15.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 114/33

1.

pozdravlja pregled pravil o državni pomoči za ribištvo in akvakulturo ter nedavno javno posvetovanje, ki ga je v okviru tega pregleda opravila Evropska komisija;

2.

poudarja, kako pomembno je obravnavati pregled v kontekstu (i) reforme skupne ribiške politike, (ii) pogajanj o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo (ESPR), drugih evropskih strukturnih in investicijskih skladih in drugih pomembnih programih EU za financiranje ribištva in akvakulture ter (iii) širše posodobitve agende državne pomoči, ki jo vodi GD za konkurenco;

3.

odločno podpira krovne cilje reforme skupne ribiške politike, da pride do premika k trajnostnemu ribištvu, ter pozdravlja politični dogovor o tem v okviru irskega predsedovanja Svetu EU;

4.

ponavlja, da je treba reformo pravil o državni pomoči za ribištvo in akvakulturo izvesti tako, da bo podprla in olajšala uresničitev reforme skupne ribiške politike kot temeljnega načela. Podobno morajo pogajanja o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo zagotoviti, da se bo ta sklad uporabljal za doseganje ciljev skupne ribiške politike;

5.

poudarja, da trajnost ribiškega sektorja pomeni dolgoročno vzdržnost in trajnost ribjih staležev v vodah EU ter socialno-gospodarsko prihodnost ribiških skupnosti povsod v EU, pri čemer je potrebno ravnovesje med obema vidikoma;

6.

opozarja na protislovje, s katerim se sooča EU, in sicer da je po eni strani močno odvisna od uvoza ribiških proizvodov in proizvodov iz akvakulture (okoli 60 % celotne potrošnje), da lahko zadovolji povpraševanje in želje potrošnikov v EU, ter da mora po drugi strani nujno ponovno doseči in ohranjati največji trajnostni donos ribjih staležev v EU, da bo zagotovila njihovo razpoložljivost prihodnjim generacijam; v zvezi s tem ponovno opozarja, da akvakultura z uporabo trajnostnih metod in brez ogrožanja ohranitve ribjih staležev prispeva k oskrbi s proizvodom, ki je enakovreden proizvodu morskega ribolova; akvakultura tudi zagotavlja visoko raven zaposlenosti in deluje kot socialni blažilec v časih krize;

7.

poudarja pomen učinkovitega usmerjanja pomoči, da bodo majhne flote, ki predstavljajo večino vseh flot EU po številu plovil, prejele delež iz skupne ribiške politike in ESPR, ki odraža njihovo številčno in socialno-ekonomsko zastopanost, pod pogojem da obratujejo na podlagi trajnostnih ribolovnih praks;

8.

poudarja, da sta za bolj trajnostno uporabo javnih subvencij v ribiškem sektorju potrebna močna politična volja in ukrepanje na vseh ravneh upravljanja v EU, kot kaže neuspeh reform skupne ribiške politike leta 2002 pri izpolnjevanju zastavljenih okoljskih, socialnih in gospodarskih ciljev, saj najbolj trajnosten donos dosega le 22 % ribjih staležev, 35 % jih je prekomerno izkoriščenih in 43 % jih presega varne biološke meje (vir: študija IEEP za Evropski parlament, 2011);

9.

opozarja na Posebno poročilo Evropskega računskega sodišča št. 12/2011, v katerem je navedeno, da je presežna zmogljivost ribiškega ladjevja še vedno eden glavnih vzrokov za neuspeh skupne ribiške politike pri zagotavljanju trajnostne ribiške dejavnosti;

10.

ugotavlja, da bodo za dosego trajnosti potrebne strukturne spremembe in diverzifikacija v ribiškem sektorju, ter poudarja, da morajo pravila in ukrepi državne pomoči olajšati te spremembe, tako da so ob upoštevanju gonilnega učinka velikih ribiških podjetij zlasti osredotočeni na podporo razvoju gospodarstva na kopnem (predelovalna industrija, trajnostna akvakultura, lokalni ribji trgi, novi proizvodi, lokalne dobavne verige itd.), na nove in trajnostne oblike ribištva v evropskih morjih in oceanih (kar vključuje zlasti vlogo ladjevja za mali priobalni ribolov in obrtni ribolov, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti izboljšavam pri selektivnosti, energetski učinkovitosti itd. drugih segmentov flote, ki v Evropski uniji prispevajo k oskrbi z ribiškimi proizvodi, zlasti za prehrano ljudi) ter na širše morsko gospodarstvo in gospodarstvo akvakulture. Ta državna pomoč se ne sme uporabljati za podporo netrajnostnim ribolovnim praksam;

11.

priznava vrednost in pomen ribiškega sektorja za EU in pri tem omenja visoko koncentracijo zaposlovanja na nekaterih območjih in regijah v Evropi ter neposredne posledice, ki jih ima prestrukturiranje ribištva za te skupnosti;

12.

