52013JC0004

Evropska sosedska politika na poti k močnejšemu partnerstvu

1. Uvod Evropska unija je leta 2011 prenovila evropsko sosedsko politiko (v nadaljnjem besedilu: ESP)[1]. Uvedla je instrumente, da bi lahko partnerske države močneje podpirala v prizadevanjih za trdno in trajnostno demokracijo ter spodbujala vključujoč gospodarski razvoj. Glavni vidiki prenovljene ESP so politično združevanje in gospodarsko povezovanje, mobilnost ljudi, večja finančna podpora EU, tesnejše partnerstvo s civilno družbo in boljše sodelovanje na nekaterih področjih politik. V tem skupnem sporočilu, ki ga spremlja več skupnih delovnih dokumentov služb[2], je predstavljen pregled napredka, ki so ga EU in partnerske države dosegle pri izvajanju skupno dogovorjenih ciljev reform. Preteklo leto je bilo izjemno razgibano in polno izzivov tako za Evropsko unijo kot za njene sosede. EU si je še naprej prizadevala za reševanje finančne krize in z njo povezane gospodarske recesije v več državah članicah. Nekatere njene partnerske države v sosedstvu so še naprej pretresali konflikti, politična nestabilnost in težke socio-ekonomske razmere. Te države so občasno pod izrednimi političnimi, gospodarskimi in družbenimi pritiski, ki lahko zahtevajo takojšen odziv. Nosilci političnih odločitev imajo zato le malo časa za osredotočanje na srednje- in dolgoročne reforme. ESP je še naprej glavni okvir sodelovanja EU s sosednjimi državami, katerega cilj je tesnejše politično združevanje in kar največja stopnja gospodarskega povezovanja. To sodelovanje temelji na skupnih interesih in vrednotah, tj. demokraciji, pravni državi, spoštovanju človekovih pravic in socialni koheziji. V mnogih partnerskih državah se je proces demokratične tranzicije nadaljeval. Libijci so po več kot štiridesetih letih ponovno izvolili ustavodajno skupščino. Egipt in Tunizija sta še naprej izvajala ustavno reformo, čeprav z nekaterimi težavami.  V Armeniji, Gruziji in Ukrajini so bili izvoljeni novi parlamenti in v Moldaviji je parlament izvolil predsednika. Demokratične strukture se vse bolj krepijo, četudi nekatere teh volitev niso v celoti dosegale vseh mednarodnih standardov. Tudi v Belorusiji so potekale parlamentarne volitve, ki pa niso izpolnjevale standardov OVSE in mednarodnih standardov. Razvoj dogodkov v Egiptu, Libiji in Tuniziji jasno kaže, da je tranzicija kompleksen proces. Zato je potreben čas, da se na podlagi soglasja o temeljnih vrednotah in načelih uvedejo nove politične strukture in ravnotežja ter dosežeta gospodarska rast in socialna kohezija. Ustavne reforme potekajo počasi, napredek ni vedno enakomeren in rezultati so pogosto negotovi. EU v takih primerih še naprej sodeluje s partnericami in jih podpira pri vzpostavljanju trajnostne demokracije.  V preteklem letu je bil napredek držav v sosedstvu zelo neenakomeren. V mnogih partnerskih državah so široko zastavljene reforme deloma preprečili ali upočasnili posebni politični ali gospodarski interesi. V nekaterih primerih je pri reformah prišlo do nazadovanja. Vendar pa počasnejša gospodarska rast, višja brezposelnost, zakoreninjene neenakosti, vse številnejši okoljski izzivi in pogosto poslabševanje socio-ekonomskih kazalnikov bolj kot kdaj koli prej govorijo v prid reformam, ki so v samem jedru ESP. Vse večja vpletenost drugih akterjev (tretjih držav, regionalnih organizacij ipd.) v južnem in vzhodnem sosedstvu pomeni, da mora EU z njimi tesneje sodelovati pri reševanju težav v regiji. EU je okrepila politično in finančno podporo partnericam, ki so začele izvajati politične reforme. Analiza razvoja razmer in rezultatov pri reformah v partnerskih državah kaže, da je ESP uspešna, kadar vlada pripravljenost na reforme in družba v procesu igra aktivno vlogo. Vrednot, modelov upravljanja ali reform ni mogoče narekovati od zunaj. Da bi se ukoreninile, morajo politični voditelji in državljani podpirati cilje reform, o katerih se je EU dogovorila s svojimi partnericami. EU mora še naprej razvijati odnose z zagovorniki reform in partnerstva z Unijo ter z njimi sodelovati. Hkrati mora bolje obveščati o možnostih, ki so v okviru ESP in njenih instrumentov na voljo v podporo resničnim reformnim prizadevanjem. Tesnejše partnerstvo z družbo je umeščeno v samo jedro ESP. Civilna družba ima kot gonilna sila demokratizacije in širšega vključevanja ključno vlogo pri vseh vidikih demokratičnih ter socio-ekonomskih reform, zavzemanju za pravice žensk, podpiranju svobode izražanja in združevanja, spodbujanju varstva okolja ter na splošno pri prizadevanjih za večjo socialno pravičnost. EU je še naprej uresničevala svoje zaveze glede sodelovanja s civilno družbo, nacionalnimi parlamenti in drugimi ključnimi udeleženci, kot so socialni partnerji in podjetja, da bi cilji reform, o katerih se je dogovorila s partnerskimi državami, resnično odražali potrebe in pričakovanja njihovih prebivalcev. Civilna družba ima odločilno vlogo pri spodbujanju tovrstnih reform in mora zahtevati odgovorno ravnanje vlad. Vzpostavitev foruma civilne družbe v okviru vzhodnega partnerstva, vključno z nacionalnimi platformami v partnerskih državah, je dober primer okrepljene vloge civilne družbe v ESP. EU je civilno družbo še naprej podpirala prek različnih finančnih instrumentov.  Evropska unija in njene sosede se poleg tega srečujejo s skupnimi gospodarskimi, varnostnimi, okoljskimi in migracijskimi izzivi. EU z uresničevanjem zavez, ki jih je dala državam v južnem in vzhodnem sosedstvu, podpiranjem demokratične tranzicije in gospodarskih reform ter tesnim sodelovanjem z zadevnimi državami pri vseh vidikih njihovih reform in programov politik prispeva tudi k lastni varnosti in blaginji. 2. Izvajanje Dve leti po prenovi ESP je njeno izvajanje glavna naloga ter hkrati najpomembnejši izziv za EU in njene partnerice. Od leta 2011 doseženi napredek pri izvajanju reform, o katerih se je EU dogovorila s svojimi partnericami, ni enakomeren,  vendar pa to ne sme zmanjšati zagona. Ravno nasprotno, EU mora okrepiti svojo angažiranost v procesu, tudi v dolgoročni perspektivi. Za demokratizacijo v partnerskih državah so odgovorni sami državljani teh držav in njihovi izvoljeni politiki. ESP lahko ta proces podpira, ne more pa ga nadomestiti. Analiza izvajanja ključnih priporočil iz poročil o napredku, pripravljenih v okviru ESP, kaže, da smo šele na začetku procesa in da so pred nami še pomembni izzivi. Pri izvajanju ključnih priporočil glede volitev je bil v številnih sosedskih državah dosežen napredek, pogosto s finančno in logistično podporo EU. Napredek pri ključnih priporočilih glede svobode združevanja, izražanja in zbiranja, svobode tiska in medijev, pravne države in neodvisnega sodstva ter boja proti korupciji ni bil zadosten. Številna priporočila so danes enako umestna, kot so bila leta 2012. V spodnjem okviru je opisano izvajanje ključnih priporočil iz lanskoletnih poročil o napredku. Armenija je ukrepala v zvezi z nekaterimi ključnimi priporočili. Pripravila je časovni načrt za izboljšanje volilnega procesa ter sprejela nacionalno strategijo o človekovih pravicah in nekatere ukrepe za boj proti korupciji, reformo sodstva in javne uprave, nadaljevanje reforme posameznih sektorjev ter približevanje zakonodaje pravnemu redu EU. Azerbajdžan je ukrepal le v zvezi z redkimi ključnimi priporočili. Izvajati je začel akcijski načrt na področju človekovih pravic, nadaljeval je sodno reformo in sprejel nekaj ukrepov v zvezi z rušenjem hiš in prisilnih izselitev. Država ni sodelovala s poročevalcem parlamentarne skupščine Sveta Evrope glede vprašanja političnih zapornikov. Gruzija je ukrepala v zvezi z večino ključnih priporočil. Zagotovila je v glavnem svobodne in poštene parlamentarne volitve, še naprej je sodelovala z regijama, ki se želita odcepiti, aktivno je sodelovala v mednarodnih razpravah v Ženevi in sprejela je ukrepe za izboljšanje življenjskih pogojev notranje razseljenih oseb. Prav tako je okrepila svobodo izražanja in mnenja, izvedla reformo sodnega sistema in nadaljevala sektorske reforme ter svojo zakonodajo približevala pravnemu redu EU. Moldavija je ukrepala v zvezi z večino ključnih priporočil. Okrepila je prizadevanja za izvedbo reforme sodstva in organov kazenskega pregona, začela je dialog s Tiraspolom, še naprej je izvajala reforme na področju socialne pomoči, zdravstva in izobraževanja, energetike, konkurence in državnih pomoči ter približevala zakonodajo pravnemu redu EU. Dokončno je zaključila prvo fazo svojega akcijskega načrta za liberalizacijo vizumskega režima in okrepila institucionalno reformo letalskega sektorja. Ukrajina v zvezi z večino ključnih priporočil še ni ukrepala. Vendar je država sprejela ukrepe za pravno in sodno reformo: začel je veljati novi zakonik o kazenskem postopku in druga pomembna zakonodaja. Prav tako je Ukrajina sprejela zakon o azilu in statusu beguncev, čeprav njegovo izvajanje še ni zadovoljivo. Egipt je ukrepal samo v zvezi z nekaterimi ključnimi priporočili. Oblast je prešla na civilno vlado in izredno stanje je bilo preklicano. Pripravljen je bil osnutek ustave, ki je bil sprejet na ustavnem referendumu. Vendar pa je bil postopek sporen in deležen ostrih kritik opozicije, kar je povzročilo močno razdvajajočo politično krizo. Izrael v zvezi z večino ključnih priporočil še ni ukrepal. Na problematičnih področjih ni bilo opaziti omembe vrednih sprememb. Palestina[3] doslej ni ukrepala v zvezi z večino ključnih priporočil, ki še naprej veljajo. Organizirala je lokalne volitve, dodatno izboljšala javnofinančno upravljanje in razvila stroškovne modele v sektorju socialne zaščite. Vendar pa so težave, ki sta jih povzročili predvsem okupacija in vse globlja finančna kriza, Palestinsko upravo ovirale pri izvajanju reform.  Jordanija je ukrepala v zvezi z nekaterimi ključnimi priporočili, zlasti glede ustanovitve volilne komisije in ustavnega sodišča ter sprejetja zakona o političnih strankah in zakona o volitvah. Libanon je začel ukrepati samo v zvezi z redkimi ključnimi priporočili, in sicer je z veliko zamudo imenoval sodnike. Zaradi kriznih razmer v sosednji Siriji je uresničevanje ciljev reform potekalo počasi. Maroko je sprejel ukrepe za začetek izvajanja večine ključnih priporočil, vendar tega procesa še ni zaključil, čeprav je izrazil zavezanost reformnim ciljem, o katerih se je dogovoril z EU. Ustanovil je organ za nacionalni dialog o sodni reformi, pripravil osnutek zakona o ustanovitvi protikorupcijskega organa (ki še ni bil sprejet), in svojo zakonodajo še naprej približeval pravnemu redu EU. V Tuniziji je bila tranzicija težavna, zato je država ukrepala le v zvezi z redkimi ključnimi priporočili. Odobrena je bila ustanovitev neodvisne volilne komisije, nov zakon o volitvah pa še ni bil sprejet. Tunizija je podpisala regionalno konvencijo o vseevropsko-sredozemskih pravilih o poreklu. Priprave na pogajanja o poglobljenem in celovitem območju proste trgovine so napredovale. EU je še naprej sodelovala s partnerskimi državami pri njihovih glavnih prednostnih nalogah, tako da jim je pomagala pri vzpostavljanju pravne države in dobrega upravljanja ter polaganju temeljev za gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest, pa tudi pri razvoju trajnostnih in socialno pravičnih družb znanja. Po sestanku prve projektne skupine za Tunizijo leta 2011 so se v okviru podobnih projektnih skupin za Egipt in Jordanijo sestali predstavniki institucij EU, vlad, zasebnega sektorja, mednarodnih donatorjev in civilne družbe, da bi spodbudili politične in gospodarske reforme. V tem procesu je bila pogosto odločilna finančna podpora, ki jo EU podeljuje v okviru evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva ter drugih instrumentov. Na srečanju zunanjih ministrov vzhodnega partnerstva julija 2012 je bilo potrjeno, da je časovni načrt vzhodnega partnerstva[4] osnova za usmerjanje in spremljanje nadaljnjega izvajanja ciljev tega partnerstva vse do naslednjega vrha. Časovni načrt z opredelitvijo ključnih reform za partnerske države in določitvijo možnih podpornih ukrepov EU ponazarja vzajemno in skupno odgovornost, ki sta bistveni za napredek pri političnem združevanju in gospodarskem povezovanju. Odnosi z nekaterimi partnerskimi državami so se razvijali hitreje kot z drugimi, kar je odraz zaveze EU, da bo tesneje in intenzivneje sodelovala z državami, ki si želijo in so tudi pripravljene hitreje napredovati pri reformah (v skladu z načelom „več za več“). EU se je z Azerbajdžanom še naprej pogajala o pridružitvenem sporazumu, z Moldavijo, Armenijo in Gruzijo pa o pridružitvenih sporazumih, ki vključujejo vzpostavitev poglobljenih in celovitih območij proste trgovine. Začela je pogajanja o poglobljenem in celovitem območju proste trgovine z Marokom ter se pripravlja na tovrstna pogajanja s Tunizijo in Jordanijo. Pridružitveni sporazum med EU in Ukrajino je bil parafiran, ni pa še bil podpisan. Precejšen napredek je bil dosežen pri razvoju nove generacije skupnih akcijskih načrtov ESP ali enakovrednih dokumentov. Akcijski načrti upoštevajo posebne potrebe, zmogljivosti in reformne zaveze partnerskih držav in torej omogočajo posebej prilagojene odnose med EU in vsako posamezno državo. Pogajanja o akcijskih načrtih z Libanonom, Marokom in Palestinsko upravo ter v okviru privilegiranega partnerstva s Tunizijo so se že zaključila. Te akcijske načrte bodo zdaj morali potrditi ustrezni pridružitveni sveti. Novi akcijski načrt za Jordanijo je začel veljati oktobra, istega meseca pa sta EU in Alžirija začeli pogajanja o skupnem akcijskem načrtu ESP. Ukrajina in EU sta se dogovorili o začetku posodabljanja sedanjega pridružitvenega načrta, ki je podlaga za priprave na izvajanje prihodnjega pridružitvenega sporazuma. Poleg navedenega so potekale priprave na začetek pogajanj o pridružitvenih načrtih z Moldavijo, Armenijo in Gruzijo. 