15.9.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 306/37

1.

priznava, da je zdravje bistven element blaginje družbe in da se ta koncept v skladu z opredelitvijo Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) ne nanaša le na fizično preživetje ali odsotnost bolezni, temveč vključuje psihološke vidike ter naravne, okoljske, podnebne in bivalne pogoje ter delovno, ekonomsko, socialno in kulturno življenje;

2.

poudarja, da imajo mesta zaradi urbanizacije pomembno vlogo pri spodbujanju zdravja, saj na mestnih območjih živi 70 % svetovnega prebivalstva;

3.

poudarja, da so ukrepi, možnosti financiranja in prednostne naloge EU pogosto usmerjeni v večja mesta in da bi bilo treba več pozornosti nameniti pomembnemu kumulativnemu učinku malih in srednje velikih mest ter mest, ki imajo od 5 000 do 100 000 prebivalcev in v kakršnih živi več kot polovica prebivalcev EU (1), ter precejšnjim možnostim, ki jih imajo ta mesta za oblikovanje in izvajanje predpisov za izboljšanje javnega zdravja v EU;

4.

poudarja, da izraz „zdrava mesta“ (glej SZO) pomeni, da se neka skupnost zaveda pomena zdravja kot skupne dobrine, zato lahko spodbudi in vzpostavi jasne politike za zaščito in izboljšanje sedanjih oblik socialnega varstva, pa tudi preventivo za povečanje odpornosti in zdrave pričakovane življenjske dobe ter zmanjšanje tveganj pojava invalidnosti, hkrati pa spodbuja cilje trajnostnega razvoja;

5.

ugotavlja, da so mnoga od 12 partnerstev, ki jih je leta 2016 sprožil amsterdamski pakt za izvajanje agende EU za mesta, povezana z zdravstvenimi vprašanji, vendar še nobeno partnerstvo ni bilo posebej posvečeno zdravju; obžaluje tudi, da agenda EU za mesta ne predvideva horizontalnega sodelovanja različnih upravnih ravni, da se v zgodnji fazi ocenijo posledice za zdravje; zato poziva, da se v agendo EU za mesta vključijo opredelitev zdravja, ocena zdravja in spodbujanje zdravja, hkrati pa poudari njen vpliv na zdravje;

6.

ugotavlja, da je javno zdravje v pristojnosti držav in da je vloga EU v glavnem dopolnjevati politike držav članic, tako da pomaga vladam dosegati skupne cilje in ustvarjati ekonomijo obsega;

7.

poudarja, da bi bilo treba preučiti in analizirati dejavnike zdravja, zlasti v zvezi z zdravjem v mestih, ter oceniti priložnosti in problematike, ki izhajajo iz daljšanja pričakovane življenjske dobe;

8.

ugotavlja, da je treba ponovno pregledati mehanizme socialne zaščite na podlagi podatkov o različnih potrebah in razmerah različnih skupin prebivalstva, ki kažejo naraščanje števila starejših prebivalcev, v skladu z daljšanjem pričakovane življenjske dobe, pa tudi večanje neenakosti med družbenimi skupinami, ter zaradi sočasnega pojava priseljevanja, ki pomeni dodaten izziv za socialne in zdravstvene službe;

9.

meni, da lahko lokalne in regionalne uprave zagotavljajo pravično mrežo in sodelovalno upravljanje na več ravneh, da lahko institucije, podjetja, organizacije civilne družbe in državljani prispevajo k oblikovanju skupne, pravične in skladne zasnove urejanja mestnih območij;

10.

meni, da je mogoče predlagati in sprejeti instrumente za udejanjanje zdravja v mestih kot skupne dobrine na naslednjih prednostnih področjih javnega ukrepanja:

11.

poziva, da se zdravje in njegova opredelitev vključita v agendo EU za mesta ter s tem začne nova kultura skupnega načrtovanja, ki bi lahko prispevala k spodbujanju zdravja in zdravega okolja v okviru prostorskega načrtovanja;

12.

poziva lokalne oblasti, naj uporabijo pobudo Evropske komisije Inovativni ukrepi za mesta, ki ima v okviru ESRR proračun v višini 372 milijonov EUR za obdobje 2014–2020 (čeprav zdravje dejansko ni izrecno navedeno kot prednostno področje), da bi mestna območja dobila sredstva za preskušanje novih in še nepreverjenih rešitev pri soočanju z mestnimi izzivi in za razmislek o inovativnih ukrepih za spopadanje z določenimi lastnimi izzivi na področju zdravja;

