23.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 482/70

—

ob upoštevanju člena 174 in naslednjih členov Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki določajo cilj ekonomske, socialne in teritorialne kohezije ter opredeljujejo finančne strukturne instrumente za uresničevanje tega cilja,

—

ob upoštevanju člena 39 PDEU, ki določa cilje skupne kmetijske politike,

—

Uredba (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (1),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (2),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenj Odbora za promet in turizem in Odbora za regionalni razvoj (A7-0456/2013),

A.

ker je pojem teritorialnega razvoja v zadnjih letih pridobil na pomenu, zlasti z vključitvijo bolj izrecnega sklicevanja nanj v Lizbonsko pogodbo;

B.

ker je bila evropska politika razvoja podeželja, ki predstavlja drugi steber skupne kmetijske politike (SKP), uradno priznana v reformi Agende 2000; ker je politika za razvoj podeželja z reformo dobila položaj, ki presega socialno in strukturno politiko, ki se izvaja zgolj kot dopolnilo k politiki kmetijskih trgov;

C.

ker prihodnja okvirna uredba o regionalni politiki države članice poziva k celovitemu načrtovanju in pripravi programov, da bi tako zagotovili večjo skladnost med večletnimi programi Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada, Kohezijskega sklada in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (pa tudi Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo), in sicer s skupnim strateškim okvirom, s katerim bi preprečili podvajanje financiranja in dvojne pobude ter si prizadevali za uresničitev ciljev strategije Evropa 2020 in ki bi temeljil na pogodbi o partnerstvu, ki bi jo pripravile države članice v sodelovanju z ekonomskim in socialnimi partnerji ter predstavniki civilne družbe; ker morajo biti ukrepi in pobude za razvoj ozemelj, zlasti podeželskih, zato del celovitega in medsektorskega pristopa;

D.

ker je meja med mestom in podeželjem vse bolj zabrisana in ker se širi predmestno kmetijstvo; ker je pomembno, da je tudi regionalna politika kot dopolnilo k politiki razvoja podeželja usmerjena k podeželskim območjem, da bi tako podprli inovativne in strukturne projekte na teh območjih;

E.

ker instrumenti za razvoj podeželja, ki so na voljo državam članicam na podlagi veljavne uredbe za razvoj podeželja, tem državam in njihovim regijam ponujajo številne možnosti za razvoj in ker pri sedanjih programih za razvoj podeželja te možnosti zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev niso dovolj izkoriščene;

F.

ker bodo z uredbo za razvoj podeželja za programsko obdobje 2014–2020 razširjeni ukrepi, ki bodo na voljo državam članicam, zlasti kar zadeva ukrepe za podporo proizvodnji kakovostnih živil, ukrep za sodelovanje med teritorialnimi akterji, da bi z zagotavljanjem kakovostnega blaga in storitev v celoti izkoristili vire, ukrepe za krepitev organizacij proizvajalcev ter ukrepe v zvezi z inovativnostjo in diverzifikacijo gospodarstva na podeželju;

G.

ker je bila boljša vključitev primarnih proizvajalcev v prehransko verigo v okviru shem kakovosti, promocije na lokalnih trgih in kratkih dobavnih verig določena kot ena prednostnih nalog pri razvoju podeželja za obdobje 2014–2020;

H.

ker na področju razvoja podeželja pristop LEADER najbolje odraža koncept sodelovanja, ki vključuje raznolike akterje, pri čemer pa je glavni poudarek še vedno na kmetijstvu, in ker bi si lahko vključeni akterji prizadevali za izoblikovanje skupnih sektorskih teritorialnih projektov, da bi tako izpostavili posebnosti in najboljše prakse obravnavanega enotnega območja;

I.

ker bi morala biti izbira načinov v praksi in vrste podpore, ki se zagotavlja v programih za razvoj podeželja, prepuščena državam članicam ali njihovim regija, če se odločijo za regionalno načrtovanje programov; ker imajo države članice najboljše možnost, da opredelijo ustrezen poudarek takih programov na nacionalni ali regionalni ravni;