2.1. Trdna in trajnostna demokracija V državah po vsem sosedstvu je bil dosežen določen napredek pri reformah, usmerjenih v vzpostavitev trdne in trajnostne demokracije. Vendar pa težave še vedno obstajajo in v nekaterih primerih bi zaradi razvoja razmer lahko prišlo do nazadovanja. Demokratične reforme v sosedskih državah se vedno bolj razlikujejo. Zato bo morala EU svoje odzivanje podrobneje prilagajati napredku v posameznih partnerskih državah in se pri tem opirati na načelo „več za več“ ter izvajati temeljite preglede reformnih zavez. Da bi bila njena prizadevanja še naprej verodostojna, mora uporabljati enake visoke standarde in nadzor za vse demokratične reforme, ne glede na to, kje in v kakšni obliki potekajo. Demokratične reforme v Tuniziji, Egiptu in Libiji je sprožila revolucija, v Jordaniji, Maroku in Alžiriji pa so bile oblasti tiste, ki so začele izvajati ustavne, volilne in pravne reforme. V Egiptu, Libiji in Tuniziji so potekale demokratične volitve, stanje na področju svobode zbiranja, združevanja in izražanja, vključno s svobodo medijev, pa je v večini partnerskih držav še vedno zaskrbljujoče. EU je napotila misijo za opazovanje volitev v Alžirijo in Libijo. V začetku leta 2013 je izvedla prvo opazovanje volitev v Jordaniji na sploh. Egipt je privolil, da bo misija EU za opazovanje volitev spremljala bližajoče se parlamentarne volitve. Tudi poti, po katerih stopajo države vzhodnega sosedstva, se vse bolj razhajajo. Moldavija, Gruzija in Armenija so še naprej izvajale reforme za izboljšanje volilnega okvira in njihove volitve so na splošno dosegale mednarodne standarde, kar je jasen znak, da v procesu težavne preobrazbe napredujejo v smeri trajnostne demokracije. Parlamentarne volitve v Ukrajini so delno izpolnjevale mednarodne standarde, saj je bilo opaženih več pomanjkljivosti, v primerjavi s prejšnjimi volitvami v tej državi pa je prišlo do poslabšanja na več področjih. Volitve v Belorusiji so potekale v kontekstu represije, zaradi česar je država zamudila še eno priložnost, da izvede volitve v skladu s standardi OVSE in mednarodnimi standardi. EU je na splošno zelo zaskrbljena zaradi nezadostne svobode zbiranja in združevanja ter izražanja v več partnerskih državah. V Belorusiji na področju človekovih pravic, pravne države in demokratičnih načel ni bilo napredka. V nekaterih partnerskih državah se organizacije civilne družbe in ponekod tudi sindikati še naprej soočajo s precejšnjimi omejitvami, kot so ovire za svobodo gibanja, tožbe zoper voditelje nevladnih organizacij, okorni in zamudni upravni postopki, potrebna predhodna dovoljenja za prejetje finančne podpore ipd. Egiptovske organizacije civilne družbe so se znašle pod vse večjim pritiskom oblasti. V Egiptu, Maroku in Alžiriji veljavni zakoni na področju združevanja prav tako povzročajo zaskrbljenost. Pomanjkanje svobode združevanja je opaziti tudi v Belorusiji in Azerbajdžanu. Svobodo združevanja je treba zagotoviti z zakoni in zadevna nova zakonodaja mora biti skladna z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic. V več sosedskih državah je v medijih še vedno mogoče opaziti politični in gospodarski vpliv, pomanjkanje raznolikosti in samocenzuro. V Azerbajdžanu in Egiptu se je poročalo o številnih primerih nadlegovanja novinarjev in njihovem odvzemu prostosti, pozitiven napredek pa predstavlja izvajanje gruzijske zakonodaje o preglednosti v medijih. Neodvisnost sodstva je treba v večji ali manjši meri okrepiti v številnih partnerskih državah, vključno z Egiptom, Marokom, Tunizijo in Alžirijo na jugu ter zlasti v Azerbajdžanu in Belorusiji na vzhodu. V Ukrajini je problematična zloraba sodnega sistema za politične namene. Kljub nekaterim reformam sodnih sistemov se tako v vzhodnem kot v južnem sosedstvu sodstvo na splošno še naprej zaznava kot močno odvisno od izvršilne oblasti. Visok odstotek obsodb, prekomerna uporaba upravnega pripora in nezadovoljiva uporaba načela enakosti orožij so oslabili zaupanje v sodstvo. Razmere v zaporih so kljub prizadevanjem za izboljšanje infrastrukture še naprej zaskrbljujoče, primeri mučenja in slabega ravnanja pa niso deležni ustreznih preiskav, s čimer se med uslužbenci organov kazenskega pregona spodbuja kultura nekaznovanosti. Korupcija je v številnih sosedskih državah še naprej velik problem. Večina držav še ni sprejela ukrepov za reševanje problema korupcije ali pa so bili ti ukrepi zelo neodločni. Zlasti v Ukrajini, Libanonu, Azerbajdžanu, Libiji in Belorusiji se korupcija zaznava kot močno razširjen pojav[5]. Demokratičen nadzor nad oboroženimi in varnostnimi silami se je izboljšal, predvsem v Libiji in Egiptu. V sosedskih sredozemskih državah so še vedno problematični reforma varnostnega sektorja in zlasti policije, popoln preklic izrednih razmer ter reforma kazenskega in vojaškega kazenskega zakonika, da bi se preprečila vojaška sojenja civilistom. V okviru strukturiranih dialogov se še naprej razpravlja o vprašanjih, kot so nadzor nad policijo in odgovornost policije, razmere v zaporih ter ravnanje z državljani, ki služijo vojaški rok. Verodostojni postopki prehodnega sodstva so odločilni za uspeh tranzicije, zlasti v državah, ki so se rešile iz primeža avtoritarnih režimov, ki so zagrešili zločine proti lastnemu prebivalstvu. Reforme na področju sodstva in organov kazenskega pregona imajo prednostni status tudi v okviru vzhodnega partnerstva, saj so povezane s splošnim ciljem ohranjanja in krepitve pravne države. Kulturna in socialna diskriminacija žensk je še naprej problematična v južnem sosedstvu. Ženske so aktivno sodelovale v revolucijah, zato je zdaj bistveno, da proces tranzicije in ustavne reforme ne ogrozi že doseženega napredka na področju enakosti žensk pred zakonom in v družbi ter da ne ovira nadaljnjega napredka. Tudi v vzhodnem sosedstvu je še veliko možnosti za izboljšave na področju enakosti spolov. Z nekaterimi izjemami v večini sosedskih držav še ni bila sprejeta celovita protidiskriminacijska zakonodaja. Diskriminacijsko ravnanje je splošno razširjeno, zlasti zoper lezbijke, geje, biseksualce in transseksualce.  2.2. Trajnostni gospodarski in socialni razvoj Gospodarska rast se je okrepila le v nekaterih partnerskih državah, zajetih z ESP, kot sta Gruzija in Azerbajdžan, v večini držav pa se je upočasnila. Povečala so se zunanja tveganja, povezana s svetovnimi gospodarskimi razmerami, na obete za gospodarsko okrevanje pa so negativno vplivali tudi konflikti. Južne in vzhodne partnerice se še naprej spoprijemajo s splošnimi makroekonomski neravnotežji in visoko brezposelnostjo, ki v nekaterih državah še narašča. Južne partnerske države pesti še posebej visoka brezposelnost mladih. Nadaljevanje ali obnovitev politične nestabilnosti sta prav tako negativno vplivala na rast. Brez povečanja rasti in učinkovitih politik za spodbujanje zaposlovanja (vključno z naložbami v človeški kapital, spodbujanjem dostojnega dela ter raziskavami in inovacijami) bo stopnja brezposelnosti med mladimi še naprej visoka, neformalni sektor pa bo tudi v prihodnje zavzemal pomemben delež v realnem gospodarstvu. V številnih državah vzhodnega in južnega sosedstva še vedno obstajajo pomembne socio-ekonomske razlike. Če ti dejavniki ne bodo ustrezno obravnavani, bodo še naprej ogrožali socialno stabilnost in demokratično tranzicijo. EU je s finančno podporo spodbujala potrebne gospodarske reforme. V razmerah, ki sta jih zaznamovali vztrajna gospodarska in finančna kriza v območju evra ter upočasnitev svetovne gospodarske rasti, so se makroekonomski dialogi, ki jih je Komisija leta 2012 opravila z veliko večino sosedskih držav (z vsemi državami ESP razen z Libijo in Sirijo), izkazali za koristen instrument gospodarskega sodelovanja med EU in njenimi partnerskimi državami. Ti dialogi so omogočili odprto izmenjavo mnenj o gospodarskih gibanjih in izzivih gospodarske politike, vključno s posledicami pretresov v območju evra na sosedstvo EU. Prav tako so bili platforma za pregled izvajanja na prednostnih področjih gospodarskih reform, kakor so bila opredeljena v akcijskih in pridružitvenih načrtih ESP. Komisija poleg rednih makroekonomskih dialogov, ki se izvajajo v okviru različnih dvostranskih sporazumov, organizira razprave o gospodarski politiki s partnerskimi državami, ki prejemajo makrofinančno pomoč EU. Ta je namenjena podpori partnerskih držav pri odpravljanju makroekonomskih neravnotežij in izvajanju strukturnih reform, ki so usmerjene v rast. Komisija je leta 2012 s sprostitvijo zadnjih obrokov zaključila izvajanje dveh programov makrofinančne pomoči, ki sta bila odobrena leta 2009 (posojila in nepovratna sredstva za Armenijo v višini 100 milijonov EUR) oz. leta 2010 (nepovratna sredstva za Moldavijo v višini 90 milijonov EUR). V začetku leta 2013 sta bila z Ukrajino podpisana memorandum o nameri in ustrezni sporazum o posojilu v vrednosti do 610 milijonov EUR v okviru programa makrofinančne pomoči. EU je med letom 2012 tesno sodelovala z egiptovskimi in jordanskimi organi glede morebitnih programov makrofinančne pomoči, ki bi se začeli izvajati v začetku leta 2013. Zakonodajna odločitev o programu za Gruzijo, ki jo je Komisija predlagala v začetku leta 2011 (posojila in nepovratna sredstva v višini 46 milijonov EUR) še čaka na odobritev v Evropskem parlamentu in Svetu. Leta 2012 je bilo sodelovanje na področju podjetniške politike še naprej osredotočeno na izboljšave poslovnega okolja ter zagotavljanje boljše finančne podpore za MSP. Glavni cilj na tem področju je še vedno izvajanje akta o malih podjetjih, ki je evropski okvir za podjetniško politiko, naklonjeno MSP. Raven napredka se med partnerskimi državami močno razlikuje. Oblikovanje politik po vsej regiji bi bilo mogoče izboljšati s posvetovalnim mehanizmom, v okviru katerega bi MSP lahko izrazila svoja mnenja in pomisleke. Razvoj podjetij bi bilo mogoče spodbuditi s krepitvijo pravne države ter omogočanjem pravičnega in preprostega dostopa do javnih naročil, za kar bi bilo treba izboljšati sisteme oddaje javnih naročil, poenostaviti upravne postopke, zagotoviti ustrezno usposobljeno osebje, omogočiti lažji dostop do financiranja ter spodbujati inovacije. Finančna podpora EU pogosto pomaga MSP pri razvoju njihovih zmogljivosti. Reševanje problematike revščine in brezposelnosti je bila zlasti na podeželskih območjih še naprej pomembna prednostna naloga. EU je maja organizirala seminar na visoki ravni, na katerem je predstavila pobudo za evropski sosedski program za kmetijstvo in razvoj podeželja (ENPARD), čemur so sledile razprave. V državah južnega sosedstva se že razvijajo pilotne dejavnosti. Vzpostavljeni so bili tudi tehnični odbori, v katerih sodelujejo predstavniki civilne družbe in zasebnega sektorja. V Egiptu, Alžiriji, Tuniziji in Maroku na jugu ter v Gruziji na vzhodu so se začeli izvajati prvi ukrepi v okviru pobude ENPARD. Poleg tega je Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) v vseh državah vzhodnega partnerstva izvedla oceno sektorjev kmetijstva in podeželskega razvoja, ob tem pa je opredelila tudi nekatere skupne izzive za celotno regijo. Rezultati te ocene so dobra podlaga za dejavnosti novoustanovljenega odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja v okviru vzhodnega partnerstva in bodo upoštevani pri pripravi morebitnih novih programov na tem področju.

