19.8.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 303/131

Poročevalka:

Brenda KING

1.1

Prenehanje veljavnosti Sporazuma iz Cotonouja leta 2020 je priložnost za pregled partnerstva AKP-EU ter določitev njegove prihodnje oblike in vprašanj, ki bi jih moral obravnavati. Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje si sicer želita obnoviti odnose – saj države AKP veljajo za ključne partnerice – vendar je Komisija poudarila, da bo proučila vse možnosti, vključno z alternativami sporazumu in kolektivnemu pristopu.

1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da bi se morale države AKP same odločiti, ali želijo, da se jih še naprej obravnava kot skupino AKP.

1.3

EESO priporoča, naj si EU prizadeva za moderno, enakopravno in učinkovito partnerstvo z državami AKP, ki presega odnos med donatorjem in prejemnikom ter temelji na usklajeni in celostni zunanji politiki EU, ki temelji na načelu usklajenosti politik za razvoj.

1.4

Ta okvir bi moral jamčiti vključenost organizacij civilne družbe, vključno z zasebnim sektorjem, pri čemer bi morala biti njihova posebna naloga spremljati in ocenjevati učinek izvajanja tega sporazuma na trajnostni razvoj podpisnic. Civilni družbi bi bilo treba zagotoviti tehnično in finančno pomoč, potrebno za izvajanje teh nalog.

1.5

Sporazum iz Cotonouja že v sedanji obliki – s povezovanjem naložb in gospodarskega razvoja s političnim pristopom, ki temelji na vrednotah – dopolnjuje agendo za trajnostni razvoj do leta 2030. Rešitev za obdobje po izteku Sporazuma iz Cotonouja bi morala upoštevati priporočila iz tega mnenja, zagotoviti pa bi bilo treba tudi spremljanje in ocenjevanje sporazuma. EESO je pripravljen v tem procesu prevzeti osrednjo vlogo.

1.6

EESO priporoča, naj se vse oblike razvojne podpore, ki jo EU namenja tretjim državam, umestijo v isti pravni okvir in naj so podvržene istemu demokratičnemu nadzoru Evropskega parlamenta, hkrati pa naj se ohranijo isti pozitivni vidiki Evropskega razvojnega sklada (ERS).

1.7

Partnerstvo EU-AKP že sedaj zagotavlja obsežen okvir za reševanje svetovnih vprašanj, kot so podnebne spremembe, in to se je izkazalo za učinkovito med pogajanji COP21. Treba je povečati skupna prizadevanja, da se okrepi odpornost držav AKP in EU ter preprečijo morebitne negativne posledice, kot so naravne nesreče, gospodarski zlom in tudi podnebno pogojene migracije.

1.8

EESO podpira vključitev organizacij civilne družbe od zasnove in načrtovanja do spremljanja in izvajanja ter naknadnega pregleda političnih področij EU-AKP. Partnerstvo bo s celostnim procesom strukturiranega dialoga in rednih posvetovanj z organizacijami civilne družbe uresničevalo duh Sporazuma iz Cotonuja, ki v členu 6 določa polno vključitev nevladnih akterjev.

1.9

Na podlagi dosedanjih dosežkov sodelovanja EU-AKP lahko oba partnerja enakopravno in učinkovito razvijata skupne strategije za prihodnje razvojno sodelovanje jug-jug in tristransko sodelovanje. Medsebojna izmenjava med temi partnerji je lahko učinkovita spodbuda za začetek priprave novega okvira za mednarodni razvoj in obravnavo svetovnih izzivov, vključno s tistimi, ki so povezani z vlogo držav s srednje visokimi dohodki.

1.10

Prihodnje partnerstvo mora biti „partnerstvo enakopravnih partnerjev“, kot to poudarja novi okvir, ki priznava, da so izzivi EU in AKP univerzalni: dohodkovna neenakost, brezposelnost mladih, podnebne spremembe itd. Partnerji EU in AKP si lahko skupaj in na enakopravni podlagi prizadevajo za rešitev razvojnih izzivov tako v državah EU kot tudi AKP.

