52014PC0324

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1.           OZADJE PREDLOGA

Svet je 3. maja 1998 odločil, da Belgija, Nemčija, Španija, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska, Avstrija in Finska izpolnjujejo potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 1999. Danska in Združeno kraljestvo sta izkoristila možnost nesodelovanja, zato ju Svet ni ocenjeval. Grčijo in Švedsko je Svet obravnaval kot državi članici z odstopanjem. Svet je 19. junija 2000 odločil, da Grčija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 2001. Države, ki so se Evropski uniji pridružile 1. maja 2004 (Češka, Estonija, Ciper, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovenija in Slovaška), so v skladu s členom 4 Akta o pristopu postale države članice z odstopanjem. Svet je 11. julija 2006 odločil, da Slovenija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 2007. Bolgarija in Romunija, ki sta se Evropski uniji pridružili 1. januarja 2007, sta v skladu s členom 5 Akta o pristopu postali državi članici z odstopanjem. Svet je 10. julija 2007 odločil, da Ciper in Malta izpolnjujeta potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 2008. Svet je 8. julija 2008 odločil, da Slovaška izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 2009. Svet je 13. julija 2010 odločil, da Estonija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 2011. Hrvaška, ki se je Evropski uniji pridružila 1. julija 2013, je v skladu s členom 5 Akta o pristopu postala država članica z odstopanjem. Svet je 9. julija 2013 odločil, da Latvija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 2014.

Člen 140(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Pogodba) določa, da Komisija in Evropska centralna banka najmanj vsaki dve leti ali na zahtevo države članice z odstopanjem poročata Svetu o napredku, ki so ga države članice z odstopanjem dosegle pri izpolnjevanju svojih obveznosti glede uresničevanja ekonomske in monetarne unije. V skladu s postopkom iz člena 140(2) Pogodbe bi morala Komisija na osnovi lastnega poročila in poročila ECB Svetu predložiti predlog za sklep Sveta za odpravo odstopanja držav članic, ki izpolnjujejo ustrezne pogoje.

Konvergenčni poročili Komisije in ECB sta bili objavljeni 4. junija 2014. Poročili vključujeta preverjanje združljivosti nacionalne zakonodaje Litve, skupaj s statutom njene nacionalne centralne banke, s členoma 130 in 131 Pogodbe ter Statutom ESCB in ECB. V poročilih se tudi preveri, ali je bila dosežena visoka stopnja trajnostne konvergence, pri čemer se upoštevajo izpolnjevanje konvergenčnih meril ter številni drugi dejavniki iz zadnjega pododstavka člena 140(1) Pogodbe.

Komisija v svojem konvergenčnem poročilu meni, da Litva izpolnjuje pogoje za uvedbo eura.

Komisija je na osnovi lastnega poročila in poročila ECB sprejela priloženi predlog za sklep Sveta za odpravo odstopanja v korist Litve z učinkom od 1. januarja 2015.

2.           REZULTATI POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCENA UČINKA

V Ekonomsko-finančnem odboru in ECOFIN/Euroskupini redno potekajo raznovrstne razprave z državami članicami o izzivih ekonomske politike. Vključujejo neformalne razprave o zadevah, ki so posebej pomembne za pripravo končnega vstopa v euroobmočje (vključno s tečajnimi politikami). Dialog z akademiki in drugimi zainteresiranimi skupinami poteka v okviru konferenc in seminarjev ter priložnostno.

Gospodarski razvoj v euroobmočju in državah članicah se ocenjuje v okviru različnih postopkov usklajevanja ekonomske politike in nadzora (zlasti iz člena 121 Pogodbe), pa tudi v okviru rednega spremljanja in analize razvoja, ki ju izvaja Komisija, tako znotraj določene države kot na celotnem območju (vključno z napovedmi, periodičnimi objavami, prispevki v Ekonomsko-finančni odbor in ECOFIN/Euroskupino). V skladu z načelom sorazmernosti in ob upoštevanju pretekle prakse formalna ocena učinka ni bila izvedena.