2.3. Trgi EU je še naprej najpomembnejša trgovinska partnerica skoraj vseh držav v sosedstvu, zato se je nadaljevalo delo za poglobitev gospodarskega in trgovinskega povezovanja EU z njenimi partnericami. EU in Ukrajina sta parafirali pridružitveni sporazum, ki vključuje vzpostavitev poglobljenega in celovitega območja proste trgovine. Od začetka pogajanj o poglobljenem in celovitem območju proste trgovine z Moldavijo marca je bil dosežen precejšen napredek. Armenija in Gruzija sta zelo napredovali v pogajanjih o pridružitvenem sporazumu, vključno s pogajanji o vzpostavitvi poglobljenega in celovitega območja proste trgovine. S prihodnjo vključitvijo vzhodnih partnerskih držav, s katerimi je bilo vzpostavljeno poglobljeno in celovito območje proste trgovine, v vseevropsko-sredozemski sistem diagonalne kumulacije pravil porekla se bo okrepilo njihovo gospodarsko povezovanje z EU, prav tako pa bo to zanje dodatna spodbuda, da vzpostavijo območja proste trgovine z drugimi partnericami ESP. EU in Maroko sta v začetku leta 2013 po temeljitih pripravah začela pogajanja o poglobljenem in celovitem območju proste trgovine. Napredovale so tudi priprave na pogajanja o tovrstnem območju s Tunizijo. Priprave na takšna pogajanja z Jordanijo so zastale, z Egiptom pa se še niso začele. Sporazum o kmetijskih in ribiških proizvodih z Marokom je začel veljati oktobra, s Palestinsko upravo pa januarja. Pogajanj o podobnem sporazumu s Tunizijo ni bilo mogoče nadaljevati. Sporazum med EU in Izraelom o ugotavljanju skladnosti in prevzemanju industrijskih izdelkov je januarja začel veljati za farmacevtske proizvode. 2.4. Mobilnost EU in njene partnerice so še naprej odstranjevale ovire za mobilnost ljudi. V skladu s priporočili z vrha vzhodnega partnerstva leta 2011 je bil leta 2012 v vzhodnem sosedstvu dosežen pomemben napredek glede potovanja brez vizumov. Moldavija je v okviru akcijskega načrta za liberalizacijo vizumskega režima storila pomemben korak, ko je začela pripravljati oceno druge faze in meril v zvezi z izvajanjem zadevne zakonodaje. Tudi Ukrajina je v okviru svojega akcijskega načrta za liberalizacijo vizumskega režima dosegla pomemben napredek. Junija 2012 se je začel dialog o liberalizaciji vizumskega režima z Gruzijo, da bi proučili pogoje za vzpostavitev režima, ki bi gruzijskim državljanom omogočal potovanje v EU brez vizuma, Armenija pa je januarja 2013 odobrila vstop brez vizuma za državljane EU. Po sklenitvi partnerstev za mobilnost z Moldavijo, Gruzijo in Armenijo so se začele razprave o morebitni sklenitvi tovrstnega partnerstva z Azerbajdžanom. Pri prvem večjem vrednotenju partnerstva za mobilnost med EU in Moldavijo se je pokazalo, da gre za koristen celovit dvostranski okvir sodelovanja, hkrati pa se je izkazalo, da bi bilo mogoče konkretne dejavnosti še razširiti (zlasti na področju zakonitih migracij). Belorusija se do danes še ni odzvala na predlog EU za pogajanja o sporazumu o poenostavitvi vizumskih postopkov in sporazumu o ponovnem sprejemu. Zato je zelo pomembno, da države članice optimalno izkoristijo prožnost vizumskega zakonika EU pri obravnavanju beloruskih državljanov. Na podlagi bogatih izkušenj EU pri sodelovanju na področju mobilnosti in migracij z vzhodnimi partnerskimi državami se je tovrstno sodelovanje okrepilo tudi z južnimi partnericami. Po začetku dialogov na temo migracij, mobilnosti in varnosti s Tunizijo in Marokom oktobra 2011 so večji del leta 2012 z navedenima državama potekala pogajanja o partnerstvu za mobilnost. EU in Maroko sta pred kratkim naznanila dogovor na ravni pogajalcev glede politične izjave o partnerstvu za mobilnost. Pogajanja naj bi se zaključila v prvi polovici leta 2013. Decembra 2012 se je začel tudi dialog z Jordanijo, Egipt pa se do danes še ni odzval na predlog EU glede začetka dialoga o migracijah, mobilnosti in varnosti. Programi, kot so Tempus, Erasmus Mundus, Marie Curie in Mladi v akciji, v katerih so sosedske države še posebej dejavne, so imeli ključno vlogo pri spodbujanju mobilnosti študentov, univerzitetnega osebja, raziskovalcev in mladih med temi državami in EU, s čimer so prispevali k modernizaciji in odpiranju visokošolskih izobraževalnih sistemov. 2.5. Sodelovanje EU je še naprej zagotavljala finančno podporo za reforme v partnerskih državah. Tako je partnerskim državam za obdobje 2011–13 na voljo skupaj 6,5 milijarde EUR. Navedeni znesek vključuje tudi dodatna sredstva (0,95 milijarde EUR), ki so bila dana na voljo po začetku izvajanja pobude za vzhodno partnerstvo in po prenovi evropske sosedske politike. Večina dodatnega financiranja se zagotovi na podlagi načela „več za več“, tj. več sredstev ob večjem napredku pri vzpostavljanju trdne in trajnostne demokracije ter izvajanju s tem povezanim reformnih ciljev. Ta sredstva se zagotavljajo v okviru dveh krovnih programov: za države južnega Sredozemlja je v programu SPRING[6] namenjenih 540 milijonov EUR, za države vzhodnega sosedstva pa je v programu EaPIC[7] zagotovljenih 130 milijonov EUR. Oba programa sta osredotočena na spodbujanje demokratičnega preoblikovanja in razvoja institucij ter na podpiranje trajnostne in vključujoče rasti. Večina preostalega dela dodatnega financiranja je bila dodeljena za programe mobilnosti (Tempus, Erasmus Mundus, itd.) ter za podporo organizacijam civilne družbe in nedržavnim akterjem. V zvezi s financiranjem v okviru prihodnjega evropskega sosedskega instrumenta se predlaga, da se pri dodelitvah upoštevajo merila, kot so zaveze partnerskih držav k reformam in napredek pri izvajanju teh reform, napredek pri vzpostavljanju trdne in trajnostne demokracije ter ambicioznost partnerstva z EU[8]. V tem kontekstu je bil leta 2011 ustanovljen sklad za civilno družbo v sosedstvu, katerega začetni proračun je znašal 26,4 milijona EUR. Sklad je namenjen krepitvi vloge organizacij civilne družbe, vključno s socialnimi partnerji, da bi lahko sodelovali pri spremembah v regiji ESP ter resnično prispevali v procesu demokratizacije. V prvi fazi sklada, ki je bila izvedena leta 2012, je bil poudarek na krepitvi zmogljivosti mreženja civilne družbe ter izboljšanju njenih sposobnosti za spodbujanje nacionalnih reform in odgovornega ravnanja javnega sektorja. Decembra 2012 je bila sprejeta druga faza sklada, dodeljena proračunska sredstva za obdobje 2012–13 pa so znašala 45,3 milijona EUR. Cilj sklada je podpirati večjo vključenost organizacij civilne družbe v dialoge o politikah z vladami partnerskih držav ter krepitev njihove vloge v procesih nacionalnih reform in lokalnih razvojnih programih. Leta 2011 sta visoka predstavnica in Komisija v podporo političnim akterjem, ki si prizadevajo za demokratične spremembe v svojih državah, predlagali ustanovitev Evropske ustanove za demokracijo. Leta 2012 so bili sprejeti pomembni ukrepi v zvezi z organizacijo in začetkom delovanja te ustanove kot neodvisne in neprofitne evropske fundacije, pri katerih so sodelovali predstavniki držav članic, Evropski parlament, Evropska komisija, visoka predstavnica EU in organizacije civilne družbe. Komisija in številne države članice so že obljubile, da bodo zagotovile sredstva v višini 15 milijonov EUR (od tega bo Komisija namenila 6 milijonov EUR), zato bi morala biti Evropska ustanova za demokracijo leta 2013 popolnoma operativna. Na podlagi odločitve o vmesnem pregledu zunanjega mandata Evropske investicijske banke, ki je bila sprejeta oktobra 2011, bodo do konca leta 2013 mogoča dodatna posojila v višini 1,15 milijarde EUR za partnerske države in do 1 milijarde EUR v zvezi s podnebnimi spremembami. EIB je leta 2012 odobrila za skoraj 1,7 milijarde EUR novih posojil za države južnega sosedstva in skoraj 0,9 milijarde EUR za države vzhodnega sosedstva (vključno z Rusijo). Evropska banka za obnovo in razvoj, katere področje delovanja je bilo leta 2011 razširjeno na države južnega in vzhodnega Sredozemlja, je maja 2012 dodelila 1 milijardo EUR sredstev za začetek operacij v prvih štirih državah, in sicer v Egiptu, Jordaniji, Maroku in Tuniziji. Skoraj 100 milijonov EUR je bilo (deloma iz proračuna EU) dodeljenih za dejavnosti tehnične podpore, da bi se lahko opredelili in pripravili projekti. Ob koncu leta 2012 so dodelitve sklada za spodbujanje naložb v sosedstvo dosegle skupaj 594,9 milijona EUR (od tega 259,8 milijona EUR za vzhodno sosedstvo in 335,1 milijona EUR za južno sosedstvo). Od ustanovitve sklada je bilo s prispevkom evropskih finančnih institucij zbranih skupaj 8 milijard EUR (sredstva so bila skoraj enako porazdeljena med vzhodno in južno sosedstvo). 2.6. Sektorsko sodelovanje Sodelovanje pri posameznih sektorskih politikah je vse pomembnejši vidik prenovljene ESP, izvaja pa se dvostransko ter v okviru vzhodnega partnerstva in Unije za Sredozemlje. Vedno večji poudarek v sektorskem sodelovanju je na približevanju normam in standardom EU, s čimer se podpirajo tranzicija, reforme, modernizacija in nenazadnje povezovanje s trgi EU. Zajema širok spekter področij, vključno s politiko zaposlovanja in socialno politiko, industrijsko politiko ter politike na področju konkurence, kmetijstva in razvoja podeželja, ribištva, podnebnih sprememb, okolja, energetske varnosti in prometa, integrirano pomorsko politiko ter politike na področju informacijske družbe, raziskav in inovacij, izobraževanja (zlasti na področju visokošolskega izobraževanja in mobilnosti prek programov, kot so Erasmus Mundus, Tempus, dejavnosti Marie Curie) ter sodelovanja mladih, zdravja in kulture. Nekatere partnerske države sodelujejo z EU v okviru pravno zavezujočih sektorskih instrumentov, kot so Energetska skupnost, dvostranski sporazumi na področju letalstva ali Regionalna konvencija o vseevropsko-sredozemskih pravilih o poreklu. Ti instrumenti postavljajo temelje regionalnega sodelovanja, katerega socialne, ekonomske, pravne ter regulativne in politične ugodnosti lahko presežejo dvostranski pristop ter omogočijo vse globlje povezovanje v posameznih sektorjih. Tvorijo mrežo povezav med EU in njenimi partnericami, prek katere se širijo pravne norme EU. Evropska unija bi morala razmisliti, kako bi lahko postopno razširila geografski domet teh instrumentov, da bi se lahko vanje vključile tudi druge partnerske države v okviru ESP, ali pa pretehtati možnosti za razvoj sektorskih ureditev z zainteresiranimi partnericami po zgledu prometne skupnosti z državami zahodnega Balkana. V energetskem sektorju so bila skupna prizadevanja osredotočena na energetsko varnost ter reformo in povezovanje trgov, vključevala pa so tudi razvoj infrastrukture, povečanje energetske učinkovitosti in povečanje deleža energije iz obnovljivih virov v energetski mešanici partnerskih držav. Sprejeti so bili novi ukrepi za odpiranje strateško pomembnega južnega plinskega koridorja. Vzhodnoevropske partnerice, kot sta Moldavija in Ukrajina, so napredovale pri izvajanju zavez, ki so jih dale v okviru Energetske skupnosti. Tudi Gruzija je pred kratkim zaprosila za članstvo. V prizadevanjih EU in njenih sredozemskih partneric za oblikovanje sredozemske energetske skupnosti je bil napredek omejen. Partnerske države so sprejele dodatne ukrepe za pripravo okoljskih strategij in zakonodaje ter njihovo izvajanje, poleg tega pa so si nekoliko prizadevale izboljšati stanje okolja. EU jih je podpirala v boju proti poslabšanju okolja in spodbujanju trajnostne rabe naravnih virov, med drugim tudi na področju kakovosti zraka, vode, industrijskega onesnaževanja, ravnanja z odpadki, nevarnih pesticidov, varstva narave in upravljanja gozdov, ter pri krepitvi okoljskih informacijskih sistemov in okoljskega upravljanja. Partnerske države morajo v celoti izvajati večstranske okoljske sporazume, ki so jih podpisale. Vodilni programi za preprečevanje naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek, ter pripravljenost in odziv nanje (za jug in vzhod) so prispevali k delnemu izvajanju Hyoškega akcijskega okvira iz leta 2005 za zmanjševanje tveganja nesreč, s čimer se je spodbujalo približevanje zakonodaji in standardom EU. EU bo podpirala razvoj strategij komuniciranja in ozaveščanja, krepitev zmogljivosti in boljše usklajevanje. Partnerske države so sprejele nekatere ukrepe na področju podnebnih sprememb, zlasti s projekti v okviru mehanizma čistega razvoja in skupnega izvajanja. EU jih je pri prehodu na razvoj z nizkimi emisijami ogljika in povečevanju odpornosti na podnebne spremembe podpirala s krepitvijo zmogljivosti in naložbami. Vendar pa je oblikovanje in izvajanje ambicioznih podnebnih politik še vedno izziv in enako velja za vključevanje podnebnih vidikov v druge politike (npr. na področju energije, prometa in kmetijstva). Partnerske države se spodbuja k razvoju nacionalnih strategij v zvezi s podnebnimi spremembami, ki so usmerjene v razvoj z nizkimi emisijami ogljika in povečevanje odpornosti na podnebne spremembe. Te strategije bodo potrebne tudi v kontekstu mednarodnih pogajanj in njihovega zaključka leta 2015. Pomemben vidik pri tem je vključevanje vprašanja podnebnih sprememb v druga področja politik. Partnerske države ESP so izvajale reforme, da bi se približale standardom EU na področju prometa. Skupno delo v odboru za promet, ki deluje v okviru vzhodnega partnerstva, je bilo osredotočeno na tesnejše povezovanje prometnih sistemov, opredelitev regionalnih prometnih omrežij, ki bodo povezana z vseevropskim prometnim omrežjem, ter opredelitev prednostnih projektov prometnega povezovanja. To delo naj bi se zaključilo v letu 2013, podobne dejavnosti z južnimi partnericami pa naj bile potrjene na drugi ministrski konferenci o prometu novembra 2013. EU in Moldavija sta v začetku letošnjega leta podpisali sporazum o skupnem zračnem prostoru, z Izraelom pa je bil tak sporazum parafiran že leta 2012. V letu 2013 se bodo s Tunizijo začela pogajanja za sklenitev sporazuma na področju letalskega prometa, z Libanonom pa naj bi se tovrstna pogajanja ponovno nadaljevala. Pogajanja za sporazumu o letalskem prometu z Ukrajino so se ponovno začela leta 2012 in naj bi se zaključila leta 2013, istega leta pa se bodo začela tudi tovrstna pogajanja z Azerbajdžanom. Februarja 2013 je bil v okviru vzhodnega partnerstva organiziran neformalni ministrski dialog o prometu, ki je služil kot priprava na drugo srečanje prometnih ministrov držav članic EU in držav vzhodnega partnerstva, ki bo organizirano leta 2013. Evropska komisija, EIB in Mednarodna pomorska organizacija so leta 2012 sodelovale pri pripravi vrste skupnih predlogov za ukrepe na podlagi študije o izvedljivosti sodelovanja na področju pomorskega razvoja na Sredozemskem morju, opravljene po naročilu skrbniškega sklada, ki deluje v okviru Sklada za evro-sredozemske naložbe in partnerstvo (FEMIP). V letu 2013 bodo skupaj organizirale 12. konferenco FEMIP, da bi se okrepilo morsko in pomorsko sodelovanje med sredozemskimi državami ter podprla gospodarska rast in nova delovna mesta v regiji. Skupna prizadevanja na področju informacijske družbe so bila še naprej osredotočena na oblikovanje pravičnih, sodobnih, odprtih in preglednih trgov za telekomunikacije ter omogočanje neomejene in aktivne uporabe interneta za vse in razvoj raznolikega medijskega okolja. Leta 2012 je bila v okviru vzhodnega partnerstva vzpostavljena mreža regulatornih organov za elektronske komunikacije. Mreža regulatornih organov na območju Sredozemlja bo okrepljena. Pomemben napredek je bil dosežen pri razvoju skupnega prostora za znanje in inovacije. Udeležba držav ESP v sedmem okvirnem programu (2007–13) (7. OP) se je leta 2012 povečala. Razpis za zbiranje predlogov za mednarodno sodelovanje, ki je bil objavljen julija 2012, je vključeval dejavnosti na regionalni in dvostranskih ravneh, ki so namenjene posebej državam ESP in katerih cilj je podpreti dialog o politiki in tudi posebne ukrepe za premostitev vrzeli med raziskavami in inovacijami. Konec leta 2012 je skupni prispevek EU za projekte, pri katerih sodelujejo države ESP, znašal 960 milijonov EUR. Marca 2012 je bil med EU in Alžirijo podpisan sporazum o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju. Moldavija se je 7. OP pridružila januarja 2012. Po evro-sredozemski konferenci o raziskavah in inovacijah, ki je potekala aprila 2012 v Barceloni, se zdaj izvajajo pobude za okrepitev evro-sredozemskega medregionalnega sodelovanja. V okviru platforme vzhodnega partnerstva IV „Stiki med ljudmi“ je bil leta 2012 ustanovljen poseben odbor za raziskave in inovacije, ki bo začel delovati leta 2013.

