EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 4.12.2018

COM(2018) 789 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

o izvajanju Direktive 2014/54/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o ukrepih za lažje uresničevanje pravic, podeljenih delavcem v okviru prostega gibanja delavcev

1.UVOD

1.1. Direktiva

Prosto gibanje delavcev je temeljna svoboščina državljanov Evropske unije in eden od stebrov notranjega trga. Zapisana je v členu 45 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU). Ta pravica je bila nadalje razvita s sekundarno zakonodajo, zlasti Uredbo (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji. Nadalje je bila razvita tudi s sodno prakso Sodišča Evropske unije.

Kot potrjuje več poročil 1 , pa se lahko državljani Unije kljub razmeroma stabilnemu in celovitemu sklopu pravil še naprej srečujejo s praktičnimi težavami pri izvajanju svojih pravic kot delavci EU. Evropski parlament in Svet sta vrzel med zakonodajo in njeno uporabo v praksi poskusila zapolniti tako, da sta 16. aprila 2014 sprejela Direktivo 2014/54/EU o ukrepih za lažje uresničevanje pravic, podeljenih delavcem v okviru prostega gibanja delavcev 2 (v nadaljnjem besedilu: Direktiva).

Direktiva za delavce in/ali njihove družinske člane ne ustvarja novih materialnopravnih pravic poleg tistih iz člena 45 PDEU in Uredbe (EU) št. 492/2011. Z njo se poskušata doseči le učinkovitejša in enotnejša uporaba ter izvrševanje obstoječih pravic.

1.2. Poročilo

To poročilo v skladu s členom 9 Direktive obravnava njeno izvajanje. V njem je prikazana tudi učinkovitost Direktive v praksi, kolikor to dovoljujejo razpoložljive informacije. Poleg tega je v njem preučeno, ali je potrebna sprememba Direktive, da bi se zagotovilo boljše izvajanje zakonodaje Unije o prostem gibanju delavcev.

Poročilo temelji večinoma na informacijah o ukrepih za prenos Direktive v nacionalno zakonodajo, ki so jih države članice sporočile Komisiji v skladu s členom 8 Direktive. Sklici na nacionalne zakone, s katerimi se Direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo, so na voljo na spletišču Eur-Lex 3 . Komisija se je posvetovala tudi s člani Svetovalnega odbora za prosto gibanje delavcev 4 , tako da jim je poslala podrobni vprašalnik 5 (v nadaljnjem besedilu: vprašalnik) in nato osnutek poročila. Prav tako pa je od članov Strokovnega odbora za prosto gibanje delavcev 6 po potrebi zahtevala pojasnila o izvedbenih ukrepih. Opozoriti je treba, da so se prejete informacije precej razlikovale glede na vsebino in podrobnosti. Komisija je uporabila tudi informacije, ki jih je zbrala njena mreža pravnih strokovnjakov za prosto gibanje delavcev in koordinacijo socialne varnosti 7 .

2.POSTOPEK PRENOSA V NACIONALNO ZAKONODAJO

Države članice so morale Direktivo v skladu s členom 8 Direktive v nacionalno zakonodajo prenesti do 21. maja 2016.

Komisija je novembra 2015 predstavila delovni dokument s podrobnejšimi pojasnili ključnih določb Direktive, da bi državam članicam pomagala pri njenem prenosu v nacionalno zakonodajo. O izvajanju Direktive so na več sestankih obeh navedenih odborov razpravljali med letoma 2015 in 2018.

Vendar je do roka za prenos v nacionalno zakonodajo le sedem držav članic 8 priglasilo ukrepe, s katerimi je bila Direktiva v celoti prenesena.

Komisija je septembra 2016 začela postopke ugotavljanja kršitev zoper 12 držav članic 9 , ki še vedno niso priglasile, da so Direktivo v celoti prenesle v nacionalno zakonodajo. Novembra 2017 sta zadnji dve državi 10 priglasili popoln prenos v nacionalno zakonodajo. Postopki ugotavljanja kršitev so bili zato zaključeni.

