52012DC0648

POROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

o schengenskem sodelovanju na lokalni ravni v prvih dveh letih izvajanja Vizumskega zakonika

I.            Uvod

Komisija je v svojem sporočilu o globalnem pristopu k vprašanju migracij in mobilnosti[1] z dne 18. novembra 2011 poudarila, da je spodbujanje in lajšanje mobilnosti strateški element zunanje migracijske politike EU. Nanaša se na najrazličnejše ljudi, na primer obiskovalce za krajši čas, turiste, študente, raziskovalce, poslovneže in družinske člane na obisku. Mobilnost je zato pomembna razsežnost globalnega pristopa EU. Mobilnost je tesno povezana z vizumsko politiko. V letu 2011 so države članice, ki izdajajo schengenske vizume, izdale približno 12 milijonov vizumov za kratkoročno bivanje. Vizumska politika je ključni element vsake politike o mobilnosti, ki je usmerjena v prihodnost.

Kot del odziva na zgodovinske dogodke v južnem Sredozemlju je Evropska komisija v svojem sporočilu z dne 24. maja 2011 predlagala vzpostavitev dialoga o migracijah, mobilnosti in varnosti z državami južnega Sredozemlja. To bi lahko privedlo do vzpostavitve partnerstev za mobilnost z Egiptom, Marokom, Tunizijo in Libijo. Svet je ta pristop potrdil v različnih strukturah, vključno z Evropskim svetom dne 24. junija 2011. Priporočila tega poročila bi morala upoštevati tudi te dogodke.

To poročilo prvenstveno obravnava izvajanje schengenskega sodelovanja na lokalni ravni in podaja priporočila za okrepitev in izboljšanje tega sodelovanja. Poleg tega obsega tudi priporočila, ki se osredotočajo na določene regionalne vidike, na primer konzularno zastopanost, ki je povezana z nekaterimi prednostnimi nalogami, predlaganimi v sporočilu o globalnem pristopu.

II.          Schengensko sodelovanje na lokalni ravni – splošne ugotovitve

Uredba (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti (Vizumski zakonik)[2] je začela veljati 5. oktobra 2009, uporabljati pa se je začela 5. aprila 2010. Vizumski zakonik preoblikuje veljavno zakonodajo o postopkih in pogojih, v skladu s katerimi države članice izdajajo vizume za kratkoročno bivanje (tj. vizume za kratkoročno bivanje, ki ne presega 90 dni v katerem koli obdobju 180 dni, in letališke tranzitne vizume). V skladu s členom 51 Vizumskega zakonika so bila oblikovana „Navodila za praktično uporabo Vizumskega zakonika“: Sklep Komisije (2010) 1620 final o priročniku za obravnavo vlog za izdajo vizumov in spremembo izdanih vizumov, namenjen konzularnemu osebju, ki obravnava vloge za izdajo vizumov, je bil sprejet 19. marca 2010,[3] Sklep Komisije (2010) 3667 final. o priročniku za organizacijo vizumskih oddelkov in schengensko sodelovanje na lokalni ravni, namenjen organom, pristojnim za organiziranje konzularnih služb, in organom, ki so vključeni v schengensko sodelovanje na lokalni ravni, pa je bil sprejet junija 2010.[4]

Določbe Vizumskega zakonika uporabljajo vsi konzulati držav članic[5]. Vendar pa so zakonodajalci zaradi različnih lokalnih razmer priznali potrebo po skladnem sodelovanju med državami članicami in Komisijo na lokalni ravni, ki bi omogočilo usklajeno uporabo splošnih pravnih določb ob upoštevanju lokalnih razmer: „Konzularno sodelovanje na lokalni ravni je bistvenega pomena za usklajeno uporabo skupne vizumske politike in pravilno oceno tveganj na področju priseljevanja in/ali varnosti. Zaradi različnih lokalnih razmer bi bilo treba oceniti praktično uporabo posebnih zakonodajnih določb med diplomatsko-konzularnimi predstavništvi držav članic na posameznih lokacijah, da se zagotovi usklajena uporaba pravnih določb ter prepreči ,trgovanje z vizumi‘ in različna obravnava prosilcev za vizum“ (uvodna izjava 18 Vizumskega zakonika).

