52014DC0284

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

o upravljanju makroregionalnih strategij

1. Uvod

Od začetka strategije EU za območje Baltskega morja leta 2009 se v Evropi povečuje zanimanje za sodelovanje v večjih evropskih regijah. Makroregionalne strategije so nova priložnost za obsežen razvoj večjih regij ter obravnavo skupnih izzivov in potencialov. Nedvomno povečujejo dodano vrednost EU ter krepijo njene obstoječe horizontalne politike. Obravnavajo teme, kot so:

· poslabšanje stanja okolja v Baltskem morju;

· neizkoriščen potencial za boljšo plovnost in kakovost voda za privlačno Podonavje;

· gospodarska, socialna in okoljska raznolikost ter razdrobljenost Jadransko-jonske regije ter

· ozemeljska, gospodarska in socialna neravnovesja med mesti in podeželjem v Alpah, ki bodo obravnavana v morebitni prihodnji strategiji EU za alpsko regijo.

Integriran pristop teh strategij prav tako omogoča, da se pomembni splošni cilji politike, kot so poenostavitev podnebne politike ter podpora nizkoogljičnega gospodarstva in družbe, odporne na podnebne spremembe, vključijo v prizadevanja za regionalni razvoj.

V strategiji EU za območje Baltskega morja in strategiji EU za Podonavje so že prisotni primeri dobre prakse uspešnih makroregionalnih politik. Stanje okolja v Baltskem morju se izboljšuje s skupnimi ukrepi za zmanjšanje onesnaževanja s projekti, kot je CleanShip. Okrepljena vzdrževalna dela olajšujejo plovbo po Donavi. Inovacije na področju okolja, čiste tehnologije in ekologije se razvijajo na primer prek raziskovalnega in razvojnega programa za Baltsko morje BONUS[1], podoben projekt poteka tudi v Podonavju.

Vendar so izkušnje[2], ko je bilo delo v polnem zagonu, razkrile tudi ovire pri izvajanju. Odziv na uničujoče poplave v Podonavju leta 2013, na primer, kljub pobudam na visoki politični ravni ni bil dovolj usklajen. Potrebne so spremembe.

To poročilo je odgovor na poziv Sveta za spodbujanje razprav o boljšem upravljanju makroregionalnih strategij, ter poročanje o tem do konca leta 2014[3].  V okviru boljšega upravljanja je treba pojasniti, kaj je potrebno za uspeh pristopa, vključno z resnejšim odnosom do odgovornosti s strani držav, ki začnejo izvajati strategijo.

Izraz „upravljanje“ opisuje postopek za obravnavo – kako se izvajajo strategije in kdo jih izvaja, kdo začne skupne ukrepe in kdo jih financira. Natančneje, sedanji ključni elementi upravljanja vključujejo:

–          sodelovanje držav članic in Komisije na visoki politični ravni (ministri) zagotavlja politično zavezo in strateško usmeritev;

–          nacionalne kontaktne točke[4], visoki uradniki v vsaki sodelujoči državi, ki usklajujejo delo na višji upravni ravni;

–          strokovnjaki[5], odgovorni za posamezno tematsko prednostno nalogo (npr. okolje, promet, raziskave, inovacije itd.) ali horizontalno vprašanje (npr. podnebne spremembe, prostorsko načrtovanje) iz vsake sodelujoče države, ki so običajno vključeni v usmerjevalno skupino za določeno tematiko na ravni makroregije.

Ti elementi tvorijo strukture, ki jih je treba pregledati in okrepiti, da bi zagotovili jasen učinek in boljše rezultate izvajanja strategij.

2. Potrebe

Na podlagi analize in izkušenj obstoječih strategij[6], se zdi, da so izboljšave še zlasti potrebne na naslednjih področjih:

· Okrepljeno politično vodstvo in odločanje iz zadevnih držav in regij: Ministri in nacionalni organi, ki usklajujejo delo, morajo prevzeti polno odgovornost ter bolj pregledno voditi dejavnosti na terenu.