Komisija zdaj končuje analizo skladnosti nacionalnih ukrepov zaradi zagotovitve pravilnega izvajanja Direktive. V okviru trenutnega preverjanja skladnosti ima stike z državami članicami o vprašanjih iz tega poročila.

3.IZVAJANJE DIREKTIVE

Direktiva je bila v nacionalno zakonodajo prenesena različno. Večina držav članic je spremenila nacionalno zakonodajo. Vendar se je obseg sprememb precej razlikoval, od enega posameznega akta (Malta, Ciper, Grčija in Portugalska) do sprememb velikega števila pravnih aktov (Litva in Romunija). Danska, Francija, Španija, Italija, Nizozemska in Združeno kraljestvo so menili, da je njihova nacionalna zakonodaja že skladna z Direktivo in da dodatni zakonodajni ukrepi niso potrebni. V Avstriji in Belgiji je bila Direktiva v nacionalno zakonodajo prenesena z akti na zvezni in regionalni ravni. Nobena država članica ni omenila, da bi katero koli od določb Direktive izvedla s kolektivnimi pogodbami.

Države članice so za izvajanje določb, povezanih zlasti z delovanjem organov (glej oddelek 3.3) in/ali izboljšanjem dostopa do (kakovostnih) informacij (glej oddelek 3.5), na splošno predvidele nezakonodajne ukrepe.

3.1. Osebno in stvarno področje uporabe (člena 1 in 2)

Države članice so morale še pred sprejetjem Direktive zagotoviti, da se je njihova zakonodaja o prostem gibanju uporabljala za vse kategorije ljudi in je zajemala vsa vprašanja iz člena 45 PDEU na nediskriminacijski podlagi. Glede na to, da člena 1 in 2 Direktive ohranjata področje uporabe člena 45 PDEU in Uredbe (EU) št. 492/2011, ki se neposredno uporabljata, nista ustvarila novih obveznosti za države članice v smislu prenosa v nacionalno zakonodajo. Vendar sta oba člena nekatere države članice 11 kljub temu spodbudila, da so preverile, ali so njihova veljavna nacionalna pravila dejansko skladna z osebnim in stvarnim področjem uporabe navedenih določb.

3.2. Varstvo pravic (člen 3)

Vse države članice zagotavljajo dostop do sodnih postopkov, da se delavcem Unije in njihovim družinskim članom omogoči, da uveljavljajo svoje pravice, podeljene s členom 45 PDEU in Uredbo (EU) št. 492/2011, če menijo, da so bile te kršene. To je večinoma zagotovljeno s postopkovnimi pravili o nediskriminaciji na splošno, ki so obstajala že pred začetkom veljavnosti Direktive. V nekaterih državah 12 obstaja posebna zakonodaja o dostopu tujih državljanov do pravnega varstva. Kot se zahteva v skladu z Direktivo, pri varstvu kršenih pravic ni omejitev, in sicer tudi po tem, ko se je razmerje, v katerem se je zgodilo domnevno omejevanje in oviranje ali diskriminacija, že končalo.

Združenja, organizacije (vključno s socialnimi partnerji) ali drugi subjekti, ki imajo v skladu z nacionalno zakonodajo pravni interes za zagotavljanje skladnosti z Direktivo, imajo v imenu delavcev Unije ali v njihovo podporo pravico sodelovati v vseh sodnih in/ali upravnih postopkih. Tako je v vseh državah članicah razen v Italiji, kjer lahko sindikati sodelujejo v postopkih le v primeru kolektivnih diskriminacij.

V zvezi z zaščito pred viktimizacijo so ukrepi za zaščito delavcev Unije pred škodljivim obravnavanjem ali negativnimi posledicami v večini držav določeni v nacionalni protidiskriminacijski ali delovnopravni zakonodaji. Posebne določbe o viktimizaciji sta po prenosu Direktive v nacionalno zakonodajo sprejela samo Malta in Ciper. Zdi se, da je zaščita v Litvi in na Portugalskem omejena le na delovna razmerja, tako na primer ne ščiti iskalcev zaposlitve, ki bi jih morda lahko viktimizirali javni organi.