„Lokalne razmere“ se nanašajo na vidike, kot so dokumentarna dokazila o, na primer, zaposlitvi, odvisno od upravne in pravne ureditve države gostiteljice, ali posebnosti določenih kategorij prosilcev v določeni tretji državi, npr. z vidika migracijskih pritiskov.

Člen 48 Vizumskega zakonika določa pravni okvir za schengensko sodelovanje na lokalni ravni in razdelitev nalog. Te naloge se v glavnem nanašajo na potrebo po uskladitvi seznamov spremnih dokumentov, ki jih morajo predložiti prosilci za izdajo vizuma v določeni državi, skupna merila za izvajanje neobvezne oprostitve plačila vizumske takse za določene kategorije prosilcev, doslednost informacij, ki se posredujejo prosilcem za izdajo vizuma, in izmenjavo zadevnih informacij med konzulati, ki jih imajo države članice na zadevni lokaciji.

Schengensko sodelovanje na lokalni ravni je naloga, ki jo skupaj izvajajo konzulati držav članic in Komisija, načeloma preko delegacij EU. Službe Komisije so marca 2010 pozvale vse vodje delegacij EU, da med člani svojega osebja določijo kontaktno osebo, ki bo usklajevala schengensko sodelovanje na lokalni ravni.

Vloga Komisije je sklicevanje sestankov za schengensko sodelovanje na lokalni ravni in zagotavljanje, da so sestavljena dosledna poročila o sestankih. Komisija je zadolžena tudi za sestavljanje letnih poročil znotraj vsake pristojnosti.

Usklajevanje schengenskega sodelovanja na lokalni ravni ni enako zahtevno na vseh lokacijah: med drugim je odvisno od števila članic s konzulati, od tega, ali imajo konzulati, ki izdajajo vizume, urade še kje drugje razen v prestolnici, in ali državljani države gostiteljice potrebujejo vizum.

Opozoriti je treba tudi, da v 22 tretjih državah[6] ni konzulatov držav članic, kar pomeni, da schengensko sodelovanje na lokalni ravni ni pomembno; na 31 lokacijah pa ni delegacij EU, kar pomeni, da Komisija nima nobenih informacij o stanju glede schengenskega sodelovanja na lokalni ravni.

Na podlagi Vizumskega zakonika (drugi pododstavek člena 48(5)) mora Komisija znotraj vsake sodne pristojnosti sestaviti letno poročilo, ki se predloži Evropskemu parlamentu in Svetu. Zaradi bistvene vloge schengenskega sodelovanja na lokalni ravni pri usklajenem izvajanju skupne vizumske politike in dosedanjih izkušenj je to poročilo namenjeno oceni izvajanja schengenskega sodelovanja na lokalni ravni od začetka uporabe Vizumskega zakonika in oblikovanju smernic za njegovo izboljšanje na podlagi tekočih ocen, ki jih bo Komisija predložila v letih 2013 in 2014, kakor je določeno v členu 57 Zakonika.

–          Metodologija

Marca 2011 oziroma 2012 je bil vsem delegacijam EU poslan obrazec letnega poročila, ki mora biti sestavljeno znotraj vsake pristojnosti in v katerem so navedena vsa ključna vprašanja, ki jih je treba zajeti. Poročila so morala obsegati obdobje od aprila 2010 do marca 2011 in od aprila 2011 do marca 2012. Leta 2011 je bilo predloženih 70 poročil, do julija 2012 pa jih je bilo predloženih 71. To pomeni, da približno 50 letnih poročil v posameznem obdobju poročanja ni bilo predloženih zaradi različnih razlogov: kontaktna oseba za schengensko sodelovanje na lokalni ravni ni bila imenovana ali ni dejavno vključena v schengensko sodelovanje na lokalni ravni (približno 30 delegacij EU); sodelovanja v skladu z Vizumskim zakonikom ni, ker imata konzulate za izdajo vizumov na lokaciji samo ena ali dve državi članici (27 lokacij) ali ker za državljane države gostiteljice vizum ni obvezen in je izdanih le nekaj vizumov ter države članice med seboj ne sodelujejo.

