This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52013DC0270
REPORT FROM THE COMMISSION TO THE EUROPEAN PARLIAMENT, THE COUNCIL, THE EUROPEAN ECONOMIC AND SOCIAL COMMITTEE AND THE COMMITTEE OF THE REGIONS UNDER ARTICLE 25 TFEU On progress towards effective EU Citizenship 2011-2013
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ V SKLADU S ČLENOM 25 PDEU o napredku na področju dejanskega uveljavljanja državljanstva EU v obdobju 2011–2013
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ V SKLADU S ČLENOM 25 PDEU o napredku na področju dejanskega uveljavljanja državljanstva EU v obdobju 2011–2013
/* COM/2013/0270 final */
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ V SKLADU S ČLENOM 25 PDEU o napredku na področju dejanskega uveljavljanja državljanstva EU v obdobju 2011–2013 /* COM/2013/0270 final */
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU,
SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ V SKLADU S ČLENOM 25 PDEU o napredku na področju dejanskega
uveljavljanja državljanstva EU v obdobju 2011–2013 1. Uvod V okviru evropskega leta državljanov 2013
in v skladu s členom 25 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem
besedilu: PDEU) je v tem poročilu zajet glavni razvoj dogodkov na področju
državljanstva EU med 1. januarjem 2011 in
31. marcem 2013. Odkar je začela veljati Lizbonska pogodba, se
poročilo nanaša tudi na evropsko državljansko pobudo in prepoved diskriminacije
na podlagi državljanstva[1]. Komisija bo v
zvezi z diskriminacijo na drugih podlagah (člen 19 PDEU) novembra 2013
objavila poročilo o izvajanju direktive o rasni enakosti[2] in direktive o enakosti pri
zaposlovanju[3],
v katerem bo dosledno obravnavala diskriminacijo na podlagi rase ali
narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti in spolne
usmerjenosti. Poleg tega bo objavila tudi poročilo o uporabi direktive o enakih
možnostih ter enakem obravnavanju moških in žensk[4]. Z Lizbonsko
pogodbo je bila polnopravno uveljavljena Listina Evropske unije o temeljnih
pravicah, ki pod naslovom V (členi 39–46) določa pravice državljanov
EU. Zato tri letna poročila o izvajanju Listine o temeljnih pravicah, ki so
bila sprejeta marca 2011[5],
aprila 2012[6]
in maja 2013[7],
vključujejo tudi opis napredka na področju pravic državljanov Unije. 2. Razvoj dogodkov na področju
pravic državljanov EU 2.1. Nedavni razvoj sodne prakse
na področju državljanstva EU Sodišče Evropske unije je v številnih ključnih sodbah
ponovno potrdilo, da je „status državljana Unije
zasnovan kot temeljni status državljanov držav članic“[8]. Sodišče je v sodbi v zadevi Zambrano[9] ugotovilo, da člen 20 PDEU
nasprotuje nacionalnim ukrepom, ki bi lahko državljanom Unije preprečili
dejansko izvrševanje bistvene vsebine pravic, ki jih imajo kot državljani
Unije. Na podlagi tega merila je v navedeni zadevi sklenilo, da mora biti nezakonitemu
migrantu, katerega mladoletni vzdrževani otroci so državljani države članice,
dovoljeno v njej prebivati in delati. Sodišče je pojasnilo, da bi zavrnitev
take pravice temu staršu preprečila otrokom dejansko izvrševanje bistvene
vsebine pravic, ki jih imajo kot državljani Unije, saj bi bili prisiljeni
zapustiti ozemlje Evropske unije. Poleg tega je navedlo, da to velja tudi v
primeru, ko otroci niso še nikoli uveljavili svoje pravice do prostega gibanja
znotraj EU. V zadevi Dereci[10] je Sodišče izpostavilo posebno
in izjemno naravo položajev, ko se lahko to merilo uporablja, in sicer v
položajih, ko bi bil državljan EU prisiljen zapustiti ozemlje Unije kot celote
(ne le ozemlje države članice, katere državljan je). Poleg tega se nanaša tudi
na položaje, ko pravice do prebivanja ni mogoče zavrniti državljanu tretje