· Večja jasnost v organizaciji dela: Organi, ki delajo na področju vsakodnevnega izvajanja, morajo imeti jasno razmejene odgovornosti, biti morajo učinkovito usklajeni in imeti zadostne vire.

Pri tem je treba povedati, da boljše upravljanje makroregionalnih strategij ne pomeni novih sredstev ali novih institucij. Namesto tega bi si morali prizadevati za pametnejšo uporabo obstoječih virov[7]. Poleg tega en model ne ustreza vsem. Razumeti in upoštevati je treba različne prednosti makroregij in sodelujočih držav. Zlasti bi bilo treba dobro uporabiti obstoječe regionalne organizacije. Strategije bi morale dopolnjevati obstoječe delo v drugih oblikah. Tudi sorodnim pobudam – na primer strategijam za morske bazene v okviru celostne pomorske politike – lahko koristijo pristopi, opisani v tem dokumentu.

To poročilo je osredotočeno na obstoječe strategije na naslednjih ravneh:

· Politično vodstvo in lastništvo: Kdo narekuje strateško usmeritev?  Kdo sprejema pomembne odločitve? Kako zagotoviti sprejetost, sporočanje in odgovornost strategij?

· Usklajevanje: Kdo je odgovoren za splošno upravno usklajevanje na ravni sodelujoče države (ali regije)?

· Izvajanje: Kdo mora voditi vsakodnevno izvajanje, kdo mora biti vključen in kako je treba izvajanje podpreti? Kako je mogoče zagotoviti polno sodelovanje držav, ki niso članice EU, v strategijah?

Te ravni so med seboj povezane. Jasno politično vodstvo je predpogoj za učinkovito usklajevanje in izvajanje. Struktura, dogovorjena med Komisijo in sodelujočimi državami, z opredeljeno hierarhijo odgovornosti je nujna za vzpostavitev trdnega okvira za srednje- in dolgoročno obdobje.

3. Politično vodstvo in lastništvo

Strukturirana politična razsežnost na visoki ravni, ki zagotavlja splošno vodenje, določa prednostne naloge in sprejema ključne odločitve, je bistvena za učinkovite makroregionalne strategije.

Ta politična raven je odgovorna za strategijo, določanje prednostnih nalog in obravnavo ključnih vprašanj, kot sta usklajenost financiranja in makroregionalni pristop. Zagotoviti bi morala, da so organi, ki sodelujejo pri izvajanju, sposobni učinkovito delati z zadostnimi viri in imajo ustrezna pooblastila. Nerešene težave na tehnični ravni, je treba poskusiti rešiti na politični ravni.

Sedanji sistem je močno odvisen od strateškega vodstva Evropske komisije. Komisija zagotavlja zagon, posreduje pri zastojih in organizira ključne dogodke. Nudi podporo ključnim akterjem in ima osrednjo vlogo pri poročanju in ocenjevanju. Komisija je tudi ključni posrednik in garant razsežnosti EU.

Vendar prekomerna odvisnost od Komisije kot glavne gonilne sile ni zaželena. Za uspeh makroregionalne strategije je potrebno boljše ravnovesje med vodstvom, ki ga nudijo sodelujoče države in regije, in vlogo Komisije.

Obstoječe dobre prakse vključujejo:

– sektorska ministrska srečanja, organizirana v regiji Baltskega morja, na katerih se udeleženci zavežejo k ukrepom za izboljšanje kakovosti okolja Baltskega morja (ministrska srečanja Helsinške komisije), in Podonavju, na katerih se udeleženci zavežejo k okrepljenemu vzdrževanju reke (tematski sestanek ministrov za promet);

– ministrska srečanja v zvezi s strategijo za Podonavje, povezana z letnim forumom. Poleg tega so ministri za regionalni razvoj na posebnem srečanju na Forumu 2013 še dodatno uskladili evropske strukturne in investicijske sklade s strategijo;

– na baltskih srečanjih na visoki ravni v obstoječih okvirih sodelovanja (npr. srečanja Sveta baltskih držav, parlamentarna konferenca Baltskega morja itd.) se redno razpravlja o strategiji za območje Baltskega morja;

– svet jadransko-jonske pobude na ravni zunanjih ministrov je ključno gonilo za prihodnjo jadransko-jonsko strategijo.