2.1

Evropska unija in 79 afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) imajo sklenjen vsestranski in pravno zavezujoč mednarodni sporazum o sodelovanju, ki združuje več kot polovico držav sveta. Sporazum o partnerstvu iz Cotonouja je bil leta 2000 podpisan v Beninu z namenom okrepiti dolgotrajno sodelovanje na političnem, trgovinskem in razvojnem področju med EU in državami AKP. Na podlagi sporazuma je bila ustanovljena vrsta institucij, ki spodbujajo sodelovanje med vladami, javnimi uslužbenci, poslanci, javnimi oblastmi in civilno družbo ter zasebnim sektorjem v državah AKP in EU. Sporazum izhaja iz zgodovinskega odnosa med EU in njenimi nekdanjimi kolonijami, ki se je nadalje razvijal prek vrste pokolonialnih sporazumov: od pridružitvenih sporazumov Konvencije Yaoundé I in II med Evropsko gospodarsko skupnostjo in nekdanjimi francoskimi kolonijami v Afriki (1963–1975) do zaporednih konvencij iz Loméja med AKP in EU (1975–2000) ter zadnjega sporazuma o partnerstvu, podpisanega v Cotonouju (2000).

2.2

Sporazum iz Cotonouja bo leta 2020 prenehal veljati, zato sta Evropska komisija in visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko 6. oktobra 2015 objavila skupni posvetovalni dokument, v katerem je zapisano, da je njegov namen „preučiti, v kolikšni meri je še aktualen za prihodnost ter zagotavlja platformo za razvoj skupnih interesov“ glede na institucionalni, politični in socialnoekonomski razvoj v EU in državah AKP v svetu, ki se je v zadnjih 15 letih močno spremenil.

2.3

Vključenost civilne družbe – posebne ugotovitve o političnem dialogu

2.3.1

EESO pozdravlja dejstvo, da Sporazum iz Cotonouja v členu 6 podpira vključitev nevladnih deležnikov, saj priznava, da so ključni akterji v partnerstvu. Vendar izraža obžalovanje, da je sodelovanje ostalo predvsem na vladni ravni, kljub priznavanju, da je politični dialog pomemben za spodbujanje udeležbe civilne družbe pri razvoju.

2.3.2

EESO znova poudarja ključno vlogo nevladnih akterjev v celotnem procesu razvoja in pri spremljanju sporazumov o gospodarskem partnerstvu. Jasno je, da bodo z bolj odprtim in participativnim okvirom, ki bo nasledil Sporazum iz Cotonouja, možnosti, da se dosežejo pomembni rezultati, večje.

2.3.3

EESO z razočaranjem ugotavlja, da številne države AKP uvajajo restriktivno zakonodajo, ki omejuje delo nevladnih akterjev, kar je v nekaterih primerih imelo neugodne posledice za aktivno udeležbo organizacij civilne družbe. Kazalnik trajnosti za organizacije civilne družbe za leto 2014 (1) je pokazal, da se v mnogih državah podsaharske Afrike organizacije civilne družbe, zlasti tiste, ki se ukvarjajo z zagovorništvom in človekovimi pravicami, pri delu soočajo z vse večjimi omejitvami ali grožnjami.

2.3.4

EESO priporoča, da bi moral dogovorjeni okvir za obdobje po letu 2020, ne glede na to, kakšen bo, okrepiti legitimnost zlasti organizacij civilne družbe, pa tudi na splošno nevladnih akterjev kot resničnih deležnikov v političnih procesih. EESO se poleg tega zaveda, da so posledice izključitve nevladnih akterjev izjemno neugodne. Zato poziva k močnejšim tehničnim in finančnim zavezam, da se spodbudi in okrepi aktivna udeležba organizacij civilne družbe.