III.         Ocena delovanja schengenskega sodelovanja na lokalni ravni

1.           Začetek uporabe novega pravnega okvira za schengensko sodelovanje na lokalni ravni

Komisija schengensko sodelovanje na lokalni ravni usklajuje preko delegacije EU. Ko so bile imenovane kontaktne osebe za schengensko sodelovanje na lokalni ravni, so prejele osnovne informacije o Vizumskem zakoniku, schengenskem sodelovanju na lokalni ravni in nalogah, ki se bodo izvajale. Kontaktne osebe za schengensko sodelovanje na lokalni ravni imajo dostop do priročnikov o Vizumskem zakoniku in drugih bistvenih informacij o omrežju CIRCA.[7] Enota za vizumsko politiko GD HOME zagotavlja informacije o delu v zadevnih organih Komisije, Evropskega parlamenta in Sveta, obenem pa opravlja tudi delo „službe za pomoč uporabnikom“ ter delegacijam EU nudi neposredno in operativno podporo.

Na splošno kontaktne osebe za schengensko sodelovanje na lokalni ravni obžalujejo pomanjkanje strukturiranega usposabljanja o Vizumskem zakoniku in zlasti o skupni vizumski politiki na splošno. To je treba v prihodnosti seveda popraviti.

Med referenčnim obdobjem je osebje GD HOME za osebje, ki bo napoteno na delo v tujino, v okviru seminarjev GD RELEX, kasneje Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD), pripravilo splošne predstavitve.

Poleg tega je iz ocene razvidno, da konzulati držav članic niso bili zadostno obveščeni o novem pravnem okviru, in nekateri so trdili, da bi bile pred ocenjevanjem potrebe po usklajevanju na lokalni ravni ali pred sestavo letnih poročil potrebna navodila njihovih centralnih organov.

2.           Sestanki za schengensko sodelovanje na lokalni ravni

Na splošno so sestanki organizirani vsaka dva meseca, po potrebi tudi pogosteje. Sestankom predseduje delegacija EU ali pa skupaj delegacija EU in šestmesečno predsedstvo. Če je bila kontaktna oseba za schengensko sodelovanje na lokalni ravni imenovana, država članica predseduje sama v le nekaj pristojnostih. Taka razdelitev nalog je določena v Vizumskem zakoniku (člen 48(4)).

Udeležba na sestankih je dobra, doslednost, dosežena s sodelovanjem delegacij EU, pa je cenjena. Kljub določbam Vizumskega zakonika (tj. člena 48(6) in smernic iz točke 4.2 dela II drugega priročnika) so predstavniki držav članic, ki ne uporabljajo skupne vizumske politike, sistematično vabljeni na sestanke. Po drugi strani pa ni jasno, ali je obveznost glede sistematičnega vabljenja pridruženih držav in treh držav članic, ki še ne uporabljajo skupne vizumske politike, v celoti upoštevana v vseh pristojnostih.

Sestavijo se skupna poročila, vendar pogosto manjkajo operativni sklepi, kar pomeni, da se vprašanja ne spremljajo. Večina kontaktnih oseb za schengensko sodelovanje na lokalni ravni sistematično pošilja Komisiji poročila in dela ob predpostavki, da konzulati držav članic prav tako pošljejo poročila svojim zadevnim centralnim organom, kot je določeno v Vizumskem zakoniku (člen 48(5)). Poročila na žalost niso vedno poslana državam članicam, kar pomeni, da le-te ne prejmejo informacij o ugotovitvah ali vprašanjih, ki se pojavijo, oziroma da prejmejo različico, ki ni enaka lokalno objavljeni različici, poslani tudi Komisiji. Zato znanje o tem, kako se Vizumski zakonik dejansko izvaja, ostaja zelo razpršeno, pritožb iz drugih držav pa ni mogoče ustrezno oceniti.