se zaveda, da je pritisk na podeželske, obalne in ribiške skupnosti še posebej hud v kontekstu aktualne socialno-gospodarske krize v Evropi, kar pomeni, da je ciljno usmerjena podpora na teritorialni ravni ključna za dolgoročno blaginjo in trajnost teh skupnosti;

13.

ugotavlja, da je ribištvo – tako kot mnogi drugi sektorji – subvencioniran sektor, kar pomeni velik izziv zaradi prekomerne odvisnosti od javnega financiranja, hkrati pa priložnost, saj Evropski komisiji, državam članicam in lokalnim/regionalnim oblastem omogoča, da javna sredstva uporabijo za izvedbo ključnih reform v tem sektorju;

14.

ponavlja, da je treba uporabiti vse razpoložljive vire čim bolj učinkovito, ter meni, da je treba pri pripravi sporazumov o partnerstvu in prihodnjih operativnih programov evropskih strukturnih in investicijskih skladov dati odločno prednost podpori obalnim in ribiškim skupnostim, in sicer v skladu z reformiranim regulativnim okvirom državne pomoči, ki je dovzeten za gospodarske potrebe teh skupnosti in se odziva nanje;

15.

poziva k prilagodljivosti pri uporabi evropskih strukturnih in investicijskih skladov, da se zagotovi usmerjenost sredstev v podeželske, obalne in ribiške skupnosti, in poziva Evropsko komisijo, da se v pregledu pravil o državni pomoči jasno zaveže zagotoviti, da bodo ta pravila to v praksi omogočala, ne pa ovirala;

16.

meni, da ta sredstva, če bodo učinkovito in uspešno uporabljena, nudijo priložnost za preoblikovanje ribištva in akvakulture v EU ter lahko pomagajo pri razvoju v trajnostni sektor ribištva in akvakulture, ob tem pa podprejo širše cilje strategije za modro rast, in sicer krepitev morskega gospodarstva in gospodarstva akvakulture ter njunih povezav z gospodarstvom na kopnem, kar bo zlasti dodalo vrednost ribiškim proizvodom s pomočjo razvoja gospodarstva na kopnem, lokalnih trgov, inovativnih proizvodov in večje ozaveščenosti potrošnikov (zlasti glede vprašanj, kot so kratke dobavne verige, sezonski proizvodi in razločljivost proizvoda);

17.

poziva Evropsko komisijo, države članice in druge organe oblasti v Evropi, da izkoristijo priložnost in v obdobju 2014–2020 pospešeno stopijo na pot resničnih sprememb;

18.

ugotavlja, da pravila de minimis in o skupinskih izjemah ne dajejo celotne slike za subvencije za ribištvo in akvakulturo, saj imajo države članice možnost, da oblikujejo „priglašene“ programe pomoči (ki jih mora Evropska komisija predhodno odobriti);

19.

ugotavlja, da ima ribiški sektor koristi tudi od oprostitve davka na gorivo, in sicer neposredne koristi v zvezi s stroški obratovanja ribiških plovil, ki po ocenah v EU znašajo okoli 1,5 milijarde EUR na leto; poleg tega pomoč de minimis daje možnost za nudenje subvencij za gorivo za plovila;

20.

opozarja tudi na študijo, ki je bila leta 2009 naročena za GD za pomorske zadeve in ocenila, da bo v okviru uredbe o pomoči de minimis na voljo 718 milijonov EUR, čeprav je dejanske podatke o pomoči de minimis zaradi neučinkovitega spremljanja na ravni EU težko zbrati; ocenjuje se, da je letno zagotovljenih 8 milijonov EUR v okviru uredbe o skupinskih izjemah za ribištvo;

21.

ugotavlja, da je študija za GD za pomorske zadeve iz leta 2009 izpostavila tudi vrsto tveganj pri izvajanju uredbe de minimis, med drugim: (i) potencialno škodljiv učinek za uporabo Evropskega sklada za ribištvo v državah članicah, ki dajejo prednost pomoči de minimis, (ii) izkrivljanje, ki ga lahko potencialno povzroči raznolikost pri uporabi pomoči de minimis v različnih državah članicah, in (iii) tveganje, da se bo pomoč de minimis uporabljala za ohranjanje delovanja plovil, kar bi bilo v nasprotju s širšimi cilji reforme, tj. zmanjšanjem velikosti in obsega ribiškega ladjevja;

22.

pozdravlja preglednost, ki jo je pridobila pomoč de minimis z vključitvijo teh podatkov v letno poročilo držav članic o državni pomoči kot pomembnega dejavnika za zagotavljanje preglednosti tega sistema;

23.

ugotavlja, da mora Evropska komisija v svojem prizadevanju po zmanjšanju birokracije in racionalizaciji zahtev za spremljanje vzpostaviti ravnovesje ter obenem zagotoviti zadostno preglednost in nadzor, ter ponovno opozarja, da krovni cilji reform skupne ribiške politike v zadostni meri upravičujejo strogo in pregledno spremljanje uporabe državne pomoči v tem sektorju;

24.

