This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52014DC0002
REPORT FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT AND THE COUNCIL Joint Report on the application of Council Directive 2000/43/EC of 29 June 2000 implementing the principle of equal treatment between persons irrespective of racial or ethnic origin (‘Racial Equality Directive’) and of Council Directive 2000/78/EC of 27 November 2000 establishing a general framework for equal treatment in employment and occupation (‘Employment Equality Directive’)
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Skupno poročilo o uporabi Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (direktiva o rasni enakosti) in Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (direktiva o enakosti pri zaposlovanju).
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Skupno poročilo o uporabi Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (direktiva o rasni enakosti) in Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (direktiva o enakosti pri zaposlovanju).
/* COM/2014/02 final */
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Skupno poročilo o uporabi Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (direktiva o rasni enakosti) in Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (direktiva o enakosti pri zaposlovanju). /* COM/2014/02 final */
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU IN SVETU Skupno poročilo o uporabi Direktive
Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela
enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (direktiva o rasni
enakosti) in Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000
o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (direktiva o
enakosti pri zaposlovanju). 1. Uvod Zaščita pred diskriminacijo je eno od področij,
na katerem ima pravo EU precejšen vpliv na vsakodnevno življenje ljudi v EU.
Celovit okvir, ki ga določata protidiskriminacijski direktivi EU[1], že več kot
desetletje oblikuje podlago za evropsko protidiskriminacijsko pravo. Nekatere
države članice na tem področju niso imele skoraj nobene zakonodaje
pred prenosom navedenih direktiv, ki sta v zakonodajo vseh držav članic
uvedli nove elemente, kot je zaščita pred diskriminacijo na podlagi
starosti. Protidiskriminacijski direktivi: – prepovedujeta diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti (Direktiva 2000/43/ES) ter vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti in spolne usmerjenosti (Direktiva 2000/78/ES); – zagotavljata zaščito na številnih ključnih področjih življenja: zaposlovanje in poklicno usposabljanje (obe direktivi), izobraževanje, socialna varnost in zdravstveno varstvo ter dostop do blaga in storitev ter oskrba z njimi, vključno s stanovanji (Direktiva 2000/43/ES); – prepovedujeta različne oblike diskriminacije: neposredno in posredno diskriminacijo, nadlegovanje, navodila za pristransko ravnanje in viktimizacijo; – zahtevata od držav članic, da zagotovijo učinkovite sankcije in pravna sredstva. Prvi poročili o izvajanju sta bili sprejeti
leta 2006[2]
oziroma leta 2008[3].
Ker je treba o obeh protidiskriminacijskih direktivah[4] redno poročati, je
ta dokument skupno poročilo, saj sta regulativni pristop in vsebina
večine določb enaka. Poleg tega je večina držav članic
prenesla direktivi v en sam nacionalni akt. Prvi poročili sta bili
sprejeti v času, ko so številne države članice šele nedavno prenesle
protidiskriminacijski direktivi v nacionalno zakonodajo, zato pri njuni uporabi
še niso imele izkušenj. Do danes je direktivi preneslo že vseh
28 držav članic in imajo izkušnje pri njuni uporabi. Sodišče
Evropske Unije je s sodno prakso tudi oblikovalo razlago obeh direktiv. To
poročilo je priložnost za proučitev uporabe direktiv, oceno razlage,
ki so jo oblikovala Sodišče Evropske unije in nacionalna sodišča, ter
opredelitev prihodnjih izzivov[5].
V skladu z direktivama[6] so vse države
članice Komisiji predložile informacije kot prispevek k temu poročilu.
Komisija se je tudi posvetovala z nacionalnimi organi za spodbujanje enakosti[7], Evropsko mrežo organov
za spodbujanje enakosti (Equinet), Agencijo EU za temeljne pravice, socialnimi
partnerji[8],
organizacijami civilne družbe[9]
in Evropsko mrežo pravnih strokovnjakov za boj proti diskriminaciji[10]. 2. Stanje prenosa in postopkov za ugotavljanje
kršitev Obe direktivi sta bili preneseni v nacionalne
zakonodaje v vseh 28 državah članicah[11],
Komisija pa je preverila skladnost vseh navedenih zakonodaj z direktivama. Postopki za ugotavljanje kršitev zaradi neskladnosti
z direktivama so se začeli zoper 25 držav članic, zlasti v
obdobju od leta 2005 do leta 2007[12].
Dejstvo, da je veliko držav članic sprva imelo težave s prenosom, je mogoče
pojasniti s tem, da sta bili direktivi v tistem času novost. Pogoste
težave so bile povezane z opredelitvijo neposredne in posredne diskriminacije,
nadlegovanja in viktimizacije, pravnim stališčem zainteresiranih
organizacij, omejitvami področja uporabe in preobsežno razlago odstopanj,
ki jih dovoljujeta direktivi. Skoraj vse zadeve v zvezi s kršitvami iz „prve
generacije“ so že zaključene, saj so države članice uskladile svojo
zakonodajo z direktivama[13]. Sodišče Evropske unije je v eni zadevi na podlagi postopkov za
ugotavljanje kršitev, ki jih je začela Komisija, ugotovilo, da država
članica krši svojo obveznost ustreznega izvajanja
Direktive 2000/78/ES v zvezi z razumno prilagoditvijo za invalide pri
zaposlovanju[14]. Komisija še naprej spremlja napredek v državah
članicah in po potrebi začenja postopke za ugotavljanje kršitev[15]. Komisija vsako leto prejme številne pritožbe, ki
so povezane s tema direktivama (v
povprečju okrog 20-30), vendar se večinoma nanašajo na posamezne
primere diskriminacije in ne na nepravilen prenos ali uporabo direktiv, zato na
podlagi takšnih pritožb ne pride do izvajanja postopkov za ugotavljanje
kršitev. Precej večje število pritožb se rešuje na nacionalni ravni.
Medtem ko pravna sredstva v primeru diskriminacije v posameznih zadevah
zagotavlja le nacionalna zakonodaja in jih je mogoče zahtevati le na
nacionalnih sodiščih, je vloga Komisije ta, da pozorno prouči, ali
pritožba razkriva nepravilen prenos ali uporabo direktiv v zadevni državi
članici. Tri zadeve, ki temeljijo na pritožbi in so povezane z Direktivo 2000/78/ES
so zdaj še v postopku ugotavljanja kršitev[16]. 3. Izvajanje in uporaba direktiv Obe direktivi sta preneseni v nacionalno
zakonodajo, vendar pregled nacionalnih izkušenj kaže, da še vedno obstajajo
težave pri njunem izvajanju in uporabi. Komisija, Evropska mreža organov za spodbujanje
enakosti (Equinet), Agencija EU za temeljne pravice (FRA) in posamezne države
članice so zato, da bi se spopadle s temi izzivi, objavile smernice za
uporabo navedenih direktiv[17].
Komisija poleg tega zagotavlja finančna sredstva za usposabljanje sodnikov
in drugih pravosodnih delavcev, da bi se izboljšalo njihovo poznavanje
zakonodaje EU o enakem obravnavanju in s tem spodbudila pravilna uporaba
direktiv[18]. 3.1 Ozaveščenost glede pravic Obe direktivi[19]
poudarjata pomen razširjanja informacij, da bi se zagotovilo, da bodo zadevne
osebe seznanjene s svojimi pravicami do enakega obravnavanja. Nepoznavanje
pravic je značilno za vse Evropejce in ne samo za pripadnike manjšin[20]. Na primer, ljudje mogoče
ne vedo, da je diskriminacija na delovnem mestu prepovedana tudi v fazi prijave
za zaposlitev[21].