3.           Dejanske operativne naloge, ki jih je treba izvajati v okviru schengenskega sodelovanja na lokalni ravni

3.1.        Ocena potrebe po uskladitvi seznamov spremnih dokumentov

V tej začetni fazi izvajanja Vizumskega zakonika je priprava seznamov spremnih dokumentov ena najpomembnejših nalog schengenskega sodelovanja na lokalni ravni in ima najvidnejši učinek na prosilce za izdajo vizuma in lokalne organe. Vendar je do julija 2012 (tj. več kot 2 leti po začetku uporabe Zakonika) Komisija sprejela samo pet sklepov, ki zajemajo schengensko sodelovanje na lokalni ravni s trinajstimi državami (Bosno in Hercegovino, Čilom, Egiptom, Indonezijo, Kazahstanom, Kitajsko, Nikaragvo, Nigerijo, Saudovo Arabijo, Šrilanko, Turčijo, Vietnamom in Združenim kraljestvom), delo na tem področju pa je napredovalo še v 18 državah po svetu. Za pomanjkanje napredka je več razlogov: nepripravljenost držav članic na lokalni ravni, ki se očitno ne zavedajo pravne obveznosti glede izvajanja te ocene; premajhna ozaveščenost konzulatov nekaterih držav članic glede uporabe skupne vizumske politike; konzularno zastopanost ene same ali dveh držav članic, zaradi česar se usklajevanje ne zdi toliko pomembno; ali državljani države gostiteljice, za katere vizum ni obvezen, zato se usklajevanje ne šteje za potrebno. Večina od 30 držav, ki so vključene v schengensko sodelovanje na lokalni ravni in so izpolnile to nalogo, ima nekaj skupnega: na teh lokacijah so delegacije EU vložile precej sredstev v usklajevanje dela, pri čemer so tesno sodelovale s konzulati držav članic.

3.2.        Izmenjava informacij o neobvezni oprostitvi plačila vizumske takse in ocena potrebe po skupnih merilih

V skladu s členom 16(5) lahko države članice oprostijo plačila vizumske takse tri določene kategorije oseb.[8] Za zagotovitev usklajene uporabe neobvezne oprostitve plačila vizumske takse znotraj iste pristojnosti, da bi se izognili neenaki obravnavi prosilcev in „trgovanju z vizumi“, je bila dodana naslednja določba (zadnji odstavek člena 16(5)): „Države članice si v okviru schengenskega sodelovanja na lokalni ravni prizadevajo za usklajeno uveljavljanje teh oprostitev.“ V skladu s členom 48(1) konzulati držav članic in Komisija v okviru schengenskega sodelovanja na lokalni ravni „ocenijo potrebo po vzpostavitvi;“ …. „(b) skupnih meril za preučitev vlog v zvezi z oprostitvijo plačila vizumske takse v skladu s členom 16(5)“.

Ocena je bila izvedena na večini lokacij, je pa še prezgodaj za oceno, v kolikšni meri lahko različna uporaba teh določb s strani držav članic vodi v „trgovanje z vizumi“. Tudi če se na določeni lokaciji konzulati držav članic strinjajo, da je taka usklajenost zaželena, tega v praksi ni mogoče izvesti, saj se v nekaterih državah članicah o neobvezni oprostitvi plačila vizumske takse odloča na osrednji ravni. O tem problemu bi bilo treba v prihodnosti razmisliti.

