23.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 209/1

1.

Na podlagi členov 107(3)(a) in (c) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) lahko Komisija šteje kot združljivo z notranjim trgom državno pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja nekaterih območij v Evropski uniji z omejenimi možnostmi (1). Ta vrsta državne pomoči se imenuje regionalna pomoč.

2.

Komisija v teh smernicah določa pogoje, pod katerimi se regionalna pomoč lahko šteje za združljivo z notranjim trgom, in merila za opredelitev območij, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 107(3)(a) in (c) Pogodbe.

3.

Glavni cilj nadzora državnih regionalnih pomoči je omogočiti pomoč za regionalni razvoj ob zagotovitvi enakih pogojev med državami članicami, zlasti da se prepreči tekmovanje za subvencije, do katerega lahko pride, kadar države skušajo privabiti podjetja na območja Unije z omejenimi možnostmi ali jih tam ohraniti, in da se čim bolj omejijo učinki regionalne pomoči na trgovino in konkurenco.

4.

Cilj geografskega razvoja ločuje regionalno pomoč od drugih oblik pomoči, kot so pomoč za raziskave, razvoj in inovacije, zaposlovanje, usposabljanje, energetiko ali varstvo okolja, ki imajo druge cilje skupnega interesa v skladu s členom 107(3) Pogodbe. V nekaterih primerih se lahko za te druge oblike pomoči dovolijo večje intenzivnosti pomoči, če so odobrene podjetjem, ustanovljenim na območjih z omejenimi možnostmi, zaradi posebnih težav, s katerimi se ta soočajo na teh območjih (2).

5.

Regionalna pomoč je lahko uspešen dejavnik samo, če se uporablja zmerno in sorazmerno ter je osredotočena na regije Evropske unije (3) z najbolj omejenimi možnostmi. Zlasti dovoljene zgornje meje pomoči morajo odražati sorazmerno resnost težav, ki vplivajo na razvoj zadevnih regij. Poleg tega morajo prednosti pomoči glede razvoja manj razvitih regij presegati posledično izkrivljanje konkurence (4). Pomembnost pozitivnih učinkov pomoči bo verjetno različna glede na uporabljeno odstopanje od člena 107(3) Pogodbe, zato je za regije z najbolj omejenimi možnostmi iz člena 107(3)(a) lahko sprejemljivo večje izkrivljanje konkurence kot za regije iz člena 107(3)(c) (5).

6.

Regionalna pomoč je lahko učinkovita tudi pri spodbujanju gospodarskega razvoja območij z omejenimi možnostmi, kadar se odobri za spodbujanje dodatnih naložb ali gospodarskih dejavnosti na teh območjih. V nekaterih zelo omejenih, natančno opredeljenih primerih so ovire teh območij pri privabljanju ali ohranjanju gospodarskih dejavnosti lahko tako hude ali trajne, da zgolj pomoč za naložbe morda ne zadostuje za omogočanje njihovega razvoja. Samo v takih primerih se regionalna pomoč za naložbe lahko dopolni z regionalno pomočjo za tekoče poslovanje, ki ni povezana z naložbami.

7.

V sporočilu o posodobitvi področja državnih pomoči z dne 8. maja 2012 (6) je Komisija napovedala tri cilje posodobitve nadzora državnih pomoči:

8.

Komisija je v sporočilu zlasti pozvala k skupnemu pristopu pri reviziji različnih smernic in okvirov, da bi se okrepil notranji trg, spodbujanju večje učinkovitosti javne porabe s pomočjo večjega prispevka državne pomoči k ciljem skupnega interesa, večjemu preverjanju spodbujevalnega učinka, omejitvi pomoči na najmanjšo potrebno in izogibanju možnim negativnim učinkom pomoči na konkurenco in trgovino. Pogoji združljivosti, določeni v smernicah, temeljijo na teh skupnih načelih ocenjevanja in se uporabljajo za priglašene sheme pomoči in individualno pomoč.

9.

Regionalna pomoč za jeklarski sektor (7) in sektor sintetičnih vlaken (8) ne velja za združljivo z notranjim trgom.

10.

Komisija bo načela iz teh smernic uporabljala za regionalno pomoč v vseh sektorjih gospodarskih dejavnosti (9) razen ribištva in ribogojstva (10), kmetijskega (11) in prometnega sektorja (12), za katere veljajo posebna pravila iz posebnih pravnih instrumentov, ki bi lahko v celoti ali deloma odstopala od teh smernic. Komisija bo te smernice uporabljala pri predelavi in trženju kmetijskih proizvodov v nekmetijske proizvode. Te smernice se uporabljajo za ukrepe pomoči v podporo dejavnostim, ki ne spadajo v področje uporabe člena 42 Pogodbe, vendar jih zajema uredba o razvoju podeželja in so sofinancirane iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ali ukrepe pomoči, odobrene kot dodatno državno financiranje za take sofinancirane ukrepe, razen če sektorska pravila določajo drugače.

11.

Te smernice se ne bodo uporabljale za državne pomoči, odobrene letališčem (13), ali v sektorju energetike (14).

12.

Regionalna pomoč za naložbe za širokopasovna omrežja se lahko šteje za združljivo z notranjim trgom, če poleg splošnih pogojev iz teh smernic izpolnjuje tudi naslednje posebne pogoje: (i) pomoč se odobri samo za območja brez omrežja iste kategorije (osnovna širokopasovna infrastruktura ali infrastruktura dostopovnih omrežij naslednje generacije), v katerih se tudi v bližnji prihodnosti verjetno ne bo razvilo; (ii) subvencionirani omrežni operater ponuja aktiven in pasiven veleprodajni dostop po poštenih in nediskriminatornih pogojih z možnostjo učinkovitega in polnega razvezovanja; (iii) pomoč bi se morala dodeliti na podlagi konkurenčnega izbirnega postopka v skladu z odstavkom 78(c) in (d) smernic za širokopasovna omrežja (15).

13.

Regionalna pomoč za naložbe za raziskovalne infrastrukture (16) se lahko šteje za združljivo z notranjim trgom, če je poleg izpolnjevanja splošnih pogojev iz teh smernic pogojena tudi s preglednim in nediskriminatornim dostopom do te infrastrukture.

14.

Regionalne omejitve za ohranjanje gospodarskih dejavnosti ali vlaganje vanje na manj razvitih območjih pogosto manj prizadenejo velika podjetja kot mala in srednja podjetja (MSP). Prvič, velika podjetja lažje dobijo kapital in posojila na svetovnih trgih in jih v manjši meri ovira bolj omejena ponudba finančnih storitev v določeni regiji z omejenimi možnostmi. Drugič, naložbe velikih podjetij lahko ustvarijo ekonomije obsega, ki zmanjšujejo začetne stroške, vezane na posamezno lokacijo, in v mnogih pogledih niso vezane na regijo, v kateri se izvede naložba. Tretjič, velika podjetja, ki izvajajo obsežne naložbe, imajo v odnosu do javnih organov običajno precejšnjo pogajalsko moč, kar lahko povzroči dodelitev pomoči, ne da bi ta bila potrebna ali ustrezno utemeljena. Poleg tega so velika podjetja bolj verjetno pomembni akterji na zadevnem trgu, zato lahko naložba, za katero se odobri pomoč, izkrivlja konkurenco in trgovino na notranjem trgu.

15.

Ker je za regionalno pomoč velikim podjetjem pri njihovih naložbah malo verjetno, da bo imela spodbujevalen učinek, ta v skladu s členom 107(3)(c) Pogodbe ne more veljati za združljivo z notranjim trgom, razen če se pomoč odobri za začetne naložbe, ki ustvarijo nove gospodarske dejavnosti v teh območjih (17) ali za diverzifikacijo obstoječih poslovnih enot, pri čemer se te preusmerijo v nove izdelke ali nove inovativne postopke.

16.

Regionalna pomoč, namenjena zmanjševanju tekočih izdatkov podjetja, predstavlja pomoč za tekoče poslovanje in ne bo veljala za združljivo z notranjim trgom, razen če se odobri za odpravo posebnih ali trajnih omejitev, s katerimi se soočajo podjetja v regijah z omejenimi možnostmi. Pomoč za tekoče poslovanje se lahko šteje za združljivo, če je njen namen zmanjšati določene posebne težave, s katerimi se MSP soočajo na območjih s posebej omejenimi možnostmi, ki spadajo v področje uporabe člena 107(3) Pogodbe, nadomestiti dodatne stroške gospodarske dejavnosti v najbolj oddaljenih regijah ali preprečiti ali zmanjšati upad števila prebivalcev na zelo redko poseljenih območjih.

17.

Pomoč za tekoče poslovanje, odobrena podjetjem, katerih glavna dejavnost spada v področje K „Finančne in zavarovalniške dejavnosti“ statistične klasifikacije gospodarskih dejavnosti NACE Rev. 2 (18), ali podjetjem, ki izvajajo dejavnosti znotraj skupine in katerih glavna dejavnost spada v razreda 70.10 „Dejavnost uprav podjetij“ ali 70.22 „Drugo podjetniško in poslovno svetovanje“ NACE Rev. 2, ne bo veljala za združljivo z notranjim trgom.

18.

Regionalne pomoči prav tako ni mogoče dodeliti podjetjem v težavah, kot so za potrebe teh smernic opredeljena v smernicah Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (19), kot so bile spremenjene ali nadomeščene.