Številne države članice takšno nepoznavanje razumejo kot pomemben izziv in
so tudi poročale o tem, kako rešujejo to težavo, na primer z informacijami
in smernicami, kampanjami ozaveščanja in informativnimi portali, ki so
namenjeni tudi posebnim ciljnim skupinam (manjšinam, mladim)[22]. Kaže, da med
načine učinkovite rabe sredstev sodi tudi osredotočenost na
osebe, ki so najbolj izpostavljene tveganjem, ter tiste, ki bi lahko storile
kršitev, na primer delodajalce[23]. Na področju zaposlovanja imajo sindikati in
socialni partnerji pomembno vlogo pri ozaveščanju delavcev in delodajalcev
o boju proti diskriminaciji[24].
Številne države članice zagotavljajo tudi koristne praktične smernice
o njihovih protidiskriminacijskih zakonih, ki veljajo za stanje na delovnem
mestu[25]. 3.2. Pomanjkanje podatkov o enakosti Direktivi ne zahtevata od držav članic, da
zbirajo podatke o enakosti[26].
Vendar pa se z zbiranjem in analizo takšnih podatkov, za kar so države
članice odgovorne, prispeva k boju proti diskriminaciji in spodbuja
enakost, saj se tako zagotovijo dokazi o obstoju diskriminacije, s tem pa se
diskriminacija razkrije in njeni učinki se ovrednotijo. Nasprotno pa
pomanjkanje podatkov o enakosti pomeni, da je težje oceniti stanje in dokazati
obstoj diskriminacije[27].
To zlasti velja za posredno diskriminacijo, kjer statistični dokazi
pogosto igrajo ključno vlogo pri dokazovanju negativnih učinkov
navidez nevtralnih ukrepov na določeno skupino. V prvem poročilu o
uporabi Direktive 2000/43/ES so izraženi pomisleki glede tega, da „pomanjkanje
podatkov o narodnostih v večini držav članic lahko ovira pravilno
spremljanje uporabe zakonodaje Skupnosti.“ Stanje je še vedno skoraj
nespremenjeno in velja za obe direktivi. Na to težavo so opozorili številni
anketiranci (nacionalni organi za spodbujanje enakosti[28], agencija FRA,
nevladne organizacije), enake pomisleke pa ima tudi Komisija. Večina držav članic sprejema
statistične dokaze za dokazovanje diskriminacije in tudi pregled stanja[29]. Vendar pa številne
države članice ne zbirajo podatkov o enakosti ali pa jih zbirajo v zelo
omejenem obsegu, na primer z navajanjem zahtev iz prava o varstvu podatkov kot
razloga za to, da se podatki niso zbirali. Treba je poudariti, da pravo EU,
zlasti pa direktiva o varstvu podatkov[30],
ne preprečuje državam članicam, da zbirajo podatke za pripravo
statistike, če pri tem spoštujejo zaščitne ukrepi, določene v
direktivi[31].
Zagotavljanje praktičnih smernic ali vzpostavitev standardov za zbiranje
podatkov o enakosti na nacionalni ravni je dobra praksa, za katero se zdi, da
pri reševanju tega vprašanja nudi vsaj izhodišče[32]. 3.3. Neprijavljanje Vse razpoložljive informacije potrjujejo, da se
primeri diskriminacije pogosto ne prijavijo. To velja za prvo prijavo, na
primer organu za spodbujanje enakosti ali policiji, in za reševanje primera v
okviru sodnega postopka. Zadnji podatki kažejo, da 82 % pripadnikov vseh
anketiranih narodnostnih in priseljenskih skupin, ki so bili žrtev
diskriminacije, tega niso prijavili[33].
Najpogostejši navedeni razlogi so bili prepričanje, da se s prijavo ne bo
nič spremenilo, neseznanjenost s tem, kako in komu se pritožiti, ter
negativne izkušnje zaradi nevšečnosti, birokracije ali dolžine postopka. V
nasprotju z nekaterimi pomisleki, ki so bili izraženi pred sprejetjem direktiv,
ni prišlo do nobenega bistvenega povečanja sodnih postopkov zaradi
diskriminacije. Število primerov, ki so bili prijavljeni, je na splošno nizko
in po ocenah predstavlja samo majhen odstotek dejanskih primerov diskriminacije
v celotni EU. V nekaterih državah članicah so številke lahko celo
prenizke, saj ni prijav in sodnih obravnav primerov očitne diskriminacije.
To kaže na potrebo po nadaljnjih prizadevanjih na področju ozaveščanja
in prijavljanja ter izboljšanju dostopa do pritožbenih mehanizmov in
pravosodja. Nacionalni organi za spodbujanje enakosti bi lahko imeli pomembno
vlogo[34]
pri ustvarjanju „strankam prijaznejših“ pritožbenih postopkov in spodbujanju žrtev,
da prijavijo diskriminacijo. 3.4 Dostop do pravnega varstva Dostop do pravnega varstva v obliki
učinkovitih in hitrih pravnih rešitev je temeljnega pomena za žrtve
diskriminacije. Ovire pri dostopu do pravnega varstva vključujejo kratke
časovne roke za oddajo zahtevkov v zvezi z diskriminacijo, dolge in drage
postopke, vključno z načelom „kdor izgubi, plača“, ki ima lahko
odvračilen učinek za žrtve, ter omejeno razpoložljivost pravne
pomoči[35]. Priloga I k temu poročilu vsebuje
konkretne smernice o tem, kako vložiti zahtevek v zvezi z diskriminacijo, da bi
se žrtvam v jasnem jeziku in obliki pojasnile njihove pravice in zagotovili
praktični nasveti o tem, kako reševati primer diskriminacije. 3.5 Sankcije in pravna sredstva Direktivi ne usklajujeta sankcij in pravnih
sredstev v zvezi z diskriminacijo, temveč od držav članic zahtevata,
da določijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije ter
zagotovijo sodne postopke za izvrševanje obveznosti iz teh direktiv, po
možnosti takoj po predhodnem upravnem postopku. Začetne težave v zvezi s
pravilnim prenosom predpisov o sankcijah[36],
na katere so naletele številne države članice, so zdaj odpravljene,
sankcije, ki jih predvideva zakonodaja, pa so na splošno ustrezne. Še vedno pa
obstajajo možni razlogi za zaskrbljenost v zvezi z razpoložljivostjo pravnih
sredstev v praksi in s tem, ali so sankcije, ki se določijo v konkretnih
zadevah, v celoti skladne z zahtevami direktiv[37].
Kaže, da se nacionalna sodišča nagibajo k uporabi nižjih sankcij, ki so
določene z zakonodajo in v obliki višine in zneska dodeljenega nadomestila[38]. Sodišče Evropske
unije je v zadevi ACCEPT poudarilo, da Direktiva 2000/43/ES
izključuje nacionalno zakonodajo, ki določa zgolj simbolične
sankcije, in da bi se možnost, na podlagi katere bi se v primeru diskriminacije
lahko izreklo zgolj opozorilo, v določenih okoliščinah štela za
kršenje Direktive[39].
Komisija bo glede teh težav pozorno spremljala standarde, ki veljajo za uporabo
sankcij in pravnih sredstev v državah članicah. 3.6 Razlaga sodišč Sodišče Evropske unije je v svoji sodni
praksi pojasnilo razlago obeh direktiv. Večina zadev se nanaša na razlago
Direktive 2000/78/ES v zvezi z diskriminacijo na podlagi starosti, zlasti
pa na člen 6(1), v katerem je določeno, da je različno
obravnavanje zaradi starosti lahko upravičeno, če obstaja legitimen
cilj in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Sodna praksa v zvezi z diskriminacijo na podlagi
spolne usmerjenosti, invalidnosti, rase ali narodnosti je manj razvita, ker se
predloži manj zadev. Sodišče Evropske unije v zadevah v zvezi s takšnimi
oblikami diskriminacije rešuje temeljna vprašanja, kot so prepoved splošne
napovedi diskriminacije, ki jo objavi delodajalec, opredelitev pojma
invalidnosti ali izključevanje istospolnih partnerjev iz ugodnosti,
povezanih z delom, ki so na voljo za heteroseksualne pare. Sodišče
Evropske unije še ni imelo priložnosti, da bi se izreklo o diskriminaciji na
podlagi vere ali prepričanja. Države članice poročajo o
različnih ravneh nacionalne sodne prakse. V nekaterih državah
članicah se je na podlagi direktiv oblikovala pomembna sodna praksa[40], zadeve pa se redno
posredujejo Sodišču Evropske unije[41].
