priprava na okrepitev dolgoročnih ciljev

Poročilo EU o napredku na področju podnebnih ukrepov 2019

{SWD(2019) 396 final}

1.IZPOLNJEVANJE MEDNARODNIH OBVEZNOSTI EU

Oblikovanje vizije za dosego podnebne nevtralnosti do leta 2050

Evropska komisija je novembra 2018 predstavila svojo strateško vizijo „Čist planet za vse“ 1 . Strategija kaže, kako lahko Evropa utira pot do podnebne nevtralnosti z naložbami v realistične tehnološke rešitve, opolnomočenjem državljanov in usklajevanjem ukrepov na ključnih področjih, kot so industrijska politika, finance ali raziskave, hkrati pa zagotavlja socialno pravičnost za pravičen prehod. Na sliki 1 je prikazana izvedljiva pot do ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050.

Slika 1: Potek emisij toplogrednih plinov za EU v scenariju 1,5 °C 2

Strateška vizija Komisije je povabilo vsem institucijam EU, nacionalnim parlamentom, poslovnemu sektorju, nevladnim organizacijam, mestom in skupnostim ter državljanom in zlasti mladim, naj sodelujejo pri zagotavljanju, da bo EU lahko še naprej izkazovala vodilno vlogo in druge mednarodne partnerje spodbudila, da ji pri tem pomagajo. O strateški viziji Komisije se je leta 2019 široko razpravljalo v institucijah EU in med deležniki. Ta ozaveščena razprava je korak k sprejetju ambiciozne dolgoročne strategije in njeni predložitvi Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) do začetka leta 2020 v skladu z zahtevami iz Pariškega sporazuma.

Emisije toplogrednih plinov so se leta 2018 zmanjšale za 2,0 %, gospodarstvo EU pa se je še naprej povečevalo

Glede na predhodne podatke so bile leta 2018 emisije toplogrednih plinov v EU (vključno z mednarodnim letalstvom) v primerjavi z ravnmi iz leta 1990 manjše za 23 % (glej sliko 2). EU tako ostaja na dobri poti, da do leta 2020 doseže svoj cilj iz Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, tj. zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 20 % 3 . Emisije so bile leta 2018 za 2,0 % manjše kot leta 2017. Emisije toplogrednih plinov v EU so tako dosegle svojo najnižjo raven od leta 1990. V obdobju 1990–2018 se je skupni BDP EU povečal za 61 %. Intenzivnost emisij toplogrednih plinov v gospodarstvu, opredeljena kot razmerje med emisijami in BDP, se je zmanjšala na 303 g ekvivalenta CO2/EUR, kar je za polovico manj od ravni iz leta 1990.

Slika 2: Skupne emisije toplogrednih plinov v EU, vključno z mednarodnim letalstvom (pretekle emisije v obdobju 1990–2018, projekcije emisij z obstoječimi in dodatnimi ukrepi 4 v obdobju 2019–2030) in cilji zmanjšanja emisij toplogrednih plinov 

Emisije iz nepremičnih naprav, zajetih v sistemu EU za trgovanje z emisijami (EU ETS), ki so večina emisij iz proizvodnje električne energije in toplote ter industrije, so se v obdobju 2017–2018 zmanjšale za 4,1 % 5 . Zmanjšanje je bilo doseženo zlasti v sektorju proizvodnje električne energije in toplote. To je v skladu s trendom v zadnjih petih letih, ko so se emisije iz teh sektorjev znatno zmanjšale. To je posledica zlasti sprememb v gorivih, ki se uporabljajo za proizvodnjo toplote in električne energije, vključno s povečanjem uporabe energije iz obnovljivih virov. 

Emisije, ki niso zajete v sistemu EU ETS (kot so emisije iz sektorjev prometa, stavb, kmetijstva in odpadkov), so se v obdobju 2017–2018 zmanjšale za 0,9 %. To zmanjšanje sledi skoraj trem letom rahlega povečevanja emisij iz teh sektorjev in je zlasti posledica rabe energije v stavbah. Tudi emisije iz kmetijstva so se nekoliko zmanjšale, medtem ko so se emisije iz prometa v primerjavi z letom 2017 nekoliko povečale.

Poleg tega so se emisije iz mednarodnega letalstva leta 2018 še naprej povečevale in so se v zadnjih petih letih povečale za 19 %. Te so načeloma zajete v sistemu EU ETS in so za zdaj omejene na lete na območju Evropskega gospodarskega prostora (EGP).

EU je sprejela zakonodajo za izpolnitev svojega cilja do leta 2030

Unija je sporočila, da nacionalno določen prispevek v skladu s Pariškim sporazumom pomeni vsaj 40-odstotno zmanjšanje domačih emisij toplogrednih plinov do leta 2030 v primerjavi z letom 1990. EU je sprejela zakonodajo, kakor je prikazano na sliki 3, ki ji bo omogočila, da izpolni to zavezo. Učinkovito izvajanje vseh ciljev na področju podnebja, energije in mobilnosti, določenih v pravu Unije, bi lahko do leta 2030 privedlo celo do približno 45-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v EU-28 v primerjavi z letom 1990.

Sodelovanje z Norveško in Islandijo pri izpolnitvi cilja za leto 2030

Norveška in Islandija sta se strinjali, da bosta z EU sodelovali pri izpolnitvi svojih ciljev zmanjšanja emisij toplogrednih plinov vsaj za 40 % do leta 2030 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. V okviru Sporazuma EGP bosta od leta 2021 izvajali uredbo o porazdelitvi prizadevanj in uredbo o rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu. Norveška in Islandija v sistemu EU ETS sodelujeta že od leta 2008.

Slika 3: Okvir podnebne in energetske politike do leta 2030

Države članice so opredelile dodatne politike in ukrepe za izpolnitev ciljev za leto 2030

Države članice so leta 2018 prvič pripravile osnutek celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov 6 . Osnutki načrtov kažejo, da države članice znatno napredujejo pri določanju poti za dosego podnebnih in energetskih ciljev do leta 2030, čeprav so še vedno potrebna nadaljnja prizadevanja. Evropska komisija je analizirala skupne učinke osnutkov načrtov na doseganje ciljev za leto 2030 in izdala priporočila za posamezne države 7 . Države članice morajo svoje načrte dokončati do konca leta 2019.

Na podlagi že izvedenih nacionalnih politik in ukrepov naj bi se glede na seštevek najnovejših nacionalnih projekcij toplogrednih plinov emisije do leta 2030 zmanjšale za 30 %. Po ocenah naj bi se z izvedbo načrtovanih ukrepov ali navedenih ambicij v osnutkih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov dosegel cilj vsaj 40-odstotnega skupnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v EU.