J.

ker je mogoče z metodami prek skupnih pristopov pritegniti in vključiti vse javne subjekte in zasebne akterje ne glede na njihovo raven delovanja, da bi tako razvili sodelovanje na različnih področjih in v celoti izkoristili potencial posameznega območja na podlagi skupnega projekta, pri čemer je treba zlasti v tem primeru posebno pozornost nameniti pomenu lokalnih razvojnih združenj, združenj proizvajalcev in zadrug, ki lahko delujejo kot prednostni partnerji za zagotovitev dostopa do lokalnih, regionalnih, nacionalnih in mednarodnih trgov;

K.

ker lahko uspešni in celoviti programi za razvoj podeželja konkretno in pozitivno vplivajo na stopnjo brezposelnosti in konkurenčnost podjetij na podeželju, s čimer se zmanjša tveganje za brezposelnost in za to, da bi prebivalci na podeželju zaradi nizkih prihodkov živeli v skrajni revščini;

L.

ker lahko oznake teritorialne odličnosti pripomorejo k vzdržljivosti in razvoju teritorialnih gospodarstev, zlasti v najbolj občutljivih, gorskih in najbolj oddaljenih regijah, in sicer z uskladitvijo sklopov kakovostnega (živilskega ali neživilskega) blaga in storitev, ki so neločljivo povezani med seboj ter povezujejo posebnosti posameznih ozemelj in zlasti njihovo (zgodovinsko, kulturno, geografsko ipd.) dediščino; kadar so to blago in storitve združeni v sklope, so edinstveni in ustvarjajo dohodek na regionalni ravni, ki prinaša nove priložnosti na regionalnih in mednarodnih trgih, hkrati pa se lahko pod njihovim okriljem regije promovirajo kot turistične destinacije; ker je namen tega teritorialnega znamčenja opredeliti tista ozemlja, ki delujejo skupaj in so ustvarila skupna partnerstva in sinergije, da bi tako dolgoročno izkoristila svoje vire, ohrabrila lokalne in regionalne proizvajalce in spodbudila svoja gospodarstva, kar je temeljni pogoj za kakovost življenja na podeželju ter uravnotežen razvoj podeželja in mest; ker se teh oznak odličnosti ne sme mešati z označbami kakovosti (zaščitena označba porekla (ZOP), zaščitena geografska označba (ZGO) in zajamčena tradicionalna posebnost), ki se podeljujejo živilom, s katerimi pa so v celoti združljive in jih celo popolnoma dopolnjujejo; ker bi morale te oznake prispevati k spodbujanju takih shem v Evropski uniji in izven nje ter izboljšati konkurenčnost podeželskih gospodarstev in obenem ustvarjati zaposlitvene možnosti;

M.

ker je sistem zaščitenih označb porekla (ZOP) in zaščitenih geografskih označb (ZGO) učinkovit sistem, ki v veliki meri pripomore k razvoju podeželja in teritorialnemu razvoju, saj ustvarja in širi dodano vrednost prek kolektivnega delovanja proizvajalcev in vseh zainteresiranih strani in z načinom promocije zadevne regije na lokalnih, regionalnih in mednarodnih trgih; ker regionalno znamčenje nikakor ne sme nadomestiti sheme ZOP/ZGO ali je kakor koli ogroziti;

N.

ker bi z ukrepi za spodbujanje in podporo regionalnega in lokalnega medsebojnega delovanja primarnega in terciarnega sektorja lahko zagotovili trajnosten razvoj kmetijstva in turizma v Evropski uniji;

O.

ker je treba izoblikovati in uporabiti učinkovito tržno orodje za povečanje konkurenčnosti regionalnih proizvodov, spodbujanje lokalnih proizvajalcev in podporo razvoju regionalne identitete, ki se ne navezuje le na kmetijstvo, ampak vključuje tudi druga področja;

1.