3.3.        Izmenjava informacij o vizumski taksi, zaračunani v lokalni valuti, in ocena potrebe po uskladitvi

Drugi odstavek člena 16(7) določa, da „če se vizumska taksa ne zaračuna v eurih, temveč v drugi valuti, se … določi in redno prilagaja na podlagi referenčnega deviznega tečaja za euro, ki ga določi Evropska centralna banka. Zaračunani znesek se lahko zaokroži navzgor, konzulati pa v okviru schengenskega sodelovanja na lokalni ravni zagotovijo, da zaračunavajo podobne vizumske takse.“.

V 25 različnih pristojnostih po svetu je bila izvedena študija. Pri vizumskih taksah, zaračunanih v lokalni valuti, so bile ugotovljene razlike v višini do 26 %. Ponekod obstajajo dokazi, da razlike v višini zneskov zaračunane takse povečujejo „trgovanje z vizumi“. Redno preverjanje je še posebej težavno, ker konzulati nekaterih držav članic ne smejo odstopati od deviznih tečajev, centralno določenih za vse konzularne takse, ki jih njihova veleposlaništva uporabljajo v tujini.

3.4.        Skupni informacijski list

Da bi bilo sporočanje usklajeno, celovito in pregledno, je treba v okviru schengenskega sodelovanja na lokalni ravni sestaviti skupni informacijski list o različnih vrstah vizumov, postopkih in pogojih za vlogo za te vizume itd. (člen 48(2)).

Skupni informacijski listi so bili na nekaterih lokacijah že sestavljeni, na drugih pa delo v zvezi s tem še poteka. Na nekaterih lokacijah menijo, da je delo v zvezi s tem odvečno, saj države članice že zagotavljajo ustrezne informacije.

3.5.        Izmenjava informacij

Na splošno je izmenjava informacij jedro dnevnega reda sestankov za schengensko sodelovanje na lokalni ravni. Vprašanja zajemajo vse od lokalnih razmer in posameznih primerov goljufije do razlage Vizumskega zakonika in izmenjave mesečnih statističnih podatkov. Pomembno je zlasti preučiti morebitna nihanja številk, vključno s številom vizumov za večkratni vstop, in primerjati stopnje zavrnitve.

3.6.        Izzivi za schengensko sodelovanje na lokalni ravni v naslednjem obdobju poročanja

Od redkih poročil, ki so se nanašala na prihodnje izzive, se jih je nekaj nanašalo na tekoče delo o usklajevanju postopkov, druga pa so se nanašala na uvedbo vizumskega informacijskega sistema (VIS).

IV.         Sklepne ugotovitve in priporočila

Pravni okvir za strukturirano schengensko sodelovanje na lokalni ravni, vključno s sodelovanjem Komisije, še ni prinesel popolnih rezultatov. Vendar pa so rezultati, ki so bili doseženi na številnih ključnih lokacijah, dokazali dodano vrednost schengenskega sodelovanja na lokalni ravni s povečanjem usklajenosti načina uporabe skupne vizumske politike. To pozitivno vpliva na to, kako prosilci in lokalni organi dojemajo dejansko politiko, ki zagotavlja enako in pošteno obravnavo. Izboljšano schengensko sodelovanje na lokalni ravni prispeva h krepitvi verodostojnosti skupne vizumske politike EU, k znatnemu napredku glede ugodnosti za državljane tretjih držav in, dolgoročno, k zmanjšanju pritiska glede sporazumov o poenostavitvi vizumskih postopkov. Da bi še bolj izboljšali schengensko sodelovanje na lokalni ravni in zagotovili, da se njegove temeljne naloge na vseh lokacijah izvajajo tako, da se v celoti izkoristijo njihove možnosti, so v nadaljevanju predlagani ukrepi in priporočila. Ob upoštevanju omejenih virov delegacij in v skladu z veljavno upravno ureditvijo se bodo v nadaljevanju predlagani ukrepi izvajali le v delegacijah, ki ohranjajo isti trend povečanja števila osebja, kot so ga v letih pred tem.