Druge države članice poročajo o majhnem številu zadev[42]. Priloga II k temu poročilu vsebuje
pregled najpomembnejše sodne prakse, ki jo je oblikovalo Sodišče Evropske
unije, in opisuje nekaj pomembnih zadev, ki so jih obravnavala nacionalna
sodišča. 4. VIDIKI, SKUPNI
OBEMA DIREKTIVAMA Kljub nekaterim lastnostim, ki so značilne
za posamezne oblike diskriminacije[43],
so si strukturi obeh direktiv in osnovni pojmi podobni (opredelitve pojmov,
pozitivni ukrepi, minimalne zahteve, zaščita pravic, dokazno breme,
razširjanje informacij, dialog s socialnimi partnerji in nevladnimi
organizacijami, sankcije). 4.1 Posredna diskriminacija Do posredne diskriminacije pride, kadar bi na
videz nevtralna določba, merilo ali ravnanje postavilo osebe s posebnimi
značilnostmi v posebej slabši položaj v primerjavi z drugimi osebami,
razen če bi to objektivno upravičevali legitimen cilj ter primerni in
nujni načini uresničevanja tega cilja. Pojem posredne diskriminacije
je večplasten, zato so številne države članice sprva imele težave pri
njegovem pravilnem prenosu. Zdaj je sicer uzakonjen, vendar njegova uporaba v
praksi še vedno pomeni izziv. Nekatere države članice[44] za ilustracijo težav
poročajo o pomislekih glede nejasnosti ali nerazumevanja pojma posredne
diskriminacije na nacionalnih sodiščih. Druge države članice[45] poudarjajo, da še
nimajo nobene sodne prakse, ki bi zagotavljala razlago posredne diskriminacije[46]. Priloga I k temu
poročilu vsebuje značilne primere posredne diskriminacije. 4.2 Dokazno breme Ključni element, potreben za zagotovitev
ustreznega obravnavanja zahtevkov v zvezi z diskriminacijo, je prenos dokaznega
bremena pred sodišči ali drugimi pristojnimi organi[47]. To pomeni, da se v
primeru, ko oseba, ki trdi, da je bila žrtev diskriminacije, lahko predloži
dejstva, na podlagi katerih je mogoče domnevati, da je šlo za
diskriminacijo, dokazno breme, da se diskriminacija ni zgodila, naloži toženi
stranki. Sprva je težave pri pravilnem prenosu pojma dokaznega bremena imelo
osem držav članic[48].
Nekatere države članice[49]
poročajo, da ustrezna uporaba obratnega dokaznega bremena še vedno pomeni izziv
in da ga nacionalna sodišča ne poznajo dovolj dobro. Ena država
članica kot način reševanja te težave navaja proučevanje
možnosti neposredne vključitve obratnega dokaznega bremena v pravila
civilnega postopka (in ne samo v zakonodajo o enakem obravnavanju)[50]. Komisija spodbuja
ustrezno uporabo tega pojma z zagotavljanjem usposabljanj za nacionalne sodnike
in pravosodne delavce[51]. 4.3 Pozitivni ukrepi Direktivi državam članicam posebej
omogočata, vendar jih ne obvezujeta, da ohranijo ali sprejmejo posebne
ukrepe za preprečevanje neugodnosti ali za nadomestilo neugodnosti, ki so
povezane s katero koli izmed oblik diskriminacije, ki ju obravnavata direktivi[52]. Pozitivni ukrepi
morajo že po definiciji prinašati ugodnosti ciljnim skupinam. Skoraj vse države
članice so sprejele določeno obliko pozitivnih ukrepov v okviru
direktiv[53],
na primer ukrepe v korist invalidov ali Romov[54]. 4.4
Raznovrstna diskriminacija Direktivi ne vsebujeta nobenih posebnih
določb o raznovrstni diskriminaciji, se pa obe sklicujeta na dejstvo, da
„so ženske pogosto žrtev raznovrstne diskriminacije“[55]. Vendar pa direktivi
že omogočata, da se v eni sami situaciji obravnava kombinacija dveh ali
več oblik diskriminacije, čeprav lahko pride do težav zaradi razlike
v ravni zaščite, ki jo direktivi določata za različne oblike diskriminacije,
saj je področje uporabe Direktive 2000/78/ES omejeno samo na zadeve,
povezane z zaposlovanjem. Komisija si je prizadevala, da zapolni to vrzel s
svojim predlogom nove direktive iz leta 2008[56]. 4.5. Diskriminacija zaradi povezanosti,
predpostavljanja in domneve Sodišče Evropske unije je že odločilo,
da lahko diskriminacija na podlagi invalidnosti v nekaterih okoliščinah
vključuje diskriminacijo zaradi povezanosti tožnika z invalidom,
čeprav tožnik sam ni invalid[57].
Ta utemeljitev se zdi splošne narave in jo je mogoče uporabiti tudi pri
drugih oblikah diskriminacije, ki jih obravnavata direktivi. Kot kaže obstoječa nacionalna sodna praksa[58], Komisija meni, da
direktivi tudi prepovedujeta situacijo, v kateri je oseba žrtev neposredne
diskriminacije zaradi napačne domneve ali predpostavljanja zaščitenih
značilnosti, na primer če kandidat za zaposlitev ni izbran, ker
delodajalec napačno sklepa o njegovi narodnosti ali meni, da je
homoseksualec. 4.6 Zaščita za vse v EU Direktivi jasno določata, da prepoved
diskriminacije velja tudi za državljane tretjih držav, ne vključuje pa
različnega obravnavanja na podlagi državljanstva in ne vpliva na
določbe, ki urejajo vstop in bivanje[59].
To je pomemben element direktiv, ki poudarja dejstvo, da prepoved
diskriminacije ščiti vse v Evropski uniji in ne samo njene državljane.
Državljani tretjih držav, vključno z osebami brez državljanstva[60], so zaradi svojega
položaja pogosto še posebej izpostavljeni diskriminaciji[61]. Nekatere težave pa ne
izhajajo neposredno iz zakonodaje, temveč so posledica tega, kako se
ustrezna zakonodaja uporablja v praksi. Zakonodajo je treba združiti z ukrepi
politike in finančnimi ukrepi[62].
Države članice poročajo, da je zaščita pred diskriminacijo na
podlagah, ki jih ščitita direktivi, zagotovljena vsem prebivalcem Več
držav članic opisuje svoje politike vključevanja priseljencev in
državljanov tretjih držav kot preventivno delo proti diskriminaciji. 5. Vidiki, značilni za direktivo o rasni
enakosti (2000/43/ES) 5.1 Prepoved diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti Direktiva 2000/43/ES ne opredeljuje pojmov
rase ali narodnosti. Države članice se same odločajo, ali bodo ta
pojma opredelile v nacionalni zakonodaji[63].
Nekatere države članice uporabljajo samo pojem „narodnost“ in v nacionalni
zakonodaji sploh ne uporabljajo pojma „rasa“. Komisija načeloma meni, da
ta pristop v zvezi z uporabo Direktive ni težaven, dokler je jasno, da to ne
pomeni nikakršnega omejevanja področja uporabe nacionalne zakonodaje v
primerjavi z Direktivo. Včasih prihaja do prekrivanj med raso,
narodnostjo in drugimi podlagami, zlasti državljanstvom, vero in jezikom.