Informacije o izvajanju določb člena 3 v praksi so zelo omejene. V izpolnjenih vprašalnikih so le litovski sindikati navedli štiri zadeve, ki so bile pred kratkim predložene nacionalnim sodiščem in so bile povezane z vprašanji, zajetimi v Direktivi. Estonija je navedla dve pritožbi, ki so ju leta 2017 obravnavali izvensodni organi. Nanašali sta se na nekatere prakse javnih ustanov glede priznavanja poklicnih kvalifikacij in podelitev pravice do prebivanja za družinskega člana državljana Unije. Nemčija in Litva sta poročali o primerih, v katerih so organizacije začele sodne/upravne postopke, da so podprle delavce.

Pomanjkanje informacij je mogoče pojasniti z dejstvom, da je bila Direktiva uvedena šele pred kratkim, da organi za prosto gibanje (člen 4) še niso zbrali takih informacij ali da take zadeve niso združene na podlagi diskriminacije delavcev Unije glede na državljanstvo.

3.3. Organ (ali organi) za spodbujanje enakega obravnavanja (člen 4)

Direktiva je inovativna v tem, da države članice zavezuje, da določijo strukturo/organ za spodbujanje enakega obravnavanja delavcev Unije in njihovih družinskih članov glede na državljanstvo ter odpravijo neupravičeno omejevanje ali oviranje njihove pravice do prostega gibanja.

Določitev organa in izvajanje nalog

Od novembra 2017 so bili v vseh državah članicah določeni organi za prosto gibanje, čeprav v Franciji, Italiji in Združenem kraljestvu to imenovanje ni bilo objavljeno v skladu z zahtevami iz člena 6(1). Te države članice niso sprejele nobenega pravnega akta o izvajanju Direktive. Na spletiščih organov prav tako ni navedeno, da so organi za namene Direktive ali da izvajajo naloge iz Direktive. Evropska komisija je seznam organov objavila na spletu 13 .

V veliki večini držav članic je bila vloga organa za prosto gibanje dodeljena obstoječim strukturam, pri čemer sta edini izjemi Nemčija in Slovenija, kjer je bila ustanovljena nova struktura. Kar zadeva vrsto organa, se je pristojnost institucij za enakost v 20 državah članicah razširila na obravnavanje vprašanj diskriminacije delavcev Unije in njihovih družinskih članov glede na državljanstvo. Druga najpogostejša vrsta organov so organi trga dela (kot so javne službe za zaposlovanje ali službe EURES in inšpektorati za delo) in ministrstva za delo. V Avstriji sta med organi zvezna in regionalna delavska zbornica, na Švedskem pa nacionalni odbor za trgovino, tj. švedski organ za notranji trg, kar je neobičajno.

Nekatere države članice glede nalog organov trdijo, da organ opravlja vse naloge iz Direktive, čeprav določene naloge v statutu organa niso izrecno navedene in ni konkretnih dokazov o tem, da bi jih ta izvajal. Naloge, ki niso navedene, obsegajo opravljanje raziskav in analiz v zvezi z oviranjem prostega gibanja ter pripravo priporočil o vseh vprašanjih v zvezi z neupravičenim omejevanjem in oviranjem ali diskriminacijo. Zdi se, da v Italiji, Latviji, na Slovaškem in v Združenem kraljestvu med odgovornosti organov niso vključene vse naloge.

Pravila EU o prostem gibanju delavcev poleg diskriminacije glede na državljanstvo prepovedujejo tudi neupravičeno omejevanje in oviranje pravice do prostega gibanja. Sčasoma se bo pokazalo, ali organi, imenovani za izvajanje Direktive, obravnavajo to vprašanje v praksi.

