52013DC0820

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Doseganje napredka pri agendi Evropske unije o procesnih jamstvih za osumljene ali obtožene osebe – Krepitev temeljev evropskega območja kazenskega pravosodja

Dobro poznano načelo pravi: „Ni pomembno samo, da se zadosti pravici, ampak je treba to narediti javno“. Na evropskem območju pravice je logično, da morajo imeti državljani ne le pravico do poštenega sojenja povsod po Evropski uniji, ampak morajo vanjo tudi zaupati pri uveljavljanju svoje pravice do prostega gibanja v Evropski uniji. Tudi pravosodni organi v državah članicah imajo potrebo po tem, da lahko zaupajo, da pravosodni sistemi drugih držav članic delujejo pošteno.

Za razvoj tega območja pravice, ki bi temeljilo na vzajemnem priznavanju in medsebojnem zaupanju, je bila Komisija v stockholmskem programu[1] pozvana, naj predloži predloge za krepitev procesnih pravic osumljenih ali obdolženih oseb[2]. Na podlagi tega političnega mandata za odločno usmeritev h krepitvi pravic državljanov v kazenskem postopku, s čimer naj bi zagotovili pravico do poštenega sojenja v vsej Evropski uniji, je Komisija pripravila agendo o procesnih pravicah.

Ta sveženj pomeni nadaljevanje uspešnega zakonodajnega programa. Korak za korakom je bil dosežen znaten napredek in Evropska unija je sprejela tri direktive o procesnih pravicah.

· Direktiva o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih je bila sprejeta v letu 2010 in države članice bi jo morale v nacionalno zakonodajo prenesti do 27. oktobra 2013[3]. Obdolžencem bo zagotovljeno brezplačno tolmačenje ne samo med postopkom, ampak tudi med policijskim zaslišanjem in pomembnimi sestanki z njihovim odvetnikom, poleg tega pa jim bo zagotovljen tudi pisni prevod dokumentov, ki so bistveni za uveljavljanje njihove pravice do obrambe.

· Leta 2012 je sledila Direktiva o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku, države članice pa jo morajo v nacionalno zakonodajo prenesti do 2. junija 2014[4]. Osumljencem, ki jim je odvzeta prostost, bi bilo treba vedno zagotoviti pisno obvestilo o pravicah v enostavnem jeziku, v katerem bi bile informacije o njihovih pravicah. Takšno obvestilo se po potrebi prevede.

· Direktiva o pravici do dostopa do odvetnika in pravici do komunikacije v primeru prijetja je bila sprejeta oktobra 2013[5]. Ta ukrep je jedro agende o procesnih pravicah. Vsakemu osumljencu bo zagotovljena pravica do stika z odvetnikom od začetnih faz postopka do njegovega konca. Poleg tega ima vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, možnost komuniciranja s svojo družino, če je prijet v drugi državi EU, pa s konzulatom.

Te direktive so mejniki na področju krepitve procesnih pravic državljanov EU. Na podlagi novosti Lizbonske pogodbe na področju kazenskega prava (vključno z glasovanjem s kvalificirano večino v Svetu in Evropskem parlamentu, ki delujeta kot sozakonodajalca) so bili sprejeti ti napredni pravni akti, ki so sad skupnih prizadevanj institucij.

Poleg tega je bila junija 2011 objavljena Zelena knjiga o izvajanju kazenskopravne zakonodaje EU na področju pripora, ki preučuje povezave med priporom in vzajemnim zaupanjem v EU. Priporni pogoji lahko neposredno vplivajo na nemoteno delovanje vzajemnega priznavanja sodnih odločb, saj so lahko prenizki standardi pripora vzrok, da sodnik zavrne predajo zahtevane osebe, na primer v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje[6]. Odgovori in analiza teh odgovorov so bili objavljeni na spletišču Komisije. Ugotovljeno je bilo, da sta pripor pred začetkom postopka in spodbujanje nadomestnih možnosti sicer pomembni vprašanji, ki so ju zastavile države članice in civilna družba, vendar pa je prednostna naloga pravilno in pravočasno izvajanje veljavne zakonodaje EU[7].

S tem sporočilom se uvaja sveženj petih pravnih ukrepov, ki so namenjeni doseganju napredka pri agendi o procesnih pravicah in nadaljnji okrepitvi temeljev evropskega območja kazenskega pravosodja. Ta sveženj ukrepov je naslednji korak po uspešnem nedavnem sprejetju treh direktiv o procesnih pravicah.

Obsega tri predloge direktiv o:

(1) krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in pravice do navzočnosti pri sojenju v kazenskem postopku,

(2) posebnih jamstvih za otroke, ki so osumljeni ali obdolženi v kazenskem postopku, ter

(3) začasni brezplačni pravni pomoči za osumljene ali obdolžene osebe, ki jim je bila odvzeta prostost, in brezplačni pravni pomoči v postopkih z evropskim nalogom za prijetje.

Ker morajo biti sprejeti ukrepi sorazmerni z namenom ukrepanja na ravni EU, sta v svežnju tudi dve priporočili Komisije o:

(4) procesnih jamstvih za ranljive osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku, in

(5) pravici do brezplačne pravne pomoči za osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku.

