52014DC0115

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o rezultatih programov izkoreninjenja, nadzora in spremljanja živalskih bolezni in zoonoz, ki jih sofinancira EU, v obdobju 2005–2011

Povzetek

To poročilo se osredotoča na rezultate izvajanja programov izkoreninjenja, nadzora in spremljanja živalskih bolezni in zoonoz, ki jih sofinancira EU, v skladu s členom 41 Odločbe Sveta 2009/470/ES o odhodkih na področju veterine[1].

Sofinanciranje za programe izkoreninjenja, nadzora in spremljanja živalskih bolezni (v nadaljnjem besedilu: veterinarski programi) predstavlja daleč največji znesek odhodkov v okviru proračuna EU za varnost hrane[2]. V ocenjevalnem obdobju je EU porabila več kot 1,17 milijarde EUR za sofinanciranje izvajanja programov, usmerjenih v trinajst bolezni[3]. V teh sedmih letih je imelo od prispevka EU koristi vseh 27 držav članic (EU-25 do 31. decembra 2006).

Kljub nekaterim zaskrbljujočim področjem imajo veterinarski programi še naprej pomembno vlogo pri učinkovitem obvladovanju ciljnih živalskih bolezni, saj zagotavljajo spremljanje in izkoreninjenje bolezni, boljše usmerjanje nadzora čezmejnih bolezni, ki močno zadevajo na EU, preprečevanje porajajočih se in ponovno porajajočih se živalskih bolezni ter hitro odzivanje nanje, kar je temelj strategije EU za zdravstveno varstvo živali. To po drugi strani omogoča jasne neto gospodarske koristi za zadevne gospodarske sektorje EU, nemoteno delovanje enotnega trga ter varstvo potrošnikov in varovanje zdravja ljudi (v primeru zoonoz), kar so ključne javne dobrine za družbo EU.

Ob upoštevanju prihodnjih nevarnosti in izzivov za veterinarske programe, ki jih sofinancira EU, izvedena analiza omogoča določeno število zaključkov o prihodnjih ukrepih, potrebnih za izboljšanje upravljanja programov, zlasti boljše razvrščanje prednostnih nalog, znižanje stroškov Komisije in držav članic pri upravljanju programov, izboljšanje zasnove ter analiza izvajanja in stroškovne učinkovitosti veterinarskih programov, ki jih sofinancira EU.

Komisija je 29. junija 2011 predlagala novo uredbo[4], ki zajema vse odhodke na področju varnosti hrane. Cilj je optimizirati obstoječi finančni okvir, kar bi prispevalo k večji poenostavitvi, preglednosti in prilagodljivosti, ter dokazati stroškovno učinkovitost odhodkov na področju varnosti hrane, vključno z veterinarskimi programi. Sozakonodajalci bodo uradno sprejeli predlog v prvi polovici leta 2014.

1.           Uvod

V členu 41 Odločbe Sveta 2009/470/ES o odhodkih na področju veterine je določeno, da „Komisija vsaka štiri leta predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o veterinarskih razmerah in o stroškovni učinkovitosti izvajanja programov v različnih državah članicah, vključno z obrazložitvijo o sprejetih merilih“[5].

V okviru trenutnega sistema spremljanja in ocenjevanja se ne izvajajo nobena posebna orodja za merjenje stroškovne učinkovitosti odhodkov na področju hrane in krme, zato se to poročilo nanaša predvsem na predhodno analizo stroškovne učinkovitosti izvedenih programov.

Opozoriti je treba, da so veterinarski programi, zlasti dejavnosti izkoreninjenja (npr. tuberkuloze), po naravi večinoma dolgoročne dejavnosti. Zato se rezultati pogosto dosežejo šele dolgo po izvedbi posameznih ukrepov.

S tem poročilom, ki je prvo poročilo, pripravljeno v tem okviru, se ocenjevalno obdobje podaljša na sedem let, in sicer od leta 2005 do leta 2011.

2.           Ozadje

Finančni prispevek EU za programe izkoreninjenja, nadzora in spremljanja živalskih bolezni predstavlja daleč največji znesek odhodkov v okviru proračuna EU za varnost hrane. Njegov cilj je postopoma odpraviti živalske bolezni ter izvesti ukrepe za spremljanje bolezni v državah članicah in celotni EU. Poleg tega je del splošne strategije EU za zdravstveno varstvo živali[6], katere cilj je zagotoviti visoko raven varovanja zdravja živali in ljudi ter varstva potrošnikov. Glavni cilji veterinarskih programov so zagotoviti visoko raven varovanja zdravja živali in ljudi, spodbujati izboljšanje produktivnosti živinorejskega sektorja ter prispevati h gospodarski trajnosti sektorjev, na katere neposredno ali posredno vpliva izbruh živalske bolezni[7].

Živalske bolezni in zoonoze, ki so upravičene do sofinanciranja EU, so navedene v Prilogi I k Odločbi Sveta 2009/470/ES.

