12.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 55/65

—

ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 26, 110–115 in 120 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Sveta o spremembi Direktive 2003/48/ES o obdavčevanju dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti (COM(2008)0727),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za sklep Sveta o odobritvi okrepljenega sodelovanja na področju davka na finančne transakcije (COM(2012)0631),

—

ob upoštevanju predloga direktive Sveta o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb (CCCTB) (COM(2011)0121),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Sveta o spremembi Direktive 2003/96/ES o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (COM(2011)0169),

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 11. septembra 2012 o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb: skupni sistem obdavčevanja plačil obresti ter licenčnin med povezanimi družbami iz različnih držav članic (prenovitev) (1),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 27. junija 2012 o konkretnih ukrepih za okrepitev boja proti davčnim goljufijam in davčnim utajam, vključno v zvezi s tretjimi državami (COM(2012)0351),

—

ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 6. decembra 2012 o akcijskem načrtu za okrepljeni boj proti davčnim goljufijam in davčnim utajam (COM(2012)0722),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 6. decembra 2012 o agresivnem davčnem načrtovanju (C(2012)8806),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 6. decembra 2012 glede ukrepov, namenjenih spodbujanju tretjih držav k uporabi minimalnih standardov dobrega upravljanja v davčnih zadevah (C(2012)8805),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 14. decembra 2012 o krepitvi enotnega trga z odpravo čezmejnih davčnih ovir za osebna vozila (COM(2012)0756),

—

ob upoštevanju predloga Komisije za uredbo o akcijskem programu za obdavčitev v Evropski uniji za obdobje 2014–2020 (Fiscalis 2020) (COM(2012)0465),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o javnih financah v ekonomski in monetarni uniji (European Economy (Evropsko gospodarstvo) št. 4/2012)),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2013 o javnih financah v ekonomski in monetarni uniji – 2011 in 2012 (2),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o davčnih reformah v ekonomski in monetarni uniji (European Economy (Evropsko gospodarstvo) št. 6/2012),

—

ob upoštevanju veljavne davčne agende OECD za leto 2012 (3),

—

ob upoštevanju poročila OECD z naslovom „Addressing Base Erosion and Profit Shifting“ (Obravnavanje zniževanja osnove in prenosa dobička) (4),

—

ob upoštevanju publikacije Deutsche Bank z dne 5. oktobra 2012 o vplivu davčnih sistemov na gospodarsko rast v Evropi (5),

—

ob upoštevanju strategije Evropa 2020 (COM(2010)2020),

—

ob upoštevanju sklepov Ekonomsko-finančnega sveta z dne 10. julija 2012 (6),

—

ob upoštevanju letnega pregleda rasti za leto 2013 (COM(2012)0750),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. februarja 2013 o poročilu o mehanizmu opozarjanja 2013 (7),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 29. junija, 19. oktobra in 14. decembra 2012,

—

ob upoštevanju zaključne izjave s srečanja finančnih ministrov in guvernerjev centralnih bank skupine G20 v Moskvi 15. in 16. februarja 2013 (8),

—

ob upoštevanju delovnega programa irskega predsedstva Sveta,

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0154/2013),

A.

ker so obeti za rast gospodarstev in zaposlenosti v EU – pogosto zaradi premajhnega poudarka v sedanji politični kombinaciji na vlaganjih, konkurenčnosti, zaposlovanju ter pravičnem in učinkovitem obdavčenju v bližnji prihodnosti – skromni ali negativni; ker vse evroobmočje doživlja recesijo z dvojnim dnom;

B.

ker se je od izbruha nedavne gospodarske dolžniške krize v številnih državah članicah precej spremenila struktura davčnih prihodkov, med povezanimi strukturnimi in cikličnimi učinki te spremembe pa je težko razlikovati; ker bi bilo treba pri oblikovanju davčne politike v celoti upoštevati načelo subsidiarnosti in večplastnega upravljanja v skladu z ustrezno zakonodajo držav članic;

C.