Najnovejše projekcije držav članic, predložene po osnutkih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, kažejo, da bi se lahko z izvedbo načrtovanih politik, vendar brez navedenih ambicij (ciljev), emisije do leta 2030 zmanjšale za 36 %. Ta ocena je nekoliko nižja od tiste iz ocene osnutkov nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov. Glavni razlogi za to razliko so v tem, da se v oceni osnutkov nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov upoštevajo nacionalni cilji, ki sta jih v svojih zadevnih osnutkih navedli Nemčija in Nizozemska, in da je Poljska v svojem zadevnem osnutku predstavila projekcije z načrtovanimi ukrepi, ki pa jih ni predložila v okviru poročanja o projekcijah leta 2019.

2.EMISIJE V SISTEMU EU ZA TRGOVANJE Z EMISIJAMI (EU ETS)

Sistem EU za trgovanje z emisijami (EU ETS) zajema emisije iz približno 11 000 elektrarn in proizvodnih obratov ter letalstva v sodelujočih državah in med njimi.

Po podatkih iz registra Unije so se emisije iz nepremičnih naprav, ki sodelujejo v sistemu EU ETS, leta 2018 v primerjavi z letom 2017 po ocenah zmanjšale, in sicer za 4,1 %. Do zmanjšanja emisij je prišlo predvsem zaradi energetskega sektorja, medtem ko so se emisije iz industrije le nekoliko zmanjšale.

Kar zadeva razvoj emisij iz letalstva, so se preverjene emisije še naprej povečevale in so leta 2018 znašale 67 milijonov ton CO2, kar je 4-odstotno povečanje v primerjavi z letom 2017.

Na sliki 4 je prikazan pretekli in napovedani razvoj emisij v sistemu EU ETS, skupaj z zgornjo mejo in kumulativnim presežkom pravic iz sistema EU ETS.

Slika 4: Preverjene emisije iz sistema EU ETS v obdobju 2005–2018, projekcije držav članic z obstoječimi ukrepi v obdobju 2019–2030, zgornje meje sistema EU ETS v fazah 2, 3 in 4 ter kumulativni presežek pravic iz sistema EU ETS v obdobju 2008–2018 (v Mt ekvivalenta CO2) 8

Do konca junija 2019 je skupno število uporabljenih ali izmenjanih mednarodnih dobropisov znašalo približno 1,51 milijarde, kar je več kot 90 % ocenjene najvišje dovoljene vrednosti, ki znaša 1,6 milijarde. Samo v fazi 3 (2013–2020) je bilo do konca junija 2019 izmenjanih 453,49 milijona mednarodnih dobropisov.

Komisija je med pripravami na začetek izvajanja rezerve za stabilnost trga leta 2019 od sredine maja 2017 sistematično objavljala podatke o presežku 9 za predhodna leta. Maja 2019 je bil presežek objavljen tretjič in je ustrezal približno 1,65 milijarde pravic 10 . Količine pravic za prodajo na dražbi se bodo na podlagi presežka iz leta 2018 in revidirane zakonodaje o EU ETS za četrto obdobje trgovanja sistema (2021–2030) v obdobju od septembra do decembra 2019 in od januarja do avgusta 2020 zmanjšale za skoraj 397 milijonov pravic ali 24 % presežka.

3.PORAZDELITEV PRIZADEVANJ NA PODROČJU EMISIJ

Emisije iz večine sektorjev, ki niso vključeni v sistem EU ETS, kot so promet, stavbe, kmetijstvo (emisije, ki niso CO2) in odpadki, ureja zakonodaja EU o porazdelitvi prizadevanj. Odločba o porazdelitvi prizadevanj 11 določa nacionalne cilje glede emisij za leto 2020, izražene kot spremembe v odstotkih glede na ravni iz leta 2005. Države članice morajo upoštevati tudi letne mejne vrednosti emisij v obdobju 2013–2020. Podobno so v uredbi o porazdelitvi prizadevanj 12 določeni nacionalni cilji glede emisij za leto 2030.

Napredek pri doseganju ciljev glede porazdelitve prizadevanj

Države članice načrtujejo, kako doseči cilje glede porazdelitve prizadevanj do leta 2030. Če se načrtovane politike izvedejo, bi lahko EU emisije, za katere velja porazdelitev prizadevanj, do leta 2030 zmanjšala za 27–28 % 13 v primerjavi z letom 2005. To je očiten napredek v primerjavi z obstoječimi politikami, s katerimi bi se emisije do leta 2030 zmanjšale za 20 %. Vendar bodo morale države članice, da bi dosegle cilj zmanjšanja emisij za 30 % pri porazdelitvi prizadevanj, opredeliti dodatne ukrepe. Evropska komisija je več državam članicam priporočila, naj v svojih končnih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih podrobneje opredelijo svojo strategijo za dosego cilja zunaj sistema EU ETS 14 za celotno obdobje 2021–2030.

Na sliki 5 je prikazano odstopanje od ciljev držav članic za leto 2030 na podlagi uredbe o porazdelitvi prizadevanj ter njihovih projekcij z obstoječimi in dodatnimi ukrepi.

Slika 5: Vrzeli med cilji iz uredbe o porazdelitvi prizadevanj ter projekcijami emisij z obstoječimi ukrepi in dodatnimi ukrepi za leto 2030 v deležu emisij v izhodiščnem letu 2005 Negativne vrednosti pomenijo preseganje ciljev; pozitivne vrednosti pomenijo, da cilji niso doseženi.

Kot je prikazano na sliki 6, so bile emisije, ki jih zajema odločba o porazdelitvi prizadevanj, leta 2018 za 11 % manjše v primerjavi z letom 2005. S tem je bil za 3 odstotne točke presežen vmesni cilj 8-odstotnega zmanjšanja. Od začetka izvajanja sistema leta 2013 so bile emisije po vsej EU vsako leto pod skupno omejitvijo. To je povzročilo kumulativni presežek dodeljenih letnih emisij, ki je v obdobju 2013–2018 znašal približno 1 110 Mt ekvivalenta CO2. Emisije naj bi do leta 2020 ostale pod letno mejno vrednostjo, cilj glede emisij, za katere velja porazdelitev prizadevanj, za leto 2020 pa naj bi se z obstoječimi ukrepi presegel za 3 odstotne točke.

Slika 6: Emisije v sektorjih, zajetih v zakonodaji o porazdelitvi prizadevanj za obdobje 2005–2030, in dodeljene letne emisije (v Mt ekvivalenta CO2)

Emisije v sektorjih, zajetih v zakonodaji o porazdelitvi prizadevanj, so se v obdobju 2005–2014 postopno zmanjševale. Po letu 2014 so se emisije tri zaporedna leta povečevale, leta 2018 pa so se zmanjšale.