3.1

S podpisom Rimske pogodbe leta 1957 so se čezmorske države in ozemlja z Evropsko gospodarsko skupnostjo (EGS) povezale v okvir formalnega in privilegiranega sodelovanja, ki je oblikoval evropsko sodelovanje z državami AKP. Skupino AKP, ki je bila leta 1975 ustanovljena s Sporazumom iz Georgetowna, je prvotno sestavljalo 46 držav: 36 v Afriki, sedem v Karibih in tri v Pacifiku. Danes skupina šteje 79 držav – 48 v podsaharski Afriki, 16 v Karibih in 15 v Pacifiku (Kuba je sicer članica, ni pa podpisnica Sporazuma iz Cotonouja, Južna Afrika je pogodbenica sporazuma, vendar izvzeta iz nekaterih določb). Od leta 2000 sodelovanje med državami AKP in EU ureja Sporazum o partnerstvu iz Cotonouja.

3.2

Glavni cilj sporazuma, „da se v skladu s cilji trajnostnega razvoja in postopnega vključevanja držav AKP v svetovno gospodarstvo zmanjša in sčasoma odpravi revščina“, je predstavljen v treh dopolnjujočih se stebrih:

4.1

Kot je zapisano v skupnem posvetovalnem dokumentu, se je svet od začetka veljavnosti sporazuma leta 2000 bistveno spremenil. EU se je med leti 2000 in 2013 razširila na 13 novih držav članic in sedaj skupaj šteje 28 držav. Nove države članice nimajo zgodovinskih kolonialnih vezi ter zato je njihova zgodovina trgovinskih, gospodarskih in političnih odnosov z državami AKP drugačna, ali pa je celo ni, razen odnosov od njihovega vstopa v EU. Na svetovni ravni je prišlo do večje poseljenosti, povezanosti, medsebojne odvisnosti, kompleksnosti in nestabilnosti ter novih izzivov, kot so podnebni odkloni, posledice globalizacije, vse večje število terorističnih dejanj, konflikti in množične migracije.

4.2

Od leta 2000 so se v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki pojavile druge gospodarske velesile in nova partnerstva skupin držav, kot sta Afriška unija in skupina G77. Mnoge države AKP so na poti, da v obdobju med letoma 2020 in 2030 dosežejo cilj države s srednje visokimi dohodki ter tako zmanjšajo svojo odvisnost od tuje pomoči.

4.3

Partnerstvo EU s tremi regijami, ki sestavljajo skupino AKP, se krepi tudi izven Sporazuma iz Cotonouja, četudi v sinergiji z njim. To se odraža v strateškem partnerstvu Afrika-EU, skupni strategiji za partnerstvo Karibi-EU in strategiji za okrepljeno partnerstvo s pacifiškimi otoki. Sodelovanje z regionalnimi in podregionalnimi organizacijami se je prav tako okrepilo, zlasti s sporazumi o gospodarskem partnerstvu ter na področju miru in varnosti.

4.4

Kljub uspehom svetovnega razvoja še vedno obstajajo veliki problemi, od tega, da na stotine milijonov ljudi še vedno živi v skrajni revščini, do neenakosti med spoloma in svetovnih emisij ogljikovega dioksida, ki so se od leta 1990 povečale za več kot 50 %. Na mednarodni ravni je bil septembra 2015 sprejet nov globalni okvir za cilje trajnostnega razvoja in njegovo financiranje, ki hkrati obravnava medsebojno povezana izziva: izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj. Podkrepljen je z novim „globalnim partnerstvom“, pri čemer se mobilizirajo vsi načini izvajanja in vsi akterji, ter se vsesplošno uporablja v vseh državah.

4.5

EESO zato priporoča učinkovit okvir za mednarodne odnose, ki presega odnos med donatorjem in prejemnikom ter je primeren za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja in doseganje boljših rezultatov za državljane tako držav AKP kot tudi EU na podlagi političnega, gospodarskega in razvojnega sodelovanja.

