This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52012PC0085
Proposal for a DIRECTIVE OF THE EUROPEAN PARLIAMENT AND OF THE COUNCIL on the freezing and confiscation of proceeds of crime in the European Union
Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o zamrznitvi in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji
Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o zamrznitvi in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji
/* COM/2012/085 final - 2012/0036 (COD) */
Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o zamrznitvi in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji /* COM/2012/085 final - 2012/0036 (COD) */
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM
1.
OZADJE PREDLOGA
1.1.
Splošno ozadje
Cilj tega predloga
direktive je organom držav članic olajšati zaplembo in izterjavo koristi, ki jo
pridobijo storilci čezmejnih hudih kaznivih dejanj in kaznivih dejanj
organiziranega kriminala. Poskuša odpraviti finančno spodbudo, ki daje zagon
kriminaliteti, zaščititi zakonite gospodarske dejavnosti pred vdorom
kriminalitete in korupcije ter vrniti koristi od kaznivih dejanj organom javne
uprave, ki zagotavljajo storitve za državljane. Ta predlog je odziv na sedanje
gospodarske razmere, v katerih finančna kriza in upočasnitev gospodarske rasti
ustvarjata nove možnosti za storilce kaznivih dejanj, na večje pomanjkljivosti
našega gospodarstva in finančnega sistema ter na nove izzive organov javne uprave
za financiranje vedno večjih potreb po storitvah socialnega varstva in socialni
pomoči. Združbe
organiziranega kriminala so nezakonita podjetja, katerih namen je ustvarjanje
dobička. Ukvarjajo se s številnimi čezmejnimi kaznivimi dejavnosti – kot so trgovina
z mamili, trgovina z ljudmi, nezakonita trgovina z orožjem in korupcija – ki
ustvarjajo velike prihodke Po ocenah
Združenih narodov je skupni znesek premoženjskih koristi, pridobljenih s
kaznivimi dejanji, leta 2009 na svetovni ravni znašal približno 2,1 bilijona
USD ali 3,6 % svetovnega BDP[1].
Zanesljivih ocen skupnega zneska premoženjskih koristi, pridobljenih s
kaznivimi dejanji v Evropski uniji, sicer ni[2],
Banka Italije pa je v Italiji premoženjske koristi organiziranega kriminala, ki
so bile predmet pranja denarja leta 2011, ocenila na 150 milijard EUR. V
Združenem kraljestvu je bil leta 2006 znesek prihodkov organiziranega kriminala
ocenjen na 15 milijard GBP. Dobiček iz teh
dejavnosti je predmet pranja denarja in se ponovno vloži v zakonite dejavnosti.
Združbe organiziranega kriminala vedno pogosteje skrivajo in ponovno vlagajo
sredstva v državah članicah, v katerih niso storile kaznivega dejanja[3]. To slabi našo sposobnost za
boj proti hudim kaznivim dejanjem čezmejnega in organiziranega kriminala v EU
kot celoti in vpliva na delovanje notranjega trga z izkrivljanjem konkurence
med podjetji, ki poslujejo zakonito, ter spodkopava zaupanje v finančni sistem[4]. Poleg tega so nacionalne vlade
in proračun EU zaradi hudih kaznivih dejanj in kaznivih dejanj organiziranega
kriminala prikrajšani za davčne prihodke. Vse države članice bi zato morale imeti na
voljo učinkovit sistem za zamrznitev, upravljanje in zaplembo sredstev,
pridobljenih s kaznivim dejanjem, ki bi imel ustrezno institucionalno zasnovo ter
finančne in človeške vire. Vendar pa je
institut zaplembe sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem, kljub urejenosti
v zakonodaji EU in nacionalni zakonodaji še vedno premalo razvit in se premalo
uporablja. Skupni znesek premoženjske koristi, izterjane od storilcev kaznivih
dejanj v EU, je še vedno skromen v primerjavi z ocenjenimi prihodki
organiziranih hudodelskih združb[5].
Na primer, leta 2009 je bilo v Franciji zaplenjeno premoženje v višini
185 milijonov EUR, v Združenem kraljestvu 154 milijonov EUR,
na Nizozemskem 50 milijonov EUR in v Nemčiji
281 milijonov EUR. Zaplemba sredstev,
pridobljenih s kaznivim dejanjem, je kot učinkovito orodje v boju proti
organiziranemu kriminalu in hudim kaznivim dejanjem postala strateška
prednostna naloga na ravni EU. S stockholmskih programom iz leta 2009[6] so države članice in Komisija
pozvane k izboljšanju učinkovitosti zaplembe sredstev, pridobljenih s kaznivim
dejanjem, in okrepitvi sodelovanja med uradi za odvzem premoženjskih koristi. Sklepi Sveta za
pravosodje in notranje zadeve o zaplembi in odvzemu premoženjskih koristi,
sprejeti junija 2010[7],
pozivajo k bolj usklajenemu pristopu med državami članicami, da bi dosegli
učinkovitejšo in široko razširjeno zaplembo sredstev, pridobljenih s kaznivim
dejanjem. Zlasti pozivajo Komisijo, naj preuči krepitev pravnega okvira, da bi
dosegli učinkovitejšo ureditev v zvezi z zaplembo sredstev tretji osebi in
razširjeno zaplembo. Poudarjajo pomen vseh faz postopka zaplembe in odvzema
premoženjskih koristi ter priporočajo ukrepe za ohranitev vrednosti sredstev v
tem postopku. V Sporočilu
Komisije „Izvajanje strategije notranje varnosti EU[8]“ je določeno, da bo Komisija
predlagala predpise za krepitev pravnega okvira EU o zaplembi, zlasti za
omogočanje večjega obsega zaplembe tretjim osebam[9] in razširjene zaplembe ter za
olajšanje vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi, ki ne temeljijo na obsodbah[10], med državami članicami. Evropski parlament
je oktobra 2011 na lastno pobudo sprejel poročilo o organiziranem kriminalu, ki
poziva Komisijo, naj predlaga nove predpise o zaplembi čim prej, zlasti pravila
o učinkoviti uporabi razširjene zaplembe in zaplembe, ki ne temelji na obsodbi,
pravila, ki omogočajo zaplembo sredstev, ki so prenesena na tretjo osebo, in
pravila o zmanjšanju dokaznega bremena po obsodbi storilca kaznivega dejanja za
hudo kaznivo dejanje v zvezi z izvorom sredstev, ki so v posesti storilca[11]. Komisija je v
svojem sporočilu o premoženjskih koristih, pridobljenih z organiziranim
kriminalom, sprejetem leta 2008[12],
opredelila deset strateških prednostnih nalog za prihodnje delo in opozorila na
pomanjkljivosti v pravnem okviru EU (pomanjkljivo izvajanje, nejasnost
nekaterih določb, pomanjkanje skladnosti med veljavnimi določbami). V tem okviru
Komisija predlaga direktivo o minimalnih pravilih za države članice v zvezi z
zamrznitvijo in zaplembo sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem, in sicer z
neposredno zaplembo, zaplembo vrednosti, razširjeno zaplembo, zaplembo, ki ne
temelji na obsodbi (v določenih okoliščinah), in zaplembo sredstev tretji
osebi. Sprejetje teh minimalnih pravil bo še bolj uskladilo pravno ureditev
držav članic na področju zamrznitve in zaplembe, ter tako olajšalo medsebojno
zaupanje in učinkovito čezmejno sodelovanje. Poleg tega bo
Komisija še naprej preučevala in raziskovala možnosti za krepitev vzajemnega
priznavanja odredb o zamrznitvi in odredb o zaplembi, in sicer ob popolnem
upoštevanju temeljnih pravic. S časom bi bilo treba vse odredbe o zaplembi in
odredbe o zamrznitvi, ki jih je izdala država članica, učinkovito izvrševati v
zvezi s sredstvi, ki so v drugi državi članici. V ta namen bo Komisija še
naprej spodbujala države članice, naj izvajajo veljavne pravne akte na področju
medsebojnega priznavanja. Ta predlog ne pomeni nobenih stroškov za
proračun EU. Ne zadeva dodeljenih proračunskih sredstev v zvezi z rezultatom
zaplembe.
1.2.
Veljavni predpisi Skupnosti na tem področju
Veljavni pravni okvir EU na področju
zamrznitve in zaplembe premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem,
sestavljajo štirje okvirni sklepi Sveta in Sklep Sveta: ·
Okvirni sklep 2001/500/PNZ[13], ki države članice obvezuje,
da omogočijo zaplembo, dovolijo zaplembo vrednosti[14], kadar neposrednih
premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivim dejanjem, ni mogoče zapleniti,
ter zagotovijo, da se zaprosila iz drugih držav članic obdelajo z isto
prednostjo, kot se nameni takim ukrepom v domačih postopkih; ·
Okvirni sklep 2005/212/PNZ[15], ki usklajuje predpise o
zaplembi. Navadna zaplemba, vključno z zaplembo vrednosti, mora biti mogoča za
vsa kazniva dejanja, ki se kaznujejo z zaporno kaznijo enega leta. Možnost
uporabe razširjene zaplembe[16]
mora obstajati za nekatera huda kazniva dejanja, kadar so storjena „v okviru
kriminalne združbe“; ·
Okvirni sklep 2003/577/PNZ[17], ki določa vzajemno
priznavanje sklepov o zasegu; ·
Okvirni sklep 2006/783/PNZ[18], ki določa vzajemno
priznavanje odredb o zaplembi; ter ·
Sklep Sveta 2007/845/PNZ[19] o izmenjavi informacij in
sodelovanju med uradi za odvzem premoženjske koristi, ki države članice
obvezuje, da ustanovijo ali imenujejo pristojne nacionalne urade za odvzem
premoženjske koristi kot osrednje nacionalne kontaktne točke, ki z okrepljenim
sodelovanjem omogočajo najhitrejše možno sledenje premoženjski koristi,
pridobljeni s kaznivim dejanjem. Ti pravni akti so bili razviti predvsem za boj
proti hudim kaznivim dejanjem in kaznivim dejanjem organiziranega kriminala.