57. Leta 2012 se je s partnerskimi državami nadaljeval dialog, namenjen opredelitvi njihovih ključnih interesov za udeležbo v programih EU in sodelovanje z agencijami EU. Evropska unija je v večini partnerskih držav organizirala informativne sestanke glede splošnega pristopa za udeležbo v programih in sodelovanje z agencijami.

Oktobra je začel veljati protokol, ki Maroku omogoča udeležbo v programih EU, odprtih za partnerske države ESP. Decembra je EU podobna protokola podpisala tudi z Armenijo in Jordanijo. Pogajanja o tovrstnem protokolu so se zdaj začela z Azerbajdžanom in Gruzijo[9]. Novembra je EU organizirala informativni seminar, na katerem so bili prisotni predstavniki držav ESP in agencij EU. Sprejela je projekt finančne podpore v višini 3,7 milijona EUR, ki se bo začel izvajati v začetku leta 2013 in bo podpiral pripravljalne ukrepe agencij EU, namenjene olajšanju sodelovanja partneric ESP pri dejavnostih teh agencij. Partnerske države ESP so okrepile sodelovanje z več agencijami EU, med drugim tudi na področju dvostranskega tehničnega sodelovanja. EU je pripravljena začeti pogajanja o protokolih, na podlagi katerih bi lahko v njenih programih sodelovale tudi druge zainteresirane partnerske države ESP. Ker se trenutni programi iztečejo leta 2013, bo partnerske države obvestila o programih za obdobje 2014–20, v katerih lahko sodelujejo, ko bodo ti sprejeti. Partnerske države bo še naprej podpirala pri sodelovanju v dejavnostih agencij EU, zlasti s financiranjem priprav. Partnerske države bodo morale natančno opredeliti omejeno število prednostnih nalog, da bi nadaljnji dialog in sodelovanje ustrezala interesom vseh vpletenih strani. EU je pripravljena začasno sofinancirati nekatere stroške takšnega sodelovanja, pri čemer so bodo sredstva postopoma zmanjševala. 2.7. Vzhodna in južna razsežnost ESP

61. ESP je enotni strateški okvir za partnerstva med EU in posameznimi sosedskimi državami, ki temeljijo na vzajemni odgovornosti in skupni zavezanosti univerzalnim vrednotam, kot so človekove pravice, demokracija in pravna država. Ta pristop dopolnjujeta dve regionalni razsežnosti ESP. Vzhodno partnerstvo ter partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja sta namenjena spodbujanju regionalnega sodelovanja ter razvijanju regionalnih sinergij in odzivov na posebne geografske, ekonomske in socialne probleme vsake od regij.