države, ki je družinski član državljana države članice, saj bi bil sicer s tem
državljanstvu Unije slednjega odvzet poln učinek. Vendar dejstvo, da državljan
Unije želi prebivati skupaj z družinskim članom, ki je državljan tretje države,
ne zadošča za ugotovitev, da bi bil državljan Unije prisiljen zapustiti EU, če
družinskemu članu pravica do prebivanja ni podeljena. Sodišče je navedlo tudi, da bi morali nacionalni
organi ali sodišča v vsaki zadevi oceniti, ali bi zavrnitev pravice do prebivanja
ogrozila pravico do varstva družinskega življenja, ob upoštevanju člena 7
Listine o temeljnih pravicah v položajih, zajetih s pravom Unije, in
člena 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah, ko se pravo Unije ne
uporablja. V nedavnih zadevah O., S.[11] je Sodišče potrdilo, da se
načela iz sodbe v zadevi Zambrano uporabljajo le v izjemnih okoliščinah,
vendar je navedlo, da njihova uporaba ni omejena na položaje, ko obstaja
biološko razmerje, pri čemer je poudarilo, da je ustrezni dejavnik razmerje odvisnosti
(zakonske, finančne ali čustvene). 2.2. Pridobitev in izguba
državljanstva EU V
skladu s pravom EU je vsaka oseba, ki ima državljanstvo ene od držav članic,
državljan Unije. Države članice so tiste, ki odločajo, kdo so njihovi
državljani, ter določajo pogoje za pridobitev in izgubo njihovega državljanstva
ob upoštevanju prava EU[12]. Komisija
je v zvezi s takšnimi vprašanji v obdobju poročanja odgovorila na približno 62 posameznih
poizvedb, 29 vprašanj Evropskega parlamenta in šest peticij. Komisija
je od poslancev Evropskega parlamenta prejela vprašanja v zvezi s primeri, ko
so se države članice odločile podeliti državljanstvo skupinam ljudi, kot so
tisti, ki pripadajo etničnim manjšinam v drugih državah ali ki položijo
določene zneske pri domači banki. Avtorje vprašanj je zanimalo, ali lahko
države članice prosto določajo pogoje za pridobitev njihovega državljanstva,
zlasti glede na sodno prakso Sodišča Evropske unije, v skladu s katero morajo
države članice pri izvajanju svojih pristojnosti na tem področju „upoštevati
pravo EU“. Sodišče
pri razlagi tega pridržka v zadevi Rottmann[13] ni oporekalo izključni
pristojnosti držav članic, da določajo, kdo lahko postane njihov državljan in s
tem tudi državljan Unije. Namesto tega je omejilo njihovo pristojnost, da
državljanom Unije odvzamejo pravice, ki so povezane z njihovim statusom
državljanov Unije. Sodišče je zlasti potrdilo, da se lahko v zvezi z državljani
Unije izvajanje pristojnosti držav članic, da določajo pravila za pridobitev in
izgubo državljanstva, če to vpliva na pravice, ki so dane in varovane s
pravnim redom Unije, kot velja v primeru sklepa o odvzemu državljanstva,
sodno nadzira glede na pravo EU. Primeri iz vprašanj, ki jih je prejela
Komisija, so se nanašali na sklepe o podelitvi državljanstva države
članice, ki niso vplivali na pravice, dane in varovane s pravnim redom Unije. 2.3. Prosto gibanje in prebivanje
državljanov EU (Direktiva 2004/38/ES) 2.3.1. Ukrepi za zagotovitev
pravilnega prenosa in uporabe Direktive 2004/38/ES[14] Pravica državljanov EU do prostega gibanja in
prebivanja na ozemlju držav članic je eden od stebrov integracije EU. Komisija si je v obdobju poročanja prizadevala
za strogo politiko izvrševanja, da bi zagotovila celovit in uspešen
prenos Direktive v vseh državah članicah. Posledično je velika večina držav
članic spremenila svoje zakone ali se k temu obvezala, da bi zagotovila
skladnost s pravili o prostem gibanju. Komisija pozorno spremlja izpolnjevanje
teh obveznosti in sodeluje z zadevnimi državami članicami, da bi obravnavala
nerešena vprašanja. Leta 2011 je Komisija ukrepala proti
dvanajstim državam članicam[15].