ker se države članice zaradi krize, ki je razkrila strukturne pomanjkljivosti nekaterih gospodarstev EU in ki še naprej ogroža potencial rasti v Uniji, srečujejo z zahtevnim izzivom uravnoteževanja proračunov ter istočasnega spodbujanja gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest;

D.

ker je mogoče od začetka novega tisočletja v EU opaziti trend razvoja davčnega sistema, ki je bolj usmerjen v rast;

E.

ker bi morali davčni sistemi EU delovati tako, da bi bili podjetjem prijazni, kar bi okrepilo njihove zmožnosti za ustvarjanje rasti in odpiranje delovnih mest;

F.

ker v okolju počasne rasti in recesije pozen prenos predplačil davka povzroča družbam dodatne likvidnostne težave;

G.

ker bi bilo treba učinek krize zmanjšati z davčno politiko, ki bi bila združljiva s cilji strategije EU 2020, to pa morala biti prednostna naloga;

H.

ker potreba po ponovni vzpostavitvi verodostojnosti proračunskih politik in zmanjšanju državnih dolgov držav članic zahteva spremembo proračunskih izdatkov, hitro izvajanje do rasti prijaznih strukturnih reform, izboljšanje metod pobiranja davkov in spremembo nekaterih davkov, s čemer bi, kadar je to primerno, zagotovili prednostno obravnavo davkov, ki se odmerjajo na kapital, okolju škodljive dejavnosti in nekatere vrste potrošnje, namesto davkov, ki se odmerjajo na delo;

I.

ker je pameten in aktiven razvoj politike na področju okoljskega obdavčenja ključen za izvajanje načel onesnaževalec plača, povečanje rasti in zagotovitev vzdržnih obetov za rast.

1.

ugotavlja, da je davčna politika še vedno področje v nacionalni pristojnosti in da je treba zato upoštevati različne davčne sisteme držav članic; ugotavlja, da prenos pristojnosti na področju obdavčenja z nacionalne ravni na raven Unije zahteva spremembo v Pogodbi, ki jo morajo nato soglasno sprejeti vse države članice; opozarja pa, da to ne izključuje učinkovitega usklajevanja davčnih ureditev na evropski ravni; poudarja, da bi bilo treba pri oblikovanju davčne politike v celoti upoštevati načelo subsidiarnosti in večplastnega upravljanja v skladu z ustrezno zakonodajo držav članic;

2.

ugotavlja, da je optimalna zasnova davčnih sistemov odvisna od več dejavnikov, zato se od države do države razlikuje; poudarja nujnost ustreznega načrtovanja in prilagoditve kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih davčnih politik;

3.

poudarja izboljšanja, dosežena na področju usklajevanja davčnih politik, vendar opozarja, da se državljani in podjetja EU, ki se ukvarjajo s čezmejnimi dejavnostmi, še vedno srečujejo s precejšnjimi stroški, upravnimi obremenitvami in pravnimi vrzelmi, ki jih je treba čim prej odpraviti, da bodo državljani in podjetja lahko v celoti izkoristili prednosti enotnega trga;

4.

ugotavlja, da ima pravična in zdrava konkurenca med različnimi davčnimi sistemi na enotnem trgu spodbujevalni učinek na evropska gospodarstva, po drugi strani pa poudarja, da ima škodljiva davčna konkurenca poguben vpliv na gospodarstvo; glede poročila OECD z naslovom „Obravnavanje zniževanja osnove in prenosa dobička“ poudarja, da so funkcionalne institucije, ki temeljijo na trdnem in pravičnem pravnem in upravnem okviru bistvenega pomena;

5.

ugotavlja, da je treba za vzpostavitev gospodarskega ravnovesja poleg zagotovitve skladnosti z vzdržnimi fiskalnimi politikami uveljaviti ukrepe, ki spodbujajo rast, kot so npr. boj proti davčnim goljufijam in utajam, premik obdavčenja v smeri rasti prijaznih področij in vzdržne davčne spodbude za samozaposlene osebe ter mala in srednja podjetja (MSP), zlasti s ciljem pospeševanja inovacij ter dejavnosti na področju raziskav in razvoja;

6.