19.

Pri oceni regionalne pomoči, odobrene podjetju, ki je predmet neporavnanega naloga za izterjavo, izdanega po preteklem sklepu Komisije, ki je pomoč razglasil za nezakonito in nezdružljivo z notranjim trgom, bo Komisija upoštevala znesek pomoči, ki ga je še treba izterjati (20).

20.

V teh smernicah se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

21.

Načeloma morajo države članice priglasiti regionalno pomoč v skladu s členom 108(3) (23) Pogodbe, z izjemo ukrepov, ki izpolnjujejo pogoje iz uredbe o skupinskih izjemah, ki jo je sprejela Komisija v skladu s členom 1 Uredbe Sveta (ES) št. 994/98 z dne 7. maja 1998 o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za določene vrste horizontalne državne pomoči (pooblastitvena uredba) (24).

22.

Komisija bo te smernice uporabljala za priglašene sheme regionalne pomoči in individualno pomoč.

23.

Za individualno pomoč, odobreno v okviru priglašene sheme, še naprej velja obveznost priglasitve v skladu s členom 108(3) Pogodbe, če pomoč iz vseh virov presega prag za priglasitev (25) ali če je odobrena upravičencu, ki je ukinil enako ali podobno dejavnost v EGP dve leti pred datumom, ko je zaprosil za pomoč, ali ima v trenutku prošnje za pomoč namen ukiniti tako dejavnost v dveh letih po dokončanju naložbe, ki naj bi se subvencionirala.

24.

Za pomoč za naložbe, odobreno velikemu podjetju za potrebe diverzifikacije obstoječe poslovne enote na območju „c“, s katero se ta preusmeri v nove izdelke, še naprej velja obveznost priglasitve v skladu s členom 108(3) Pogodbe.

25.

Za oceno, ali se ukrep pomoči lahko šteje za združljivega z notranjim trgom, Komisija na splošno analizira, ali zasnova ukrepa pomoči zagotavlja, da pozitiven učinek pomoči pri doseganju cilja skupnega interesa presega morebitne negativne učinke na trgovino in konkurenco.

26.

V sporočilu o posodobitvi področja državnih pomoči z dne 8. maja 2012 se je pozvalo k določitvi in opredelitvi skupnih načel, ki bi se uporabljala za oceno združljivosti vseh ukrepov pomoči, ki jih izvede Komisija. V ta namen bo Komisija štela, da je ukrep pomoči združljiv s Pogodbo samo, če izpolnjuje vsa naslednja merila:

27.

Za splošne rezultate določenih kategorij shem se lahko dodatno zahteva naknadno vrednotenje, kot je opisano v oddelku 4 teh smernic. V teh primerih lahko Komisija omeji trajanje shem (običajno na štiri leta ali manj) z možnostjo naknadne ponovne priglasitve njihovega podaljšanja.

28.

Pomoč se ne more šteti za združljivo s skupnim trgom, če so ukrep državne pomoči ali z njim povezani pogoji (vključno z metodo njegovega financiranja, kadar je ta metoda sestavni del ukrepa državne pomoči) neločljivo povezani s kršitvijo prava EU (26).

29.

Pri ocenjevanju združljivosti individualne pomoči z notranjim trgom bo Komisija upoštevala vse postopke v zvezi s kršitvijo členov 101 in 102 Pogodbe, ki lahko zadevajo upravičenca do pomoči in ki so lahko relevantni za njeno oceno v skladu s členom 107(3) Pogodbe (27).

30.

Primarni cilj regionalne pomoči je zmanjšati razvojne razlike med različnimi regijami v Evropski uniji. Prek svojega cilja spodbujanja enakosti ali kohezije lahko regionalna pomoč prispeva k uresničevanju strategije Evropa 2020 z zagotavljanjem vključujoče in trajnostne rasti.

31.

Sheme regionalne pomoči bi morale biti sestavni del regionalne razvojne strategije z jasno določenimi cilji ter bi morale biti skladne s temi cilji in prispevati k njihovemu doseganju.

32.

To velja zlasti za ukrepe, ki se izvajajo v skladu z regionalnimi razvojnimi strategijami, opredeljenimi v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), Evropskega socialnega sklada, Kohezijskega sklada, Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja ali Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, da bi prispevali k uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020.

33.

Za sheme pomoči zunaj operativnega programa, financiranega iz sredstev kohezijske politike, bi morale države članice dokazati, da je ukrep dosleden in prispeva k razvojni strategiji zadevnega območja. V ta namen se države članice lahko zanašajo na vrednotenja preteklih shem državne pomoči, na ocene učinka, ki so jih opravili organi za dodeljevanje pomoči, ali na mnenja strokovnjakov. Za zagotovitev, da shema pomoči prispeva k razvojni strategiji, mora ta vključevati sistem, ki organom, ki dodeljujejo pomoč, omogoči opredelitev prednostnih nalog in izbiro naložbenih projektov glede na cilje sheme (na primer na podlagi uradnega sistema točkovanja) (28).

34.

Regionalne sheme pomoči se lahko vzpostavijo na območjih „a“ v podporo začetnim naložbam MSP ali velikih podjetij. Na območjih „c“ se lahko sheme vzpostavijo v podporo začetnim naložbam MSP in začetnim naložbam velikih podjetij za potrebe nove dejavnosti.

35.

Ob dodelitvi pomoči za individualne naložbene projekte na osnovi sheme mora organ, ki dodeli pomoč, potrditi, da bo izbrani projekt prispeval k cilju sheme in s tem k razvojni strategiji zadevnega območja. V ta namen se država članica lahko zanaša na podatke, ki jih prosilec za pomoč zagotovi v obrazcu iz Priloge k tem smernicam, v katerem morajo biti opisani pozitivni učinki naložbe na zadevno območje (29).

36.

Za zagotovitev, da naložba resnično in trajno prispeva k razvoju zadevnega območja, mora biti naložba na zadevnem območju ohranjena najmanj pet let (oziroma tri leta za MSP) po zaključku naložbe (30).

37.

Če je pomoč izračunana na osnovi stroškov plač, morajo biti delovna mesta zasedena v treh letih po zaključku del. Vsako delovno mesto, ustvarjeno z naložbo, mora biti na zadevnem območju ohranjeno pet let od datuma, ko je bilo delovno mesto prvič zasedeno. Za naložbe vseh MSP lahko države članice to petletno obdobje za ohranjanje naložbe ali ustvarjenih delovnih mest skrajšajo na najmanj tri leta.

38.

Za zagotovitev, da je naložba uspešna, mora država članica zagotoviti, da upravičenec zagotovi finančni prispevek v višini vsaj 25 % (31) upravičenih stroškov, in sicer iz lastnih sredstev ali z zunanjim financiranjem, v obliki, ki ne zajema nobene javne finančne podpore (32).

39.

Da se prepreči, da bi ukrepi državne pomoči privedli do okoljske škode, morajo države članice zagotoviti tudi skladnost z okoljsko zakonodajo Unije, vključno zlasti s potrebo, da se opravi presoja vplivov na okolje, če to zahteva zakonodaja, in zagotoviti vsa ustrezna dovoljenja.

40.

Za dokazovanje regionalnega prispevka individualne pomoči za naložbe, priglašene Komisiji, lahko države članice uporabijo različne kazalnike, kot so kazalniki, omenjeni v nadaljevanju, ki so lahko neposredni (na primer neposredno ustvarjena nova delovna mesta) in posredni (na primer inovacije na lokalni ravni):

41.

Države članice se lahko sklicujejo tudi na poslovni načrt upravičenca do pomoči, ki bi lahko zagotovil informacije o številu pričakovanih ustvarjenih delovnih mest, pričakovanih izplačanih plačah (povečanje finančnega premoženja gospodinjstev kot učinek prelivanja), obsegu nabave od lokalnih proizvajalcev ter prometu, ki ga je ustvarila naložba in ki je morda prek dodatnih davčnih prihodkov koristil območju.

42.

Za ad hoc pomoč (33) mora država članica poleg zahtev iz odstavkov 35 do 39 dokazati, da je projekt usklajen z razvojno strategijo zadevnega območja in prispeva k njej.

43.

Sheme pomoči za tekoče poslovanje bodo spodbujale razvoj območij z omejenimi možnostmi samo, če se izzivi, s katerimi se soočajo ta območja, jasno opredelijo vnaprej. Te ovire pri privabljanju in ohranjanju gospodarske dejavnosti so lahko tako resne ali trajne, da sama pomoč za naložbe ne zadošča za razvoj teh območij.

44.

Kar zadeva pomoč za zmanjšanje nekaterih posebnih težav, s katerimi se soočajo MSP na območjih „a“, morajo zadevne države članice dokazati obstoj in obseg teh posebnih težav ter da je potrebna shema pomoči za tekoče poslovanje, ker se teh posebnih težav ne da premagati s pomočjo za naložbe.

45.

Kar zadeva pomoč za tekoče poslovanje za kritje nekaterih dodatnih stroškov v najbolj oddaljenih regijah, so trajne omejitve, ki močno otežujejo razvoj najbolj oddaljenih regij, opisane v členu 349 Pogodbe in vključujejo oddaljenost, otoško lego, majhnost, težavno topografijo in podnebje ter ekonomsko odvisnost od maloštevilnih proizvodov. Vendar mora zadevna država članica opredeliti posebne dodatne stroške, povezane s temi trajnimi omejitvami, ki naj bi se krili s shemo pomoči za tekoče poslovanje.