(a) Vloga delegacij EU

– v obdobju 2010–2012 ključne naloge schengenskega sodelovanja na lokalni ravni izvaja osebje delegacij EU v vedno večjem številu delegacij. Schengensko sodelovanje na lokalni ravni se bo nadaljevalo z enakim obsegom delovnih nalog osebja v delegacijah, osredotočalo pa se bo na prednostne države, kot so države evropske sosedske politike in strateške partnerice EU. Delitev bremen z veleposlaništvi in konzulati držav članic v teh državah bo prispevala k boljšemu schengenskemu sodelovanju na lokalni ravni;

– če to še ni bilo storjeno, mora biti v prednostnih državah imenovana kontaktna oseba za schengensko sodelovanje na lokalni ravni;

– kontaktna oseba mora biti v okviru schengenskega sodelovanja na lokalni ravni dejavna in prevzeti vodilno vlogo pri predsedovanju sestankom, da se zagotovi dosledno in skladno sodelovanje ob upoštevanju delitve bremen z državami članicami; npr. če delegacije EU nimajo dovolj ustreznega osebja za izvajanje schengenskega sodelovanja na lokalni ravni, se lahko naloge prenesejo na državo članico;

– po potrebi je treba izboljšati usklajevanje v okviru schengenskega sodelovanja na lokalni ravni na lokacijah zunaj glavnih mest, po možnosti z vključitvijo konzulatov držav članic kot lokalnih koordinatorjev;

– po potrebi bi morala delegacija EU v sodelovanju s konzulati držav članic oceniti, ali je treba konzularno zastopanost v državi gostiteljici okrepiti, in v tem primeru preučiti najustreznejši način za okrepitev konzularne zastopanosti (npr. s predlaganjem vzpostavitve skupnih zajemnih centrov). To bo pomembno zlasti zaradi postopne uvedbe vizumskega informacijskega sistema (VIS);

– delegacija EU bi morala v sodelovanju z diplomatskimi misijami držav članic z organi države gostiteljice organizirati informativne dogodke, na katerih bi predstavili skupno vizumsko politiko, zlasti regionalno uvedbo sistema VIS, in tako preprečili ali pojasnili morebitne nesporazume. Delegacija EU bi morala od državljanov tretjih držav zbirati informacije o tem, kako se Vizumski zakonik izvaja (na primer z uvedbo „poštnega predala za pritožbe“), in poročati o težavah ali razhajanjih pri izvajanju Vizumskega zakonika in skupne vizumske politike, zlasti glede izvajanja sporazumov o poenostavitvi vizumskih postopkov, z namenom, da na te težave opozori Komisijo;

– del spletne strani delegacije EU bi moral biti namenjen splošnim informacijam o skupni vizumski politiki.

(b) Vloga centralnih organov držav članic

– konzularno osebje držav članic bi se moralo bolj zavedati pravnih          obveznosti glede „nalog v okviru schengenskega sodelovanja na lokalni ravni“, ki izhajajo iz Vizumskega zakonika, in dejstva, da je ogrožena verodostojnost EU, saj številni državljani tretjih držav svoje mnenje o EU oblikujejo na podlagi postopkov za izdajo vizumov;

– na lokacijah, kjer ni delegacije EU, bi morale države članice prostovoljno določiti svoj konzulat na zadevni lokaciji kot kontaktno točko za schengensko sodelovanje na lokalni ravni in o vprašanjih, povezanih s schengenskim sodelovanjem na lokalni ravni, neposredno poročati Komisiji.

(c) Vloga konzulatov držav članic

– morali bi konstruktivno in dejavno sodelovati pri schengenskem sodelovanju na lokalni ravni in biti pripravljeni na medsebojno delitev svojih nalog;

– s svojimi centralnimi organi bi si morali sistematično izmenjevati skupna poročila o schengenskem sodelovanju na lokalni ravni;

– za konzularno osebje držav članic bi bilo treba organizirati redna usposabljanja o Vizumskem zakoniku, zlasti glede uvedbe sistema VIS v zadevni regiji.

