EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 19.12.2017

COM(2017) 789 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

o izvajanju Uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93

1.    Povzetek

Varnost izdelkov je naša skupna skrb. Ko jih kupimo, želimo biti prepričani, da so varni in izpolnjujejo vse pravne zahteve. Proizvajalci zato neodvisne organe, t. i. „organe za ugotavljanje skladnosti“, pogosto pozovejo, naj preverijo, ali njihovi izdelki izpolnjujejo določene standarde, preden jih prodajo. Zato potrebujemo zanesljive in usposobljene organe za ugotavljanje skladnosti, ki pravilno opravljajo svoje delo. To je tudi razlog, zakaj je EU vzpostavila sistem akreditacije teh organov za ugotavljanje skladnosti. Nacionalni akreditacijski organi v svoji državi preverjajo usposobljenost in nepristranskost ter neodvisnost organov za ugotavljanje skladnosti.

To poročilo vsebuje pregled, kako so se v obdobju 2013–2017 izvajale določbe o akreditaciji iz Uredbe (ES) št. 765/2008 (v nadaljnjem besedilu: Uredba) in oznaki CE. Poročilo o izvajanju pravil o nadzoru trga in izdelkov, ki vstopajo na trg EU, je vključeno v vrednotenje, priloženo predlogu za izvrševanje, ki je prav tako del „blagovnega svežnja“.

To poročilo potrjuje, da evropska akreditacijska infrastruktura, vzpostavljena z Uredbo, dodane vrednosti ne zagotavlja le za enotni trg, ampak tudi za mednarodno trgovino. Akreditacija ima široko podporo evropske industrije in skupnosti za ugotavljanje skladnosti pri zagotavljanju, da izdelki izpolnjujejo veljavne zahteve, odpravljanju ovir za organe za ugotavljanje skladnosti in spodbujanju uspešnega razvoja podjetniške dejavnosti v Evropi. Z Uredbo se je vzpostavil zanesljiv in trden akreditacijski sistem v vseh državah članicah, državah Efte in Turčiji. Vendar se sooča z izzivom ohranjanja zanesljivosti, tj. ohranjanjem celotnega akreditacijskega sistema v skladu z najnovejšim tehničnim razvojem in zagotavljanjem, da se enako strogo uporablja. To poročilo tudi potrjuje, da se podjetja bolje zavedajo pomembne vloge oznake CE na izdelkih na enotnem trgu.

To poročilo je bilo pripravljeno v sodelovanju z državami članicami v okviru podskupine za akreditacijo skupine strokovnjakov za „notranji trg za izdelke“.

2.    Akreditacija

2.1    Politični premisleki

Enotni trg za industrijske izdelke je ena od resničnih zgodb o uspehu v Evropi in v času vse večje globalizacije njen največji adut. Je gonilo razvoja močnejšega in pravičnejšega gospodarstva EU. Za več kot 80 % industrijskih izdelkov so bile s sprejetjem skupnih evropskih pravil odpravljene regulativne ovire, ki ustvarjajo nemoten trg z več kot 500 milijoni potrošnikov. To je spodbudilo konkurenčnost in inovacije, hkrati pa je evropskim potrošnikom na voljo vse večja izbira varnih izdelkov, ki izpolnjujejo visoke standarde glede javnega interesa, kot je varnost, okolje in zdravje.

Za obravnavanje prednostne naloge, ki jo je Junckerjeva Komisija določila v zvezi z bolj povezanim in pravičnejšim notranjim trgom 1 , in kot je predlagano v strategiji Komisije za enotni trg 2 , je treba okrepiti skladnost izdelkov z veljavnimi zakonodajnimi zahtevami. Povezovanje enotnega trga pomeni tudi krepitev sistema ugotavljanja skladnosti.

Organi za ugotavljanje skladnosti (laboratoriji, certifikacijski organi, inšpekcijski organi, organi za okoljsko preverjanje itd.) so vključeni v ugotavljanje skladnosti izdelkov glede na ustrezne zakonodajne zahteve, pri katerih sektorska zakonodaja zahteva presojo tretjih oseb, na primer v primeru strojev, tlačnih posod, medicinskih pripomočkov, dvigal in merilnih instrumentov. Prostovoljno jih uporabljajo tudi podjetja, da dokažejo skladnost s standardi ali predpisi, tudi če zakonodaja tega ne zahteva. Akreditacija zagotavlja in potrjuje, da imajo ti organi tehnično zmogljivost za ustrezno izvajanje svojih nalog.