poudarja, da je vzpostavitev jasnega, predvidljivega, stabilnega in preglednega davčnega okolja v okviru enotnega trga v interesu podjetij in državljanov, saj pomanjkanje preglednosti glede davčnih predpisov ovira čezmejne dejavnosti ter domače in tuje naložbe v EU; predlaga, da bi morali imeti posamezniki in podjetja v posameznih državah članicah na voljo obsežnejše in boljše informacije o pravilih, zahtevah in predpisih na področju obdavčevanja;

7.

priporoča, naj bodo države članice previdne pri spreminjanju obstoječih in uvajanju novih davkov ter naj zagotovijo, da bo to potekalo na način, ki bo naklonjen rasti, in da bodo imeli posamezniki in poslovni sektor dovolj časa in ustrezna sredstva, da se bodo pripravili na nove fiskalne ukrepe še pred njihovo uveljavitvijo;

8.

je zaskrbljen zaradi učinkov na družbene neenakosti, ki bi jih lahko imel splošni premik v smeri obsežnejšega obdavčenja potrošnje v več državah članicah; poziva države članice, naj bodo pozorne na to morebitno težavo in naj pozorno preučijo negativne posledice spodkopavanja progresivnosti davčnega sistema kot celote; meni, da bi morala biti ureditev DDV do določene mere prožna ter da bi v ustrezno utemeljenih primerih, na primer na področju kulture in osnovnih potreb, kot je določeno v direktivi o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, nekatere kategorije izdelkov obdavčili po stopnji, ki je nižja od predpisane;

9.

meni, da bi z lastnimi sredstvi proračun EU postal koristen instrument za krepitev rasti, saj bi imela Komisija večjo samostojnost in neodvisnost pri pripravi svojih predlogov;

10.

ugotavlja, da je gospodarski razvoj odvisen od dejavnikov, kot so delo, kapital, tehnološki napredek, učinkovita raba virov in produktivnost, ter da bi morali pri kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni davčni politiki te dejavnike skrbno upoštevati; zato poudarja pomen usklajenega odločanja pri doseganju tega cilja;

11.

ugotavlja, da bi si bilo treba pri oblikovanju davčne politike prizadevati za krepitev gospodarstva, med drugim z vzpostavitvijo davčnih struktur, ki dolgoročno spodbujajo skupno povpraševanje in ustvarjanje delovnih mest, olajšujejo dejavnosti, usmerjene v izvoz ter pospešujejo trajnostni razvoj;

12.

domneva, da bi lahko imelo povišanje davkov na nekaterih področjih, denimo trošarinah, nekatere pozitivne učinke, saj bi usmerjalo dodatna sredstva, s tem pa koristilo državljanom in realnemu sektorju;

13.

poudarja, da bi dajanje davčnih spodbud za raziskave in razvoj verjetno prineslo dolgoročne koristi, kot je rast in ustvarjanje delovnih mest v gospodarstvih, temelječih na znanju, zlasti če bi bilo del uravnotežene splošne strategije obdavčenja; meno, da bi bilo to treba upoštevati na evropski in nacionalni ravni;

14.

priznava, da bi lahko razširitev obstoječih davčnih osnov namesto zviševanja davčnih stopenj ali uvedbe novih davkov ustvarila dodatne prihodke za države članice;

15.

opozarja, da bi moralo zniževanje davkov temeljiti na trdni in odgovorno načrtovani fiskalni politiki, ki nikakor ne bi smela ogrožati vzdržnosti javnih financ, spremljali pa bi jo ukrepi, namenjeni povečevanju konkurenčnosti, rasti in zaposlovanja;

16.

meni, da bi bilo treba na podlagi izčrpne analize vzpostaviti sistem informacij v zvezi z davki za vso EU, ki ne bi bil namenjen harmonizaciji različnih nacionalnih davčnih struktur, temveč olajševanju njihovega rednega in preglednega usklajevanja, pri čemer bi evidentirali znižanja in zvišanja v vsaki posamezni strukturi;

17.