pozdravlja celovit pristop k teritorialnemu razvoju iz uredbe o skupnem strateškem okviru za evropske sklade; ugotavlja, da sta potrebna usklajevanje in skladnost med različnimi evropskimi skladi, da se zagotovi uravnotežen, trajnosten in usklajen teritorialni razvoj;

2.

ugotavlja, da je teritorialni razvoj izrecno naveden kot eden od ciljev skupne kmetijske politike in dopolnjuje še druga cilja, in sicer prehransko varnost ter trajnostno upravljanje naravnih virov, pa tudi boj proti globalnemu segrevanju;

3.

poudarja, da imajo kmetijske regije večfunkcijsko vlogo, ki ne vključuje le razvoja kmetijstva, temveč tudi druge gospodarske in družbene dejavnosti, ki se navezujejo na lokalno krepitev zmogljivosti na področju spretnosti, znanja in izkušenj ter naložbe v natančno opredelitev in izkoristek vseh lokalnih prednosti ter dragocenih in skritih potencialov in virov;

4.

pozdravlja koncept „lokalnega razvoja, ki ga vodi skupnost“ in poziva države članice, naj ta koncept uresničijo ter odpravijo morebitne ovire med ministrstvi in drugimi upravnimi organi, ki sodelujejo pri upravljanju tega inovativnega pristopa; poudarja, da upravni postopki ne bi smeli biti zapleteni niti ne bi smeli pristojnim organom države članice povzročati dodatnih stroškov;

5.

poziva države članice in njihove regionalne organe, naj spodbujajo bolj dinamične oblike participativnega upravljanja kot načine za izvajanje skupnih projektov teritorialnega razvoja, s katerimi bi lahko zajeli vse gospodarske panoge, tudi turizem, v kmetijstvu pa živilske in neživilske panoge, kot so projekti regionalne oskrbne verige (kratke prodajne verige, prehranske verige, lokalne klavnice, projekti pridobivanja metana iz kmetijske biomase, zelena kemija, biomateriali itd.), kjer bo poseben poudarek na mikropodjetjih in novih podjetjih, podlaga pa bo postopno priznavanje identitete posameznega ozemlja, kot jih opredeljuje in jim daje vsebino njihova dediščina; ugotavlja, da taki načini upravljanja temeljijo na kompleksnih partnerstvih med akterji in organi, ki jih je treba medsebojno povezati na podlagi koncepta oznake teritorialne odličnosti; zato države članice poziva k izoblikovanju platforme za izmenjavo najboljših praks, pri čemer naj uporabijo orodja iz pristopa LEADER za programe razvoja podeželja;

6.

poudarja, da bi lahko tesnejše sodelovanje med lokalnimi akterji pripomoglo h krepitvi podeželskih gospodarstev, še zlasti v najbolj ranljivih regijah, skupaj z gorskimi regijami, ter v bolj odmaknjenih regijah, kot so najbolj oddaljene regije; poudarja, da bi ozemlja lahko izkoristila boljšo organizacijo, da bi opredelili celoten potencial njihovih virov (tudi skritih virov) v interesu vseh akterjev, povezanih prek medsebojne odvisnosti in solidarnosti (na primer, akterji, vključeni v kmetijstvo, rokodelstvo in obrt, turizem, dediščino, skupaj z organizacijami proizvajalcev, združenji in trgovinskimi zbornicami itd); izpostavlja, da je namen tovrstnega strateškega usklajevanja akterjev pritegniti vire, tako da se vključijo in presežejo sektorske ali panožne logike in se opozori na uporabo teritorialnih pristopov, ki ustvarjajo nov dohodek na teritorialni ravni s pomočjo trženja sklopov dopolnjujočega se blaga in storitev, ki odražajo posebnosti posameznega ozemlja; v zvezi s tem zahteva, da se s takim teritorialnim upravljanjem odločno podprejo ustvarjanje, razvoj in izboljšanje promocije kmetijskih proizvodov in živil, vključenih v obstoječe sheme kakovosti, ki temeljijo na varstvu intelektualne lastnine, kot tudi promocija kakovostnih storitev (ki na evropski ravni ni uradno priznana), saj se promocija kmetijskih proizvodov in storitev vzajemno krepita ter vsi akterji s solidarnim ravnanjem zagotavljajo promocijo vsega blaga in storitev na lokalnem območju;