Poleg določb o razširjeni zaplembi pa se veljavni pravni okvir EU na področju
kazenskega materialnega prava uporablja za zaplembo premoženjske koristi,
pridobljene s katerim koli kaznivim dejanjem, ki se kaznuje z odvzemom
prostosti za več kot eno leto.
1.3.
Usklajenost z drugimi politikami
Delovni program
Komisije za leto 2011 vključuje ta predlog kot strateško pobudo, in sicer kot
del širše politične pobude za zaščito zakonitih gospodarskih dejavnosti pred
vdorom kriminalitete. Ta pobuda vsebuje ukrepe, ki obravnavajo korupcijo
v EU[20],
in strategijo EU na področju boja proti goljufijam[21], sprejeto junija 2011. Ta
predlog bo z zaščito zakonitih gospodarskih dejavnosti prispeval k rasti in
novim delovnim mestom v Evropi ter spodbujal trajnostno rast v skladu s
strategijo Evropa 2020[22].
V
protikorupcijskem svežnju, ki ga je Komisija sprejela junija 2011, je bil
vzpostavljen okrepljen pristop politike zoper korupcijo na področju številnih
notranjih in zunanjih politik EU ter nov mehanizem rednega poročanja za
ocenjevanje prizadevanj držav članic zoper korupcijo, ki se začne izvajati
leta 2013. Države članice so bile v sporočilu o boju proti korupciji v EU
pozvane k sprejetju vseh potrebnih ukrepov za zagotavljanje učinkovitega
odkrivanja in pregona korupcije ter trajnih rezultatov na področju odvračilnih
kazni in izterjave premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v
korupcijskih zadevah. V sporočilu je bila tudi poudarjena potreba po
prenovljenem pravnem okviru EU o zaplembi in izterjavi sredstev, ki bi
sodiščem v državah članicah omogočil učinkovito zaplembo sredstev storilcev
kaznivih dejanj in z njimi povezanih sredstev ter izterjavo celotnih zneskov v
ustrezni vrednosti, tudi v primerih v zvezi s korupcijo. Komisija je
leta 2011 v istem okviru zaščite zakonitih gospodarskih dejavnosti
sprožila več pobud proti goljufijam in korupciji, katerih namen je
zagotavljanje boljših zaščitnih ukrepov za denar davkoplačevalcev na
ravni EU. Te pobude vključujejo predlog Komisije za spremembo pravnega
okvira urada OLAF[23],
Sporočilo o zaščiti finančnih interesov EU s kazenskim pravom in upravnimi
preiskavami[24]
ter Sporočilo Komisije o strategiji za boj proti goljufijam. Izvajanje
strategije za boj proti goljufijam se izvaja v tesnem usklajevanju z delom na
poročilu EU o boju proti korupciji. Slednje se bo osredotočilo na izvrševanje
politik za boj proti goljufijam v državah članicah, medtem ko se strategija za
boj proti goljufijam osredotoča na ukrepe za preprečevanje goljufij in
korupcije ter boj proti njim, zlasti tistih v zvezi s proračunom EU. Ta predlog je
usklajen z zakonodajo EU za boj proti pranju denarja, predvsem s tretjo
direktivo proti pranju denarja[25]
in povezanimi pobudami, ki jih Komisija, druge institucije EU in države
članice izvajajo na tem področju.
2.
Rezultati posvetovanj z zainteresiranimi stranmi in ocena učinka
2.1.
Posvetovanja z zainteresiranimi stranmi
Predlog je pripravljen v skladu z načeli
Komisije za boljšo pravno ureditev. Pri pripravi tega predloga in ocene učinka
so bili doseženi minimalni standardi za posvetovanje z zainteresiranimi
stranmi. Obsežna posvetovanja in razprave s
strokovnjaki so bile opravljene na plenarnem zasedanju Camdenske meddržavne
mreže uradov za odvzem premoženjske koristi[26]
(septembra 2010) ter na osmih srečanjih neformalne platforme uradov za odvzem
premoženjske koristi (med letoma 2009 in 2011). Javno spletno
posvetovanje ni bilo opravljeno, saj je področje zaplembe specializirano
področje, na katerem je na voljo le omejeno strokovno znanje. Stiki so bili
navezani s civilno družbo, zlasti z organizacijami, ki spodbujajo zakonitost,
boj proti organiziranemu kriminalu in zaščito žrtev kaznivih dejanj[27]. O vprašanjih v
zvezi z zaplembo sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem, so obširno
razpravljali tudi strokovnjaki med seboj. Mednarodni sestanki in strateški
seminarji za strokovne delavce na področju zaplembe in odvzema premoženjskih
koristi[28]
so vse pogostejši. Strokovni delavci menijo, da večina določb iz predloga
odraža najboljše prakse, kot so opredeljene v priporočilih Camdenske meddržavne
mreže uradov za odvzem premoženjske koristi med letoma 2005 in 2010. Določbe so
prav tako v skladu s priporočili o zaplembi, ki jih je podala projektna skupina
OECD za finančno ukrepanje (FATF)[29].
Države članice so
izrazile svoje stališče o teh vprašanjih v sklepih Sveta PNZ iz leta 2010, ki
so navedeni zgoraj. Čeprav so na splošno soglašale o večini vprašanj, pa je
nekaj držav članic izrazilo zadržke glede zaplembe, ki ne temelji na obsodbi.
Nasprotno pa so se države članice o drugih vprašanjih (npr. o zaplembi sredstev
tretji osebi, upravljanju s sredstvi) strinjale, da je potreben odločnejši
odziv EU. Odvetniki so
izrazili zaskrbljenost glede povečanja pristojnosti na področju razširjenih
zaplemb, zaplemb, ki ne temeljijo na obsodbi, in zaplemb sredstev tretji osebi,
in sicer zaradi pomislekov v zvezi s temeljnimi pravicami (morebitna omejitev
lastninske pravice in pravice do nepristranskega sodišča). Kot je pojasnjeno v
nadaljevanju, so ti pomisleki skrbno obravnavani v predlogu.
2.2.
Ocena učinka
V skladu s politiko boljše pravne ureditve je
Komisija izvedla oceno učinka za možnosti politike na podlagi zunanje študije,
ki je bila zaključena marca 2011[30].
Zunanja študija temelji na obsežnem
posvetovanju s strokovnimi delavci in strokovnjaki, tudi na pogovorih z
nekaterimi nacionalnimi kontaktnimi točkami Camdenske meddržavne mreže uradov
za odvzem premoženjske koristi. Kot je razvidno iz njihovega položaja v
pogajanjih o zgoraj navedenih sklepih Sveta, države članice na splošno
soglašajo, da je treba okrepiti pravila EU o odvzemu premoženjske koristi. Ocena učinka upošteva tudi sklepe in
priporočila druge študije, ki je bila zaključena leta 2009[31]. Analizira prakse držav članic
na področju zaplembe in se osredotoča zlasti na to, kar se je izkazalo za
učinkovito na nacionalni ravni, z namenom spodbujanja in izmenjave najboljših
praks. Študija je opredelila več ovir za učinkovito zaplembo, kot so
nasprotujoče si pravne tradicije, ki nimajo skupnega pristopa k ukrepom
zaplembe, težave pri zavarovanju in ohranjanju sredstev, pomanjkanje virov in
usposabljanja, omejeni stiki med institucijami ter pomanjkanje skladnih in
primerljivih statističnih podatkov. Poleg tega ocena učinka temelji na poročilih o
izvajanju, ki jih je izdala Komisija v zvezi z veljavnimi pravnimi akti EU.
Poročila o okvirnih sklepih 2005/212/PNZ[32],
2003/577/PNZ[33]
in 2006/783/PNZ[34]
kažejo, da jih države članice le počasi prenašajo v nacionalno zakonodajo in da
se pomembne določbe pogosto izvajajo pomanjkljivo ali nepravilno. Za dokaj
zadovoljivo je mogoče šteti le stopnjo izvajanja Sklepa Sveta 2007/845/PNZ v
državah članicah[35].
Z oceno učinka so bile preučene različne možnosti
politike, ki predstavljajo različne stopnje posredovanja na ravni EU:
nezakonodajna možnost, minimalna zakonodajna možnost (odprava pomanjkljivosti v
veljavnem pravnem okviru EU, ki onemogočajo, da bi deloval tako, kot je
predvideno) in maksimalna zakonodajna možnost (ki gre prek ciljev veljavnega
pravnega okvira EU). V okviru slednje sta bili analizirani dve maksimalni
zakonodajni podmožnosti, ena z in ena brez ukrepanja na ravni EU, v zvezi z
vzajemnim priznavanjem odredb o zamrznitvi in odredb o zaplembi med državami
članicami. Najprimernejša možnost politike je maksimalna
zakonodajna možnost. Ta možnost bi precej povečala usklajenost nacionalnih
pravil o zaplembi in izvršbi, med drugim tudi s spremembo veljavnih določb o
razširjeni zaplembi ter z uvedbo novih določb o zaplembi, ki ne temelji na
obsodbi, o zaplembi sredstev tretji osebi in z uvedbo učinkovitejših pravil o
vzajemnem priznavanju odredb o zamrznitvi in odredb o zaplembi. Poleg vpliva na druge temeljne pravice so v
oceni učinka analizirani tudi vplivi na pravico do varstva osebnih podatkov, ki
se ne štejejo za bistvene. Celotno poročilo o oceni učinka je na voljo na
naslovu: http://ec.europa.eu/home-affairs/policies/crime/crime_confiscation_en.htm.