Vendar ministrska srečanja še niso dovolj sistematična ali konkretna, da bi dala jasno strateško vodstvo. Morebitne vrzeli med ministrskimi izjavami in rezultati je treba zapolniti. Odločitvam morajo slediti usklajeni ukrepi. Razmisliti je treba o pogostejših ministrskih srečanjih, da bi se spodbudilo izvajanje ukrepov na terenu.

Ministri, ki gostijo nacionalno kontaktno točko, morajo imeti bolj strateško funkcijo nacionalnega usklajevanja znotraj vlade. Primeri dobre prakse obstajajo: na Švedskem minister in njegovo osebje obveščajo nacionalne agencije, parlament, resorna ministrstva in njihove ministre o tekočih pobudah in izzivih v njihovi makroregionalni strategiji, s čimer krepijo nacionalno/regionalno usklajevanje in sodelovanje vseh zadevnih delov vlade. Nacionalna kontaktna točka je ključni akter pri spodbujanju tega. Ta model bi bilo mogoče koristno kopirati tudi drugje.

Tako kot vodstvo je pomemben tudi občutek lastne odgovornosti. Sodelovanje interesnih skupin je treba okrepiti, vključno s parlamenti na različnih ravneh, regionalnimi vladami ter organizacijami civilne družbe. Srečanja poslancev Parlamenta EU ter nacionalnih parlamentov držav Baltskega morja in Podonavja že potekajo[8]. Civilna družba je vse bolj vključena v izvajanje (npr. pri prednostni nalogi „biotska raznovrstnost“ v Podonavju; prednostni nalogi „Energija“ v Baltiku) ter v razvoj potenciala strategije EU za alpsko regijo, vendar se lahko stori še več.  

3.1. Možnosti in priporočila

· Sodelujoče države in regije bi morale prevzeti splošno strateško vodstvo na ministrski ravni. Ministri, ki gostijo nacionalno kontaktno točko, morajo biti končni nosilci odločanja in skupaj predstavljajo organ, ki redno sprejema odločitve. Njihova naloga bi morala biti ocenjevanje napredka, vodenje izvajanja ter odpravljanje zastojev. Srečanja bi morala sovpadati z letnim forumom. Druge možnosti za zagotovitev strateškega vodstva lahko vključujejo:

– rotirajoče predsedovanje za vsako strategijo za določeno obdobje po dogovorjenem načelu rotiranja.[9] Predsedovanje lahko pomeni tudi gostovanje in organizacijo letnega foruma, kar zagotavlja neposredne povezave z izvajanjem;

– imenovanje posebnega predstavnika za strategijo, ki ga odobrijo zadevne države. Ta oseba ima lahko vlogo usmerjanja izvajanja, reševanja problemov in poročanja ministrom. Ta oseba ima lahko položaj na ministrski ali njej ustrezni ravni ter je pridobila izkušnje kot evropski koordinator za TEN-T[10]. Financira se lahko iz programa transnacionalnega sodelovanja ali iz drugih virov.

· Resorni ministri bi morali spodbujati napredek na svojih področjih. Na vsakem področju dela bi morala država, ki ima vodilno vlogo na zadevnem prednostnem področju, najprej določiti vodstvo na ministrski ravni. Sestanke bi bilo mogoče načrtovati redno, poleg tega je treba razmisliti o sestankih ob robu sej Sveta. Posebni predstavnik bi moral prevzeti proaktivno vlogo na teh sestankih.

· Ministri, ki gostijo nacionalne kontaktne točke, bi morali imeti funkcijo strateškega koordiniranja znotraj svoje nacionalne ali regionalne vlade, ki bi vlado redno obveščala o tekočih pobudah ter zagotavljala uskladitev politik in financiranja.

· Nacionalne kontaktne točke bi morale biti usklajene na nacionalni ravni s tematskimi strokovnjaki – za zagotovitev dejanskega ukrepanja na podlagi odločitev.