46.

Kar zadeva pomoč za tekoče poslovanje za preprečevanje ali zmanjšanje upada števila prebivalstva na zelo redko poseljenih območjih, mora zadevna država članica dokazati, da ob odsotnosti pomoči za tekoče poslovanje obstaja tveganje upada števila prebivalstva na zadevnem območju.

47.

Da bi se ocenilo, ali je državna pomoč potrebna, da bi se dosegel cilj skupnega interesa, je najprej treba opredeliti težavo, ki zahteva obravnavo. Državna pomoč mora biti usmerjena v primere, ko pomoč lahko prinese pomembne izboljšave, ki jih trg sam ne more doseči. To še zlasti velja, kadar so na voljo omejena javna sredstva.

48.

Ukrepi državne pomoči lahko pod nekaterimi pogoji dejansko odpravijo tržne pomanjkljivosti in s tem prispevajo k učinkovitemu delovanju trgov ter izboljšanju konkurenčnosti. Poleg tega se lahko državna pomoč v primerih, ko trgi zagotavljajo učinkovite rezultate, vendar se ti štejejo za nezadostne z vidika enakosti ali kohezije, uporabi za zagotovitev bolj zaželenih, pravičnih tržnih rezultatov.

49.

Kar zadeva pomoč, dodeljeno za razvoj območij, vključenih v karto regionalne pomoči v skladu s pravili iz oddelka 5 teh smernic, Komisija meni, da trg brez posredovanja države ne izpolnjuje pričakovanih ciljev kohezije iz Pogodbe. Zato bi se morala pomoč, dodeljena na teh območjih, šteti za združljivo z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(a) in (c) Pogodbe.

50.

Priglašeni ukrep pomoči mora biti ustrezen instrument politike, ki obravnava zadevni cilj politike. Ukrep pomoči se ne šteje za združljivega, če je enak pozitiven prispevek k regionalnemu razvoju mogoče doseči z drugimi, manj izkrivljajočimi instrumenti politik ali drugimi, manj izkrivljajočimi vrstami instrumentov pomoči.

51.

Regionalna pomoč za naložbe ni edini instrument politike, ki je na voljo državam članicam za podpiranje naložb in ustvarjanje delovnih mest v regijah z omejenimi možnostmi. Države članice lahko uporabijo druge ukrepe, kot so razvoj infrastrukture, izboljšanje kakovosti izobraževanja in usposabljanja ali izboljšave poslovnega okolja.

52.

Države članice morajo navesti, zakaj je regionalna pomoč ustrezen instrument za doseganje skupnega cilja enakosti ali kohezije, če shemo uvajajo zunaj operativnega programa, ki se financira iz sredstev kohezijske politike.

53.

Če se država članica odloči vzpostaviti sektorsko shemo pomoči zunaj operativnega programa, ki se financira iz sredstev Unije, navedenih v odstavku 32, mora dokazati prednosti takega instrumenta v primerjavi z večsektorsko shemo pomoči ali drugimi možnostmi politike.

54.

Komisija bo zlasti upoštevala vse morebitne ocene učinkov predlagane sheme pomoči, ki jih morda da na razpolago država članica. Prav tako se lahko upoštevajo rezultati naknadnih vrednotenj, opisanih v oddelku 4, da se oceni ustreznost predlagane sheme.

55.

Za ad hoc pomoč mora država članica dokazati, da taka pomoč bolje pripomore k razvoju zadevnega območja kot pomoč v okviru sheme ali ukrepi druge vrste.

56.

Država članica mora dokazati, da je pomoč ustrezna za dosego cilja sheme glede na težave, ki naj bi jih odpravljala. Kot dokaz o ustreznosti pomoči lahko država članica vnaprej izračuna znesek pomoči kot fiksen znesek za kritje pričakovanih dodatnih stroškov v določenem obdobju, da spodbudi podjetja, da omejijo stroške in sčasoma razvijejo poslovanje na bolj učinkovit način (34).

57.

Regionalna pomoč se lahko odobri v različnih oblikah. Vendar bi morale države članice zagotoviti, da se pomoč odobri v obliki, ki bo verjetno povzročila najmanjše izkrivljanje trgovine in konkurence. Če je pomoč dodeljena v oblikah, ki zagotavljajo neposredno denarno korist (na primer neposredna nepovratna sredstva, davčne oprostitve ali znižanja davkov, prispevki za socialno varnost ali drugi obvezni prispevki ali dobava zemljišča, blaga ali storitev po ugodnih cenah itd.), mora država članica utemeljiti, zakaj niso primerne druge, potencialno manj izkrivljajoče oblike pomoči, kot so vračljiva predplačila ali oblike pomoči, ki temeljijo na dolžniških ali kapitalskih instrumentih (na primer posojila z nizko obrestno mero ali popust na obresti, državna jamstva, nakup lastniških deležev ali drugačen način zagotavljanja kapitala pod ugodnimi pogoji).

58.

Pri shemah pomoči za izvajanje ciljev in prednostnih nalog operativnih programov se za ustrezen instrument šteje instrument financiranja, izbran v zadevnem programu.

59.

Rezultati naknadnih vrednotenj, opisanih v oddelku 4, se lahko upoštevajo, da se oceni ustreznost predlaganega instrumenta pomoči.

60.

Regionalna pomoč se lahko šteje za združljivo z notranjim trgom le, če ima spodbujevalni učinek. Spodbujevalni učinek nastopi, ko pomoč spremeni ravnanje podjetja tako, da se to začne ukvarjati z dodatno dejavnostjo, ki prispeva k razvoju območja, ki je brez pomoči ne bi opravljalo oziroma ali bi jo opravljalo na omejen ali drugačen način ali na drugi lokaciji. Pomoč ne sme subvencionirati stroškov dejavnosti, ki bi jih podjetje imelo v vsakem primeru, in ne sme biti nadomestilo za običajno poslovno tveganje gospodarske dejavnosti.

61.

Obstoj spodbujevalnega učinka se lahko dokazuje v okviru dveh scenarijev:

62.

Če pomoč ne spremeni ravnanja upravičenca s spodbujanjem (dodatnih) naložb na zadevnem območju, je mogoče sklepati, da bi bila ista naložba v regiji izvedena tudi brez pomoči. Taka pomoč nima spodbujevalnega učinka za doseganje regionalnega cilja in je ni mogoče odobriti kot združljive z notranjim trgom.

63.

Vendar se za regionalno pomoč, odobreno prek skladov kohezijske politike, za naložbe, ki so potrebne za doseganje standardov, določenih z zakonodajo Unije, lahko šteje, da ima spodbujevalni učinek, če v odsotnosti pomoči naložba na zadevnem območju ne bi bila dovolj donosna za upravičenca, zaradi česar bi prišlo do zaprtja obstoječe poslovne enote na tem območju.

64.

Dela na individualni naložbi se lahko začnejo šele po tem, ko je bil vložen obrazec zahtevka za pomoč.

65.

Če se dela začnejo pred vlogo obrazca zahtevka za pomoč, pomoč, odobrena v zvezi z zadevno individualno naložbo, ne bo veljala za združljivo z notranjim trgom.

66.

Države članice morajo uvesti standardni obrazec zahtevka za pomoč, ki je priložen tem smernicam (36). Na obrazcu morajo MSP in velika podjetja hipotetično pojasniti, kaj bi se zgodilo brez pomoči, in sicer tako, da navedejo, kateri od scenarijev iz odstavka 61 bi se uporabljal.

67.

Velika podjetja morajo poleg tega predložiti dokazila v podporo hipotetičnemu scenariju, opisanem na obrazcu. Za MSP ta zahteva ne velja.

68.

Organ, ki dodeli pomoč, mora preveriti verodostojnost hipotetičnega scenarija in potrditi, da ima regionalna pomoč zahtevani spodbujevalni učinek, ki ustreza enemu od scenarijev iz odstavka 61. Hipotetični scenarij je verodostojen, če je resničen in se nanaša na dejavnike odločanja, ki prevladujejo v času odločitve upravičenca glede naložbe.

69.

Poleg zahtev iz odstavkov 64 do 67 mora država članica za priglašeno individualno pomoč (37) zagotoviti jasne dokaze, da ta dejansko vpliva na izbiro naložbe ali lokacije (38). Navesti mora, kateri scenarij iz odstavka 61 se uporablja. Država članica mora za celovito oceno predložiti ne le informacije v zvezi s projektom, ki prejema pomoč, ampak tudi celovit opis hipotetičnega scenarija, po katerem upravičencu noben javni organ v EGP ne bi odobril pomoči.

70.

Pri scenariju 1 bi država članica lahko dokazala obstoj spodbujevalnega učinka pomoči s predložitvijo dokumentov podjetja, ki kažejo, da naložba brez pomoči ne bi bila dovolj donosna.

71.

Pri scenariju 2 bi država članica lahko dokazala spodbujevalni učinek pomoči s predložitvijo dokumentov podjetja, ki kažejo, da je bila izvedena primerjava stroškov in koristi lokacije na zadevnem območju ter lokacije na drugih območjih. Komisija preveri, ali take primerjave temeljijo na realistični osnovi.

72.