Več kot tretjina emisij, za katere velja porazdelitev tveganj, je iz prometa. Po zmanjšanju emisij v obdobju 2007–2013 so se emisije iz prometa povečale v vsakem od zadnjih petih let in so zdaj le za 3 % manjše kot leta 2005. Države članice naj bi z obstoječimi ukrepi do leta 2030 dosegle majhno zmanjšanje (7 % v primerjavi z letom 2005). Vendar naj bi se z izvedbo načrtovanih politik in ukrepov emisije v prometu do leta 2030 zmanjšale za 18 % v primerjavi z letom 2005.

Standardi za emisije CO2 za nove avtomobile in dostavna vozila so ključni dejavniki za zmanjšanje emisij v cestnem prometu. Povprečne emisije CO2 novih avtomobilov in kombijev na kilometer ostajajo pod trenutno veljavnimi cilji, kakor je prikazano na sliki 7 v nadaljevanju, začasni podatki za leto 2018 pa kažejo povečanje emisij v primerjavi z letom 2017. Zato bodo morali proizvajalci vozil, da bi dosegli prihodnja cilja za leti 2020 in 2021, znatno zmanjšati emisije svojega voznega parka, in sicer v povprečju za približno 25 g CO2/km za avtomobile in 11 g CO2/km za dostavna vozila.

Slika 7: Povprečne emisije CO2 na kilometer za nove avtomobile in dostavna vozila

Direktiva o kakovosti goriv prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov iz prometa. Države članice morajo v skladu z njo zahtevati, da dobavitelji goriv intenzivnost emisij toplogrednih plinov v življenjskem ciklu dobavljenih goriv do leta 2020 zmanjšajo za 6 % v primerjavi z letom 2010. Povprečna intenzivnost toplogrednih plinov goriv, dobavljenih leta 2017, je bila za 3,4 % manjša kot leta 2010 (na podlagi podatkov 22 držav članic, ki so bili prvič sporočeni leta 2019). Kot je prikazano na sliki 8, se doseženi napredek v državah članicah močno razlikuje, vendar morajo skoraj vse nemudoma sprejeti nadaljnje ukrepe za zagotovitev, da se bo dosegel cilj za leto 2020.

Slika 8: Zmanjšanje intenzivnosti toplogrednih plinov goriv, ki so jo dobavitelji goriv v EU dosegli v 22 državah članicah, ki so poročale, 2010–2017

Emisije iz porabe energije v stavbah se iz leta v leto razlikujejo zaradi sprememb v povpraševanju po ogrevanju, ki so odvisne od vremenskih razmer. Dolgoročno emisije kažejo trend zmanjševanja, ki naj bi se nadaljeval do leta 2030. Predvideno zmanjšanje emisij izraža razpoložljivost tehnologij, ki jih je mogoče tržiti ter ki zmanjšujejo povpraševanje po energiji in vključevanje energije iz obnovljivih virov. Države članice načrtujejo nove politike, s katerimi se lahko emisije hitreje zmanjšajo.

Emisije iz kmetijstva (ki niso CO2), so bile leta 2018 na podobni ravni kot leta 2005 in bodo v obdobju do leta 2030 z obstoječimi politikami predvidoma ostale stabilne. Tudi z izvedbo načrtovanih politik naj bi se doseglo le manjše zmanjšanje.

Emisije iz ravnanja z odpadki so se v obdobju 2005–2018 zmanjšale za 33 %, ta trend strmega zmanjševanja pa naj bi se nadaljeval.

Emisije, ki jih zajema odločba o porazdelitvi prizadevanj, iz industrije in drugih sektorjev so bile leta 2017 za 12 % manjše kot leta 2005 in naj bi se še naprej zmanjševale. Pri tem so številne ozonu škodljive snovi tudi močni toplogredni plini. EU že izpolnjuje svoje mednarodne obveznosti glede postopne opustitve porabe ozonu škodljivih snovi do leta 2020 v skladu z zahtevami iz Montrealskega protokola. Poraba v EU, kakor se računa na podlagi Montrealskega protokola 15 , je bila razen leta 2012 od leta 2010 negativna. Po izračunih je poraba leta 2017 znašala –4 080 metričnih ton. Negativna poraba pomeni, da se uniči več ozonu škodljivih snovi, kot se jih proizvede ali uvozi. Ti rezultati kažejo, da se ozonu škodljive snovi ne uvajajo ponovno v uporabe, kjer obstajajo okolju prijaznejše alternative.

Komisija je uredbo o ozonu škodljivih snoveh 16 ocenila leta 2019. Ocena je pokazala, da je uredba zelo učinkovita pri doseganju svojih ciljev, vendar bi bilo mogoče še učinkoviteje doseči te rezultate.

Fluorirani toplogredni plini (F-plini) so skupina plinov, ki se pogosto uporabljajo kot nadomestki za ozonu škodljive snovi. Vendar so F-plini močni toplogredni plini. Uredba o F-plinih 17 določa postopno zmanjšanje delno halogeniranih fluoroogljikovodikov v vsej EU od leta 2015 ter druge ukrepe v zvezi z emisijami zaradi F-plinov, katerih cilj je zmanjšati emisije do leta 2030 za dve tretjini v primerjavi z letom 2014. Delno halogenirani fluoroogljikovodiki so zajeti tudi v spremembi iz Kigalija k Montrealskemu protokolu, ki je začela veljati 1. januarja 2019.

Iz podatkov za leto 2017 je razvidno, da se je dobava F-plinov v primerjavi z letom 2016 v smislu podnebnega učinka zmanjšala za 2 % (ekvivalent CO2), v smislu mase pa povečala za 3 %. Leta 2017 je bila skupna količina, dana na trg v okviru sistema kvot, za 0,4 % manjša od največje dovoljene količine 18 . Ta uspeh kaže prehod na pline z manjšim potencialom globalnega segrevanja in učinkovitost uredbe pri zmanjševanju emisij F-plinov.

Skladnost držav članic z odločbo o porazdelitvi prizadevanj

Vseh 28 držav članic je izpolnilo svoje obveznosti iz odločbe o porazdelitvi prizadevanj za obdobje 2013–2016. Malta je v vsakem od zadevnih let presegla svoje dodeljene letne emisije, vendar je primanjkljaj krila z nakupom dodeljenih letnih emisij od Bolgarije. Finska, Poljska, Irska, Nemčija in Belgija so leta 2016 presegle svoje dodeljene letne emisije, vendar so lahko primanjkljaj krile s presežkom dodeljenih letnih emisij, ki so ga shranile v prejšnjih letih. Švedska svojih dodeljenih emisij ni v celoti uporabila in je svoj presežek dodeljenih letnih emisij iz obdobja 2013–2016 preklicala, da bi izboljšala okoljsko celovitost sistema. Vse druge države članice so presežek dodeljenih emisij shranile za morebitno uporabo v poznejših letih. Za izpolnitev obveznosti iz odločbe o porazdelitvi prizadevanj ni bil uporabljen noben mednarodni dobropis iz mehanizma čistega razvoja (CDM) ali skupnega izvajanja.