13.

poziva k izvajanju politik vključevanja v socialno-zdravstveno varstvo in izboljševanja socialnih, gospodarskih in okoljskih razmer v revnih ali prikrajšanih soseskah;

14.

opozarja, da je treba poskrbeti za socialno varnost najšibkejših skupin, zlasti mater in otrok, ter skupin, katerih zdravje ogrožajo težave z duševnim zdravjem, bolezni ali invalidnost, saj je to prednostna naloga socialne kohezije v urbanem okolju, kjer poteka boj za odpravo socialno-ekonomskih razlik in naraščajočih neenakosti. Dejansko povezava zdravstvenih in socialnih kazalnikov (med katerimi so umrljivost na splošno, invalidnost in subjektivno zdravje) kaže, da so te neenakosti razvidne po stopnjah (Ginijev koeficient): na vsaki točki na socialni lestvici je raven zdravja nižja od tiste na stopnji višje in višja od tiste na stopnji nižje, kar pomeni, da se v želji, da bodo odzivi politike za odpravo tega pojava obrodili konsistentne rezultate za zdravje, ne smemo zadovoljiti s selektivnimi pristopi, osredotočenimi na posameznike z visokimi tveganji, temveč si je treba prizadevati za blažitev na vseh stopnjah;

15.

meni, da je bistveno razviti politike za zagotavljanje zdravega aktivnega staranja, tako v smislu telesnega in duševnega dobrega počutja kot tudi v smislu družabnega življenja in odnosov, spodbujati pa je treba tudi sodelovanje pri rekreativnih dejavnostih v mestu ter vključevanje v medgeneracijske programe, tudi z namenom preprečevanja osamljenosti in samote;

16.

poudarja, da je treba okrepiti politike za spodbujanje zdravja, preventivo in socialno-zdravstveno vključevanje migrantov kot prednostno nalogo na področju socialnega vključevanja ter pri tem uporabiti tudi kulturne posrednike v mestu (npr. RE-HEALTH (2)) in posvetiti posebno pozornost žrtvam travmatičnih dogodkov, še posebej otrokom;

17.

predlaga, da se ocenijo potencialne koristi in stroški ustanovitve observatorijev za kazalnike zdravja v glavnih mestnih središčih, v skladu z usklajenimi evropskimi opredelitvami in metodologijami, oziroma informacijska središča (kontaktne točke za zdravje v vseh politikah), ki bi lokalnim in regionalnim oblastem nudila dostop do najboljše prakse, študij primerov, poročil, možnosti financiranja itd. na tem področju;

18.

predlaga, da mesta, ki tega še nimajo, ocenijo potencialne koristi in stroške uvedbe upravitelja zdravega mesta: ta bi prepoznal potrebe, ki jih izraža mesto, in mesto vodil v procesu izboljšav, v sinergiji z lokalnimi upravami, katerih politike bi usklajeval in zagotavljal njihovo izvajanje;

19.

meni, da je treba pri pravilnem prostorskem načrtovanju za izboljšanje zdravja državljanov predvideti ne samo zelene površine in območja, ampak zagotoviti tudi splošno oceno ekosistema mest in regij;

20.

poudarja pomen razvijanja lokalnih politik načrtovanja javnega prevoza v mestih, aktivnih oblik prevoza in mobilnosti v mestih, ki temelji na trajnosti in zdravju državljanov. V zvezi s tem opozarja na revidirani delovni program Obzorja 2020 za leti 2016–2017 za „pameten, okolju prijazen in integriran promet“ (s proračunom preko 6,3 milijarde EUR v obdobju 2014–2020) in zlasti njegovo poglavje o „mobilnosti v mestih“ ter oblikovalcem politik priporoča, naj raziščejo možnosti, ki jih program nudi za naložbe v njihove lokalne projekte mobilnosti;

21.

ponovno poudarja svojo podporo načrtovanju trajnostne mobilnosti v mestih in spodbuja oblikovanje politik na področju prometa ter prostorskega načrtovanja in rabe zemljišč v skladu s hierarhijo trajnostne mobilnosti, ki daje prednost spodbudam in ukrepom za povečanje varnosti ter privlačnosti aktivnih premikov peš ali s kolesom ter spodbujanju večmodalnega javnega prevoza; zahteva, da se ga vključi v usklajevalno skupino evropske platforme za načrtovanje trajnostne mobilnosti v mestih;

22.