Iz izpolnjenih vprašalnikov je razvidno, da glavne dejavnosti, ki jih organi izvajajo v praksi, sovpadajo z nalogami, določenimi v skladu z Direktivo. Večina držav je usmerjena v: (1) zagotavljanje pomoči, ki v glavnem obsega informacije in pravne nasvete, (2) ozaveščanje o pravicah do prostega gibanja in dejavnostih organov z uporabo različnih informacijskih kanalov in/ali (3) povečanje sodelovanja z drugimi deležniki. Nekatere države 14 uporabljajo (ali nameravajo uporabljati) aplikacije družbenih medijev, da dosežejo ljudi, ki potrebujejo informacije.

Vendar so najnovejše informacije o tem, kako pogosto organi zagotavljajo pravno in/ali drugo pomoč, redke. Le nekaj držav 15 je v izpolnjenih vprašalnikih navedlo določene podatke o pogostosti zagotavljanja take pomoči.

V le sedmih državah članicah 16 so bile izvedene (ali se načrtujejo) raziskave ali analize ali so bila pripravljena (ali se načrtujejo) poročila o vprašanjih v zvezi s prostim gibanjem delavcev. Informacije o oviranju, omejevanju in diskriminaciji je treba zbrati, oceniti in javno objaviti. To ne bo le izboljšalo splošne ozaveščenosti o pravicah in postopkih za njihovo zaščito, temveč bo tudi druge delodajalce in uprave odvrnilo od izvajanja takih praks.

Bistveni element za zaščito mobilnih delavcev Unije je zmožnost zagotovitve, da se naloge iz člena 4(2)(a), (c) in (d) izvajajo neodvisno.

Kot je bilo že navedeno, so v več kot polovici držav članic kot organi za prosto gibanje določeni organi za enakost. Med njimi pa še vedno obstajajo precejšnje razlike glede njihovih pooblastil, pristojnosti, struktur ter sredstev 17 .

Neodvisnost organov je posebej pomembna v državah, kjer ti niso samostojne strukture, ki bi jim bila kot takim zagotovljena vsaj določena mera neodvisnosti. Posebno pozornost je treba nameniti neodvisnosti pravne pomoči, zagotovljene osebam, zajetim v Direktivi. Zdi se, da je v Bolgariji, na Hrvaškem, Cipru, Madžarskem, v Latviji, na Poljskem, Slovaškem, v Španiji in Združenem kraljestvu vprašljiva neodvisnost organov.

V izpolnjenih vprašalnikih sta navedena le dva organa 18 , ki sta doslej obravnavala pritožbe o prostem gibanju.

Direktiva od držav članic zahteva, da se osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, zagotovi brezplačna pomoč v pravnih postopkih na nediskriminacijski podlagi. Na Hrvaškem so tuji državljani, ki tam začasno prebivajo, upravičeni do brezplačne pravne pomoči na podlagi načela vzajemnosti. Francija ni poslala zahtevanega pojasnila glede načina izvajanja te določbe. Le Avstrija, Estonija, Grčija in sindikat iz Litve so opozorili na to, da se neodvisna pomoč v pravnih postopkih dejansko zagotavlja.

Pravilno delovanje organov

Da bi organi pravilno izvajali svoje naloge, jim morajo biti dodeljena zadostna sredstva. To je zlasti pomembno, kadar se Direktiva izvaja tako, da obstoječim organom dodeljuje dodatne naloge (člen 4(1) v povezavi z uvodno izjavo 18). To vprašanje je izpostavila večina držav. Številne države se srečujejo s finančnimi omejitvami in poskušajo „narediti več z manj“. Dodatna delovna obremenitev organov se precej razlikuje, odvisna pa je od števila prihajajočih in odhajajočih mobilnih delavcev. Poleg tega so organi v nekaterih državah članicah še pred svojo določitvijo izvajali naloge, podobne nalogam na podlagi Direktive.

Le nekaj držav članic 19 je jasno navedlo, da so za izvajanje novih nalog dodelile dodatna sredstva.