Direktiva 2000/43/ES ne obravnava diskriminacije na podlagi državljanstva
kot take (razen če se izkaže, da je razlikovanje na podlagi državljanstva
ali jezika posredna diskriminacija na podlagi narodnosti), vera pa je
zaščitena v Direktivi 2000/78/ES[64]. 5.2 Vsebinsko področje uporabe Direktive V skladu s členom 3(1)(h) je
diskriminacija prepovedana v zvezi z „dostopom do dobrin in storitev, ki so na
voljo javnosti, vključno s stanovanji, in preskrba z njimi“. Direktiva
velja za javni in zasebni sektor, nekateri ukrepi držav članic (npr.
policije) pa lahko povzročijo izvajanje javnih pooblastil brez kakršnih
koli elementov izvajanja „storitve“ v smislu opredelitve tega pojma v Pogodbah
in sodni praksi Sodišča Evropske unije. Drug pojem, ki včasih odpira vprašanja, je
sklicevanje na dobrine in storitve, „ki so na voljo javnosti“. Zdi se, da
pogoj, da mora nekaj biti „na voljo javnosti“, izključuje primere, ko
ponudba za zagotovitev določenih dobrin ali storitev ni bila javno
objavljena (npr. z oglasom v časopisu ali na javno dostopni spletni
strani), temveč je bila predložena le omejenemu krogu družinskih
članov. 5.3. Vloga organov
za spodbujanje enakosti Države članice morajo na podlagi Direktive
vzpostaviti organ ali organe, katerih naloge vključujejo zagotavljanje
neodvisne pomoči žrtvam diskriminacije in pripravo neodvisnih poročil
in raziskav; to so storile vse države članice[65].
Ta obveznost velja samo za raso ali narodnost (ter spol v okviru direktiv o
enakosti spolov[66]), ne pa tudi za vero ali prepričanje, invalidnost, starost in
spolno usmerjenost. Vendar so nacionalni organi za spodbujanje enakosti v
večini držav članic pristojni tudi za vse te podlage[67], v 15 državah članicah pa tudi za podlage, ki jih zakonodaja
EU ne zajema (npr. državljanstvo, jezik, politično prepričanje).
Odbor za spodbujanje enakosti ima v številnih državah članicah tudi širše
pristojnosti od tistih, ki jih zahteva Direktiva, tj. pristojen je tudi za
področje zaposlovanja v zvezi s podlagami, kot so vera ali
prepričanje, invalidnost, starost in spolna usmerjenost. Obstajajo jasne razlike med državami
članicami pri pristojnostih in sredstvih ter strukturi teh organov.
Nekateri organi za spodbujanje enakosti imajo nalogo svetovanja in spodbujanja,
drugi pa imajo pristojnosti, ki so podobne sodnim. Direktiva od držav
članic zahteva, da zagotovijo organom za spodbujanje enakosti pooblastila
in sredstva, ki jih potrebujejo za učinkovito izvajanje svojih nalog, med
drugim za ključni element zagotavljanja pomoči žrtvam diskriminacije.
Zaradi naraščajoče zaskrbljenosti na tem področju Komisija
natančneje proučuje skladnost držav članic z zahtevami iz te
direktive (in direktiv o enakosti spolov) v zvezi z organi za spodbujanje
enakosti. To vključuje preverjanje, ali ima vsak organ za spodbujanje
enakosti ustrezne pristojnosti in pooblastila ter ali organi učinkovito
izvajajo vse naloge, določene v Direktivi[68]. 5.4 Zaščita Romov na podlagi Direktive Direktiva 2000/43/ES izčrpno obravnava
vse oblike diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti. Romi kot posebej
velika in ranljiva etnična skupina jasno sodijo v področje uporabe
Direktive. Komisija je že proučila težave, ki
neposredno izhajajo iz nacionalnih določb, med drugim po potrebi tudi s
postopki za ugotavljanje kršitev[69].
Vendar pa težave, povezane z Romi, redko izhajajo neposredno iz zakonodaje[70] in so pogosto posledica tega, kako se ustrezna zakonodaja[71] uporablja v praksi. To kaže, da bi Komisija morala, kjer je primerno,
povečati nadzor nad nacionalnimi praksami, ki vplivajo na izvajanje
načela enakega obravnavanja. Medtem ko je treba posamezne primere
diskriminacije obravnavati v okviru nacionalne zakonodaje in prek nacionalnih
sodišč, Komisija spremlja, ali države članice v upravni praksi
sistematično ravnajo v skladu z Direktivo. Komisija priznava, da sama zakonodaja ni dovolj,
da bi se rešili globoko zakoreninjena socialna izključenost Romov in
predsodki, s katerimi se še vedno spopadajo. Zakonodajo je treba združiti z
ukrepi politike in finančnimi ukrepi. Ključni element reševanja
diskriminacije Romov na ravni EU je sprejetje Okvira EU za nacionalne
strategije vključevanja Romov do leta 2020[72]. Temu sledi letno
spremljanje nacionalnih strategij držav članic s strani Komisije.
Direktiva zajema vsa štiri ključna področja strategij o Romih
(izobraževanje, zaposlovanje, zdravstveno varstvo in stanovanja). Za doseganje
popolne enakosti v praksi so lahko v nekaterih okoliščinah upravičeni
pozitivni ukrepi, povezani z Romi, zlasti na zgoraj navedenih štirih
ključnih področjih. Komisija hkrati še naprej razvija dodatno pravno
varstvo na podlagi predloga za priporočilo Sveta o Romih, ki ga je Svet
sprejel 9. decembra 2013[73].
Spodbuja širok niz posebnih ukrepov na štirih osrednjih področjih ter
horizontalne ukrepe za izboljšanje položaja Romov ter zlasti poudarja potrebo
po zagotovitvi učinkovitega izvrševanja Direktive v praksi, zlasti s
spodbujanjem držav članic, da sprejmejo dodatne ukrepe, s katerimi bi
zagotovile, da njihovi nacionalni, regionalni in lokalni upravni predpisi ne
povzročajo diskriminacije niti segregacije[74]. To priporočilo
bo povečalo učinkovitost zaščite pred diskriminacijo in
spodbudilo proaktivne ukrepe. Sodišče Evropske unije še ni odločalo
v zadevah[75],
ki bi bile povezane z Romi, nekaj zanimivih primerov sodne prakse pa je
mogoče najti na nacionalni ravni (glej Prilogo II). 6. Vidiki, značilni za direktivo o
enakosti pri zaposlovanju (2000/78/ES) 6.1 Starost V času sprejetja Direktive je bil pojem
diskriminacije pri zaposlovanju in delu na podlagi starosti v številnih državah
članicah še nov, zato so morali delodajalci spremeniti svoj pristop pri
reševanju težav, povezanih s starostjo. Diskriminacija na podlagi starosti
starejših ljudi pri zaposlovanju, postaja vedno pogostejša zaradi demografskih
sprememb v Evropi, iz katerih izhaja večina nove zakonodaje, povezane s
starostjo, kot so odprava ali zvišanje starostne meje za obvezno upokojitev,
odvračilni ukrepi za zgodnjo upokojitev in drugi ukrepi, katerih cilj je
obdržati starejše delavce na trgu dela. Člen 6 Direktive v nekaterih primerih
upravičuje razlike pri obravnavanju na podlagi starosti[76]. Vsako odstopanje pa
je treba objektivno in primerno utemeljiti z legitimnim ciljem, vključno s
politiko zaposlovanja ter cilji trga dela in poklicnega usposabljanja,
načini uresničevanja tega cilja pa morajo biti primerni in nujni. Ker
to odstopanje omogoča državam članicam precejšnjo prožnost, so
Sodišče Evropske unije in nacionalna sodišča na tej podlagi sprejela
veliko število ključnih odločitev, ki so še bolje pojasnili zahteve
za dopustnost različnega obravnavanja. Priloga III k temu poročilu zaradi
posebnega pomena in praktične ustreznosti na tem področju vsebuje
pregled vprašanj, povezanih s starostjo[77]. 6.2 Invalidnost Sodišče Evropske unije je že sprejelo nekaj
ključnih odločitev na podlagi invalidnosti. V zadevi Chacon Navas[78] je opredelilo pojem
invalidnosti in presodilo, da bolezen kot takšna ne sodi v ta pojem. V novejših
zadevah Ring in Skouboe Werge[79]
pa je pojasnilo, da pojem invalidnosti v nekaterih primerih lahko
vključuje razmere, ki jih povzroči neozdravljiva ali ozdravljiva
dolgotrajna bolezen. Sodišče Evropske unije je pojem invalidnosti, kot jo
opredeljuje Konvencija ZN o pravicah invalidov, vključilo tudi v svojo
razlago. Konvencija je prvi pravno zavezujoč
mednarodni instrument o človekovih pravicah, ki ga je podpisala Evropska
unija[80].