1.           Razlogi za ukrepanje na ravni EU

· Skupna podlaga: Listina EU o temeljnih pravicah ter Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin

EU ima močno tradicijo razvijanja in spodbujanja temeljnih pravic. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina EU) ter Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: Evropska konvencija o človekovih pravicah) sta podlaga za varstvo pravic osumljenih ali obdolženih oseb v sistemih kazenskega pravosodja v Evropski uniji. Pogodba o Evropski uniji določa, da je Listina EU pravno zavezujoča[8] in da Evropska Unija pristopi k Evropski konvenciji o človekovih pravicah[9]. Vse države članice so podpisnice Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe, ki so določene v členih 47 in 48 Listine EU ter v 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah, je treba spoštovati na območju pravice EU. To pomeni, da za pravice iz tega svežnja obstaja obsežen pravni okvir, ki je priznan v državah članicah.

Preusmeritev pozornosti: dopolnitev varnosti s procesnimi pravicami in medsebojno zaupanje kot pogoj za vzajemno priznavanje

V desetletju pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe se je zakonodaja EU osredotočala na omogočanje lažjega boja proti kriminaliteti, zaradi česar je bilo sprejetih precej pravnih aktov za pravosodno sodelovanje in vzajemno priznavanje, namenjenih pregonu storilcev kaznivih dejanj. Najbolj znan je Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje, v skladu s katerim je mogoče zahtevane osebe hitro premeščati med državami članicami. Namen je predvsem zagotoviti, da prostega gibanja državljanov čez meje EU ne ovira čezmejno izvrševanje zakonodaje.

Ti pravni akti EU omogočajo nacionalnim pravosodnim organom, da vzajemno, zlahka in nemudoma priznajo omejevalne preiskovalne ukrepe in odločbe o kazenskih sankcijah zoper obdolžence po vsej Evropski uniji. Vsebujejo domnevo, da bi bilo treba zaprosila priznati in izvršiti, saj ima vsaka država članica pravosodni sistem, ki zagotavlja pravice do poštenega sojenja v primerljivo podobnem obsegu.

Sistem vzajemnega priznavanja lahko delujejo zadovoljivo le, če države članice zaupajo v kazenskopravne sisteme drugih držav članic. Vendar so pri varstvu procesnih pravic osumljenih ali obdolženih oseb med državami članicami še vedno precejšnje razlike. Takšne razmere so vzrok za vrzeli pri doseganju vzajemnega zaupanja, ki je potrebno med državami članicami EU. Za zapolnitev teh vrzeli mora Evropska unija zagotoviti, da vse države članice spoštujejo skupno minimalno raven procesnih pravic in da se lahko uresničevanje teh pravic zagotavlja s pravom EU.

Zato Lizbonska pogodba omogoča ukrepanje na ravni EU v zvezi s pravicami posameznikov v kazenskem postopku iz člena 82(2)(b) PDEU. To je zapisano tudi v pooblastilu, ki ga je Evropski svet podelil Komisiji za obdobje 2010–2014: „...velik napredek je [bil] dosežen na področju pravosodnega in policijskega sodelovanja glede ukrepov za olajšanje pregona. Sedaj je čas za ukrepanje, ki bi izboljšalo ravnotežje med temi ukrepi in zaščito procesnih pravic posameznika. Treba bi si bilo prizadevati za okrepitev procesnih jamstev in spoštovanja pravne države v kazenskih postopkih, ne glede na to, kam v Evropsko unijo se državljani odločijo potovati, kje študirati, delati ali živeti.“[10]

· Zaupanje državljanov v enake pogoje na področju procesnih pravic

Potreba po varstvu pravic do poštenega sojenja osumljenih ali obdolženih oseb ima očitno čezmejno razsežnost. Približno 14,1 milijona državljanov EU stalno prebiva izven svoje matične države,[11] 10 % državljanov EU je v določenem življenjskem obdobju živelo in delalo v tujini, 13 % pa jih je odšlo v tujino zaradi izobraževanja ali usposabljanja.[12] Ljudje neprestano potujejo in prehajajo meje v Evropski uniji ter tvegajo, da bodo udeleženi v kazenskem postopku zunaj njihove matične države, zato mora Evropska unija zagotoviti izenačene pogoje na področju procesnih pravic v kazenskem postopku.

2.           Čas za dobro premišljene ukrepe, s katerimi bi dosegli napredek pri agendi Evropske unije o procesnih pravicah

· Zakaj iti še korak naprej na ravni EU?

Ko bodo države članice prenesle nedavno sprejeti direktivi o procesnih pravicah v nacionalno zakonodajo, bodo osumljene ali obdolžene osebe upravičene do najrazličnejših bistvenih jamstev. Kljub temu pa je treba agendo o procesnih pravicah okrepiti.

· Osumljene ali obdolžene osebe bodo takoj obveščene o njihovi pravici do molka. Kaj pa se zgodi, če to pravico uporabijo? V nekaterih državah članicah lahko pravosodni organi menijo, da molk takšne osebe pomeni dokaz proti njej. Pravice do poštenega sojenja je treba postaviti na trdno podlago in po vsej EU mora biti zagotovljeno varstvo domnevne nedolžnosti.