· Komisija bi morala še naprej nuditi strateško podporo. To bo olajšalo ocenjevanje napredka, opredelile se bodo pomanjkljivosti, ki jih je treba obravnavati na politični ravni, ter predlagale rešitve za odpravo zastojev pri izvajanju. Zagotoviti je treba skladnost s politikami in stališči EU, zlasti vključevanje makroregionalnega pristopa v politike EU.

· Več truda bi bilo treba nameniti za boljše obveščanje o rezultatih in dejavnostih, da se zagotovi javna razprava o makroregionalnem pristopu in njegovih dosežkih. Vse udeležence bi bilo treba spodbujati k sodelovanju pri tem, tudi nacionalne in regionalne javne in zasebne udeležence v strategijah.

· Sodelujoče države in Komisija bi morale v celoti izkoristiti nov potencial nadnacionalnih programov sodelovanja[11] (in program INTERACT, ki zagotavlja vseevropsko podporo za sodelovanje [12]) za olajšanje in podporo dejavnostim na politični ravni, ki so začrtane zgoraj.

4. Usklajevanje

Močna in operativna makroregionalna strategija zahteva strokovno upravljanje in usklajevanje tako na nacionalni ravni kot na makroregionalni ravni.

To usklajevanje je povezava med političnim vodstvom in odgovornimi za izvajanje. Vključuje naloge, kot so operativno vodenje, poročanje in ocenjevanje uspešnosti, nacionalno/regionalno usklajevanje in omogočanje pomembnih dogodkov. Vključevati bi moralo sodelovanje z obstoječimi regionalnimi organizacijami.

Trenutno se nalogi usklajevanja in upravljanja le delno izpolnjujeta. Nacionalne kontaktne točke so ključni udeleženci pri tem, kot tudi njihovi kolegi v Komisiji. Treba je pojasniti vloge nacionalnih kontaktnih točk, kar privede do boljšega upravljanja in usklajevanja znotraj vsake uprave.

Komisija je doslej obširno sodelovala pri dejavnostih usklajevanja, predvsem v zagonski fazi strategije. Vendar pa je vsakodnevna tehnična podpora odvrnila sredstva od njenih osrednjih nalog, v zvezi s katerimi lahko ustvari največjo dodano vrednost, in sicer zagotavljanje skladnosti s cilji EU ter zagotavljanje strokovne tematske in politične podpore EU.[13]

Nacionalne kontaktne točke za Baltsko morje in Podonavje vse bolj prevzemajo vlogo upravitelja pri izvajanju. Vzpostavljajo povezave med strategijami ter evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi, na primer v Latviji in na Madžarskem. To je dobra praksa. Čeprav pa jih ima več dovolj osebja, številne potrebujejo več človeških virov.

Večina nacionalnih kontaktnih točk je ustanovila nacionalno platformo za usklajevanje, ki združuje nacionalne in regionalne interesne skupine, da bi olajšala izvajanje. Dobra primera sta Avstrija in Poljska, ki povezujeta udeležence na osrednji in zvezni ravni ter regionalne udeležence, resorske ministre, organe za vodenje programov, lokalna združenja in npr. znanstvene inštitute. 

Poleg tega se skupina na visoki ravni s predstavniki (nacionalne kontaktne točke ali temu ustrezno) vseh 28 držav članic EU in držav, ki niso članice EU, srečuje, da bi razpravljala o splošnem pristopu za vse makroregionalne strategije. Regionalne razprave nacionalnih kontaktnih točk potekajo istočasno kot ta srečanja. Vendar je treba vlogo skupine in njeno komunikacijo z drugimi institucijami in ključnimi udeleženci šele razjasniti. Prihodnja jadransko-jonska strategija in morebitna strategija za alpsko regijo bosta še povečali pomembnost izmenjave informacij in dobrih praks ter sodelovanja držav in regij, ki niso članice EU.