2.2    Vpliv akreditacije in delovanje akreditacijskega sistema

Akreditacija je potrditev nacionalnega akreditacijskega organa, da organ za ugotavljanje skladnosti izpolnjuje zahteve, določene s harmoniziranimi standardi, in, kadar je ustrezno, vse dodatne zahteve, vključno s tistimi, ki so določene v ustreznih področnih sistemih.

Uredba ima ključno vlogo pri olajšanju prostega pretoka blaga na notranjem trgu in v mednarodni trgovini. Države članice v skladu z njenimi določbami imenujejo enotni nacionalni akreditacijski organ, ki izvaja akreditacijo organov za ugotavljanje skladnosti. Namen zanašanja na harmonizirane standarde na ravni EU je vzpostaviti potrebno raven preglednosti in zaupanja v usposobljenost organov za ugotavljanje skladnosti ter zagotoviti, da je evropski akreditacijski sistem združljiv z mednarodnim sistemom akreditacije.

Proizvajalci so še naprej odgovorni za skladnost svojih izdelkov z veljavnimi zakonodajnimi zahtevami, visoka tehnična zmogljivost organov za ugotavljanje skladnosti pa zagotavlja, da so pregledi natančni in zanesljivi. To prispeva k varovanju javnih interesov, kot sta zdravje in varnost na notranjem trgu.

Uredba zagotavlja enako strog pristop k akreditaciji v vseh državah članicah – tako da je na koncu en certifikat o akreditaciji dovolj za dokaz tehnične zmogljivosti organa za ugotavljanje skladnosti po vsej Evropi. Korist akreditacije v EU je torej, da morajo organi držav članic, potem ko je bil organ za ugotavljanje skladnosti uspešno akreditiran v skladu z Uredbo, priznati certifikat o akreditaciji. S tem se odpravijo nepotrebni stroški akreditacije v vsaki državi članici in stroški preverjanja izdelkov s strani različnih organov za ugotavljanje skladnosti. To ustvarja okolje, ki je ugodno za razvoj podjetij na evropskem trgu.

Do konca leta 2016 je bilo izdanih več kot 34 450 akreditacij 3 (na regulativnih in neharmoniziranih področjih), ki so zajemale vrsto dejavnosti in so bile razdeljene, kot sledi:

Postopek prestrukturiranja in prilagajanja Uredbi je zdaj zaključen 9 . Vse države članice, države Efte in Turčija so ustanovile nacionalne akreditacijske organe 10 .

2.3    Evropska akreditacijska infrastruktura

Kot je določeno v Uredbi, je Komisija Evropsko združenje za akreditacijo (EA) priznala kot evropsko akreditacijsko infrastrukturo 11 . Leta 2009 je sklenila sporazum, v katerem so podrobno določene naloge EA in načela sodelovanja.

Temeljna funkcija EA je določanje usposobljenosti nacionalnega akreditacijskega organa z medsebojnim strokovnim vrednotenjem 12 . Po uspešnem medsebojnem strokovnem vrednotenju so nacionalni akreditacijski organi postali podpisniki večstranskega sporazuma EA 13 za vzajemno priznavanje certifikatov o akreditaciji. Uspešno medsebojno strokovno vrednotenje je predpogoj za vzajemno priznavanje certifikatov o akreditaciji. Sistem medsebojnega strokovnega vrednotenja je dokazal svojo prednost z zagotavljanjem, da so nacionalni akreditacijski organi visoko usposobljeni.

Poleg tega EA sodeluje z zainteresiranimi stranmi prek svojega svetovalnega odbora in v mednarodnih akreditacijskih organizacijah ILAC in IAF 14 .

Sodelovanje z EA je bilo na splošno zelo plodno. Pomen akreditacije organov za ugotavljanje skladnosti se je v zadnjih letih znatno povečal. Zaradi dela EA in njegovih članov je priznano, da je akreditacija kot zadnja raven nadzora v evropskem sistemu ugotavljanja skladnosti bistvena za pravilno delovanje preglednega in kakovostno usmerjenega trga ter za zaščito visoke ravni varovanja javnih interesov, kot so zdravje, varnost in okolje.