· Osebam, ki ne govorijo ali razumejo jezika kazenskega postopka, bo zagotovljeno tolmačenje in prevajanje. Kako pa bo poskrbljeno za osebe, ki na primer zaradi svoje mladosti ali duševne prizadetosti ne morejo ustrezno slediti kazenskemu postopku in v njem sodelovati? Veljavne direktive EU o jamstvih za osumljene in obdolžene osebe se uporabljajo tudi za otroke. Vendar pa interesne skupine in države članice splošno priznavajo, da otroci zaradi svoje naravne ranljivosti potrebujejo posebno višjo stopnjo varnosti, na primer obvezno pomoč odvetnika v stikih s policijo ali sistemom kazenskega pravosodja[13]. Trenutno pravice otrok in drugih ranljivih oseb v EU niso zadostno zajamčene, saj ni celovitega varstva zanje. V stockholmskem programu je izrecno določeno, da bi bilo treba sprejeti poseben ukrep, s katerim naj bi se zagotovila skupna minimalna pravila za ranljive osebe. Takšna minimalna pravila bodo okrepila zaupanje držav članic v sisteme kazenskega pravosodja drugih držav članic in tako pripomogla k izboljšanju vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah. Potrebna so posebna jamstva, da bi zadostili potrebam otrok in ranljivih oseb v kazenskem postopku.

· Na podlagi Direktive o pravici do dostopa do odvetnika je vsaka osumljena ali obdolžena oseba upravičena do odvetnika od začetnih faz postopka, npr. ob policijskem zaslišanju. Kaj pa, če takšne osebe nimajo sredstev za odvetnika? Potrebovale bodo brezplačno pravno pomoč, s katero se bo zagotovila učinkovitost njihove pravice do dostopa do odvetnika.

· Potreba po uravnoteženih ukrepih

Komisija predstavlja uravnotežen sveženj ukrepov, ki upošteva in spoštuje razlike med pravnimi izročili in sistemi držav članic (kot je določeno v členu 82(2) PDEU), njegov namen pa je okrepiti medsebojno zaupanje ob upoštevanju načela sorazmernosti (člen 5 PEU). Vsak element je bil skrbno preučen, da bi odločili, ali bi bilo potrebno ukrepati na ravni EU in če bi bilo potrebno, na kateri ravni in v kakšni obliki, vključno z morebitnimi stroški za države članice. Potreba po previdnosti je zlasti očitna v časih fiskalne konsolidacije, ko je treba predvidene stroške natančno oceniti. Zato Komisija, na primer na področju brezplačne pravne pomoči, v svežnju ni predlagala pravno zavezujočih meril za preskušanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči iz Direktive. Stroški za države članice, da zagotovijo začasno brezplačno pravno pomoč in brezplačno pravno pomoč v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje, bodo omejeni.

· Širši zorni kot: procesna jamstva in Evropsko javno tožilstvo

Ta paket bo prispeval tudi h krepitvi pravnih jamstev za posameznike v postopkih Evropskega javnega tožilstva. V pred kratkim predstavljenem predlogu uredbe Sveta[14] je pojasnjeno, da ima osumljenec vse pravice, ki jih zagotavljajo zakonodaja EU, Listina EU in veljavna nacionalna zakonodaja, predlog pa se tudi izrecno sklicuje na pravico do brezplačne pravne pomoči in pravico do domneve nedolžnosti. Z uvedbo okrepljenih pravic se bodo okrepila procesna jamstva, ki se uporabljajo v postopku pod vodstvom Evropskega javnega tožilstva, ter spodbujalo zaupanje javnosti v dobro delovanje tega urada.

3.           Glavni elementi predloga

3.1.        Trdni temelji za pravice do poštenega sojenja – domneva nedolžnosti

· Domneva nedolžnosti — temeljno sodno načelo

Domneva, da je obdolženec nedolžen, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo sodišča, in dolžnost organov pregona, da dokažejo njegovo krivdo, sta del enega najstarejših in najpomembnejših načel v kazenskem postopku, ki je zapisano v vseh pomembnejših mednarodnih in regionalnih pravnih aktih o človekovih pravicah. Po zgledu člena 6(2) EKČP in člena 11(1) Splošne deklaracije o človekovih pravicah je v členu 48(1) Listine EU o temeljnih pravicah določeno: „Obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana v skladu z zakonom.“

Evropsko sodišče za človekove pravice razlaga področje uporabe načela domneve nedolžnosti od svoje ustanovitve naprej. V členu 6(2) EKČP so urejena tri ključna vprašanja[15]: pravica osebe, da je javni organi ne štejejo za krivo pred pravnomočnostjo sodbe[16], dolžnost tožilstva, da nosi dokazno breme, in obveznost, da bi bilo treba upravičen dvom razlagati v korist obdolžene osebe[17], ter pravica do obveščenosti osebe o obtožbi, ki jo bremeni[18]. Domneva nedolžnosti je bistveni pogoj za pošteno sojenje in Evropsko sodišče za človekove pravice je menilo, da kršitev domneve nedolžnosti slabi pravico do poštenega sojenja[19]. To zlasti velja za pravico zoper samoobtožbo, pravico do nesodelovanja in pravico do molka[20].

Pravica do domneve nedolžnosti zajema različne potrebe in stopnje varstva v zvezi s fizičnimi in pravnimi osebami, kot to priznava sodna praksa Sodišča EU na področju pravice zoper samoobtožbo[21]. V predlogu direktive so upoštevane te razlike in zato se uporablja le za fizične osebe.