Konvencija zato zavezuje Evropsko unije v okviru njenih pristojnosti[81], Direktivo 2000/78/ES
pa je treba v največji možni meri razlagati v skladu s Konvencijo[82]. Določba o razumni prilagoditvi za invalide
s strani delodajalca[83]
je eden ključnih elementov Direktive, Komisija pa strogo spremlja njen
ustrezen prenos v nacionalno zakonodajo. Številne države članice so sprva
v zvezi s tem imele težave[84].
Pri eni državi članici je Sodišče Evropske unije ugotovilo kršitev
Direktive 4. julija 2013[85]
zaradi nepravilnega prenosa določbe, pri kateri niso bili zajeti vsi
invalidi v celoti, vse druge zadeve pa so se do danes zaključile. 6.3 Spolna usmerjenost Prepoved diskriminacije na podlagi spolne
usmerjenosti je bila v času prenosa Direktive nova za skoraj vse države
članice. Komisija je morala zaradi pomanjkljive zaščite pri tej
podlagi začeti postopke za ugotavljanje kršitev zoper več držav
članic[86].
Vse zadeve so zdaj že zaključene, države članice pa zagotavljajo
zahtevano zaščito. Sodišče Evropske unije je pojasnilo
omejitve na podlagi spolne usmerjenosti v več ključih sodbah, kot sta
Maruko in Römer [87], v katerih je sklenilo, da kadar nacionalna zakonodaja postavlja osebe
istega spola v položaj, ki je primerljiv položaju zakoncev, nacionalni
predpisi, ki istospolnim partnerjem odrekajo ugodnosti, ki so bile
izplačane zakoncem, sodijo na področje uporabe Direktive. Nedavna
zadeva ACCEPT[88]
opisuje preostale izzive na tem področju in potrebo po nenehni pozornosti
pri izvrševanju prepovedi diskriminacije[89].
To je bila zadeva, v kateri je Sodišče Evropske unije ugotovilo, da so
javne objave lastnika profesionalnega nogometnega kluba v Romuniji kršile
Direktivo 2000/78/ES, ko je izjavil, da ne bi nikoli kupil igralca, ki je
homoseksualec. 6.4 Vera ali prepričanje Direktiva prepoveduje diskriminacijo na podlagi
vere ali prepričanja na področju zaposlovanja in zagotavlja
zaščito vsem osebam, ki pripadajo določeni veri ali prepričanju.
Člen 4(2) Direktive pa omogoča odstopanje za cerkve in druge
organizacije, ki temeljijo na veri ali prepričanju in ki so v vlogi
delodajalca. Te organizacije lahko pod določenimi pogoji določijo
posebne zahteve na podlagi vere ali prepričanja njihovih zaposlenih.
Takšne zahteve (t.i. „poklicne zahteve“) morajo biti pristne, legitimne in
upravičene in ne smejo temeljiti na drugih merilih (na primer na spolni
usmerjenosti zaposlenega). Komisija spremlja doslednost izvajanja zakonov na
nacionalni ravni s tem odstopanjem, ki ga je treba razlagati v ozkem pomenu,
saj gre za izjemo. Sprva je šest držav članic[90] imelo težave pri
pravilnem izvajanju odstopanja, vendar pa so vsi postopki za ugotavljanje
kršitev že zaključeni. 7. Sklepi in prihodnji ukrepi Vse države članice
so do zdaj sprejele potrebne ukrepe za prenos dveh direktiv v svoj nacionalni
pravni red ter vzpostavile postopke in organe, ki so potrebni za izvajanje teh
direktiv. Upravni in pravosodni organi držav članic ter njihovi organi za
spodbujanje enakosti so zdaj prvi na vrsti, da sistematično zagotovijo
celovito zaščito vsakemu posamezniku. Evropska komisija bo tesno
spremljala izvajanje in zagotavljala podporo organom držav članic na tem
področju. Spremljanje bo nadaljevala tudi v okviru svojega letnega
poročanja o uporabi Listine EU o temeljnih pravicah. Sedanji glavni izziv je
še bolj seznanjati o že obstoječi zaščiti ter zagotoviti boljše
izvajanje in uporabo direktiv v praksi. Komisija si bo skupaj z državami
članicami in njihovimi organi za spodbujanje enakosti resno prizadevala za
uresničitev celotnega potenciala direktiv v smislu zaščite temeljne
pravice do enakega obravnavanja v EU. Cilj treh prilog k temu poročilu je prispevati
k tem prizadevanjem. Vendar pa sama zakonodaja ne zadostuje za zagotovitev
popolne enakosti, zato jo je treba združiti z ustreznimi ukrepi politike.
Finančna sredstva za dejavnosti ozaveščanja in usposabljanja so že na
voljo v okviru Programa Evropske unije za zaposlovanje in socialno solidarnost
(Progress), vendar mora Komisija to delo še okrepiti v sodelovanju z državami
članicami, da bi zagotovila vidne izboljšave pri seznanjenosti s pravicami
po vsej EU. Okrepitev vloge nacionalnih organov za
spodbujanje enakosti kot nadzornikov enakosti je lahko ključni prispevek k
učinkovitejšemu izvajanju in uporabi direktiv. Večja
učinkovitost organov za spodbujanje enakosti in možnost, da lahko dosežejo
svoj poln potencial, lahko ustvarita bistven napredek k spodbujanju enakega
obravnavanja na način, ki je dostopen za vse v EU, hitrejši in cenejši od
izvrševanja prek sodišč za vse zadevne strani (vključno z državami
članicami). [1] Direktiva Sveta 2000/43/ES z dne
29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede
na raso ali narodnost, UL L 180, 19.7.2000, str. 22, in Direktiva
Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih
enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, UL L 303, 2.12.2000,
str. 16. [2] COM(2006) 643 final, 30.10.2006, o Direktivi 2000/43/ES. [3] COM(2008) 225 final/2, 8.7.2008, o
Direktivi 2000/78/ES. [4] Člen 17 Direktive 2000/43/ES in
člen 19 Direktive 2000/78/ES. [5] V skladu s členom 25 Pogodbe o delovanju
Evropske unije (PDEU) Komisija vsaka tri leta poroča o uporabi določb
Pogodbe o „nediskriminaciji in državljanstvu Unije“, glej COM(2013) 270,
8. 5. 2013, za obdobje poročanja 2011–2013. Poročilo
iz člena 25 se nanaša na to poročilo, kar zadeva
nediskriminacijo iz člena 19 PDEU. [6] Člena iz opombe 4. [7] Organi za spodbujanje enakosti Belgije, Danske, Nemčije,
Madžarske, Avstrije, Švedske in Združenega kraljestva so odgovorili
ločeno. [8] Evropski center za podjetja z javno udeležbo in podjetja
splošnega gospodarskega pomena (CEEP), BusinessEurope, Evropska konfederacija
sindikatov (ETUC), EUROCADRES in Evropsko združenje obrti ter malih in srednje
velikih podjetij (UEAPME). [9] Evropski ženski lobi, Platforma evropskih socialnih
nevladnih organizacij (socialna platforma), Evropska mreža proti diskriminaciji
na podlagi vere in prepričanja (ENORB), Evropska mreža proti rasizmu
(ENAR), ILGA-Europe, AGE Platform Europe, Evropski invalidski forum (EDF), Open
Society, Amnesty International in Evropski center za pravice Romov (ERRC).