7.

ugotavlja, da je namen oznak teritorialne kakovosti sicer res spodbuditi proces ustvarjanja teritorialne vrednosti ter vanj vključiti proizvode in storitve z vidika identitete in družbene odgovornosti ter dopolniti obstoječe sheme kakovosti kmetijskih proizvodov in živil, ki temeljijo na poreklu, in sicer z izoblikovanjem poenotene celote in ustvarjanjem sinergij s temi shemami, vendar gre tovrstno znamčenje še nekoliko dlje, saj se uporablja tudi na splošno za vse proizvode, blago in storitve na posameznem ozemlju in za model upravljanja, ki ga uporabljajo podjetja, institucije in lokalni akterji na tem ozemlju;

8.

poudarja, da je treba za omogočanje konkurenčnosti spodbujati oblike povezovanja med različnimi regijami in medsektorska partnerstva; priznava vlogo predstavniških organizacij, kot so združenja na regionalni, nacionalni in evropski ravni, ki skrbijo za promocijo regionalnih oznak ter povečujejo in krepijo vse večjo prepoznavnost regije; poziva, naj se pobude za regionalno znamčenje bolj upoštevajo kot možnost za skupno temo v okviru evropskega teritorialnega sodelovanja in evropskih finančnih pobud in kot orodje, ki predstavlja naložbo v dolgoročno vitalnost v konkurenčnosti regije;

9.

meni, da morajo oznake regionalne kakovosti prispevati k ohranjanju podobe Evrope kot kakovostne turistične destinacije, ki temelji na raznolikih področjih regionalnega turizma, kot so kmečki in podeželski turizem, ekološki in kulinarični turizem, pa tudi na industrijski, zgodovinski, naravni in kulturni dediščini, ter vključevati tudi kolesarske poti v kombinaciji z javnim prevozom; poudarja, da trenutno ne obstaja evropska oznaka za storitve, povezana z določenim območjem, ki bi potrošnikom omogočila, da prepoznajo kakovosten turističen proizvod; s tem v zvezi priporoča prispevek k uvedbi kakovostne dinamike v sektor turizma, predvsem za podeželski turizem in mala podjetja; meni, da lahko to pripomore k oblikovanju alternative tradicionalnim sektorjem, kot sta kmetijstvo in živinoreja; meni, da mora vsaka znamka kakovosti, ki je povezana z določenim območjem, ustrezati sklopu specifikacij, ki zagotavljajo kakovost, da je treba pri njej upoštevati obstoječe oznake in na njih graditi, kot so označbe za živilske proizvode, hkrati pa ne sme povzročati zmede glede kmetijskih proizvodov z oznako kakovosti Evropske unije;

10.

meni, da pobude, kot je omrežje EDEN (Evropska območja odličnosti), povečujejo konkurenčnost, prispevajo k razvoju trajnostnega in kakovostnega turizma v regiji na podlagi potenciala mikro- in malih podjetij ter spodbujajo sodelovanje lokalnih institucij, sklepanje partnerstev in diverzifikacijo udeležencev pri ustvarjanju oznake regionalne kakovosti; poziva Komisijo, naj vključi različne oblike turizma, ki vključujejo podeželske dejavnosti, v ustrezne ukrepe in programe, kot so pobuda EDEN (Evropska območja odličnosti), program Calypso itd.; poudarja, da je treba podeželske turistične dejavnosti podpirati s pomočjo ciljno usmerjenih ukrepov in programov;

11.