· Domneva nedolžnosti kot podlaga in vezivo pravic, določenih v direktivah o procesnih pravicah

Pravice do poštenega sojenja iz veljavnih pravnih aktov EU (vključno s pravico do obveščenosti, pravico imeti možnost razumeti postopek in mu slediti ter pravico do dostopa do odvetnika) zato dopolnjujejo domnevo nedolžnosti in so z njo neločljivo povezane pri zagotavljanju poštenega sojenja in medsebojnega zaupanja.

V stockholmskem programu je bila Komisija pozvana, naj preuči dodatne elemente minimalnih procesnih pravic za osumljene ali obdolžene osebe, poleg tega pa je bila posebej omenjena tudi domneva nedolžnosti. Komisija v Direktivi predlaga okrepitev nekaterih vidikov domneve nedolžnosti v kazenskem postopku, tj. vidike, ki so tesno povezani in nepogrešljivi za to, da instrumenti procesnih pravic in vzajemnega priznavanja delujejo v duhu medsebojnega zaupanja. Komisija bo še naprej spodbujala kulturo med strokovnjaki, na podlagi katere se omejuje uporaba ukrepov, kot je pripor pred sojenjem.

· Krepitev nekaterih vidikov pravice do domneve nedolžnosti na ravni EU

Predlagana direktiva se osredotoča na nekatere vidike domneve nedolžnosti, ki izhajajo iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, in vprašanje, na katerih področjih je treba določiti skupne minimalne standarde za zagotovitev medsebojnega zaupanja. Daje trdno podlago drugim pravnim aktom o procesnih pravicah, ki so že bili sprejeti ali pa so predlagani skupaj s to direktivo.

Poleg tega bo (ob upoštevanju, da je pravica obdolženca do navzočnosti na sojenju bistvena pravica do obrambe in del pravice do poštenega sojenja, kakor ju razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice[22]) krepitev pravice obdolženca do navzočnosti na sojenju prispevala h krepitvi pravice do poštenega sojenja in je tudi obravnavana v predlogu.

Raven jamstev v zakonodaji držav članic je na splošno sprejemljiva in zdi se, da na tem področju ni sistemskih težav. Vendar pa je še vedno nekaj elementov, glede katerih bi bilo treba okrepiti pravna jamstva. Poleg tega v Evropski uniji še vedno prepogosto prihaja do kršitev domneve nedolžnosti.

(a) Ni javnega sklicevanja na krivdo pred obsodbo

Javna izjava policijskih ali pravosodnih organov, v kateri se namiguje na krivdo osebe, ki še ni pravnomočno obsojena, škodi ugledu te osebe in lahko vpliva na mnenje porote ali sodišča, ki odloča v zadevi.

V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice[23] je z Direktivo določeno trdno načelo, da pred pravnomočno obsodbo osumljena ali obdolžena oseba v uradnih odločitvah in javnih izjavah (na primer policijskih in pravosodnih organov) ne sme biti predstavljena kot kriva. S tem se varujeta ugled in zasebnost oseb v kazenskem postopku.

(b) Dokazno breme – vsak dvom glede krivde bi bilo treba razlagati v korist osumljene ali obdolžene osebe

V kazenskem postopku bi moralo dokazno breme nositi tožilstvo in vsak dvom bi bilo treba razlagati v korist osumljene ali obdolžene osebe, brez poseganja v neodvisnost sodstva pri presoji krivde osumljene ali obdolžene osebe. Sodba mora biti utemeljena na dokazih, ki so bili predloženi sodišču, in ne na domnevah ali predpostavkah. Vendar pa je Evropsko sodišče za človekove pravice sprejelo stališče, da se v posebnih in redkih primerih dokazno breme lahko prenese na obrambo. Direktiva bo odražala ta standard, da se doseže ravnovesje med javnim interesom za učinkovit pregon in pravicami obrambe. [24]

(c) Pravica do molka – brez prisile osebe, da izpove zoper samo sebe ali da sodeluje

Pravica do molka, pravica zoper samoobtožbo in pravica do nesodelovanja so „splošno priznani mednarodni standardi, ki so bistvo koncepta poštenega sojenja“[25]. Ti standardi zagotavljajo, da osumljene ali obdolžene osebe ni mogoče neprimerno prisiliti k predložitvi dokazov, saj bi to kršilo načelo, da dokazno breme nosi tožilstvo.

Predlagana direktiva ne le upošteva ta načela v zvezi s fizičnimi osebami, ampak določa tudi poseben procesni institut. Vsaka uporaba dokazov, pridobljenih s kršitvijo teh pravic, je izključena, razen v izjemnih primerih, ko uporaba takšnih dokazov ne vpliva na splošno poštenost postopka.

(d) Pravica do navzočnosti pri sojenju – skupni minimalni standard in procesni institut

Če postopek zoper osumljeno ali obdolženo osebo teče v njeni odsotnosti, tj. oseba ni navzoča pri sojenju, je ogrožena pravica do obrambe: obdolžencu ni dana možnost, da bi sodišču predstavil svojo različico dejstev in da bi izpodbijal dokaze.