Države članice so zlasti pozvane, naj se opirajo na uradne dokumente upravljalnih organov podjetij, ocene tveganja (vključno z oceno tveganja, povezanega z določeno lokacijo), računovodska poročila, notranje poslovne načrte, mnenja strokovnjakov in druge študije, povezane z naložbenim projektom, ki se ocenjuje. Dokumenti, ki vsebujejo informacije o napovedih glede povpraševanja in stroškov ter finančnih napovedih, dokumenti, ki so predloženi odboru za naložbe in ki podrobno opisujejo različne naložbene scenarije, ali dokumenti, ki so predloženi finančnim institucijam, lahko državam članicam pomagajo pri dokazovanju spodbujevalnega učinka.

73.

V zvezi s tem in zlasti pri scenariju 1 se lahko raven donosnosti oceni z uporabo metodologij, ki so ustaljene v zadevni industriji in ki lahko vključujejo metode za ocenjevanje neto sedanje vrednosti projekta (39), notranje stopnje donosa (40) ali povprečnega donosa na vložena sredstva. Donosnost projekta je treba primerjati z običajnimi stopnjami donosa podjetja pri drugih podobnih naloženih projektih. Če te stopnje niso na voljo, se donosnost projekta primerja s stroški kapitala celotnega podjetja ali stopnjami donosa, ki so običajne v zadevnem sektorju.

74.

Če pomoč ne spremeni ravnanja upravičenca, tako da spodbudi (dodatne) naložbe v zadevno območje, ni pozitivnega učinka za regijo. Pomoč se zato šteje za nezdružljivo z notranjim trgom, kadar se zdi, da bi bila ista naložba izvedena v regiji tudi brez dodeljene pomoči.

75.

Pri shemah pomoči za tekoče poslovanje se bo štelo, da je spodbujevalni učinek prisoten, če je verjetno, da bi se v odsotnosti pomoči raven gospodarske dejavnosti na zadevnem območju ali v zadevni regiji znatno znižala zaradi težav, ki naj bi jih odpravljala pomoč.

76.

Komisija bo zato štela, da pomoč spodbuja dodatno gospodarsko dejavnost na zadevnem območju ali v zadevni regiji, če država članica dokaže obstoj in velik obseg teh težav na zadevnem območju ali v zadevni regiji (glej odstavke 44 do 46).

77.

Znesek regionalne pomoči mora biti načeloma omejen na najmanjši znesek, potreben za spodbuditev dodatnih naložb ali dejavnosti na zadevnem območju

78.

Praviloma se bo priglašena individualna pomoč štela za omejeno na najmanjšo potrebno, če znesek pomoči ustreza neto dodatnim stroškom izvajanja naložbe na zadevnem območju glede na hipotetični scenarij v odsotnosti pomoči. Podobno morajo v primeru pomoči za naložbe, ki se dodeli velikim podjetjem v okviru priglašene sheme, države članice zagotoviti, da je znesek pomoči omejen na najmanjšega potrebnega, kar se določi na osnovi pristopa „neto dodatnih stroškov“.

79.

Pri scenariju 1 (odločitev o naložbi) znesek pomoči zato ne bi smel presegati najnižjega zneska, ki je potreben za zadostno donosnost projekta, npr. za povečanje njegove notranje stopnje donosa nad običajne stopnje donosa zadevnega podjetja pri drugih podobnih projektih oziroma, če je na voljo, povečanje njegove notranje stopnje donosa, tako da je ta višja od stroškov kapitala celotnega podjetja ali donosov, ki so običajni za zadevni sektor.

80.

Pri scenariju 2 (odločitev o lokaciji) znesek pomoči ne bi smel presegati razlike med neto sedanjo vrednostjo naložbe na ciljnem območju in neto sedanjo vrednostjo na alternativni lokaciji. Vse zadevne stroške in koristi je treba upoštevati, vključno na primer z upravnimi stroški, stroški prevoza, stroški usposabljanja, ki jih ne krije pomoč za usposabljanje, in tudi razlikami v plačah. Vendar se v primeru, da je alternativna lokacija v EGP, subvencije, dodeljene na tej drugi lokaciji, ne upoštevajo.

81.

Da se zagotovijo predvidljivost in enaki pogoji delovanja, Komisija uporablja tudi največje intenzivnosti pomoči (41) za pomoč za naložbe. Te največje intenzivnosti pomoči imajo dvojni namen.

82.

Prvič, pri priglašenih shemah se te največje intenzivnosti pomoči uporabljajo kot varni pristani za MSP: dokler je intenzivnost pomoči pod največjo dovoljeno mejo, se merilo „pomoč, omejena na najmanjšo potrebno,“ šteje za izpolnjeno.

83.

Drugič, v vseh drugih primerih se največje intenzivnosti pomoči uporabljajo kot zgornja meja za pristop „neto dodatnih stroškov“, opisan v odstavkih 79 in 80.

84.

Največje intenzivnosti pomoči se spreminjajo glede na tri merila:

85.

Skladno s tem je dovoljena intenzivnost pomoči (in s tem potencialno večje posledično izkrivljanje konkurence in trgovine) tem večja, kolikor manjša je razvitost ciljne regije in če je upravičenec do pomoči MSP.

86.

Zaradi pričakovanega večjega izkrivljanja konkurence in trgovine se mora največja intenzivnost pomoči za velike naložbene projekte zmanjšati z uporabo mehanizma, opredeljenega v odstavku 20(c).

87.

Pri pomoči MSP se lahko uporabijo povečane največje dovoljene intenzivnosti pomoči, opisane v oddelku 5.4. Vendar se v primeru, da je naložba povezana z velikim naložbenim projektom, te povečane intenzivnosti ne smejo uporabljati za MSP.

88.

Pri pomoči velikim podjetjem mora država članica zagotoviti, da znesek pomoči ustreza neto dodatnim stroškom izvajanja naložb na zadevnem območju glede na hipotetični scenarij brez pomoči. Uporabiti se mora metoda, pojasnjena v odstavkih 79 in 80, skupaj z največjimi dovoljenimi intenzivnostmi pomoči kot zgornjo mejo.

89.

Pri pomoči za velike naložbene projekte je treba zagotoviti, da pomoč ne presega zmanjšane intenzivnosti. Če se upravičencu pomoč odobri za naložbo, ki se obravnava kot del enotnega naložbenega projekta, se mora pomoč zmanjšati za upravičene stroške, ki presegajo 50 milijonov EUR (42).

90.

Največjo intenzivnost pomoči in znesek pomoči za posamezen projekt mora organ, ki jo dodeli, izračunati ob dodelitvi pomoči. Intenzivnost pomoči je treba izračunati na podlagi bruto ekvivalenta nepovratnih sredstev, bodisi glede na skupne upravičene stroške naložbe bodisi glede na upravičene stroške plač, ki jih prijavi upravičenec do pomoči, ko zanjo zaprosi.

91.

Če je pomoč za naložbe, izračunana na podlagi naložbenih stroškov, združena z regionalno pomočjo za naložbe, izračunano na podlagi stroškov plač, celotna pomoč ne sme preseči največjega zneska pomoči po katerem koli od izračunov do največje dovoljene intenzivnosti pomoči za zadevno območje.

92.

Pomoč za naložbe se lahko dodeli hkrati na podlagi več shem regionalne pomoči ali skupaj z ad hoc pomočjo, če skupni znesek pomoči iz vseh virov ne presega največje dovoljene intenzivnosti pomoči za posamezen projekt, ki ga mora vnaprej izračunati prvi organ, ki dodeljuje pomoč.

93.

Pri začetni naložbi, povezani s projekti evropskega teritorialnega sodelovanja, ki izpolnjujejo merila uredbe o posebnih določbah za podporo cilju evropsko teritorialno sodelovanje iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (43), se bo intenzivnost pomoči, ki se uporablja za območje, na katerem se izvaja začetna naložba, uporabljala za vse upravičence, ki sodelujejo v projektu. Če se začetna naložba izvaja na dveh ali več območjih, ki prejemajo pomoč, bo največja dovoljena intenzivnost pomoči za začetno naložbo tista, ki se uporablja na tistem območju, ki prejema pomoč, na katerem nastane največji del upravičenih stroškov. Začetne naložbe, ki jih izvajajo velika podjetja na območjih „c“, so lahko upravičene do regionalne pomoči v okviru projektov evropskega teritorialnega sodelovanja samo, če so začetne naložbe za potrebe novih dejavnosti ali novih izdelkov.

94.

Pridobljena sredstva morajo biti nova, razen v primeru MSP ali pridobitve poslovne enote (44).

95.

Za MSP se do 50 % stroškov pripravljalnih študij in stroškov svetovanja, povezanih z naložbo, prav tako lahko šteje za upravičene.

96.

Pri pomoči, odobreni za bistveno spremembo v proizvodnem procesu, morajo upravičeni stroški presegati znesek amortizacije sredstev, povezanih z dejavnostjo, ki naj bi se modernizirala, v zadnjih treh poslovnih letih.

97.

Pri pomoči, odobreni za diverzifikacijo obstoječe poslovne enote, morajo upravičeni stroški za vsaj 200 % presegati knjigovodsko vrednost sredstev, ki se ponovno uporabijo, kot je bila evidentirana v poslovnem letu pred začetkom del.

98.

Stroški, povezani z zakupom opredmetenih sredstev, se lahko upoštevajo pod naslednjimi pogoji:

99.