poziva Komisijo in države članice, naj v prihodnjih programih razvoja podeželja določijo ustrezne ukrepe in zadostna sredstva za spodbujanje dobrega upravljanja in trajnostnih oblik teritorialnega upravljanja, tako da se uporabijo in okrepijo ukrepi, ki temeljijo na kolektivnem delovanju: ukrepi za sodelovanje (tudi za sisteme trajnostne proizvodnje), usklajevanje, izmenjave, omrežja, usposabljanje, skupine proizvajalcev, promocija, obveščanje in naložbe, določeni v novih uredbah o razvoju podeželja; poziva lokalne akcijske skupine na podlagi programa Leader+, naj zagotovijo potrebno podporo za vzpostavitev omrežij za sodelovanje, ki bodo povezovala lokalne in regionalne proizvajalce, ponudnike storitev ter kulturne ustanove, kot so univerze, knjižnice in raziskovalna središča, da bi tako omogočili vključitev kulturnih in zgodovinskih vidikov ozemelj v regionalne oznake ter s tem vzpostavili trajne vezi med usposabljanjem, raziskavami in proizvodnjo, kar hkrati pomeni ustvarjanje trajnostnih delovnih mest;

12.

meni, da bi morali ti programi vključevati številne sektorje, čeprav mora najpomembnejše ostati kmetijstvo, in da bi jih morali ocenjevati organi upravljanja, pristojni za razvojne načrte;

13.

poziva Komisijo, naj podpre prizadevanja držav članic pri priznavanju in spodbujanju novih oblik sodelovanja na podeželju na podlagi oznak teritorialne odličnosti, in sicer s pomočjo orodij, ki jih prinaša reforma SKP, kot so pobuda Unije LEADER, orodja za tehnično pomoč in povezovanje v mreže, evropsko partnerstvo za inovacije (EPI), evropska mreža za razvoj podeželja ter vsa druga orodja in sredstva, ki bi lahko bila potrebna; te nove oblike evropskega teritorialnega sodelovanja temeljijo na objektivni oceni regionalnih sinergij, pri čemer se upoštevajo socialne, ekonomske in okoljske razsežnosti, trajnost, raznolikost ekonomskih in socialnih akterjev (tudi iz sektorja turizma), vključenih v promoviranje regionalne identitete, ter vse posebno blago in storitve, ki jih je mogoče razviti na posameznem ozemlju, da bi tako ustvarili in ohranili dodano vrednost;

14.

meni, da bi morale imeti države v okviru novih oblik teritorialnega sodelovanja možnost, da uporabijo vse ukrepe za razvoj podeželja, povezane s politiko kakovosti za živila, da bi tako zlasti razvili prodajo na lokalnih trgih in v kratkih prodajnih verigah, izboljšali trajnost ter poznavanje načinov proizvodnje, pri tem pa v celoti spoštujejo predpise EU ter ne vplivajo na obstoječe sheme Unije za kakovost, jih ogrožajo ali slabijo, kot so zaščitena označba porekla (ZOP), zaščitena geografska označba (ZGO) in zajamčena tradicionalna posebnost; meni, da bi morale biti v kmetijsko-živilskem sektorju oznake teritorialne odličnosti omejene na promoviranje že obstoječih shem kakovosti za zaščiteno označbo porekla (ZOP), zaščiteno geografsko označbo (ZGO) in zajamčeno tradicionalno posebnost ali na podporo pri oblikovanju novih tovrstnih shem; poziva Komisijo, naj glede na širjenje številnih oznak in regionalnega znamčenja za živila v Evropi pripravi seznam oznak z regionalnimi posebnostmi, da bi tako preprečili morebitne negativne učinke na sheme kakovosti; meni, da bi bilo treba koncept regionalnega znamčenja jasno opredeliti, pri čemer bi bilo treba upoštevati pozitivno izkušnjo z obstoječimi oznakami kakovosti (zaščitenimi označbami porekla, kontroliranimi označbami porekla in zaščitenimi geografskimi označbami), ter da bi bilo treba izoblikovati usklajene strategije, da bi tako s skupnim pristopom na podlagi okvira, določenega na ravni EU, preprečili podvajanje in prekrivanje;

15.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.