spodbuja lokalne in regionalne oblasti, naj podprejo evropske politike za pospeševanje uporabe zasebnih in javnih prevoznih sredstev na električni in elektrificiran pogon, ki bodo ljudi postopoma odvračali od rabe fosilnih goriv ter jih spodbujali k uporabi čistih goriv;

23.

opozarja, da lahko mesta postanejo zdrava le, če so trajnostna; poudarja, da so kakovost življenja in splošne okoljske razmere odvisne od stanja mestnega okolja, zato poudarja, da bo celosten in trajnosten pristop predpogoj za prihodnji razvoj mest (3);

24.

zahteva nove celovite prometne politike, da bi se lahko vsa mesta prilagodila najvišjim standardom dostopnosti in uporabnosti mestnih prostorov in storitev za invalide;

25.

poziva, naj se predvidijo dejavnosti ozaveščanja državljanov glede najučinkovitejših možnosti mobilnosti v mestih z ekonomskega in okoljskega vidika pa tudi z vidika učinka na njihovo zdravje;

26.

poziva Evropsko komisijo, naj uporabo trajnostnih sredstev vključi v revizijo meril za zelena javna naročila v EU v prometnem sektorju ali naj spodbuja razvoj instrumentov za tehnološke inovacije na področju prometa ter njihovo razširjanje v državah članicah;

27.

je izredno naklonjen primerom dobre prakse, kot so: EVROPSKI TEDEN MOBILNOSTI – uveljavljena kampanja, ki se je začela leta 2002 in leta 2016 dosegla največjo udeležbo, saj je pri dejavnostih ozaveščanja, ki vsako leto potekajo med 16. in 22. septembrom, sodelovalo kar 2 427 mest; projekt PASTA (4) (angl. Physical Activity Through Sustainable Transport Approaches), ki ga financira EU – program, ki izrecno priznava povezavo med zdravjem in mobilnostjo v mestih; javno-zasebna partnerstva za razvijanje storitev za vozače;

28.

opozarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti pravna pooblastila za opredeljevanje zaščitenih območij, podpiranje mrež EU Natura 2000 ter vključevanje vprašanj biotske raznovrstnosti v mestno in prostorsko načrtovanje, in izpostavlja vse večje število znanstvenih raziskav o tem, da lahko narava prispeva k premagovanju zdravstvenih in socialnih izzivov z blažitvijo učinkov podnebnih sprememb, spodbujanjem telesne aktivnosti in socialnega vključevanja ter zmanjševanjem stresa;

29.

izraža zadovoljstvo s sklepom Evropske komisije z dne 7. decembra 2016, da se pripravi akcijski načrt za boljše izvajanje direktiv o pticah in habitatih in z njenim priznavanjem pomena celostnega upravljanja in načrtovanja mest pri doseganju ciljev ohranjanja biotske raznovrstnosti v EU (5);

30.

ponovno poudarja svojo zahtevo in svoja prizadevanja za povečanje proračuna programa LIFE za naravo in biotsko raznovrstnost po letu 2020, ki je namenjen razvoju zelene infrastrukture in zelenih rešitev v mestih, priznanih za bistvene z vidika podnebnih sprememb ter ciljev glede podnebja in energije iz agende EU za obdobje 2020–2030, Pariškega sporazuma, agende OZN in Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo ter ciljev trajnostnega razvoja; s tega vidika poziva k močnejši podpori pobud na lokalni in regionalni ravni za prilagajanje na podnebne spremembe v evropskem mestnem okolju (6) v pripravah na 8. program za okolje 2020–2027;

31.

poziva k ukrepanju glede okoljskih in podnebnih dejavnikov, da se spodbudi zdravje v mestih. Projekti v teku dokazujejo vpliv mestnega okolja na razširjenost bolezni, kot so kardiovaskularne in dihalne bolezni, ter tudi debelost in sladkorna bolezen tipa 2; zato poziva k preučitvi stroškov/koristi nedejavnosti v zvezi z onesnaženostjo zraka in hrupom, ki vplivata na zdravje v mestih, da bi povečali ozaveščenost in izbrali gospodarsko najugodnejšo javno politiko (7);

32.

podpira pobude, ki spodbujajo sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti s sektorjema zdravja in narave in katerih cilj je izboljšati zdravje in dobro počutje državljanov s povezovanjem državljanov z naravo, tako da se jim omogoči reden dostop do bližnjih naravnih območij, s spodbujanjem redne telesne aktivnosti in uporabo naravnih območij v terapevtske namene, ob siceršnjem medicinskem zdravljenju;