2.7.1 Vzhodno partnerstvo Pri izvajanju vzhodnega partnerstva je bil dosežen pomemben napredek na dvo- in večstranski ravni. Kljub temu pa je omejen napredek v nekaterih državah na področju demokratičnih reform, človekovih pravic in pravne države še naprej ogrožal doseganje cilja političnega združevanja in gospodarskega povezovanja partnerskih držav z EU. Časovni načrt, ki je bil pripravljen leta 2012[10], je osnova za usmerjanje in spremljanje nadaljnjega izvajanja ciljev vzhodnega partnerstva, kakor so bili opredeljeni v Praški in Varšavski izjavi, vse do naslednjega vrha v Vilni, ki bo jeseni leta 2013. Platforme in odbori vzhodnega partnerstva so omogočili skupen prostor za dialog, sodelovanje in izmenjavo informacij na področjih, kot so reforma javne uprave, promet ter migracije in azil. Platforme foruma civilne družbe so bile vzpostavljene v vseh šestih državah vzhodnega partnerstva. Dosežen je bil precejšen napredek pri pridružitvenih sporazumih, vključno s poglobljenimi in celovitimi območji proste trgovine, ki so ključni instrumenti za podporo demokratične in ekonomske preobrazbe. EU je napredovala pri liberalizaciji vizumskega režima za kratkoročna potovanja s petimi od šestih partnerskih držav. Evropska unija je zagotovila znatno financiranje v podporo reformnim prizadevanjem partneric. Za dvostransko in regionalno sodelovanje je v obdobju 2011–13 tako na voljo 1,9 milijarde EUR (vključno s 350 milijoni EUR dodatnih sredstev). Program povezovanja in sodelovanja v okviru vzhodnega partnerstva (EaPIC) je omogočal bolj sistematično uporabo okrepljenega sektorskega pogojevanja ter načela „več za več“. Leta 2012 so tri partnerske države (Moldavija, Gruzija in Armenija) po zaslugi programa EaPIC prejele večjo finančno podporo. Dosežen je bil dogovor o uvedbi neformalnih dialogov vzhodnega partnerstva, ki bodo potekali na ravni visokega predstavnika Unije/podpredsednika Komisije, komisarja za evropsko sosedsko politiko in zunanjih ministrov šestih partnerskih držav. V okviru neformalnih dialogov naj bi se obravnavala vsa zunanjepolitična vprašanja v skupnem interesu EU in partneric, spremljalo izvajanje časovnega načrta vzhodnega partnerstva ter po potrebi izvajal tudi sektorski dialog. Prvo srečanje je bilo junija 2012 organizirano v Kišinjevu, drugi dialog pa je potekal februarja 2013 v Tbilisiju in je vključeval tudi neformalni dialog o prometu. Udeležili so se ga podpredsednik Komisije Kallas in prometni ministri partnerskih držav. Naslednji vrh, ki naj bi se zgodil v Vilni novembra 2013, bo nov mejnik pri izvajanju evropskega partnerstva. Nekatere vzhodnoevropske partnerice želijo svoje odnose z EU še okrepiti. V sporočilu o ESP iz maja 2011[11] sta visoka predstavnica in Komisija potrdili, da imajo vrednote, na katerih temelji Evropska unija – svoboda, demokracija, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravna država – osrednje mesto tudi v političnem združevanju in gospodarskem povezovanju v okviru ESP. Gre za iste vrednote, kakor so zapisane v členu 2 Pogodbe o Evropski uniji in na katerih temeljita člena 8 in 49. Voditelji držav in vlad so na vrhu vzhodnega partnerstva v Varšavi leta 2011 potrdili evropske težnje in evropsko izbiro nekaterih partneric[12]. 2.7.2. Partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo

66. Časovni načrt[13] iz leta 2012 je določil cilje, ki naj bi se v okviru partnerstva uresničevali na dvostranski in regionalni ravni v južnem sosedstvu, ter rezultate, pričakovane do konca leta 2013. Na izvajanje časovnega načrta so vplivale spreminjajoče se razmere v sredozemskih partnericah leta 2012. EU je izvajala svojo politiko obnovljene dvostranske in regionalne angažiranosti ter pri tem ponujala podporo za tranzicijo in hkrati poudarjala, da so za proces odgovorne same partnerice. V smislu finančne podpore je EU poleg 3,5 milijarde EUR že načrtovanih sredstev za obdobje 2011–13 zagotovila dodatnih 700 milijonov EUR nepovratnih sredstev za južno sosedstvo.

67. V letu 2012 so bile uspešno izvedene demokratične volitve (v Egiptu Alžiriji in Libiji), v Jordaniji in Libanonu so bile v okviru priprav na volitve izvedene reforme volilnih sistemov in v večini partnerskih držav so bile oblikovane nove vlade. EU je s podporo ali misijami za opazovanje volitev pogosto podprla prve resnično demokratične volitve. Večstrankarska politika je dobila nov zagon in civilna družba je bila aktivnejša ter je glasneje izražala mnenja. V številnih državah regije je na splošno opaziti izboljšave na področju spoštovanja svobode izražanja in ustanavljanje političnih strank ali sindikatov je danes lažje. Vendar pa je postalo jasno, da bo za razvoj demokratičnih institucij potreben čas, zlasti v državah, v katerih tranzicija poteka v okolju pravne negotovosti (Egipt). Ne glede na navedeno je nova dinamičnost političnih strank in civilne družbe znamenje razvoja demokratične kulture, ki Evropski uniji odpira nove poti za dialog. Istočasno je zaradi poslabševanja varnostnih razmer, zlasti v Libiji, Sinaju in Sahelu, vse pomembnejše vprašanje reforme varnostnega sektorja, podedovanega od prejšnjih režimov, v kontekstu ohranjanju reda in miru.

68. Z vidika gospodarstva so politične negotovosti ter pomanjkanje strukturnih reform, ki bi omogočile vključujočo rast, še naprej zavirale gospodarsko dejavnost. Fiskalni primanjkljaji so bili leta 2012 še naprej veliki ali so se še povečali zaradi šibkega gospodarstva in večjih odhodkov za izpolnjevanje glasno izraženih socialnih zahtev. Že tako visoka brezposelnost je še narasla. Kljub temu, da politične razmere niso bile naklonjene odločnim gospodarskim reformam, je opaziti znake stabilizacije.

Posebni predstavnik EU za območje južnega Sredozemlja je imel vodilno vlogo pri krepitvi političnega dialoga EU z državami v regiji, v katerih poteka tranzicija. S tem je prispeval k dejavnostim EU za krepitev demokracije in razvoja institucij ter k povečanju njene učinkovitosti, prisotnosti in prepoznavnosti v regiji. Ustanovljene so bile projektne skupine za Tunizijo (28–29. septembra 2011), Jordanijo (22. februarja 2012) in Egipt (13.–14. novembra 2012). Te projektne skupine so pomagale poglobiti odnos EU z zadevnimi tremi državami na način, ki je usmerjen v rezultate ter posebej prilagojen posebnostim vsake države, pri tem pa so bile vključene vse institucije EU in zasebni sektor. V misijah za rast, ki so novembra 2012 potekale v Maroku in Tuniziji pod vodstvom podpredsednika Evropske komisije Tajanija, so sodelovali tudi evropski podjetniki. V Tuniziji je začel delovati svet za podjetništvo EU-Tunizija, ki tamkajšnji vladi svetuje glede izboljšav poslovnega okolja.

70. Na regionalni ravni je bilo severno sopredsedstvo Unije za Sredozemlje preneseno na EU in Jordanija je prevzela južno sopredsedstvo. To je bilo znamenje ponovne pripravljenosti obeh strani Sredozemlja, da Unija za Sredozemlje kot edinstveni forum 43 članic[14] postane učinkovit katalizator razvoja regionalnih projektov. Na novembrskem srečanju ministrov EU in Lige arabskih držav je bilo posredovano jasno politično sporočilo o zavezanosti ministrov EU in arabskih držav, da sodelujejo pri reševanju skupnih vprašanj. Decembra so bili v skupnem sporočilu[15] opisani možni načini, na katere bi Evropska unija lahko podpirala tesnejše sodelovanje med državami Magreba. Komisija je sodelovala tudi na oktobrskem vrhu držav 5+5 (srečanje petih držav južnega Sredozemlja in petih držav Magreba), s čimer je pokazala podporo nadaljnjemu regionalnemu povezovanju kot pomembnemu načinu za širjenje varnosti in blaginje.