2.3.
Pravna podlaga
Ta predlog temelji na členih 82(2) in 83(1)
Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Pooblastila v zvezi z zaplembo in odvzemom
premoženjske koristi so se spremenila z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe.
Ker je glavna pravna podlaga tega predloga člen 83(1) PDEU, je njegovo področje
uporabe omejeno na kazniva dejanja s področij iz tega člena, kot so terorizem,
trgovina z ljudmi in spolna zloraba žensk in otrok, nedovoljen promet s prepovedanimi
drogami, pranje denarja, korupcija, ponarejanje plačilnih sredstev,
računalniški kriminal in organizirani kriminal. Nedovoljen promet z orožjem je
zajet, če je kaznivo dejanje storjeno v okviru organiziranega kriminala. Eno od navedenih področij kriminala je
„organizirani kriminal”. Predlog bo zato zajemal druge kaznive dejavnosti, ki
niso izrecno navedene v členu 83(1), če se te dejavnosti izvajajo s
sodelovanjem v hudodelski združbi, kot je določeno v Okvirnem sklepu
2008/841/PNZ o boju proti organiziranemu kriminalu[36]. Omejitev področja uporabe tega predloga na
področja kriminala, navedena v členu 83(1), vključno s kaznivimi dejanji,
storjenimi s sodelovanjem v hudodelski združbi, pomeni, da bi bilo treba
veljavne določbe pravil EU o zaplembi izvajati še naprej, da bi ohranili
stopnjo usklajenosti ob upoštevanju kaznivih dejavnosti, ki ne spadajo na
področje uporabe te direktive. V skladu s tem predlog ohranja v veljavi
člene 2, 4 in 5 Okvirnega sklepa 2005/212/PNZ.
2.4.
Subsidiarnost, sorazmernost in spoštovanje
temeljnih pravic
Na podlagi člena 5(3) Pogodbe o Evropski uniji
(PEU) Unija ukrepa le, če cilja predlaganega ukrepa ne morejo zadovoljivo
doseči same države članice. Člen 67 PDEU določa, da Unija državljanom
zagotavlja visoko stopnjo varstva s preprečevanjem kriminala in bojem proti
njemu. Zaplemba sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem, vse bolj velja za
pomembno orodje boja proti organiziranemu kriminalu, ki je pogosto
nadnacionalnega značaja in ga je treba obravnavati na skupni podlagi. EU je
zato v boljšem položaju od posamezne države članice, da uredi zamrznitev in
zaplembo sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem. Sredstva organiziranih hudodelskih združb so
vedno pogosteje skrita in naložena zunaj njihove matične države (pogosto v več
državah)[37].
Ta dvojna čezmejna razsežnost (za dejavnosti organiziranega kriminala in
njihove naložbe) še bolj upravičuje ukrepanje EU, ki se osredotoča na sredstva
organiziranih hudodelskih združb. Vse določbe popolnoma upoštevajo načelo
sorazmernosti in temeljne pravice, vključno z lastninsko pravico, domnevo
nedolžnosti in pravico do obrambe, pravico do nepristranskega sodišča, pravico
osebe, da o njeni zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča sodišče,
pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem in pravico do pouka o
načinu njenega uveljavljanja, pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega
življenja, pravico do varstva osebnih podatkov, pravico osebe, da se za isto
kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat, ter načelom
zakonitosti in sorazmernosti kaznivih dejanj in kazni. Zlasti je uvedba usklajenih določb o zaplembi,
ki ne temelji na obsodbi, predvidena le v zelo omejenih okoliščinah, tj. če
obdolženca ni mogoče sodno preganjati zaradi smrti, bolezni ali bega. Razširjena
zaplemba je dovoljena le, če sodišče na podlagi določenih dejstev ugotovi, da
oseba, obsojena za kaznivo dejanje, poseduje sredstva, za katera je bistveno
bolj verjetno, da izhajajo iz drugih podobnih kaznivih dejavnosti, kot pa iz
drugih dejavnosti. Obsojena oseba ima učinkovito možnost izpodbijanja takih
specifičnih dejstev. Poleg tega razširjenih pristojnosti za zaplembo ni mogoče
uporabiti za domnevno premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem,
katerega je bil obdolženec oproščen v predhodnem postopku ali v drugih
postopkih, v katerih velja načelo ne bis in idem. Zaplemba sredstev
tretji osebi je dovoljena samo pod določenimi pogoji, tj. kadar je tretja oseba
kot kupec plačala znesek, nižji od tržne vrednosti, in bi morala domnevati, da so
sredstva premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, ter na podlagi
ocene, iz katere izhaja, da zaplemba sredstev neposredno osebi, ki jih je
prenesla, verjetno ne bo uspešna. Poleg tega so del predloga posebni zaščitni
ukrepi in pravna sredstva, da se zagotovi enaka raven varstva in spoštovanja
temeljnih pravic. Vključujejo pravico do obveščenosti o postopku, pravico do
zastopanja po odvetniku, obveznost sporočiti vsako odločitev, ki vpliva na
premoženje, takoj, ko je to mogoče, ter pravico do učinkovite možnosti pritožbe
zoper takšno odločitev. Ti posebni ukrepi in pravna sredstva so predvideni ne
le za osumljene ali obtožene osebe, ampak tudi za druge osebe v okviru zaplembe
sredstev tretji osebi. Čeprav se je izognilo odločanju o načelnem vprašanju
skladnosti režimov zaplembe, ki ne temelji na obsodbi, in razširjene zaplembe z
Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, pa je Evropsko sodišče za človekove
pravice (ESČP) izdalo več sodb, v katerih je dosledno soglašalo z uporabo teh
režimov v posebnih primerih. Evropsko sodišče za človekove pravice je v
posebnih primerih soglašalo z nacionalnimi postopki, ki ne temeljijo na
obsodbi, v zvezi z obrnjenim dokaznim bremenom glede vprašanja zakonitosti
sredstev (ki imajo precej večje posledice od določb v tej direktivi), če so se
uporabljali pošteno v posameznem primeru in če so obstajali ustrezni zaščitni
ukrepi za prizadeto osebo. Na primer, Evropsko sodišče za človekove pravice je
štelo uporabo italijanske zakonodaje za sorazmerno omejitev temeljnih pravic v
obsegu, v katerem pomeni „potrebno orožje“ v boju proti mafiji[38]. V drugi zadevi pa je glede
režima civilne zaplembe v Združenem kraljestvu ugotovilo, da ne krši Evropske
konvencije o človekovih pravicah[39].
2.5.
Izbira pravnih aktov
Za spremembo določb EU o uskladitvi je
direktiva, ki nadomesti Skupni ukrep 98/699/PNZ ter delno okvirna sklepa
2001/500/PNZ in 2005/212/PNZ, edini učinkoviti pravni akt.
2.6.
Posebne določbe
– Cilj (Člen 1) Ta določba pojasnjuje, da direktiva določa le
minimalna pravila (z nacionalno zakonodajo se lahko določijo bolj daljnosežna
pravila) ter da ureja zaplembo premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim
dejanjem, in pripomočkov za kazniva dejanja v kazenskih zadevah. – Opredelitev pojmov (člen 2) Večina opredelitev pojmov izhaja iz predhodno
sprejetih okvirnih sklepov EU ali iz mednarodnih konvencij. Opredelitev pojma
„premoženjska korist“ je bila razširjena v primerjavi z opredelitvijo iz
Okvirnega sklepa 2005/212/PNZ, da se vključi možnost zaplembe vseh koristi z
materialno vrednostjo, ki izvirajo iz premoženjske koristi, pridobljene s
kaznivim dejanjem, vključno z neposredno premoženjsko koristjo, pridobljeno s
kaznivim dejanjem. Opredelitev pojma „kaznivo dejanje“ se
sklicuje na natančne opredelitev pojmov s področij kriminala iz člena 83(1)
PDEU, kot je določeno v veljavni zakonodaji EU. – Zaplemba (Člen 3) Ta določba vključuje (del) člena 2 Okvirnega
sklepa 2005/212/PNZ in (del) člena 3 Okvirnega sklepa Sveta 2001/500/PNZ.
Določa obveznost držav članic, da na podlagi pravnomočne obsodbe omogočijo
zaplembo pripomočkov za kazniva dejanja in premoženjske koristi, pridobljene s
kaznivim dejanjem, in da omogočijo zaplembo premoženja v vrednosti premoženjske
koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. – Razširjene pristojnosti za
zaplembo(Člen 4) Razširjena zaplemba pomeni zmožnost zaplembe
sredstev, ki presegajo neposredno premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim
dejanjem. Kazenski obsodbi lahko sledi (razširjena) zaplemba ne le sredstev,
povezanih z določenim kaznivim dejanjem, ampak tudi drugih sredstev, za katera
sodišče ugotovi, da so premoženjska korist, pridobljena s podobnimi kaznivimi
dejanji. Pooblastila za razširjeno zaplembo so že
določena v zakonodaji EU. Okvirni sklep 2005/212/PNZ državam članicam nalaga
obveznost, da dovolijo zaplembo sredstev, ki so neposredno ali posredno v lasti
osebe, obsojene za določena huda kazniva dejanja (v zvezi z organiziranim
kriminalom in dejavnostmi terorizma). Vendar pa ta okvirni sklep določa
alternativni minimalni niz pravil za razširjeno zaplembo, ki državam članicam
dopušča uporabo ene, dveh ali vseh treh možnosti. Iz poročila Komisije o
izvajanju izhaja, da so te določbe nejasne in so bile vzrok za postopni prenos
v nacionalno zakonodajo. Poleg tega alternativne možnosti za razširjeno
zaplembo omejujejo obseg vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi. Organi v eni
državi članici bodo izvršili odredbe o zaplembi, ki jih je izdala druga država
članica le, če bodo temeljile na istih alternativnih možnostih, ki se
uporabljajo v tej državi članici. Zato je vzajemno priznavanje odredb o
zaplembi, ki temelji na razširjeni zaplembi, težavno. S tem predlogom se uvaja razširjena zaplemba
za kazniva dejanja, navedena v členu 83(1) PDEU. Poleg tega se
poenostavlja veljavna ureditev alternativnih možnosti za razširjeno zaplembo,
in sicer z določitvijo enotnega minimalnega standarda. Razširjena zaplemba se
lahko opravi le, če sodišče na podlagi določenih dejstev ugotovi, da oseba,
obsojena za kaznivo dejanje iz te direktive, poseduje sredstva, za katera je
bistveno bolj verjetno, da izhajajo iz drugih kaznivih dejavnosti podobne
narave ali stopnje resnosti, kot pa iz katerih koli drugih dejavnosti.