33.

toplo pozdravlja dobre prakse, kot sta nagrada za zeleno prestolnico Evrope in evropska solidarnostna enota, ki se oblikuje in bo mladim Evropejcem omogočila, da neposredno prispevajo k upravljanju območij Natura 2000 s prostovoljnimi dejavnostmi: s tem se bodo približali naravi, povečala se bo njihova okoljska ozaveščenost, narava in biotska raznovrstnost pa bosta koristili njihovemu zdravju;

34.

poziva, naj se pri gradnji in vzdrževanju javnih stavb, kot so šole in vrtci, tudi v povezavi s kakovostjo zraka v zaprtih prostorih, upoštevajo pogoji bivanja in zdravstvena vprašanja, povezana z bivališčem, ter zdravje in varnost;

35.

priporoča, da se kar največ pozornosti nameni zdravi prehrani in da se sprejmejo natančne smernice, v katerih so upoštevane različne okoliščine in različne ciljne skupine prebivalstva (šolski jedilniki, jedilniki v podjetjih, primerne socialne menze). V zvezi s tem pozdravlja objavo tehničnega poročila o javnih naročilih za nudenje zdrave prehrane v šolah ter priporoča vsem lokalnim in regionalnim oblastem, ki nabavljajo hrano in s hrano povezane storitve v šolah ali zanje, naj se oprejo na ta dokument, da bodo lažje vnesle prehranske in zdravstvene zahteve v pogoje javnih naročil za prehranske storitve;

36.

priporoča spodbujanje politik za nagrajevanje odgovornega ravnanja do okolja v proizvodnem sektorju, namenjenih proizvajalcem in izdelkom, vključno s sektorjem odpadkov;

37.

priporoča, da se posebna pozornost posveti preprečevanju prehranskih motenj in škodljivemu uživanju alkohola in tobaka ter drugim odvisnostim ter da se predlagajo konkretne rešitve na lokalni in regionalni ravni, ne samo s spodbujanjem inovativnih in visokokakovostnih raziskav, razširjanjem dokaznih elementov in podatkov, ob siceršnjem presojanju predpisanih ukrepov, ampak tudi s sprejemanjem politik za nadzor in preventivo v javnih prostorih in na javnih površinah;

38.

poudarja, da je telesna dejavnost eden od najučinkovitejših načinov preprečevanja nenalezljivih bolezni, boja proti debelosti in ohranjanja zdravega načina življenja; glede na vse več dokazov o pozitivnem učinku rekreacije na duševno zdravje in kognitivne procese, poziva lokalne in regionalne oblasti k zbiranju in izmenjavi primerov dobre prakse, da bi se navdihovale, se učile in vodile;

39.

poziva Evropsko komisijo, naj okrepi vlogo občin in regij pri izboljševanju politik na področju zdravju koristnih telesnih dejavnosti (angl. Health-Enhancing Physical Activity – HEPA), ki spodbujajo kulturo telesne dejavnosti na vseh področjih človeškega življenja, od šole do delovnih okolij, prostega časa in prevozov, in so odgovor na nedavne pozive Sveta in Parlamenta k sprejetju pobud za promocijo zdravega načina življenja;

40.

znova opozarja, da je treba spodbujati usposabljanje in krepitev zmogljivosti na področju zdravja v krajih, namenjenih izobraževanju, saj je zdravstveno izobraževanje v šolah lahko učinkovito pri zmanjševanju obnašanja, ki pomeni tveganje za zdravje mladih;

41.

podpira vsebino prvega poročila o izvajanju priporočila Sveta o spodbujanju zdravju koristnih telesnih dejavnosti v različnih sektorjih, ki ga je sprejela Evropska komisija in ga objavila decembra 2016 (8), in Evropski komisiji priporoča, da si za cilj določi znižanje stroškov telesne nedejavnosti, ki v 28 državah EU (9) znašajo več kot 80 milijard EUR letno, in sicer z večjim spodbujanjem telesne dejavnosti ter preprečevanjem nedejavnosti. Poleg tega mora podpreti razvoj kazalnikov za spremljanje uspeha na lokalni in regionalni ravni, pa tudi na ravni Unije;

42.