Cikel skladnosti za leto 2017 se še ni zaključil. Leta 2017 so emisije Malte njene dodeljene letne emisije presegle za 23 odstotnih točk. Malta bo zato morala ponovno kupiti dodeljene letne emisije in/ali dobropise iz mednarodnih projektov. Emisije v Nemčiji, na Poljskem, Irskem, v Estoniji, Avstriji, Bolgariji in na Cipru so dodeljene letne emisije za leto 2017 presegle za 2–7 odstotnih točk. Tudi emisije Litve in Luksemburga so nekoliko presegle svoje dodeljene letne emisije. Te države članice imajo presežek dodeljenih letnih emisij, ki so ga shranile v prejšnjih letih in se lahko uporabi za zagotovitev skladnosti.

Kumulativni presežek dodeljenih letnih emisij na državo članico za obdobje 2013–2017 je prikazan na sliki 9.

Slika 9: Kumulativni presežek dodeljenih letnih emisij kot delež emisij izhodiščnega leta 2005, 2013–2017

Predhodni podatki za leto 2018 kažejo podobno sliko kot podatki za leto 2017. Malta je svoje dodeljene letne emisije presegla za 27 odstotnih točk, Irska za 12 odstotnih točk, Poljska pa za 9 odstotnih točk. Tudi emisije Estonije, Luksemburga, Nemčije, Avstrije, Bolgarije, Cipra, Finske in Belgije so bile večje od njihovih dodeljenih letnih emisij. Emisije vseh teh držav članic so že presegle njihove letne dodeljene emisije leta 2016, leta 2017 ali v obeh letih.

Za leto 2018 bodo vse države članice, razen Malte, še vedno lahko izpolnile svoje obveznosti z uporabo dodeljenih letnih emisij, ki so jih shranile v prejšnjih letih. Vendar v letih 2019 in 2020 nekatere države članice morda ne bodo več imele zadostne količine shranjenih dodeljenih letnih emisij, da bi pokrile morebitne primanjkljaje. Projekcije kažejo, da bodo na Malti, v Nemčiji, na Irskem in v Avstriji v obdobju 2013–2020 nastali neto primanjkljaji letnih dodeljenih emisij. Države članice bodo morale v primeru neto primanjkljaja uporabiti mehanizme prožnosti iz odločbe o porazdelitvi prizadevanj (poleg shranjevanja in izposojanja dodeljenih letnih emisij).

4.RABA ZEMLJIŠČ, SPREMEMBA RABE ZEMLJIŠČ IN GOZDARSTVO

Pri rabi zemljišč in gozdarstvu se lahko ustvarijo emisije in odvzemi CO2 iz ozračja. Države članice EU si v obdobju 2013–2020 prizadevajo zagotoviti, da se emisije in odvzemi toplogrednih plinov iz dodatnih ukrepov v tem sektorju upoštevajo pri doseganju njihovega cilja zmanjšanja iz Kjotskega protokola. Vendar se za te emisije in odvzeme ne šteje, da prispevajo k doseganju cilja domačega zmanjšanja emisij EU za 20 % do leta 2020.

Slika 10: Predhodne obračunane emisije in odvzemi za dejavnosti, ki so bile sporočene v skladu s Kjotskim protokolom, drugo ciljno obdobje, EU-28 19  

„Obračunani“ presežki in dobropisi EU po dejavnosti v obdobju 2013–2017 proizvedejo povprečni ponor v višini –111,9 Mt ekvivalenta CO2 20 . Obračunani neto dobropisi so se v obdobju 2013–2017 z –133,9 zmanjšali na –80,5 Mt ekvivalenta CO2. Te količine za EU vključujejo „obvezne“ dejavnosti (pogozdovanje/ponovno pogozdovanje, krčenje gozdov in gospodarjenje z gozdovi) ter „izbrane“ dejavnosti iz Kjotskega protokola 21 .

Zmanjšanje neto dobropisov, opisano zgoraj, je zlasti posledica zmanjšanja dobropisov ali dobropisov, pretvorjenih v presežke za gospodarjenje z gozdovi na Hrvaškem, Češkem, Danskem, v Franciji, Italiji, Litvi, na Portugalskem, v Sloveniji in Združenem kraljestvu. Glavni razlog je povišanje stopenj sečnje. Na to so vplivali zlasti opazno povečanje povpraševanja po lesu in nacionalne politike, na podlagi katerih se je okrepila sečnja, nekoliko manj pa tudi to, da je več gozdov doseglo odraslo dobo, npr. na Danskem in v Franciji. K povečanju emisij so prispevale tudi naravne motnje. Na primer, emisije zaradi požarov v Italiji in na Portugalskem leta 2017 so bile med največjimi zabeleženimi. Škodljivi organizmi in viharji so močno prizadeli gozdove v Litvi, Sloveniji in na Češkem.

Ni jasno, ali se bo ta trend nadaljeval. Vendar se pričakuje, da bodo naravne motnje zaradi podnebnih sprememb pogostejše. Obnašanje trga bo odvisno zlasti od gospodarskih razmer. Povečala naj bi se uporaba nadomestnih materialov in lesa za energetske pobude, skupaj s programi za pogozdovanje in ponovno pogozdovanje, saj temelji na politikah, ki bodo začele veljati leta 2021.

V skladu s pravili za obračunavanje za drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola so pri Cipru, Češki, Finski, Franciji, Italiji, Latviji, Litvi, Nizozemski, Portugalski in Sloveniji v tem predhodnem obračunavanju prikazani neto presežki za vsaj eno leto.

Okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 prvič zajema emisije in odvzeme zaradi rabe zemljišč. V skladu z uredbo o rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu 22 mora vsaka država članica od leta 2021 zagotoviti, da se s pomočjo ukrepov v sektorju rabe zemljišč obračunane emisije iz dejavnosti v zvezi z rabo zemljišč v celoti nadomestijo z enakovrednim odvzemom CO2 iz ozračja. To „pravilo o nepresežku emisij“ pomeni, da morajo države članice poravnati emisije zaradi krčenja gozdov, na primer z ustreznimi ponori ogljika, do katerih pride zaradi pogozdovanja ali izboljšanja trajnostnega gospodarjenja z obstoječimi gozdovi.

Države članice so predložile nacionalne načrte za obračunavanje na področju gozdarstva, vključno s predlaganimi referenčnimi vrednostmi za gospodarjenje z gozdovi. Skupina strokovnjakov je tehnično ocenila predloge 23 , Evropska komisija pa je izdala tehnična priporočila za izboljšanje nacionalnih načrtov 24 . Na podlagi tega bi morale države članice svoje načrte revidirati do 31. decembra 2019.