Z Okvirnim sklepom 2009/299/PNZ[26] je bilo izboljšano varstvo takšnih obdolžencev v različnih drugih pravnih aktih EU o vzajemnem priznavanju sodnih odločb v skladu s standardi Evropskega sodišča za človekove pravice[27], in sicer z določitvijo možnih razlogov za zavrnitev v primeru pravosodnega sodelovanja, če določeni skupni minimalni standardi niso izpolnjeni.

V predlagani direktivi je zato sprejeta temeljna pravica obdolžene osebe do navzočnosti pri sojenju (tj. pravica, ki jo je oblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice) in je določena za minimalni standard EU, ki se uporablja tudi v kazenskem postopku na nacionalni ravni. V zvezi s tem standardom veljajo zelo redke izjeme, da se zagotovi, da se s postopkom ne zavlačuje čezmerno zaradi obdolžencev, ki ne ravnajo v dobri veri. Zagotovljeno je konkretno pravno sredstvo v obliki obnove postopka, kot ga je oblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice[28]. Na voljo je v primerih, ko je bila kršena pravica do navzočnosti pri sojenju.

3.2.        Varstvo oseb, ki so tega najbolj potrebne – posebna jamstva za ranljive osebe

· Kdo potrebuje posebno varstvo in zakaj?

V stockholmskem programu je poudarjena potreba po krepitvi pravic oseb iz skupine ranljivih oseb v kazenskem postopku: „pomembno [je], da se posebna pozornost nameni osumljencem ali obtožencem, ki na primer zaradi svoje starosti, duševnega ali fizičnega stanja ne morejo razumeti ali slediti vsebini ali pomenu postopka[29].“

Mednarodni standardi in sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice priznavajo njihove posebne potrebe. Oseba je lahko ranljiva, ker ne more učinkovito sodelovati v kazenskem postopku: „‚učinkovito sodelovanje‘ v tem primeru temelji na predpostavki, da obtoženec dobro razume naravo sodnega postopka in svojo vlogo v njem, vključno s pomenom kakršnih koli kazni, ki mu jih sodišče lahko naloži[30].“

Otroci so sami po sebi opredeljeni za ranljive zaradi mladosti, nedokončanega fizičnega in psihičnega razvoja ter čustvene nezrelosti[31]. Otroci so tudi izpostavljeni večjemu tveganju, da bodo žrtve slabega ravnanja in da bodo imeli težave z zdravjem, kot pa druge osumljene ali obdolžene osebe; svojih tegob ali težav z zdravjem namreč morda ne morejo primerno izraziti. Vse države članice zato štejejo otroke kot osebe, ki potrebujejo posebna jamstva in varstvo v kazenskem postopku.

Situacija je drugačna za odrasle. Razlogi, zakaj odrasla oseba morda ne more učinkovito sodelovati v postopku, so lahko najrazličnejši, na primer duševna bolezen, invalidnost ali učne težave. V državah članicah EU ni standardne opredelitve ranljivih odraslih oseb v kazenskem postopku.

· Direktiva se osredotoča na ključna jamstva za otroke

Tri že sprejete direktive o procesnih pravicah se uporabljajo za vse osumljene ali obdolžene osebe, vključno z otroki. Vendar pa kljub temu, da določajo nekatera jamstva, ki so izrecno namenjena otrokom, ne upoštevajo v zadostni meri posebnih potreb otrok. Ti na primer težko ali sploh ne razumejo postopka in mu ne morejo slediti, zato so izpostavljeni večjemu tveganju zlorab zaradi svoje ranljivosti.

Predlagana direktiva bo zagotovila:

· da se procesna jamstva uporabljajo za otroke, odkar so osumljeni ali obdolženi storitve kaznivega dejanja (področje uporabe);

· da otroku ob prijetju pomagajo njegovi starši ali druge ustrezne osebe ter da so otrok in njegovi starši obveščeni o svojih pravicah;

· da se otrok ne more odpovedati pravici do pomoči odvetnika, saj obstaja večje tveganje, da ne bi razumel posledic svojih dejanj; obvezni dostop do odvetnika je bistveni ukrep predlagane direktive;

· da se pred izdajo sodbe primerno preučijo osebne in družinske razmere otroka ter da otroka, če mu je odvzeta prostost, pregleda zdravnik; da se postopek zasliševanja otroka ves čas izvaja v okoliščinah, ki upoštevajo njegovo starost in raven zrelosti, ter da se policijsko zaslišanje snema z avdiovizualnimi sredstvi, razen če to ne bi bilo sorazmerno;

· da se otroku ne sme soditi v njegovi odsotnosti; da se zagotovi, da se otrok ne sme obsoditi, ne da bi imel možnost izpodbijati razloge za takšno obsodbo in razumel razloge za možno obsodbo, katere namen je preprečiti, da bi ponovno storil kaznivo dejanje in spodbuditi njegovo družbeno vključevanje;

· da se pravosodni organi, ki so v stiku z otroki, ustrezno posebej usposobijo; da je otrokova zasebnost zavarovana, s čimer se lajša njegova ponovna vključitev v družbo, npr. z zagotovitvijo, da je javnost načeloma izključena iz postopka;

· da se ukrep odvzema otrokove prostosti uporabi le kot skrajno sredstvo in da so otroci pridržani ločeno od odraslih.