Komisija vsako leto prednostno razvrsti in prilagodi finančna sredstva, da bi zagotovila, da popolnoma ustrezajo razmeram, ki dejansko prevladujejo. Največ pozornosti se namenja boleznim, ki so pomembne za zdravje živali ali zdravje ljudi (kot je zoonoza), in boleznim, ki imajo velik gospodarski učinek zaradi posledic za trgovine in izgub prihodka v živinorejskem sektorju EU. Razprave z državami članicami o predlaganem prednostnem razvrščanju potekajo prek Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali[8]. Notranja ocena Komisije temelji na podatkih, ki jih predložijo države članice, poročilih Urada za prehrano in veterinarstvo[9], finančnih revizijskih poročilih[10] ter rezultatih delovne skupine za spremljanje izkoreninjenja bolezni[11].

Leta 2006 je bil uveden večletni pristop k veterinarskim programom, da bi se zagotovilo uspešnejše in učinkovitejše doseganje njihovih ciljev.

Veterinarski programi, ki jih sofinancira EU, zajemajo veliko različnih ukrepov, vključno s cepljenjem, testiranjem živali in odškodninami za zakol ali izločitev živali. Na splošno stopnja finančnega prispevka EU znaša največ 50 % stroškov držav članic pri izvajanju posameznih ukrepov[12], razen v primeru stroškov spremljanja, testiranja in genotipizacije transmisivnih spongiformnih encefalopatij (TSE), pri katerih stopnja financiranja znaša 100 % do najvišjega zneska, ter stroškov, ki so povezani s programi za steklino (nakup in razdeljevanje cepiv, laboratorijski testi) in pri katerih stopnja sofinanciranja od leta 2010 znaša 75 %. Leta 2011 se je kot prispevek k proračunskemu okrevanju držav članic, ki se spopadajo s finančno in gospodarsko krizo, stopnja sofinanciranja za vse bolezni zvišala s 50 % na 60 %. V obdobju 2005–2011 so skupna plačila EU za kritje programov za trinajst bolezni znašala več kot 1,17 milijarde EUR[13].

Opozoriti je treba, da se je skupni znesek financiranja zelo razlikoval glede na naravo bolezni in število programov, odobrenih za posamezno bolezen.

V teh sedmih letih je imelo od sofinanciranja EU koristi vseh 27 držav članic (EU-25 do 31. decembra 2006). Porazdelitev financiranja v obravnavanem obdobju po boleznih, za katere je bilo dodeljeno sofinanciranje, oziroma državah članicah je prikazana na sliki 1 oziroma sliki 2 v poglavju III delovnega dokumenta služb Komisije SANCO/11377/2013[14].

Slika 1 Porazdelitev plačil po državah članicah (2005–2011)

Slika 2 Porazdelitev plačil po boleznih (20052011)

Slika 3 Razvoj financiranja (2005–2011)

Iz razvoja financiranja (slika 3) je razvidno znatno povečanje od leta 2009, pri čemer je ta pozitiven trend predvsem posledica znatnega povečanja financiranja programov izkoreninjenja bolezni modrikastega jezika, zlasti v Franciji in Španiji (za več podrobnosti glej poglavje IV.2 delovnega dokumenta služb Komisije SANCO/11377/2013), in goveje tuberkuloze, zlasti na Irskem in v Združenem kraljestvu (za več podrobnosti glej poglavje IV.3 delovnega dokumenta služb Komisije SANCO/11377/2013). Kot je bilo že pojasnjeno, je to tudi posledica višje stopnje financiranja za vse bolezni leta 2011.

V obravnavanem obdobju sta zgolj dve državi članici, tj. Francija in Španija, prejeli skoraj 38 % skupnega prispevka EU, kot je razvidno na sliki 1. Druge glavne države prejemnice, ki so skupaj prejele 35 % plačil EU, so bile Italija (9,5 %), Združeno kraljestvo (10,1 %), Nemčija (7,7 %) in Irska (7,7 %).

Preostalih 27 % odhodkov je bilo porazdeljenih med 21 držav članic, katerih posamezna dodelitev je presegla 3 % le v primerih Poljske, Portugalske in Nizozemske.

Na sliki 4 je prikazan razvoj plačil šestim glavnim državam članicam prejemnicam, poleg tega pa slika vsebuje tudi informacije o porazdelitvi plačil po boleznih v vsaki državi članici[15].

Slika 4 Glavne države članice prejemnice v okviru veterinarskih programov (2005–2011)

Kot je prikazano na sliki 2, se je več kot 74 % plačil EU v obravnavanem obdobju nanašalo na tri glavne veterinarske programe. EU je približno 44,5 % skupnega sofinanciranja namenila spremljanju TSE ter izkoreninjenju bovinih spongiformnih encefalopatij (BSE) in praskavca. Druga pomembna dodelitev (v višini približno 15,5 % sofinanciranja EU) se je nanašala na izkoreninjenje goveje tuberkuloze, temu pa je sledila dodelitev za izkoreninjenje bolezni modrikastega jezika (več kot 14 %).

20,5 % je bilo porazdeljenih med štiri bolezni, in sicer za izkoreninjenje goveje bruceloze (6 %), stekline (5,5 %) ter bruceloze ovc in koz (4,7 %) ter za nadzor salmonele (4,3 %).

Sofinanciranje programov za preostalih sedem bolezni je predstavljalo preostalih 5,2 % sredstev EU.