Platforma za mednarodno sodelovanje o neregistriranih priseljencih (PICUM) in
Evropski forum muslimank pa sta poslala prispevke na lastno pobudo. [10] Ta mreža pomaga Komisiji na področju
protidiskriminacijske zakonodaje. [11] Direktivo 2000/43/ES je do 19. julija 2003
moralo prenesti 15 držav članic EU, do 1. maja 2004 10 držav
članic EU, do 1. januarja 2007 Romunija in Bolgarija, do
1. julija 2013 pa Hrvaška; Direktivo 2000/78/ES je do
2. decembra 2003 moralo prenesti 15 držav članic EU,
nove države članice pa v skladu z zgoraj navedenimi datumi. Vendar pa je
Direktiva 2000/78/ES predvidela še tri dodatna leta za prenos določb
v zvezi s starostjo in invalidnostjo. [12] Nobenih postopkov ni bilo proti Luksemburgu, proučitev
prenosa v Bolgariji in na Hrvaškem pa je še v teku. [13] Postopki za ugotavljanje kršitev
zaradi neskladnosti zoper Belgijo in Romunijo še potekajo (zoper Belgijo v
zvezi z obema direktivama, zoper Romunijo v zvezi z Direktivo 2000/78/ES). [14] Sodba z dne 4. julija 2013 v zadevi Komisija
proti Italiji (C-312/11). [15] To kaže eden novejših postopkov za ugotavljanje kršitev
zoper dve državi članici (zoper Madžarsko v zvezi z Direktivo 2000/78/ES
leta 2012 in zoper Finsko v zvezi z Direktivo 2000/43/ES
leta 2013). Prva zadeva je povezana z znižanjem starostne meje za obvezno
upokojitev sodnikov, tožilcev in notarjev, druga pa s pomanjkanjem pristojnosti
nacionalnih organov za spodbujanje enakosti na podlagi
Direktive 2000/43/ES. Sodišče Evropske unije je ugotovilo, da
Madžarska ni ravnala v skladu z Direktivo 2000/78/ES zaradi bistvenega
znižanja starostne meje za obvezno upokojitev sodnikov, tožilcev in notarjev
(sodba z dne 6. novembra 2012 v zadevi Komisija proti Madžarski
(C-286/12)). Po tej sodbi je Madžarska 11. marca 2013 sprejela
Zakon T-9598, da bi zagotovila skladnost z Direktivo, zadeva pa se je
lahko zaključila 20. novembra 2013. [16] Dve zadevi sta povezani z Grčijo in
diskriminacijskimi starostnimi mejami v javnih službah, ena zadeva pa je
povezana s Češko republiko in nezadostno zaščito pred diskriminacijo
za invalide, ki iščejo zaposlitev. [17] Publikacijo Komisije je pripravila Evropska mreža pravnih
strokovnjakov za boj proti diskriminaciji, na voljo pa je na http://ec.europa.eu/justice/discrimination/document/index_en.htm#h2-7;
poročila mreže Equinet so na voljo na http://www.equineteurope.org, poročila
agencije FRA pa na http://fra.europa.eu. [18] Finančna sredstva zagotavlja program PROGRESS
2007–2013, Sklep št. 1672/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne
24. oktobra 2006 o uvedbi programa Skupnosti za zaposlovanje in
socialno solidarnost – Progress, UL L 315, 15.11.2006.
Usposabljanje trenutno organizira Akademija za evropsko pravo iz Trierja na
podlagi pogodbe s Komisijo (glej http://www.era.int). [19] Glej člen 10 Direktive 2000/43/ES in
člen 12 Direktive 2000/78/ES. [20] V raziskavi EU-MIDIS, ki jo je opravila Agencija za
temeljne pravice leta 2010, je samo 25 % anketirancev odgovorilo, da
so že slišali za protidiskriminacijsko zakonodajo; na voljo na http://fra.europa.eu/en/publications-and-resources.
[21] Oglaševanje delovnih mest ne sme vsebovati nobenih
diskriminacijskih zahtev, na primer glede starosti ali narodnosti
prijaviteljev. Nekatere države članice so preskusile uporabo anonimnih
življenjepisov v prijavah za zaposlitev, da bi preprečile kakršne koli
predsodke pri izbiri kandidatov za razgovor. Tak je bil na primer nemški
pilotni projekt: http://www.antidiskriminierungsstelle.de/DE/ThemenUndForschung/anonymisierte_bewerbungen/anonymisierte_bewerbungen_node.html
[22] Na primer Bolgarija, Irska, Italija, Poljska, Romunija,
Slovaška in Španija. Podrobne informacije o tem so zagotovili tudi organi za
spodbujanje enakosti iz Avstrije, Združenega kraljestva in s Poljske. Nekaj
držav članic navaja, da so za projekte ozaveščanja uporabile sredstva
iz programa EU Progress. [23] To je bilo tudi eno izmed priporočil agencije FRA v
Mnenju 1/2013 o dveh direktivah, ki je na voljo na http://fra.europa.eu/en/opinion/2013/fra-opinion-situation-equality-european-union-10-years-initial-implementation-equality.
[24] Člena 11 in 12 Direktive 2000/43/ES in
člena 13 in 14 Direktive 2000/78/ES poudarjata vlogo
socialnih partnerjev in nevladnih organizacij pri spodbujanju enakega
obravnavanja. [25] Na primer spletne smernice Komisije za enakost in
človekove pravice iz Združenega kraljestva za delodajalce in delavce, ki
so na voljo na http://www.equalityhumanrights.com/advice-and-guidance/new-equality-act-guidance/. [26] Podatki o enakosti so zbrani podatki, ki se nanašajo na
enakost in diskriminacijo. [27] To ne velja samo za podatke o oblikah diskriminacije, na
katere se nanašata direktivi, temveč tudi na podatke, povezane s
posameznim spolom. Če države članice ne zberejo podatke o posameznem
spolu, ne bodo mogle ugotoviti, ali so žrtve nekaterih oblik diskriminacije
prej ženske kot moški. [28] Glejte tudi poročilo mreže Equinet „Statistics on
Discrimination and Database on Complaints. A contribution from national
equality bodies“ (Statistični podatki o diskriminaciji in podatkovna
zbirka pritožb. Prispevek nacionalnih organov za spodbujanje enakosti), december 2009,
na voljo na http://www.equineteurope.org.
[29] Pregled stanja je metoda, ki pomaga razkriti
diskriminacijo na podlagi preskusa s primerjavo parov, npr. preskus z
usklajenimi pari pri prijavah za prosta delovna mesta, uporaba enakih prijav,
ki se razlikujejo samo glede posebnih značilnosti, ki se proučujejo
(npr. starosti). [30] Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih
podatkov in o prostem pretoku takih podatkov, UL L 281, 23.11.1995,
str. 31–50. Prihodnja reforma pravnega okvira EU, kot jo je predstavila
Evropska komisija v zvezi z varstvom osebnih podatkov, v tem pogledu ne bo
prinesla nobenih sprememb. [31] Vsa sklicevanja na podatke o enakosti v tem poročilu
je treba razumeti kot sklicevanja na anonimne podatke za statistične
namene ter namene zbiranja dokazov brez identifikacije zadevnih fizičnih
oseb. [32] Npr. Nemčija, Irska, Francija, Hrvaška in Madžarska
so objavile ankete, poročila ali priročnike o zbiranju podatkov o
enakosti. [33] Raziskava Evropske unije o manjšinah in diskriminaciji
(EU-MIDIS) iz leta 2010, ki jo je opravila Agencija za temeljne pravice:
na voljo na http://fra.europa.eu/en/publications-and-resources.
[34] Glej poročilo mreže Equinet iz leta 2012 „Tackling
the ‘Known Unknown’ How Equality Bodies Can Address Under-Reporting of
Discrimination through Communications“ (Reševanje „znanega neznanega“ – Kako
lahko organi za spodbujanje enakosti rešijo težavo pomanjkljivega prijavljanja
diskriminacije s sporočili), ki je na voljo na http://www.equineteurope.org. [35] Te omejitve so navedene v ustreznih študijah, npr.