2.4    Financiranje evropske akreditacije, ki ga izvaja Komisija

Komisija in EA sta junija 2014 podpisala drugi okvirni partnerski sporazum za štiriletno obdobje (do junija 2018). Ta okvirni partnerski sporazum mogoča finančno podporo EA pri opravljanju njegovih nalog, kot je določeno v Uredbi, in izpolnjevanju ciljev, podrobno opisanih v smernicah. Dejavnosti EA, upravičene do financiranja EU, vključujejo:

·izvajanje tehničnega dela, povezanega s sistemom medsebojnega strokovnega vrednotenja;

·zagotavljanje informacij zainteresiranim strankam in sodelovanje v dejavnostih mednarodnih organizacij na področju akreditacije;

·pripravo in posodabljanje prispevkov za smernice v zvezi z akreditacijo;

·pomoč tretjim državam 15 .

Okvirni sporazum o partnerstvu določa, da lahko EA in njegov sekretariat prejmeta letne donacije za poslovanje za svoje tekoče delo. V času priprave tega poročila so bile izplačane štiri letne donacije za poslovanje v višini 600 000 EUR in približno 40 % celotnega proračuna EA.

Z delom donacije se je podprlo delo v zvezi z delovanjem in upravljanjem sistema medsebojnega strokovnega vrednotenja, ki je v obdobju 2013–2017 vključevalo 16 :

Število ocenjevalcev za leto 2016 po področjih delovanja je:

Skupine za medsebojno strokovno vrednotenje so leta 2016 poročale o skupno 135 ugotovitvah, pri katerih so bili potrebni korektivni ukrepi nacionalnih akreditacijskih organov. EA spremlja, kako se ti ukrepi izvajajo. Julija 2014 je bilo delovanje enega akreditacijskega organa začasno suspendirano. Po uspešno izvedenih popravnih ukrepih, ki jih je zahteval EA, je bila po rezultatih izrednega vrednotenja, ki ga je izvedel EA, konec leta 2014 začasna prepoved delovanja umaknjena.

Kar zadeva medsebojno strokovno vrednotenje, dejavnosti EA vključujejo tudi stalne izboljšave sistema medsebojnega strokovnega vrednotenja in izvajanje medsebojnih strokovnih vrednotenj za nove dejavnosti ugotavljanja skladnosti.

Z donacijo se je podprlo tudi delo EA za (i) uskladitev meril za akreditacijo, (ii) razvoj, utrjevanje in izvajanje akreditacije v EU ter (iii) sodelovanje z akreditacijskimi organizacijami zunaj EU, mednarodnimi organizacijami in zasebnimi zainteresiranimi stranmi.

Okvirni sporazum o partnerstvu z EA poleg letne donacije za poslovanje predvideva tudi možnost donacij za ukrepe za posebne projekte. V zvezi s tem je EA sodeloval pri naslednjih projektih:

·EA je leta 2013 podpisal posebni sporazum z Generalnim direktoratom za podnebno politiko o donaciji za ukrep v zvezi z izvajanjem akreditacije v okviru Uredbe (EU) št. 600/2012 18 . Delo, povezano s tem posebnim sporazumom, je bilo uspešno zaključeno februarja 2015.

·EA je leta 2012 podpisal pogodbo o opravljanju storitev z Generalnim direktoratom za mednarodno sodelovanje in razvoj za „Približevanje akreditacijskih sistemov EU in Ruske federacije“. Delo je bilo uspešno zaključeno decembra 2015.

·EA je leta 2014 podpisal pogodbo o opravljanju storitev s Skupnim raziskovalnim središčem za „Podporne storitve v zvezi z akreditacijskimi vidiki projekta o evropski prostovoljni shemi zagotavljanja kakovosti za odkrivanje raka dojke, podprto z akreditacijo in visokokakovostnimi smernicami“. Projekt v času priprave tega poročila še poteka.

Komisija in EA trenutno razpravljata o tretjem okvirnem partnerskem sporazumu.