5.1.1

EESO meni, da bo ponovno uravnoteženje partnerstva v skladu z agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 in njenimi 17 cilji trajnostnega razvoja najprimernejši okvir, s katerim bi „[okrepili] načine in sredstva za izvajanje ciljev ter [oživili] globalno partnerstvo za trajnostni razvoj“ (cilj 17 trajnostnega razvoja). Cilji trajnostnega razvoja tvorijo skupni okvir, ki vsebuje 169 konkretnih ciljev in katerega namen je odpraviti revščino in lakoto, zagotoviti dostop do cenovno sprejemljivih in trajnostnih virov energije za vse, zgraditi vzdržljive infrastrukture, sprejeti ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam ter spodbujati načela pravne države in enakopravnega dostopa do pravnega varstva za vse.

5.1.2

V skladu z načelom usklajenosti politik za razvoj nudi okvir ciljev trajnostnega razvoja dopolnilne in celostne smernice za prihodnje odnose EU-AKP, da se bodo uresničevali skupni cilji, ki bodo imeli svetovno razsežnost. Glede na dejstvo, da imajo notranje politike EU zunanje posledice, ki so za partnerske države lahko negativne, ima poleg tega sodelovanje pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja pozitivne učinke za usklajenost politik za razvoj, saj se usklajujejo prednostne naloge in hkrati spoštujejo regionalni razvojni programi.

5.1.3

Za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja je potrebno ogromno finančnih sredstev, pri čemer je po podatkih Svetovne banke in drugih multilateralnih razvojnih bank približno 80 % teh sredstev potrebnih za naložbe v infrastrukturo. Čeprav je ERS še vedno pomemben vir financiranja za najmanj razvite države, je v primerjavi z mnogimi splošnimi državnimi proračuni majhen in se bo po pričakovanjih zmanjševal. Mobilizacija domačih sredstev v mnogih državah AKP je lahko ključni vir financiranja razvoja. Poročilo Svetovne banke za leto 2013 o financiranju razvoja po letu 2015 ocenjuje, da naj bi od 50 do 80 % financiranja infrastrukture v okviru ciljev trajnostnega razvoja prispevale države iz lastnih virov.

5.1.4

EESO zato meni, da bi bilo treba razvojno financiranje uporabiti za krepitev zmogljivosti za mobilizacijo in uporabo lastnih virov. Po podatkih OECD lahko na primer vsak dolar razvojne pomoči za krepitev upravne zmogljivosti na področju davkov potencialno ustvari več tisoč dolarjev dodatnih prihodkov iz davkov, odvisno od razmer v državi. Davki v večini afriških držav po ocenah znašajo le 10–15 % BDP (3). Podobno se državam, bogatim z viri, lahko nudi podpora za krepitev zmogljivosti, da v pogajanjih dosežejo pravične pogodbe z rudarskimi in drugimi podjetji ekstraktivne industrije, da bodo povečale dohodke, ki bodo omogočali uresničevanje zavez v zvezi s cilji trajnostnega razvoja. Poleg tega bi morali države AKP podpirati pri prizadevanjih za industrializacijo in predelavo lastnih surovin in proizvodov za lokalne, regionalne in mednarodne trge.

5.1.5

EESO prav tako priporoča, da se v okviru prihodnjega sodelovanja obravnava tudi resno pomanjkanje kvalificiranih delavcev v hitro rastočih panogah držav AKP, zlasti glede na napovedi ZN, da bo število afriškega prebivalstva naraslo na 2,5 milijarde – četrtino svetovnega prebivalstva (4). Med te panoge sodijo ekstraktivna industrija, energetika, oskrba z vodo in infrastruktura, pa tudi kmetijstvo, zdravstvo in telekomunikacije. Pomanjkanje kvalificirane delovne sile je eden od razlogov, da države AKP izvažajo surovine, ki se na škodo njihove industrije in delovnih mest predelujejo v drugih delih sveta. Te države potrebujejo tudi lastne raziskave in inovativne rešitve za reševanje svojih razvojnih izzivov, med katerimi so tudi podnebne spremembe. Vendar pa je odstotek znanstvenikov med prebivalstvom v afriških državah zelo nizek. V Burkini Faso je na primer na milijon prebivalcev 45 strokovnjakov na področju raziskav in razvoja, v Nigeriji pa jih je 38, v primerjavi s povprečno 481 v Latinski Ameriki in 1 714 v vzhodni Aziji (5). Pri reševanju problema pomanjkanja kvalifikacij bi morali upoštevati tudi krožno migracijo. Erasmus+ že omogoča krožno migracijo za mlade iz EU; podobno ureditev bi morali predvideti za mlade iz držav AKP. To zahteva preusmeritev razprave o migracijah, ki bi morala nameniti večji poudarek mobilnosti, zlasti mladih za namene izobraževanja in usposabljanja, pripravništva in izmenjav ipd.