Komisija bo spremljala primere, v katerih organ zaradi pomanjkanja dodatnih sredstev ne more pravilno izvajati nalog, predvidenih v skladu z Direktivo.

V 11 državah članicah je bilo določenih več organov. Zato je bistveno, da se njihove naloge ustrezno usklajujejo, kot se zahteva v skladu s členom 4(5).

Večina držav članic ima bodisi uradna pravila, ki nacionalne organe zavezujejo k medsebojnemu sodelovanju ali zagotavljanju ustreznih informacij, bodisi imenuje enega od organov za „usklajevalni organ“. Vendar se zdi, v nekaterih državah članicah 20 da ni bil sprejet noben tak ukrep.

Direktiva države članice zavezuje, da zagotovijo, da njihovi organi ne le sodelujejo z organi v drugih državah članicah, temveč tudi uporabljajo obstoječe informacijske in podporne storitve na ravni Unije. Mednje so vključene Tvoja Evropa, SOLVIT, EURES, Evropska podjetniška mreža in enotne kontaktne točke. Z večino izpolnjenih vprašalnikov se potrjuje, da so taki stiki vzpostavljeni 21 . Vendar so omejeni in/ali priložnostni, saj konkretni postopki ali razvite prakse o načinu izvajanja sodelovanja še ne obstajajo.

Številne države članice se ukvarjajo s tem, kako izboljšati način delovanja organov, ter pri tem obravnavajo težave, s katerimi se srečujejo pri izvajanju nalog in krepitvi zmogljivosti. To vključuje pripravo delovnih programov/strateških načrtov, vzpostavljanje partnerstev z nacionalnimi deležniki in organi v drugih državah, izboljšanje dostopa do informacij in storitev ter organizacijo seminarjev in usposabljanj za uradnike, da se poglobi njihovo strokovno znanje o prostem gibanju delavcev.

3.4. Spodbujanje dialoga s socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami (člen 5)

Zakonodajni okviri držav članic omogočajo dialog z deležniki. Vendar se tak dialog v številnih državah redko nanaša le na prosto gibanje delavcev (razen na primer v Bolgariji), ni reden ali ne vključuje izrecno nevladnih organizacij 22 .

3.5. Boljše zagotavljanje informacij delavcem Unije in njihovim družinskim članom na nacionalni ravni (člen 6)

Informacije o pravicah do prostega gibanja so na voljo v vseh državah. Glede na razmeroma visoke standarde kakovosti, določene v Direktivi (odstavek 2), pa je zagotavljanje, da bi bile take informacije celovite, najnovejše, jasne in na voljo v več jezikih, v večini primerov še vedno izziv. V nekaterih primerih so informacije razpršene po številnih nacionalnih spletiščih, zaradi česar so težko dostopne in razdrobljene 23 . V številnih državah zagotavljanje informacij še vedno poteka, vzpostavljajo se nova spletišča ali prenavljajo obstoječa, pripravljajo se informativne brošure ali pa izvajajo informacijske kampanje.

Države članice bi si morale še naprej prizadevati, da bi zadevne osebe poznale organe in podporo, ki jo zagotavljajo. S tem virom informacij bi bilo treba dopolniti obstoječe platforme, kot so svetovalci EURES 24 , mreža SOLVIT 25 in storitev Tvoja Evropa – nasveti 26 , ki lahko pomagajo več kot 11,8 milijona delovno sposobnim mobilnim državljanom Unije, ki živijo zunaj svoje države državljanstva 27 ,  28 . Te informacije lahko tudi spodbudijo mobilne državljane, da poročajo o primerih diskriminacije in zaščitijo svoje pravice.