„Comparative study on access to justice in gender equality and
anti-discrimination law“ (Primerjalna študija o dostopu do pravnega varstva na
področju zakonodaje o enakosti spolov in protidiskriminacijske zakonodaje)
iz leta 2011, ki jo je naročila Evropska komisija in je na voljo na
http://ec.europa.eu/justice/gender-
equality/files/conference_sept_2011/final_report_access_to_justice_final_en.pdf ter poročilo agencije FRA „Access to justice
in cases of discrimination in the EU – Steps to further equality“ (Dostop do
pravnega varstva v primerih diskriminacije v EU – Koraki k povečanju
enakosti), ki je na voljo na http://fra.europa.eu/en/publications-and-resources. [36] Npr. več držav članic je določilo zgornjo
mejo za nadomestila v primerih diskriminacije, kar ni bilo pravilno. [37] Študije iz opombe 35 ter nacionalna poročila
neodvisnih pravnih strokovnjakov na področju boja proti diskriminaciji,
nacionalnih organov za spodbujanje enakosti in mreže Equinet. [38] Npr. podatki, ki so jih zbrali neodvisni pravni
strokovnjaki iz vseh držav članic, ki so bili primerjani in so povzeti v
poročilu „Developing Anti-Discrimination Law in Europe“ (Razvoj
protidiskriminacijske zakonodaje v Evropi) iz oktobra 2012, ki je na voljo
na http://ec.europa.eu/justice/discrimination/document/index_en.htm#h2-7. [39] Sodba z dne 25. marca 2013 v zadevi Asociatia Accept
proti Consiliul National pentru Combaterea Discriminarii (C-81/12).
Sodišče Evropske unije je prepustilo nacionalnemu sodišču, da
presodi, ali je v tem primeru šlo prav za to. [40] Npr. v Nemčiji. [41] Npr. na Danskem in v Nemčiji. [42] Estonija na primer poroča, da so njena sodišča v
obdobju 2007–2011 odločala samo o treh zadevah v zvezi z
diskriminacijo pri zaposlovanju; Finska poroča, da na področju
protidiskriminacijske zakonodaje ni veliko sodne prakse in da višja
sodišča skorajda ne obravnavajo nobenih zadev, povezanih z diskriminacijo.
Latvija poroča o kazenskih zadevah v obdobju 2009–2012 in o 44 do 57
zadevah na leto, ki so v širšem smislu povezane z diskriminacijo in
različnim obravnavanjem. Malta je odgovorila, da sodne prakse skoraj ni. [43] Na primer pojem razumne prilagoditve, ki se uporablja samo
na področju invalidnosti. [44] Npr. Irska in Danska. [45] Npr. Estonija, Slovenija in Finska. [46] Organi za spodbujanje enakosti so v svojem skupnem
prispevku pokazali na posebno potrebo po spremljanju za zagotovitev enotne
uporabe pojma posredne diskriminacije. Glejte „Zakonodaja o enakosti v
praksi – Poročilo o izvajanju direktive o rasni enakosti in
splošne okvirne direktive“ (Equality law in Practice – Report on the
Implementation of the Race and General Framework Directives), poročilo
mreže Equinet, maj 2013, na voljo na http://www.equineteurope.org.
[47] To velja samo za civilne postopke, ne pa tudi za kazenske.
[48] Češka republika, Estonija, Italija, Ciper, Litva,
Madžarska, Malta in Romunija. [49] Belgija, Malta in Slovaška. [50] Slovaška. [51] Glej opombo 18. Eno od vprašanj, ki se posebej
obravnava na usposabljanju, je dokazno breme v primerih diskriminacije. [52] Glej člen 5 Direktive 2000/43/ES in
člen 7 Direktive 2000/78/ES. Določata naslednje: „Da bi
zagotovili popolno enakost v praksi, načelo enakega obravnavanja ne ovira
držav članic pri ohranjanju ali sprejemanju nekaterih ukrepov za
preprečevanje neugodnosti ali za nadomestilo neugodnosti, ki so povezane z
raso ali narodnostjo ali z vero ali prepričanjem, invalidnostjo, starostjo
ali spolno usmerjenostjo.“ [53] Samo Litva je poročala, da takšni ukrepi niso
sprejeti. [54] Države članice v zvezi s pozitivnimi ukrepi za
invalide poročajo o ciljih delodajalcev v javnem sektorju pri njihovem
zaposlovanju. Pozitivni ukrepi za Rome so bolj raznoliki in obsegajo štiri
ključne sektorje nacionalnih strategij za Rome (zaposlovanje, stanovanja,
izobraževanje in zdravstveno varstvo). Priporočilo Sveta o
učinkovitih ukrepih za vključevanje Romov v državah članicah, ki
je bilo sprejeto 9. decembra 2013, in sicer kot dokument Sveta št. 16970/13,
ki je na voljo na http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/lsa/139979.pdf
(sklic na UL še ni na voljo), vsebuje predlog, v skladu s katerim države
članice „za spodbujanje popolne enakosti Romov v praksi sprejmejo učinkovite
politične ukrepe politike, s katerimi bodo zagotovile njihovo enako
obravnavo in spoštovanje njihovih temeljnih pravic, vključno z enakim
dostopom do izobraževanja, zaposlovanja, zdravstvenega varstva in stanovanj“
(točka 1.1). [55] Glej uvodno izjavo 14 Direktive 2000/43/ES in
člen 3 Direktive 2000/78/ES. Obe direktivi se sklicujeta tudi na
potrebo po tem, da se v skladu z načelom vključevanja enakosti spola
oceni učinek sprejetih ukrepov na ženske in moške (člen 17(2)
Direktive 2000/43/ES in člena 19(2) Direktive 2000/78/ES).
Številne države članice so izjavile, da v zvezi s tem nimajo ustreznih
informacij, Irska, Španija, Francija, Nizozemska in Poljska pa so posredovale
izčrpne informacije. [56] Predlog direktive Sveta o izvajanju načela enakega
obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost
ali spolno usmerjenost, COM(2008) 426 final. [57] Sodba z dne 17. julija 2008 v zadevi Coleman
(C-303/06), v kateri je Sodišče odločilo, da
Direktiva 2000/78/ES ščiti mater otroka invalida pred nadlegovanjem
in diskriminacijo na delovnem mestu, ko so se pojavile težave, ker je mati
potrebovala več dopusta, da bi lahko skrbela za otroka. [58] Glej točko 2c Priloge II. [59] Člen 3(2) obeh direktiv, uvodna izjava 13
Direktive 2000/43/ES in uvodna izjava 12 Direktive 2000/78/ES. [60] „Državljan tretje države“ pomeni osebo, ki ni državljan
Unije v smislu člena 20(1) PDEU, kot je na primer določeno v
Direktivi 2011/98/EU. [61] Primera direktiv, ki posebej opredeljujejo pravice
državljanov tretjih držav do enakega obravnavanja v primerjavi z državljani,
sta: Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu
državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas
(UL L 16, 23.1.2004, str. 44), kakor je bila spremenjena z
Direktivo 2011/51/EU (UL L 132, 19.5.2011, str. 1), da bi
se zajeli tudi upravičenci do mednarodne zaščite, ter Direktiva 2011/98/EU
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o enotnem
postopku obravnavanja vloge za enotno dovoljenje za državljane tretjih držav za
prebivanje in delo na ozemlju države članice ter o skupnem nizu pravic za
delavce iz tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici
(UL L 343, 23.12.2011, str. 1). Slednja se v uvodni
izjavi 29 jasno sklicuje na direktivi 2000/43/ES in 2000/78/ES. [62] Skupna osnovna načela za vključevanje
zagotavljajo na ravni EU okvir za politično sodelovanje pri
vključevanju državljanov tretjih držav, vključno s spoštovanjem
enakosti in nediskriminacije, kar je bilo dodatno razvito v sporočilih
Komisije o vključevanju, izmenjavi med državami članicami in
posvetovanju z ustreznimi deležniki. Skupna osnovna načela politike
vključevanja priseljencev v Evropski uniji, sprejeta dne
19. novembra 2004, Dok. 14615/04 in Skupni program za
vključevanje, COM(2005) 389 final; Evropski program za
vključevanje, COM(2011) 455 final. [63] Združeno kraljestvo opredeljuje pojem „rasa“ v
členu 9(1) Zakona o enakosti 2010 (opredelitev se glasi: „Rasa
vključuje (a) barvo, (b) državljanstvo in (c) etnično ali nacionalno
pripadnost.“); ker je pojem „etnična ali nacionalna pripadnost“
vključen v opredelitev pojma „rasa“, zanj ni določene dodatne
opredelitve. Švedska opredeljuje pojem „narodnostna identiteta“ kot „narodnost,
barvo kože ali druge podobne okoliščine“ v Zakonu o diskriminaciji. Nekaj
drugih držav članic se sklicuje na razlago, navedeno v nacionalnih
pripravljalnih dokumentih, nacionalni sodni praksi ali mednarodnih konvencijah,
zlasti Mednarodni konvenciji o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, ki je navedena
tudi v uvodni izjavi Direktive. [64] Poročilo mreže Equinet „Equality Law in Practice –
Comparative analysis of discrimination cases in Europe“ (Zakonodaja o enakosti
v praksi – Primerjalna analiza primerov diskriminacije v Evropi) v
študiji primera, ki so jo ocenili nacionalni organi za spodbujanje enakosti,
kaže, kako težko je določiti mejo med različnimi oblikami diskriminacije;
na voljo na http://www.equineteurope.org.