ugotavlja, da bi bil okvir evropskega semestra lahko dobra osnova za delovanje takega sistema, saj bi tako lahko – skupaj z izvajanjem drugih specifičnih makroekonomskih ukrepov – učinkovito vodili evidenco različnih davčnih politik posameznih držav članic, pri tem pa v celoti upoštevali splošne gospodarske napovedi ter temeljne in prihodnje perspektive teh držav, pa tudi skupne evropske cilje; gleda na povedano spodbuja Komisijo in države članice, naj v evropski semester vključijo strategijo, ki bo usmerjena v zmanjševanje davčne vrzeli;

18.

je seznanjen, da naj bi se okrepljeno sodelovanjem na področju davka na finančne transakcije izvajalo v 11 državah članicah, ki skupaj predstavljajo dve tretjini BDP EU;

19.

poudarja, da bi lahko v državah, v katerih so stroški dela visoki v primerjavi s produktivnostjo in v katerih je zaradi tega ovirano ustvarjanje delovnih mest, razmislili o morebitnih davčnih ukrepih za znižanje teh stroškov in/ali povečanje produktivnosti, pri čemer bi si hkrati odločno prizadevali za povečanje slednje; poudarja, da mora biti namen davčnih reform spodbujanje udeležbe na trgu dela, da se poveča ponudba delovne sile in spodbudi vključevanje; v tem okviru poudarja, da bi bilo treba vedno v celoti spoštovati pravice delavcev in vlogo socialnih partnerjev;

20.

pozdravlja pobudo Komisije v zvezi z oblikovanjem enotnega vodnika za izračun davkov od dohodka pravnih oseb; poziva države članice, naj dosežejo dogovor o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodka pravnih oseb in ga izvajajo; poudarja, da bi bilo treba pri tem kot ključno referenčno točko uporabiti stališče Parlamenta;

21.

poudarja, da imata zmanjšanje in odprava ovir, povezanih z davki, za čezmejne dejavnosti na enotnem trgu znaten potencial za rast; opozarja, da so ključni dejavniki za celovito izkoriščanje navedenega potenciala revizija direktive o DDV, delo na skupni konsolidirani davčni osnovi za davek od dohodka pravnih oseb in razvoj upravnega sodelovanja na področju obdavčevanja;

22.

poziva Komisijo, naj nemudoma sprejme ukrepe za boljšo preglednost in ureditev v zvezi z registri družb in registri skladov in ustanov;

23.

poziva države članice, naj v sodelovanju z nacionalnimi davčnimi organi v celoti podprejo pobude Komisije, katerih cilj je odprava fiskalnih ovir, povezanih z čezmejnimi dejavnostmi, da bi izboljšali nadaljnje usklajevanje in sodelovanje na tem področju; spodbuja države članice, naj izkoristijo celotni potencial programov Fiscalis in Customs; poziva Komisijo, naj določi dodatna področja, na katerih bi bilo mogoče izboljšati zakonodajo EU in upravno sodelovanje držav članic, da bi se zmanjšale davčne goljufije in agresivno davčno načrtovanje;

24.

poziva države članice, naj bodo v okolju počasne rasti ali recesije zelo previdne in naj se izogibajo poznemu prenosu predplačila davka, saj bi s tem ustvarile dodatne likvidnostne težave, zlasti za mala in srednja podjetja;

25.

poziva države članice, naj bistveno izboljšajo davčni nadzor, inšpekcijo in zmožnost pobiranja davkov, čimer bodo ustvarile dodatna sredstva za spodbujanje rasti in delovnih mest, kot je določeno v strategiji EU 2020; poudarja, da bi bilo treba najboljšo nacionalno prakso pri bolj učinkovitem upravljanju davkov pregledno združiti, najraje v obliki Evropskega kodeksa najboljše prakse v sistemu informacij v zvezi z davki za vso EU, in natančno upoštevati; je zaskrbljen zaradi težnje po zmanjševanju zaposlenih in drugih virov v davčnih organih in podobnih službah; poudarja, da bi to lahko oslabilo zmožnost zagotavljanja pravične in učinkovite storitve podjetjem in posameznikom ter boja proti davčnim goljufijam in utajam; zato poziva države članice, naj dodelijo primerna finančna sredstva in človeške vire svojim nacionalnim davčnim upravam in službam za davčno revizijo;