2.5    Akreditacija v podporo uradnemu obveščanju

Uradno obveščanje pomeni, da država članica Komisijo in druge države članice obvesti, da je imenovala organ za ugotavljanje skladnosti na podlagi harmonizacijskega akta EU in da navedeni organ izpolnjuje ustrezne zahteve, ki jih določa ta akt. Države članice prevzamejo končno odgovornost za usposobljenost svojih priglašenih organov glede na druge države članice in institucije EU.

Čeprav je akreditacija prednostni instrument za preverjanje usposobljenosti organov za ugotavljanje skladnosti, so dovoljeni tudi drugi načini za vrednotenje usposobljenosti organov za ugotavljanje skladnosti. V takih primerih se morajo Komisiji in drugim državam članicam predložiti dokazi, da ovrednoteni organ izpolnjuje vse veljavne regulativne zahteve 19 . Poleg tega je treba priglašeni organ redno nadzirati, podobno kot je praksa akreditacijskih organizacij.

Delež uradnih obvestil akreditiranih organov za ugotavljanje skladnosti se je med letom 2009 in novembrom 2017 povečal za 34 odstotnih točk. Konec leta 2009, pred začetkom veljavnosti Uredbe, se je 1 089 od 2 249 uradnih obvestil nanašalo na akreditirane organe za ugotavljanje skladnosti, 1 118 pa se jih je nanašalo na neakreditirane organe, kar pomeni, da se je 48,4 % vseh uradnih obvestil v vseh sektorjih nanašalo na akreditirane organe. Do novembra 2017 je bilo 2 708 uradnih obvestil, od katerih se jih je 472 nanašalo na neakreditirane organe za ugotavljanje skladnosti, 2 236 pa na akreditirane organe, kar pomeni, da se je 82,6 % vseh uradnih obvestil nanašalo na akreditirane organe.

Medtem je EA razvil sveženj „Akreditacija za namene uradnega obveščanja“. Vključuje smernice in dobre prakse ter si prizadeva za večjo harmonizacijo po vsej Evropi pri ocenjevanju priglašenih organov. Projekt se je uspešno zaključil leta 2016, EA in njegovi člani pa izvajajo rezultate.

V naslednji preglednici so uradna obvestila razčlenjene po državi članici in zakonodajnem aktu 20 .

2.6    Mednarodno sodelovanje – Sporazum s Kanado

Po začasnem začetku veljavnosti celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma med EU in Kanado 21 21. septembra 2017 22 je Protokol CETA o vzajemnem sprejemanju rezultatov ugotavljanja skladnosti nadomestil prejšnji sporazum o vzajemnem priznavanju s Kanado iz leta 1998. Protokol razširja področje uporabe in znatno poenostavlja postopke za imenovanje organov za ugotavljanje skladnosti za opravljanje nalog zaradi izpolnjevanja regulativnih/zakonskih zahtev EU in Kanade.

V skladu s Protokolom CETA lahko organ za ugotavljanje skladnosti v EU, potem ko je imenovan, preskuša izdelke za izvoz v Kanado na podlagi kanadskih pravil in obratno. To je zlasti koristno za manjša podjetja, saj istega preizkusa ne plačajo dvakrat, čas do trga pa se skrajša, ker se izdelki ne preizkusijo in certificirajo v namembni državi.

Protokol se opira na akreditacijo, ki je tako še pomembnejši steber za mednarodno sodelovanje s tretjimi državami.

Pričakuje se, da bo akreditacijskim organom EU in kanadskim akreditacijskim organom sčasoma priznano, da lahko izvajajo akreditacijo, ki je v skladu z regulativnimi/pravnimi zahtevami Kanade oziroma EU. V ta namen sta EA in kanadski akreditacijski organ, kanadski svet za standarde (Standards Council of Canada, SCC), 10. junija 2016 sklenila sporazum o sodelovanju. Njegov namen je med drugim izmenjava informacij in strokovnjakov za presojo na kraju samem, da se poveča vzajemno zaupanje v ustrezne postopke akreditacije EU in Kanade.

Poleg tega je bilo po Protokolu CETA vzpostavljeno tesno sodelovanje med EA in SCC, da se zagotovi doslednost pri ocenjevanju organov za ugotavljanje skladnosti glede na evropsko in kanadsko zakonodajo o izdelkih.