5.1.6

EU in njene države članice bi morale – v skladu z načelom usklajenosti politik za razvoj in zgoraj navedenimi priporočili za krepitev upravne zmogljivosti na področju davkov z uporabo razvojne pomoči – učinkovito rešiti vprašanje nezakonitih finančnih tokov. Davčno upravljanje je primarnega pomena in ima potencial za izboljšanje trajnostnega razvoja držav AKP. Zlasti v Afriki izgube zaradi nezakonitih finančnih tokov presegajo sredstva, ki jih celina prejme v obliki razvojne pomoči in neposrednih tujih naložb skupaj.

5.1.7

V prihodnjem partnerstvu je treba priznati tudi nezanemarljivo vlogo nakazil delavcev migrantov in ljudi, ki živijo v diasporah, ki so postala temeljni vir neposrednih tujih naložb v državah AKP, ki presegajo obseg razvojne pomoči. Vseeno pa je pomembno, da države članice EU spoštujejo zavezo, da bodo v okviru načela usklajenosti politik za razvoj zagotovile sredstva v višini 0,7 % bruto nacionalnega dohodka.

5.2.1

Sporazumi o gospodarskem partnerstvu naj bi spodbujali regionalno povezovanje, vključno z ustanovitvijo regionalnih gospodarskih skupnosti AKP. Pogajanja so se začela leta 2002, vendar je bil prisoten časovni pritisk zaradi odstopanja od pravil STO – ohranjanje preferencialne obravnave za države AKP v razvoju v odnosu do drugih držav v razvoju – ki naj bi se izteklo konec leta 2007.

5.2.2

V pogajanjih o sporazumih o gospodarskem partnerstvu so se pojavile težave zaradi številnih razlogov: različna pogajalska zmogljivost in stopnja razvitosti regionalnih gospodarskih skupnosti AKP, različni pogledi glede razvoja in regionalnega povezovanja, različne predstave o trgovini, ki temelji na vzajemnosti, itd. Pogajanja so od leta 2002, ko so se začela, privedla tako do vsestranskih sporazumov o gospodarskem partnerstvu in začasnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu, pa tudi do različnih trgovinskih ureditev, ki veljajo za države AKP, med drugim splošni sistem preferencialov (GSP/GSP+) in dogovor Vse razen orožja.

5.2.3

Ker je cilj sporazumov o gospodarskem partnerstvu med drugim prispevati k vzdržni gospodarski rasti, izkoreninjenju revščine, dvigu življenjskega standarda in okrepitvi regionalnega povezovanja, bo za uresničitev tega cilja bistvenega pomena učinkovito izvajanje in spremljanje teh sporazumov.

5.2.4

EESO zato močno priporoča vzpostavitev okvira (tj. skupnih posvetovalnih odborov), da se tako v državah EU kot tudi AKP zagotovi vloga organizacij civilne družbe v strukturah spremljanja sporazumov o gospodarskem partnerstvu, da se bodo njihova priporočila, oblikovana na podlagi spremljanja, lahko izvajala in da bodo postopki skladni s trajnostnim razvojem, tudi v obdobju po letu 2020. Kjer so se pogajanja o sporazumih o gospodarskem partnerstvu že zaključila, kot na primer z Južnoafriško razvojno skupnostjo (SADC), in je zato malo verjetno, da se lahko ponovno odprejo, bi EESO v zvezi s tem podprl pogajanja o protokolu k sporazumu o gospodarskem partnerstvu.