V primeru prevzema poslovne enote se upoštevajo samo stroški nakupa sredstev od tretjih oseb, ki niso povezane s kupcem. Transakcija mora potekati po tržnih pogojih. Če je pomoč za pridobitev sredstev že bila odobrena pred njihovim nakupom, bi bilo treba nabavno vrednost teh sredstev odšteti od upravičenih stroškov, povezanih s prevzemom poslovne enote. Če prevzem poslovne enote spremlja dodatna naložba, ki je upravičena do pomoči, bi bilo treba upravičene stroške te druge naložbe prišteti stroškom nakupa sredstev poslovne enote.

100.

Za velika podjetja so stroški neopredmetenih sredstev upravičeni le do mejne vrednosti v višini 50 % celotnih upravičenih naložbenih stroškov za projekt. Pri MSP se lahko upoštevajo vsi stroški, povezani z neopredmetenimi sredstvi.

101.

Neopredmetena sredstva, ki so upravičena za izračun stroškov naložb, morajo ostati povezana z zadevnim območjem, ki prejema pomoč, in se ne smejo prenesti v druge regije. V ta namen morajo neopredmetena sredstva izpolnjevati naslednje pogoje:

102.

Neopredmetena sredstva je treba vključiti v sredstva podjetja, ki prejme pomoč, in morajo s projektom, za katerega je odobrena pomoč, ostati povezana najmanj pet let (tri leta za MSP).

103.

Regionalna pomoč se lahko izračuna tudi na podlagi pričakovanih stroškov plač, ki so posledica ustvarjanja delovnih mest zaradi začetne naložbe. Pomoč lahko nadomesti samo stroške plač novozaposlenega delavca, izračunane za obdobje dveh let, posledična intenzivnost pa ne sme presegati intenzivnosti pomoči, ki se uporablja na zadevnem območju.

104.

Pri scenariju 1 (odločitev o naložbi) bo Komisija z uporabo metode iz odstavka 79 preverila, ali znesek pomoči presega najnižji znesek, ki je potreben za zadostno donosnost projekta.

105.

Pri scenariju 2 (odločitev o lokaciji) bo Komisija za spodbujanje odločitev glede lokacije z uporabo metode iz odstavka 80 primerjala neto sedanjo vrednost naložbe za ciljno območje z neto sedanjo vrednostjo naložbe na alternativni lokaciji.

106.

Izračuni, ki se uporabljajo za analizo spodbujevalnega učinka, se lahko uporabljajo tudi pri ocenjevanju, ali je pomoč sorazmerna. Država članica mora dokazati sorazmernost na podlagi dokumentacije iz odstavka 72.

107.

Intenzivnost pomoči ne sme presegati dovoljene prilagojene intenzivnosti pomoči.

108.

Država članica mora dokazati, da je pomoč sorazmerna glede na težave, ki naj bi jih odpravljala.

109.

Izpolnjeni morajo biti zlasti naslednji pogoji:

110.

Kar zadeva pomoč za nadomestitev nekaterih dodatnih stroškov v najbolj oddaljenih regijah, mora biti upravičene stroške v celoti mogoče pripisati eni ali več stalnim omejitvam iz člena 349 Pogodbe. Ti dodatni stroški ne smejo vključevati stroškov prevoza in kakršnih koli dodatnih stroškov, ki jih je mogoče pripisati drugim dejavnikom, in jih je treba količinsko opredeliti glede na raven stroškov, ki jih imajo podobna podjetja, ustanovljena v drugih regijah zadevne države članice.

111.

Kar zadeva pomoč za zmanjšanje nekaterih posebnih težav, s katerimi se soočajo MSP na območjih „a“, se mora raven pomoči v času trajanja sheme postopoma zmanjševati (45).

112.

Da je pomoč združljiva, morajo biti negativni učinki ukrepa pomoči v smislu izkrivljanja konkurence in vpliva na trgovino med državami članicami omejeni, odtehtati pa jih morajo pozitivni učinki v smislu prispevka k cilju skupnega interesa. Opredeli se lahko nekatere primere, v katerih negativni učinki očitno presegajo pozitivne, kar pomeni, da pomoč ne more veljati za združljivo z notranjim trgom.

113.

Regionalna pomoč lahko privede do dveh glavnih vrst potencialnega izkrivljanja konkurence in trgovine. Gre za izkrivljanje proizvodnega trga in učinke na lokacijo. Obe vrsti lahko privedeta do neučinkovitosti pri alokaciji (ki ovirajo gospodarsko uspešnost notranjega trga) in težav v zvezi z distribucijo (distribucija gospodarskih dejavnosti po regijah).

114.

Eden od potencialno škodljivih učinkov državne pomoči je, da tržnemu mehanizmu onemogoča doseganje učinkovitih rezultatov z nagrajevanjem najbolj učinkovitih proizvajalcev in pritiskanjem na najmanj učinkovite, da se izboljšajo, prestrukturirajo ali izstopijo s trga. Zlasti obsežna širitev zmogljivosti zaradi državne pomoči na slabo delujočem trgu lahko neupravičeno izkrivi konkurenco, ker lahko nastanek ali ohranjanje prekomerne zmogljivosti vodi v omejevanje stopnje dobička in zmanjšanje naložb konkurentov ali celo njihov izstop s trga. To lahko povzroči razmere, v katerih so konkurenti, ki bi sicer lahko ostali na trgu, prisiljeni zapustiti trg. Prav tako lahko podjetjem prepreči vstop na trg ali širitev na trgu, konkurente pa vedno manj spodbuja k inovacijam. Posledica tega so neučinkovite tržne strukture, ki dolgoročno škodijo tudi potrošnikom. Poleg tega lahko razpoložljivost pomoči pri potencialnih upravičencih privede do pasivnosti ali nagnjenosti k tveganemu obnašanju. Dolgoročni vpliv na splošno uspešnost sektorja je najverjetneje negativen.

115.

Pomoč ima lahko tudi izkrivljajoče učinke v smislu povečanja ali ohranjanja velike tržne moči na strani upravičenca. Tudi kadar pomoč velike tržne moči ne krepi neposredno, jo lahko krepi posredno, z odvračanjem obstoječih konkurentov od širitve, spodbujanjem njihovega izstopa ali odvračanjem vstopa novih konkurentov.

116.

Poleg izkrivljanja proizvodnih trgov regionalna pomoč po svoji naravi vpliva tudi na lokacijo gospodarske dejavnosti. Kadar eno območje privabi naložbo zaradi pomoči, drugo območje to priložnost izgubi. Ti negativni učinki na območjih, na katere pomoč vpliva negativno, se lahko izražajo v obliki izgube gospodarske dejavnosti in izgube delovnih mest, tudi na ravni podizvajalcev. Kažejo se lahko tudi kot izguba pozitivnih zunanjih učinkov (na primer učinka grozdov, prelivanja znanja, izobraževanja in usposabljanja itd.).

117.

Geografska specifičnost ločuje regionalno pomoč od drugih oblik horizontalne pomoči. Posebna značilnost regionalne pomoči je, da je namenjena vplivanju na izbiro vlagateljev glede lokacije naložbenih projektov. Ko regionalna pomoč izravnava dodatne stroške, nastale zaradi regionalnih omejitev, in podpira dodatne naložbe v območja, ki prejemajo pomoč, ne da bi jih privabljala z drugih takih območij, ne prispeva samo k razvoju regije, temveč tudi h koheziji, s čimer koristi celotni Uniji. Možni negativni učinki regionalne pomoči v zvezi z lokacijo so bili že do neke mere omejeni s kartami regionalne pomoči, ki ob upoštevanju ciljev enakosti in kohezijske politike izčrpno opredeljujejo območja, na katerih se lahko odobri regionalna pomoč, in največje dovoljene intenzivnosti pomoči. Vendar je razumevanje, kaj bi se zgodilo v odsotnosti pomoči, še vedno pomembno za oceno dejanskega učinka pomoči v okviru kohezijskega cilja.

118.

Komisija opredeli vrsto primerov, v katerih negativni učinki pomoči očitno presegajo pozitivne, tako da pomoč ne more veljati za združljivo z notranjim trgom.

119.

Nato določi največje intenzivnosti pomoči. Te predstavljajo osnovno zahtevo za združljivost, katere cilj je preprečiti uporabo državne pomoči za projekte, pri katerih razmerje med zneskom pomoči in upravičenimi stroški velja za zelo visoko in je še posebej verjetno, da bo izkrivljajoče. Na splošno velja, da večji, kot so verjetni pozitivni učinki projekta, ki prejema pomoč, in večja, kot je verjetna potreba po pomoči, večja bo zgornja meja intenzivnosti pomoči.

120.

Če v primerih po scenariju 1 (odločitev o naložbi) projekt ustvari zmogljivost na trgu, ki je strukturno v absolutnem upadu, Komisija to zmogljivost obravnava kot negativen učinek, ki ga verjetno ne bo izravnal noben pozitiven učinek.

121.

V primerih po scenariju 2 (odločitev o lokaciji), ko bi bila ob odsotnosti pomoči naložba izvedena v regiji z višjo ali enako intenzivnostjo regionalne pomoči, kot je v ciljni regiji, bo to pomenilo negativen učinek, ki ga verjetno ne bo izravnal noben pozitiven učinek, ker je v nasprotju s samo logiko regionalne pomoči (46).

122.