Sporočilo Komisije „Čist planet za vse“ 25 je vključevalo tudi emisije in odvzeme v zvezi z rabo zemljišč, spremembo rabe zemljišč in gozdarstvom. Trenutno zemljišča EU shranjujejo več emisij, kot jih sproščajo. Čeprav naj bi se ta ponor zmanjšal, bo moral imeti skupaj z drugimi tehnološkimi rešitvami vse pomembnejšo vlogo, da se bodo poravnale preostale emisije iz drugih sektorjev in dosegel neto ničelni saldo do leta 2050, kakor je prikazano na sliki 1.

5.RAZVOJ POLITIKE OD OKTOBRA 2018

EU še naprej razvija svoj okvir politike za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in prilagajanje podnebnim spremembam. V zadnjem letu je bil dosežen pomemben napredek za zmanjšanje emisij iz cestnega prevoza in spodbujanje trajnostnega financiranja.

Cestni prevoz

Uredba 26 , sprejeta 17. aprila 2019, določa nove standarde za emisije osebnih avtomobilov in dostavnih vozil od leta 2020. Do leta 2025 oziroma 2030 bodo morale biti povprečne emisije iz novih avtomobilov za 15 % oziroma 37,5 % manjše kot leta 2021, povprečne emisije iz dostavnih vozil pa bodo morale biti za 15 % oziroma 31 % manjše kot leta 2021.

Za težka tovorna vozila uredba 27 , sprejeta 20. junija 2019, prvič določa standarde emisij CO2 za težka tovorna vozila v EU. Emisije tovornih vozil, ki bodo na novo dana na trg v EU, bodo morale biti do leta 2025 v povprečju za 15 % manjše kot leta 2019, do leta 2030 pa za 30 %.

Obe uredbi vključujeta mehanizem za spodbujanje uvedbe brezemisijskih in nizkoemisijskih vozil na podlagi referenčnih vrednosti od leta 2025. Uvajata tudi nove določbe za zagotovitev dejanske reprezentativnosti emisij, ki se spremljajo.

Poleg tega je bila 20. junija 2019 sprejeta revizija direktive o čistih vozilih 28 za spodbujanje rešitev na področju čiste mobilnosti pri razpisih za javna naročila.

Nazadnje, Evropski parlament in Svet se pogajata o reviziji (i) direktive o evrovinjeti 29 za spodbujanje pametnejšega zaračunavanja uporabe cestne infrastrukture in (ii) direktive o kombiniranem prevozu 30 za spodbujanje kombinirane uporabe različnih načinov prevoza (npr. s tovornjaki in vlaki) za tovorni promet.

Trajnostno financiranje

Sprememba naložbenih vzorcev je nujna za doseganje podnebnih ciljev EU. EU v okviru zakonodajnega okolja svoj okvir finančnega in kapitalskega trga usklajuje s podnebnimi izzivi. Komisija je marca 2018 predlagala celovit akcijski načrt za vključitev trajnostnega razvoja v kapitalske trge 31 s tremi glavnimi cilji: preusmeriti kapitalske tokove v naložbe v trajnostno rast, obvladati finančna tveganja, ki izhajajo iz podnebnih sprememb, degradacije okolja in socialnih vprašanj, ter spodbuditi preglednost in dolgoročno naravnanost finančnih in gospodarskih dejavnosti.

Evropska komisija je maja 2018 predlagala prvi zakonodajni sveženj ukrepov 32 za izvedbo akcijskega načrta. Sozakonodajalca sta se dogovorila o uredbi o razkrivanju informacij v zvezi s trajnostnimi naložbami in tveganji glede trajnosti ter uredbi glede referenčnih vrednosti za nizke emisije ogljika in referenčnih vrednosti za ugodno ogljično bilanco. Komisija je izdala smernice za poročanje podjetij o informacijah, povezanih s podnebjem, na podlagi direktive o nefinančnem poročanju 33 . Pogajanja o predlogu uredbe o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb (s t. i. „taksonomijo“) še potekajo. Napreduje tudi pripravljalno in nezakonodajno delo v zvezi z drugimi elementi akcijskega načrta.

6.FINANCIRANJE PODNEBNIH UKREPOV

Vključevanje podnebnih politik v proračun EU

EU si je zadala cilj, da bo v obdobju 2014–2020 v povprečju vsaj 20 % svojega proračuna porabila za odhodke, povezane s podnebjem. Po najnovejših podatkih so taki odhodki v letu 2018 znašali 20,7 % proračuna 34 . Glede na trend naj bi prispevek iz proračuna v sedanjem večletnem finančnem okviru v povprečju znašal 209 milijard EUR (19,7 % proračuna).

Komisija je 2. maja 2018 na podlagi tega uspeha predlagala ambicioznejši cilj, in sicer 25 % odhodkov za podnebne cilje v naslednjem večletnem finančnem okviru (2021–2027).  35

Slika 11: S podnebjem povezani odhodki v proračunu EU v obdobju 2014–2020 (v milijonih EUR in deležu proračuna EU)

Uporaba prihodkov od prodaje pravic iz sistema EU ETS na dražbi

Leta 2018 so države članice od prodaje pravic iz sistema EU ETS na dražbi zaslužile 13,6 milijarde EUR, kar je 8 milijard EUR več kot leta 2017 zaradi višjih cen ogljika. Približno 70 % teh prihodkov je bilo leta 2018 uporabljenih oziroma je njihova uporaba načrtovana za podnebne in energetske namene. V obdobju 2013–2018 je bilo uporabljenih približno 80 % oziroma je njihova uporaba načrtovana za take namene. Večina prihodkov se uporabi za nacionalne namene in namene EU, medtem ko se manjši znesek uporabi za mednarodne podnebne in energetske namene. Na sliki 12 so prikazani skupni prihodki iz sistema EU ETS ter njihova uporaba za podnebne in energetske namene.

Slika 12: Uporaba prihodkov od prodaje pravic iz ETS na dražbi, 2013–2018 (v milijardah EUR)

Od prihodkov za domače namene so se najvišji zneski uporabili za energijo iz obnovljivih virov, energetsko učinkovitost in trajnostni promet. Na sliki 13 je prikazana domača uporaba prihodkov od dražb.

Slika 13: Domača uporaba prihodkov od prodaje pravic iz ETS na dražbi, 2013–2018 (v milijardah EUR)

Rezerva za nove udeležence (NER) 300

Program NER300 je eden od največjih programov za financiranje inovativnih predstavitvenih projektov nizkoogljične energije na svetu. Financira se z monetizacijo 300 milijonov pravic do emisij iz sistema EU ETS.

Na podlagi dveh razpisov za zbiranje predlogov so bila v 20 državah članicah EU dodeljena sredstva v skupni vrednosti 2,1 milijarde EUR, ki jih je prejelo 38 projektov na področju energije iz obnovljivih virov in en projekt zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida. Sedem projektov se že izvaja, pet projektov pa naj bi se začelo izvajati do konca leta 2019. Priprave napredujejo pri štirih projektih, ki naj bi se začeli izvajati najpozneje do 30. junija 2021.