Iz mednarodnih standardov izhaja, da bi morali biti otrokom, ki se soočijo s sistemom kazenskega pravosodja, namesto kazni zapora na voljo alternativni ukrepi in izobraževanje ter da se jim odvzame prostost le v izjemnih okoliščinah. Zaradi tveganj v zvezi s telesnim, duševnim in socialnim razvojem otrok, ki so neločljivo povezana z odvzemom prostosti, so otroci ob odvzemu prostosti v še posebej ranljivem položaju. Da bi preprečili slabo ravnanje in zlorabo v primeru odvzema prostosti, bi bilo treba določiti nekatere varovalne ukrepe. Direktiva zaradi teh posebnih potreb otrok vsebuje posebna pravila o posebni obravnavi otrok v primeru odvzema prostosti.

Direktiva bo s tem spodbujala spoštovanje otrokovih pravic, pri čemer bo upoštevala mednarodne smernice in priporočila za otrokom prijazno pravosodje in bo del Agende EU za otrokove pravice[32]. Direktiva ne bo vplivala na nacionalna pravila za ugotavljanje kazenske odgovornosti[33].

· Priporočilo Komisije zagotavlja, da se ranljive osebe identificirajo in da se njihove potrebe upoštevajo

Opredeljevanje, zakaj so posamezniki lahko ranljivi v kazenskem postopku (razlogi, ki niso povezani z njihovo mladostjo) na tej stopnji ni lahka naloga; vsaka opredelitev je lahko celo predmet kritik, ker naj bi jih stigmatizirala. To je zaključek več posvetov in srečanj z interesnimi skupinami in državami članicami.

Vendar interesne skupine obenem na splošno priznavajo, da nekateri posamezniki potrebujejo posebna jamstva v kazenskem postopku, ki zagotavljajo, da razumejo in uresničujejo svoje pravice. Če posamezniki ne razumejo postopka ali posledic procesnih dejanj, kot je priznanje, bodisi ker njihova ranljivost ni ugotovljena bodisi ker posebna jamstva niso uveljavljena, to povzroča „neenakost orožij“, kar zmanjšuje njihove možnosti, da so deležni poštenega sojenja, in ogroža neoporečnost sodnih postopkov. Če ne bo ukrepanja na ravni EU, se bo v EU še naprej zagotavljala neenakomerna raven varstva. Zato je edini usklajeni pristop, ki bi ugodil pomislekom na področju sorazmernosti in subsidiarnosti ter potrebi po okrepitvi ravni varstva ranljivih oseb, priporočilo Komisije za krepitev temeljnih pravic ranljivih oseb v kazenskem postopku.

· Vzpostavitev ocenjevalnih mehanizmov za zagotovitev, da se ranljive osebe identificirajo in se jim prizna ustrezen status ter da se upoštevajo njihove posebne potrebe v kazenskem postopku, je bistvo priporočila. Priporoča se, da ocenjevanje opravi neodvisni strokovnjak, s čimer se zagotovi, da je stopnja ranljivosti pravilno določena in da se upoštevajo posebne potrebe posamezne osebe.

· Vzpostavitev ustreznih jamstev za ranljive osebe: v priporočilu so države članice pozvane, naj uveljavijo konkretna jamstva na podlagi ocenjevanja, kot so obvezen dostop do odvetnika, pomoč primerne tretje osebe, snemanje policijskega zaslišanja z avdiovizualnimi sredstvi in zdravstvena pomoč.

Priporočilo državam članicam omogoča večjo prožnost kot direktiva, vendar pa bo vseeno prispevalo k dvigu standardov procesnih pravic ranljivih odraslih oseb in okrepitvi medsebojnega zaupanja. Komisija bo štiri leta po objavi poročila preučila obseg, v katerem so države članice sprejele ukrepe za njegovo izvajanje, in po potrebi predlagala zakonodajne ukrepe za krepitev procesnih pravic ranljivih oseb.

3.3.        Učinkovita pravica do dostopa do odvetnika – pravica do brezplačne pravne pomoči

Na podlagi člena 6(3)(c) Evropske konvencije o človekovih pravicah Listina EU v členu 47(3) določa, da se „[o]sebam, ki nimajo zadostnih sredstev, [...] odobri pravna pomoč, kolikor je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva.“

Pravica do brezplačne pravne pomoči je neločljivo povezana s pravico do dostopa do odvetnika. Za osebe, ki nimajo zadostnih sredstev, dostop do odvetnika ne more biti učinkovit, razen če država zagotovi brezplačno pravno pomoč, ki omogoča pravno svetovanje. Zato mora biti brezplačna pravna pomoč za namene učinkovitosti pravice do dostopa do odvetnika in nadaljnje krepitve medsebojnega zaupanja v Evropski uniji na voljo tistim, ki jo potrebujejo.

Direktiva se osredotoča na nekatere vidike pravice do brezplačne pravne pomoči

· Zagotoviti brezplačno pravno pomoč za dostop do odvetnika, kadar je najbolj potrebna – „začasna brezplačna pravna pomoč“

V začetnih fazah postopka je osumljena ali obdolžena oseba še posebej ranljiva, zlasti če ji je bila odvzeta prostost. Dostop do odvetnika je v teh fazah bistvenega pomena za varstvo pravic do poštenega sojenja, vključno s pravico zoper samoobtožbo, kot je zapisano v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. Člen 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah določa, da se osumljenim ali obdolženim osebam praviloma omogoči dostop do pravne pomoči od trenutka policijskega pridržanja ali pripora pred sojenjem, in da se taka pomoč dodeli uradno, če je to potrebno. Takšne osebe ne bi smele čakati na dostop do odvetnika, dokler njihova vloga za brezplačno pravno pomoč ni obravnavana in njihova upravičenost do brezplačne pravne pomoči ocenjena.