Čeprav je bil leta 2012 dosežen precejšen napredek pri doseganju ciljev iz časovnega načrta vzhodnega partnerstva, bo napredek v letu 2013 odvisen od nadaljnje pripravljenosti EU in partneric, da uresničijo že dane zaveze. Normalizacija političnih razmer in napredovanje procesa demokratične tranzicije v partnerskih državah bi morala vladam teh držav omogočiti, da bolje izkoristijo ugodnosti sodelovanja z EU in ponovno okrepijo svojo udeležbo v regionalnem sodelovanju. 2.8. Reševanje konfliktov v sosedstvu Reševanje dolgotrajnih konfliktov v sosedstvu (tj. v Moldaviji, na Južnem Kavkazu in Bližnjem vhodu) je pomemben vidik politike EU. Angažiranost Evropske unije na področju skupne zunanje in varnostne politike ter skupne varnostne in obrambne politike bo še naprej del paketa ESP. Navzočnost misij SVOP v sosedstvu odraža celosten in večdimenzionalen pristop EU na tem področju, v okviru katerega se obravnavajo vprašanja varnosti, pravne države in civilnega kriznega upravljanja. Posebni predstavnik EU za Južni Kavkaz in za krizo v Gruziji je imel še naprej ključno vlogo v prizadevanjih EU za razrešitev konfliktov v Gruziji in v Gorskem Karabahu. Skupaj z ZN in OVSE je sopredsedoval mednarodnim razpravam v Ženevi na temo krize v Gruziji. Te razprave so trenutno edini forum za dialog med gruzijskimi oblastmi in separatističnima regijama Abhazijo in Južno Osetijo, čeprav je nova gruzijska vlada izrazila namero, da bo vzpostavila neposredno komunikacijo s predstavniki de facto samostojnih entitet. Mehanizem EU za spremljanje razmer v Gruziji je s prisotnostjo vzdolž upravne razmejitvene črte z Abhazijo in Južno Osetijo prispeval k stabilizaciji razmer. Glede vprašanja Gorskega Karabaha so se nadaljevali stiki na visoki ravni z Armenijo in Azerbajdžanom, da bi se spodbujalo mirno iskanje rešitve konflikta, zlasti s podpiranjem dela skupine Minsk pod okriljem OVSE. EU je izrazila popolno zaupanje sopredsedujočim skupini Minsk, hkrati pa je poudarila, da je v podporo napredku v pogajanjih pripravljena pomagati na poti k spravi in obnovi. Septembra 2012 se je začela izvajati druga faza programa za civilno družbo, ki ga financira EU, tj. evropskega partnerstva za mirno rešitev vprašanja Gorskega Karabaha. Z uradno obnovo pogovorov skupine 5+2 decembra 2011 je proces reševanja spora na območju Pridnestrja dobil nekaj zagona. Januarja 2012 sta se obe strani na srečanju v Odesi sporazumeli, da bosta pri reševanju praktičnih vprašanj, ki so bistvenega pomena za navadne državljane, uporabljali pristop „majhnih korakov“. Aprila sta bila v okviru pogovorov skupine 5+2 soglasno sprejeta poslovnik in obsežen pogajalski načrt. Pogajalski načrt zajema socio-ekonomska, humanitarna, pravna, politična in varnostna vprašanja. Od takrat naprej sodelujoči v skupini 5+2 politično podpirajo tehnične razprave, ki jih vodijo različne strani. Tako je bil omogočen ponoven začetek delovanja železniškega tovornega prometa na območju Pridnestrja ter dosežen pomemben napredek na področju izobraževanja in pri drugih socio-ekonomskih vprašanjih. Sodelujoči so novembra izmenjali mnenja glede potrebe po razpravi o političnih vidikih naselitve ter pomanjkanju jasnosti, ki ovira rešitev socio-ekonomskih in humanitarnih vprašanj, vendar niso dosegli konsenza. EU je v prizadevanjih za utrditev stabilnosti v regiji aktivno sodelovala v pogovorih skupine 5+2 in okrepila svojo prisotnost na terenu. V tem okviru je olajšala udeležbo podjetij s sedežem v Pridnestrju v trgovinskih tokovih med EU in Moldavijo ter financirala vse večje število projektov za krepitev zaupanja na področju sociale, zdravja, izobraževanja in humanitarnih zadev. Moldavija in Ukrajina sta še naprej konstruktivno sodelovali pri dejavnostih misije EU za pomoč na meji med Moldavijo in Ukrajino (EUBAM). S podporo misije EUBAM so moldavski carinski organi in mejna policija še naprej povečevali svojo strokovno usposobljenost ter medinstitucionalno sodelovanje znotraj same države in tudi z Ukrajino. Misija je še naprej podpirala določitev državne meje z Ukrajino. Spremembe v arabskem svetu so ponovno pokazale, da se morajo nujno nadaljevati pogajanja med Izraelom in Palestinci. Leta 2012 je EU še naprej spodbujala obe strani, da se vrneta za pogajalsko mizo v skladu z izjavo četverice iz septembra 2011. Jordanija je v začetku leta izrazila podporo temu procesu, vendar se pogajanja na žalost niso obnovila. EU je ponovno potrdila svojo podporo rešitvi s soobstojem dveh držav, pri tem pa je izrazila vse večjo zaskrbljenost glede razvoja dogodkov na zadevnem območju, ki bi lahko tako rešitev onemogočili. Še naprej je zagovarjala reševanje izraelsko-palestinskega spora v okviru dvostranskih pogovorov na podlagi mednarodnega prava in že dogovorjenih parametrov. EU je poleg stalne praktične podpore, ki jo zagotavlja v okviru ESP, svoja politična prizadevanja najbolje izrazila v sklepih Sveta za zunanje zadeve, ki se je sestal maja in decembra 2012. EU je še naprej podpirala državotvorna prizadevanja Palestinske uprave, ki temeljijo na načelu pravne države in spoštovanju človekovih pravic. Ponovno je pozvala k spravi med Palestinci in se osredotočila na preprečevanje enostranskih dejanj, ki bi lahko ogrozila izvedljivost rešitve z dvema državama, še zlasti v povezavi s širitvijo izraelskih naselbin, tudi v vzhodnem Jeruzalemu. Čeprav v celoti priznava legitimne varnostne potrebe Izraela, je še naprej pozivala k sprostitvi blokade Gaze, predvsem zaradi nujno potrebnega izboljšanja nevzdržnih humanitarnih razmer. Tesno je sodelovala z ZDA in drugimi mednarodnimi partnerji, tudi v okviru četverice. Pozitivno je sprejela mediacijska prizadevanja Jordanije in Egipta za rešitev konflikta ter splošno podporo Arabske lige bližnjevzhodnemu mirovnemu procesu. Misija pomoči Evropske unije za mejni prehod Rafah (EUBAM Rafah) je prekinila operacije, ko je Hamas sredi leta 2007 nasilno prevzel nadzor nad Gazo. Od takrat se pomemben del mandata misije ne izvaja, čeprav je misija ohranila svoje zmogljivosti in pripravljenost na obnovitev operacij na mejnem prehodu Rafah, ko bodo politične in varnostne razmere to dopuščale. Po krizi v Gazi novembra 2012 so se ponovno začele razprave o morebitni reaktivaciji misije EUBAM Rafah. Kar zadeva Sirijo, je EU večkrat obsodila primere kršenja človekovih pravic, sprejela več svežnjev omejevalnih ukrepov zoper sirski režim ter zagotavljala humanitarno pomoč notranje razseljenim osebam in beguncem. Z diplomatskimi ukrepi je spodbujala mirno reševanje krize, podpirala posebne odposlance ZN in Lige arabskih držav, sodelovala v srečanjih skupine „prijateljev Sirije“ ter podpirala prizadevanja za razvoj enotne in reprezentativne opozicije. Ves čas sirijske krize je bila na čelu mednarodnega humanitarnega odziva, pri tem pa je tesno sodelovala z drugimi donatorji in mednarodnimi organizacijami za čim hitrejšo določitev potreb ter hitro in učinkovito zagotavljanje pomoči. Leta 2012 je bila Siriji in sosednjim državam zagotovljena humanitarna pomoč v višini 150 milijonov EUR, ki jo je dopolnil prispevek držav članic EU v višini 208 milijonov EUR. V okviru evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva ter tematskih instrumentov je bilo zagotovljenih približno 80 milijonov EUR za zadovoljevanje dolgoročnejših potreb sirskega prebivalstva (podpora za civilno družbo, borce za človekove pravice, begunce ipd.) ter za pomoč sosednjim državam pri obvladovanju pritoka beguncev. 3. Skladnost politike ESP je izvrsten primer celostnega zunanjepolitičnega pristopa. Pri sodelovanju s sosedskimi partnericami se uporabljajo vsi instrumenti in politike, ki so EU na voljo. Pri tem je dolgoročni vidik političnega združevanja, trgovinske politike, sektorskih politik in finančnega sodelovanja združen s kratkoročnimi politikami in ukrepi v okviru instrumentov skupne zunanje in varnostne politike oz. skupne varnostne in obrambne politike. ESP je dokaz, da je s celostnim pristopom mogoče razviti usklajeno ukrepanje, ki vključuje vse zadevne akterje EU. Visoka predstavnica in Komisija v skladu z napovedmi v delovnem programu Komisije za leto 2013 trenutno pripravljata skupno sporočilo, v katerem bo opisan možni nadaljnji razvoj tega pristopa. Odzivanje na humanitarne krize, spodbujanje demokratične tranzicije in podpiranje gospodarskega razvoja v partnerskih država poteka v tesnem sodelovanju z drugimi državami donatoricami in mednarodnimi akterji. Zagotavljanje večjih sinergij in boljšega usklajevanja z najpomembnejšimi mednarodnimi finančnimi institucijami v regiji ESP je že ključen vidik politike, katerega pomen bo v prihodnje še naraščal. Za boljše usklajevanje političnih strategij s cilji politik ESP so bistveni mehanizmi zgodnjega posvetovanja znotraj obstoječih okvirov – na ravni tripartitnih memorandumov o soglasju med Komisijo, Skupino EIB in EBRD ter na ravni Luksemburške skupine (EU, MDS, Svetovna banka, Mednarodna finančna korporacija, EIB in EBRD) – in okrepljeno sodelovanje na terenu. Posebni predstavnik EU za območje