15.9.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 306/51

1.

izraža zadovoljstvo z zaprosilom malteškega predsedstva Sveta za sodelovanje naše institucije pri iskanju možnih rešitev, da bi na otokih spodbudili podjetniški duh ter gospodarski, družbeni in teritorialni razvoj;

2.

opozarja na zavezo Evropske unije, da si prizadeva za krepitev ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, kot je to zapisala v členu 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU);

3.

opozarja, da člen 174 PDEU otoške regije uvršča med tiste, ki se jim namenja posebna pozornost z vidika Unije – ta si mora prizadevati za zmanjšanje razlik med stopnjami razvitosti različnih regij v državah članicah in med njimi;

4.

opozarja, da je v EU 362 otokov z več kot 50 prebivalci, ki imajo skupaj 17,7 milijona prebivalcev (od tega jih je 3,7 milijona v najbolj oddaljenih regijah); BDP na prebivalca je na teh otokih približno 79,2 % povprečja EU (po podatkih iz leta 2010), velik del teh otokov pa še vedno sodi med manj razvite regije;

5.

ugotavlja, da velika večina teh otoških regij v prvem desetletju 21. stoletja po podatkih študije EUROISLAND (ESPON 2013) ni doživela procesa ekonomske konvergence, za mnoge med njimi pa so se razmere od tedaj še poslabšale zaradi finančne in migracijske krize, nihanja turističnega obiska ali pomanjkanja inovacij;

6.

poudarja, da imajo te otoške regije geografske, ekonomske, demografske in socialne značilnosti, ki jih po eni strani ločujejo od celinskih regij, po drugi strani pa povezujejo z drugimi otoki. Te značilnosti zanje pomenijo edinstvene izzive, s katerimi se morajo soočiti pri izvajanju evropskih politik, ki jih zadevajo:

7.

vztraja, da ti trije parametri ustvarjajo teritorialne, ekonomske in socialne izzive, kot jih priznava člen 174 PDEU, ki ovirajo pravično vključevanje otokov v skupni trg in popolno teritorialno integracijo otočanov. Takšne razmere lahko zlasti povzročijo naslednje pojave:

8.

izraža zadovoljstvo z delom, ki sta ga opravili medskupina Evropskega parlamenta za morja, reke, otoke in obalna območja ter komisija za otoke pri Konferenci obrobnih obmorskih regij (CPMR);

9.

ugotavlja, da imajo podjetniki in podjetniški duh bistveno vlogo pri ustvarjanju delovnih mest in gospodarski dinamičnosti v Evropski uniji; podjetništvo na otokih pa se sooča s posebnimi strukturnimi težavami;

10.

opozarja, da je več otoških gospodarstev uvedlo strategije rasti, ki temeljijo na izkoriščanju gospodarskih, družbenih, kulturnih in naravnih prednosti, kot so:

11.

poudarja, da so te strategije, ki določajo in izkoriščajo posebna gospodarska sredstva, pogosto rezultat ustvarjalnosti, prevzemanja tveganj in odpornosti podjetnikov na otokih, in poziva k potrebni prožnosti pri pripravi javnih politik za otoško podjetništvo;

12.

ugotavlja, da so za otoška gospodarstva značilna slaba ekonomska raznolikost, številna mala in srednja podjetja, tudi mikropodjetja, ter veliko podjetnikov, ki se ukvarjajo z več različnimi dejavnostmi; ta ekosistem sobiva z nekaj velikimi podjetji, ki imajo monopolni položaj v specializiranih sektorjih (turizem, promet, rudarstvo, ribištvo ipd.);

13.

poziva institucije in države članice EU, naj večjo pozornost namenijo ohranjanju prostega trga v posameznih panogah na otokih, hkrati pa si prizadevajo za odpravo pomanjkljivosti trga;

14.

opozarja, da se otoški proizvodi – tudi surovine – lahko drago prodajajo ozko določenim strankam na nišnih trgih; drugačnost proizvoda bi omogočila dovolj veliko stopnjo dobička, da bi se zagotovila prihodnost te dejavnosti na otoku. Konkretno, vrednost proizvoda se poveča s priznavanjem oznak kakovosti in kulturnih vidikov v globalnem prostoru blaga in storitev;

15.

vendar znova poudarja vprašanje različnih dodatnih stroškov, ki jih imajo otoški podjetniki ravno zaradi otoške lokacije (surovine, zagotavljanje storitev, logistika ipd.) in ki na koncu ovirajo konkurenčnost proizvodov in storitev;

16.