3.6. Druge določbe (člen 7 ter uvodni izjavi 15 in 28)

Člen 7(2) izrecno navaja, da imajo države članice diskrecijsko pravico za razširitev pristojnosti organov, tako da bi zajemala tudi nediskriminacijo glede na državljanstvo za vse državljane Unije in njihove družinske člane, ki uresničujejo pravico do prostega gibanja, kot je določena v členu 21 PDEU. Kot je bilo že navedeno, so bili v več kot polovici držav kot organi za prosto gibanje v skladu z Direktivo določeni organi za enakost, ki so že zajemali vse državljane Unije. Nekatere države 29 so razširile pristojnosti organov, tako da kot rezultat izvajanja Direktive zajemajo vse državljane Unije. V večini držav članic pristojnost organov na splošno zajema vse državljane Unije 30 .

Uvodna izjava 15 Direktive države članice poziva, naj preučijo izvajanje skupnih načel za mehanizme kolektivnih opustitvenih in odškodninskih tožb, kot je določeno v Priporočilu Komisije z dne 11. junija 2013 31 . Le v treh izpolnjenih vprašalnikih 32 je bilo potrjeno, da taki mehanizmi kolektivnih tožb obstajajo, čeprav ni vedno jasno, ali obsegajo zadeve, ki spadajo na področje uporabe Direktive. V poročilu Komisije z dne 26. januarja 2018 33 je podrobneje opisan napredek držav članic pri izvajanju ukrepov kolektivnih tožb.

Komisija bi morala v skladu z uvodno izjavo 28 tudi preučiti morebitne težave, s katerimi se srečujejo mladi diplomanti, ki iščejo zaposlitev po vsej Uniji, in tisti zakonci delavcev Unije, ki prihajajo iz tretjih držav.

Sodelujoči so v izpolnjenih vprašalnikih navedli, da je glavna težava, s katero se srečujejo mladi diplomanti, priznavanje kvalifikacij. Druga vprašanja, na katera je bilo opozorjeno in ki niso neposredno povezana s pravili o prostem gibanju, zajemajo na primer nizke plače oseb brez izkušenj in potrebo po praktičnih znanjih, da bi take osebe našle zaposlitev. Kot skupne težave v zvezi z zakonci, ki prihajajo iz tretjih držav, so bili navedeni dolgi postopki ali prevelike upravne zahteve (kot je obveznost „legalizacije“ poročnih listin in zahteve glede jezika) za pridobitev vizumov, dovoljenj za prebivanje in/ali številk socialnega zavarovanja ali pridobitev dostopa do javnih storitev na splošno. Enako velja tudi za to, da zakonci ne znajo lokalnega jezika. Poleg tega je bilo kot najpomembnejše vprašanje posebej poudarjena zapletenost nacionalnih predpisov.

Nekatere od teh težav, s katerimi se srečujejo delavci Unije, izhajajo iz nepravilne uporabe prava Unije s strani nacionalnih organov in/ali zasebnih subjektov. Prav to pa je ena od težav, ki se v Direktivi poskuša obravnavati z izboljšanjem možnosti, ki jih imajo osebe za zaščito svojih pravic, dajanjem na voljo pomoči s strani organov in omogočanjem boljšega dostopa do informacij.

4.MOREBITNE SPREMEMBE IN DRUGE IZBOLJŠAVE

V vprašalniku je bilo organom držav članic in socialnim partnerjem postavljeno vprašanje, ali menijo, da so potrebne spremembe Direktive (ali druge zakonodaje o prostem gibanju delavcev). Vsi tisti, ki so odgovorili, so navedli, da zakonodajne spremembe za zdaj niso potrebne in da bi bilo treba prizadevanja namesto tega usmeriti v pravilno izvajanje veljavnih predpisov. Komisija v zvezi s tem opozarja na svoj predlog o ustanovitvi Evropskega organa za delo 34 , ki ga je predstavila 13. marca 2018 v okviru svežnja za socialno pravičnost. Cilj tega predloga je krepitev pravičnosti čezmejne mobilnosti delovne sile v Evropi. Organ naj bi med drugimi cilji poenostavil izbiro posameznikov in delodajalcev pri uveljavljanju pravice do prostega gibanja z zagotavljanjem celovitejših in lažje dostopnih informacij in storitev. Usmeril se bo tudi v ustvarjanje boljših in učinkovitejših pogojev, ki bodo spremljali mobilnost delovne sile v Evropi, s tesnejšim sodelovanjem med nacionalnimi organi. Zato se Komisiji za zdaj ne zdi potrebno, da bi predlagala spremembe Direktive.