Leta 2012 in na začetku leta 2013 je v sedmih od teh dvanajstih
primerov poslala obrazložena mnenja[16].
Posledično je za zdaj pet držav članic spremenilo svojo zakonodajo ali se k
temu obvezalo[17].
Glavna vprašanja, ki so bila izpostavljena v postopkih za ugotavljanje kršitev,
se nanašajo na pravice vstopa in prebivanja za družinske člane državljanov
Unije, vključno z istospolnimi zakonci ali partnerji[18], pogoje za izdajo vizumov in
dovoljenj za prebivanje družinskim članom, ki niso državljani EU, ter
materialna in postopkovna jamstva proti izgonu državljanov EU. Na spletnem portalu Tvoja Evropa[19] lahko državljani EU dobijo
informacije o svojih pravicah. Poseben oddelek je namenjen pravicam do prostega
gibanja. Komisija je objavila tudi posodobljeno različico svojega priročnika za
državljane EU o pravici do gibanja in prebivanja v Evropi[20]. 2.3.2. Obravnavane poizvedbe in
pritožbe V obdobju poročanja je bilo Komisiji predloženih
1 566 posameznih poizvedb o vprašanjih prostega gibanja in
prebivanja, od tega jih je bilo 581 evidentiranih kot uradne pritožbe. Poleg
tega je Komisija odgovorila na 147 vprašanj Evropskega parlamenta in 137 peticij. Leta 2011 je bilo centrom za stike Europe
Direct predloženih 2 413 poizvedb o vprašanjih prostega gibanja,
leta 2012 pa 3 787 (3,9 % letnega obsega dela centrov). Vprašanja prostega gibanja in prebivanja
spadajo med tri najpogostejša področja v zvezi s številom poizvedb (922 poizvedb)
in zadev okviru mreže SOLVIT (v obdobju poročanja je SOLVIT obravnaval in
zaključil 481 zadev, od tega jih je bilo 88 % rešenih). 2.3.3. Primeri obravnavanih vprašanj Nacionalni organi imajo pravico izgnati
državljane EU z njihovega ozemlja le pod določenimi strogimi materialnimi in
postopkovnimi jamstvi, določenimi s pravom EU. Za zagotovitev pravne varnosti
državljanov EU je bistveno, da ta jamstva v celoti in pravilno prenesejo vse
države članice. Leta 2010 so francoski organi izdali
odredbe za izgon in odredbe o zapustitvi francoskega ozemlja za prebivalce nedovoljenih
taborišč, ki so bili večinoma romunski in bolgarski Romi. Komisija je
vzpostavila dialog s francoskimi organi, kar je privedlo do celovite vključitve
jamstev, določenih s pravom EU, v francosko zakonodajo. Nova zakonodaja je
začela veljati junija 2011. Danska je sprejela nova pravila o izgonu, ki
so začela veljati julija 2011 in so veljala tudi za državljane EU, pri
čemer so se pojavljali resni dvomi glede njihove skladnosti s pravili EU o prostem
gibanju. Po posredovanju Komisije in vzpostavitvi stikov z dansko vlado je bil
junija 2012 zakon o tujcih spremenjen. Ta primera dokazujeta, da je lahko dialog z
državami članicami učinkovito sredstvo za reševanje vprašanj v korist
državljanov EU. Še en primer ukrepanja Komisije za zagotovitev
pravic državljanov EU do nediskriminacije in odpravo ovir za prosto gibanje so
zadeve, ki se nanašajo na registracijo tujih dvojnih imen. Po ukrepanju
Komisije leta 2010 je Švedska leta 2012 spremenila svojo zakonodajo,
da bi švedskim državljanom omogočila registracijo tujih dvojnih priimkov. Poleg
tega je Komisija tožila Belgijo, da bi uveljavila enako pravico za otroke, ki
so rojeni v Belgiji in imajo enega starša iz Belgije, enega pa iz druge države
članice. 2.3.4. Prihodnje prednostne naloge Po ukrepih za zagotovitev prenosa se bo
Komisija osredotočila na uporabo pravil EU o prostem gibanju v praksi.