je izredno naklonjen dobrim praksam na lokalni ravni in spodbuja razširjanje teh praks, kot so ustvarjanje pogojev za povečanje števila kolesarskih stez in pešpoti za tek in hojo, poleg urbane mobilnosti z zagotovljeno varnostjo, pretvorba javnih zelenih površnih v telovadnice na prostem, povečanje količine in kakovosti šolskih ur, posvečenih športni vzgoji za vse, koriščenje šolske športne infrastrukture za drugo prebivalstvo ob urah, ko ni pouka, ter podpira pobude, kot so letna razglasitev evropskih prestolnic ali mest športa, kar je dogodek, ki ga usklajuje združenje evropskih prestolnic in mest športa (ACES Evropa), evropski teden športa, ki v letu 2017 poteka pod geslom „Šport in zdravje“, program Erasmus+ Šport in učinkovitejšo promocijo zdravju koristnih telesnih dejavnosti (HEPA);

43.

priznava hude učinke finančne in gospodarske krize na zmožnost javnih sistemov zdravstvenega varstva, da nudijo ustrezne storitve, pri čemer je treba upoštevati še vse večje povpraševanje, med drugim zaradi starajočega se prebivalstva; spominja, da je IKT lahko močno orodje za ohranjanje stroškovno učinkovitega in visokokakovostnega zdravstvenega varstva, saj ljudem vseh starosti tako na mestnih kot podeželskih območjih omogoča boljšo skrb za zdravje in kakovost življenja;

44.

predlaga, da skupaj z Evropsko komisijo preuči konkretne možnosti, da bi regionalne in lokalne oblasti povabili k sodelovanju v mrežah, kot so pametna mesta in Konvencija županov, ali v mrežah za preventivo in spodbujanje zdravja, ki jih promovira Svetovna zdravstvena organizacija (WHO Healthy Cities Network, WHO Healthy Ageing Task Force, WHO Age-Friendly Cities Project, WHO Regions for Health Network, Schools for Health in Europe Network itd.), na področjih delovanja, kot so biotska raznovrstnost in raba zemljišč, ravnanje z odpadki in upravljanje voda ter onesnaževanje zraka, ki so bistvenega pomena za vodilno pobudo Evropa, gospodarna z viri (10);

45.

poziva k večjemu spodbujanju lokalnih pobud za obveščanje in vključevanje državljanov v programe začetne preventive, s poudarkom na civilizacijskih, kroničnih, prenosljivih in neprenosljivih boleznih, ki danes najbolj ogrožajo zdravje in razvoj človeka; poziva k podpori znanstveno preskušenih programov sekundarne preventive za državljane s skupnimi prizadevanji institucij in izobraževalnih ustanov;

46.

poziva k vzpostavljanju močnih zavezništev med občinami, univerzami, zdravstvenimi podjetji, raziskovalnimi središči, podjetji, strokovnjaki, dobrodelnimi združenji in organizacijami skupnosti pri preučevanju in spremljanju kazalnikov zdravja državljanov na mestni ravni, da bi vzpostavili učinkovitejše in bolj odzivno upravljanje na več ravneh ter izboljšali zdravstveno politiko;

47.

poudarja, da je odgovornost vseh ravni oblasti in tudi državljanov, da pomembno prispevajo k zmanjševanju učinka prenosljivih bolezni s pospeševanjem in spodbujanjem načrtov cepljenja, preventive in zdravega načina življenja ter preučujejo mestna okolja, v katerih je mogoče najlažje obveščati in motivirati državljane (kraji zdravljenja, delovna mesta, rekreativni prostori, športne strukture in virtualni prostori, kot so referenčna spletna mesta samih uprav);

48.

poudarja, da je bilo doslej izvedenih malo ocen učinka krožnega gospodarstva na zdravje. V zvezi z izvajanjem svežnja Evropske komisije o krožnem gospodarstvu in nadaljnjim delom glede tega ter z nacionalnimi projekti za spodbujanje krožnega gospodarstva bi bilo treba izvesti podrobnejšo oceno posledic za zdravje in okrepiti dialog med organi, odgovornimi za ravnanje z odpadki, varstvo okolja in varovanje zdravja (npr. o uporabi odpadkov pri gradnji nasipov ali o ponovni uporabi vode);

49.

priporoča, naj se v lokalne in regionalne strategije vključi tudi spodbujanje dobrega počutja in zdravja, da bo to mogoče bolje upoštevati pri sprejemanju odločitev v različnih panogah. Izvajanje bi lahko spremljali s spletnimi poročili o dobrem počutju na podlagi kazalnikov, določenih na nacionalni ravni.