južnega Sredozemlja in Komisija skrbita za usklajevanje z mednarodnimi finančnimi institucijami in skupino G8 v kontekstu deauvillskega partnerstva. Leta 2012 se je na svetovni ravni razpravljalo o vprašanjih ESP v okviru letnega srečanja z izvršnimi direktorji Svetovne banke, ki zastopajo države članice EU. V okviru rednih posvetovanj z izvršnimi direktorji EBRD, ki zastopajo države članice EU, se lahko obravnavajo tudi vprašanja, povezana z ESP. Politično in strateško partnerstvo med Svetom Evrope in EU se je v zadnjih letih nenehno krepilo. Sodelovanje in dialog s Svetom Evrope prispevata k uresničevanju skupnih ciljev, tj. da se v državah v regiji krepi spoštovanje skupnih vrednot, kot so človekove pravice in temeljne svoboščine, demokracija in pravna država. EU poleg tega tesno sodeluje z OVSE pri reševanju konfliktov v okviru skupine Minsk in uradnih pogovorov skupine 5+2 za rešitev pridnestrskega spora. Prav tako z OVSE in OZN sodeluje v mednarodnih razpravah v Ženevi za rešitev konflikta v Gruziji. Evropski parlament, Odbor Regij s svojima pridruženima organoma – konferenco regionalnih in lokalnih oblasti za vzhodno partnerstvo (CORELAP) in Evro-sredozemsko skupščino lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM) – ter Evropski ekonomsko-socialni odbor imajo v ESP vse bolj aktivno in pomembno vlogo, s čimer prispevajo k razvoju političnega dialoga in boljšemu vključevanju različnih razsežnosti sodelovanja v ESP. S tem se še krepijo sinergije pri izvajanju politike in obveščanje o njej. Sosede EU postajajo partnerice tudi na področju skupne varnostne in obrambne politike. Ukrajina na primer sodeluje v več misijah SVOP. Z Ukrajino in Moldavijo sta bila podpisana okvirna sporazuma o sodelovanju na področju SZVP. Podobna pogajanja trenutno potekajo z Gruzijo, interes za sklenitev takšnega sporazuma pa je izrazila tudi Armenija. Ne glede na navedeno so mogoče številne izboljšave. EU bo še naprej proučevala možnosti za bolj usklajeno delovanje različnih akterjev. Jasno je, da mora Unija na številnih področjih, zlasti na področju mobilnosti, na katerem so za oblikovanje politik večinoma pristojne države članice, s slednjimi še tesneje sodelovati, da bi lahko uresničila zaveze, ki jih je dala partnerskim državam. Prav tako mora poiskati načine za vključitev drugih akterjev v oblikovanje politike, na primer s pripravo akcijskih ali pridružitvenih načrtov. Institucije EU in vse posamezne države članice si morajo prizadevati za optimalno usklajenost, ki je bistvenega pomena za zagotavljanje dodane vrednosti EU. Delegacije EU v partnerskih državah imajo pomembno vlogo pri združevanju vseh akterjev ter posledično zagotavljanju skladnosti in sinergij na terenu. Ob tem bodo morale okrepiti svoje zmogljivosti kot središča, v katerih lahko organi, civilna družba ali podjetja partnerskih držav pridobijo informacije o politiki in možnostih prejemanja pomoči. 4. Prihodnji izzivi Univerzalne vrednote, na katerih temelji EU – svoboda, demokracija, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravna država – so tudi temelji ESP. Za partnerice, ki si želijo čim tesnejših odnosov z EU, so glavna referenčna točka pri izvajanju nacionalnih reform. Proces reform mora biti vključujoč. Trajnostnost in končni uspeh procesa bosta mogoča samo, če bodo tako odločitev sprejele ter navedene univerzalne vrednote podpirale celotne družbe in ne le politične elite ali nekateri deli političnega spektra. Načelo „več za več“ bo še naprej pomemben element ESP, ki bo usmerjal njen odziv na prizadevanja in napredek pri demokratičnih reformah. Z novim finančnim instrumentom za sosedstvo za obdobje 2014–2020 bo to načelo vključeno v področje finančnega sodelovanja. Vendar pa to načelo ni omejeno zgolj na finančno sodelovaje. Kakor je navedeno v skupnem sporočilu iz leta 2011, bo tudi EU svojo ponudbo, zlasti v smislu dostopa do trgov in večje mobilnosti, prilagodila glede na raven reform in ambicij, ki jih bodo pokazale njene partnerice. Iz analize je razvidno, da z izjemo nekaterih držav, ki so ukrepale v zvezi z večino poročil, veliko ključnih priporočil iz lanskoletnih poročil o napredku, pripravljenih za države ESP, še vedno velja in bodo imela tudi v prihodnjih letih osrednje mesto v procesu reform. Zelo omejen napredek pri doseganju skupno dogovorjenih ciljev v številnih partnericah in le delni odziv nekaterih od teh držav na spodbude, ki se zagotavljajo v okviru ESP, sta morda znak, da je potreben kritičen pregled instrumentov in mehanizmov ESP. EU bo morala po potrebi razmisliti, ali bi se s spremembami teh instrumentov in mehanizmov lahko bolje odzivala na pričakovanja in potrebe svojih partneric, s čimer bi prispevala tudi k njihovi boljši izrabi. Istočasno pa morajo partnerice pokazati zavezanost uresničevanju ciljev, o katerih so se dogovorile z Evropsko unijo. Tako dogovorjena prednostna področja in programi reform morajo postati osrednji elementi nacionalnih strategij za reforme in razvoj. Odpiranje novih priložnosti za potovanje ali študij državljanov v Evropski uniji ali za poslovanje z njo je odločilno za posredovanje vrednot, na katerih temelji EU. EU bi morala namenjati več pozornosti politikam in ukrepom, ki se osredotočajo na ta vprašanja. Mobilnost ljudi, štipendije za študente in poslovna omrežja lahko najučinkoviteje prispevajo k jasni odločitvi partneric za Evropo. Na vzhodu so bili akcijski načrti za liberalizacijo vizumskega režima učinkovita spodbuda za reforme v partnerskih državah. Če bodo partnerice te načrte v celoti izvajale, se bodo v praksi vse bolj približevale cilju potovanj brez vizumov. Zaradi večdimenzionalnosti in množice akterjev ter včasih tehnične narave ESP je obveščanje o tej politiki težavno. Vendar pa prebivalci sosedskih držav dojemajo EU kot vzor in vir navdiha, kadar gre za vrednote, na katerih temelji ESP – človekove pravice, demokracija, temeljne svoboščine ter blaginja in solidarnost. Po izsledkih javnomnenjske raziskave, ki je bila izvedena v partnerskih državah ESP[16], prebivalci večine sosedskih držav pozitivno dojemajo EU[17]. Evropsko unijo povezujejo s spodbujanjem človekovih pravic, solidarnostjo, blaginjo, demokracijo in svobodo govora. Te vrednote in gospodarski razvoj veljajo za najpomembnejše vidike sodelovanja. Vendar pa po podatkih prej navedene raziskave veliko ljudi meni, da so premalo obveščeni o dejavnostih EU v svoji državi. To je še en dokaz, da je treba državljane partnerskih držav bolje obveščati o ESP, njenih ciljih in instrumentih ter njenih dosežkih. Konflikti še naprej povzročajo težave v nekaterih delih evropskega sosedstva in bi lahko ogrozili reformna prizadevanja, ki so še v povojih. Spodbujanje miru in stabilnosti z vsemi civilnimi in vojaškimi instrumenti, ki so na voljo EU, je nujna potreba, ki jo je treba upoštevati. Zaradi sprememb v zunanjepolitičnih usmeritvah partnerskih držav in vse večje prisotnosti drugih akterjev v regiji bi lahko EU postala manj privlačen vzor in partnerica. Zato bo morala razmisliti o bolj večstransko usmerjenem pristopu, s katerim bi druge akterje v regiji še bolj sistematično kot doslej vključevala in z njimi sodelovala pri obravnavi vprašanj skupnega interesa s partnerskimi državami. Na območju južnega Sredozemlja imajo Turčija, zalivske države in organizacije, kot je Arabska liga, vse vidnejšo vlogo pri prizadevanjih za reševanje konfliktov in hkrati tudi močneje zastopajo svoje gospodarske in politične interese. Nov izziv v vzhodnem sosedstvu je pojavljanje alternativnih oblik regionalnega povezovanja. Z načrtovanim oblikovanjem Evrazijske unije med Rusko federacijo, Belorusijo in Kazahstanom se spreminjajo geopolitične razmere. Ta nova unija naj bi bila model političnega in gospodarskega razvoja, ki omogoča alternativo povezovanju z EU. Vendar pa se lahko tovrstne alternativne možnosti medsebojno izključujejo. Tako bi na primer vključitev v carinsko unijo Evrazijske unije onemogočila gospodarsko povezovanje z EU prek poglobljenih in celovitih območij proste trgovine. 5. Sklepne ugotovitve Čeprav se osnovna načela in cilji ESP še naprej uporabljajo za vse partnerice in za vse vidike te politike, so odnosi EU s partnericami edinstveni, instrumenti ESP pa so posebej prilagojeni vsakemu posameznemu partnerstvu. V okviru ESP ima Unija na voljo širok izbor instrumentov, s katerimi lahko svoj politični pristop in odziv prilagodi glede na razmere v partnericah ter glede na njihove želje v zvezi z odnosi z EU. Ta pristop bo morala vse bolj diferencirati ob upoštevanju različnega napredka, ambicij in potreb partneric. Partnerice ne bi smele zmanjšati svojih ambicij in zavezanosti k reformam svojih družb ter političnih in gospodarskih sistemov, če želijo izpolniti pričakovanja in potrebe svojih prebivalcev. Pri tem je odločilno, da obnovijo politično zavezanost dejanskemu izvajanju pogosto težavnih reform. Sama EU pa mora še naprej uresničevati zaveze glede tesnejšega političnega združevanja, močnejšega gospodarskega povezovanja ter podpiranja reform.