3.           Veterinarske razmere v EU v obdobju 2005–2011

Na podlagi kakovostne in količinske ocene veterinarskih programov, ki so se sofinancirali na ravni EU in izvajali v obdobju 2005–2011, je razvidno, da so na splošno učinkovito prispevali k izboljšanju stanja zdravja živali v EU, s čimer so zagotavljali dobro razmerje med kakovostjo in ceno. V večini primerov so bili doseženi pozitivni rezultati, razen pri nekaterih boleznih v določenih državah članicah, v katerih še vedno obstajajo zaskrbljujoča področja.

V nekaterih primerih se rezultati v zvezi z določenimi boleznimi kljub napredku pogosto razlikujejo, poleg tega pa so v nekaterih regijah EU še vedno prisotne težave na lokalni ravni. Razlogi za to vključujejo epidemiološke dejavnike, zlasti vlogo prostoživečih živali ali vektorjev, ki vplivajo na učinkovitost ukrepov, sprejetih v okviru nekaterih programov, in posamezne težave z izvajanjem programov na ravni držav članic.

Prizadete države članice so se pogosto soočale s strukturnimi težavami, vključno s težavami v zvezi s proračunom ali osebjem (pomanjkanje osebja ali neustrezna dodelitev osebja), ki so kljub vsem prizadevanjem ovirale pravilno izvajanje ukrepov, opredeljenih v programih. Cilj Komisije je še naprej podpirati države članice pri obravnavi teh pomanjkljivosti, na primer z znižanjem stroškov, povezanih z upravljanjem programov, in izboljšanjem prednostnega razvrščanja bolezni.

Neuspehe je mogoče pripisati tudi družbeno-kulturnim težavam, kot je nezadostno usklajevanje med nacionalnimi in regionalnimi/lokalnimi akterji ali pomanjkanje dialoga (komunikacije) med deležniki v javnem in zasebnem sektorju. Za odpravo teh pomanjkljivosti bo okrepljena vloga delovne skupine pri razširjanju najboljših praks in izmenjavi izkušenj med državami članicami.

V naslednjih oddelkih so obravnavani rezultati analize po boleznih.

3.1.        Vidni dosežki

Ciljne bolezni so bile v večini primerov uspešno omejene, incidenca ali prisotnost teh bolezni pa je zdaj pod nadzorom. Številne bolezni so bile na večjih območjih EU postopoma izkoreninjene. Dokaz za to je znatno širjenje „bolezni prostih con“ v EU v tem obdobju (kar zadeva npr. govejo tuberkulozo, govejo brucelozo in klasično prašičjo kugo)[16].

•        Izvajanje obveznih programov spremljanja in izkoreninjenja BSE pri govedu je bil pomemben element v nizu ukrepov, ki so bili sprejeti na ravni EU in so prispevali k znatnemu upadu števila odkritih primerov BSE v obdobju 2005–2011, pri čemer je bilo zabeleženo povprečno letno znižanje za 38 %. Do leta 2011 je bilo med več kot 6,3 milijona opravljenih testov ugotovljenih le 28 pozitivnih primerov. Trgovina z živim govedom, govejim mesom in govejimi proizvodi iz najbolj prizadetih držav članic se je ponovno vzpostavila, zaupanje potrošnikov pa se je povrnilo. Obvezni ukrepi EU za spremljanje in izkoreninjenje praskavca pri okuženih čredah ovc in koz so prispevali k veliko večjemu znanju o njegovem širjenju, ločevalni testi pa so zagotovili, da je incidenca BSE pri ovcah in kozah zdaj enaka nič ali zanemarljiva.

•        Programi za bolezen modrikastega jezika so imeli pomembno vlogo pri nadzoru in izkoreninjenju te bolezni, zlasti kar zadeva nadzor epidemij, ki sta jih povzročila serotipa BTV-8 in BTV-1, ki sta se nepričakovano pojavila leta 2006 in 2007. EU je uporabila znatna finančna sredstva, s čimer je državam članicam omogočila, da začnejo usklajeno akcijo cepljenja na vseh okuženih območjih. Ta akcija se je izkazala za zelo uspešno, saj je bolezen modrikastega jezika zdaj pod nadzorom, serotipa BTV-1 in BTV-8 pa sta bila v celotni Evropi praktično izkoreninjena.

•        V primeru stekline so se sofinancirani programi oralnega cepljenja, ki so se začeli izvajati konec 80. let 20. stoletja, izkazali za zelo uspešne, saj so privedli do postopnega izkoreninjenja stekline v več državah članicah. Med letoma 2005 in 2011 se je skupno število pozitivnih primerov stekline na ravni EU znatno zmanjšalo, in sicer z 2 575 primerov na 518. Steklina bo v Evropi kmalu v celoti izkoreninjena. EU je dosegla najvišjo zabeleženo stopnjo izkoreninjenja stekline na svetu do zdaj[17]. Bolezen je zdaj omejena na vzhodni del EU, pri čemer Komisija zaključuje načrt za zagotovitev financiranja za vzpostavitev cepitvenih pasov prek dvostranskih sporazumov med zainteresiranimi državami članicami in njihovimi sosednjimi državami, v katerih še vedno obstaja nevarnost stekline[18].

