—

ob upoštevanju Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (1) (v nadaljnjem besedilu: direktiva o mediaciji),

—

ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o uporabi Direktive 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (COM(2016)0542),

—

ob upoštevanju zbirke poglobljenih analiz svojega Generalnega direktorata za notranjo politiko z naslovom The implementation of the Mediation Directive – 29 November 2016 (Izvajanje direktive o mediaciji – 29. november 2016) (2),

—

ob upoštevanju študije Komisije z naslovom Study for an evaluation and implementation of Directive 2008/52/EC – the „Mediation Directive“ (Študija o oceni in izvajanju Direktive 2008/52/ES – direktiva o mediaciji) iz leta 2014 (3),

—

ob upoštevanju študije svojega Generalnega direktorata za notranjo politiko z naslovom Rebooting the Mediation Directive: Assessing the limited impact of its implementation and proposing measures to increase the number of mediations in the EU (Oživitev direktive o mediaciji: ocena omejenega vpliva njenega izvajanja in predlogi ukrepov za povečanje števila mediacij v EU) (4),

—

ob upoštevanju evropske ocene izvajanja direktive o mediaciji, ki jo je izvedel Oddelek za naknadno oceno učinka Službe Evropskega parlamenta za raziskave (EPRS) (5),

—

ob upoštevanju študije svojega Generalnega direktorata za notranjo politiko z naslovom Quantifying the cost of not using mediation – a data analysis (Ocena stroškov neuporabe mediacije – analiza podatkov) (6),

—

ob upoštevanju členov 67 in 81(2)(g) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0238/2017),

A.

ker je Direktiva 2008/52/ES pomemben mejnik pri uvedbi in uporabi postopkov mediacije v Evropski uniji; ker pa se njeno izvajanje med državami članicami zelo razlikuje glede na to, ali so predhodno imele nacionalni sistem mediacije ali ne, pri čemer so se nekatere države članice odločile za relativno dobesedno izvajanje njenih določb, druge za podroben pregled alternativnih načinov za reševanje sporov (npr. v Italiji, kjer se mediacija uporablja šestkrat pogosteje kot drugod v Evropi), spet tretje pa so menile, da imajo zakonodajo, ki je že v skladu z direktivo o mediaciji;

B.

ker je večina držav članic razširila področje uporabe svojih nacionalnih ukrepov za prenos direktive tudi na domače primere (le tri države članice so se odločile direktivo prenesti samo za čezmejne primere) (7), kar je imelo zelo pozitiven vpliv na pravni red držav članic in zadevne kategorije sporov;

C.

ker težave, ki so se pokazale v fazi prenosa direktive, v veliki meri odražajo razlike v pravni kulturi v različnih nacionalnih pravnih sistemih; ker bi bilo zato treba dati prednost spreminjanju pravne miselnosti z razvojem kulture mediacije, ki temelji na sporazumnem reševanju sporov, kar je vprašanje, ki so ga evropske mreže pravnih strokovnjakov že večkrat izpostavile ob nastanku direktive in nato med njenim prenosom v državah članicah;

D.

ker izvajanje direktive o mediaciji zagotavlja dodano vrednost EU z ozaveščanjem nacionalnih zakonodajalcev o prednostih mediacije ter z določeno stopnjo usklajenosti na področju procesnega prava in med različnimi praksami v državah članicah;

E.

ker je mediacija kot alternativen, prostovoljen in zaupen izvensodni postopek v določenih primerih in ob upoštevanju potrebnih zaščitnih ukrepov lahko koristno orodje za zmanjšanje preobremenitve pravosodnih sistemov, saj fizičnim in pravnim osebam ponuja možnost, da spore poravnajo hitro in poceni, glede na to, da so pretirano dolgi sodni postopki v nasprotju z Listino EU o temeljnih pravicah, hkrati pa zagotavlja boljši dostop do pravnega varstva ter prispeva h gospodarski rasti;

F.

ker je jasno, da cilja, navedena v členu 1 direktive o mediaciji, katerih namen je spodbujanje uporabe mediacije in zlasti zagotavljanje „uravnoteženega odnosa med mediacijo in sodnimi postopki“, nista bila dosežena, saj se mediacija v večini držav članic v povprečju uporablja v manj kot 1 % primerov pred sodišči (8);

G.

ker direktiva o mediaciji ni oblikovala sistema Unije za izvensodno reševanje sporov v najstrožjem pomenu, z izjemo uvedbe posebnih določb na področju zastaralnih in prekluzivnih rokov v pravnih postopkih v primeru poskusa mediacije ter na področju obveznosti glede zaupnosti za mediatorje in njihovo administrativno osebje;

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.