Komisija opravlja dve študiji o uporabi Direktive 2004/38/ES. V okviru prve, ki
se je začela konec leta 2012, bo proučeno, kako na pravico do prostega
gibanja in prebivanja vplivajo formalnosti in postopki v zvezi z izdajo
dokumentov o prebivanju. V okviru druge, ki se je začela na začetku leta 2013,
bosta ocenjena stanje in učinek mobilnosti državljanov EU na lokalni ravni. Kot je bilo objavljeno v poročilu o
državljanstvu EU iz leta 2013, bodo rezultati vplivali na nadaljnje
ukrepe, kot sta poenostavitev formalnosti za državljane EU in spodbujanje
učinkovitega obravnavanja zadev v zvezi s prostim gibanjem na lokalni ravni. Polno izvrševanje pravil EU o prostem gibanju
ostaja prednostna naloga Komisije. Ob koncu teh prizadevanj za izvrševanje in
poznejše splošne ocene učinka politike o prostem gibanju bo izdano poročilo o
uporabi teh pravil. Komisija še naprej poziva države članice k
izmenjavi informacij in najboljše prakse, tudi na področju boja proti zlorabam
in goljufijam v zvezi s prostim gibanjem. 2.4. Volilne pravice Državljani EU, ki prebivajo v državi članici,
ki ni država članica, katere državljanstvo imajo, imajo pravico do udeležbe
(kot volivci in kandidati) na občinskih volitvah in volitvah v Evropski
parlament v navedeni državi članici pod enakimi pogoji kot njeni državljani. Komisija je v zvezi z volilnimi pravicami
državljanov EU v obdobju poročanja odgovorila na približno 100 posameznih
poizvedb, 50 vprašanj Evropskega parlamenta in 9 peticij. Komisija je v petih primerih vzpostavila
dialog z državami članicami v zvezi z vprašanji prenosa Direktive 94/80/ES
(pravica državljanov EU do udeležbe na občinskih volitvah) in v desetih
primerih v zvezi s prenosom Direktive 93/109/ES (pravica državljanov EU do
udeležbe na evropskih volitvah). Posledično so države članice spremenile svojo
zakonodajo ali napovedale spremembe v skladu s pravom EU[21]. Komisija zaključuje svojo
oceno ter bo pozorno spremljala izpolnjevanje obveznosti držav članic in
popolno skladnost nacionalnih zakonodaj. Poleg tega je Komisija vzpostavila stik z
enajstimi državami članicami, ki državljanom EU, ki nimajo državljanstva
zadevnih držav članic, niso dovolile ustanoviti političnih strank ali postati
njihovi člani, kar je v nasprotju s členom 22 PDEU. V dveh primerih so
bile okoliščine pojasnjene, v enem primeru je bila sprejeta nacionalna
zakonodaja v skladu s pravom EU, v drugem primeru pa so bile napovedane
spremembe. Proti preostalim sedmim državam članicam[22] so bili sprejeti ukrepi. Komisija je v svojem poročilu o občinskih
volitvah[23],
ki je bilo izdano 9. marca 2012, ocenila, kako se volilne pravice
državljanov EU izvajajo na lokalni ravni, ter državam članicam predlagala
sprejetje ciljno usmerjenih ukrepov za spodbujanje in povečanje volilne
udeležbe državljanov. Komisija je 12. marca 2013 predstavila
sporočilo „Priprava evropskih volitev leta 2014: nadaljnja
krepitev demokratične in učinkovite izvedbe evropskih volitev“ ter
priporočilo „o krepitvi demokratične in učinkovite izvedbe volitev v
Evropski parlament“, ki sta namenjena krepitvi evropske razsežnosti
evropskih volitev. S priporočilom se bo tudi izboljšalo delovanje mehanizma za
preprečevanje dvojnega glasovanja, določenega v Direktivi 93/109/ES, in sicer s