Razširjena zaplemba ni mogoča, če podobne kaznive dejavnosti ne bi mogle biti
predmet kazenskega postopka zaradi zastaranja po nacionalnem kazenskem pravu.
Predlog izključuje tudi zaplembo premoženjske koristi, pridobljene z domnevnim
kaznivim dejanjem, katerega je bil obdolženec pravnomočno oproščen v predhodnem
postopku (tako zagotavlja domnevo nedolžnosti, varovano na podlagi
člena 48 Listine o temeljnih pravicah) ali v drugih postopkih, v katerih
velja načelo ne bis in idem. – Zaplemba, ki ne temelji na obsodbi
(Člen 5) Ta člen uvaja določbe o zaplembi, ki ne
temelji na obsodbi, v omejenih okoliščinah, in sicer za obravnavanje zadev, v
katerih kazenskega pregona ni mogoče izvajati. Zato zadeva zaplembo v zvezi s
kaznivim dejanjem, vendar državam članicam omogoča, da se odločijo, ali bi
moralo zaplembo naložiti kazensko in/ali civilno/upravno sodišče. Postopki, ki ne temeljijo na obsodbah, omogočajo
zamrznitev in zaplembo sredstev brez predhodne obsodbe njihovega lastnika v
kazenskem postopku. Za izpolnitev zahteve po sorazmernosti predlog
v vseh primerih ne bi uvedel zaplembe, ki ne temelji na obsodbi, ampak bi jo
omogočil le v okoliščinah, kadar obsodba za kaznivo dejanje ni mogoča zaradi
smrti ali hude bolezni osumljenca ali kadar njegov beg ali bolezen preprečuje
učinkovit kazenski pregon v razumnem roku in pomeni tveganje zastaranja. Ta člen odraža določbe Konvencije Združenih
narodov proti korupciji. Za lažje mednarodno sodelovanje na področju zaplembe
konvencija spodbuja države pogodbenice, da preučijo sprejetje potrebnih
ukrepov, ki bi omogočili zaplembo premoženjske koristi, pridobljene s korupcijo,
brez obsodbe v primerih, kadar storilca ni mogoče kazensko preganjati zaradi
smrti, bega ali odsotnosti ali v drugih ustreznih primerih (člen 54, odstavek
1, točka c). Prav tako upošteva delo projektne skupine OECD za finančno
ukrepanje (FATF), ki spodbuja države članice, da razmislijo o sprejetju
ukrepov, ki bi omogočali zaplembo premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim
dejanjem, ali pripomočkov za kazniva dejanja brez obsodbe za kaznivo dejanje,
ali na podlagi katerih bi moral storilec kaznivega dejanja izkazati zakonit
izvor premoženja, ki naj bi bilo zaplenjeno (Priporočilo št. 3). Ta člen
nadalje upošteva stališča skupine Lyon-Rim G8, izražena v poročilu s poudarkom,
da je sicer načeloma treba izvajati zaplembo na podlagi obsodbe, vendar pa obstajajo
primeri, ko kazenski pregon ni mogoč zaradi smrti ali bega obdolženca, zaradi
pomanjkanja zadostnih potrebnih dokazov za začetek kazenskega pregona ali
zaradi drugih tehničnih razlogov[40].
Uvedbo določb o zaplembi brez kazenske obsodbe so podprli tudi strokovni
delavci, zbrani v Camdenski meddržavni mreži uradov za odvzem premoženjske
koristi in neformalni platformi uradov za odvzem premoženjske koristi. – Zaplemba sredstev tretji osebi (Člen 6) Storilci kaznivih dejanj v izogib zaplembi
pogosto prenesejo svoja sredstva na s tem seznanjene tretje osebe, kakor hitro
je zoper njih začeta preiskava. Zaplemba tretjim osebam pomeni zaplembo
sredstev, ki jih obdolženec ali obsojenec prenese na tretje osebe. Nacionalne
določbe držav članic o zaplembi sredstev tretji osebi se razlikujejo. To ovira
vzajemno priznavanje odredb o zamrznitvi in odredb o zaplembi v zvezi s
sredstvi, ki so bila prenesena na tretjo osebo. Za izpolnitev zahtev sorazmernosti in varstvo
položaja tretje osebe, ki pridobi premoženje v dobri veri, predlog v vseh
primerih ne določa minimalne uskladitve v zvezi z zaplembo sredstev tretji
osebi. Ta člen določa možnost zaplembe premoženjske koristi, pridobljene s
kaznivim dejanjem, ali drugega premoženja obdolženca tretji osebi, kadar ju je ta
prejela za ceno, ki je nižja od tržne vrednosti, in kadar bi razumna oseba na
njenem mestu domnevala, da izhajata iz kaznivega dejanja ali da sta prenesena v
izogib ukrepom zaplembe. Pojasnjuje, da mora preskus razumne osebe temeljiti na
konkretnih dejstvih in okoliščinah, kar preprečuje samovoljne odločitve. Poleg
tega bi morala biti zaplemba sredstev tretji osebi mogoča le na podlagi ocene,
ki temelji na določenih dejstvih, da zaplemba premoženja obsojene, osumljene
ali obtožene osebe verjetno ne bo uspela, ali v primerih, ko je treba posebne
predmete vrniti njihovemu zakonitemu lastniku. – Zamrznitev (člen 7) Prvi odstavek tega člena od držav članic
zahteva, naj omogočijo uporabo ukrepa zamrznitve premoženja oziroma pripomočkov
za kazniva dejanja, za katere obstaja nevarnost, da bodo zapravljeni, skriti
ali preneseni izven območja zadevne sodne pristojnosti, da se omogoči morebitna
poznejša zaplemba. Pojasnjuje, da bi moralo take ukrepe odrediti sodišče. Uvedba možnosti uporabe pristojnosti za
zamrznitev v nujnih primerih, da bi preprečili zapravljanje sredstev, ko bi
čakanje na izdajo sodne odredbe o zamrznitvi ogrožalo možnosti zamrznitve, je
dolgoletna prednostna skrb tožilcev in organov pregona. Drugi odstavek tega
člena od držav članic zahteva, da sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da
sredstva v nevarnosti, da bodo zapravljena, skrita ali prenesena izven njihove
pristojnosti, nemudoma zamrznejo pristojni organi, in sicer preden zaprosijo za
sodno odredbo ali preden je izdana. – Zaščitni ukrepi (člen 8) V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za
človekove pravice in Listino Evropske unije o temeljnih pravicah temeljne
pravice, kot je lastninska pravica, niso absolutne. Upravičeno so lahko predmet
omejitev, če so te omejitve predpisane ter če so – ob upoštevanju načela
sorazmernosti – potrebne in če dejansko izpolnjujejo cilje v splošnem interesu
ali če so potrebne zaradi varstva pravic in svoboščin drugih, na primer zaradi
preprečevanja organiziranega kriminala. Člen 47 Listine EU o temeljnih pravicah
zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega varstva in pravico do
nepristranskega sodišča. Ker odredbe o zamrznitvi ali odredbe o zaplembi
posegajo v lastninsko pravico ali druge temeljne pravice, morajo imeti
prizadete osebe možnost izpodbijanja teh odredb v skladu s pogoji iz tega člena.
Veljavna zakonodaja EU (npr. člen 4 Okvirnega
sklepa 2005/212/PNZ) določa obveznost držav članic, da prizadetim osebam z
nacionalno zakonodajo zagotovijo ustrezna pravna sredstva. Ta člen z namenom popolne usklajenosti z
Listino o temeljnih pravicah uvaja minimalne zaščitne ukrepe na ravni EU.
Njihov cilj je zagotavljanje varstva domneve nedolžnosti, pravice do
nepristranskega sodišča (vključno z načelom ne bis in idem), obstoja
učinkovitih pravnih sredstev pred sodiščem in pravice do pouka o načinu
uveljavljanja takšnih pravnih sredstev. – Določitev obsega zaplembe in učinkovita
izvršba (Člen 9) Osebe, osumljene pripadnosti hudodelskim
združbam, so se izkazale za uspešne pri skrivanju svojih sredstev, pogosto s
pomočjo nasveta dobro usposobljenih strokovnjakov. Preiskave o sredstvih zaradi
morebitne poznejše zaplembe so na splošno dolgotrajne in jih je treba izvesti v
časovnem okviru ustreznih kazenskih postopkov. Če je bila izdana odredba o zaplembi, pa
premoženje ni bilo najdeno ali je bilo najdeno nezadostno premoženje in odredbe
o zaplembi ni bilo mogoče izvršiti, ta člen od držav članic zahteva, da
omogočijo finančne preiskave o sredstvih osebe, ki se izvajajo v obsegu, ki je
potreben za izvršitev takšne odredbe v celoti. Ta določba obravnava težavo
preprečevanja dejavnosti zaplembe na koncu kazenskega postopka in omogoča
uporabo neizvršenih ali delno izvršenih odredb o zaplembi v zvezi s predhodno
skritimi sredstvi, ki so se medtem „pojavila“, in sicer tudi po koncu
kazenskega postopka. – Upravljanje zamrznjenega premoženja
(Člen 10) Namen te določbe je lajšanje upravljanja
premoženja, zamrznjenega zaradi morebitne poznejše zaplembe. Državam članicam
nalaga, naj uvedejo ukrepe za zagotovitev ustreznega upravljanja takšnega
premoženja, zlasti s podelitvijo pooblastil za odtujitev zamrznjenega
premoženja, vsaj kadar je verjetno, da se bo znižala njegova vrednost ali da ga
bo negospodarno vzdrževati. – Učinkovitost in obveznosti poročanja
(Člen 11) Ta določba uvaja obveznosti poročanja držav
članic, kar bo v pomoč pri pripravi statističnih podatkov, ki se bodo uporabili
za namene vrednotenja. 2012/0036 (COD) Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o zamrznitvi in zaplembi premoženjske
koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE
UNIJE STA – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske
unije ter zlasti členov 82(2) in 83(1) Pogodbe, ob upoštevanju predloga Evropske komisije, po posredovanju osnutka zakonodajnega akta
nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju mnenja Evropskega
ekonomsko-socialnega odbora[41],
ob upoštevanju mnenja Odbora regij[42],
v skladu z rednim zakonodajnim postopkom, ob upoštevanju naslednjega: (1)
Glavni motiv čezmejnega organiziranega kriminala je
finančna korist. Organi pregona in sodni organi bi morali, da bi bili
učinkoviti, imeti sredstva za sledenje, zamrznitev, upravljanje in zaplembo
premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. (2)
Delovanja organiziranih hudodelskih združb meje ne
omejujejo in vedno pogosteje pridobijo sredstva v drugih državah članicah in v
tretjih državah. Vedno bolj je potrebno učinkovito mednarodno sodelovanje na
področju kazenskega pregona pri izterjavi premoženja in medsebojni pravni
pomoči. (3)
Čeprav so obstoječi statistični podatki omejeni, se
zneski, izterjani iz sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem, v Uniji, zdijo
nezadostni v primerjavi z ocenjeno premoženjsko koristjo, pridobljeno s kaznivim
dejanjem. Iz študij izhaja, da se postopki izterjave kljub ureditvi z
zakonodajo EU in nacionalno zakonodajo še vedno premalo uporabljajo. (4)
V stockholmskem programu[43] in sklepih Sveta za pravosodje
in notranje zadeve o zaplembi in izterjavi premoženja, sprejetih junija 2010,
je poudarjen pomen učinkovitejše opredelitve, zaplembe in ponovne uporabe
sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem. (5)
Veljavni pravni okvir Unije o zamrznitvi, zasegu in
zaplembi premoženja sestavljajo Okvirni sklep Sveta 2001/500/PNZ z dne
26. junija 2001 o pranju denarja, identifikaciji, sledenju,
zamrznitvi, zasegu in zaplembi pripomočkov za kazniva dejanja in premoženjske
koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem[44];
Okvirni sklep sveta 2003/577/PNZ z dne 22. julija 2003 o izvrševanju sklepov o
zasegu premoženja ali dokazov v Evropski uniji[45];
Okvirni sklep Sveta 2005/212/PNZ z dne 24. februarja 2005 o zaplembi
premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivimi
dejanji[46],
ter Okvirni sklep Sveta 2006/783/PNZ z dne 6. oktobra 2006 o uporabi načela
vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi[47]. (6)
Poročila Komisije o izvajanju okvirnih sklepov
2005/212/PNZ, 2003/577/PNZ in 2006/783/PNZ kažejo, da sedanji sistemi za
razširjeno zaplembo in za medsebojno priznavanje odredb o zasegu in odredb o
zaplembi niso popolnoma učinkoviti. Zaplembo ovirajo razlike v zakonodaji držav
članic. (7)
Namen te direktive je spremeniti in razširiti
določbe okvirnih sklepov 2001/500/PNZ in 2005/212/PNZ. Ta okvirna sklepa bi
bilo treba delno nadomestiti v zvezi s sodelovanjem držav članic, ki sodelujejo
pri sprejetju te direktive. (8)
Veljavni koncept koristi je treba razširiti, da bo
vključeval neposredne koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in vse
neposredne ugodnosti, vključno z naknadnimi ponovnimi vlaganji ali
preoblikovanjem neposrednih koristi, vrednostjo vseh odškodninskih obveznosti,
ki se jim posameznik izogiba, in vsemi ugodnostmi, ki imajo določeno vrednost. (9)
Opredelitev zaplembe pripomočkov za kazniva dejanja
in koristi, pridobljenih s kaznivim dejanjem, na podlagi pravnomočne odločbe
sodišča in premoženja v vrednosti teh premoženjskih koristi bi se zato morala
sklicevati na ta razširjeni koncept za kazniva dejanja, ki jih zajema ta
direktiva. Okvirni sklep 2001/500/PNZ je določil obveznost držav članic, da na
podlagi pravnomočne obsodbe omogočijo zaplembo pripomočkov za kazniva dejanja
in premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivim dejanjem, in da omogočijo
zaplembo premoženja v vrednosti premoženjskih koristi, pridobljenih s kaznivim dejanjem.
Takšne obveznosti bi bilo treba ohraniti za kazniva dejanja, ki jih ta
direktiva ne zajema. (10)
Hudodelske združbe se ukvarjajo z raznovrstnimi
kriminalnimi dejavnostmi. Pri učinkovitem boju proti dejavnostim organiziranega
kriminala lahko pride do situacij, v katerih je primerno, da kazenski obsodbi
sledi zaplemba ne le premoženja, povezanega z določenim kaznivim dejanjem,
temveč tudi drugega premoženja, za katero Sodišče ugotovi, da gre za
premoženjsko korist, pridobljeno z drugimi kaznivimi dejanji. Ta pristop pomeni
razširjeno zaplembo. Okvirni sklep 2005/212/PNZ je določil tri različne nize
minimalnih zahtev, ki bi jih države članice lahko izbrale za uporabo razširjene
zaplembe. Zato so države članice v procesu prenosa v nacionalno zakonodajo izbrale
različne možnosti, kar je povzročilo različne koncepte razširjene zaplembe v
nacionalnih pravnih redih. Ta različnost ovira čezmejno sodelovanje, ki je
pomembno v primerih zaplembe. Zato je treba nadalje uskladiti določbe o
razširjeni zaplembi z določitvijo enotnega najnižjega standarda. Koncept
razširjene zaplembe bi bilo treba uporabiti, ko nacionalno sodišče na podlagi
posebnih dejstev (kot so tista v zvezi z naravo kaznivega dejanja, zakonitim
dohodkom obsojene osebe, razliko med finančnim stanjem in življenjsko ravnjo
navedene osebe ali drugimi dejstvi) meni, da je bistveno verjetneje, da zadevno
premoženje izhaja iz drugih kaznivih dejanj, ki so podobne narave ali resnosti
kot kaznivo dejanje, za katero je oseba obsojena, kot pa da izhaja iz drugih dejavnosti.
(11)
V skladu z načelom ne bis in idem je iz
razširjene zaplembe primerno izvzeti premoženjsko korist, pridobljeno z
domnevnim kaznivim dejanjem, katerega je bil obdolženec pravnomočno oproščen v
predhodnem postopku ali v drugih postopkih, v katerih velja načelo ne bis in
idem. Uporaba koncepta razširjene zaplembe naj prav tako ne bi bila mogoča,
če podobne kriminalne dejavnosti ne bi mogle biti predmet kazenskega postopka
zaradi zastaranja po nacionalnem kazenskem pravu. (12)
Odredbo o zaplembi je na splošno mogoče izdati le
na podlagi kazenske obsodbe. V nekaterih primerih, tudi če kazenske obsodbe ni
mogoče doseči, bi moralo biti še vedno mogoče zapleniti sredstva za namene
oviranja kriminalnih dejavnosti in preprečevanja, da se koristi, pridobljene s kriminalnimi
dejavnostmi, vložijo v zakonito gospodarstvo. Nekatere države članice dopuščajo
zaplembo, kadar ni zadostnih dokazov za kazenski pregon, če sodišče po presoji
verjetnosti meni, da je premoženje nezakonitega izvora, in tudi v primerih, ko
osumljenec ali obtoženec beži pred pregonom, ne more sodelovati v postopku pred
sodiščem iz drugih razlogov ali če je umrl pred koncem kazenskega postopka. V
tem primeru gre za zaplembo, ki ne temelji na obsodbi. Določiti bi bilo treba
možnost zaplembe, ki ne temelji na obsodbi, vsaj v zadnjem primeru v omejenih
okoliščinah v vseh državah članicah. To je v skladu z členom 54.1.c) Konvencije
Združenih narodov proti korupciji, ki določa, da vsaka država pogodbenica
preuči možnosti za sprejetje potrebnih ukrepov, da se dovoli odvzem nezakonito
pridobljenega premoženja brez kazenske obsodbe, tudi kadar storilca kaznivega
dejanja ni mogoče preganjati zaradi smrti, pobega ali odsotnosti. (13)
Praksa osumljenca ali obtoženca, da premoženje z
namenom izogiba zaplembi prenese na tretjo osebo, ki je s tem seznanjena, je
pogosta in vedno bolj razširjena. Veljavni pravni okvir Unije ne vsebuje
zavezujočih določb o zaplembi premoženja, prenesenega na tretje osebe. Zato
postaja nujno omogočiti zaplembo premoženja, prenesenega na tretje osebe, ki bi
jo bilo običajno treba opraviti, če obtoženec nima premoženja, ki se lahko
zapleni. Zato je primerno določiti zaplembo sredstev tretji osebi pod
določenimi pogoji, in sicer glede na oceno na podlagi določenih dejstev, da
zaplemba premoženja obsojenca, osumljenca ali obtoženca verjetno ne bo uspešna,
ali v primerih, ko je treba edinstvene predmete vrniti njihovemu zakonitemu
lastniku. Poleg tega bi morala biti zaradi zaščite interesov dobrovernih
tretjih oseb takšna zaplemba mogoča le, če je tretja oseba vedela ali bi morala
vedeti, da je bilo premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem ali preneseno v
izogib zaplembi in je bilo dano neodplačno ali proti plačilu zneska, nižji od
njegove tržne vrednosti. (14)
Treba bi bilo določiti začasne ukrepe za
zagotovitev, da premoženje ostane na voljo zaradi morebitne poznejše zaplembe.