Odkar je bil zasnovan program NER300, 19 projektom, izbranim za financiranje, zaradi zahtevnih gospodarskih in političnih razmer ni uspelo zbrati dovolj dodatne finančne podpore in so bili do julija 2019 umaknjeni. Štirje projekti so v različnih fazah razvoja. Zaradi umika z obeh razpisov za zbiranje predlogov se je sprostilo skupno 1 358 milijonov EUR, ki jih je treba ponovno vložiti v obstoječe finančne instrumente (623 milijonov EUR od umaknjenih projektov pri prvem razpisu) in v sklad za inovacije (735,5 milijona EUR od projektov pri drugem razpisu) (glej okvir).

Sklad za inovacije

Sklad za inovacije je bil ustanovljen z revidirano direktivo o sistemu EU ETS 36 . Po ceni ogljika 20 EUR/tCO2 bi se mobiliziralo 10 milijard EUR za podporo predstavitvi inovativnih tehnologij in prelomnih inovacij v sektorjih, vključenih v sistem EU ETS, na konkurenčni podlagi. Delegirana uredba o delovanju sklada za inovacije je začela veljati maja 2019 37 . Komisija skozi vse leto 2019 aktivno izvaja dejavnosti obveščanja z industrijo in državami članicami, da bi povečala ozaveščenost o skladu za inovacije in razpravljala o ključnih vprašanjih za posamezni sektor, povezanih z izborom in izvajanjem projektov. Prvi razpis za zbiranje predlogov naj bi bil objavljen sredi leta 2020, sledili pa mu bodo redni razpisi do leta 2030 38 .

Sklad za modernizacijo

Sklad za modernizacijo bo podpiral nizkoogljične naložbe v energetske sisteme desetih držav članic EU z majhnimi dohodki 39 v deležih, predhodno določenih z direktivo o sistemu EU ETS. Po ceni ogljika 20 EUR/tCO2 bo v prihodnjem desetletju ustvarjenih približno 14 milijard EUR. Po odločitvi petih držav članic o prenosu dela solidarnostnih in/ali prehodnih brezplačnih pravic se je velikost sklada več kot podvojila. Delo Evropske komisije v zvezi z ustanovitvijo sklada za modernizacijo se je začelo z več tehničnimi delavnicami v vseh državah članicah upravičenkah, izvedenimi od septembra 2018 do januarja 2019. Izvajajo se nadaljnje priprave za sprejetje izvedbenega akta v prvi polovici leta 2020. 

Program LIFE – podnebni ukrepi

Program LIFE je instrument EU za financiranje okoljskih in podnebnih ukrepov. Sofinancira projekte z evropsko dodano vrednostjo. Skupni proračun za financiranje projektov v obdobju 2014–2020 je znašal 2,5 milijarde EUR v okviru podprograma za okolje in 0,86 milijarde EUR v okviru podprograma za podnebne ukrepe. Večina projektov podprograma programa LIFE za okolje prinaša tudi dodatne podnebne koristi.

Podprogram programa LIFE za podnebne ukrepe podpira projekte za prilagajanje podnebnim spremembam in blažitev njihovih posledic ter podnebno upravljanje in obveščanje. V razpisu za program LIFE leta 2018 so bili za financiranje predlagani predlogi, ki so vključevali upravičence iz 21 držav članic, največ sredstev pa je bilo dodeljenih Španiji, Italiji in Nemčiji.

Predlagani večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 vključuje povečani proračun v višini 5,45 milijarde EUR za program LIFE za okolje in podnebne ukrepe.

Na področju podnebnih ukrepov bosta vzpostavljena dva podprograma: „Prilagajanje podnebnim spremembam in blažitev njihovih posledic“ in „Prehod na čisto energijo“. Proračun za podnebne ukrepe v obdobju 2021–2027 naj bi znašal približno 1 milijardo EUR. Dejavnosti podprograma za prehod na čisto energijo se trenutno financirajo iz programa Obzorje 2020 in bodo imele podoben proračun. 

Slika 14: Predlagana dodelitev proračunskih sredstev za program LIFE za obdobje 2021–2027

7.PRILAGAJANJE PODNEBNIM SPREMEMBAM

V zadnjem letu je bil dosežen dodatni napredek na podlagi strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam, ki je bila sprejeta leta 2013, da bi se države članice pripravile na trenutne in prihodnje učinke podnebnih sprememb:

ü26 držav članic ima zdaj vzpostavljeno nacionalno strategijo za prilagajanje, ostali dve državi članici pa jo bosta kmalu dokončali 40 ;

üveč kot 1 900 mest v Evropi se je s Konvencijo županov zavezalo izboljšanju svoje odpornosti na podnebne spremembe (povečanje za približno 900 od leta 2018);

üveč osnutkov nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov vsebuje prilagoditvene cilje;

üplatforma CLIMATE-ADAPT je bila nadgrajena;

üEvropska komisija je objavila posodobitev študije PESETA 41 o različnih podnebnih vplivih, vključno z ekonomsko oceno;

üprogram LIFE financira projekte za prilagajanje na ključnih področjih, npr. področju vodnih virov.

Strategija EU za prilagajanje podnebnim spremembam je bila leta 2018 ocenjena s pozitivnimi sklepi 43 . Nekatere pridobljene izkušnje bi lahko pomagale opredeliti prihodnje ukrepe prilagajanja v Evropi, na primer:

·zaradi razvoja dogodkov na mednarodni ravni se je pojavila potreba, da EU svoje ukrepe prilagajanja uskladi s Pariškim sporazumom, Sendajskim okvirom za zmanjševanje tveganja nesreč in cilji trajnostnega razvoja;

·potreba po prilagajanju hitrejšim spremembam je še večja kot takrat, ko je bila strategija sprejeta: infrastrukturo je treba bolje zaščititi pred učinki skrajnih vremenskih in podnebnih sprememb;

·pristope, ki temeljijo na ekosistemu, je treba bolje vključiti v oceno in izbor prilagoditvenih možnosti;

·v politiki in pri načrtovanju prilagajanja bi bilo treba nameniti večjo pozornost vprašanjem na področju javnega zdravja.

V okviru programa Obzorje Evropa se je začela izvajati naloga o prilagajanju in družbenih spremembah. Odboru za naloge predseduje Connie Hedegaard. Naloge v okviru programa Obzorje Evropa bodo zagotavljale in usmerjale raziskave in inovacije ter z ambicioznimi in prepričljivimi mejniki zagotovile podporo industrije in javnosti.