4.1. Priporočila

· Nacionalne kontaktne točke bi morale imeti vodilno vlogo pri usklajevanju in operativnem vodenju. Nacionalne ureditve bi morale to olajšati. Nacionalne kontaktne točke bi se morale redno srečevati, da se zagotovita neprekinjeno usklajevanje in dober pretok informacij. Na srečanjih lahko predseduje država, ki predseduje makroregionalni strategiji po načelu rotacije, ali predlagani posebni predstavnik.

· Komisija bi morala imeti še naprej ključno vlogo, kadar njeno sodelovanje ustvarja jasno dodano vrednost. Poleg zgoraj opisane vloge to vključuje, v sodelovanju z nacionalnimi kontaktnimi točkami, obravnavo vprašanj, kot so pomanjkanje osebja, nezadostne sinergije z obstoječimi institucijami ali neenotna zavezanost vladnih organov. Kadar to povzroča zaskrbljenost glede napredka pri uspešnosti in glede dodane vrednosti prednostnih področij, bi bilo treba sprejeti skupne odločitve o prihodnji izvedljivosti.

· Skupina na visoki ravni bi morala biti bolj dejavna pri zagotavljanju skladnosti med makroregionalnimi strategijami ter med ukrepi EU in cilji na splošno. Ta skupina bi morala izmenjavati dobre prakse v zvezi z vprašanji, kot so upravljanje, določanje ciljev in kazalnikov, spremljanje in ocenjevanje ter boljše ozaveščanje javnosti. Skupina bi morala delovati kot forum, na katerem se primerjajo pristopi in prakse v vsaki regiji, da bi se povečala vzvod in učinek.

· Ustrezni programi transnacionalnega sodelovanja in program INTERACT morajo zagotoviti usmerjeno spodbujanje te ključne ravni usklajevanja.. Naloge bi lahko vključevale konceptualno delo in nadaljnje delo pri razvoju projektov (obstoječi, v teku, načrtovani, predlagani), vire financiranja in cilje. Olajšati bi morale poročanje in publiciteto.

· Pomembno je zagotoviti, da so makro regije vključene v razprave na ravni EU 28, vključno z Evropskim parlamentom, Odborom regij in Ekonomsko-socialnim odborom.

5. Izvajanje

Izvajanje strategij vključuje naloge, kot so spodbujanje priprave ter izvajanja pobud in projektov, določanje kazalnikov in ciljev, krepitev povezav z ustreznimi programi financiranja, kot so evropski strukturni in investicijski skladi, Obzorje 2020, LIFE, COSME, ter po potrebi sodelovanje programskih odborov. Prizadevati bi si bilo treba za sinergije z zunanjimi instrumenti EU, zlasti instrumentom za predpristopno pomoč in evropskim instrumentom sosedstva.

Tematski strokovnjaki in njihove usmerjevalne skupine so ključni za dosledno nadaljevanje izvajanja v skladu s tematiko. Ti izzivi so:

– Njihove zmogljivosti in viri: medtem ko nekateri opravljajo izredno delo, so za druge naloge iz strategije le še dodatno delo poleg osrednjih dejavnosti, pri čemer jim primanjkuje institucionalna in finančna podpora njihovih organov. Čeprav so bile za večino tematskih področij ustanovljene usmerjevalne skupine, v katerih so nacionalni strokovnjaki, sodelovanje znotraj teh skupin ni povsod dobro. Dobra primera sta prednostni področji „Ljudje in spretnosti“ za Podonavje oziroma „Varnost“ ali „Ladje“ za območje Baltskega morja.

– Države in regije, ki niso članice EU, uradno v celoti sodelujejo. Vendar pa je njihova udeležba v praksi pogosto omejena zaradi zmogljivosti in virov.

– Meje odgovornosti trenutno niso jasne v zvezi s poročanjem o napredku pri doseganju ciljev in splošnim ocenjevanjem uspešnosti.

– Koordinatorji prejemajo začasno finančno podporo[14], vendar strategijam primanjkuje vsakodnevna profesionalna in trajna podpora. Programi transnacionalnega sodelovanja omogočajo odpravo te vrzeli. Bistveno je, da se v okviru teh programov dodelijo zadostni viri.