Sektorji, ki jih zajema Protokol CETA, so:

·električna in elektronska oprema, vključno z električnimi napeljavami in napravami ter povezanimi komponentami;

·radijska in telekomunikacijska terminalska oprema;

·igrače;

·gradbeni proizvodi;

·stroji, vključno z deli, komponentami – tudi z varnostnimi komponentami, zamenljivo opremo in sklopi strojev;

·merilni instrumenti;

·toplovodni kotli, vključno s povezanimi napravami;

·oprema, stroji, aparati, naprave, kontrolne komponente, zaščitni sistemi, varnostne naprave, kontrolne naprave in upravljalne naprave ter povezani sistemi za instrumentacijo, preprečevanje in odkrivanje, ki se uporabljajo v potencialno eksplozivnih atmosferah (oprema ATEX);

·oprema, ki se uporablja na prostem, ker povzroča emisijo hrupa v okolje ter

·rekreacijska plovila in njihove komponente.

2.7    Ukrepi Komisije za uveljavitev določb o akreditaciji iz Uredbe

Uredba določa, da države članice imenujejo enotni nacionalni akreditacijski organ. Vendar nekaj zasebnih subjektov trdi, da prav tako izvajajo akreditacijo. Komisija je zato začela postopke za ugotavljanje kršitev in od dveh držav članic zahtevala, naj sprejmeta ukrepe, s katerimi bosta „nenacionalnim organom“ – samooklicanim „akreditacijskim organom“, ki niso uradno imenovani nacionalni akreditacijski organi –, ki delujejo na njunih ozemljih, preprečili izvajanje nalog, ki so v nasprotju z Uredbo, in zagotovili, da popravijo opis svojih dejavnosti. Zadeve še niso zaključene.

Ker Uredba gospodarskim subjektom omogoča, da se pritožijo zoper odločitve nacionalnih akreditacijskih organov ali jim ugovarjajo, od vsake države članice pa zahteva, da prizna enakovrednost certifikatov o akreditaciji nacionalnih akreditacijskih organov drugih držav članic, je imela Komisija tudi pomisleke glede zadevnih delov novega akreditacijskega zakona, ki ga je ena od držav članic sprejela leta 2015. Ta država članica je po ukrepanju Komisije v celoti odpravila njene pomisleke, in sicer ga je s spremembo zakona o akreditaciji uskladila z Uredbo.

2.8    Pravne spremembe v zvezi z akreditacijo v določenih sektorjih

2.8.1 Varstvo podatkov

Države članice morajo v skladu s členom 43(1) nove splošne uredbe o varstvu podatkov 23 organom za potrjevanje omogočiti obe možni metodi akreditacije, tj. prek nacionalnega nadzornega organa za varstvo podatkov, ustanovljenega v skladu z zakonodajo na področju varstva podatkov, in/ali nacionalnega akreditacijskega organa. Ti metodi akreditacije se nanašata na mehanizem potrjevanja, ki spada na področje uporabe člena 42 splošne uredbe o varstvu podatkov.

EU s podelitvijo posebnih pooblastil neodvisnim nadzornim organom priznava posebne značilnosti varstva osebnih podatkov kot temeljne pravice iz člena 8 Listine o temeljnih pravicah in s tem potrebo po posebnem pregledu in spremljanju odločitev organov za potrjevanje.

Komisija spodbuja izmenjavo izkušenj med EA in nadzornimi organi iz splošne uredbe o varstvu podatkov. V zvezi s tem bosta infrastruktura in strokovno znanje EA sredstvo za zagotavljanje, da so vse poti akreditacije na podlagi splošne uredbe o varstvu podatkov dosledne.

2.8.2 Živila in krma

Nova uredba o živilih in krmi 24 uvaja akreditacijo in navaja, da bi moral „[a]kreditacijo [...] opraviti nacionalni akreditacijski organ, ki deluje v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008“. Komisija bo v zvezi s tem spremljala uvajanje akreditacijske infrastrukture v sektor živil in krme, ki ga bo izvedel EA.