povečanjem učinkovitosti in zmanjšanjem upravnega bremena. Svet je 20. decembra 2012 sprejel Direktivo
2013/1/EU[24],
na podlagi katere bodo državljani EU lažje kandidirali na volitvah v Evropski
parlament leta 2014, saj bodo morali le predložiti osebni dokument in
izjavo, da izpolnjujejo pogoje upravičenosti. Nazadnje je Komisija, kot je napovedala v
poročilu o državljanstvu EU iz leta 2010, začela razpravo s tistimi
državami članicami, ki odvzemajo svojim državljanom pravico do udeležbe na
nacionalnih volitvah, kadar uveljavljajo svoje pravice do prostega gibanja in
prebivanja ter zapustijo svojo državo porekla (odvzem volilne pravice). Po
temeljiti razpravi, ki je potekala v okviru skupne obravnave o državljanstvu
EU, organizirane 19. februarja 2013 z Evropskim parlamentom, je
Komisija v svojem poročilu o državljanstvu EU iz leta 2013 napovedala
konkretne ukrepe. 2.5. Konzularna zaščita Državljani EU, ki
potujejo v državo, ki ni članica EU, ali prebivajo v državi, v kateri njihova
država članica nima predstavništva, imajo pravico do zaščite diplomatskih in
konzularnih organov katere koli države članice pod enakimi pogoji, kot veljajo
za državljane te države. Komisija je 23. marca 2011
kot nadaljnji ukrep k poročilu o državljanstvu EU iz leta 2010 predložila
sporočilo Konzularna zaščita državljanov EU v tretjih državah: Trenutno
stanje in načrti za prihodnost[25]
in v zvezi s tem vzpostavila spletno mesto[26]. Komisija je 14. decembra 2011
sprejela predlog direktive o konzularni zaščiti državljanov Unije v tujini,
katerega cilj je oblikovati jasna in pravno zavezujoča pravila o sodelovanju in
usklajevanju med konzularnimi organi držav članic, da bi se državljanom EU brez
predstavništva zagotovil nediskriminatoren dostop do zaščite s strani
diplomatskih ali konzularnih predstavništev drugih držav članic v tretji
državi. 2.6. Pravica do naslovitve
peticije na Evropski parlament Državljani EU
imajo pravico, da na Evropski parlament naslovijo peticijo v zvezi z vprašanji
Unije, ki se neposredno nanašajo na njih. Odbor za peticije Evropskega
parlamenta je leta 2012 prejel 1 964 peticij, medtem ko jih je
leta 2011 prejel 2 091, leta 2010 pa 1 746. Med januarjem in
septembrom 2012 je od skupno 1 400 evidentiranih peticij 1 010 peticij
veljalo za dopustne (72 %), leta 2011 jih je bilo 998 (71 %),
leta 2010 pa 989 (60 %). Dopustne peticije so bile posredovane
instituciji ali organu ali zaključene z neposrednim odgovorom vlagatelju
peticije. Tako kot v prejšnjih
letih se je leta 2012 tematika peticij najpogosteje nanašala na temeljne
pravice/pravosodje, okolje in notranji trg. 2.7. Pravica do pritožbe evropskemu
varuhu človekovih pravic Državljani EU
imajo pravico, da se pritožijo evropskemu varuhu človekovih pravic zaradi
nepravilnosti pri dejavnostih institucij, organov, uradov in agencij EU, razen
glede Sodišča pri opravljanju njegove sodne funkcije. V obdobju
poročanja je varuh človekovih pravic zabeležil približno 2 500 pritožb
na leto. Število pritožb, za katere ni bil pristojen, se je s 1 983
leta 2010 in 1 846 leta 2011 zmanjšalo na 1 720 leta 2012.
To zmanjšanje je predvsem posledica njegovega interaktivnega vodnika, ki
pritožnikom pomaga ugotoviti, na kateri pristojni organ se morajo obrniti.
Leta 2012 je v iskanju nasveta vodnik uporabilo 19 281 državljanov. Število odprtih
poizvedb na podlagi pritožb se je s 323 leta 2010 povečalo na 450
leta 2012. To povečanje je posledica uspešne pomoči varuha človekovih
pravic morebitnim pritožnikom. Poizvedbe so se
najpogosteje nanašale na pomanjkanje preglednosti v upravi EU. Leta 2012
je bilo 21,5 % zadev povezanih s preglednostjo, medtem ko jih je bilo leta 2010
33 %, leta 2011 pa 25 %. Varuh človekovih pravic je pozitivno
rešil 20 % vseh poizvedb, ki so bile zaključene leta 2012 (80 zadev). 2.8. Evropska državljanska pobuda V skladu z evropsko državljansko pobudo se
lahko Komisija pozove k predložitvi zakonodaje na področjih, na katerih ima to
pristojnost, če pobudo podpre milijon državljanov. V Uredbi (EU) št. 211/2011,
ki se uporablja od 1. aprila 2012, so določena pravila in postopki za
take pobude. Komisija je med aprilom 2012 in
februarjem 2013 prejela 27 zahtev za prijavo predlaganih pobud.
Vprašanja segajo od brezpogojnega osnovnega dohodka in visokokakovostne
izobrazbe za vse do medijskega pluralizma in volilnih pravic. Ena od prvih
pobud je po navedbah organizatorjev dosegla zahtevano število izjav o podpori[27], vendar še ni bila uradno
predložena Komisiji. Leta 2011 je Komisija ustanovila skupino
strokovnjakov držav članic za izmenjavo mnenj, strokovnega znanja in izkušenj
ter najboljše prakse v zvezi z nalogami, ki jih morajo države članice izvesti v
okviru postopka državljanske pobude. 2.9. Statistični podatki o
državljanih EU, ki so uveljavljali svojo pravico do prostega gibanja in
prebivanja Na 1. januar 2012
je približno 13,6 milijona državljanov EU (vsaj 12 mesecev) prebivalo
v državi članici, v kateri niso imeli državljanstva. Vendar je državljanov EU,
ki uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja, še veliko več.
Leta 2011 je bilo v EU opravljenih več kot 180 milijonov zasebnih in
skoraj 30 milijonov poslovnih potovanj. 3. Razvoj dogodkov v zvezi z
načelom nediskriminacije na podlagi državljanstva Člen 18 PDEU in člen 21(2) Listine o
temeljnih pravicah prepovedujeta diskriminacijo na podlagi državljanstva na
področju uporabe Pogodb in brez poseganja v njune posebne določbe. Ker se to načelo uporablja v zvezi z vsako
zadevo, ki spada na področje uporabe materialnega prava EU, je podpiranje tega
načela sestavni del vloge Komisije pri zagotavljanju pravilne uporabe prava EU
na različnih področjih politike, kot je v nadaljevanju prikazano v nekaterih
vzorčnih primerih iz obdobja poročanja. Komisija je s sklopom ukrepov proti šestim državam
članicam (Avstriji, Belgiji, Franciji, Grčiji, Luksemburgu in Nemčiji)
izpodbijala nacionalne določbe, v skladu s katerimi so lahko notarski poklic
opravljali le državljani zadevne države članice. Sodišče se je v svojih
sodbah z dne 24. maja 2011 strinjalo, da so te določbe
diskriminatorne na podlagi državljanstva in tako v nasprotju s Pogodbo[28]. Še en primer izvršilnih ukrepov Komisije je bila
njena tožba proti Avstriji iz leta 2011 zaradi nacionalnega pravila, v
skladu s katerim je bila pravica do znižanih cen javnega prevoza
pridržana le za študente, katerih starši so prejemali avstrijski družinski
dodatek. Sodišče je v svoji sodbi z dne 4. oktobra 2012 podprlo
stališče Komisije in načelo, da imajo študentje EU, ki študirajo drugje v EU,
enako pravico do nekaterih ugodnosti kot lokalni študentje[29]. Leta 2012 je Komisija
ukrepala v zvezi z državljani EU, ki so prebivali na Malti, vendar niso imeli
njenega državljanstva, ter so se spoprijemali s težavami pri dostopu do nižjih
cen vode in elektrike pod enakimi pogoji kot državljani Malte. Poleg tega je Komisija na področjih, na katerih
so bile ugotovljene posebne težave v zvezi z diskriminacijo na podlagi
državljanstva, sprejela ciljno usmerjene ukrepe politike. Številne pritožbe in pozivi zainteresiranih strani
po pravni jasnosti so opozarjali na obstoj vprašljivih nacionalnih omejitev
dostopa do športnih dejavnosti in/ali športnih tekmovanj v nekaterih državah
članicah. Da bi odpravila te omejitve, je Komisija januarja 2011 sprejela sporočilo[30] o razvijanju evropske
razsežnosti športa, ki vsebuje navodila za države članice
o zagotavljanju praks v zvezi z dostopom do športnih dejavnosti in/ali
športnih tekmovanj, ki niso diskriminatorne na podlagi državljanstva. Decembra 2011 je Komisija izdala državam članicam
navodila, kako zagotoviti, da pravila o davku na čezmejno dediščino niso diskriminatorna na podlagi državljanstva[31]. Temu ukrepu je sledila horizontalna izvrševalna
kampanja, s katero so bila odpravljena nacionalna pravila v zvezi z davkom na
dediščino, ki so bila v nasprotju s Pogodbami EU. Konec leta 2012 je Komisija začela študijo, v okviru katere
so bile podrobno ocenjene nacionalne zakonodaje na področju neposredne
obdavčitve, da bi ugotovila, ali so zaradi njih delavci in druge osebe, ki se
preselijo v drugo državo članico, neupravičeno v slabšem položaju. Ta pobuda
sledi pobudi iz leta 2010, s katero so bile zaradi preprečitve diskriminacije
čezmejnih delavcev pod drobnogled vzete zakonodaje držav članic na področju
neposredne obdavčitve. Na tej podlagi Komisija sprejema ustrezne ukrepe ter bo
še naprej delovala v skladu s pristopom iz omenjene študije iz leta 2012. Maja 2012
je Komisija izdala smernice za države članice[32]
glede nediskriminatornih vinjetnih sistemov za
osebne avtomobile in motorje. Komisija je kot del prizadevanja za okrepitev rasti z
boljšim izvajanjem direktive o storitvah (Direktiva 2006/123/ES) junija 2012
napovedala[33] ukrepe za zagotovitev pravilnega izvrševanja
načela nediskriminacije na podlagi državljanstva prejemnikov storitev
ter izdala državam članicam posebna navodila za uporabo tega načela[34]. Ob
potrditvi, da je dostop do plačilnih računov in drugih bančnih storitev postal bistven za udeležbo
državljanov v gospodarskem in socialnem življenju, in kakor je bilo napovedano
v Aktu
za enotni trg II[35] iz oktobra 2012, Komisija na dan objave tega
poročila sprejema tudi pobudo, katere namen je odprava
diskriminacije na podlagi državljanstva v zvezi s tovrstnimi plačilnimi računi
in bančnimi storitvami[36]. Konec leta 2012 je
Komisija začela študijo[37],
da bi ocenila, kako se načelo nediskriminacije na podlagi državljanstva izvaja
v nacionalnih zakonodajah na področju dostopa do visokošolskega
izobraževanja, vključno s finančno pomočjo. Nazadnje je Komisija 26. aprila 2013 predlagala direktivo
o spodbujanju dejanskega uveljavljanja pravice delavcev v EU do prostega
gibanja[38], ki je med drugim namenjena preprečevanju
diskriminacije mobilnih delavcev EU na podlagi državljanstva. 4. Sklepna ugotovitev V tem poročilu so opisani glavni razvoj
dogodkov in ukrepi na ravni EU na področju državljanstva EU od leta 2011.
Poročilo je dopolnilni in spremni dokument k poročilu o državljanstvu EU iz
leta 2013. [1] Člena 18 in 24 PDEU sta bila z
Lizbonsko pogodbo vključena v drugi del PDEU z naslovom „Nediskriminacija in
državljanstvo Unije“. [2] Direktiva 2000/43/ES o izvajanju
načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost. [3] Direktiva 2000/78/ES o splošnih
okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. [4] Direktiva 2006/54/ES o
uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk
pri zaposlovanju in poklicnem delu. [5] COM(2011) 160 – http://ec.europa.eu/justice/fundamental-rights/files/annual_report_2010_sl.pdf. [6] COM(2012) 169 – http://ec.europa.eu/justice/fundamental-rights/files/charter-brochure-report_en.pdf. [7] COM(2013) 271 – http://ec.europa.eu/justice/fundamental-rights/files/charter_report_2012_en.pdf. [8] Glej na primer zadevo C-184/99, Grzelczyk. [9] Zadeva C-34/09, Ruiz Zambrano. [10] Zadeva C-256/11, Dereci in drugi. [11] Združeni zadevi C-356/11 in C 357/11,
O., S. [12] Glej na primer zadevo C-369/90, Micheletti
in drugi. [13] Zadeva C-135/08. [14] UL L 158, str. 77. [15] AT, BE, DE, CY, CZ, ES, IT, LT, MT,
PL, SE, UK (http://europa.eu/rapid/press-release_IP-11-981_sl.htm). [16] CZ, LT
(http://europa.eu/rapid/press-release_IP-12-75_en.htm?locale=en), UK
(http://europa.eu/rapid/press-release_IP-12-417_en.htm?locale=en) AT, DE in SE
(http://europa.eu/rapid/press-release_IP-12-646_en.htm?locale=en) ter BE (http://europa.eu/rapid/press-release_MEMO-13-122_sl.htm). [17] MT je spremenila svojo zakonodajo.
ES, IT, PL in SE so se obvezale, da bodo to storile do pomladi 2013. [18] Glej tudi poročilo o izvajanju
Listine o temeljnih pravicah COM(2013) 271. [19] http://ec.europa.eu/youreurope/index.htm. [20] http://ec.europa.eu/justice/citizen/files/guide_free_movement_en.pdf. [21] CY, PL in RO so sprejele novo
zakonodajo; CZ, SI in SK so napovedale, da bodo spremenile svojo zakonodajo do
evropskih parlamentarnih volitev leta 2014. EE in LV sta predložili zadovoljiva
pojasnila, medtem ko so BG, HU, LT in MT nedavno sprejele zakonodajo, ki je še
v obravnavi. [22] CZ, ES, GR, LT, LV, PL in SK. [23] Poročilo o uporabi Direktive 94/80/ES
o volilni pravici in pravici do kandidiranja na lokalnih volitvah državljanov
Unije, ki bivajo v državi članici, v kateri nimajo državljanstva, COM(2012) 99. [24] Direktiva Sveta 2013/1/EU o spremembi
Direktive 93/109/ES v zvezi z nekaterimi podrobnimi ureditvami za uresničevanje
pasivne volilne pravice na volitvah v Evropski parlament za državljane Unije,
ki prebivajo v državi članici, niso pa njeni državljani (UL L 26,
str. 28). [25] COM(2011) 149. [26] http://ec.europa.eu/consularprotection. [27] http://europa.eu/rapid/press-release_IP-13-107_sl.htm. [28] Zadeve C-53/08, C-47/08, C-50/08, C-54/08,
C-61/08 in C-51/08. [29] Zadeva C-75/11. [30] SEC(2011) 66/2. [31] COM(2011) 864. [32] COM(2012) 199. [33] COM(2012) 261. [34] SWD(2012) 146. [35] COM(2012) 573. [36] Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o
preglednosti in primerljivosti pristojbin za plačilni račun, zamenjavi
plačilnega računa in dostopu do osnovnega plačilnega računa, COM (2013)266. [37] „Ocena pravil EU o prostem gibanju
državljanov EU in njihovih družinskih članov ter njihovega izvajanja v praksi“. [38] Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o ukrepih
za lažje uresničevanje pravic, podeljenih delavcem v okviru prostega gibanja
delavcev, COM(2013) 236.