[65] Kljub temu so v čakanju postopki za ugotavljanje
kršitev zoper Belgijo in Finsko zaradi pomanjkljivosti v pristojnostih
nacionalnega organa oziroma organov za spodbujanje enakosti; pričakuje se, da se bo to v Belgiji kmalu rešilo.
[66] Direktiva Sveta 2004/113/ES z dne
13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških
in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi,
UL L 373, 21.12.2004, str. 37, in Direktiva 2006/54/ES
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006
o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega
obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu
(preoblikovano), UL L 204, 26.7.2006, str. 23. [67] Razen na Danskem, v Italiji, na Malti, v Portugalski,
Španiji in na Finskem. Na Danskem pa je Danski odbor za enako obravnavanje, ki
je neodvisni upravni odbor za pritožbe, pristojen za niz podlag, vključno
z vsemi podlagami iz Direktive 2000/78/ES. [68] V okviru tega preverjanja se je na več držav
članic naslovil poziv, naj zagotovijo dokaze o pomoči žrtvam
diskriminacije ter poročila in opravljene raziskave. Do zdaj so se
začeli postopki za ugotavljanje kršitev zoper Finsko (ker nima pristojnega
organa za spodbujanje enakosti na področju zaposlovanja v skladu z
Direktivo 2000/43/ES). [69] Komisija je na primer izpodbijala določbo v romunski
zakonodaji, ki naj bi omogočala posebno kategorijo posredne diskriminacije
na področju urejanja zemljišč. Določba je bila oblikovana
nevtralno, vendar se je izkazalo, da zlasti vpliva na Rome. [70] Pri določanju, ali obstaja zakonodaja ali ukrepi, ki
so diskriminirajo Rome, ni pomembno, ali se nanašajo izrecno na Rome ali pa
uporabljajo drugačen izraz (npr. „nomadi“), če je jasno, da so ukrepi
usmerjeni v Rome. [71] Ne nujno samo zakonodaja o enakem obravnavanju,
temveč tudi drugi zakoni, ki vplivajo na enako obravnavanje na
področjih, ki jih zajema Direktiva (npr. zakonodaja o socialnih
stanovanjih v zvezi z dostopom do stanovanj). [72] COM(2011) 173 final, 5. 4. 2011. [73] Dokument Sveta št. 16970/13, ki je na voljo na http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/lsa/139979.pdf, (sklic na zadevno
priporočilo v UL še ni na voljo) [74] Točka 2.1 Priporočila. [75] Zadeva C-394/11, Belov, prva zadeva v zvezi z
diskriminacijo, ki je povezana z Romi in posredovana Sodišču Evropske
unije; Sodišče je dne 31. januarja 2013 odločilo, da „ni
dopustna“, saj se bolgarski organ za spodbujanje enakosti (ki je zadevo
posredoval Sodišču) ni štel za sodišče v skladu s Pogodbo. [76] Posebni pogoji za mlajše in starejše delavce,
določitev minimalnih pogojev glede starosti, delovnih izkušenj ali delovne
dobe in določitev najvišje starosti za zaposlitev. [77] Na podlagi prispevkov držav članic in ustreznih
deležnikov ter poročila „Age and Employment“ (Starost in zaposlovanje), ki
ga je objavila Komisija leta 2011 in ki je na voljo na http://ec.europa.eu/justice/discrimination/document/index_en.htm#h2-7. [78] Sodba z dne 11. julija 2006 v zadevi Chacón
Navas (C-13/05). [79] Sodba z dne 11. aprila 2013 v združeni zadevi
Ring in Skouboe Werge (C-335/11 in C-337/11). [80] Evropska unija je podpisala Konvencijo 30. marca 2007,
Konvencija pa je začela veljati za EU 22. januarja 2011. Prvo
redno poročilo EU o izvajanju Konvencije ZN o pravicah invalidov je
predvideno v letu 2014. [81] Te so opisane v Prilogi II k Sklepu Sveta 2010/48/ES
z dne 26. novembra 2009 o sklenitvi Konvencije Združenih narodov o
pravicah invalidov s strani Evropske skupnosti, UL L 23, 27.1.2010,
str. 35. [82] Glejte točke od 28 do 32 zadeve Ring in Skouboe
Werge iz opombe 79. [83] Razumna prilagoditev vključuje obveznost za
delodajalca, da sprejmejo ustrezne ukrepe, da se invalidom omogoči dostop,
sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki
ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. [84] Belgija, Estonija, Ciper, Italija, Latvija, Litva,
Madžarska, Poljska in Slovaška. [85] Italija. Sodba z dne 4. julija 2013 v zadevi
Komisija proti Italiji (C-312/11). Po tej sodbi je Italija spremenila
zakonodajo, spremembo pa trenutno proučuje Komisija. [86] Češki republiki, Latviji, Poljski, Slovaški, Finski
in Združenemu kraljestvu. [87] Sodba z dne 1. aprila 2008 v zadevi Maruko proti
Versorgungsanstalt der deutschen Bühnen (C-267/06) in sodba z dne
10. maja 2011, Römer proti Freie und Hansestadt Hamburg (C-147/08). [88] Sodba z dne 25. marca 2013 v zadevi Asociatia
Accept proti Consiliul National pentru Combaterea Discriminarii (C-81/12). [89] Glej nedavno vseevropsko raziskavo FRA o izkušnjah
lezbijk, gejev, biseksualcev in transeksualcev z diskriminacijo, nasiljem in
nadlegovanjem, ki je bila objavljena maja 2013 in je na voljo na http://fra.europa.eu/en/publication/2013/eu-lgbt-survey-european-union-lesbian-gay-bisexual-and-transgender-survey-results,
ter stališče mreže Equinet iz leta 2013 „Equality bodies promoting
equality & non-discrimination for LGBT people“ (Organi za spodbujanje
enakosti o spodbujanju enakosti in nediskriminacije za lezbijke, geje,
biseksualce in transeksualce), ki je na voljo na www.equineteurope.org in katerega cilj
je okrepiti delo organov za spodbujanje enakosti na področju spodbujanja
enakosti in boja proti diskriminaciji lezbijk, gejev, biseksualcev in
transeksualcev. [90] Nemčija, Irska, Nizozemska, Slovenija, Finska in
Združeno kraljestvo.