•        Obvezni sofinancirani programi nadzora salmonele, ki se postopoma izvajajo od leta 2007, so privedli do znatnega izboljšanja razmer v zvezi s perutnino. Število sporočenih primerov okužbe ljudi v EU se je zmanjšalo za 50 %. Upad števila okužb ljudi na ravni EU med letoma 2005 in 2011 je bil s statističnega vidika znaten, saj se je v povprečju to število zmanjšalo za 12 % na leto (podatki Evropske agencije za varnost hrane (EFSA))[19]. K zmanjšanju prevalence serovarjev salmonele, ki imajo javnozdravstveni pomen, je prispevalo učinkovito in usklajeno izvajanje nacionalnih programov nadzora salmoneloze (med drugim tudi programov rutinskega spremljanja s strani kmetov in pristojnih organov) pri posameznih populacijah perutnine, pri čemer je bil poudarek na tistih serovarjih, ki so najbolj odgovorni za okužbe ljudi.

•        Aviarna influenca, ki v zadnjih letih vedno bolj vdira v EU predvsem zaradi širjenja med prostoživečimi pticami, je bila uspešno omejena ob podpori obveznih programov spremljanja. Njihovo izvajanje se je izkazalo za uspešno pri zagotavljanju zgodnjega opozorila za pravočasno odkritje izbruhov visoko in nizko patogenih sevov ter zmanjšanju tveganja za gospodarske izgube kmetov in nastanek zoonotskih sevov, ki so nevarni za ljudi. Ti programi so bili zelo koristni tudi po krizi, saj so omogočili zgodnje odkrivanje visoko patogene aviarne influence pri prostoživečih pticah, s čimer se je preprečilo nadaljnje širjenje med komercialnimi jatami in zmanjšala nevarnost izpostavljenosti ljudi. Od leta 2008 se je zmanjšalo število prostoživečih in domačih ptic, ki so se spremljale. Upad števila ptic, ki so se spremljale, je treba obravnavati v povezavi s pozitivnim trendom, kar zadeva število izbruhov bolezni, ki se je od leta 2007 tako pri domačih kot tudi pri prostoživečih pticah znatno zmanjšalo. Leta 2007 je pri domačih pticah prišlo do 25 izbruhov visoko patogene aviarne influence, medtem ko leta 2011 ni bilo nobenega. Pri prostoživečih pticah ni prišlo do nobenega izbruha že od leta 2010.

•        Klasična prašičja kuga je bila do leta 2004 v večini držav članic EU-15 izkoreninjena, razen na nekaterih območjih v Nemčiji, Luksemburgu in Franciji, kjer se je še vedno pojavljala pri divjih prašičih. S širitvijo EU so se povečala tudi tveganja, ki so posledica rezervoarjev klasične prašičje kuge v osrednji Evropi in balkanski regiji ter endemičnosti te bolezni v Bolgariji in Romuniji v času pristopa k EU. Potem ko se je v zadnjih letih povečalo financiranje za izvajanje nadzornih ukrepov, je bil v teh regijah dosežen precejšen napredek pri izkoreninjenju klasične prašičje kuge. Do največjih izbruhov v tem obdobju je prišlo pri domačih prašičih v Romuniji med letoma 2006 in 2007 ter pri divjih prašičih na Madžarskem leta 2008. Leta 2009 ni bilo nobenih izbruhov pri domačih prašičih, leta 2010 in 2011 pa ni bilo sporočenih nobenih izbruhov niti pri domačih niti pri divjih prašičih.

•        V primeru goveje tuberkuloze epidemiološki podatki za države članice, ki prejemajo podporo za sofinancirane programe, kažejo, da je bil med letoma 2005 in 2011 dosežen določen napredek pri izkoreninjenju bolezni. V Španiji, Italiji, na Portugalskem in Poljskem se je število primerov goveje tuberkuloze občutno zmanjšalo, pri čemer je Poljska leta 2009 postala „uradno prosta tuberkuloze“, enak status pa je v zadnjih nekaj letih pridobilo tudi več italijanskih regij. Določeno izboljšanje epidemioloških razmer v zvezi s tuberkulozo je bilo mogoče opaziti tudi na Irskem (kjer so se programi, ki jih sofinancira EU, začeli izvajati leta 2009). Razmere je treba potrditi v naslednjih letih.

Na splošno je bil znaten napredek dosežen tudi pri izkoreninjenju goveje bruceloze ter bruceloze ovc in koz, pri čemer so te bolezni še vedno prisotne le v nekaj delih EU.

•        Goveja bruceloza je bila v večini držav članic EU skoraj v celoti izkoreninjena, pri čemer se je od leta 2005 prevalenca goveje bruceloze pri govedu, testiranem v tistih državah članicah, v katerih se izvajajo sofinancirani programi, v večini držav zmanjšala ali ostala majhna (Ciper, Irska, Španija in ozemlje Azorov). Na Severnem Irskem je bilo po letu 2005 zabeleženo povečanje prevalence bolezni, ki je sicer bila že na začetku zelo majhna, nato pa se je od leta 2009 incidenca bolezni zmanjšala. Zaradi uspešnega izvajanja programov je Republika Irska leta 2009 v celoti postala „uradno prosta bruceloze“, enak status pa je bil dodeljen številnim regijam in provincam v Italiji ter španskim Kanarskim otokom.