(d) Komisija bi morala v sodelovanju z Evropsko službo za zunanje delovanje:

– okrepiti zmogljivost delegacij EU in kontaktnih oseb za schengensko sodelovanje na lokalni ravni (s posebno pozornostjo posvečeno regijam z velikim obsegom delovnih nalog) za izvajanje nalog, povezanih s tem sodelovanjem:

(a) z organiziranjem usmerjenega usposabljanja / informacijskih sestankov tako na centralni kot na regionalni ravni (v sodelovanju z ESZD) o uporabi Vizumskega zakonika (in priročnikov) ter izvajanju sistema VIS;

(b) z okrepljenim mrežnim povezovanjem med kontaktnimi osebami za schengensko sodelovanje na lokalni ravni z organiziranjem letnih seminarjev, na katerih se lahko predstavijo splošni povzetki in posodobitve glede notranje politike EU in povezanih politik;

(c) z izboljšanjem osnovnega „informacijskega gradiva“ za kontaktne osebe za schengensko sodelovanje na lokalni ravni, vključno z obrazcem za „skupni informacijski list“, da se zagotovi skladna komunikacija o skupni vizumski politiki;

(d) s popravki dela II priročnika za organizacijo vizumskih oddelkov in schengensko sodelovanje na lokalni ravni, da se pojasni izvajanje Vizumskega zakonika v zvezi z nalogami v okviru schengenskega sodelovanja na lokalni ravni.

V.           Končne opombe

Tretje države Evropsko unijo zaradi njenih nejasnih in nepreglednih postopkov za izdajo vizuma pogosto dojemajo negativno. Za številne ljudi je prvi stik z „Evropo“ stik s konzulatom države članice, ko vložijo vlogo za izdajo vizuma. Zato je zelo pomembno, da se Vizumski zakonik uporablja pravilno, da se s tem izboljša postopek, ki bo prosilcem nudil pregledno, enakopravno in pošteno obravnavo. Schengensko sodelovanje na lokalni ravni je glavno orodje za zagotavljanje doslednega izvajanja Vizumskega zakonika ob upoštevanju lokalnih razmer.

Temeljne naloge, ki jih je treba izvesti na podlagi Vizumskega zakonika, so precej specifične in operativne, kratkoročno pa je bistvenega pomena, da se jih uresniči, zlasti glede usklajevanja seznama spremnih dokumentov. Boljše sodelovanje pri teh vprašanjih med državami članicami in Komisijo ter delitev bremen v okviru schengenskega sodelovanja na lokalni ravni bosta pripomogla h krepitvi zaupanja v postopek.

Pravilno izvajanje določb za schengensko sodelovanje na lokalni ravni in uporaba prilagodljivosti iz Vizumskega zakonika bosta izboljšala podobo skupne vizumske politike, kar bo koristilo odnosu z organi zadevnih držav.

[1]               COM(2011) 743 final

[2]               UL L 243, 15.9.2009, str. 1.

[3]               C(2010) 1620 final – spremenjen s C(2011) 5501 final (z dne 4. avgusta 2011).

[4]               C(2010) 3667 final.

[5]               Zaradi poenostavitve se izraz „konzulati“ v tem besedilu uporablja za diplomatske misije in konzularna predstavništva držav članic.

[6]               Od teh tretjih držav je vizum obvezen za državljane 17 držav, za državljane 5 držav pa vizum ni obvezen.

[7]               CIRCA: Center za informiranje in komunikacijo z upravami (Communication Information Resource Centre Administrator), spletna aplikacija za izmenjavo informacij.

[8]               Otroci med šestim in 12. letom starosti; imetniki diplomatskih in službenih potnih listov; udeleženci dogodkov, ki jih organizirajo neprofitne organizacije, stari 25 let ali mlajši.