3.           PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA

3.1.        Pravna podlaga

Pravna podlaga za ta predlog je člen 140(2) Pogodbe, ki določa postopek za sklep Sveta o uvedbi eura in odpravi odstopanja v zadevni državi članici.

Svet odloča na podlagi predloga Komisije po posvetovanju z Evropskim parlamentom, po razpravi v Evropskem svetu in na priporočilo kvalificirane večine tistih svojih članov, ki predstavljajo države članice, katerih valuta je euro.

3.2.        Subsidiarnost in sorazmernost

Predlog je v izključni pristojnosti Unije. Načelo subsidiarnosti se zato ne uporablja.

Ta pobuda ne presega okvirov, ki so potrebni za dosego njenega cilja, in je zato v skladu z načelom sorazmernosti.

3.3.        Izbira pravnega instrumenta

Sklep je v skladu s členom 140(2) Pogodbe edini ustrezni pravni instrument.

4.           PRORAČUNSKE POSLEDICE

Predlog ne vpliva na proračun Unije.

2014/0170 (NLE)

Predlog

SKLEP SVETA

o uvedbi eura v Litvi 1. januarja 2015

SVET EVROPSKE UNIJE JE ‒

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 140(2) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju poročila Evropske komisije[1],

ob upoštevanju poročila Evropske centralne banke[2],

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta,

ob upoštevanju razprave v Evropskem svetu,

ob upoštevanju priporočila članov Sveta, ki predstavljajo države članice, katerih valuta je euro,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)       Tretja faza ekonomske in monetarne unije (EMU) se je začela 1. januarja 1999. Svet je v sestavi voditeljev držav oziroma vlad 3. maja 1998 v Bruslju odločil, da Belgija, Nemčija, Španija, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Portugalska in Finska izpolnjujejo potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja1999[3].

(2)       Z Odločbo 2000/427/ES[4] je Svet odločil, da Grčija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 2001. Z Odločbo 2006/495/ES[5] je Svet odločil, da Slovenija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 2007. Z odločbama 2007/503/ES[6] in 2007/504/ES[7] je Svet odločil, da Ciper in Malta izpolnjujeta potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 2008. Z Odločbo 2008/608/ES[8] je Svet odločil, da Slovaška izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura. S Sklepom 2010/416/EU[9] je Svet odločil, da Estonija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura. S Sklepom 2013/387/EU[10] je Svet odločil, da Latvija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura.

(3)       V skladu z odstavkom 1 Protokola o nekaterih določbah v zvezi z Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske, ki je priloga k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Pogodba ES), je Združeno kraljestvo uradno obvestilo Svet, da 1. januarja 1999 ne namerava preiti v tretjo fazo EMU. To uradno obvestilo ostaja nespremenjeno. V skladu z odstavkom 1 Protokola o nekaterih določbah v zvezi z Dansko, ki je priloga k Pogodbi ES, in s sklepom, ki so ga decembra 1992 voditelji držav oziroma vlad sprejeli v Edinburgu, je Danska uradno obvestila Svet, da ne bo sodelovala v tretji fazi EMU. Danska ni zahtevala začetka postopka iz člena 140(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Pogodba).

(4)       V skladu z Odločbo 98/317/ES velja za Švedsko odstopanje, kakor je opredeljeno v členu 139(1) Pogodbe. V skladu s členom 4 Akta o pristopu iz leta 2003[11] velja za Češko, Litvo, Madžarsko in Poljsko odstopanje, kakor je opredeljeno v členu 139(1) Pogodbe. V skladu s členom 5 Akta o pristopu iz leta 2005[12] velja za Bolgarijo in Romunijo odstopanje, kakor je opredeljeno v členu 139(1) Pogodbe. V skladu s členom 5 Akta o pristopu[13] velja za Hrvaško odstopanje, kakor je opredeljeno v členu 139(1) Pogodbe.