se zaveda pozivov, da se sedanji pragovi pomoči de minimis (30 000 EUR za podjetje v treh davčnih letih) zvišajo, kar bi dalo lokalnim in regionalnim oblastem več manevrskega prostora za podporo ukrepov na teritorialni ravni, ki veljajo za še posebej pomembne zaradi visoke skoncentriranosti ribištva v nekaterih regijah in skupnostih; priznava, da bi morala vsaka sprememba veljavnega pragu pomoči de minimis upoštevati konkurenco in skupni trg;

25.

vendar opozarja, da bi lahko povečanje pragov de minimis omogočilo še več podpore za netrajnostne ribolovne prakse, kar bi spodkopalo krovni cilj reform skupne ribiške politike, tj. dosego trajnostnega ribištva v EU; vendar pa je to nevarnost mogoče preprečiti v posebnih primerih nacionalnega obsega, pri katerih pomanjkljive trajnosti ne gre pripisati proizvodnji ali ribolovu;

26.

zato poziva Evropsko komisijo, da v oceni učinka spremenjenih predpisov in pri ocenjevanju prispevkov v okviru posvetovanja podrobno analizira potencialni učinek (z vidika uresničitve širših reform skupne ribiške politike), če se prag de minimis v sektorju (i) ohrani na sedanji stopnji, (ii) zviša in (iii) zniža ali popolnoma odpravi;

27.

meni, da bi morala ta ocena učinka obravnavati tudi vlogo, ki jo imajo ukrepi pomoči de minimis kot del celote javnih ukrepov v tem sektorju, zlasti način, kako rešujejo „vrzeli“ v predpisih, ki jih ne morejo zapolniti novi ESPR, uredba o skupinskih izjemah za sektor ribištva in akvakulture ter priglašeni programi pomoči za ta sektor;

28.

poudarja, da je treba v obdobju 2014–2020 ESPR uporabljati učinkoviteje, kot pa se je doslej uporabljal Evropski sklad za ribištvo, saj je novi sklad ključni mehanizem financiranja, prek katerega je mogoče v sektor ribištva in akvakulture usmerjati pomoč za doseganje krovnih ciljev reform skupne ribiške politike;

29.

meni, da je smotrno raziskati potencial, ki ga imata umik podpore predelavi in trženju ribolovnih in ribogojnih proizvodov iz sektorskih uredb o de minimis/skupinskih izjemah in namesto tega vključitev te podpore v okvir splošnih uredb o de minimis/skupinskih izjemah;

30.

je prepričan, da se takšen premik vsebinsko ujema s ciljem Evropske komisije, da oblikuje sektor ribištva in akvakulture, ki bo bolj usmerjen h gospodarskim in poslovnim vidikom, ter da razišče načine za dodajanje vrednosti ribolovnim proizvodom, razvijanje dobavnih verig, širše gospodarstvo na kopnem ter nove in inovativne pristope;

31.

ugotavlja, da bi premik podpore kopenskim dejavnostim predelave rib in trajnostne akvakulture v splošno uredbo de minimis omogočil koristi za takšne ukrepe zaradi višjih pragov ukrepanja te uredbe (trenutno 200 000 EUR), kar bi pripomoglo k premagovanju ovir za naložbe v kopensko gospodarstvo in k cilju, da se poveča potencialna „dodana vrednost“ ribjih proizvodov lokalnih ribiških skupnosti;

32.

poziva Evropsko komisijo, naj razmisli o tem pri pregledu uredb o državni pomoči za ribištvo in akvakulturo, pri čemer naj zlasti oceni potencialne gospodarske koristi takšnega pristopa za kopensko gospodarstvo in ribiške skupnosti ter tudi, v kakšni meri bi lahko takšna sprememba povzročila „nenamerne posledice“, na primer povečanje netrajnostnih ribolovnih praks;

33.

poziva Evropsko komisijo, naj pregleda seznam ukrepov pomoči v uredbi o skupinskih izjemah in se prepriča, da so v skladu z reformo skupne ribiške politike, in zagotovi, da v uredbah o državni pomoči (ali ESPR) ni skritih možnosti za spodbujanje netrajnostnih ribolovnih praks;

34.

poudarja, da mora uredba o skupinskih izjemah obsegati okoljske ukrepe v ribogojstvu in ukrepe za ohranjanje narave, ter poziva Evropsko komisijo, naj ohrani in razširi obseg uredbe, da bo omogočila naložbe v varstvo, ohranjanje in izboljševanje morskega in pomorskega okolja, vključno s podporo za morske raziskave in raziskave akvakulture, zbiranje podatkov, podporo v posebnih primerih nacionalnega pomena, pri katerih pomanjkljive trajnosti ne gre pripisati proizvodnji ali ribolovu itd.;

35.

poziva države članice, lokalne in regionalne oblasti ter druge udeležene strani, naj z ustvarjalnim pristopom sprejmejo priložnosti, ki jim jih nudijo te uredbe (in ESPR), ter poskrbijo za izboljšanje vseh ukrepov, ki krepijo trajnost ribiškega sektorja, akvakulture, morskega okolja in obalnih skupnosti.