5.2.5

Delegacije EU so ključni akterji in bi morale za zagotavljanje preglednega, usklajenega in učinkovitega skupnega ukrepanja sodelovati z lokalnimi nevladnimi akterji in regionalnimi institucijami v državah EU in AKP. Poleg tega bi bilo potrebno skupno usklajevanje načrtov delegacij EU za organizacije civilne družbe ter ustreznih regionalnih strategij AKP za organizacije civilne družbe, da se spodbuja celosten pristop k vključevanju organizacij civilne družbe.

5.2.6

EESO poleg tega priporoča široko udeležbo civilne družbe v teh skupnih posvetovalnih odborih z enakopravnim sodelovanjem akademskih krogov, poslovnega sveta in socialnih partnerjev (med drugim kmetijskih in mladinskih organizacij ter organizacij žensk) ter ustrezna in dostopna sredstva, ki jim bodo omogočila učinkovito in samostojno delovanje. EESO tudi poudarja, da je pomembno, da udeležbo organizacij civilne družbe v partnerstvih financirata oba partnerja, da se v celoti uresniči „partnerstvo enakopravnih partnerjev“, za katere si prizadevajo države EU in AKP.

5.3.1

ERS velja za predvidljiv in zanesljiv vir financiranja razvoja, ki ima pomembno vlogo pri ohranjanju interesa držav AKP za Sporazum iz Cotonouja. Sporna oblika financiranja iz ERS je proračunska podpora ali neposredna podpora državnim proračunom bodisi s predhodno določenimi prednostnimi nalogami (sektorska proračunska podpora) ali brez (splošna proračunska podpora). V obdobju 2002–2010 je Komisija namenila skupno 6,2 milijarde EUR za splošno proračunsko podporo, od tega več kot 90 % za Afriko. Ne glede na to in ne glede na obliko prihodnjega partnerstva se odnosi s karibskimi in pacifiškimi državami ne bi smeli oslabiti niti ne bi smela klasifikacija držav s srednje visokimi dohodki na splošno biti ovira za trajnostni razvoj. V prihodnjem partnerstvu je treba spodbujati in poudarjati vključenost.

5.3.2

V povprečju se petina sredstev ERS uporabi za sektorsko in proračunsko podporo. Čeprav proračunska podpora na splošno velja za učinkovit način usmerjanja donatorske pomoči, zmanjšuje odgovornost in škodi upravljanju, ker pri tem ni ustreznega nadzora in zadostnega pogojevanja. Prav tako ni kaj dosti prepoznavna, saj postane del splošnega državnega proračuna, tako da se večina državljanov in državnih akterjev ne zaveda obsega prispevkov ERS.

5.3.3

EESO močno priporoča, da bi morale za izboljšanje odgovornosti in preglednosti vse oblike razvojne podpore, ki jo EU namenja tretjim državam, spadati v isti pravni okvir in biti podvržene istemu demokratičnemu nadzoru Evropskega parlamenta, hkrati pa ohraniti iste pozitivne vidike partnerstva.

5.3.4

Iz povratnih informacij z regionalnih srečanj EESO je razvidno, da akterji civilne družbe menijo, da so razpisi EU predolgi, preveč birokratski in nepregledni. Poleg tega so postopki prijave za mnoge nevladne akterje preveč okorni, ustrezne informacije pa v nekaterih državah niso dovolj razširjene.

5.3.5

EESO se je vselej zavzemal za krepitev zmogljivosti organizacij civilne družbe z dostopom do potrebnih virov, da bi postale učinkovite partnerice pri spodbujanju prevzemanja odgovornosti za razvojne strategije, upravljanje in človekove pravice v svojih državah in regijah ter njihovem spremljanju, kot to določa člen 6 Sporazuma iz Cotonouja. Ta načela je treba spoštovati tako v državah EU kot AKP.