5.SKLEPI

Analiza nacionalnih ukrepov za prenos v nacionalno zakonodajo kaže, da je bilo več določb Direktive že izpolnjenih z nacionalnimi instrumenti, ki so obstajali že ob začetku veljavnosti Direktive. Zakonodajne spremembe so bile v številnih državah omejene na prenos člena 4 o določitvi organa za spodbujanje enakega obravnavanja v nacionalno zakonodajo.

Direktiva se že uporablja in Komisija ni odkrila večjih težav z neskladnostjo med nacionalnimi ukrepi za prenos. Vendar je treba v praksi še veliko storiti, da bi bili cilji Direktive doseženi. Za številne države članice pa je še vedno izziv, kako z orodji, ki so vzpostavljena v skladu z Direktivo, kot so organi, doseči rezultate v praksi.

Ob upoštevanju zamud v številnih državah članicah pri prenosu Direktive v nacionalno zakonodajo in razmeroma kratkega obdobja njene uporabe v praksi za zdaj ni mogoče oblikovati trdnih zaključkov o njenem vplivu.

Kljub temu pa izpolnjeni vprašalniki kažejo, da je Direktiva pozitivno vplivala na vse deležnike. V glavnem zato, ker je Direktiva z določitvijo pravic o prostem gibanju in s pravili za boljše izvajanje izboljšala pravno varnost in jasnost za delavce, delodajalce in uprave. Poleg tega je z Direktivo zagotovljena podpora organov tistim, ki jo potrebujejo, in poudarjeno, da je pravilno izvajanje zakonodaje EU o prostem gibanju delavcev pomembna naloga nacionalnih uprav.

Težko je oceniti, če sploh, koliko je izvajanje Direktive prispevalo k povečanju ozaveščenosti državljanov Unije o njihovih pravicah v zvezi s prostim gibanjem. Raziskava Eurobarometra 35 kaže, da se vse več državljanov zaveda svojih pravic v EU. Nedavne pobude Unije 36 na tem področju ter predlog o ustanovitvi Evropskega organa za delo bi morali nadalje prispevati k čim večji ozaveščenosti o bistvenih pravicah do prostega gibanja.

Komisija bo še naprej spremljala izvajanje Direktive. Pri tem bo prav tako uporabljala podatke, zbrane v letnem poročilu o mobilnosti znotraj EU, ki vsebuje pregled čezmejne mobilnosti v EU, in morda odkrila ovire zanjo (glej opombo 27). Komisija bo še naprej sodelovala z državami članicami za zagotovitev, da se Direktiva v vsaki od njih v celoti in pravilno prenese v nacionalno zakonodajo.

Komisija bo podpirala prizadevanja držav članic za pravilno izvajanje Direktive. Zlasti bo spodbujala sodelovanje med organi, ustvarjala sinergije med obstoječimi informacijskimi in podpornimi storitvami na ravni Unije ter državam članicam pomagala izboljšati kakovost informacij, ki jih zagotavljajo na nacionalnih spletiščih, in povečati ozaveščenost med delavci Unije o njihovih pravicah.

(1)

Glej zlasti strani 3 in 4 obrazložitvenega memoranduma predloga direktive na spletnem naslovu https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ALL/?uri=CELEX:52013PC0236 .

(2)

  https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ALL/?uri=CELEX%3A32014L0054.

(3)

  https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/NIM/?qid=1525688983864&uri=CELEX%3A32014L0054.

(4)

Odbor, ustanovljen v skladu s členom 21 Uredbe (EU) št. 492/2011.