– Čeprav je podporni program INTERACT olajšal posebno komunikacijo in tudi na splošno olajšal delo, ga je sedaj treba nadalje razviti, da se zagotovi splošna konceptualna in razvojna spodbuda ter da se zlasti dopolni posebni makroregionalni program podpore, predvsem pospeši izmenjava dobrih idej in pristopov med regijami.

– Medtem ko je bila dostopnost financiranja doslej pogosto težava, novi regulativni okviri za programsko obdobje 2014–2020 ter začetek novega finančnega obdobja pomenijo, da se lahko projekti sedaj podprejo iz programov EU. Vendar pomembno delo še ostaja, sredstva je treba bolje uskladiti s cilji strategij.

5.1. Priporočila

· Resorski ministri (ali, kjer je to primerno, vodje drugih organizacij, ki vodijo prednostna področja), bi morali biti v celoti odgovorni za delo na tematskih področjih in za pogoje, ponujene tematskim strokovnjakom in članom usmerjevalnih skupin. Te je treba uradno imenovati, prejeti morajo jasna pooblastila, skupaj z zadostnimi sredstvi.

· Tematski strokovnjaki in usmerjevalne skupine morajo strokovno usmerjati vsakodnevno izvajanje. Usmerjevalne skupine, ki jih sestavljajo člani iz sodelujočih držav, je treba ustanoviti za vsa področja. Ključ do uspeha so njihova vloga, zmogljivosti, viri in sodelovanje. Komisija bi morala zagotoviti enakovredno tematsko strokovno znanje. Informacijske in komunikacijske tehnologije lahko spodbudijo dobre komunikacijske tokove med sestanki.

· Vključevanje držav in regij, ki niso članice EU in sodelujejo v strategijah, bi bilo treba poenostaviti, in sicer na podlagi dobrega pristopa, ki je bil razvit v Podonavju v zvezi z udeležbo na srečanjih usmerjevalne skupine, in z uporabo tehnologije za komunikacijo.

· Nujno je sodelovanje z obstoječimi institucijami, izogibanje podvajanju ali prekrivanju dejavnosti. Po dogovoru in na podlagi dobrih primerov iz dela baltskih držav bi morale obstoječe regionalne institucije igrati svojo vlogo pri izvajanju.

· Programe nadnacionalnega sodelovanja bi bilo treba ob ohranjanju sedanjih ciljev uporabljati učinkovito za podporo usklajevanju in izvajanju strategij; Izkoristiti bi morali inovativne pristope k mrežnemu povezovanju in razpravam. Platforme ali točke, ki jih po potrebi gostijo obstoječe regionalne institucije, lahko vključujejo naloge, kot so:

– podpora dela ključnih izvajalcev, tako v praktičnem smislu kot v smislu zbiranja podatkov, analize in svetovanja;

– zagotavljanje platforme za sodelovanje civilne družbe, regionalnih ravni upravljanja in upravljanja na več ravneh ter parlamentarne razprave;

– spodbujanje letnega foruma.

· Na podlagi izkušenj, znanj in mrež, že pridobljenih in vzpostavljenih med začetnim podpornim delom, bi program INTERACT moral zagotoviti splošno konceptualno in razvojno pomoč. Naloge morajo vključevati:

– zagotavljanje splošnih storitev za vse makroregionalne strategije, kot so komuniciranje in koriščenje rezultatov sodelovanja;

– izmenjavo dobrih praks med obstoječimi in prihodnjimi makroregionalnimi strategijami;

– spodbujanje povezav med makroregionalnimi strategijami in programi financiranja;

– spodbujanje tematskih sinergij.