26.

poziva države članice, naj izboljšajo upravno sodelovanje na področju neposrednega obdavčevanja;

27.

ponovno poziva Komisijo, naj zagotovi več proračunskih sredstev in osebja za GD TAXUD, da bodo v njem lahko oblikovali politike in predloge EU v zvezi z dvojnim neobdavčenjem, utajo davkov in davčnimi goljufijami;

28.

pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom „Akcijski načrt za okrepljeni boj proti davčnim goljufijam“, pa tudi priporočila Komisije glede „ukrepov, namenjenih spodbujanju tretjih držav k uporabi minimalnih standardov dobrega upravljanja v davčnih zadevah“, in priporočila o „agresivnem davčnem načrtovanju“;

29.

poziva države članice, naj aktivno delujejo v skladu s sporočilom in priporočili Komisije, in sicer z usklajenimi in odločnimi ukrepi proti davčnim goljufijam, davčni utaji, izogibanju davkom, agresivnemu davčnemu načrtovanju in davčnim oazam, s čimer bi zagotovili pravičnejšo porazdelitev fiskalnega napora in večje davčne prihodke; poziva države članice, naj od vseh specifičnih ukrepov, ki jih bo treba v zvezi s tem sprejeti, nemudoma začnejo izvajati predlog Komisije o uvedbi splošnega predpisa o preprečevanju zlorab za boj proti praksam agresivnega davčnega načrtovanja in za vključitev klavzule o izogibanju dvojnemu obdavčenju v svoje konvencije, s katero bi preprečili primere dvojnega neobdavčenja;

30.

ugotavlja, da se po ocenah vsako leto v EU izgubi 1 bilijon EUR davčnih prihodkov zaradi davčnih goljufij in izogibanja davkom; poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe, da se do leta 2020 davčna vrzel vsaj prepolovi;

31.

poudarja, da bi nižje stopnje goljufije in utaje povečale možnosti za rast gospodarstva, ker bi bile javne finance bolj zdrave; s tem bi povečali javna sredstva, ki so na voljo za spodbujanje vlaganj in krepitev evropskega socialnega tržnega gospodarstva, podjetja pa bi tekmovala pod enakimi pogoji;

32.

poziva države članice, naj se lotijo resnih pogajanj in zaključijo postopke v zvezi z vsemi odprtimi zakonodajnimi predlogi na področju davčnih goljufij, davčnih utaj, izogibanja davkom, agresivnega davčnega načrtovanja in davčnih oaz; poziva jih tudi, naj med drugim zaključijo postopek revizije in razširitve področja uporabe direktive o obdavčenju prihrankov, po poročilu Evropskega parlamenta pa naj nemudoma sprejmejo in izvajajo predlog Komisije o mehanizmu za hiter odziv v primerih goljufij na področju DDV;

33.

pozdravlja okrepljeno mednarodno delo na področju obdavčenja dohodka pravnih oseb, usmerjeno v obravnavo zniževanja davčne osnove in prenosa dobičkov; ugotavlja, da je poročilo OECD o tej temi bistven prispevek, in z veseljem pričakuje akcijski načrt za nadaljnje ukrepanje, ki bo predstavljen poleti; pričakuje, da bodo finančni ministri G20 potem, ko so podprli poročilo na nedavnem srečanju v Moskvi, pogumno in skupaj ukrepali na podlagi navedenega akcijskega načrta;

34.

v skladu z utemeljenimi pripombami Komisije poudarja, da so okoljski davki med sorazmerno najbolj rasti prijaznimi; poudarja, da bi se morali okoljski davki poleg tega, da ustvarjajo prihodke, dosledno in dinamično uporabljati za ohranjanje vzdržnosti gospodarskega razvoja; poziva Komisijo, naj predloži izčrpno oceno obstoječih internalizacijskih vrzeli, ki naj ji sledijo ustrezni zakonodajni predlogi;

35.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom