This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52013DC0278
COMMUNICATION FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT, THE COUNCIL, THE EUROPEAN ECONOMIC AND SOCIAL COMMITTEE AND THE COMMITTEE OF THE REGIONS The Marco Polo programme - Results and outlook
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Program Marco Polo – rezultati in napovedi
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Program Marco Polo – rezultati in napovedi
/* COM/2013/0278 final */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Program Marco Polo – rezultati in napovedi /* COM/2013/0278 final */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Program Marco Polo – rezultati in napovedi 1. Uvod Člen 14 Uredbe 1692/2006[1]določa, da Komisija predloži
Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter Odboru
regij sporočilo o rezultatih programa Marco Polo za obdobje 2003–2010. Uspešnost programov je bila ocenjena v okviru
zunanje ocene.[2]
Ugotovitve ocene so bile za potrebe sporočila naknadno posodobljene z
dodatnimi informacijami, vključno z operativnimi podatki, pridobljenimi do
novembra 2012. Sporočilo vključuje tudi splošen
pregled nadaljnjega ukrepanja in pristopa k podpori inovativnih in trajnostnih
storitev tovornega prometa v obdobju, ki ga zajema naslednji večletni
finančni okvir (MFF) 2014–2020. V delovnem
dokumentu služb Komisije, priloženemu temu sporočilu, so predstavljeni ustrezni
statistični podatki in analiza posebnih vprašanj iz
člena 14 (2a) Uredbe 1692/2006. 2. Program Marco Polo kot instrument, ki
podpira trajnostne storitve tovornega prometa na ravni EU Program je bil uveden na podlagi Bele knjige o skupni prometni politiki iz septembra 2001.[3] V Beli
knjigi je bilo predlagano, naj bo intenzivnejša uporaba prevoza po morju na
kratkih razdaljah, po železnici in celinskih plovnih poteh ključni element
razvoja intermodalnosti kot praktičnega
in učinkovitega sredstva za dosego uravnoteženega prometnega sistema. V njej je bilo napovedano, da se bo v primeru
neukrepanja cestni tovorni promet do
leta 2010 povečal za približno 50 %, kar bo povzročilo
dodatne stroške cestne infrastrukture, večje število nesreč, več
zastojev ter večje lokalno in globalno onesnaževanje. Neposredna
posledica bi bila povečanje mednarodnega (znotraj EU) cestnega tovornega prometa za približno
12 milijard tonskih kilometrov[4] letno. Zato je bil uveden program Marco Polo I
(2003–2006).[5]
Proračunska sredstva v višini 102 milijona EUR so bila dana na voljo v
podporo ukrepom, ki naj bi preusmerili napovedano povečanje
48 milijard tonskih kilometrov tovora s cest na prevoz po morju na kratkih
razdaljah, po železnici in celinskih plovnih poteh ali na kombinacijo tistih načinov
prevoza, pri katerih so cestni prevozi čim krajši. Pri
pripravi drugega programa Marco Polo[6]
(2007–2013) so bile znova izračunane[7] napovedi glede rasti tovornega prometa. Na
podlagi teh izračunov je bilo ugotovljeno, da bi se brez ustreznih ukrepov
mednarodni (znotraj EU) cestni tovorni promet med letoma 2007 in 2013
povečal za 20,5 milijarde tonskih kilometrov letno. Program Marco
Polo II naj bi s proračunom v višini 450 milijonov EUR
preusmeril znaten del tega povečanja. 3. Ključne značilnosti programa Program Marco Polo, ki je bil uveden za
zmanjšanje cestnih zastojev ter zagotovitev učinkovitejšega in bolj
trajnostnega tovornega prometa, je edini instrument financiranja EU, ki je v
svojem pravnem okviru opredeljen kot fiksni prispevek na realizacijo.
Subvencija se navadno izračuna na podlagi dosežene spremembe načina
prevoza, izražene v milijonih tonskih kilometrov.[8] Ta sprememba
načina prevoza se lahko v denarnem smislu pretvori v okoljske koristi,
koristi pri odpravi zastojev in druge koristi, ki jih zagotavljajo ukrepi
programa Marco Polo. V programu Marco Polo I so bile
predvidene tri vrste ukrepov: (a)
ukrepi za spremembo načina prevoza:
preusmeriti čim več tovora iz cestnega prevoza v prevoz po morju na
kratkih razdaljah, po železnici in/ali celinskih plovnih poteh; (b)
pospeševalni ukrepi: spremeniti način
delovanja necestnega tovornega prometa v EU in odpraviti strukturne tržne ovire
v evropskem tovornem prometu s prodornim ali zelo inovativnim konceptom; (c)
ukrepi skupnega učenja: izboljšati poznavanje sektorja tovorne logistike ter spodbujati
napredne metode in postopke sodelovanja na trgu tovornega prometa. V okviru programa Marco Polo II sta bila
dodana še dva ukrepa: (d)
pomorske avtoceste: vsi inovativni, obsežni,
intermodalni ukrepi z visoko pogostostjo za neposredno preusmeritev tovora iz
cestnega prevoza v prevoz po morju na kratkih razdaljah. To vključuje
kombinacijo prevoza po morju na kratkih razdaljah in drugih načinov
notranjega prevoza ter integriranih
storitev od vrat do vrat, pri kateri so cestni prevozi čim krajši; (e)
ukrepi izogibanja prometu: vsi inovativni ukrepi, ki prevoz vključijo v proizvodno
logistiko, da se tako zmanjša odstotek tovornega prometa po cesti, ne da bi to negativno
vplivalo na obseg proizvodnje ali delovno silo. Poleg tega se je skupni proračun
povečal s 102 milijona EUR na 450 milijonov EUR, trajanje
programa pa podaljšalo s štirih na sedem let. S programom Marco Polo II so bile
uvedene tudi druge spremembe: širši geografski obseg, spremenjena pravila
financiranja nekaterih vrst ukrepov, nova opredelitev upravičenih
vlagateljev in nov pristop k pomožni infrastrukturi. Program Marco Polo II je bil leta 2009
pregledan in spremenjen[9]
za lažje sodelovanje malih in mikro podjetij ter poenostavitev postopkov. Poleg
tega je bila podvojena intenzivnost financiranja z enega EUR na dva EUR za
vsakih 500 tonskih kilometrov, preusmerjenih s cest. Kar zadeva upravljanje, je bilo izvajanje
programa leta 2008 preneseno s Komisije na Izvajalsko agencijo za konkurenčnost in inovativnost
(EACI). 4. Doseženi rezultati programov Marco Polo Med letoma 2003 in 2012 je bilo dodeljenih
172 subvencij za finančno pomoč več kot 650 podjetjem. Zaradi edinstvene zasnove programa Marco Polo,
ki povezuje subvencijo z dejansko spremembo načina prevoza, zagotovljeno s
projekti, se lahko rezultati programa količinsko opredelijo, kar
omogoča oceno dejanskih dosežkov programa. –
Uspešnost Uspešnost programa se meri v smislu
realizirane spremembe načina prevoza/izogibanja prometu[10] (v
tonskih kilometrih). Zaradi različnega značaja posameznih
ukrepov se uspešnost lahko neposredno izmeri za ukrepe za spremembo načina
prevoza, pospeševalne ukrepe ter ukrepe pomorske avtoceste in izogibanje
prometu. Pospeševalni ukrepi imajo še druge posebne značilnosti, ki bodo
obravnavane posebej. Neposredni cilj ukrepov skupnega učenja pa niso spremembe
načina prevoza, zato jih ni mogoče oceniti na podlagi prevoza,
preusmerjenega s cest. V okviru programa Marco Polo I naj bi se
z izbranimi projekti dosegla sprememba načina prevoza, ki znaša
47,7 milijarde tonskih kilometrov (mtkm), kar približno ustreza skupnemu
cilju, določenemu za program (48 mtkm). Na koncu je bila s projekti
dosežena sprememba načina prevoza, ki znaša 21,9 mtkm. Ta številka
pomeni približno 46 odstotkov skupnega cilja za spremembo načina
prevoza in ustreza približno 1 200 000 potovanjem tovornjakov na
razdalji 1 000 km s tovorom, ki tehta povprečno 18 ton. V programu Marco Polo II sprememba
načina prevoza, ki naj bi jo ustvarili projekti, izbrani z razpisi od
leta 2007 do 2011, znaša 87,7 mtkm, kar je povprečno
17,54 mtkm letno. Do novembra 2012 se je s temi projekti realizirala
dejanska sprememba načina prevoza, ki znaša 19,5 mtkm (do zdaj približno 5
mtkm v povprečju na leto v štirih letih, za katere so podatki na voljo).
Ker program Marco Polo II še poteka, se bodo številke med njegovim
življenjskim ciklom zvišale.[11]
Ker
so projekti Marco Polo poslovne storitve, so odvisni od tržnih in gospodarskih
razmer. Zato je zmanjševanje gospodarske rasti po letu 2008[12]
negativno vplivalo na izvajanje in uspešnost programa ter izvedljivost
projektov[13].
Cilj pospeševalnih ukrepov je poleg spremembe
načina prevoza tudi prepoznati in odpraviti ovire za inovativne pristope v
necestnem tovornem prometu. Te ovire, ki so tehnične, včasih pa
„psihološke“ narave, so specifične za vsak projekt. Zato je težko
zagotoviti neposredne skupne rezultate vseh koristi pospeševalnih ukrepov, razen
tistih, ki so rezultat spremembe načina prevoza. Učinkovitost ukrepov skupnega učenja
je bila ocenjena za vsak projekt posebej (na primer, ali je bilo opravljeno
predvideno število predavanj in ali je bilo doseženo število udeležencev). To
pa zato, ker so bili cilji posameznih ukrepov različni in ni skupne
podlage, na kateri bi združili rezultate. Ukrepi skupnega učenja so bili
sorazmerno uspešni pri doseganju zastavljenih ciljev, pri čemer je bilo
več projektov 100-odstotno uspešnih. Zahtevnejše pa je oceniti dolgotrajni
vpliv ukrepov skupnega učenja na logistične prakse podjetij in
razporeditev načinov prevoza. –
Okoljske koristi Izboljšanje okoljske učinkovitosti
tovornega prometa je eden od ključnih ciljev programa Marco Polo. Dosežena
sprememba načina prevoza, izražena v tonskih kilometrih, se v denarnem
smislu pretvori v okoljske koristi, koristi pri odpravi zastojev in druge
koristi, izračunane s kalkulatorjem zunanjih stroškov[14].
Kalkulator zagotavlja ekonomsko oceno različnih načinov in
podnačinov prevoza na podlagi koeficientov zunanjih stroškov[15] v zvezi
z okoljskimi vplivi (kakovost zraka, hrup, podnebne spremembe) ter
socialno-ekonomskimi vplivi (nesreče, zastoji). Na podlagi podatkov o spremembi načina
prevoza, zagotovljenih s projekti Marco Polo I, so okoljske koristi
ocenjene[16]
na 434 milijonov EUR. Če ta znesek primerjamo s finančnimi
sredstvi, plačanimi za projekte s ciljem spremembe načina prevoza
(32,6 milijona EUR), to pomeni, da je vsak euro, vložen v te ukrepe,
prinesel povprečno 13,3 EUR v obliki okoljskih koristi in prihrankov
pri drugih zunanjih stroških. Te koristi vključujejo 1,5 milijona ton
CO2, ki ga cestni promet ni povzročil. Ker se program Marco Polo II še izvaja,
končni rezultati še niso na voljo. Vendar vmesni podatki (iz
novembra 2012) kažejo, da je program do zdaj prinesel za
405 milijonov EUR okoljskih koristi. Poleg zgoraj navedenih okoljskih koristi se
lahko upoštevajo tudi drugi pomembni posredni vplivi, na primer učinki
zmanjšanega prometa na varstvo narave ali občutljiva območja, kot so
Alpe ali Pireneji, ali učinki prelivanja znanja in povezovanj v mreže,
pridobljeni s sodelovanjem med subjekti, vključenimi v program Marco Polo.
–
Učinkovitost Učinkovitost se meri kot razmerje med
rezultati (tkm, doseženi pri projektih s ciljem spremembe načina prevoza)
in vložki (proračunska sredstva, za katera so bile prevzete obveznosti,
ali plačana proračunska sredstva). Ob upoštevanju plačil, nakazanih
upravičencem, je pri projektih iz programa Marco Polo I, katerih cilj
je bil sprememba načina prevoza, vsak vložen euro zagotovil preusmeritev
597 tkm. To je primerljivo s povprečno učinkovitostjo
743 tkm na euro subvencije[17],
ki se pričakuje za projekte, izbrane na podlagi letnih razpisov za
zbiranje predlogov[18].
Za program Marco Polo II je
pričakovana učinkovitost[19]
izbranih projektov[20]
s ciljem spremembe načina prevoza znašala 438 tkm/euro (november 2012).
Pravi podatki o dejansko doseženi učinkovitosti trenutno niso na voljo,
ker program še poteka. Zmanjšanje učinkovitosti med izvajanjem
programa Marco Polo II je mogoče pojasniti s spremembami pravil, ki
urejajo izvajanje projektov, zlasti podvojitev intenzivnosti financiranja od
razpisa leta 2009 (z enega na dva eura na 500 tkm) in nova
opredelitev tovora[21].
–
Poraba sredstev Od 102 milijonov EUR, dodeljenih
programu Marco Polo I, so bile prevzete obveznosti za
73,8 milijona EUR. To pa zato, ker je samo omejeno število predlogov
projektov izpolnjevalo merila in pogoje, določene za program (265 predloženih
predlogov in 55 podpisanih pogodb), kar je povzročilo manjše
koriščenje programa od zaželenega. Od teh sredstev, za katera so bile prevzete
obveznosti, je bilo izplačanih 41,8 milijona EUR. Dejstvo, da je
plačilo upravičencem odvisno od dejansko doseženih rezultatov, je
pomemben vidik programa, ki dokazuje učinkovito dodeljevanje javnih
sredstev. Vendar pa to pomeni, da v primeru, če so dejansko doseženi
podatki o spremembi načina prevoza nižji od prvotno izračunanih
podatkov upravičencev, na primer zaradi škodljivih učinkov
finančne krize, se proračunska sredstva, ki so na voljo programu, ne
porabijo v celoti. Podoben trend je napovedan za sedanji program
Marco Polo II. Poleg tega praviloma zneski, plačani
projektu, ne smejo presegati skupnega primanjkljaja, ustvarjenega v obdobju
financiranja (glej opombo 8). Če projekt ustvari dobiček ali
doseže njegov prag prej, kot je bilo predvideno v vlogi, se subvencija lahko
odvzame ali zniža. To se je zgodilo pri več projektih Marco Polo, kar je
tudi prispevalo k manjši porabi dodeljenih sredstev. –
Trajnost Trajnost se nanaša na to, ali bo projekt po
koncu obdobja financiranja v kakršni koli obliki še naprej deloval ali ne. Po
opravljenih ocenah[22]
programov se za večino storitev pričakuje, da se bodo po izteku
sporazuma o subvenciji nadaljevale. To kaže, da kratkoročno financiranje
lahko povzroči dolgotrajno spremembo tudi v trenutnih spreminjajočih
se tržnih razmerah. Zato bodo verjetno programi po izteku pogodbe prinesli
dodatne koristi v smislu spremembe načina prevoza/izogibanja prometu in
prihrankov pri zunanjih stroških, ki pa jih zaradi nerazpoložljivosti ustreznih
podatkov ni mogoče vključiti v količinsko opredelitev
učinkov programa. –
Konkurenca Program Marco Polo dodeljuje subvencije
prevozniškim podjetjem za financiranje zagona dejavnosti za preusmeritev
tovornega prometa s ceste. Osredotočenost na nove prevozne storitve (ali
izpopolnitev sedanjih) ter določene ravni zasičenosti na
intermodalnih poteh lahko v nekaterih primerih povzročijo konkurenčne
pomisleke, tudi če se sprejmejo zaščitni ukrepi za preprečitev takšne
ravni izkrivljanja konkurence, ki je v nasprotju z javnim interesom (na primer
ocena konkurence v postopku ocene predlogov, možnost prekinitve ali zmanjšanja
obsega pogodb v primeru dokazanega izkrivljanja konkurence). Čeprav so konkurenti upravičencev
programa Marco Polo med življenjskim ciklom obeh programov Marco Polo vložili
več pritožb glede izkrivljanja konkurence, pa dejansko ni jasnih dokazov o
kakršnih koli pomembnih škodljivih učinkih na konkurenco.[23] –
Upravljanje Izkazalo se je, da agencija EACI z možnostjo
dodelitve več človeških virov zagotavlja dodano vrednost postopku
izvajanja programa Marco Polo. Prenos nalog je omogočil stopnjevanje
komunikacijskih prizadevanj, izboljšanje promocije programa, okrepitev
operativnega nadzora in zagotovitev večje pomoči vlagateljem. –
Postopki Postopki programa temeljijo na načelu
dobrega finančnega poslovodenja in so bili razviti s ciljem zagotoviti
enake konkurenčne pogoje ter poiskati ustrezno ravnovesje med potrebnim
upravnim nadzorom nad uporabo javnih sredstev in potrebami podjetij. Zaradi
zelo operativnega značaja programa so ti postopki morda v nekaterih
primerih videti zapleteni in morda niso popolnoma združljivi z vsakodnevno
prakso zasebnih podjetij, zlasti v okolju s stalno spreminjajočim se
finančnim tveganjem. Drugi pomembni dejavniki (a)
Koriščenje programa Marco Polo ni povsem
zadovoljivo. Podvojitev intenzivnosti financiranja leta 2009 je samo delno
rešila to težavo. Ta položaj se lahko pojasni z zunanjimi razlogi, kot so
omejena ciljna skupina, spreminjajoče se tržne razmere in neugodne
gospodarske razmere po letu 2008, pa tudi notranjimi dejavniki, kot je
zasnova programa, ki za zaščito javnih sredstev prenaša glavna operativna
tveganja na upravičence. (b)
Uvedba dopolnilnih revizijskih potrdil po
letu 2010 je olajšala preverjanje količin blaga, prepeljanih s
projekti Marco Polo, in zmanjšala tveganje napak pri računanju in
domnevnih goljufij, vendar pa je še dodatno povečala upravno breme za
upravičence. (c)
Usmeritev programa v spremembo načina prevoza
(ki dovoljuje plačila skoraj izključno na podlagi realizirane
spremembe prenosa načina/izogibanja prometu)[24], je eden
od razlogov, zakaj se upravičenci spopadajo s težavami pri financiranju
pomožne infrastrukture[25],
čeprav so lahko tudi izdatki za tako infrastrukturo upravičeni do
finančne pomoči[26]. (d)
Sedanji pristop spremembe načina prevoza ni
zanimiv za nekatere otoške države članice. To pa zato, ker so povezave
tovornega prometa med otoki in celino ter med otoki samimi večinoma
pomorske storitve. Zato so možnosti za spremembo načina prevoza/izogibanje
prometu na ravneh, kot jih zahteva program, omejene. (e)
Glede na mnenje omejenega števila anketiranih
upravičencev o programu Marco Polo[27] ni mogoče izključiti, da je v
programu morda nekaj balasta, kar pomeni, da bi se del financiranih projektov začel
tudi brez finančnih sredstev programa Marco Polo. Po drugi strani pa je
morda zagonska pomoč, zagotovljena s subvencijami EU, zmanjšala poslovno
tveganje, povezano z začetkom izvajanja teh intermodalnih prevozov, in
pomagala nekaterim projektom doseči prag dobička prej, kot bi bilo
mogoče brez financiranja. Verjetno je tudi, da je zagotovljena subvencija
omogočila obsežnejši projekt. Vendar je celoten obseg tega balasta težko
količinsko opredeliti. (f)
Čeprav sodelovanje malih in srednje velikih
podjetij ni neposredni cilj programa, po ocenah ta podjetja predstavljajo
približno 24 odstotkov[28]
celotne populacije upravičencev. Podrobni podatki o uspešnosti programov Marco
Polo so predstavljeni v delovnem dokumentu služb Komisije, ki je priložen k
temu sporočilu. 5. Sklepne ugotovitve glede doseženih
rezultatov Programa Marco Polo sta bila zasnovana kot
instrumenta financiranja za zmanjšanje cestnih zastojev in povečanje okoljske učinkovitosti
sistema tovornega prometa. Edinstvene in pomembne značilnosti
programa so preglednost, natančnost, s katero je mogoče izmeriti
rezultate, ter neposredna zveza med financiranjem EU in doseženimi rezultati. Že končani program Marco Polo I je
prinesel za približno 434 milijonov EUR okoljskih koristi, saj je z
evropskih cest preusmeril 21,9 milijarde tonskih kilometrov tovora.
Nadaljnja pomembna sprememba načina prevoza in z njo povezane koristi se
pričakujejo za sedanji program Marco Polo II. Vendar pa velikopotezni cilji glede spremembe
načina prevoza, ki jih je določil zakonodajalec, niso bili v celoti
doseženi (46 % načrtovanih sprememb načina prevoza za program
Marco Polo I). Poleg tega naj bi bila programa precej zapletena in ju
evropska podjetja včasih težko uporabljajo. Kljub temu je treba poudariti, da program
Marco Polo temelji na količinsko opredeljenih rezultatih, plačila pa
se izvedejo skoraj izključno za dejansko realizirano spremembo načina
prevoza. Poleg tega so za določitev uspešnosti projektov pomembni elementi
tudi tržne in gospodarske razmere. Ker so rešitve intermodalnega prevoza bolj
zapletene in bolj zahtevne za izvajanje kot sistem izključno cestnega
prevoza, je bil program še posebej občutljiv na učinke gospodarske
krize. Zato je Marco Polo dober primer učinkovite porabe sredstev EU, tudi
če cilji programa niso bili v celoti izpolnjeni in dodeljena
proračunska sredstva niso bila v celoti porabljena. Zagotavljanje javnega financiranja neposredno
trgu je med življenjskim ciklom programa vzbudilo tudi nekatere
konkurenčne pomisleke. Po drugi strani pa ni bilo jasnih dokazov za
kakršne koli večje škodljive konkurenčne učinke financiranih
projektov. Marco Polo je trenutno edini evropski
instrument financiranja, ki je usmerjen v izboljšanje učinkovitosti
tovornega prometa. Nadaljnja podpora bi bila zato koristna in ustrezna. Vendar
pa bodo morale biti kakršne koli nove sheme, namenjene podpiranju storitev
trajnostnega tovornega prometa, zasnovane na podlagi izkušenj iz predhodnih
programov. 6. Naslednji koraki –
Okvir prometne politike Komisija je marca 2011 objavila
strategijo za konkurenčni prometni sistem, ki bo povečal mobilnost in
dostopnost, odstranil pomembne ovire na ključnih področjih ter
prispeval k večji rasti in zaposlenosti.[29] Glavni cilji prometne politike EU so med
drugim: uporaba čistih goriv, čim
boljše delovanje multimodalnih logističnih verig in uporaba energetsko
učinkovitejših načinov prevoza, povečanje učinkovitosti
prometa in uporabe infrastrukture ter razvoj informacijskih sistemov in tržnih
pobud. Nove smernice
vseevropskih prometnih omrežij (TEN-T)[30], ki jih je sprejela Komisija
oktobra 2011, bodo zagotavljale glavni okvir za doseganje ciljev prometne
politike iz Bele knjige. Komisija je za večletni finančni
okvir (MFF) 2014–2020 predlagala ohranitev dveh stebrov za zagotavljanje
finančne pomoči prometni politiki EU. Infrastrukturni steber bo vključen v
instrument za povezovanje Evrope (CEF)[31]. Instrument CEF je v okviru svoje prometne
komponente predviden za nadgradnjo evropske prometne infrastrukture, izgradnjo
manjkajočih povezav in odpravljanje ozkih grl. Ker bo financiranje
osredotočeno na načine prevoza, ki manj onesnažujejo okolje, širšo
uporabo telematskih aplikacij in uporabo inovativnih tehnologij, bo spodbujalo
evropski prometni sistem, da postane bolj trajnosten. Steber inovacij se bo izvajal z ustreznimi
deli novega programa za raziskave in inovacije (Obzorje 2020)[32]. –
Podpora za inovativne in trajnostne storitve
tovornega prometa – politični pristop Komisija za izboljšanje učinkovitosti in
trajnosti evropskega tovornega prometa in logistike predlaga nov pristop k
podpori storitev tovornega prometa v obdobju 2014–2020. Na podlagi doseženih rezultatov in ob
upoštevanju političnega okvira se bo program Marco Polo II v sedanji
obliki prenehal izvajati. Namesto tega bo v revidirani program TEN-T
vključeno nadaljnje spremljanje programa Marco Polo, ki se bo izvajal z
instrumenti financiranja, ki jih zagotavlja instrument CEF. Ta pristop bo zagotovil usklajeno izvajanje
evropske prometne politike. V tem okviru bo nadaljnje spremljanje programa
Marco Polo prispevalo zlasti k učinkovitemu upravljanju in uporabi
prometne infrastrukture, omogočilo uporabo inovativnih in trajnostnih
storitev tovornega prometa na multimodalnem osrednjem omrežju, ki naj bi
oskrbovalo najpomembnejše evropske prometne tokove. S temi storitvami bi se morale izpolnjevati
potrebe njihovih uporabnikov, morale bi biti ekonomsko učinkovite,
prispevati bi morale k ciljem nizkoogljičnega
in čistega prometa, varnosti oskrbe z gorivom in varstvu okolja, morale bi
biti varne in imeti visoke standarde kakovosti. Spodbujati morajo
napredne tehnološke in operativne koncepte ter prispevati k izboljšanju
dostopnosti v Uniji. Morale bi imeti pomembno vlogo tudi pri prizadevanju za
trajnostno rast evropskega gospodarstva in razvoju sektorja tovornega prometa
in logistike kot enega od motorjev evropske rasti, pri spodbujanju trgovine in
mobilnosti ljudi, ustvarjanju blaginje in delovnih mest ter ohranjanju konkurenčnosti
evropskih podjetij. Novi pristop zato
v skladu s predlogom Komisije iz člena 38 novih smernic TEN-T
vključuje[33]: (g)
izboljšanje trajnostne
uporabe prometne infrastrukture, vključno z učinkovitim upravljanjem
infrastrukture; (h)
spodbujanje uvajanja
inovativnih prometnih storitev ali novih kombinacij preizkušenih
obstoječih prometnih storitev, tudi z uporabo inteligentnih prometnih
sistemov in vzpostavljanjem ustreznih struktur za upravljanje; (i)
olajšanje izvajanja
multimodalnih prevoznih storitev in izboljšanje sodelovanja med ponudniki
prevoznih storitev; (j)
spodbujanje gospodarnega
ravnanja z viri in učinkovitosti glede emisij ogljika, predvsem na
področju vleke vozil, vožnje/pogona vozil, načrtovanja sistemov in
obratovanja, souporabe virov in sodelovanja; (k)
analizo trgov,
značilnosti in delovanja flot, upravnih zahtev ter človeških virov,
zagotavljanje informacij v zvezi z njimi in njihovo spremljanje. Pri tem bo
pozornost namenjena tudi ukrepom, ki podpirajo povezljivost in
interoperabilnost informacij o tovornem prometu za vse načine prevoza, ter
lažji uporabi storitev pomorskih avtocest. To bi moralo
omogočiti osredotočeno financiranje, trdno zasidrano v usmeritvah
politike in infrastrukture, ki bi spodbujalo gospodarska podjetja k
preusmeritvi v bolj inovativne in trajnostne rešitve, ki jim bodo pomagale
zmanjšati tveganja in odpraviti glavne pomanjkljivosti, ki se pojavljajo v
sektorju tovornega prometa, kot so nezadostne inovacije, težave pri
povezljivosti načinov prevoza, otežen dostop do finančnih sredstev,
nezadostna internalizacija zunanjih stroškov, neučinkovita uporaba
sredstev in pomanjkanje sodelovanja na trgu. Z novim pristopom
se bi morali izboljšati uspešnost in učinkovitost finančne
pomoči EU. Zato se bo sedanji instrument preoblikoval glede na vrsto
financiranih ukrepov, strukturo upravljanja in postopke izvajanja. Ustrezno bo
treba obravnavati tudi usklajenost z operativnimi strukturami instrumenta CEF. To bi lahko
pomenilo odmik od čisto zagonske pomoči za spremembo načina
prevoza kot ključnega elementa v okviru sedanjega programa Marco Polo. –
Ukrepi in izvajanje Instrument CEF
predvideva, da bi se financiranje storitev trajnostnega tovornega prometa lahko
zagotavljalo v obliki finančnih instrumentov ali subvencij, pri čemer
znesek finančne pomoči Unije ne sme presegati 20 % skupnih
upravičenih stroškov. Ta najvišja stopnja financiranja se bo ustrezno
prilagodila, da bo spodbudila interes na trgu in zagotovila ustrezen učinek
vzvoda javnih finančnih sredstev, dodeljenih programu.[34] Kar zadeva subvencije, bi bilo treba predloge izbrati na podlagi
razpisov za zbiranje predlogov s pogoji financiranja ter merili za
upravičenost, izbor in oddajo ter v skladu s cilji in prednostnimi
nalogami iz instrumenta CEF in smernic TEN-T. Pri operativnih
ciljih, ustreznih kazalnikih in mehanizmih zagotavljanja podpore EU se bodo
ustrezno upoštevali rezultati revizije uspešnosti programa Marco Polo, ki jo
trenutno izvaja Evropsko računsko sodišče (ECA). [1] Uredba (ES) št. 1692/2006 Evropskega
parlamenta in Sveta o uvedbi drugega programa „Marco Polo“
za dodelitev finančne pomoči Skupnosti za večjo okoljsko
učinkovitost sistema tovornega prometa („Marco Polo II“) in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1382/2003, kakor je bila
spremenjena z Uredbo (ES) št. 923/2009, UL L 328/1,
24.10.2006. [2] Vrednotenje programa Marco Polo 2003–2010, Europe Economics,
april 2011. [3] Bela knjiga – Evropska
prometna politika za leto 2010: čas za odločitev, COM(2001) 370 final, 12.9.2001. [4] Tonski kilometer (tkm) pomeni prevoz ene tone tovora ali enakovredne prostornine na razdalji enega