•        Pri izvajanju programov izkoreninjenja bruceloze ovc in koz je bil dosežen odličen napredek na Cipru, v severni in osrednji Italiji, na Portugalskem ter v Španiji, kjer se je prevalenca bolezni v čredah med letoma 2005 in 2011 znatno zmanjšala. Če bi epidemiološka analiza zajemala daljše obdobje, bi bil napredek v Španiji še toliko večji, saj je država poročala o znatnem znižanju prevalence bolezni v čredah, in sicer s 30 % leta 1999 na 0,54 % leta 2011.

•        Uspešno izvajanje programov izkoreninjenja enzootske goveje levkoze je prispevalo k znatnemu zmanjšanju incidence bolezni v ogroženih državah, zlasti na Portugalskem, Poljskem in v Italiji.

•        Podoben pozitiven trend je mogoče opaziti v zvezi z boleznijo Aujeszkega, pri čemer je število držav članic, ki so proste bolezni, vedno večje. V obdobju 2005–2011 je bil ključni rezultat programov izkoreninjenja ta, da je bila bolezen izkoreninjena v Nemčiji, na Slovaškem in v številnih regijah Združenega kraljestva, napredek pa je bil dosežen tudi v več drugih regijah. Po uspešnem izvajanju teh programov in po tem, ko je Svet leta 2006[20] ponovno prednostno razvrstil bolezni, se je leta 2010 sofinanciranje EU prenehalo.

3.2.        Delni uspehi

•        Goveja bruceloza: na Portugalskem in v Italiji prihaja do znatnih razlik v uspešnosti na regionalni ravni, ki so posledica posebnih okoliščin v zvezi z izvajanjem programov izkoreninjenja goveje bruceloze v nekaterih regijah. V Italiji se prisotnost goveje bruceloze/bruceloze bivolov zelo razlikuje glede na regijo. V severni in osrednji Italiji je več regij in provinc uradno prostih bolezni, medtem ko sta prevalenca in incidenca bolezni pri govedu in bivolih v južnih regijah še vedno visoki. Na celinskem delu Portugalske prav tako prihaja do geografskih razlik v prevalenci bolezni, pri čemer je ta v nekaterih regijah višja kot v preostalem delu države. Kljub temu so bile dosežene vidne izboljšave, zlasti kar zadeva odlične rezultate, ki so bili doseženi z izvajanjem programa cepljenja na Azorih, pri čemer se je prevalenca bolezni v čredah znižala z več kot 3 % leta 2006 na nekaj več kot 1 % leta 2011.

3.3.        Zaskrbljujoča področja

•        Bruceloza ovc in koz: Grčija in južna Italija imata največ težav z izkoreninjenjem bolezni, pri čemer so posamezne težave z izvajanjem programov negativno vplivale na njihovo splošno uspešnost. Pomembno je poudariti, da je Komisija v primeru neuspešnih programov, ki so bili posledica slabega ali nepravilnega izvajanja na ravni držav članic ali lokalni ravni, sprejela popravne ukrepe ali naložila kazni v obliki neodobritve programa ali zmanjšanja financiranja v naslednjih letih ali zmanjšanja prispevka za zadevna leta.

•        Goveja tuberkuloza v Združenem kraljestvu: sofinancirani programi izkoreninjenja se od leta 2010 izvajajo po vsej državi in z izjemo Škotske (ki je od leta 2009 uradno prosta bolezni) zajemajo celotno ozemlje. Epidemiološke razmere so bile v proučevanem obdobju zaskrbljujoče in še naprej zahtevajo veliko pozornosti, zlasti v Angliji, kar pomeni, da je treba ukrepe v okviru odobrenih programov pravilno izvajati.

•        Afriška prašičja kuga v Italiji (na Sardiniji): bolezen je bila na ozemlju EU z izjemo Sardinije v celoti izkoreninjena. Kljub pozitivnemu trendu pri odpravi bolezni v prejšnjih letih je v drugi polovici leta 2011 ponovno prišlo do resnega izbruha, kar je bila predvsem posledica slabega izvajanja odobrenih programov.

4.           Analiza stroškovne učinkovitosti veterinarskih programov v obdobju 2005–2011

Uspešnost ukrepov, ki so se v obdobju 2005–2010 izvajali v okviru sofinanciranja EU, je bila ocenjena interno in z zunanjimi študijami, izvedenimi v zadnjih nekaj letih[21], in sicer na podlagi konkretnih rezultatov ukrepov EU v podporo državam članicam pri izkoreninjenju, nadzoru in spremljanju nekaterih živalskih bolezni. Te študije kažejo na splošno uspešnost veterinarskih programov, vendar so bile v njih izpostavljene tudi številne pomanjkljivosti, pri katerih so posamezne težave z izvajanjem negativno vplivale na rezultate programov, kot je bilo že opisano v oddelku 3. Te težave naj bi se obravnavale z nadaljnjo modernizacijo orodij finančnega upravljanja in optimizacijo dejavnosti, ki jih izvaja delovna skupina.