[1]               COM(2011) 303 z dne 25. maja 2011.

[2]               To skupno sporočilo spremlja dvanajst poročil o napredku držav, s katerimi je bil sklenjen akcijski načrt ESP ali enakovreden dokument, pri izvajanju ESP v letu 2012, dve regionalni poročili o napredku, doseženem v letu 2012 pri izvajanju vzhodnega partnerstva ter partnerstva za demokracijo in skupno blaginjo, in priloga s statističnimi podatki.

[3]               V skladu z Resolucijo Generalne skupščine ZN 67/19 se poimenovanje „Palestina“ uporablja pri vsakem sklicu na entiteto, za katero se je doslej uporabljalo poimenovanje „Palestinska uprava“ ali „okupirano palestinsko ozemlje“. To ne pomeni priznanja Palestine kot države v skladu s Sklepi Sveta iz decembra 2009.

[4]               Skupna izjava s srečanja zunanjih ministrov vzhodnega partnerstva v Bruslju 23. julija 2012, Svet Evropske unije, 12862/12, PRESSE 348. Skupno sporočilo Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Vzhodno partnerstvo: Časovni načrt za jesensko srečanje na vrhu 2013“,  JOIN(2012) 13 final z dne 15. maja 2012.

[5]               Transparency International, Indeks zaznave korupcije 2012.

[6]               Podpora partnerstvu, reformam in vključujoči rasti.

[7]               Program povezovanja in sodelovanja v okviru vzhodnega partnerstva.

[8]               COM(2011) 839 final.

[9]               Protokola, v skladu s katerima lahko Moldavija in Ukrajina sodelujeta v programih EU, ki so odprti za ti dve državi, sta začela veljati leta 2011, z Izraelom pa je bil tak protokol podpisan leta 2008.

[10]             Skupno sporočilo Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Vzhodno partnerstvo: Časovni načrt za jesensko srečanje na vrhu 2013“, JOIN(2012) 13 final z dne 15. maja 2012.

[11]             Skupno sporočilo Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Nov odziv na spremembe v sosedstvu“, COM(2011) 303 z dne 25. maja 2011.

[12]             Skupna izjava z vrha vzhodnega partnerstva, Varšava, 29.–30. septembra 2011.

[13]             Skupni delovni dokument služb „Partnerstvo za demokracijo in skupno blaginjo: poročilo o dejavnostih v letu 2011 ter časovni načrt za prihodnje ukrepanje“, spremni dokument k Skupnemu sporočilu Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Uresničevanje zavez v okviru nove evropske sosedske politike“, SWD(2012) 121 final z dne 15. maja 2012.

[14]             Članstvo Sirije je trenutno zamrznjeno, tako da v Uniji za Sredozemlje zdaj sodeluje 42 držav.

[15]             Skupno sporočilo Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Podpora tesnejšemu sodelovanju in regionalnemu povezovanju v Magrebu: Alžirija, Libija, Mavretanija, Maroko in Tunizija“,  JOIN(2012) 36 final z dne 17. decembra 2012.

[16]             Javnomnenjska raziskava v evropskem sosedstvu, pomladi in jeseni 2012.

[17]             Razen Egipta in Libije, za kateri se zdi, da večina vprašanih nima izoblikovanega mnenja ali veliko informacij o ugledu EU oz. o stanju odnosov z njo.