(5)       Evropska centralna banka (ECB) je bila ustanovljena 1. julija 1998. Evropski monetarni sistem je zamenjal mehanizem deviznega tečaja, katerega vzpostavitev je bila sprejeta z resolucijo Evropskega sveta z dne 16. junija 1997 o ustanovitvi mehanizma deviznega tečaja v tretji fazi ekonomske in monetarne unije[14]. Postopke, predvidene za mehanizem deviznega tečaja v tretji fazi ekonomske in monetarne unije (ERM II), določa Sporazum z dne 16. marca 2006 med ECB in nacionalnimi centralnimi bankami držav članic izven območja eura, ki določa postopke delovanja za mehanizem deviznega tečaja v tretji fazi ekonomske in monetarne unije[15].

(6)       Člen 140(2) Pogodbe določa postopke za odpravo odstopanj zadevnih držav članic. Najmanj enkrat vsaki dve leti ali na zahtevo države članice z odstopanjem Komisija in ECB poročata Svetu v skladu s postopkom, določenim v členu 140(1) Pogodbe.

(7)       Nacionalna zakonodaja držav članic, vključno s statuti nacionalnih centralnih bank, se po potrebi prilagodi, da se zagotovi združljivost s členoma 130 in 131 Pogodbe in Statutom Evropskega sistema centralnih bank ter Statutom Evropske centralne banke (v nadaljnjem besedilu: Statut ESCB in ECB). Poročili Komisije in ECB dajeta podrobno oceno združljivosti zakonodaje Litve s členoma 130 in 131 Pogodbe ter Statutom ESCB in ECB.

(8)       V skladu s členom 1 Protokola št. 13 o konvergenčnih merilih iz člena 140 Pogodbe merilo stabilnosti cen iz prve alinee člena 140(1) Pogodbe pomeni, da ima država članica trajno stabilne cene in povprečno stopnjo inflacije, zabeleženo v enem letu pred pregledom, ki ne presega za več kakor eno in pol odstotne točke stopnje inflacije največ treh držav članic z najboljšimi rezultati v smislu stabilnosti cen. Pri merilu stabilnosti cen se stopnja inflacije meri z usklajenimi indeksi cen življenjskih potrebščin (HICP), določenimi v Uredbi Sveta (ES) št. 2494/95[16]. Za oceno izpolnjevanja merila stabilnosti cen se inflacija v državah članicah meri z odstotno razliko med aritmetično sredino 12 mesečnih indeksov in aritmetično sredino 12 mesečnih indeksov iz prejšnjega obdobja. Komisija in ECB sta v svojih poročilih upoštevali referenčno vrednost, izračunano tako, da se navadni aritmetični sredini stopenj inflacije treh držav članic z najboljšimi rezultati v smislu stabilnosti cen prišteje 1,5 odstotne točke. V enoletnem obdobju, ki se je končalo aprila 2014, je bila referenčna vrednost inflacije izračunana na 1,7 odstotka, pri čemer so bile Latvija, Portugalska in Irska tri države članice z najboljšimi rezultati v smislu stabilnosti cen, njihove stopnje inflacije pa so znašale 0,1 odstotka, 0,3 odstotka in 0,3 odstotka. Iz najuspešnejših držav članic z vidika stabilnosti cen je upravičeno izključiti države, katerih stopnja inflacije se ne bi mogla obravnavati kot pomembno referenčno merilo za druge države članice. Države s takimi odstopanji so bile v preteklosti opredeljene v konvergenčnih poročilih iz let 2004, 2010 in 2013. V sedanjih razmerah je iz najuspešnejših držav članic z vidika stabilnosti cen upravičeno izključiti Grčijo, Bolgarijo in Ciper[17]. Nadomestijo jih Latvija, Portugalska in Irska, ki so države članice z naslednjimi najnižjimi povprečnimi stopnjami inflacije za izračun referenčne vrednosti.