kilometra. [5] Na podlagi Uredbe (ES) št. 1382/2003. [6] Na podlagi Uredbe 1692/2006. [7] Predhodna ocena programa Marco Polo II (2007–2013), Ecorys, 2004,
predvidena rast tovornega prometa: model
PRIMES in statistični podatki Eurostata. [8] V skladu s pravili programa se subvencija izračuna kot najnižja od
naslednjih vrednosti: (1) tonski
kilometri, ki se preusmerijo; (2) skupne izgube v obdobju financiranja; in (3)
35 % upravičenih stroškov (50 % za ukrepe skupnega učenja). Dejansko je pri večini ukrepov za spremembo
načina prevoza (razen pri ukrepih skupnega učenja in posebnih ciljih
pospeševalnih ukrepov) plačilo omejeno na največ doseženih tonskih
kilometrov. [9] Uredba (ES) št. 923/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, UL
L 266/2, 9.10.2009. [10] Metriko za oceno ukrepov izogibanja prometu je bolje izraziti v
prevoženih kilometrih kot tonskih kilometrih. Prevoženi kilometri (vkm) se lahko pretvorijo v tonske kilometre (tkm),
pri čemer 1 vkm ustreza 20 tkm. [11] Zadnji projekti iz programa Marco Polo naj bi se izvajal do leta 2020. [12] V sektorju tovornega prometa se je obseg prevoza na splošno zmanjšal. Za podrobnosti glej delovni dokument služb
Komisije, ki je priložen sporočilu. [13] Enajst projektov se ni začelo izvajati oziroma ni končalo v okviru
programa MP I (razpisi 2003–2006) in trideset projektov se do zdaj ni
začelo oziroma ni končalo v okviru programa MP II (razpisi
2007–2010). [14] Kalkulator programa Marco Polo (za dodatne informacije glej
http://ec.europa.eu/transport/marcopolo/index_en.htm). [15] Koeficienti in metodologija, uporabljani v kalkulatorju, so se
sčasoma prilagodili. Zadnje
različice kalkulatorja temeljijo na Priročniku za oceno zunanjih
stroškov v prometnem sektorju (IMPACT 2008). [16] Vrednosti, dobljene s kalkulatorjem, so samo okvirne. [17] Pričakovana učinkovitost izbranih projektov se izmeri pred
izvedbo plačil za projekte, zato temelji na sredstvih, za katera so bile
prevzete obveznosti. [18] V letih 2003, 2004, 2005 in 2006. [19] Na podlagi sredstev, za katera so bile prevzete obveznosti. [20] Za projekte, izbrane na podlagi razpisov za zbiranje predlogov v letih: 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011. [21] Vključuje maso prazne intermodalne transportne enote in cestna
vozila. [22] Ocena programa Marco Polo (2003–2006), Ecorys, 2007; Ocena programa
Marco Polo 2003–2010, Europe Economics, 2011. [23] Komisija/agencija EACI je te pritožbe ustrezno preučila. Zato je bil od razpisov za zbiranje predlogov
leta 2011 postopek notranje ocene v zvezi z vprašanjem konkurence
okrepljen. [24] Glej opombo 8. [25] Nujna in zadostna infrastruktura za dosego
ciljev ukrepov, vključno z objekti, namenjenimi tako potnikom kot tovoru. [26] Kot upravičeni strošek se lahko upošteva samo delež amortizacije
infrastrukture, ki ustreza trajanju ukrepa in stopnji dejanske uporabe za
namene ukrepa. Upravičeni
stroški za pomožno infrastrukturo niso višji od 20 % skupnih
upravičenih stroškov ukrepa. [27] Glej opombo 22. [28] Ta številka vključuje samo samostojna MSP (ki niso povezana z
drugimi podjetji); vir: podatki EACI. [29] Bela knjiga, Načrt za
enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri
gospodarnemu prometnemu sistemu, COM/2011/0144. [30] Predlog uredbe o smernicah Unije za razvoj vseevropskega prometnega
omrežja, COM(2011) 650/2. [31] Predlog Uredbe Evropskega
parlamenta in Sveta o vzpostavitvi instrumenta za povezovanje Evrope, COM(2011) 665/3. [32] Predlog uredbe Evropskega
parlamenta in Sveta o okvirnem programu za raziskave in inovacije (2014–2020)
Obzorje 2020, COM(2011) 809. [33] Besedilo smernic TEN-T in ta člen sta trenutno v zakonodajnem
postopku in se zato lahko spremenita. [34] Kot je pojasnjeno v opombi 8, se subvencija za sedanji program
Marco Polo II izračuna na podlagi: (1) tonskih kilometrov, ki se preusmerijo, (2) skupnih izgub v obdobju
financiranja in (3) upravičenih stroškov. Na podlagi dokazov iz financiranih projektov dejanska stopnja
financiranja v programu v povprečju ne presega 10 % skupnih
upravičenih stroškov.