Takšne ukrepe zamrznitve bi moralo odrediti sodišče. Za preprečitev
zapravljanja premoženja preden lahko sodišče izda odredbo o zamrznitvi, bi bilo
treba pristojne organe v državah članicah pooblastiti za takojšnjo izdajo
prepovedi prenosa ali pretvorbe premoženja, razpolaganja ali prometa z njim
zaradi nevarnosti, da se premoženje skrije ali prenese izven območja
pristojnosti, in sicer na podlagi vloge za izdajo odredbe o zamrznitvi zaradi
morebitne poznejše zaplembe, o kateri odloči sodišče. (15)
Osumljenci ali obtoženci pogosto skrijejo
premoženje za ves čas trajanja kazenskega postopka. Posledično odredb o
zaplembi ni mogoče izvršiti, zaradi česar osebe, katerih premoženje je predmet
odredbe o zaplembi, to premoženje koristijo po prestani kazni. Zato je treba
omogočiti, da bo tudi po pravnomočni obsodbi za kaznivo dejanje mogoče natančno
določiti obseg premoženja, da se dovoli izvršitev odredb o zaplembi v celoti,
če na začetku ni bilo odkrito nobeno premoženje ali je bilo odkrito nezadostno
premoženje in odredba o zaplembi ni bila izvršena. Ker odredbe o zamrznitvi
omejujejo lastninsko pravico, takšni začasni ukrepi ne bi smeli veljati dlje,
kot je to potrebno za ohranitev razpoložljivosti premoženja zaradi morebitne
poznejše zaplembe. Zato bo morebiti treba določiti možnost redne sodne presoje,
da se zagotovi ohranitev veljavnosti namena odredb o zamrznitvi za preprečitev
zapravljanja premoženja. (16)
S premoženjem, zamrznjenim z namenom poznejše
zaplembe, bi bilo treba ustrezno upravljati, da se ne bi zmanjšala njegova
tržna vrednost. Države članice bi morale sprejeti potrebne ukrepe, vključno s
prodajo ali prenosom premoženja, za zmanjšanje takšnih izgub. Sprejeti bi
morale ustrezne ukrepe, kot so ustanovitev nacionalnih centraliziranih uradov
za upravljanje premoženja ali vzpostavitev enakovrednih mehanizmov (na primer,
če so takšne naloge decentralizirane), za ustrezno upravljanje sredstev,
zamrznjenih pred zaplembo, in ohranjanje njihove vrednosti do izdaje sodne
odločbe. (17)
Zanesljivi viri podatkov o zamrznitvi in zaplembi
premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, so redki. Da se omogoči
ocena te direktive, je treba zbrati primerljive minimalne nize ustreznih
statističnih podatkov o sledenju premoženja ter pravosodnih dejavnostih in
dejavnostih prodaje premoženja. (18)
Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva
načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti
lastninsko pravico, pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja,
pravico do varstva osebnih podatkov, pravico do učinkovitega pravnega sredstva
in nepristranskega sodišča, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe, pravico,
da se za isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat, ter
načeli zakonitosti in sorazmernosti kaznivega dejanja in kazni. To direktivo je treba izvajati v skladu s temi
pravicami in načeli. (19)
Ukrepi, ki so določeni v tej direktivi, bistveno
vplivajo na pravice oseb, ne le na pravice osumljencev ali obtožencev, ampak
tudi na pravice tretjih oseb, ki se jih kazensko ne preganja. Zato je treba
zagotoviti posebna jamstva in pravna sredstva za zagotavljanje ohranitve
njihovih temeljnih pravic pri izvajanju določb te direktive. (20)
Ker cilja te direktive, in sicer omogočanja
zaplembe premoženja v kazenskih zadevah, ni mogoče zadovoljivo uresničiti z
ukrepi držav članic in ga je lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme
ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kakor je določeno v členu 5 Pogodbe o
Evropski uniji. V skladu z načelom
sorazmernosti, kakor je določeno v navedenem členu, ta direktiva ne presega
tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja. (21)
V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču
Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki
je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije,
[sta Združeno kraljestvo in Irska predložila uradno obvestilo, da želita
sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe] ali [Združeno
kraljestvo in Irska brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ne
sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča niti se v
njiju ne uporablja]. (22)
V skladu s členoma 1 in 2 Protokola
(št. 22) o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in
Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te
direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja – SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:
NASLOV 1 CILJ
IN PODROČJE UPORABE Člen 1 Vsebina
Ta direktiva določa minimalna pravila o
zamrznitvi premoženja za namene morebitne poznejše zaplembe in o zaplembi
premoženja v kazenskih zadevah. Člen 2 Opredelitev
pojmov Za namene te direktive se uporabljajo
naslednje opredelitve pojmov: (1)
„premoženjska korist“ pomeni vsako gospodarsko
korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem; zajema lahko vse oblike
premoženja in vključuje vsakršno nadaljnje ponovno vlaganje ali preoblikovanje
neposredne premoženjske koristi s strani osumljenca ali obtoženca in vse
ugodnosti, ki imajo določeno vrednost; (2)
„premoženje“ pomeni vsakršno premoženje, materialno
ali nematerialno, premično ali nepremično, ter pravne dokumente ali listine, ki
izkazujejo pravni naslov ali pravni interes na takšnem premoženju; (3)
„pripomočki za kazniva dejanja“ pomenijo katero
koli premoženje, ki se uporablja ali ki je na kakršen koli način, v celoti ali
delno, namenjeno storitvi kaznivega dejanja ali kaznivih dejanj; (4)
„zaplemba“ pomeni kazen ali ukrep, o katerem
sodišče odloči na koncu postopka v zvezi s kaznivim dejanjem in ki vodi k
dokončnemu odvzemu premoženja; (5)
„zamrznitev“ pomeni začasno prepoved prenosa,
uničenja ali preoblikovanja premoženja, razpolaganja ali prometa z njim ali
začasen prevzem skrbništva ali nadzora nad premoženjem; (6)
„kaznivo dejanje“ pomeni kaznivo dejanje, ki ga
določa: (a)
Konvencija o boju proti korupciji uradnikov
Evropskih skupnosti ali uradnikov držav članic Evropske unije, ki je bila
pripravljena na podlagi člena K.3(2)(c) Pogodbe o Evropski uniji[48], (b)
Okvirni sklep Sveta 2000/383/PNZ z dne 29. maja
2000 o povečanju zaščite s kaznimi in drugimi sankcijami za ponarejanje v zvezi
z uvedbo eura[49],
(c)
Okvirni Sklep Sveta 2001/413/PNZ z dne 28. maja
2001 o boju proti goljufiji in ponarejanju v zvezi z negotovinskimi plačilnimi
sredstvi,[50]
(d)
Okvirni sklep Sveta 2002/475/PNZ z dne 13. junija
2002 o boju proti terorizmu[51],
kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2008/919/PNZ z dne 9. decembra
2008[52],
(e)
Okvirni sklep Sveta 2001/500/PNZ z dne 26. junija
2001 o pranju denarja, identifikaciji, sledenju, zamrznitvi, zasegu in zaplembi
pripomočkov za kazniva dejanja in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim
dejanjem[53],
(f)
Okvirni sklep Sveta 2003/568/PNZ o boju proti
korupciji v zasebnem sektorju,[54] (g)
Okvirni sklep Sveta 2004/757/PNZ z dne 25. oktobra
2004 o opredelitvi minimalnih določb glede elementov kaznivih dejanj in kazni
na področju nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami[55], (h)
Okvirni sklep Sveta 2005/222/PNZ z dne 24.
februarja 2005 o napadih na informacijske sisteme[56], (i)
Okvirni Sklep Sveta 2008/841/PNZ z dne 24. oktobra
2008 o boju proti organiziranemu kriminalu[57],
(j)
Direktiva 2011/36/EU z dne 5. aprila 2011 o
preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in
o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ[58], (k)
Direktiva 2011/92/EU z dne 13. decembra 2011 o boju
proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in
nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ[59]. NASLOV II ZAMRZNITEV
IN ZAPLEMBA Člen 3 Zaplemba
na podlagi obsodbe 1.
Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, ki ji
omogočijo, da na podlagi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje bodisi v celoti
bodisi delno zapleni pripomočke za kazniva dejanja in premoženjsko korist. 2.
Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, ki ji
omogočijo, da na podlagi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje zapleni
premoženje v vrednosti premoženjske koristi. Člen 4 Razširjene
pristojnosti za zaplembo 1.
Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, ki ji
omogočijo, da bodisi v celoti bodisi delno zapleni premoženje, ki je v lasti
osebe, obsojene za kaznivo dejanje, če sodišče na podlagi posebnih dejstev
meni, da je bistveno bolj verjetno, da je obsojena oseba zadevno premoženje
pridobila iz podobnih kriminalnih dejavnosti, kot pa iz drugih dejavnosti. 2.
Zaplemba ni mogoča, če podobne kriminalne
dejavnosti iz odstavka 1: (a)
ne morejo biti predmet kazenskega postopka zaradi
zastaranja po nacionalnem kazenskem pravu; ali (b)
so že bile predmet kazenskega postopka, v katerem
je bila oseba pravnomočno oproščena, ali v drugih primerih, ko velja načelo ne
bis in idem. Člen 5 Zaplemba
brez obsodbe Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe,
ki ji omogočijo, da zapleni premoženjske koristi in pripomočke za kaznivo
dejanje brez kazenske obsodbe po postopku, v katerem bi bil osumljenec ali
obtoženec, če bi lahko sodeloval v postopku, obsojen za kaznivo dejanje, in
sicer v primeru: (a)
smrti ali kronične bolezni osumljenca ali
obtoženca, ki preprečuje nadaljnji kazenski pregon; ali (b)
bolezni osumljenca ali obtoženca ali njegovega bega
pred kazenskim pregonom ali kaznovanjem, ki preprečuje učinkovit kazenski
pregon v razumnem času in pomeni resno tveganje, da bi bil kazenski pregon
onemogočen zaradi zastaranja. Člen 6 Zaplemba
sredstev tretji osebi 1.
Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, ki ji
omogočijo, da zapleni: (a)
premoženjsko korist, ki jo je na tretje osebe
prenesel obsojenec ali nekdo v njegovem imenu, ali osumljenec ali obtoženec v
okoliščinah iz člena 5, ali (b)
drugo premoženje obsojenca, ki je bilo preneseno na
tretje osebe v izogib zaplembi premoženja, in sicer v vrednosti premoženjske
koristi. 2.
Zaplemba premoženjske koristi ali premoženja iz
odstavka 1 je mogoča, če je premoženje predmet vračila ali če: (a)
ocena na podlagi posebnih dejstev v zvezi z
obsojencem, osumljencem ali obtožencem kaže, da bo zaplemba premoženja
obsojenca, osumljenca ali obtoženca v okoliščinah iz člena 5 verjetno
neuspešna, in (b)
sta bila premoženjska korist ali premoženje
prenesena neodplačno ali proti plačilu zneska, ki je nižji od tržne vrednosti,
če je tretja oseba: (i) v primeru premoženjske koristi vedela za njen
nezakoniti izvor, ali, če tega ni vedela, če bi razumna oseba na njenem mestu
domnevala, da je njen izvor nezakonit, in sicer na podlagi konkretnih dejstev
in okoliščin; (ii) v primeru drugega premoženja vedela, da je
bilo preneseno v izogib zaplembi premoženja v vrednosti premoženjske koristi,
ali, če tega ni vedela, če bi razumna oseba na njenem mestu domnevala, da je
bilo premoženje preneseno v izogib takšni zaplembi, in sicer na podlagi konkretnih
dejstev in okoliščin. Člen 7 Zamrznitev
1.
Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, ki ji
omogočijo zamrznitev premoženja, za katerega obstaja nevarnost, da se zapravi,
skrije ali prenese izven njene pristojnosti, in sicer z namenom morebitne
poznejše zaplembe. Take ukrepe odredi sodišče. 2.
Vsaka država članica sprejme vse potrebne ukrepe,
da lahko njeni pristojni organi zamrznejo premoženje takoj, ko se pojavi velika
nevarnost, da se navedeno premoženje pred izdajo sodne odločbe zapravi, skrije
ali prenese. Take ukrepe potrdi sodišče, kakor hitro je to mogoče. Člen 8 Zaščitni
ukrepi 1.
Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, da se
osebam, na katere vplivajo ukrepi iz te direktive, zagotovi in varuje pravica
do učinkovitega pravnega sredstva, osumljencem pa pravica do nepristranskega
sodišča. 2.
Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe za
zagotovitev, da se odločba o zamrznitvi premoženja obrazloži, da se takoj po
izvršbi, ko je to mogoče, pošlje osebi, v zvezi s katero je izdana, in da
ostane v veljavi samo, dokler je to potrebno za ohranitev premoženja glede
prihodnjih zaplemb. Vsaka država članica osebi, na premoženje katere vpliva
odločba o zamrznitvi, pred sprejetjem odločbe o zaplembi zagotovi učinkovito
možnost pritožbe zoper to odločbo o zamrznitvi v postopku pred sodiščem.
Zamrznjeno premoženje, ki pozneje ni zaplenjeno, je treba takoj vrniti
zakonitemu lastniku. 3.
Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe za
zagotovitev, da se vsaka odločba o zaplembi obrazloži in da se pošlje osebi, v zvezi
s katero je izdana. Vsaka država članica osebi, na premoženje katere vpliva
odločba o zaplembi, zagotovi učinkovito možnost pritožbe zoper to odločbo v
postopku pred sodiščem. 4.
V postopku iz člena 4 ima osumljenec ali obtoženec
učinkovito možnost izpodbijanja domneve, na podlagi katere naj bi bilo zadevno
premoženje premoženjska korist. 5.
V primerih iz člena 5 osebo, na katere premoženje
vpliva odločba o zaplembi, zastopa odvetnik ves čas postopka z namenom
uveljavljanja njenih pravic obrambe v zvezi z dokazovanjem kaznivega dejanja
ter določitvijo premoženjske koristi in pripomočkov za kaznivo dejanje. 6.
Kadar je oseba, na katere premoženje vpliva
odločba, tretja oseba, se ona ali njen odvetnik obvesti o postopku, v katerem
je lahko izdana odločba o zaplembi navedenega premoženja, in se ji dovoli
sodelovanje v navedenem postopku v obsegu, ki je potreben za učinkovito varstvo
njenih pravic. Ta oseba ima vsaj pravico do izjave, pravico do postavljanja
vprašanj in pravico do predložitve dokazov pred sprejetjem pravnomočne odločbe
o zaplembi. Člen 9 Določitev
obsega zaplembe in učinkovita izvršba Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe,
da omogoči določitev natančnega obsega premoženja, ki se zapleni na podlagi
pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje ali postopka iz člena 5, v katerem je
bila izdana odločba o zaplembi, in da omogoči sprejetje nadaljnjih ukrepov v
obsegu, ki je potreben za učinkovito izvršbo navedene odločbe o zaplembi. Člen 10 Upravljanje
zamrznjenega premoženja 1.
Vsaka država članica sprejme potrebne ukrepe, kot
so ustanovitev nacionalnih centralnih uradov ali vzpostavitev enakovrednih
mehanizmov, da zagotovi ustrezno upravljanje premoženja, zamrznjenega za namene
morebitne poznejše zaplembe. 2.
Vsaka država članica zagotovi, da se z ukrepi iz
odstavka 1 doseže čim večja gospodarska vrednost takšnega premoženja, in
da ukrepi zajemajo tudi prodajo ali prenos premoženja, katerega vrednost se bo
verjetno zmanjšala. NASLOV III KONČNE DOLOČBE Člen 11 Statistični
podatki Države članice redno zbirajo in vzdržujejo
izčrpne statistične podatke ustreznih organov za pregled učinkovitosti njihovih
sistemov zaplembe. Zbrani statistični podatki se pošljejo Komisiji vsako leto
in za vsa kazniva dejanja zajemajo naslednje podatke: (a)
število izvršenih odredb o zamrznitvi; (b)
število
izvršenih odredb o zaplembi; (c)
vrednost
zamrznjenega premoženja; (d)
vrednost
izterjanega premoženja; (e)
število
vlog za izdajo odredbe o zamrznitvi, ki jo je treba izvršiti v drugi državi
članici; (f)
število
vlog za izdajo odredbe o zaplembi, ki jo je treba izvršiti v drugi državi
članici; (g)
vrednost
premoženja, izterjanega z izvršbo v drugi državi članici; (h)
vrednost
premoženja, namenjenega za ponovno uporabo za namene pregona, preprečevanja ali
socialne namene; (i)
število
zadev, ko je bila zaplemba odrejena, v povezavi s številom obsodb za kazniva
dejanja, ki jih zajema ta direktiva; (j)
število
vlog za izdajo odredbe o zamrznitvi in odredbe o zaplembi, ki so jih sodišča
zavrnila; (k)
število
vlog za izdajo odredb o zamrznitvi in odredb o zaplembi, ki niso bile izvršene
zaradi uspešne uveljavitve pravnega sredstva. Člen 12 Prenos
v nacionalno zakonodajo 1.
Države članice sprejmejo zakone in druge predpise,
potrebne za uskladitev s to direktivo, do … [dve leti od dne sprejetja
direktive]. Komisiji nemudoma pošljejo besedilo navedenih predpisov. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo
na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Države
članice določijo način takega sklicevanja. 2.
Države članice Komisiji sporočijo besedilo
temeljnih predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga
ureja ta direktiva. Člen 13 Poročanje Komisija do [tri leta po roku za prenos v
nacionalno zakonodajo] predloži poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu, v
katerem oceni vpliv veljavne nacionalne zakonodaje na področju zaplembe in
izterjave, ki mu po potrebi priloži ustrezno predloge. Člen 14 Zamenjava Skupnega ukrepa 98/699/PNZ ter okvirnih
sklepov 2001/500/PNZ in 2005/212/PNZ 1.