Če upravičenec zapre enako ali podobno dejavnost na drugem območju v EGP in jo preseli na ciljno območje ter če obstaja vzročna povezava med pomočjo in selitvijo, bo to pomenilo negativen učinek, ki ga verjetno ne bo izravnal noben pozitiven učinek.

123.

Pri ocenjevanju priglašenih ukrepov bo Komisija zahtevala vse informacije, ki so potrebne, da preuči, ali bi državna pomoč povzročila izgubo znatnega števila delovnih mest na že obstoječih lokacijah v EGP.

124.

Sheme pomoči za naložbe ne smejo povzročati znatnega izkrivljanja konkurence in trgovine. Zlasti velja, da tudi v primeru, da se izkrivljanje lahko šteje za omejeno na ravni posamezne pomoči (pod pogojem, da so izpolnjeni vsi pogoji za pomoč za naložbe), sheme kumulativno vseeno lahko povzročijo visoko raven izkrivljanja. Taka izkrivljanja lahko zadevajo trge končnih izdelkov z ustvarjanjem ali poslabšanjem težav s presežnimi zmogljivostmi ali z ustvarjanjem, povečanjem ali ohranjanjem velike tržne moči nekaterih prejemnikov na način, ki negativno vpliva na dinamične spodbude. Pomoč, razpoložljiva v okviru shem, lahko povzroči tudi znatno zmanjšanje gospodarske dejavnosti na drugih območjih EGP. Pri shemi, osredotočeni na nekatere sektorje, je tveganje za taka izkrivljanja še bolj izrazito.

125.

Zato mora država članica dokazati, da bodo ti negativni učinki čim bolj omejeni, ob upoštevanju velikosti zadevnih projektov, posamičnih in skupnih zneskov pomoči, pričakovanih upravičencev, značilnosti ciljnih sektorjev itd. Država članica bi lahko, da Komisiji omogoči oceno verjetnih negativnih učinkov, predložila vse ocene učinka, ki jih ima na voljo, ter naknadna vrednotenja podobnih predhodnih shem.

126.

Pri dodelitvi pomoči v okviru sheme posameznim projektom, mora organ, ki dodeljuje pomoč, preveriti in potrditi, da pomoč ne povzroča očitnih negativnih učinkov, opisanih v odstavku 121. To preverjanje lahko temelji na informacijah, prejetih od upravičenca, ko ta zaprosi za pomoč, in na izjavi na standardnem obrazcu zahtevka za pomoč, na katerem bi morala biti navedena alternativna lokacija v primeru odsotnosti pomoči.

127.

Pri ocenjevanju negativnih učinkov priglašene pomoči Komisija razlikuje med dvema hipotetičnima scenarijema, opisanima v odstavkih 104 in 105.

128.

Komisija v primerih po scenariju 1 posebno pozornost nameni negativnim učinkom, povezanim z izgradnjo presežne zmogljivosti v nazadujočih industrijah, preprečevanjem izstopa in pojmom velike tržne moči. Ti negativni učinki so opisani v nadaljevanju v odstavkih 129 do 138, izravnati pa jih morajo pozitivni učinki pomoči. Če pa se ugotovi, da bi pomoč privedla do očitnih negativnih učinkov, kot so opisani v odstavku 120, potem ne more veljati za združljivo z notranjim trgom, ker je verjetno ne bo izravnal noben pozitiven učinek.

129.

Za opredelitev in oceno možnega izkrivljanja konkurence in trgovine bi morale države članice predložiti dokaze, ki Komisiji omogočajo, da opredeli zadevne proizvodne trge (tj. proizvode, na katere vpliva sprememba ravnanja upravičenca do pomoči) ter prizadete konkurente in stranke/potrošnike.

130.

Komisija bo za oceno teh morebitnih izkrivljanj uporabila različna merila, kot so struktura trga za zadevni proizvod, uspešnost trga (upadanje ali rast trga), postopek za izbiro upravičenca do pomoči, vstopne in izstopne ovire, diferenciacija proizvodov.

131.

Sistematično zanašanje podjetja na državno pomoč lahko kaže, da podjetje samo ni kos konkurenci ali da uživa neupravičene prednosti v primerjavi s svojimi konkurenti.

132.

Komisija razlikuje dva glavna vira možnih negativnih učinkov na proizvodne trge:

133.

Da bi Komisija ocenila, ali je s pomočjo mogoče vzpostaviti ali ohraniti neučinkovite tržne strukture, bo upoštevala dodatno proizvodno zmogljivost, ki jo je ustvaril projekt, in delovanje trga.

134.

Če zadevni trg raste, je običajno manj razlogov za skrb, da bo pomoč negativno vplivala na dinamične spodbude ali neupravičeno ovirala izstop ali vstop na trg.

135.

Skrb je bolj utemeljena, če trgi upadajo. V zvezi s tem Komisija razlikuje med primeri, pri katerih dolgoročno gledano relevantni trg strukturno upada (tj. kaže negativno stopnjo rasti), in primeri, pri katerih relevantni trg relativno upada (tj. kaže pozitivno stopnjo rasti, vendar ne presega referenčne stopnje rasti).

136.

Slabo delovanje trga se bo običajno merilo glede na bruto domači proizvod (v nadaljnjem besedilu: BDP) EGP v zadnjih treh letih pred začetkom projekta (referenčna stopnja); določi se lahko tudi na podlagi predvidenih stopenj rasti v naslednjih treh do petih letih. Kazalniki lahko vključujejo predvideno prihodnjo rast zadevnega trga in posledične pričakovane stopnje izkoriščenosti zmogljivosti ter verjeten učinek večje zmogljivosti na konkurente prek njenih učinkov na cene in stopnje dobička.

137.

V nekaterih primerih ocena rasti na proizvodnem trgu v EGP morda ni primerna za celovito oceno učinkov pomoči, zlasti če geografski trg zajema ves svet. V takih primerih Komisija obravnava učinek pomoči na zadevne tržne strukture, zlasti možnost, da izrine proizvajalce iz EGP.

138.

Pri ocenjevanju obstoja velike tržne moči bo Komisija upoštevala položaj upravičenca v določenem časovnem obdobju pred prejetjem pomoči in pričakovani tržni položaj po dokončanju naložbe. Komisija bo upoštevala tržne deleže upravičenca in njegovih konkurentov ter druge ustrezne dejavnike, na primer tržno strukturo, tako da bo obravnavala koncentracijo na trgu, možne ovire za vstop (47), kupno moč (48) in ovire za širitev ali izstop.

139.

Če analiza hipotetičnega scenarija kaže, da bi brez pomoči naložbo opravili na drugi lokaciji (scenarij 2), ki pripada istemu geografskemu trgu glede na zadevni izdelek, in če je pomoč sorazmerna, bi bili možni izidi glede presežne zmogljivosti ali velike tržne moči načeloma enaki ne glede na pomoč. V takih primerih bodo pozitivni učinki pomoči verjetno večji od omejenih negativnih učinkov na konkurenco. Kadar pa je alternativna lokacija v EGP, Komisijo zlasti zanimajo negativni učinki, povezani z alternativno lokacijo, in če pomoč privede do očitnih negativnih učinkov, opisanih v odstavkih 121 in 122, se zato ne more šteti za združljivo z notranjim trgom, ker je verjetno ne bo izravnal noben pozitiven učinek.

140.

Če je pomoč potrebna in sorazmerna za doseganje skupnega cilja iz pododdelka 3.2.3, se negativni učinki pomoči verjetno izravnajo s pozitivnimi učinki. Vendar v nekaterih primerih pomoč lahko povzroči spremembe strukture trga oziroma značilnosti sektorja ali industrije, kar bi lahko občutno izkrivljalo konkurenco z ovirami za vstop na trg ali izstop z njega, učinki nadomestitve ali preusmeritvijo trgovinskih tokov. V teh primerih opredeljenih negativnih učinkov verjetno ne bo izravnal noben pozitiven učinek.

141.

Države članice morajo na osrednjem spletnem mestu ali na enotnem spletnem mestu, ki pridobiva informacije iz več spletnih mest (na primer regionalna spletna mesta), objaviti vsaj naslednje informacije o priglašenih ukrepih državne pomoči: besedilo priglašene sheme pomoči in njenih izvedbenih določb, organ, ki dodeljuje pomoč, posamezne upravičence, znesek pomoči na upravičenca in intenzivnost pomoči. Te zahteve veljajo za individualno pomoč, dodeljeno v okviru priglašenih shem, in za ad hoc pomoč. Te informacije se morajo po sprejetju sklepa o dodelitvi objaviti, hraniti najmanj 10 let in biti na voljo splošni javnosti brez omejitev (49).

142.

Da bi se dodatno zagotovilo, da je izkrivljanje konkurence in trgovine omejeno, lahko Komisija zahteva, da se za določene sheme uporablja časovna omejitev (običajno 4 leta ali manj) in da se za njih opravi vrednotenje, kot je opisano v odstavku 27.

143.

Vrednotenja se opravijo za sheme, pri katerih je lahko izkrivljanje še posebej veliko, na primer, za sheme, ki lahko pomembno omejijo konkurenco, če se njihovega izvajanja ne pregleda pravočasno.

144.