Opozoriti je treba (glej oddelek 2), da se je leta 2011 stopnja sofinanciranja za upravičene programe zvišala s 50 % na 60 % in da se je sofinanciral dodaten ukrep[22].

V poglavju IV delovnega dokumenta služb Komisije SANCO/11377/2013 so predstavljeni rezultati analize stroškovne učinkovitosti za bolezni, ki so zajete z večjim delom finančnega prispevka EU za veterinarske programe.

5.           Upravno breme, povezano z veterinarskimi programi, ki jih sofinancira EU

Za upravljanje sredstev EU in njihove porabe so potrebni znatni viri tako na nacionalni ravni kot tudi na ravni EU. Ne glede na obseg programov ni nobene znatne razlike med potrebnimi viri. V vsakem primeru je treba pripraviti in pregledati program, pripraviti in sprejeti izvedbeni sklep Komisije, upravljati finančna sredstva ter preverjati uspešnost.

Kljub visokim stroškom, povezanim s predložitvijo vlog za majhne finančne prispevke in njihovim prejemanjem, države članice priznavajo koristi teh plačil, zlasti kar zadeva krepitev zmogljivosti in oblikovanje soglasja.

Med letoma 2005 in 2011 je bilo izvedenih 825 plačil, skupno sofinanciranje EU pa je znašalo 1 174 253 269,46 EUR. Spodnja slika prikazuje razvoj financiranja v tem obdobju, pri čemer so plačila razvrščena v skupine glede na njihovo vrednost.

Kot je mogoče razbrati, so plačila v višini največ 200 000 EUR (štirje najnižji pragovi) predstavljala zelo majhen delež skupnega sofinanciranja EU v obdobju, in sicer nekaj več kot 1,5 % skupnega zneska. Po drugi strani so te štiri najnižje kategorije skupaj predstavljale skoraj 42 % skupnega števila plačil.

Slika 5 Porazdelitev plačil po naraščajočih zneskih (2005–2011)

V nasprotju s tem je zgolj najvišji prag (plačila v višini več kot 10 000 000 EUR) predstavljal več kot 35 % financiranja EU v obdobju, vendar le 2,6 % števila izvedenih plačil.

To pomeni, da je bilo veliko plačil sorazmerno nizke vrednosti, pri čemer:

•        je skoraj 19 % plačil znašalo največ 25 000 EUR, kar ustreza približno 0,1 % skupnega financiranja,

•        več kot 26 % plačil ni presegalo 50 000 EUR, kar predstavlja približno 0,3 % sofinanciranega zneska v obravnavanem obdobju.

Podrobnejše informacije o posamezni vrednosti plačil v okviru sofinanciranja EU za veterinarske programe so na voljo v

poglavju V delovnega dokumenta služb Komisije SANCO/11377/2013.

6.           Sklepi in prihodnji ukrepi

Veterinarski programi, ki jih sofinancira EU, so v obravnavanem obdobju dokazali svoj spodbujevalni učinek pri:

•        izboljšanju zdravja ljudi in živali: zmanjšanje prevalence/incidence bolezni; varovanje zdravja ljudi (v primeru zoonoz); izpolnjevanje vloge ključnega orodja za preprečevanje/obvladovanje bolezni v okviru strategije EU za zdravstveno varstvo živali;

•        ustvarjanju gospodarskih koristi za celotno EU: zaščita vrednosti sektorja; prispevanje k stabilnosti trga; zagotavljanje varne trgovine; povečanje trgovine zunaj EU; znižanje stroškov, povezanih z zdravjem ljudi[23].

K uspešnosti veterinarskih programov, ki jih sofinancira EU, so prispevale naslednje glavne prednosti:

•        pristop od spodaj navzgor k opredeljevanju in obravnavanju vprašanj v zvezi z zdravjem živali, tj. prek programov, zasnovanih na ravni držav članic, ter pristop od zgoraj navzdol, ki zagotavlja spoštovanje pravil in meril EU, tj. prek programov, ki jih je odobrila Komisija;

•        prilagodljivost pri dodeljevanju razpoložljivih sredstev na podlagi letnih prilagoditev (glede na epidemiološke razmere in prednostno razvrstitev bolezni) in možnosti uporabe različnih finančnih stopenj;

•        zmogljivost sistema EU za odzivanje na zelo hude zdravstvene razmere (npr. krize z BSE, epidemije bolezni modrikastega jezika) z omejenimi finančnimi sredstvi glede na splošno visoko gospodarsko vrednost živalskih sektorjev;

•        trajnost finančnega prispevka EU, ki omogoča srednje- in dolgoročno načrtovanje veterinarskih programov v državah članicah;

•        pristop k regionalnemu sodelovanju, ki zagotavlja dragoceno pomoč državam kandidatkam in tretjim državam, ki mejijo na EU, ter preprečuje nastanek bolezni v EU (in zagotavlja trajnost rezultatov, ki so bili do zdaj doseženi v državah članicah);

•        izmenjava znanja, izkušenj in najboljših praks med državami članicami, med drugim tudi v okviru delovnih skupin za spremljanje izkoreninjenja bolezni.

Vendar je bilo ugotovljeno tudi določeno število pomanjkljivosti, pri čemer je Komisija nekatere delno že obravnavala, pri drugih pa je treba to v bližnji prihodnosti še storiti, in sicer:

•        pomanjkanje sistematičnega pristopa, ki bi temeljil na jasnem sklopu ciljev in kazalnikov ter bi pomagal oceniti uspešnost izvedenih programov. To tudi omejuje možnost dokazovanja stroškovne učinkovitosti različnih ukrepov;

•        velike razlike v veterinarskih sistemih in živinorejskih strukturah držav članic, zaradi katerih prihaja do različnega izvajanja programov in ki ogrožajo rezultate, dosežene na ravni EU, zlasti v primeru čezmejnih bolezni;

•        države članice še vedno nezadostno predlagajo večletne programe, kar omejuje možnost osredotočanja na napredek, ki se dosega pri izpolnjevanju srednjeročnih ciljev in zmanjšanju dela, potrebnega za upravljanje programov.

Poleg tega se bo EU do leta 2020 soočala tudi s posebnimi izzivi, ki lahko ogrozijo učinkovitost programov držav članic. Ti izzivi se nanašajo predvsem na:

•        morebitno ponovno porajanje trenutno prednostnih bolezni:

– čezmejno gibanje dovzetnih prostoživečih živali (zlasti kar zadeva klasično prašičjo kugo, afriško prašičjo kugo in steklino v vzhodnih in baltskih državah članicah),

– nedovoljen uvoz mesa iz tretjih držav, ki niso članice EU (zlasti kar zadeva klasično prašičjo kugo in afriško prašičjo kugo vzdolž vzhodne meje EU),

– odkritje posamezni primeri BSE in negotovosti glede „atipične BSE“ (v vseh državah članicah);

•        morebiten nastanek porajajočih se bolezni:

– tveganje v zvezi z vdorom bolezni, prisotnih v sosednjih tretjih državah, v mejne regije EU,

– tveganje v zvezi z morebitnim pojavom porajajočih se bolezni in ponovnim pojavom znanih patogenov iz sosednjih tretjih držav v EU;

•        glavne spreminjajoče se dejavnike tveganja:

– vedno bolj zapletene mednarodne oskrbovalne verige,

– vedno večja nevarnost vektorskih nalezljivih bolezni ter morebitni učinki podnebnih sprememb na spremembo porajanja in vzorcev širjenja živalskih bolezni,

– morebitna ublažitev ukrepov spremljanja, ko razmere v zvezi z boleznijo dosežejo primarni cilj,

– prizadevanja za večjo trajnost javnih financ na ravni držav članic in EU lahko privedejo do zmanjšanja proračuna, kar lahko škodi trajnosti programov. To bo vplivalo predvsem na programe, pri katerih je za doseganje želenih rezultatov potrebno dolgoročno izvajanje. Za celovito oceno uspešnosti programov je treba oceniti srednje- in dolgoročne rezultate ter učinke programov, saj je oblikovanje zaključkov na podlagi primerjave kratkoročnih rezultatov lahko zavajajoče, ker so dosežki na področju zdravja živali vidni šele čez določen čas (odvisno od epidemiologije bolezni).

Komisija je 29. junija 2011 predlagala novo uredbo, ki zajema vse odhodke na področju varnosti hrane. Cilj je optimizirati obstoječi finančni okvir, kar bi prispevalo k večji poenostavitvi, preglednosti in prilagodljivosti, in dokazati stroškovno učinkovitost odhodkov na področju varnosti hrane, vključno z veterinarskimi programi. Sozakonodajalci bodo uradno sprejeli predlog v prvi polovici leta 2014.

[1]               UL L 155, 18.6.2009, str. 30. Po več spremembah je Odločba Sveta 2009/470/ES kodificirala, razveljavila in nadomestila Odločbo Sveta 90/424/EGS o odhodkih na področju veterine.

[2]               Leta 2011 je bilo za veterinarske programe dodeljenih približno 75 % skupnega izvršenega proračuna za hrano in krmo.

[3]               Aviarna influenca, afriška prašičja kuga, bolezen Aujeszkega, goveja bruceloza, goveja tuberkuloza, bolezen modrikastega jezika, klasična prašičja kuga, enzootska goveja levkoza, steklina, enzootska salmoneloza, bruceloza ovc in koz, vezikularna bolezen prašičev ter transmisivne spongiformne encefalopatije (BSE in praskavec).

[4]               COM(2011) 398 final.

[5]               Poročilo temelji tudi na rezultatih dveh ocen, izvedenih v tem okviru, z naslovom              „Preparation of a report on the outcome of the EU co-financed animal disease eradication and monitoring programmes in the MSs and the EU as a whole“, 2011, Food Chain Evaluation Consortium (Priprava poročila o rezultatih programov izkoreninjenja in spremljanja živalskih bolezni, ki jih sofinancira EU, v državah članicah in celotni EU, 2011, Konzorcij za vrednotenje prehranske verige) in „Evaluation of the Eradication, Monitoring and Control Programmes for Animal Diseases“, 2013, ICF-GHK (Ocena programov za izkoreninjenje, spremljanje in nadzor živalskih bolezni).