Zato predlagana direktiva o pravici do brezplačne pravne pomoči določa, da imajo osumljene ali obdolžene osebe, ki jim je odvzeta prostost, dostop do začasne brezplačne pravne pomoči v teh začetnih fazah postopka in dokler pristojni organ dokončno ne odloči o njihovi vlogi za brezplačno pravno pomoč.

· Posebna pozornost je namenjena osebam v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje

Direktiva o dostopu do odvetnika določa pravico do dvojnega pravnega zastopanja v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje, tj. tako v državi članici izvršiteljici, kot v odreditveni državi članici, da se okrepi medsebojno zaupanje po vsej Evropski uniji. Vendar pa je treba za učinkovitost navedenega zagotoviti dostop do brezplačne pravne pomoči v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje.

Tudi osebam, iskanim na podlagi evropskega naloga za prijetje, je treba dati pravico do začasne brezplačne pravne pomoči, ko jim je odvzeta prostost v državi članici izvršiteljici, ne da bi morali čakati na pravno svetovanje, dokler njihova vloga za brezplačno pravno pomoč ni bila obravnavana.

Priporočilo v zvezi z nekaterimi dodatnimi vprašanji o brezplačni pravni pomoči v kazenskem postopku

· Za večje zbliževanje na ravni meril za odločanje o pravici do brezplačne pravne pomoči

Iz člena 47(3) Listine EU in člena 6(3)(c) Evropske konvencije o človekovih pravicah izhaja, da lahko države članice odločijo, ali ima oseba pravico do brezplačne pravne pomoči, če nima zadostnih sredstev („ocena premoženjskega stanja“), in/ali je zaradi interesov pravičnosti potrebno odobriti brezplačno pravno pomoč, na primer v zapleteni zadevi ali zaradi osebnega položaja osumljenca, resnosti kaznivega dejanja ali teže morebitnih sankcij („preizkus utemeljenosti“).

Države članice na zelo različne načine kombinirajo in ocenjujejo ta merila za upravičenost. Nekatere države članice uporabljajo le oceno premoženjskega stanja, druge uporabljajo preizkus utemeljenosti, nekatere pa kombinirajo oba. Obstajajo tudi velike razlike v razlagah in razumevanju ocene premoženjskega stanja in preizkusa utemeljenosti.

Zaradi velike raznolikosti sistemov brezplačne pravne pomoči in potrebe po sorazmernosti vseh ukrepov, zlasti v času gospodarskih in finančnih izzivov, je to vprašanje obravnavano v priporočilu. To zagotavlja skupna objektivna merila, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. Pojasnjuje okvir za oceno, kot je bil razvit v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, in spodbuja konvergenco med različnimi pravnimi sistemi, da bi se okrepilo medsebojno zaupanje.

· Zagotavljanje kakovosti in učinkovitosti storitev brezplačne pravne pomoči

Evropsko sodišče za človekove pravice je odločilo, da obveznost države, da zagotovi brezplačno pravno pomoč, ni izpolnjena zgolj z imenovanjem odvetnika, ki se financira iz javnih sredstev[34]. Država mora zagotoviti, da je pomoč, ki jo nudijo odvetniki za brezplačno pravno pomoč, praktična in učinkovita. V ta namen so države članice v priporočilu pozvane, naj vzpostavijo mehanizme za zagotovitev visoko kakovostnih storitev brezplačne pravne pomoči ter spodbujajo sisteme za akreditacijo odvetnikov in nadaljnje strokovno usposabljanje strokovnjakov in odvetnikov za brezplačno pravno pomoč. Izvajanje tega priporočila bo izboljšalo kakovost in učinkovitost storitev brezplačne pravne pomoči in okrepilo medsebojno zaupanje držav članic v sodne sisteme drugih držav članic.

Komisija se bo za povečanje učinka in uporabe priporočila lahko obrnila na skupino strokovnjakov na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. Skupina lahko Komisiji pomaga pri pripravi smernic za uporabo priporočila, državam članicam pa pri izmenjavi dobrih praks. Komisija bo štiri leta po objavi poročila preučila obseg, v katerem so države članice sprejele ukrepe za njegovo izvajanje, in po potrebi predlagala zakonodajne ukrepe za okrepitev pravice do brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku.

4.           Sklepne ugotovitve

V tem svežnju so zajeti skupni minimalni standardi za pravico do poštenega sojenja v Evropski uniji, kar pomeni napredek pri izvajanju agende Komisije o procesnih pravicah. Skupaj z vsemi veljavnimi pravnimi akti, ki so namenjeni uresničevanju čezmejnega pravosodnega sodelovanja v ozračju medsebojnega zaupanja, s pomočjo skupnih minimalnih standardov podpira razvoj evropskega območja svobode, varnosti in pravice.