(9)       V skladu s členom 2 Protokola št. 13 pomeni merilo proračunskega položaja iz druge alinee člena 140(1) Pogodbe, da v času preverjanja Svet ni sprejel sklepa o čezmernem primanjkljaju za državo članico na podlagi člena 126(6) Pogodbe.

(10)     V skladu s členom 3 Protokola št. 13 merilo o sodelovanju v mehanizmu deviznega tečaja Evropskega monetarnega sistema iz tretje alinee člena 140(1) Pogodbe pomeni, da je država članica brez hujših napetosti vsaj zadnji dve leti pred preverjanjem upoštevala normalne meje nihanj, ki jih predpisuje mehanizem deviznega tečaja (ERM) Evropskega monetarnega sistema. Država članica v tem času zlasti ni na lastno pobudo devalvirala dvostranskega osrednjega tečaja svoje valute glede na euro. Od 1. januarja 1999 ERM II zagotavlja okvir za ocenjevanje izpolnjevanja merila deviznega tečaja. Pri ocenjevanju izpolnjevanja tega merila sta Komisija in ECB v svojih poročilih preverili ustreznost za dveletno obdobje, ki se je izteklo 15. maja 2014.

(11)     V skladu s členom 4 Protokola št. 13 merilo konvergence obrestnih mer iz četrte alinee člena 140(1) Pogodbe pomeni, da ima država članica v enem letu pred pregledom povprečno dolgoročno nominalno obrestno mero, ki ne presega za več kakor dve odstotni točki dolgoročne obrestne mere v največ treh državah članicah z najboljšimi rezultati v smislu stabilnosti cen. Za namen merila konvergence obrestnih mer so bile uporabljene primerljive obrestne mere za primerljive 10-letne državne obveznice. Da bi ocenili izpolnjevanje merila obrestnih mer, poročili Komisije in ECB upoštevata referenčno vrednost, izračunano tako, da se navadni aritmetični sredini nominalnih dolgoročnih obrestnih mer treh držav članic z najboljšimi rezultati v smislu stabilnosti cen prištejeta dve odstotni točki. Referenčna vrednost temelji na dolgoročnih obrestnih merah v Latviji (3,3 odstotka), na Irskem (3,5 odstotka) in na Portugalskem (5,9 odstotka), v enoletnem obdobju, ki se je končalo aprila 2014, pa je znašala 6,2 odstotka.

(12)     V skladu s členom 5 Protokola št. 13 podatke, uporabljene za trenutno ocenjevanje izpolnjevanja konvergenčnih meril, zagotovi Komisija. Podatke za pripravo tega predloga je zagotovila Komisija. Proračunske podatke je zagotovila Komisija na podlagi poročil, ki so jih države članice predložile do 1. aprila 2014 v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 479/2009[18].

(13)     Na podlagi poročil Komisije in ECB o napredku, ki ga je Litva dosegla pri izpolnjevanju svojih obveznosti glede uresničevanja ekonomske in monetarne unije, je ugotovljeno naslednje:

(a)     litovska nacionalna zakonodaja, skupaj s statutom nacionalne centralne banke, je združljiva s členoma 130 in 131 Pogodbe ter Statutom ESCB in ECB;

(b)     glede litovskega izpolnjevanja konvergenčnih meril, ki so navedena v štirih alineah člena 140(1) Pogodbe:

– povprečna stopnja inflacije je v Litvi v enoletnem obdobju, ki se je končalo aprila 2014, znašala 0,6 odstotka, kar je občutno pod referenčno vrednostjo in verjetno bo tako tudi ostalo v prihodnjih mesecih;

– Svet za Litvo ni sprejel sklepa o čezmernem primanjkljaju, saj je njen proračunski primanjkljaj leta 2013 znašal 2,1 % BDP;