poudarja, da se podjetniki tudi v primeru, da so proizvodi konkurenčni in kakovostni, soočajo s pomanjkanjem zmogljivosti za raziskave in razvoj, tehnologij, ki bi bile prilagojene otoškim razmeram, ustreznih instrumentov za financiranje njihovih dejavnosti in kvalificirane delovne sile, ki je posledica obsežnega procesa izseljevanja, zlasti če je prebivalcev malo;

17.

zato izraža zadovoljstvo z ukrepi na ravni Evropske unije na tem področju, vendar poziva, da se takoj sprejmejo prilagojeni ukrepi za izboljšanje osnovnih pogojev, ki bi otokom omogočili, da prispevajo k vključujoči rasti v EU. To pomeni, da morajo vse politike Evropske unije za spodbujanje podjetništva, ki želijo biti pravične in učinkovite, upoštevati posebne otoške značilnosti in izzive;

18.

priznava temeljni pomen kohezijske politike pri zagotavljanju uravnoteženega regionalnega razvoja v Evropski uniji: gre za najustreznejšo politiko za obravnavanje razlik v razvoju med otoki in drugimi evropskimi regijami; vendar poudarja, da kohezijska politika, kot je zdaj zasnovana, otoškim regijam ne daje posebnega statusa;

19.

opozarja tudi na posebne značilnosti najbolj oddaljenih regij, od katerih je osem otokov, ki se soočajo z večjimi problemi zaradi posebnih omejitev, ki so priznane v primarni zakonodaji in močno vplivajo na njihov gospodarski in socialni razvoj, kar je treba upoštevati;

20.

zato priporoča, da so otoki v kohezijski politiki po letu 2020 deležni posebne pozornosti, v skladu s členoma 174 in 175 PDEU. Prvi korak k uresničevanju tega cilja bi bila vključitev otokov kot dodatne kategorije v predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 1059/2003 glede teritorialnih tipologij (Tercet);

21.

priporoča vzpostavitev točke „vse na enem mestu“ za otoke (angl. island desk) v okviru Generalnega direktorata Evropske komisije za regionalno in mestno politiko, kot je to predlagal Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 4. februarja 2016, saj otoški akterji – podjetja in skupnosti – trenutno nimajo celovitega pregleda nad instrumenti in možnostmi financiranja EU, ki so močno razpršeni po različnih generalnih direktoratih in izhajajo iz številnih uredb;

22.

izraža zadovoljstvo s pobudo „inovativnih ukrepov v mestih“ in predlaga, da bi po tem vzoru oblikovali spletno stran in evropske ukrepe za mrežno povezovanje otokov EU, ki bi omogočili izmenjavo izkušenj ter upravnega inženiringa in inovacij;

23.

poudarja, da je pomembno uporabiti vse možne sinergije med Evropskim skladom za strateške naložbe (EFSI) in drugimi instrumenti EU (zlasti skladi ESI), da bi izravnali gospodarske posledice naravnih ovir, s katerimi se soočajo otoki;

24.

vendar ugotavlja, da zaradi majhnosti velikega števila projektov na otokih financiranje iz EFSI in posojila EIB praktično niso dostopni za mikropodjetja in otoške lokalne oblasti; zato priporoča, da se vzpostavijo programi posebne tehnične pomoči za otoke, namenjeni seznanjanju z instrumenti financiranja EU in spodbujanju dostopa do njih;

25.

poziva Evropsko komisijo in EIB, naj preučita možnost, da se tehnična pomoč v okviru instrumenta JASPERS razširi v korist otokov in prilagodi manjšim projektom;

26.

poudarja koristi in prednosti uredbe o EZTS (Uredbe (EU) št. 1302/2013) za lokalne in regionalne oblasti in otoke v Evropi, saj ta uredba omogoča, da otoki različnih držav članic in tretjih držav oblikujejo skupno pravno osebo, s katero lahko uresničujejo skupni cilj in dobijo dostop do financiranja EU, hkrati pa se z njo poenostavijo upravne obveznosti, ki jih takšno sodelovanje sicer potegne za sabo;

27.

predlaga oblikovanje sistema pomoči za delovanje otoških podjetij, ki bo kompenzacija dodatnih prevoznih stroškov; v okviru smernic za regionalno pomoč in uredbe o splošnih skupinskih izjemah bi tovrstna pomoč morala biti dovoljena in izvzeta na enak način, kot to velja za najbolj oddaljene regije in redko naseljene regije;

28.