[6]               Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o novi strategiji za zdravstveno varstvo živali za Evropsko Unijo (2007–2013) „Bolje preprečiti kot zdraviti“, COM(2007) 539 final.

[7]               Nekateri podatki o gospodarskem pomenu živinorejskega sektorja v EU v obravnavanem obdobju so navedeni v poglavju VIII delovnega dokumenta služb Komisije SANCO/11377/2013.

[8]               Odbor je bil ustanovljen z Uredbo (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane, UL L 31, 1.2.2002, da bi pomagal Komisiji pri zagotavljanju učinkovitejšega in celovitejšega pristopa k prehranski verigi. Sestavljajo ga predstavniki držav članic, predseduje pa mu predstavnik Komisije.

[9]               Urad za prehrano in veterinarstvo je del Generalnega direktorata za zdravje in potrošnike. Njegova naloga je na podlagi revizij, inšpekcijskih pregledov in sorodnih dejavnosti zagotoviti učinkovite sisteme nadzora ter oceniti skladnost s standardi EU v EU in tretjih državah, kar zadeva njihov izvoz v EU.

[10]             Revizijska poročila so naslovljena na vodstvo in druge deležnike ter vsebujejo povzetke rezultatov revizijskega dela, ki ga je opravila finančna revizijska služba Komisije (GD za zdravje in potrošnike).

[11]             Ta delovna skupina je bila ustanovljena marca 2000 v skladu s členom 29 bele knjige o varnosti hrane. Sestavljajo jo predstavniki vsake države članice, ki odgovarjajo Komisiji in se enkrat ali dvakrat na leto udeležujejo v Bruslju. Cilja delovne skupine sta: (a) izboljšati izkoreninjenje živalskih bolezni in (b) izboljšati stroškovno učinkovitost programov izkoreninjenja živalskih bolezni, ki jih sofinancira EU. Poleg tega je bilo za obravnavanje posameznih bolezni in zagotavljanje tehnične podpore v okviru delovne skupine ustanovljenih šest podskupin, in sicer za govejo tuberkulozo, govejo brucelozo, brucelozo ovc in koz, steklino, salmonelozo ter klasično prašičjo kugo. Poročila o sestankih delovne skupine so objavljena na spletišču Komisije: http://ec.europa.eu/food/animal/diseases/index_en.htm.

[12]             Vseh ukrepov, ki jih izvajajo države članice, ne sofinancira EU, pri čemer lahko slednja, kot je navedeno v sklepih Komisije o odobritvi letnih veterinarskih programov, prispeva le k posameznim ukrepom, ki so odvisni od bolezni. Za več podrobnosti glej Izvedbeni sklep Komisije 2012/761/EU, UL L 336, 8.12.2012, str. 83.

[13]             Bilanca za leto 2011 izključuje nekatere programe, za katere še vedno potekajo finančne revizije.

[14]             Končna plačila EU za veterinarske programe, ki so jih izvajale države članice in ki jih je predhodno odobrila Evropska komisija, so prikazana v poglavju III delovnega dokumenta služb Komisije SANCO/11377/2013.

[15]             Podrobnosti o sofinanciranju EU v preostalih 21 državah članicah so navedene v poglavju VI delovnega dokumenta služb Komisije SANCO/11377/2013.

[16]             Več podrobnosti o conah, ki so uradno proste bolezni, je na voljo v poglavju IX delovnega dokumenta služb Komisije SANCO/11377/2013.

[17]             V zadnjih letih EU zaradi visokega tveganja vnosa okužbe iz držav Zahodnega Balkana v okviru instrumenta za predpristopno pomoč financira tudi dejavnosti sodelovanja z Zahodnim Balkanom v zvezi s steklino (in klasično prašičjo kugo).

[18]             Tretje države, ki se trenutno obravnavajo v okviru tega načrta, vključujejo Rusijo, Ukrajino in Belorusijo.

[19]             Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je bila januarja 2002 ustanovljena kot neodvisen vir znanstvenih nasvetov in informacij o tveganjih, povezanih s prehransko verigo. Ustvarjena je bila kot del celovitega programa za povečanje varnosti hrane v EU, zagotavljanje visoke ravni varstva potrošnikov ter povrnitev in ohranitev zaupanja v oskrbo s hrano v EU.

[20]             Odločba Sveta z dne 19. decembra 2006 o spremembi Odločbe 90/424/EGS o odhodkih na področju veterine, UL L 397, 30.12.2006, str. 22–27.

[21]             Glej opombo 2.

[22]             Uveden je bil pavšalni znesek na domačo žival, zajeto v vzorec.

[23]             Za več podrobnosti glej dokument „Preparation of a report on the outcome of the EU co-financed animal disease eradication and monitoring programmes in the MSs and the EU as a whole“, 2011, Food Chain Evaluation Consortium (Priprava poročila o rezultatih programov izkoreninjenja in spremljanja živalskih bolezni, ki jih sofinancira EU, v državah članicah in celotni EU, 2011, Konzorcij za vrednotenje prehranske verige).