Skupni ukrep 98/699/PNZ, točka (a) člena 1, člena 3
in 4 Okvirnega sklepa 2001/500/PNZ ter člena 1 in 3 Okvirnega sklepa
2005/212/PNZ se s to direktivo nadomestijo glede držav članic, ki sodelujejo
pri sprejetju te direktive, in sicer brez poseganja v obveznosti držav članic v
zvezi z rokom za prenos okvirnih sklepov v nacionalno zakonodajo. 2.
Za države članice, ki sodelujejo pri sprejetju te
direktive, se sklicevanja na Skupni ukrep in določbe okvirnih sklepov iz
odstavka 1 štejejo kot sklicevanja na to direktivo. Člen 15
Začetek veljavnosti Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po
objavi v Uradnem listu Evropske unije. Člen 16
Naslovniki direktive Ta
direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbama. V Bruslju, Za Evropski parlament Za
Svet Predsednik Predsednik [1] Urad Združenih narodov za droge in kriminal, „Ocena
nezakonitih finančnih tokov, ki izhajajo iz prometa s prepovedanimi drogami in
iz drugih kaznivih dejanj mednarodnega organiziranega kriminala“, oktober 2011. [2] Obstaja več ocen o višini prihodkov na trgih kaznivih
dejavnosti. Svetovni promet s prepovedanimi drogami je leta 2005 po
poročilih Združenih narodov ustvaril 321 milijarde USD prihodkov. Vrednost
prihodkov trgovine z ljudmi je po poročilih Sveta Evrope na svetovni ravni
vredna 42,5 milijarde USD letno. Prihodke na svetovnem trgu s ponarejenim
blagom je OECD ocenil v višini 250 milijard USD letno. Ocenjeno je
bilo, da korupcija v EU davkoplačevalce stane 1 odstotek BDP EU letno. [3] Glej sklepe Sveta za pravosodje in notranje zadeve o
zaplembi in odvzemu premoženjske koristi iz junija 2010, dokument Sveta
7769/3/10. Za podobne izjave glej Oceno nevarnosti organiziranega kriminala v
EU za leto 2011 in Letno poročilo Eurojusta za leto 2010. [4] Glej tudi točko 7d Sklepov Sveta o preprečevanju
gospodarskih kriz in podpori gospodarskim dejavnostim, z dne
23. aprila 2010 (dokument Sveta 7881/10). [5] Na primer, v Združenem kraljestvu je bil leta 2006
uradno ocenjeni znesek prihodkov od kaznivih dejanj 15 milijard GBP,
istega leta pa je država izterjala 125 milijonov GBP; glej podatke
notranjega ministrstva (Home Office (2006)), navedene v Europolovi Oceni
nevarnosti organiziranega kriminala za leto 2010. [6] „Stockholmski program – odprta in
varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje“, dokument Sveta 17024/09, ki
ga je Evropski svet sprejel 10. in 11. decembra 2009. [7] Dokument Sveta 7769/3/10. [8] COM(2010) 673 konč. z dne 22. novembra 2010. [9] Zaplemba sredstev tretjim osebam pomeni odvzem
premoženjske koristi, ki jo obdolženec ali obsojenec prenese na tretjo osebo. [10] Postopki, ki ne temeljijo na obsodbah, omogočajo
zamrznitev in odvzem premoženjske koristi ne glede na to, ali je bil lastnik v
kazenskem postopku obsojen. [11] Poročilo Evropskega parlamenta o organiziranem kriminalu v
Evropski uniji, sprejeto 25. oktobra 2011, dokument A7-0333/2011 [začasni
sklic]. [12] „Premoženjske koristi, pridobljene z organiziranim
kriminalom – Zagotovitev, da ,se kriminal ne splača‘“, COM(2008) 766 konč. z
dne 20. novembra 2008. [13] UL L 182, 5.7.2001. [14] Zaplemba vrednosti vključuje zaplembo denarnega zneska, ki
ustreza vrednosti premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. [15] UL L 68, 15.3.2005, str. 49. [16] Razširjena zaplemba zajema zaplembo sredstev, ki presega
le neposredno premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, tako da ni
treba ugotavljati povezave med sredstvi, domnevno pridobljenimi s kaznivim
dejanjem, in določenim kaznivim ravnanjem. [17] UL L 196, 02.08.2003, str. 45. [18] UL L 328, 24.11.2006, str. 59. [19] UL L 332, 18.12.2007, str. 103. [20] COM (2011), 307, 308 in 309 ter
C(2011) 3673 konč. z dne 6. junija 2011. [21] COM(2011) 376 konč. z dne
24. junija 2011. [22] COM(2010) 2020 konč. z dne
3. marca 2010. Glej tudi
točko 7d Sklepov Sveta o preprečevanju gospodarskih kriz in podpori
gospodarskim dejavnostim, z dne 23. aprila 2010 (dokument Sveta 7881/10). [23] COM(2011) 135 konč. z dne
17. marca 2011. [24] COM(2011) 293 konč. z dne
26. maja 2011. [25] Direktiva 2005/60/ES z dne
26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje
denarja in financiranje terorizma (UL L 309, 25.11.2005, str. 15). [26] Ta mreža (CARIN), ki jo podpirata
Komisija in Europol, je mednarodna mreža strokovnih delavcev na področju
odvzema premoženjske koristi, ki vključuje strokovnjake (po eno kontaktno osebo
za kazenski pregon in za pravosodje) iz več kot 50 držav in pravnih sistemov,
tudi iz 26 držav članic EU. Njena
cilja sta izmenjava najboljših praks in izboljšava sodelovanja med
institucijami na področju čezmejnih vprašanj glede odvzema premoženjske
koristi. [27] Na primer, službe Komisije so
organizirale več dvostranskih srečanj s predstavniki mreže FLARE (svoboda,
zakonitost in pravice v Evropi) ter z njo povezanih mrež. [28] Na primer, seminar središč odličnosti
za usposabljanje na področju odvzema premoženjskih koristi (CEART) in strateški
seminar Eurojusta iz leta 2010. [29] Zlasti Priporočilo št. 4
priporočil skupine FATF, kot je bilo spremenjeno februarja 2012. [30] Okvirna pogodba o storitvah št.
JLS/2010/EVAL/FW/001/A1, Študija za oceno učinka o predlogu novega pravnega
okvira za zaplembo in odvzem sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem, (Study
for an Impact Assessment on a proposal for a new legal framework on the
confiscation and recovery of criminal assets). [31] Študija „Ocenjevanje učinkovitosti
praks držav članic EU v zvezi z identifikacijo, sledenjem, zamrznitvijo,
zasegom in zaplembo sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem“, dostopna na: http://ec.europa.eu/home-affairs/policies/crime/crime_confiscation_en.htm.
[32] Poročilo Komisije na podlagi člena 6 Okvirnega sklepa
Sveta z dne 24. februarja 2005 o zaplembi premoženjske koristi, pripomočkov in
premoženja, ki so povezani s kaznivimi dejanji (2005/212/PNZ),
COM(2007) 805 konč. z dne 17. decembra 2007. [33] Poročilo Komisije na podlagi člena 14 Okvirnega sklepa
Sveta 2003/577/PNZ z dne 22. julija 2003 o izvrševanju sklepov o zasegu
premoženja ali dokazov v Evropski uniji, COM(2008) 885 konč. z dne
22. decembra 2008. [34] Poročilo Komisije na podlagi člena 22 Okvirnega sklepa Sveta
2006/783/PNZ z dne 6. oktobra 2006 o uporabi načela vzajemnega priznavanja
odredb o zaplembi, COM(2010) 428 konč. z dne 23. avgusta 2010. [35] Poročilo Komisije na podlagi člena 8 Sklepa Sveta
2007/845/PNZ z dne 6. decembra 2007 o sodelovanju med uradi za odvzem
premoženjske koristi držav članic na področju sledenja in identifikacije
premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ali drugega premoženja,
povezanega s kaznivimi dejanji, COM(2011) 176 konč. z dne
12. aprila 2011. [36] Okvirni sklep 2008/841/PNZ z dne 24.
oktobra 2008 o boju proti organiziranemu kriminalu (UL L 300, 11.11.2008,
str. 42). [37] Glej sklice v opombi 2. [38] Sodba Raimondo proti Italiji z dne
22. februarja 1994. [39] Sodba Walsh proti direktorju agencije
Asset Recovery Agency (Združeno kraljestvo) (2005). [40] Končno poročilo italijanskega
projekta z naslovom „Zaplemba: pravna
vprašanja in mednarodno sodelovanje“, pripravljeno v podskupini za
kazenskopravne zadeve (CLASG) skupine Lyon-Rim G8. [41] UL C, , str.. [42] UL C, , str.. [43] „Odprta in varna Evropa, ki služi
državljanom in jih varuje“, dokument Sveta 17024/09, ki ga je Evropski svet
sprejel 10. in 11. decembra 2009. [44] UL L 182, 05.07.2001, str. 1. [45] UL L 196, 02.08.2003, str. 45. [46] UL L 68, 15.03.2005, str. 49. [47] UL L 328, 24.11.2006, str. 59. [48] UL C 195, 25.6.1997, str. 2. [49] UL L 140, 14.06.2000, str. 1. [50] UL L 149, 02.06.2001, str. 1. [51] UL L 164, 22.6.2002, str. 3. [52] UL L 330, 9.12.2008, str. 21. [53] UL L 182, 5.7.2001, str. 1. [54] UL L 192, 31.7.2003, p.54. [55] UL L 335, 11.11.2004., str. 8. [56] UL L 69, 16.3.2005, str. 67. [57] UL L 300, 11.11.2008, str. 42. [58] UL L 101, 15.4.2011, str. 1. [59] UL L 335, 17. 12. 2001, str. 1.