Glede na cilje vrednotenja ter da se državam članicam ne naloži nesorazmerno velikega bremena v zvezi z manjšimi zneski pomoči, se ta obveznost lahko naloži samo za sheme pomoči z velikim proračunom, ki imajo nove značilnosti, ali če so predvidene pomembne tržne, tehnološke ali regulativne spremembe. Oceno mora opraviti strokovnjak, neodvisen od organa, ki dodeljuje državno pomoč, na podlagi skupne metodologije (50). Ocena se mora objaviti. Vrednotenje se mora Komisiji predložiti pravočasno, da ta lahko oceni morebitno podaljšanje sheme pomoči, v vsakem primeru pa ob prenehanju veljavnosti sheme. Natančen obseg in metodologija vrednotenja bosta opredeljena v sklepu o odobritvi sheme pomoči. Rezultati vrednotenja se morajo upoštevati pri vsakem morebitnem poznejšem ukrepu pomoči s podobnim ciljem.

145.

V tem oddelku Komisija določa merila za opredelitev območij, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 107(3)(a) in (c) Pogodbe. Območja, ki izpolnjujejo te določene pogoje in jih država članica zato želi določiti kot območja „a“ ali „c“, morajo biti opredeljena v karti regionalne pomoči, ki mora biti priglašena Komisija in jo mora Komisija odobriti, preden se lahko regionalna pomoč odobri podjetjem, ki so na območjih, ki so bila določena kot taka. Karte morajo določati tudi največje intenzivnosti pomoči, ki se uporabljajo na teh območjih.

146.

Glede na to, da dodelitev regionalne državne pomoči pomeni odstopanje od splošne prepovedi državne pomoči, določene v členu 107(1) Pogodbe, Komisija meni, da skupni obseg prebivalstva območij „a“ in „c“ v Uniji ne sme presegati obsega območij, ki ne spadajo mednje. Skupni obseg prebivalstva tako opredeljenih območij mora zato zajemati manj kot 50 % prebivalstva Unije.

147.

V smernicah za državno regionalno pomoč za obdobje 2007–2013 (51) je bil celotni obseg prebivalstva območij „a“ in „c“ določen tako, da zajema 42 % prebivalstva EU-25 (45,5 % za EU-27). Komisija meni, da bi bilo treba to prvotno raven celotnega obsega prebivalstva prilagoditi, da bi odražala trenutne težavne gospodarske razmere v številnih državah članicah.

148.

Zato bi se zgornja meja celotnega obsega prebivalstva območij „a“ in „c“ za obdobje 2014–2020 (52) morala določiti na 46,53 % prebivalstva EU-27.

149.

Člen 107(3)(a) Pogodbe določa, da se „pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka ali kjer je podzaposlenost velika, in v regijah iz člena 349 glede na njihov strukturni, gospodarski in socialni položaj“ lahko šteje kot združljiva z notranjim trgom. Po mnenju Sodišča „uporaba izrazov ‚izjemno‘ in ‚velika‘ v členu [107](3)(a) kaže, da izjema velja samo na območjih, kjer so gospodarske razmere izjemno neugodne v primerjavi z [Unijo] kot celoto“ (53).

150.

Komisija meni, da so pogoji iz člena 107(3)(a) Pogodbe izpolnjeni v regijah NUTS 2 (54), katerih BDP na prebivalca je nižji od ali enak 75 % povprečja Unije (55).

151.

Zato država članica kot območja „a“ lahko opredeli naslednja območja:

152.

Upravičena območja „a“ so navedena po državah članicah v Prilogi I.

153.

V skladu s členom 107(3)(c) Pogodbe se lahko kot združljiva z notranjim trgom šteje „pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi“. Po mnenju Sodišča „izjema iz [člena 107(3)(c)] […] dovoljuje razvoj nekaterih območij, ne da bi bila omejena z gospodarskimi pogoji iz člena [107](3)(a), če takšna pomoč ‚ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi‘ “. Ta določba pooblašča Komisijo, da odobri pomoč, namenjeno pospeševanju gospodarskega razvoja na območjih države članice z najbolj omejenimi možnostmi glede na državno povprečje (58).

154.

Zgornja meja skupnega obsega upravičenega prebivalstva na območjih „c“ v Uniji (v nadaljnjem besedilu: upravičeni delež prebivalstva na območjih „c“) se izračuna z odštetjem prebivalstva na upravičenih območjih „a“ v Uniji od zgornje meje celotnega obsega upravičenega prebivalstva, določene v odstavku 148.

155.

Obstajata dve kategoriji območij „c“:

156.

Komisija meni, da mora imeti vsaka zadevna država članica zadosten upravičen delež prebivalstva na območjih „c“, da lahko kot območja „c“ določi območja, ki so bila na karti regionalne pomoči v obdobju 2011–2013 območja „a“ (59).

157.

Komisija prav tako meni, da mora imeti vsaka zadevna država članica zadosten upravičen delež prebivalstva na območjih „c“, da lahko kot območja „c“ določi regije z nizko gostoto prebivalstva.

158.

V skladu z navedenim se bodo za predhodno opredeljena območja „c“ štela naslednja območja:

159.

Posebna dodelitev upravičenih deležev prebivalstva na predhodno opredeljenih območjih „c“ po posameznih državah članicah je navedena v Prilogi I. Ta posebna dodelitev prebivalstva se lahko uporablja samo za določitev predhodno opredeljenih območij „c“.

160.

Država članica lahko kot območja „c“ opredeli predhodno opredeljena območja „c“ iz odstavka 158.

161.

Država naj bi kot redko poseljena območja načeloma opredelila regije NUTS 2 z manj kot 8 prebivalci na km2 ali regije NUTS 3 z manj kot 12,5 prebivalca na km2. Vendar lahko država članica tako opredeli tudi dele regij NUTS 3 z manj kot 12,5 prebivalca na km2 ali druga sosednja območja, ki mejijo na take regije NUTS 3, če imajo tako opredeljena območja manj kot 12,5 prebivalca na km2 in če njihova opredelitev ne presega posebne dodelitve upravičenega deleža prebivalstva na območjih „c“ iz odstavka 160.

162.

Zgornja meja vseh upravičenih deležev prebivalstva na območjih „c“ v Uniji, ki niso predhodno opredeljena, se izračuna z odštetjem prebivalstva upravičenih območij „a“ in predhodno opredeljenih območij „c“ od zgornje meje vseh upravičenih deležev prebivalstva iz odstavka 148. Upravičeni deleži prebivalstva na območjih „c“, ki niso predhodno opredeljena, se med državami članicami porazdelijo z uporabo metode iz Priloge II.

163.

Da bi se obravnavale potrebe držav članic, ki jih je gospodarska kriza še posebej prizadela, Komisija meni, da se skupni obseg upravičenega prebivalstva posamezne države članice, ki prejemajo finančno pomoč v okviru aranžmaja za zagotavljanje srednjeročne finančne pomoči državam članicam, ki niso članice euroobmočja, kakor je bil ustanovljen z Uredbo Sveta (ES) št. 332/2002 (61), Evropskega instrumenta za finančno stabilnost (v nadaljnjem besedilu: EFSF) (62), Evropskega mehanizma za finančno stabilizacijo (v nadaljnjem besedilu: EFSM) (63) ali Evropskega mehanizma za stabilnost (v nadaljnjem besedilu: ESM) (64), ne bi smel zmanjšati v primerjavi z obdobjem 2007–2013.

164.

Komisija meni, da za zagotovitev kontinuitete kart regionalne pomoči in minimalnega obsega delovanja za vse države članice nobena država članica ne bi smela izgubiti več kot polovice skupnih upravičenih deležev prebivalstva v primerjavi z obdobjem 2007–2013 in da bi vsaka država članica morala imeti vsaj minimalen upravičen delež prebivalstva.

165.

Zato se z odstopanjem od zgornje meje skupnega obsega območij, določene v odstavku 148, obseg območij „c“ za vsako državo članico po potrebi poveča tako, da:

166.

Upravičeni deleži prebivalstva na območjih „c“, ki niso predhodno opredeljena, vključno z varnostno mrežo in minimalnim obsegom prebivalstva, so določeni v Prilogi I za vsako posamezno državo članico.

167.

Komisija meni, da bi morala merila, ki jih države članice uporabljajo za določanje območij „c“, odražati raznolikost okoliščin, v katerih je dodelitev regionalne pomoči lahko upravičena. Merila bi zato morala obravnavati nekatere socialno-ekonomske, geografske ali strukturne težave, ki lahko verjetno nastopijo na območjih „c“, in zagotoviti zadostne zaščitne ukrepe, da dodelitev regionalne državne pomoči ne bo negativno vplivala na pogoje trgovanja v obsegu, ki je v nasprotju s skupnim interesom.

168.

Država članica lahko v skladu s tem opredeli območja kot območja „c“, ki niso predhodno opredeljena, na podlagi naslednjih meril:

169.

Za namen uporabe meril iz odstavka 168 se pojem sosednjih območij nanaša na celotna območja lokalne upravne enote 2 (LAU 2) (73) ali na skupino celotnih območij LAU 2 (74). Skupina območij LAU 2 se bo štela kot sosednje območje, če ima vsako od njih skupno upravno mejo z drugim območjem v tej skupini (75).

170.

Skladnost z dovoljenim upravičenim deležem prebivalstva za vsako državo članico se bo ugotavljala na podlagi najnovejših podatkov o celotnemu stalnem prebivalstvu na zadevnih območjih, ki jih objavi nacionalni statistični urad.

171.