predlaga boljši izkoristek možnosti, ki jih ponuja ekonomija delitve, tudi za reševanje problemov, ki jih povzroča geografska oddaljenost otoških regij;

29.

vztraja, da je pomembno povečati delež javnih ukrepov v projektih, ki izhajajo iz programov EU, pa tudi privlačnost zasebnega posredovanja, če se s tem na otokih ustvarijo nova delovna mesta in blaginja, hkrati pa zagotovijo ekološko vzdržne rešitve;

30.

poudarja, da številne specifične ovire za razvoj otokov niso zajete v kazalniku BDP na prebivalca, zato predlaga razširitev nabora dopolnilnih kazalnikov, ki se uporabljajo v okviru kohezijske politike, da bi lahko bolje ocenili socialno-ekonomske razmere na otokih in njihovo privlačnost;

31.

predlaga, da se med možne kazalnike uvrstita tudi kazalnik regionalne konkurenčnosti (RCI) in kazalnik dostopnosti, vendar priporoča, da se nadaljujejo prizadevanja za razvoj drugih kazalnikov, ki bi lahko ustvarili popolno podobo dodatnih stroškov zaradi otoške lege; poziva, naj Komisija izvede primerjalne analize uspešnosti otoških podjetij v razmerju do ustreznih podjetij na celini, tudi če ta celina pomeni zgolj otoško državo članico;

32.

poziva, naj se pri oceni socialno-ekonomskih razmer otoških prebivalcev in opredeljevanju ekonomske privlačnosti teh regij nameni pozornost vidikom, ki niso finančne narave in jih je težko meriti, kot je naravno okolje (njegova kakovost in dostopnost);

33.

se zaveda koristnosti letnega poročila o evropskih MSP, ki ga pripravlja generalni direktorat za notranji trg, industrijo, podjetništvo ter mala in srednja podjetja; vendar poziva, naj se v prihodnja poročila vključijo teritorialni podatki, da bi bolje razumeli izzive, s katerimi se soočajo otoška MSP, in njihovo stopnjo uspešnosti oziroma neuspeha v razmerju do ustreznih podjetij na celini;

34.

se zaveda pomembnosti orodij, kot je ocena teritorialnega učinka, pri ocenjevanju učinka evropskih politik na otoške regije in predlaga, da se v metodi ocene učinka Evropske unije uporabi klavzula o „otoški legi“, da bi tako predvideli potencialno težke posledice teh politik za otoke;

35.

ugotavlja, da lahko uporaba strategij pametne specializacije kot predhodnega pogoja pri dodeljevanju sredstev iz evropskih strukturnih skladov (skladov ESI) sicer prispeva k pripravi strategij na nacionalni in regionalni ravni, vendar posebnosti otoških gospodarstev zahtevajo rešitve po njihovi meri; pretirano zanašanje na en sam določen sektor ali dejavnost lahko zato povzroči močno izpostavljenost nevarnosti nastanka gospodarske monokulture s hudimi gospodarskimi posledicami (t. i. nizozemska bolezen, angl. Dutch disease);

36.

meni, da si pobude za diverzifikacijo ali pametno prestrukturiranje, kot na primer množičnega turizma v trajnostni turizem, za razvoj ustvarjalnih industrij, uporabo informativne in komunikacijske tehnologije v tradicionalnih dejavnostih ter za usmerjeno oglaševanje, ki povečuje vrednost otoških virov, zaslužijo posebno pozornost Komisije;

37.

poziva k spodbuditvi politik za večjo ozaveščenost državljanov držav članic EU o možnostih za turizem v Uniji in k vzpostavitvi trdnejše mreže povezav med območji EU, ki prebivalcem večjih mest EU ponujajo možnosti za počitnice v otoških regijah z naravnimi znamenitostmi;

38.

poudarja pomen načela partnerstva, kot je predvideno v členu 5 uredbe o skupnih določbah, za opredeljevanje potreb lokalnih območij pred strateškim načrtovanjem kohezijske politike (pristop od spodaj navzgor, angl. bottom up). Zato poziva Evropsko komisijo, naj v zakonodajni predlog o kohezijski politiki po letu 2020 kot predhodni pogoj vključi učinkovito izvajanje evropskega kodeksa ravnanja pri partnerstvih;

39.

države članice poziva, naj poskrbijo za popolno uresničevanje načela partnerstva, da bi se v sporazumih upoštevale posebne potrebe otoških regij;

40.