6. Zaključki

Če povzamemo, makroregionalne strategije, zagotavljanje smiselnih rezultatov in krepitev obstoječih politik zahtevajo dobro delujoč sistem upravljanja. Zahtevajo:

· politično vodstvo in jasneje opredeljeno odgovornost, vključno s sestavo odločanja, pri čemer se strategije priznavajo kot horizontalni interesi in odgovornosti na vsaki ravni upravljanja;

· stalno sodelovanje Komisije v partnerstvu z državami in regijami, kar zagotavlja koordiniran pristop na ravni EU;

· trajnostni okvir za zagotavljanje sistematične povezave med to politično ravnjo ter usklajevanjem in izvajanjem, vključno z jasno opredeljenimi odgovornostmi, za kar se poskrbi na rednih ministrskih srečanjih, ter po potrebi z imenovanjem posebnega predstavnika;

· izboljšane mehanizme za zagotovitev polnega sodelovanja držav, ki niso članice EU na vseh ravneh;

· boljšo uporabo in dopolnitev dela obstoječih regionalnih organizacij, na ustrezni ravni;

· okrepljeno upravljanje na ravni nacionalnih kontaktnih točk, ki zagotavlja strateško usklajevanje in spremljanje izvajanja;

· bolje usmerjeno uporabo obstoječih finančnih sredstev ter boljše usklajevanje posebnih pobud in programov za posamezen sektor prek ključnih izvajalcev in Komisije, vendar po potrebi tudi s sodelovanjem zasebnega sektorja in mednarodnih finančnih institucij;

· trajnostno podporo ključnim izvajalcem, zlasti z institucionalno podporo in podporo, ki omogoča gradnjo zmogljivosti, iz na novo usklajenih nadnacionalnih programov za obdobje 2014-2020;

· boljše obveščanje javnosti in sporočanje o delu;

· izboljšano uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije za olajšanje sodobne, hitre in poceni komunikacije med interesnimi skupinami;

· odločnejše sodelovanje civilne družbe, tudi prek nacionalnih in regionalnih parlamentov ter posvetovalnih mrež ali platform, izboljšanje seznanjenosti o strateških ciljih in časovnem razporedu.

Komisija poziva druge sodelujoče institucije, države in regije, naj potrdijo predlagana priporočila ter sodelujejo s Komisijo za izboljšanje vodenja strategij za izboljšanje rezultatov in učinka, ob upoštevanju različnih makroregionalnih okvirov.

1     Raziskovalni in razvojni program za Baltsko morje BONUS, člen 185, je bil ustanovljen s Sklepom 862/2010/EU.

[2]     Sporočilo o strategiji Evropske unije za regijo Baltskega morja, 23. marec 2012, COM (2012)128 final; Poročilo o strategiji Evropske unije za Podonavje , 8. april 2013, COM (2013)181 final. Poročilo o dodani vrednosti makroregionalnih strategij, 27. junij 2013, COM (2013) 468 final;  Sklepi Sveta za splošne zadeve, 22. oktobra 2013.

[3]        Sklepi Sveta za splošne zadeve, 22. oktobra 2013.

[4]     To ime se lahko spremeni, da bi bolje odražalo njihovo osrednjo odgovornost usklajevanja.

[5]        Pri dosedanjem delu so znani kot koordinatorji prednostnih ukrepov, vodje horizontalnih ukrepov, koordinatorji stebrov itd.

[6]     Glej opombo 2.

[7]     Glej opombo 2.

[8]        Konference leta 2013 v okviru litovskega predsedovanja EU ter poslanci iz Podonavja.

[9]     Kot je trenutna praksa pri strategiji EU za območje Baltskega morja, lahko načelo rotiranja za predsedujoče strategiji sledi predsedovanju Svetu EU, predsedovanjem v drugih makroregionalnih institucijah ali se določi na prostovoljni podlagi.

[10]    Vseevropska prometna omrežja.

[11]    Programi transnacionalnega sodelovanja evropskih strukturnih in investicijskih skladov, kot so program za Baltsko morje ali program za Podonavje.

[12]    INTERACT se sofinancira iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, da se olajša delo programov za evropsko teritorialno sodelovanje in makroregionalnih strategij. www.interact-eu.net.

[13]    Dober primer navodila Komisije, ki povezuje strategijo z razpravami na politični ravni, je delovni dokument služb Komisije o „programu za trajnostno modro rast za Baltsko morje“.

[14]    Pilotni projekti in pripravljalni ukrepi, uvedeni v proračunu EU, ki jih je predlagal Evropski parlament.