Komisija meni, da je treba pri največji intenzivnosti pomoči, ki se uporablja za regionalne pomoči za naložbe, upoštevati naravo in obseg neskladij med stopnjami razvitosti različnih regij v Uniji. Zato bi morale biti intenzivnosti pomoči na območjih „a“ višje kot na območjih „c“.

172.

Intenzivnost pomoči na območjih „a“ ne sme presegati:

173.

Največje intenzivnosti pomoči iz odstavka 172 se lahko povečajo za največ 20 odstotnih točk za najbolj oddaljene regije, katerih BDP na prebivalca je nižji od ali enak 75 % povprečja EU-27, oziroma za največ 10 odstotnih točk za druge najbolj oddaljene regije.

174.

Intenzivnost pomoči ne sme presegati:

175.

V nekdanjih območjih „a“ se lahko intenzivnost pomoči v višini 10 % bruto ekvivalenta nepovratnih sredstev poveča za do 5 odstotnih točk od 1. julija 2014 do 31. decembra 2017.

176.

Če območje „c“ meji na območje „a“, se največja dovoljena intenzivnost pomoči v regijah NUTS 3 ali delih regij NUTS 3 znotraj tega območja „c“, ki mejijo na območje „a“, lahko poveča, kolikor je potrebno, da razlika med intenzivnostjo pomoči na obeh območjih ne presega 15 odstotnih točk.

177.

Največje intenzivnosti pomoči iz pododdelkov 5.4.1 in 5.4.2 se lahko povečajo za največ 20 odstotnih točk za mala podjetja oziroma za največ 10 odstotnih točk za srednja podjetja (76).

178.

Po objavi teh smernic v Uradnem listu Evropske unije bi morala vsaka država članica Komisiji priglasiti enotno karto regionalne pomoči, ki se bo uporabljala od 1. julija 2014 do 31. decembra 2020. Vsaka priglasitev bi morala zajemati informacije, določene v obrazcu iz Priloge III.

179.

Komisija bo preučila vse priglašene karte regionalne pomoči na podlagi teh smernic in sprejela sklep o odobritvi karte regionalne pomoči za zadevno državo članico. Vsaka karta regionalne pomoči bo objavljena v Uradnem listu Evropske unije in bo predstavljala sestavni del teh smernic.

180.

Država članica lahko na lastno pobudo vzpostavi nacionalno rezervo upravičenega deleža prebivalstva, ki je enaka razliki med zgornjo mejo upravičenih deležev prebivalstva te države članice, kot jo določi Komisija (77), in upravičenimi deleži prebivalstva na območjih „a“ in „c“ na njeni karti regionalne pomoči.

181.

Če se država članica odloči vzpostaviti tako rezervo, jo lahko kadarkoli uporabi tako, da na karto doda nova območja „c“, dokler ni dosežena nacionalna zgornja meja deleža prebivalstva. V ta namen se država članica lahko sklicuje na zadnje socialno-ekonomske podatke, ki jih predloži Eurostat, njen nacionalni statistični urad ali drugi priznani viri. Prebivalstvo zadevnih območij „c“ bi se moralo izračunati na podlagi podatkov o prebivalstvu, uporabljenih za pripravo prvotne karte.

182.

Vsakič, ko namerava država članica uporabiti svojo rezervo upravičenega deleža prebivalstva, da bi dodala nova območja „c“, mora to priglasiti Komisiji, preden take spremembe postanejo veljavne.

183.

Komisija bo junija 2016 (78) določila, ali ima katera koli regija NUTS 2 (79), ki ni navedena na seznamu iz Priloge I teh smernic kot območje „a“, BDP na prebivalca nižji od 75 % povprečja EU-28, in bo objavila sporočilo o rezultatih te analize. Komisija bo takrat določila, ali lahko ta opredeljena območja postanejo upravičena do regionalne pomoči v skladu s členom 107(3)(a) Pogodbe in intenzivnost pomoči, ki ustreza BDP na prebivalca na teh območjih. Če bodo ta opredeljena območja na nacionalni karti regionalne pomoči, odobreni s strani Komisije v skladu s temi smernicami, določena za predhodno opredeljena območja „c“ ali območja, ki niso predhodno opredeljena, se bo odstotek posebne dodelitve upravičenega deleža prebivalstva za območja „c“ v Prilogi I ustrezno prilagodil. Komisija bo objavila spremembe Priloge I. Država članica lahko v mejah prilagojene posebne dodelitve upravičenega deleža prebivalstva za območja „c“ (80) spremeni seznam območij „c“ na karti regionalne pomoči za obdobje od 1. januarja 2017 do 31. decembra 2020. Obseg teh sprememb ne sme presegati 50 % prilagojenega upravičenega deleža prebivalstva na območjih „c“ posamezne države članice.

184.

Za namene spremembe seznama območij „c“ se država članica lahko sklicuje na podatke o BDP na prebivalca in stopnji brezposelnosti, ki jih predloži Eurostat, nacionalni statistični urad ali drugi priznani viri, tako da uporabi povprečje zadnjih treh let, za katera so taki podatki na voljo (v trenutku priglasitve spremenjene karte). Prebivalstvo zadevnih območij „c“ bi se moralo izračunati na podlagi podatkov o prebivalstvu, uporabljenih za določitev prvotne karte.

185.

Država članica mora spremembe na svoji karti, ki izhajajo iz vključitve dodatnih območij „a“ in iz zamenjave območij „c“, priglasiti Komisiji, preden postanejo veljavne, najpozneje pa do 1. septembra 2016.

186.

Komisija podaljša Smernice o državni regionalni pomoči za 2007–2013 (81) in Sporočilo Komisije o merilih za podrobno oceno regionalne pomoči za velike naložbene projekte (82) do 30. junija 2014.

187.

Karte regionalne pomoči, odobrene na podlagi Smernic o državni regionalni pomoči za 2007–2013, potečejo 31. decembra 2013. Šestmesečno prehodno obdobje iz člena 44(3) Uredbe o splošnih skupinskih izjemah (83) se zato ne uporablja za sheme regionalne pomoči, ki se izvajajo v skladu s to uredbo. Za dodelitev regionalne pomoči po 31. decembru 2013 na podlagi obstoječih shem za skupinske izjeme, so države članice pozvane, da pravočasno priglasijo podaljšanje kart regionalne pomoči, da bo Komisija lahko podaljšanje teh kart odobrila pred 31. decembrom 2013. Sheme, odobrene na podlagi Smernic o državni regionalni pomoči za 2007–2013, na splošno potečejo konec leta 2013, kot je navedeno v ustreznem sklepu Komisije. Kakršnokoli podaljšanje takih shem je treba pravočasno priglasiti Komisiji.

188.

Komisija bo načela, opisana v teh smernicah, uporabljala za ocenjevanje združljivosti vseh regionalnih pomoči, ki bodo odobrene po 30. juniju 2014. Nezakonito odobrena regionalna pomoč ali regionalna pomoč, ki naj bi se odobrila po 31. decembru 2013 in pred 1. julijem 2014, bo ocenjena v skladu s Smernicami o državni regionalni pomoči za obdobje 2007–2013.

189.

Ker morajo biti priglasitve shem regionalne pomoči ali ukrepov pomoči, ki naj bi bili odobreni po 30. juniju 2014, skladne s karto regionalne pomoči, praviloma ne morejo biti obravnavane kot popolne, dokler Komisija ne sprejme sklepa o odobritvi karte regionalne pomoči za zadevno državo članico v skladu z ureditvami iz pododdelka 5.5. V skladu s tem Komisija načeloma ne bo pregledala priglasitev shem regionalnih pomoči, ki naj bi veljale po 30. juniju 2014, ali priglasitev individualne pomoči, ki naj bi bila odobrena po tem datumu, dokler ne sprejme sklepa o odobritvi karte regionalne pomoči za zadevno državo članico.

190.

Komisija meni, da bo izvajanje teh smernic privedlo do bistvenih sprememb pravil, ki se uporabljajo za regionalno pomoč v Uniji. Poleg tega se glede na spremenjene gospodarske in družbene razmere v Uniji zdi, da je treba ponovno preveriti, ali so vse sheme regionalnih pomoči, vključno s shemami pomoči za naložbe in pomoči za tekoče poslovanje, še vedno utemeljene in kako uspešne so.

191.

Zato Komisija predlaga naslednje ustrezne ukrepe za države članice v skladu s členom 108(1) Pogodbe:

192.

V skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES in Uredbo Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 morajo države članice Komisiji predložiti letna poročila.

193.

Države članice Komisiji posredujejo informacije o vsaki individualni pomoči v znesku nad 3 milijoni EUR, odobreni v okviru sheme, v obliki, določeni v Prilogi VI, v 20 delovnih dneh od dneva dodelitve pomoči.

194.

Države članice morajo voditi podrobne evidence v zvezi z vsemi ukrepi pomoči. Take evidence morajo vsebovati vse informacije, ki so potrebne, da se ugotovi, ali so pogoji glede upravičenih stroškov in največjih dovoljenih intenzivnosti pomoči izpolnjeni. Te evidence se morajo hraniti 10 let po datumu dodelitve pomoči in se morajo predložiti Komisiji na zahtevo.

195.

Komisija se lahko kadar koli odloči za spremembo teh smernic, če bi bilo to potrebno zaradi politike konkurence ali zaradi upoštevanja drugih politik Unije in mednarodnih obveznosti ali zaradi katerega koli drugega utemeljenega razloga.