8.MEDNARODNO SODELOVANJE NA PODROČJU PODNEBJA

Letalstvo

Svet Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO) je leta 2018 sprejel standarde in priporočene prakse kot del svoje sheme za poravnavo in zmanjševanje emisij ogljika v mednarodnem letalstvu (CORSIA). Cilj sheme CORSIA je s poravnavo stabilizirati učinek emisij iz mednarodnega letalstva na ravneh iz leta 2020.

Na ravni Mednarodne organizacije civilnega letalstva izvajanje poteka, vendar še ni končano. Prve obveznosti spremljanja so začele veljati leta 2019, pilotna faza pa se bo začela izvajati leta 2021. Čeprav je 81 držav, ki pokrivajo 76,6 % svetovnih emisij, že izrazilo željo po pristopu z letom 2021, še vedno obstajajo negotovosti glede dokončnega obsega in robustnosti sheme zaradi nesodelovanja držav s pomembno letalsko dejavnostjo in še vedno je treba sprejeti odločitve o enotah emisij, upravičenih do poravnave.

Države članice EU so Mednarodni organizaciji civilnega letalstva sporočile 44 obstoječe razlike med značilnostmi sistema EU ETS za letalstvo in pravno zavezujočimi značilnostmi sheme CORSIA iz standardov in priporočenih praks za zaščito političnega prostora EU.

Pomorski prevoz

Mednarodna pomorska organizacija (IMO) je leta 2018 sprejela svojo strategijo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov z ladij, vključno z mednarodno zavezo, da bo do leta 2050 zmanjšala emisije za vsaj 50 % v primerjavi z ravnjo leta 2008 (vključno z vmesnimi cilji glede ogljične intenzivnosti). Države članice EU morajo kot članice organizacije IMO ukrepati v zvezi s to zavezo.

Strategija organizacije IMO vključuje seznam kratko-, srednje- in dolgoročnih ukrepov kandidatk za doseganje ciljev strategije, pri čemer daje prednost tistim ukrepom, s katerimi se lahko zagotovi nadaljnje zmanjšanje emisij že pred letom 2023, temelji pa tudi na obstoječih ukrepih organizacije IMO, kot so projektni indeks energijske učinkovitosti in načrt upravljanja energijske učinkovitosti ladij. Evropska komisija je tesno vključena v tekoča pogajanja o konkretnih ukrepih organizacije IMO, vključno s predlogi držav članic EU. 

Ladje, ki pristajajo v pristaniščih v Evropskem gospodarskem prostoru, so začele leta 2018 spremljati in sporočati svoje emisije, prvi podatki o emisijah pa so bili objavljeni 30. junija 2019 45 . Namen tega sistema je zagotoviti zanesljive informacije za podporo odločanju in potrebno preglednost za spodbujanje uporabe energetsko učinkovitih tehnologij in ravnanja. Evropska komisija bo do konca leta 2019 zaključila poročilo o prvem letu delovanja sistema.

V okviru organizacije IMO so se dejavnosti spremljanja porabe goriva ladij začele 1. januarja 2019, prva poročila pa naj bi bila predložena leta 2020. Zato morajo ladje, ki priplujejo v pristanišča EU, poročati v skladu z uredbo EU o spremljanju emisij ogljikovega dioksida iz pomorskega prevoza, poročanju o njih in njihovem preverjanju ter sistemom organizacije IMO za zbiranje podatkov.

Podpiranje držav v razvoju

EU in njene države članice državam v razvoju še vedno namenijo največ uradne razvojne pomoči na svetu, ki je leta 2018 znašala 74,4 milijarde EUR. EU, njene države članice in Evropska investicijska banka namenijo tudi največ javnih finančnih sredstev za podnebne ukrepe s prispevkom v višini 20,4 milijarde EUR v letu 2017 (zadnji razpoložljivi podatek) 46 .

Države članice EU so za Zeleni podnebni sklad med začetno mobilizacijo sredstev namenile skupno 4,7 milijarde USD, kar je skoraj polovica vseh zavez v višini 10,3 milijarde USD. Vloga Evrope bo v prihodnosti verjetno še večja. Nemčija in Norveška sta prvi državi, ki sta napovedali podvojitev prispevkov v tekočem krogu dopolnitve Zelenega podnebnega sklada.

Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah+ (GCCA+) je vodilna podnebna pobuda EU. V obdobju 2007–2020 zagotavlja nepovratna sredstva v višini 750 milijonov EUR za podnebne ukrepe in razvoj zmogljivosti v državah v razvoju, večinoma najmanj razvitih držav in majhnih otoških držav v razvoju. Pri sedanji posodobitvi nacionalno določenih prispevkov v okviru Pariškega sporazuma podpira partnerje pri oblikovanju podnebne politike in načrtovanju ambicioznih ukrepov za prilagajanje podnebnim spremembam in ublažitev njihovih posledic.

Načrt EU za zunanje naložbe spodbuja naložbe v državah v razvoju v Afriki in v sosedstvu EU. Za zdaj bo osem jamstev pomagalo pri vzpostavitvi projektov na področju energije iz obnovljivih virov in povezljivosti ter njihovi razširitvi na milijone ljudi v partnerskih državah. Na primer, evropsko jamstvo za energijo iz obnovljivih virov, ki ga vodijo štiri evropske finančne institucije, bo za projekte v podsaharski Afriki spodbudilo naložbe v vrednosti do 3,4 milijarde EUR. S projekti bi se zmanjšale emisije ogljika, zmanjšalo pomanjkanje energije, ustvarilo do 12 000 delovnih mest in dodala približno 2 GW zmogljivosti za proizvodnjo iz obnovljivih virov.

Pogajanja o novem partnerstvu med EU in regijo AKP (afriških, karibskih in pacifiških držav) po letu 2020 so se začela 28. septembra 2018. Načrtovani sporazum po sporazumu iz Cotonouja 47  bo vključeval trdno skupno zavezo podnebnim ukrepom. Poleg tega je bilo leta 2018 ustanovljeno novo zavezništvo Afrike in Evrope za trajnostne naložbe in delovna mesta, katerega namen je med drugim okrepiti varstvo okolja in zaščito dela.

Povezovanje sistema EU ETS s Švico

Sporazum o povezavi sistemov za trgovanje z emisijami je bil podpisan novembra 2017, Evropski parlament in parlament Švice pa sta zdaj sporazum odobrila. Kot naslednji korak morata Švica in EU ratificirati sporazum o povezovanju, da bo povezava začela delovati 1. januarja 2020.

(1)

COM(2018) 773 final: Čist planet za vse. Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo.

(2)

Vir: COM(2018) 773 final.

(3)

EU se je poleg cilja EU iz Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja skupaj z Islandijo zavezala tudi k zavezujočemu zmanjšanju emisij za drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola (2013–2020). Cilj je zmanjšati emisije za 20 % v primerjavi z emisijami v izhodiščnem letu (večinoma letu 1990). Obseg je nekoliko drugačen od obsega cilja Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja. EU in Islandija sta leta 2017 v primerjavi z izhodiščnim letom emisije zmanjšali za 26 %.

(4)

Seštevek projekcij držav članic. Obstoječi ukrepi pomenijo ukrepe, ki so jih države članice že izvedle. Dodatni ukrepi pomenijo ukrepe, katerih izvedbo države članice še načrtujejo.

(5)

Ta podatek vključuje vseh 31 držav, ki sodelujejo v sistemu EU ETS.

(6)

To se zahteva v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov.

(7)

  https://ec.europa.eu/energy/en/topics/energy-strategy-and-energy-union/governance-energy-union/national-energy-climate-plans .

(8)

Na sliki so prikazane preverjene emisije iz sistema EU ETS s sektorskim in geografskim obsegom sistema EU ETS v zadevnem letu, zato je ni mogoče brati kot časovno vrsto pred letom 2013. Letalstvo je vključeno v zgornjo mejo za obdobje 2012–2018.

(9)

Presežek ustreza „skupnemu številu pravic v obtoku“, kakor je opredeljeno v sklepu o vzpostavitvi rezerve za stabilnost trga.

(10)

C(2019) 3288 final: Objava skupnega števila pravic v obtoku leta 2018 za namene

rezerve za stabilnost trga v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami.

(11)

Odločba št. 406/2009/ES o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo zavezo Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.

(12)

Uredba (EU) 2018/842 o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za države članice v obdobju 2021–2030 kot prispevku k podnebnim ukrepom za izpolnitev zavez iz Pariškega sporazuma.

(13)

Projekcije držav članic „z dodatnimi ukrepi“, predložene marca 2019, kažejo 27-odstotno zmanjšanje, ocena scenarijev z dodatnimi ukrepi v osnutkih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov pa kaže 28-odstotno zmanjšanje.

(14)

Cilji zunaj sistema EU ETS vključujejo nacionalne cilje, določene na podlagi uredbe o porazdelitvi prizadevanj in zavezo glede „nepresežkov emisij“ na podlagi uredbe o rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu (glej poglavje 4).

(15)

Zbirni parameter, ki vključuje uvoz, izvoz, proizvodnjo in uničevanje ozonu škodljivih snovi, razen tistih, ki se uporabljajo kot surovina.

(16)

Uredba (ES) št. 1005/2009 o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč.

(17)

Uredba (EU) št. 517/2014 o fluoriranih toplogrednih plinih.

(18)

 Fluorirani toplogredni plini leta 2018 – podatki, ki so jih podjetja sporočila v zvezi s proizvodnjo, uvozom, izvozom in uničenjem fluoriranih toplogrednih plinov v Evropski uniji, 2007–2016, Evropska agencija za okolje.

(19)

Dobropisi iz gospodarjenja z gozdovi so omejeni in predstavljeni kot letna povprečja, če celotni dobropisi iz gospodarjenja z gozdovi v zadevnem obdobju presegajo simulirano zgornjo mejo v istem obdobju.

(20)

Obračunavanje je sredstvo za oceno politik in sprejetje več ukrepov v zvezi z zmanjšanjem emisij in povečanjem odvzema. Opozoriti je treba, da so presežki in dobropisi pri obračunavanju predhodni in simulirani, saj bodo dokončni računi na voljo šele po koncu ciljnega obdobja (decembra 2020). Glede na dejavnost se uporabljajo različna pravila obračunavanja: bruto-neto z izhodiščno vrednostjo 0 za pogozdovanje/ponovno pogozdovanje in krčenje gozdov, neto-neto glede na izhodiščno vrednost (večinoma emisije in odvzemi za leto 1990) za gospodarjenje s pašniki, gospodarjenje z njivskimi površinami in obnovo vegetacije, za gospodarjenje z gozdovi pa razlika glede na referenčno vrednost za gospodarjenje z gozdovi.

(21)

 Sedem držav članic se je odločilo za gospodarjenje z njivskimi površinami, šest za gospodarjenje s pašniki, ena za obnovo vegetacije, ena pa za osuševanje in ponovno vzpostavitev mokrišč, vendar mora še zagotoviti količinske opredelitve. 

(22)

Uredba (EU) 2018/841 o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030.

(23)

https://ec.europa.eu/transparency/regexpert/index.cfm?do=groupDetail.groupDetail&groupID=3638&news%20=1&Lang=SL.

(24)

SWD(2019) 213 final.

(25)

COM(2018) 773 final.

(26)

Uredba (EU) 2019/631 o določitvi standardov emisijskih vrednosti CO2 za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila.

(27)

Uredba (EU) 2019/1242 o določitvi standardov emisijskih vrednosti CO2 za nova težka vozila.

(28)

Direktiva (EU) 2019/1161 o spodbujanju čistih in energetsko učinkovitih vozil za cestni prevoz.

(29)

https://ec.europa.eu/transport/modes/road/news/2017-05-31-europe-on-the-move_sl.

(30)

https://europa.eu/rapid/press-release_IP-17-4242_sl.htm.

(31)

COM(2018) 97 final.

(32)

  https://ec.europa.eu/info/publications/180524-proposal-sustainable-finance_sl .

(33)

  https://ec.europa.eu/info/publications/non-financial-reporting-guidelines_sl .

(34)

     https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/about_the_european_commission/eu_budget/draft-budget-2020-wd-13-web-1.4_soe.pdf.

(35)

      https://ec.europa.eu/commission/publications/factsheets-long-term-budget-proposals_sl . 

(36)

Direktiva (EU) 2018/410 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2018 o spremembi Direktive 2003/87/ES o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Uniji, člen 10a(8).

(37)

  Delegirana uredba Komisije (EU) 2019/856 z dne 26. februarja 2019 o dopolnitvi Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z delovanjem sklada za inovacije (C/2019/1492) (UL L 140, 28.5.2019, str. 6).

(38)

https://ec.europa.eu/clima/policies/innovation-fund_sl.

(39)

     Bolgarija, Češka, Estonija, Hrvaška, Litva, Latvija, Madžarska, Poljska, Romunija in Slovaška.

(40)

     Hrvaška in Bolgarija svoji strategiji še pripravljata.

(41)

  https://ec.europa.eu/jrc/en/peseta-iii .

(42)

  http://www.lifeagroclimawater.eu/ .

(43)

  https://ec.europa.eu/clima/policies/adaptation/what_sl .

(44)

      https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:32018D2027 . 

(45)

Uredba (EU) 2015/757 o spremljanju emisij CO2, poročanju o njih in njihovem preverjanju.

(46)

Podatki o sredstvih EU za podnebne ukrepe za leto 2018 bodo objavljeni v sklepih Sveta o sredstvih za podnebne ukrepe jeseni 2019.

(47)

Sporazum iz Cotonouja je glavni okvir za odnose EU z državami AKP. Veljati bo prenehal februarja 2020.