– Litva je od 28. junija 2004 članica ERM II; ob vključitvi v ERM II so se organi enostransko zavezali, da bodo prevladujoč sistem valutnega odbora ohranili znotraj mehanizma. V dveh letih pred to oceno devizni tečaj litasa ni odstopal od centralnega tečaja in ni bil izpostavljen hujšim pretresom;

– v letu, ki se je izteklo aprila 2014, je dolgoročna obrestna mera v Litvi v povprečju znašala 3,6 %, kar je precej pod referenčno vrednostjo;

(c)     glede na oceno pravne združljivosti in izpolnjevanja konvergenčnih meril ter dodatnih dejavnikov Litva izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura –

SPREJEL NASLEDNJI SKLEP:

Člen 1

Litva izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura. Odstopanje v korist Litve v skladu s členom 4 Akta o pristopu iz leta 2003 se razveljavi z učinkom od 1. januarja 2015.

Člen 2

Ta sklep je naslovljen na države članice.

V Bruslju,

                                                                       Za Svet

                                                                       Predsednik

[1]               UL [..], str. [..].

[2]               UL [..], str. [..].

[3]               Odločba Sveta 1998/317/ES z dne 3. maja 1998 v skladu s členom 109j(4) Pogodbe (UL L 139, 11.5.1998, str. 30).

[4]               Odločba Sveta 2000/427/ES z dne 19. junija 2000 v skladu s členom 122(2) Pogodbe o uvedbi enotne valute v Grčiji 1. januarja 2001 (UL L 167, 7.7.2000, str. 19).

[5]               Odločba Sveta 2006/495/ES z dne 11. julija 2006 v skladu s členom 122(2) Pogodbe o uvedbi enotne valute v Sloveniji 1. januarja 2007 (UL L 195, 15.7.2006, str. 25).

[6]               Odločba Sveta 2007/503/ES z dne 10. julija 2007 v skladu s členom 122(2) Pogodbe o uvedbi enotne valute na Cipru 1. januarja 2008 (UL L 186, 18.7.2007, str. 29).

[7]               Odločba Sveta 2007/504/ES z dne 10. julija 2007 v skladu s členom 122(2) Pogodbe o uvedbi enotne valute na Malti 1. januarja 2008 (UL L 186, 18.7.2007, str. 32).

[8]               Odločba Sveta 2008/608/ES z dne 8. julija 2008 v skladu s členom 122(2) Pogodbe o uvedbi enotne valute na Slovaškem 1. januarja 2009 (UL L 195, 24.7.2008, str. 24).

[9]               Sklep Sveta 2010/416/EU z dne 13. julija 2010 v skladu s členom 140(2) Pogodbe o uvedbi eura v Estoniji 1. januarja 2011 (UL L 196, 28.7.2010, str. 24).

[10]             Sklep Sveta 2013/387/EU z dne 9. julija 2013 o uvedbi eura v Latviji 1. januarja 2014 (UL L 195, 18.7.2013, str. 24).

[11]             UL L 236, 23.9.2003, str. 33.

[12]             UL L 157, 21.6.2005, str. 203.

[13]             UL L 112, 24.4.2012, str. 21.

[14]             UL C 236, 2.8.1997, str. 5.

[15]             UL C 73, 25.3.2006, str. 21.

[16]             Uredba Sveta (ES) št. 2494/95 z dne 23. oktobra 1995 o harmoniziranih indeksih cen življenjskih potrebščin (UL L 257, 27.10.1995).

[17]             Aprila 2014 je povprečna stopnja inflacije v obdobju 12 mesecev v Grčiji, Bolgariji in na Cipru znašala ‒1,2 %, ‒0,8 % in ‒0,4 %, v euroobmočju pa 1,0 %.

[18]             Uredba Sveta (ES) št. 479/2009 z dne 25. maja 2009 o uporabi Protokola o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki je priloga k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti (UL L 145, 10.6.2009, str. 1).