(5)

Vprašalnik je bil usmerjen v praktično izvajanje Direktive in njeno učinkovitost. Odgovore je (do junija 2018) poslalo štirinajst vlad držav članic in štiri nacionalne sindikalne organizacije.

(6)

Odbor, ustanovljen v skladu s členom 29 Uredbe (EU) št. 492/2011.

(7)

  http://ec.europa.eu/social/main.jsp?langId=sl&catId=1098 .

(8)

FI, DE, IE, IT, MT, NL in SE.

(9)

AT, CY, CZ, DK, EE, FR, EL, HU, LT, LU, PT in RO.

(10)

CZ in LU.

(11)

Na primer: AT, BG, CY, LT, MT in RO.

(12)

BG in ES.

(13)

  http://ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=1277&langId=sl.

(14)

DE, MT in NL.

(15)

DE, DK, EE, HR, MT in SI.

(16)

AT, DE, DK, EL, FI, SE in SI.

(17)

Za dodatne informacije glej Skupno poročilo o uporabi Direktive Sveta 2000/43/ES in Direktive Sveta 2000/78/ES (COM(2014) 2 final, 17.1.2014) ter Poročilo o uporabi Direktive Sveta 2000/113/ES (COM(2015) 190 final, 5.5.2015).

(18)

DE in LT.

(19)

Na primer: CZ, DE, EL, SE in SI.

(20)

Na primer: AT, LT, PL, SK in UK.

(21)

AT, FI, LV in NL so poudarile pomen stikov, zlasti v okviru dejavnosti mrež EURES in SOLVIT ter platforme za okrepitev sodelovanja pri ukrepanju proti neprijavljenemu delu. Kot ustrezna platforma za vzpostavljanje stikov zlasti z organi v drugih državah članicah je bila omenjena tudi Evropska mreža nacionalnih organov za enakost, imenovana Equinet ( http://www.equineteurope.org/ ), v kateri sodeluje 18 organov.

(22)

Na primer v HR, HU, IT, MT, PL, SK in UK.

(23)

Na primer v HR in LT.

(24)

Svetovalci EURES, ki so na voljo v vseh državah članicah, so leta 2016 delavcem in delodajalcem Unije pomagali v več kot 45 000 primerih ( http://ec.europa.eu/internal_market/scoreboard/performance_by_governance_tool/eures/index_en.htm ).

(25)

Mreža SOLVIT je leta 2016 obravnavala 34 primerov, povezanih s prostim gibanjem delavcev

(http://ec.europa.eu/solvit/).

(26)

 Storitev Tvoja Evropa – nasveti je leta 2016 v več kot 2 500 primerih zagotovila svetovanje o zadevah, povezanih z delom, družinskopravnimi pravicami in pravicami iz socialnega varstva.

(http://ec.europa.eu/internal_market/scoreboard/performance_by_governance_tool/youreurope_advice/index_en.htm).

(27)

  https://ec.europa.eu/futurium/en/system/files/ged/2017_report_on_intra-eu_labour_mobility.pdf.

(28)

V državi članici, ki ni država njihovega državljanstva, živi ali dela približno 17 milijonov državljanov Unije (statistika migracij Eurostata [migr_pop1ctz] 2017).

(29)

Na primer: BG in SI.

(30)

Razen v DE, DK, HR, LV in SE.

(31)

  https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=OJ%3AJOL_2013_201_R_NS0013.

(32)

DK, LT in SI.

(33)

  https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52018DC0040&from=SL.

(34)

  Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega organa za delo  (COM(2018) 131 final, 13.3.2018).

(35)

http://ec.europa.eu/commfrontoffice/publicopinion/index.cfm/Chart/getChart/chartType/lineChart//themeKy/50/groupKy/268/savFile/867.

(36)

Glej tudi predlog uredbe o vzpostavitvi enotnega digitalnega portala za zagotavljanje informacij in postopkov ter služb za pomoč in reševanje težav (COM(2017) 256, 2.5.2017).