Nova ureditev, ki je bila uvedena z Lizbonsko pogodbo, bo kmalu postala v celoti učinkovita. Prehodna ureditev Pogodbe na področju pravosodja in notranjih zadev (zajetih v nekdanjem t. i. „tretjem stebru“) se izteče 30. novembra 2014. Od navedenega datuma bo imela Komisija izvršilna pooblastila glede celotnega pravnega reda na področju pravosodja in notranjih zadev, Sodišče EU pa bo v celoti pristojno za pravne akte vzajemnega priznavanja, izdane pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe. To bo, skupaj z oblikovanjem vseevropskega sistema kazenskega pregona za boj proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom EU, spremenilo razmere na evropskem območju kazenskega pravosodja.

Glede na internacionalizacijo kriminalitete bi to moralo povzročiti povečanje števila zahtevkov za preiskavo in izvršitev sodnih odločb v kazenskih zadevah po vsej EU, ki bi izhajali iz izvajanja številnih ukrepov vzajemnega priznavanja. To je še toliko boljši razlog za doseganje napredka pri agendi Evropske unije o procesnih pravicah s hitrim sprejetjem tega novega svežnja.

Dolgoročno bo ta okvir procesnih pravic na ravni EU prenesen v nacionalno pravo. Njegov vpliv na spoštovanje pravice do poštenega sojenja v praksi bo treba natančno oceniti in odkriti vse njegove pomanjkljivosti, po možnosti za pripravo konsolidiranega predloga o pravicah do poštenega sojenja.

[1]               UL C 115, 4.5.2010, str. 1.

[2]               UL C 295, 4.12.2009, str. 1.

[3]               Direktiva 2010/64/EU z dne 20 oktobra 2010, UL L 280, 26.10.2010, str. 1–7.

[4]               Direktiva 2012/13/EU z dne 22. maja 2012, UL L 142, 1.6.2012, str. 1–10.

[5]               Direktiva 2013/48/EU z dne 22. oktobra 2013, UL L 294, 6.11.2013, str. 1-12.

[6]               Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL L 190, 18.7.2002, str. 1–18).

[7]               http://ec.europa.eu/justice/newsroom/criminal/opinion/110614_en.htm.

[8]               Člen 6(1) PEU.

[9]               Člen 6(3) PEU.

[10]             Uvodna izjava 10, UL C 291, 4.12.2009, str. 1.

[11]             Eurostat, Statistika migracij in migrantskega prebivalstva (marec 2013).

[12]             Eurobarometer 337/2010.

[13]             Glej npr. smernice Odbora ministrov Sveta Evrope za otrokom prijazno sodno varstvo.

[14]             Predlog Uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva, COM(2013) 534 final, z dne 17. julija 2013.

[15]             Barberà, Messegué in Jabardo proti Španiji, vloge št. 10588/83, 10589/83 in 10590/83, sodba z dne 6. decembra 1988.

[16]             Minelli proti Švici, vloga št. 8660/79, sodba z dne 25. marca 1983.

[17]             Glej opombo 14.

[18]             To je obravnavano v Direktivi 2012/13/EU z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku.

[19]             John Murray proti Združenemu kraljestvu, vloga št. 18731/91, sodba z dne 26. januarja 1996.

[20]             Murray proti Združenemu kraljestvu, glej zgornjo opombo. Funke proti Franciji, vloga št. 10828/84, sodba z dne 25 februarja 1993, Saunders proti Združenemu kraljestvu, vloga št. 19187/91, sodba z dne 17. decembra 1996.

[21]             Glej med drugim sodbi v zadevi C-301/04 P, Komisija proti SGL Carbon, ZOdl. 2006, str. I-5915, in zadevi T-112/98, Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, Recueil 2001, str. II-732.

[22]             Colozza proti Italiji, vloga št. 9024/80, sodba z dne 12. februarja 1985.

[23]             Minelli proti Švici, vloga št. 8660/79, sodba z dne 25. marca 1983; Allenet de Ribemont proti Franciji, vloga št. 15175/89, sodba z dne 10. februarja 1995; Pandy proti Belgiji, vloga št. 13583/02, sodba z dne 21. septembra 2006; Garlicki proti Poljski, vloga št. 36921/07, sodba z dne 14. junija 2011.

[24]             Salabiaku proti Franciji, vloga št. 10519/83, sodba z dne 7. oktobra 1988; Barberà, Messegué in Jabardo proti Španiji, vloga št. 10590/83, sodba z dne 6. decembra 1988.

[25]             Heaney in McGuinness proti Irski, vloga št. 34720/97, sodba z dne 21. decembra 2000.

[26]             Okvirni sklep Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ UL L 81, 27.3.2009, str. 24-36.

[27]             Colozza proti Italiji, vloga št. 9024/80, sodba z dne 12. februarja 1985.

[28]             Glej opombo 25.

[29]             UL C 291, 4.12.2009, str. 1.

[30]             S.C. proti Združenemu kraljestvu, vloga št. 60958/00, sodba z dne 10. novembra 2004.

[31]             V skladu s členom 1 Konvencije ZN o otrokovih pravicah, ki so jo ratificirale vse države članice EU in tudi EU, bi bilo treba vsako osebo, ki je mlajša od 18 let, šteti za otroka.

[32]             Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, z dne 15. februarja 2011, COM(2011) 60 final.

[33]             To je starost, ko otroci postanejo kazensko odgovorni za svoja dejanja.

[34]             Zadeva pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, Pavlenko proti Rusiji, vloga št. 42371/02, sodba z dne 4. oktobra 2010, točka 99.