2.8.3 Kibernetska varnost

Predlog uredbe o kibernetski varnosti 25 uvaja akreditacijo in določa, da „[o]rgane za ugotavljanje skladnosti akreditira nacionalni akreditacijski organ, imenovan v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008, le, če izpolnjujejo zahteve, določene v Prilogi k tej uredbi“. Poleg tega predlog določa, da lahko „v ustrezno utemeljenih primerih“ evropski certifikat kibernetske varnosti izda le javni organ (za ugotavljanje skladnosti), ki je lahko med drugim nacionalni organ za nadzor nad certificiranjem.

Ker mora nacionalni organ za nadzor nad certificiranjem nadzorovati tudi skladnost certifikatov, ki jih izdajo drugi organi za ugotavljanje skladnosti, z zakonodajnimi zahtevami, bo Komisija v sodelovanju z državami članicami spremljala izvajanje uredbe o kibernetski varnosti (ko bo sprejeta) in zagotovila, da se skladnost certifikatov nadzoruje nepristransko in pregledno.

2.9    Izzivi

Uredba je vzpostavila trden pravni okvir za akreditacijo. Zdaj sta glavna izziva ohranjanje celotnega akreditacijskega sistema v skladu z najnovejšim tehničnim razvojem in zagotavljanje, da se uporablja z enako strogostjo.

Poleg tega se bodo morda nekateri nacionalni akreditacijski organi v prihodnosti zaradi širše uporabe akreditacije soočali z več zahtevami za akreditacijo, ki lahko vplivajo na njihove finančne in človeške vire.

Izziv je tudi ustvarjanje enakovrednejših konkurenčnih pogojev, kadar se akreditacija uporablja za uradno obveščanje. Veliko dela je opravil že EA s svežnjem „Akreditacija za namene uradnega obveščanja“. Pravilno izvajanje tega projekta bi bilo treba spremljati. V zvezi s tem imajo države članice kot priglasitveni organi pomembno vlogo.

Akreditacija se vse bolj uporablja na novih področjih politike. Širša uporaba akreditacije in splošno zaupanje v akreditacijo sta pomembna odgovornost za EA in nacionalne akreditacijske organe. Zato je bistveno, da EA še naprej prejema podporo EU, ki mu pomaga pri izvajanju nalog. Poleg tega je pomembno ohraniti visoko raven zavedanja in razumevanja akreditacijskega sistema med njegovimi zainteresiranimi stranmi, da se zagotovi njegovo pravilno izvajanje, zlasti na novih področjih politike. Komisija bo še naprej spodbujala uporabo akreditacije v skladu z Uredbo 765/2008 v vseh novih predlogih, ki zahtevajo oceno skladnosti.

3. Oznaka CE

Uredba (ES) št. 765/2008 določa splošne zahteve in načela glede uporabe oznake CE. Večina nove zakonodaje EU o neživilskih proizvodih, sprejete od leta 2010, izrecno zahteva, da morajo proizvodi nositi oznako CE in da za oznako CE veljajo splošna načela iz Uredbe (ES) št. 765/2008.

Komisija je leta 2014 proučila, ali je veljavna ureditev glede oznake CE zadovoljiva. Rezultati presoje kažejo splošno zadovoljstvo z oznako CE, ki se šteje za ustrezno in učinkovito. Presoja je tudi pokazala, da ni potrebe po nobeni temeljiti spremembi oznake CE, čeprav obstaja potreba po večji doslednosti in izogibanju različnim zahtevam za različne dele zakonodaje ter obravnavi vprašanja izdelkov z več deli 26 .

Spletišče Komisije, namenjeno oznaki CE, se uporablja kot točka „vse na enem mestu“ za informacije o oznaki CE v vseh jezikih EU/Efte 27 in se redno posodablja. Število obiskov spletnih strani o oznaki CE 28 dokazuje, kako pomembno je, da so te informacije na voljo zainteresiranim stranem.

Hkrati se je število pisnih vprašanj Evropski komisiji v zvezi z oznako CE v zadnjih štirih letih znatno zmanjšalo (manj kot 100 vprašanj letno v primerjavi s skoraj 400 vprašanji pred štirimi leti).

Celovite informacije namenskega spletišča so povečale seznanjenost zainteresiranih strani z oznako CE in njihovo ozaveščenost o njihovih pravicah in obveznostih, ki izhajajo iz harmonizirane zakonodaje EU. Poleg tega so sama vprašanja zdaj bolj zapletena, podrobna in izpopolnjena, kar kaže na dobro poznavanje zahtev za označevanje z oznako CE.

(1)

      https://ec.europa.eu/commission/priorities_sl.  

(2)

     COM(2015) 550 final, „Izpopolnitev enotnega trga: več priložnosti za prebivalstvo in gospodarstvo“.

(3)

     Poročilo o večstranskem sporazumu Evropskega združenja za akreditacijo za leto 2016, http://www.european-accreditation.org/information/ea-multilateral-agreement-report-2016-is-now-released .

(4)

     Kalibracija je predvsem tehnična konfiguracija merilnih naprav.

(5)

     Preskušanje je določitev tehničnih značilnosti izdelka brez preverjanja njegove skladnosti.

(6)

     Certificiranje je dokazovanje z večkratnimi preverjanji, da so izpolnjene posebne zahteve (zakonodajne ali ne). Zajema lahko več inšpekcijskih pregledov (glej opombo 8 za „inšpekcijski pregled“) in vključuje stalno spremljanje.

(7)

     Inšpekcijski pregled je preverjanje skladnosti s posebnimi zahtevami (zakonodajnimi ali ne) z enkratnim pregledom.

(8)

     Zahteve za organe, ki merijo/preverjajo emisije toplogrednih plinov.

(9)

   Glej člene 4, 6 in 8 Uredbe.

(10)

   Njihovi kontaktni podatki so na voljo na spletišču Komisije na naslednjem naslovu: http://ec.europa.eu/growth/tools-databases/nando/ .

(11)

   Glej člen 14 Uredbe.

(12)

     Glej člene 10, 11 in 13 Uredbe.

(13)

     Večstranski sporazum EA (EA MLA) je sporazum, pri katerem podpisniki s podpisom priznajo in sprejmejo enakovrednost akreditacijskih sistemov, ki jih izvajajo člani podpisniki, pa tudi zanesljivost rezultatov ugotavljanja skladnosti, ki jih zagotovijo organi za ugotavljanje skladnosti, ki so jih akreditirali člani podpisniki.

(14)

   Mednarodno združenje za akreditacijo laboratorijev/Mednarodni forum za akreditacijo.

(15)

   Glej člen 32 Uredbe.

(16)

     Poročilo o večstranskem sporazumu Evropskega združenja za akreditacijo za leto 2016, http://www.european-accreditation.org/information/ea-multilateral-agreement-report-2016-is-now-released .

(17)

     Vrednotenja, začetna vrednotenja, ponovna vrednotenja z razširitvijo področja ali brez razširitve in izredna vrednotenja.

(18)

     Uredba Komisije (EU) št. 600/2012 o preverjanju poročil o emisijah toplogrednih plinov in poročil o tonskih kilometrih ter o akreditaciji preveriteljev v skladu z Direktivo 2003/87/ES.

(19)

     Člen 5(2) Uredbe (ES) št. 765/2008.

(20)

     Stanje na dan 3. novembra 2017.

(21)

     UL L 11, 14.1.2017, str. 23.

(22)

     Obvestilo o začasni uporabi celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma (CETA) med Kanado na eni strani ter Evropsko unijo in njenimi državami članicami na drugi strani (UL L 238, 16.9.2017, str. 9).

(23)

     Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov.

(24)

     Uredba (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2017 o izvajanju uradnega nadzora in drugih uradnih dejavnosti, da se zagotovi uporaba zakonodaje o živilih in krmi, pravil o zdravju in dobrobiti živali ter zdravju rastlin in fitofarmacevtskih sredstvih.

(25)

     Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o Agenciji EU za kibernetsko varnost ENISA in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 526/2013 ter certificiranju informacijske in komunikacijske tehnologije na področju kibernetske varnosti (uredba o kibernetski varnosti), COM(2017) 477 final.

(26)

     Delovni dokumentu služb Komisije SWD (2014) 23 o vrednotenju zakonodaje o notranjem trgu za industrijske proizvode, ki spremlja sporočilo COM(2014) 25 o viziji za notranji trg z industrijskimi proizvodi.

(27)

      https://ec.europa.eu/growth/single-market/ce-marking_sl.

(28)

     Strani so imele 616 489 obiskov v obdobju od 11. julija 2016 do 27. septembra 2017.