vztraja, da je treba lokalne in regionalne oblasti vključiti v proces opredeljevanja nacionalnih in evropskih politik, ki se nanašajo nanje, da bi v regulativnih okvirih ukrepanja upoštevali konkretne potrebe otoških območij, v skladu z načelom subsidiarnosti;

41.

izraža zadovoljstvo z možnostmi financiranja, ki jih nudi instrument za povezovanje Evrope, v kolikor lahko zadevajo otoke; vendar ugotavlja, da se finančna sredstva za pomorske avtoceste osredotočajo na centralna in globalna omrežja, zato se lahko zanemarijo povezave med otoki in regionalnimi centri ali med samimi otoki; zato predlaga, da se v okviru celotnega financiranja pomorskih avtocest predvidijo posebna sredstva za otoke;

42.

priznava prizadevanja Komisije v podporo podjetnikom prek programov, kot sta COSME in InnovFin, v okviru akcijskega načrta za podjetništvo 2020 ali programa Obzorje 2020 na področju inovacij ter delo na področju unije kapitalskih trgov. Vendar Odbor ocenjuje, da je v te programe in načrte bistveno vključiti teritorialni vidik (zlasti otoško lego), da bi tako:

43.

Komisijo poziva, naj vzpostavi program za spodbujanje inovativnosti v otoških gospodarstvih, izkoriščanja lokalnih virov, podpiranja uporabe energije iz obnovljivih virov, ravnanja z odpadki, gospodarjenja z vodo, promocije kulturne in naravne dediščine ter prizadevanj za vzpostavitev krožnega gospodarstva; izraz inovativnost se v tem primeru nanaša na tehnološke, organizacijske, socialne in okoljske inovacije;

44.

poudarja pomen državne pomoči pri premagovanju izzivov majhnosti, oddaljenosti in izoliranosti otoških regij v Evropski uniji. Te naravne in stalne razmere ovirajo učinkovitost in organizacijo več sektorjev, ki so za otoke strateškega pomena, kot so promet, energetika in digitalna povezljivost;

45.

opozarja, da sta prometna infrastruktura in organizacija notranjega in zunanjega prometa, ki sta zanesljivi in stroškovno primerljivi s celino, za otoke nujni pogoj za razvoj in gospodarsko konkurenčnost;

46.

predlaga, da se v primeru otokov uporabijo prožnejša merila glede upravičenosti do pomoči za infrastrukturo in prometna omrežja (izgradnja, posodobitev in oprema), saj bi tako omogočili čim učinkovitejšo povezavo s celinskim prometnim sistemom in najboljšo možno vključitev v evropski prostor in trg;

47.

poziva, da se s to pomočjo olajšajo povezave med otoki v primeru otočij in znotraj otoka v primeru goratih otokov, hkrati pa spodbujajo naložbe v nizkoogljična prevozna sredstva (ladje na utekočinjen zemeljski plin, polnilnice za električne avtomobile ipd.);

48.

poudarja, da dobava proizvodov in storitev na otoške trge za celinska podjetja ni zelo zanimiva, ker so ti trgi najpogosteje majhni in oddaljeni; to pa pomeni, da otoški potrošniki in podjetja nimajo pravega dostopa do konkurenčnih prednosti enotnega trga. To se zlasti pokaže pri prometnih povezavah in dobavi energije, dveh bistvenih sektorjih za konkurenčnost otoških podjetij; zato priporoča, da bi za ta sektorja pri otokih lahko veljale izjeme glede državne pomoči;

49.

pri tem prav tako predlaga, da bi uredba de minimis omogočala več prožnosti za otoke in da bi se zahteve glede javnih naročil omilile, saj je v številnih primerih na otokih pri izvajanju postopkov posvetovanja nemogoče dobiti več kot eno ponudbo;

50.

se strinja s prožnostjo, ki se trenutno uporablja pri ureditvah, ki otokom omogočajo izkoristiti posebne davčne spodbude ali znižanje davčnih stopenj za podjetja kot kompenzacijo za dodatne stroške, ki so posledica otoške lege, in upa, da se bo ta prožnost ohranila; priporoča uporabo sistema spodbud za inovacije in naložbe za pospeševanje proizvodnje in usmerjanje v izvoz, poleg lokalne porabe;

51.

pozdravlja namero Evropske komisije, da v prihodnje poročilo o koheziji vključi poglavje o otokih. Poziva jo, naj v tem poglavju navede, kako se bodo izvajala priporočila iz tega mnenja;

52.

poziva malteško predsedstvo Sveta, naj upošteva ta politična priporočila in pri njihovem izvajanju tesno sodeluje z Odborom regij.